Iz Chicaga do Radovljice

Iz Chicaga do Radovljice John Olip

Izdano:	Proletarec 1927 1035-1046
Viri:	dLib 1035, 1037, 1039, 1041, 1042, 1044, 1046
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

1

»Enkrat bom šel še pogledati tam čez...«

Med nami se v pogovorih pogosto vprašuje:

»Boš šel še kedaj nazaj?« 

»Po čemu?« vprašujejo eni.

»Morda na obisk, če bom imel kedaj 'dovolj denarja',« odgovarjajo drugi.

Med te druge spadam tudi jaz.

Ko sem se pripravljal na odhod, sem pogostoma naletel na vprašenje:

»Koliko stane takale vožnja?«

Veliko rojakov je že bilo "tam čez in nazaj" in imajo skušnje. Opisal pa jih, kolikor je meni znano, glede stroškov še nihče ni.

Koliko stane vlak do New Yorka, to ne bom navajal, ker so informacije vsakemu blizu. Tudi ne bom pisal o cenah na parniku, ker so različne na različnih linijah, in se večkrat spreminjajo. Pojasnila vam radevolje da vsak zastopnik potniške firme. Glavno je, da greste k zanesljivemu agentu, ki zna dati pojasnila in ki zna urediti kar ima urediti agent.

Cene v Evropi? Eni zapravijo tisočak, pa ne vidijo drugega kakor Bled, Brezje, mogoče Zagreb in pa svojo faro. Veliko denarja ostane v gostilnah.

Fantje in možje nekaj večerov pijejo, tudi kakšna ženska prisede, tam je šel desetak, tukaj petak pa je prišel dan povratka. Z isto vsoto more posameznik obiskati vsa važnejša mesta v Evropi, seveda ne po "vsi Evropi, ampak v obližju prog, ki vozijo med Atlantikom in Jugoslavijo. Težko pa je, če človek ni vajen. Komur so kraji v katere potuje poznani, ali če ima spremljevalca kateremu so poznani, ga bo stalo tretjino manj kakor tujca.

Navadno poskušajo človeka varati takoj od začetka potovanja. Ne vsi, ampak med mnogimi s katerimi moraš priti v dotiko, se dobi eden ali drugi, ki si misli: Nekaj dolarjev se mu ne bo poznalo. Naj navedem moj slučaj. Vozni listek sem kupil pri eni potniški firmi v Ohicagu, katera se ponaša z lepim geslom , Additional Service Without Cost.

To pomeni, da on preskrbi pri konzulih dežel skozi katere potuješ vse vize brezplačno, če kupiš listek pri njemu. Dotična firma ni edina, ki napravi take usluge. Plačal sem inu, kot je računal $23 za takso ki jo je treba dati konzularnim uradom, a kar se agentovega dela tiče, je bilo seveda narejeno "without cost" zame. Ko dobim potni list, opazim, da je na vizi jugoslovanskega konzulata nekaj zradiranega in na mesto prejšnje številke, karkoli je že bila, zapisana nova. Treba pronajti, kdo je to storil in čemu. Šel sem na konzulat in vprašal, koliko je jugoslovanska viza za ameriškega državljana. "Dva dolara", se je glasil odgovor. "Na mojem potnem listu je zapisano $10," sem mu pojasnil ter mu ga pokazal. "Istina!" Številko je kajpada spremenil agent, ki mi je preskr- bel med drugimi jugoslovansko vizo "without additional cost". Šel sem takoj k njemu in ga zelo vljudno opozoril na "pomoto". Naglo kot je mogel mi je napisal ček za $8, kajti videl sem, da mu moja navzočnost v tem slučaju ni bila ljuba. Povrnil sem se h konzulu, mu pojasnil kaj je storil agent, in ga prosil, naj naše ljudi opozori, če bo sumil, da jih ta ali oni agent vara z vizami.

Vse urejeno! Stanovanje zaklenjeno, kovčeka na vozu. Čez uro bova s soprogo na vlaku proti Detroitu. Ker ne potujem vsak dan, sem sklenil, da ob tej priliki obiščem kolikor mogoče veliko krajev, in da vsled tega ne potrošim po nepotrebnem nobene ure. Torej Detroit! Živel sem tam pred desetimi leti, pred- no sem prišel v Chicago. Klub št. 114 je bil tedaj zelo aktiven. Najbrž je bil nekaj let celo najaktivnejši v JSZ. A prišli so drugi časi, boji na vseh straneh — in dogodilo se je, da o klubu št. 114 ne čujemo tako pogosto kakor nekoč. Sem radoveden, kaj poreko "oldtimerji".

Detroit.

To pišem na ladji iz Detroita, Mich., v Buffalo, N. Y.

Vožnja iz Chicaga v Detroit jako vroča. To se pravi, vreme je bilo vroče, da ne rečem soparno. A kaj vreme! V Detroitu sva. Isto mesto kot pred desetimi leti. Pa vendar ni isto. Nove stavbe, predelane ulice, vse večje in lepše. A slika je vendarle podobna prejšnji. Detroit se naglo razvija. Glavni vir detroitske stabilnosti (in "nestabilnosti") je avtomobilska industrija. V Detroitu so Fordove tovarne in več drugih avtomobilskih tovaren. Zaposljenost delavcev ni stalna. Obrat v eni ali drugi veliki avtomobilski tovarni je večkrat zelo omejen. Stanovanja in hrana ter druge potrebščine so v Detroitu dražje kot v marsikakšnem drugem mestu.

Obiskal sem, kolikor mi je dopuščal čas, stare znance: Rudolfa Potočnika, Joe in Martina Mentonyja, Tomo Beseniča in druge. Slednji je bil predsednik Narodne Hrvatske Zajednice, oziroma Hrvatske Bratske Zajednice do njene clevelandske konvencije 1. 1926.

Z našimi sodrugi sem govoril glede kluba št. 114. Rekli so mi, da ima več članov kot pred desetimi leti — torej je napredoval in je aktiven — da pa ni še bolj je vzrok, ker ima težkoče s prostori za seje, ker se jih težko dobi. Če seje niso vedno v eni in isti dvorani, izgube privlačnost in poset postane nereden. Če te zaženejo sedaj v ta, sedaj v oni kot, vedno z izgovorom, da je vse napolnjeno, je zamah sej za polovico zmanjšan, aktivnosti kluba pa plačajo škodo. Premišljeval sem, koliko bi ta klub lahko storil, če bi imel en gotov centrum v katerem ne bi bil nihče nikomur v napotje. In koliko več ¡bi lahko storila naša Zveza, če bi imela svoj dom. Upam, da ga kmalu dobi.

Čez noč sva bila pri R. Potočniku. Ob 6. zjutraj me je skozi okno pozdravilo solnce. "Lep dan bo," sem si mislil. R. Potočnik je ostal doma, napojil svojo "Lizico" ter naju odpeljal najprvo na Belle Isle. Krasen kraj, vreden imena ki ga ima. Moja žena bi najrajše tam ostala, tako se ji je dopadlo. Preskrbela sva si mnogo filmov da bi zadostovali za vso pot, a hitela je jemati slike, da sem se bal, da bo vse porabila.

Postajalo je vroče. Vročini sledi žeja. Kanada pa je blizu, in tam se neha naša svetovno znana prohiibicija. Napotili smo se preko vode v Kanado. Tukaj so prvič zahtevali, da jim pokažem potni list, "passport", ali po srbsko "pašus". S ponosno gesto mu pokažem rdečo knjižico (ne ono od JSZ., ampak "pasuš"). Glej šmenta, ni bil zadovoljen. Hotel je tudi poročni list. Ne vem, če je mislil da jaz ženi ne spadam, ali da ona meni ne. Ker je najbrž zasumil našo žejo, je zamahnil z roko proti kanadski strani in Rudolf je pognal svoj avto. Dobili smo piti, ogledali smo si še okolico, potem pa nazaj v U. S. A. Vozili smo se še nekaj časa po Detroitu, potem pa je prišel čas slovesa. R. Po- točniku in soprogi hvala za gostoljubnost.

Ob 5:30 zvečer je naju odpeljal parnik proti Buffalu. Ob času odhoda je začel padati dež. Uro pozneje so viseli na eni strani neba črni oblaki, a proti Kanadi je bilo svetlo. Voda v jezeru se je spreminjala iz temnozelene v belo barvo. Spomnil sem se sodruga Peruška. Upam, da bo enkrat kaj takega naslikal, ker on je zmožen položiti vso lepoto narave na platno.

Ura je devet. Dež je prenehal. Lepa vožnja. Čez pol ure začne igrati godba. Plesalci se že pripravljajo. Jaz bom poslušal in gledal. Spremembe, ki dobro denejo. Preje v delavnicu dan na dan, delo čez čas seje. Sedaj pa smo na jezeru, valovi so enakomerni, ljudje so irno veselo razpoloženi, godbeniki prihajajo, moški iščejo družice za ples. Človek pa sedi, opazuje in posluša.

Iz Buffala v Niagara Falls.

Vstopila sva v voz električne železnice in se odpeljala proti slovitemu vodopadu — Niagara Falls. Prekrasno vreme, a še lepši vodopad. Posebno se mi je dopadlo v Cave of Winds (jama vetrov). Dobiš posebno obleko, pa greš pod vodopad. Premočilo me je, a v vročem dnevu to dobro de. Niagarske slapove sem si ogledal tudi s kanadske strani. Slika v letošnjem Am. družinskem koledarju na 4. strani predstavlja del vodopada reke Niagara. Svetujem rojakom, ki potujejo Skozi Buffalo, da se ustavijo vsaj pol dne in si ogledajo krasoto; ostala bo vsakemu v spominu in jo je vredno ohraniti.

Proti New Yorku. Zvečer zopet naprej z vlakom v New York. Ko sem zatisnil oči, sem videl pred seboj še vedno vodopad in čul šuimenje navzdol drveče vode. Ko sem oči odprl, sem videl, da dežuje. Zjutraj, prišedši v New York, nas je pozdravilo krasno vreme. Ogledoval sem mesto in šel po nekaterih opravkih. Zvečer sem se počutil utrujenega in ob 10. sem bil že v postelji. Zunaj je začelo deževati, a zjutraj, ko se prebudim, zopet lepo vreme ! Vstal sem zgodaj in šel ogledovati to mesto, po katerem hrepeni toliko mladih src. Zares, veliko lepega in občudovanja vrednega je v New Yorku! A da bi v njemu živel — give me Clarendon Hills!

Obiskal sem tudi Etbina Kristana na njegovem stanovanju. Sprejel me je zelo prijazno. Dejal sem miu, da ga njegovi sodrugi v Chicagu pozdravljajo. Se jim zahvaljuje. Pride ob priliki v Chicago. Izgleda še čvrst in zdrav. Prepričan sem, da bomo še marsikaj dobili od njega. On ni človek, da se bi definitivno umaknil pisateljevanju in drugim aktivnostim, v katerih smo ga poznali. Radi pomankanja časa sem se moral kmalu posloviti in obljubil sem, da se oglasim pri njemu na povratku.

Ogledal sem si parnik Majestic, s katerim se popeljeva preko. Jako velika ladja. V New Yorku sem — gremo tudi k Sakserju, sem sklenil. V uradu "Glasa Naroda" sem vprašal, če bi mogel dobiti "Proletarca" in "Prosveto", pa so mi rekli, da dobivajo ta lista le zase. Dali pa so mi svoj list.

2

Na parniku.

Iz velikega New Yorka, iz šuma in vrišča, izpod senc netooditičnikov, sva se podala na ladjo. New York je svetovna luka. Ni ga pristanišča na svetu, ki bi imelo tako ogromen potniški promet, računano na daljavo vožnje, kot ga ima New York. Milijone potnikov je prišlo v New York. Mnogi so ostali v Ameriki stalno. Stotisoči so se vrnili, a se podali zopet nazaj v "deželo svobode". Sedaj ne dohaja sem toliko naseljencev, ker ameriški zakon tega ne dopušča, je pa toliko več turistov in drugih, ki prihajajo in odhajajo.

Tak je New York. Ogromne ladje prihajajd vanj iz vseh velikih luk na svetu. New York jim je destinicija. Veliko mesto, ki ima z okolico le nekaj milijonov manj prebivalcev kakor vsa Jugoslavija. In vendar je Jugoslavija velika, po naturnih bogastvih proporčno ena najbogatejših dežel na svetu. Odšli smo na ladjo "Majestic" od White Star Line, ki ima 56,551 ton in se ponaša, da je največja na svetu. Poleg te je še par drugih "največjih ladij na svetu", a vendar, vse te so plavajoča mesta, z vsemi udobnostmi modernih mest.

Bilo je 24. junija ob 10. ko sva šla preko mostovža na "Majestic". Na njem vse polno ljudi — bili so glasni, "navdušeni" in večinoma pijani. Razun potnikov smejo na ladjo tudi spremljevalci, ki se poslavljajo od odhajajočih. Tako se dogaja, da se stoteri poslavljajo s "pijačo" ter se tako presrečno ali pa nesrečno napijcjo. Ob 12. morajo vsi, ki ne gredo "čez", zapustiti ladjo. To pomeni, da pijejo ob slove- su zelo naglo, da se naglo objemajo in da naglo oddajajo naročila. Veliko število pijanih se je majalo in šibilo, ko so odhajali s parnika. Poznanci so jim mahali v pozdrav, potem pa so hiteli, da urede stvari. Odpluli smo ob 3. zjutraj. New Yorkše nekaj luči, potem še kakor meglica luči, nekaj svetilnikov, nato pa tema in valovi ter noč.

Kmalu je bilo jutro. Potniki večinoma utrujeni, eni vsled pijanega poslavljanja, drugi vsled drugih težkoč, npr., umornih opravkov, ki so jih imeli izvršiti pred odhodom. Jaz in "ona" sva bila sveža in lahka, ker nisva imela na ladjo spremljevalcev, ki naju bi utrudili. Zato sva se zabavala z opazovanjem.

Velikokrat sem čital, da potniki na ladjah ki plovejo iz New Yorka do raznih inozemskih pristanišč, komaj čakajo, da pride parnik ven iz "suhe zone" na morje ki ne spada "nikomur" ampak je "mednarodno", in tedaj odpro "baro". Potniki se nanjo navale, in se napijejo. Kadar pa je človek pijan, pa naš Slovenec itak ve, kako se počuti.

Ali to kar sem čital, se ije ob tej priliki pokazalo, in najbrž ob vsaki drugi ob podobnem odhodu, da je bilo slikanje neresnično. Kot sem dejal, "vizitorji" so morali zapustiti parnik ob 12. uri. Do tedaj pa so pili, se poljubovali in si naročali to in ono, kar je že ob takih prilikah navada. Potem, ko je prišla določena ura, so morali oditi. Dokler smo imeli "vizitorje" je izgledal parnik kot en velik salun, ali če hočete, bar room. Koliko je bilo pijanih? Ko hitro pa je odšla tista publika, ki je prišla na parnik, da se poslovi od svojcev in prijateljev, pa je izgledalo vse bolj trezno. Na poti do Francije se je samo eden izmed potnikov tako "napil", da se je navdušil in začel "jodlijti". Nas ostale potnike je to zabavalo in nas spominjalo na deželo prohibicije.

Pijača je na parniku dobra in poceni. Ta opazka se zdi morda čudna Evropejcem, ker ne vedo, da v Ameriki dobre pijače ne smemo piti, ampak le slabo, ker se slaba "butlegerjem" najbolj izplača. A med nami, namreč med rojaki, se dobe mnogi "butlegerji", ki imajo primeroma dobro vino in žganje, in pa "doma napravljeno" pivo. Vse to je po naravnem pravilu škodljivo želodcu, ampak kaj hočeš! Amerika je "suha", pa vendar pijančuje. Na parniku pa ni več tiste omejenosti -— greš k baru in piješ. Piješ, če hočeš in imaš denar toliko, da te začno "boleti" noge, in potem je seveda čas, da greš spat. Veliki kozarec dobrega piva stane samo 7c, steklenica piva, pa 14c, a ne tistega, ki mu pravimo "homebrew". Žganje prodajajo po 25c veliki "štamperle".

Bila sva v turistovskem tretjem razredu, ki stane le nekaj dolarjev več kot navadni III. razred, a je še enkrat boljši, je npr. kot II. razred, le da je II. razred v sredi parnika, ta pa je zadaj.

Vsak večer je na parniku ples. Ko so prihajali v Ameriko v medkrovju naseljeniki, ni bilo takih plesov. Kolikšna razlika! Danes obiski — ljudje vedo kam pridejo, s kom se bodo sešli, kaj bodo videli. Tedaij pa so 'bili parniki polni emigrantov, ki so šli v Zedinjene države, da si prislužijo bogastva, da pridejo do "sreče", da dobe "svobodo". Prišli so na "otok solza", in že tedaj so spoznali, da svobode kakršno so si v nejasnih obrisih predstavljali, ni. Preiskali so nas — morda si bolan, se je glasil vprašaj, — morda nimaš dovolj denarja, morda imaš že delo (smel si priti v Zed. države, nisi pa smel dobiti dela v naprej), morda si "bigamist" itd.

Ko so te vsega previzitirali, ko so ti pogledali v žep in v oči, in če ti pri tem niso potegnili s kredo križa na rami, je to pomenilo, da so ti vrata v deželo odprta. Odlazi, poišči delo in si pomagaj kakor veš in znaš.

Tisoče in tisoče teh emigrantov se sedaj vrača na "obiske". "Pomagali" so si in marsikdo izmed njih je bogat. Na parniku plešejo in pijejo. Prirejajo jim koncerte dopoldne in popoldne, "na sporedu" so razne igre, en večer pa smo imeli celo maškaradno veselico. Hrana je dobra in jo je na izbiro. Vse je snažno.

Največ je na ladji žensk. Večino potnikov tvorijo v tem slučaju študenti in študentke. Je čas počitnic.

Prve štiri dni vožnje smo imeli lepo vreme, peti dan pa nas je začelo "metati". V jedilnico nas je prišlo komaj polovica. Moja žena je imela pri tem še to nesrečo, da ji je zmečkalo med vratmi prst. Hodi k zdravniku dvakrat na dan.

Danes je šesti ali zadnji dan na vodi. Morje je mirno.

Med potniki nisem naletel na nobenega Slovenca. Dosti je med njimi katloških duhonov, posebno poljskih. Baje je te vrste potnikov veliko na vsakem potniškem parniku. Imajo fare v Ameriki, kar pomeni toliko kot dobro posestvo. Strižejo ovce, in si pri tem prihranijo za potovanja. V povojnih letnih so bili na obisku v Evropi tudi skoro vsi slovenski ameriški duhovniki.

Pripravljeni se na izkrcanje. Zopet je vse živahno.

3

Švica.

V ponedeljek 4. julija zvečer sem se odpeljal iz Pariza z brzovlakom v Ženevo. Vzel sem drugi razred. Marsikak, če ne vsak Američanec, ki se ni vozil po evropskih železnicah, je prepričan, da so vlaki v Evropi slabši kakor v Ameriki, in da so ameriški udobnejši. Res, da so evropski vlaki razdeljeni v razrede: v I., II. in III. in v nekaterih krajih imajo tudi IV. razred, toda so vendarle veliko udobnejši kar se tiče I. in II. razreda. Proge so lepe.

V Ženevo, Švica, sva dospela s soprogo 5. julija zjutraj. Opazil sem, da je vse bolj drago, in preden je prišla noč, sem bil že prepričan, da je življenje tu še dražje kot v Zedinjenih državah. V Ženevi sem bil zadnjič l. 1915, torej med vojno. Marsikaj zanimivega bi lahko omenil iz tistih časov, a sedaj sem na obisku in bom opisal le potovanje. O drugem kdaj pozneje. Ni se veliko spremenilo od tedaj, spremenile pa so se cene.

Ženeva ima do 200,000 prebivalcev in je bila svetovno znano mesto že dolgo preden je postala (po svetovni vojni) sedež Lige narodov. Ženeva je danes nekako shajališče diplomatov, kjer se posvetujejo in spletkarijo. Tu se je vršila tudi Coolidgeova konferenca za omilitev navzkrižja.

Amerikance je mnogo v Švici (turisti), a tudi druge narodnosti so dobro zastopane. V Ženevi sem si ogledal med drugim mednarodni spomenik reformacije, ki je zelo lepa stvar.

Švica je idílna dežela. Kaj kmalu sem opazil, da so ljudje v Ženevi in drugod v Švici boljše oblečeni kot v Parizu. Zdravje in rdečica, ki sije iz lic Švicarjev, katere srečavam, mi priča, da Švica ni preveč trpela v vojni, in da si je iz nadlog opomogla hitreje in boljše kakor druge dežele. Ko sva si s soprogo ogledala mesto, sem se napotil na obisk k prijatelju, s katerim sva delala skupaj ko sem bil zadnjič tukaj. Našel sem ga, in pogovorila sva se o marsičem. Pripovedoval mi je, da je imela Švica poznejša leta vojne težke čase, da je vsega primanjkovalo, da je bila v vedno nevarnosti da tudi njo zapletó v krvavi ples, a po vojni si je naglo opomogla in sedaj je zopet normalna (ta izraz sem slišal v Ameriki po vojni zelo pogosto rabiti). Ostal sem pri njem nekaj čez noč, naslednji dan zjutraj pa sva se z ženo odpeljala s parnikom v Montreux, ki je na drugem koncu jezera Leman ali Ženevskega jezera. Bilo je krasno vreme. Mont Blanc, ki je najvišja gora v Evropi (15,781 čevljev), smo videli ves čas vožnje. Na tej poti smo videli tudi prve snežnike. Ob 11. dopoldne smo dospeli z ladjo na cilj, v Montreux. Ogledali smo si ta kraj, ki je po mnenju zmernem ocenjevanju eden najlepših na svetu. Popoldne sem se vsedel na voz električne železnice, ki vozi preko gor proti Interlakenu. Proga je speljana zig-zag. Z vrha se nudi očem krasen razgled po Ženevskem jezeru in gorah ter seliščih. Vozili smo se naprej skozi predor in potem med hribi gor in dol. Kraji vse lepši in lepši. Gore, snežniki in ledeniki, planine, lepe vasi, gorske hiše itd. — kolikšna krasota! Tako smo v občudovanju krasot narave dospeli tisto popoldne v Zweisimen, kjer smo dobili takoj vlak ki vozi v Interlaken. Vozili smo se ves čas ob jezeru v senci snežnikov na obeh straneh. Vožnja v Interlaken je vzela dobre pol ure. Tu smo videli svetovno znano goro "Jungfrau", na katero vozi tudi železnica, ki je najvišja proga v Evropi. Ker sem imel do prihodnjega vlaka, ki vozi v Lucerne, samo tri ure časa, se nisem peljal na goro, namesto tega pa sem se sprehajal po mestu in ogledoval gore ter naravo ter njeno navidezno divjino. Proti večeru sem se odpeljal po ozkotirni železnici v Weiringen, ki je speljana ob obrežju jezera. Zopet snežniki, gore in planine, veličastni pogled na levo in na desno. Ogledujemo in uživamo krasoto, vlak v Lucerne sva pa za enkrat opustila. Kraji v katerih smo bili, so najlepši v Švici. Nastajala je tema, jaz pa sem začutil, da me boli vrat. Tudi žena je imela tako pritožbo. Sva pač gledala preveč kviško po gorah, a ni nama bilo žal. Poiskala sva hotel, najela sobo, šla nato v restavracijo večerjat in potem spat. Zjutraj ob 4. sem bil že pokoncu. Vlak v Lucerne odhaja ob 5. zjutraj. Po ozkotirni železnici z zobčastimi kolesi so odpeljemo na goro vedno višje, pred nami pa se razteza razgled v dolino in v sosede gore. Ko smo dospeli na vrh, smo si ogledali kraj na obe strani, potem pa naglo navzdol po drugi strani v dolino. Oči, ki so uživale lepoto ves prejšnji dan, še niso site! Glej, zopet nove gore, snežniki, jezera! In oči gledajo, razum uživa!

Ob vznožju Pilatusa (gora) smo dospeli v Lucerne, ki je "glavno mesto" turistov. Je staro mesto, z mnogimi starinskimi poslopji in ozkimi ulicami. Z ženo sva si ogledala mesto in se divila goram ter obrežju jezera.

Ali poleg krasote ima Švica tudi druge stvari. Npr., izpričeval sem zopet, da je življenje v Švici drago in da je še dražje za Američane. "Vi imate dolarje, milijarde, velikanski business, torej plačajte," sklepajo v Evropi. A vsi Američani nimajo delnic na borzah in ne strežejo kupnovam. Jaz spadam med slednje. Z ženo sva zaključila, da sva si ogledala kar se je za potrošeni denar največ moglo, in da je čas, da se odpeljeva v Avstrijo.

Ali poleg krasote ima Švica tudi druge stvari. Npr., izpričeval sem zopet, da je življenje v Švici drago in da je še dražje za Američane. »Vi imate dolarje, milijarde, velikanski business, torej plačajte,« sklepajo v Evropi. A vsi Američani nimajo delnic na kupe in ne strežejo kuponov. Jaz spadam med poslednje. Z ženo sva zaključila, da sva si ogledala kar se je za potrošeni denar največ moglo, in da je čas, da se odpeljeva v Avstrijo.

Avstrija

Na postaji sem kupil vožnji listek do Inomosta (Innsbruck) na Tirolskem, ki je mesto, katerega pozna marsikak Slovenec. Mnogi so tod skozi »vandralí«, veliko jih je šlo skozi Inomost v Ameriko, in niso redki, ki so preko tega kraja utekli vojščini, se iznebili vseh težav in jih Basel vzel kakor čista Amerika. To vse je bilo pred vojno, ko je bila Avstrija ponosna veselica, ko so bili nemški kraji Avstrijske gorske monarhije zvezani. Odpeljala sva se ob švicarskem jezeru do Thalwilla, kjer sva se presedla v avstrijski vlak, ki vozi iz Züricha na Dunaj. V tem vlaku sem opazil v par momentih, ko je prišel na postajo, voz, v katerem sem se pred dvajsetimi leti odpeljal iz Avstrije. Še te poznam, sem mislil sam pri sebi, pozdravljen mi! Da, ravno isti je! Les je sicer že malo zgnil, ampak ker od tedaj najbrž še ni bil prebarvan in mogoče tudi ne omit, sem ga toliko lažje spoznal. Le črk K. u. K. ni več na njem, namesto njih pa ti šine v oči napis *Bundes Bahn*.

Vozili smo se ob jezeru Zurich in potem zopet med gorami in zopet ob jezerih, dokler se nismo ustavili ob avstrijski meji, kjer so nam pregledali potne liste in prtljago. Ni trajalo dolgo, in že smo v Avstriji.

Snaga in lepota

Prvi vtis, ki sem ga dobil v Avstriji, je bil, da so hiše lične in da vse govori o čistoči: kraji, ljudje in njihove vasi. Ljudje so oblečeni snažno, dasi so njih dobro pozna — razpad Avstro-Ogrske. Na kolodvorih jih ogledujemo, te avstrijske ljudi, ki nosijo še vedno kratke "jerhaste" hlače do kolen, male zelene klobuke, okrašene s peresi, planinkami ali s kakšnim drugim gorskim cvetjem, vmes pa vidiš smeh in dobrohotnost. Samo naš sprevodnik na vlaku je bil tako bedno oblečen, da se mi je smilil. Ni bil razcapan, kajti beda je lahko tudi snažna...

Revna Avstrija! Ima Dunaj, mesto ki se je divilo samemu sebi, ki ga je posečal turistovski svet, mesto smeha in zabave, in nekaj drugih industrijskih središč ter pobožne kmete. Nič več ni tiste Avstrije kot smo jo poznali pred vojno, preden smo se podali preko "lužé". Naš brat Srb bi dejal, »nema je više!«

4

Železnice

Že prej sem omenjal evropske železnice. Naj tu dodam, da ima Švica okrog 4,000 milj železnic, kar za tako deželo ni malo. Skoro vse so elektrificirane, in kot take nudijo ne samo prijetno vožnjo, ampak so proste dima, proste "vodnih tankov" in premogovih skladišč. Ni se mi zdelo čudno, da je Švica namesto starih parnih lokomotiv uvedla električne. Je napredna dežela, in v nji se za take reči ni treba ubijati toliko kot pa npr. za elektrizacijo železniških prog v Chicagu in za čikaški "subway". Začudil pa sem se, ko sem videl, da tudi oni predmagan, do vrata zadolžen in s težajev vržena Avstrija noče zastati za nikomer. Vozimo se v Avstriji, po avstrijskih železnicah, in vlak vleče električna lokomotiva. Da, tudi Avstrija elektrificira svoje proge! Sediš, voziš se udobno, in noben prah, ne dim te ne moti. V Zedinjenih državah pa je tu in tam nekaj milj proge, po katerih vlečejo vlake električne lokomotive, pa se čudimo, kakor da smo svet z nova odkrili. Npr., predmestni vlaki v Chicagu na železnici Illinois Central, ali pa vlaki, ki jih goni električna sila na progi Chicago, Milwaukee & St. Paul v Montani.

Evropa je obljudena, si preko meje kakor hitro se premakneš, ima razne "valute", disorganizirano industrijo — a navsezadnje bo njena edina hibla to, da ima preveč mej in morda tu in tam "preveč" ljudi. Amerika pa ima dolarje in bi lahko zgradila velika večja čudesa kot pa Američani mislijo, da jih imajo. Namesto tega se rogamo ostalemu svetu, češ, »mi smo pa" tudi "kraljski" fantje smo včasih tako "rekli", in najbrž so tudi današnji fantje "takega mnenja".

Vozimo se dalje. Opazujem ljudi ob progi in na postajah, in zdi se mi, da so kratke "jerhaste" hlače še bolj v "modi" in v rabi kakor pred 20. leti. Vidim tudi, da so avstrijski Nemci isti dobrodušni veseli ljudje, da se ne cmerijo, pač pa so veseli, se smejejo in pojejo kadar utegnejo. Izgledajo zdravi in zadovoljni.

Kakšna razlika! V Parizu, glavnem mestu zmagovite Francije se pozna beda, in ljudje so slabo oblečeni, namreč slabo posebno za mesto kakor je Pariz. V Avstriji sicer tudi, ampak tu so snažnejši, lica so zdravo rdeča, in smeh je pošteno vesel. Zadovoljstva v Parizu nisem opazil, tukaj ga vidiš ob vseh progah in po vseh krajih.

Popoldne okrog 5. ure smo dospeli v Inomost in izstopili.

Mesto se ni nič spremenilo. Vse isto, kakor tedaj ko sem bil zadnjič tukaj, le uniforme so drugačne. Šla sva v hotel. Vprašal sem za sobo z banjo. »Da, dobite, stane 34 šilingov ($5),« so mi odgovorili. Prepričal sem se, da so tudi cene drugačne. Začel sem kopel, pa sem ostal in plačal. Z ženo sva šla nato večerjat (ne v hotel, ampak v neko gostilno). Ko vidim, da imajo golaž, ga naročim. Kako lep vonj je širil po sobi. Dobil in poskusim. Takoj pokličem natakarico, in ji naročim, »še eno porcijo?« Žal, vrnila se je in mi sporočila, da imajo samo pol porcije. Zadovoljil sem se torej z eno in pol porcijo. Spil sem tri kozarce piva, pojedel precej kruha, in ko vprašan za račun, je bil tako majhen, da sem se skoraj sramoval plačati. Uvidel sem, da so se cene spremenile samo v hotelih za Američance.

Do tu sem povsod čul angleško govorico. V Inomostu ne več. Sprehodila sva se po mestu. Zares, interesantno, a ne toliko za naju kot za druge. Moški, ženske, otroci, večinoma s podkovanimi čevlji, gologlavi, moški z jerhovimi dokolenkami, z golimi koleni, z od sonca ožganimi golimi vratovi, to so ljudje, ki jih srečujeva. Skoro vsi se ozirajo v naju, mnogi se obračajo in gledajo za nama. Jaz sem si sicer kupil palico že v Parizu, da bi izgledal bolj evropsko, pa tudi zato, ker je praktična. A vse skupaj nič ne pomaga. Tako se mi je zdelo v tem kraju, da nisem tam kaj zato da bi jaz kaj videl, ampak zato, da se kažem. Odšel sem kmalu k počitku in sklenil, ker sem imel do odhoda dovolj časa, da v jutru poležim dalje kot običajno. To bi storil, a že zgodaj zjutraj me zbudi korakanje vojakov, ki so delali s svojimi podkovanimi čevlji težke zvoke. Poleg korakanja je motila nočni mir tudi trobenta. Torej še vedno ista Avstrija! Vojaki od zjutraj do večera. Vstanem in pogledam skozi okno. Vojaki korakajo. Niso več tiste ponosne avstrijske čete, obleka je slabša, a drugače vse isto. Opravil sem se in šel na prosto, četudi je bilo zgodaj. Z ženo se zopet sprehajava. Opazil sem, da so Tirolci še ravno tako pobožni kakor so bili. Število duhovnov, ki jih srečavam, so mi dokaz. Tudi ljudem se pozna pobožnost. Duhovniki, ki sem jih videl, so večinoma mladi, rdečelični in dobrega razpoloženja. Eden mi reče, »Bog vam srečo!« Prišli so s trga vidno po vogalih, so lepo oblečeni, vljudni in sami korenjaki.

Ob 10:20 zjutraj sva se odpeljala. Vozni listek sem kupil do Beljaka. Železnica je še vedno elektrificirana. Edino čemur se tisti, ki je navajen ameriškega načina na železnicah težko privadi, so piščalke in trompete železničarjev. Torej je vse, kakor je bilo. Postajenačelnik zapiska na piščalko, potem mu strojevodja odvrne na enak način, potem eden ki ima trombo, oziroma rog obešen na vratu, zatrobi, in vlak se začne pomikati. V megli je vrste signalni sistem najbrž dober, drugače pa je ameriški morda precej boljši in tudi hitrejši. Voziva se ob cesti, ob vznožju gora, skozi kraje, po katerih sem nekoč "vandrav" in prosil po hišah kruha. Vse to sem, samobusem, zdaj lahko opazoval. To je bil Evropejec in je sedaj Evropejec.

Popoldne ob 3. sva dospela v Schwarzach-St. Veit, kjer se je bilo treba presesti. Še dve uri je časa do vlaka, ki bo vozil dalje proti Beljaku. Odideva na kosilo, kjer je nama dobro postregla prijazna deklica in pijačo za mal denar. Ob 5. sva se odpeljala dalje. Železnica ni več elektrificirana. Na tej progi se vozim prvič. Čul sem mnogokrat, kako lepi so ti kraji. Pripomniti moram, da so lepši, kot sem si jih predstavljal. Na severni strani se nudi posebno lep pogled na letovišče Bad Gastein, na južni pa v dolino. Že imena postaj pričajo, da so tod živeli nekoč Slovenci, oziroma še živé, a so germanizirani. Prva postaja na koroški strani je Mallnitz. Torej slovensko ime. Divna Koroška s svojim pogorjem, res si lepa! Zdi pa se mi, da je vse nekam zapuščeno. Na cesti pod nami je videti tu pa tam voz, avtomobilov nič. Le malo ljudi. Prostrana železniška postaja je vlak, zvečer ob 8h prišél v Beljak. Ker po tej uri ni več zveze z Jugoslavijo, poiščeva hotel. Za lepo sobo v prvem nadstropju sem plačal le šest šilingov (90c). V Inomostu za enako sobo in večerji sva šla po mestu, ki ni veliko, a sem ga poznal. Dasiravno smo Slovenci, večina je nemška govorica. Dne 9. julija ob 8. zjutraj sva v vlaku z voznim listkom do Jesenice. V Rosenbachu sva se morala presesti. Na kolodvoru sem zapazil že jugoslovanski vozni red. V 20. minutah smo že v drugem vlaku, ki je imel lokomotivo, en poštni voz ter vagon za potnike, ki nas je odpeljal skozi karavanski predor na Jesenice. Vožnja je vzela 17 minut.

Jugoslavija.

Tako smo torej v Jugoslaviji. Vlak — ali bolje, vagon, se ustavi. Vstopili so vanj uradniki, ki so pričeli z običajnim pregledovanjem prtljage. Njihove srbske uniforme in srbski jezik sta me motila, da nisem vedel, ali sem prišel na ljubo mi Gorenjsko, ali kam daleč doli v Macedonijo. S temi uradniki ni bilo dosti stikov. Z enim so prišli drugi, ki sprašujejo za potni liste. Pokažem mu list. Začudil sem se, ko ga ni niti pogledal, ampak ga vzel in spravil, enako ga je vzel drugemu potniku. Na vprašanje, kdaj ga dobim nazaj, mi je odgovoril, da pozneje, na kolodvoru. Torej izstopimo. V 20. minutah bo vlak vozil dalje proti Ljubljani. Treba je kupiti vozni listek do Radovljice. Jugoslovanskega denarja še nisem imel. Šel sem v restavracijo in izmenjal dolar, misleč, da bo to zadosti do Radovljice. Vprašal sem, kje dobim nazaj potni list. Našel sem urad, kjer so mi v lepih, vljudnih besedah povedali, da moram plačati posebno takso, zame $3, in za ženo $3. Torej en moj račun je že unesen. Ker sem se nekoliko začudil, so mi pojasnili, da računajo vsakemu bivšemu jugoslovanskemu državljanu na njegov ameriški potni list $3. Kaj sem hotel! Treba je plačati, toda kdo? Imam le petdolarske bankovce, dinarjev samo za dolar, in še nekaj s avstrijskih valut. Dam mu torej petdolarski bankovec, za 50c avstrijskega denarja in za 50c dinarjev, nakar mi prijazen uradnik izpolni list v zameni ter mi ga vrne. Ko sem hotel kupiti vozni listek, mi pojasni en uradnik, da lahko v vlaku plačam. Vlak, ki je imel sedaj kakih pet, šest voz, je bil natlačen. Odšel sem brez listka v II. razred. Preteklo je že uro časa, od kar smo prišli na Jesenice, a vlak še vedno čaka. "Ima vremena." Ko se končno odpeljemo, pride sprevodnik, kateremu pojasnim, da listka nimam in da mu plačam tukaj. Zahtevali je dvojno vožnjo. Torej treh plačati še enkrat toliko kot na postaji. Dinarjev nisem imel zadosti. Iz enega žepa sem srečno izvlekel dolar ter mu ga dal. S tem je bila vožnja plačana zame in za ženo v II. razredu do Radovljice, pa mi sprevodnik še nekaj doda, da ga lahko izpijem sam na moje ali pa na njegovo zdravje — kakor je pač hotel. Tri postaje — in nato smo v Radovljici. Ura je blizu 2. Torej, po mnogih letih zopet na domačih tleh! Morda, toda tujec med domačimi...

Morda bo čitatelje zanimalo, koliko me je stala vožnja iz Cherbourga do Radovljice. Račun je sledeči: - Cherbourg–Pariz, III. razred ........ $3.20 - Pariz–Ženeva, II. razred ............. 7.00 - Ženeva–Montreux na parniku ......... 1.70 - Montreux–Lucern, III. razred ......... 5.00 - Lucern–Inomost, III. razred .......... 5.00 - Inomost–Beljak ...................... 2.75 - Beljak–Jesenice ..................... .35

Skupaj ...................... $25.00

Proge, po katerih sem se vozil, kot ste razvideli iz opisa, niso direktne. Tu navedene cene so za eno osebo za vožnjo v brzovlaku do Beljaka.

5

»Radovljica!« je zaklical sprevodnik. S soprogo sva izstopila, kajti na cilju sva. Tako sem zopet »doma«! Kako izgledaš, Radovljica? Kolodvor je nov in večji kot tedaj, ko sem zapustil to sicer malo, a prijazno mestece. Kovčke sem pustil na kolodvoru in odkorakal v mesto. Gledam naokrog in premišljujem: Ali niso bile te ceste, po katerih sedaj hodim, nekoč daljše in širše, hiše večje, in cerkveni stolp mnogo višji, kakor sedaj? Kako to, da se mi tisto, kar se mi je nekoč zdelo veliko, vidi danes majhno? Je pač tako, da dokler je človek samo doma, se mu zdi stolp bližnje cerkve najvišja stavba na svetu, bližnje mesto največje, ceste, po katerih hodi, najširše in najdaljše. Ko pa je vržen v svet, ko potuje in potuje po širokih cestah življenja – se nauči meriti in primerjati. Svet je velik. Radovljica je majhna.

Po dolgih letih v rodnem mestu.

Srečavam ljudi v rodnem mestu, a ne poznam nikogar. Kam bi šel drugam, ako ne v gostilno. Dobro, gremo v gostilno »Pri letcarju«. V njej je moja sestra natakarica. Takoj ko sem vstopil, sem jo spoznal. Lepo me pozdravi kot gosta, a spoznala me ni. »Kaj želite,« je naju vprašala. Naročiva jed in pijačo, potem pa jo vprašam: »Kajne, da si ti moja sestra?« Gledala me je nekaj momentov začudeno, potem si seževa v roke! Iz gostilne sem šel v brivnico. Dva stola, oba okupirana. Ženski sta na njima. Govorita hrvaški. Brivec je eni ravno odrezal kito. Modernizem, ali kaj... Meni doni na uho le srbovhrvaška govorica, kajti obe govorita hrvaško. Prej tega v Radovljici ni bilo. Mar se je pomaknila tako daleč proti jugu, tja na Balkan?

Doma so me pričakovali šele naslednji dan. Iznenadil sem jih, ker sem stopil tako nepričakovano v domačo hišo. Doma, v krogu domačih po tolikih letih. Pozdravi, vprašanja, iskanje in vpraševanje z očmi in z besedami. Pa kaj bi o tem pisal! Čitatelje bi najbrž ne zanimalo torej preskočimo moje srečanje pod domačo streho.

Rekel sem, da bom čitatelje informiral posebno o stroških, kajti marsikdo, ki misli na obisk v stari kraj, vpraša: »Koliko stane?« Bom zelo kratek v tem oziru, kajti moj namen je opisati vtise, ki sem jih dobil na Slovenskem. Omenil bom vse izlete po vrsti in stroške, potem pa razmere, kakor sem jih videl skozi svoja očala. Prvi izlet 11. julija z ženo in sestro v Ljubljano na velesejem. Bil je zadnji dan ljubljanskega velesejma, ki je povojna ustanova, ustanovljena, da pomaga trgovini in industriji na Slovenskem. Obisk razstave ta dan se mi ni zdel velik; morda je bil slab zato, ker je bil zaključni dan. Ljubljana ta velesejem zelo oglaša. Smatra ga za nekaj velikega. Meni se ni zdel kaj posebnega. Iz južnih krajev države so bile razstavljene razne pletenine, opanke itd. Izmed stvari, razstavljenih iz Slovenije, se mi je najbolj dopadlo pohištvo in čipke.

"Bela" Ljubljana.

Popoldne sem si ogledal Ljubljano. »Bela« Ljubljana, in res je bela — od prahu! Hodiš po cestah, pa se ti čevlji obelijo, da sam ne veš kdaj.

Ljubljana! Če bi bil sentimentalist, bi opeval "belo" Ljubljano, da se bi solzili vi in jaz. Pa ne morem. Imam rad naše ljudi, njihove kraje in "belo" Ljubljano. Pa vendar — tiste lepote, kot jo vidijo na njim nekateri, jaz nisem našel. Name — prosim vas vse, da mi oprostite — je napravila vtis, da je eno najbolj zanemarjenih mest, kar sem jih videl. Res, Ljubljana je kulturno, gospodarsko in politično središče našega naroda. Ravno zato pa bi morala biti bolj bela, lepša in bolj dostojanstvena!

Zvečer po tem prvem obisku smo se odpeljali v Škofjo Loko, kjer smo tudi prenočili. Drugi dan zjutraj smo najeli "kočijo", da nas odpelje v Selce, kamor smo prišli po prahu polni cesti okrog 9. dopoldne. Kočija za ta dan je stala 150 dinarjev ali okrog $2.75. Mati in sestra sodruga John Čemažarja, kateri živi v Chicagu, sta nam prijateljsko postregli, nakar smo se napotili peš v hribe. Popoldne ob 4. smo dospeli v Nemilje, kjer smo ostali pri sorodnikih čez noč. Drugi dan smo nadaljevali pot na Jamnik, od kjer se nam je nudil prekrasen razgled proti Karavankam. Potem smo jo ubrali doli proti Kropi, kamor smo dospeli okrog poldne. Mučil nas je glad, zato smo takoj poiskali gostilno "Pri jarmu", v kateri danes gospodari starejši slovenski Detroitančan dobro znani sodrug Alojzij Potočnik. Ko smo bili gotovi s kosilom, mi je razkazal svoje kraljestvo, ki je precej obširno. Veliko in lepo je njegovo posestvo, tako veliko, da človek, ko je ukopan vanj, umira.

Doma nisem ostal — kajti treba je bilo na ogled tu in tam. Torej, drugi izlet sem aranžiral proti Dobravi, kamor sva se odpeljala zjutraj s prvim vlakom. Od tu sva odšla peš skozi Vintgar na Bled. Vsakemu, ki pride na obisk v domovino, in misli iti na Bled, priporočam, naj ne pozabi na Vintgar. Pot skozi sotesko bo ostala vsakemu v spominu, in ne bo mu žal za trud. Da je na Bledu lepo, ne bom pisal, ker je lepota tega kraja znana vsakemu, ki je bil tam, drugi pa so že čitali o njej. Letos je bilo na Bledu zelo veliko tujcev, posebno Nemcev, in vsled velikega obiska so morali domačini spati na senu, da so ustregli s stanovanji drugim. Bili smo tudi na otoku in vlekli za vrv v cerkvici, da je že davno počeni zvon odmeval s svojim ubitim glasom daleč po okolici. Ko sem se na kolodvoru pripravljal na odhod, me nekdo potaplja po rami. Bil je dr. Kern iz Clevelanda, z njim pa Ivan Možina, o katerem so mi pojasnili, da je bil pred leti urednik "Glasa Svobode" v Chicagu. Sedaj živi na Slovenskem.

Naš tretji izlet je bil namenjen Bohinjski Bistrici, od tu pa smo odšli proti Črni prsti. Dasi je nekoliko deževalo, smo šli vseeno naprej, višje in višje. Do večera smo dosegli Malnarjevo kočo, kjer smo prenočili. Kmalu ko smo prišli v kočo, sta prišla za nami dva vojaka Srba (graničarja) ter zahtevala potne liste. Koča je namreč blizu italijanske meje. Pregledovala sta nekaj časa moj potni list, nakar mi ga vrneta z opombo, da je v redu. Dvomim, da sta ga razumela ali znala čitati. Zjutraj ob 4. smo bili že na nogah. Vreme je bilo izredno lepo, zato smo se podali naprej proti vrhu Črne prsti. Težko je šlo, toda šlo je. Na vrhu je meja. Z vrha je krasen razgled po Primorski. Gledaš dol po prijaznih slovenskih vaseh, ki so danes predane na milost in nemilost provokatorskemu fašizmu. Mussolinijev režim se silno trudi, da te kraje poitaljani, in vsled te njegove Slovencem sovražne politike trpe posebno slovenski kulturni delavci, slovenski učitelji najbolj. Vidi se tudi na Jadransko morje, na drugo stran pa po prekrasnem triglavskem pogorju. Mejne straže na italijanski strani nismo videli, zato smo jo ubrali malo bolj v »Italijo«. Moj brat je nabral lep šopek planink. Odšli smo nazaj na jugoslovansko stran, da še tu natrgamo planinke. Dobili smo jih precej in nekaj jako lepih. Odpeljali smo se nato v Bohinjsko Bistrico, kjer smo užili gostoljubje v gostilni. Potem smo najeli voz in se odpeljali do Bohinjskega jezera k »Zlatorogu«. Tam smo dobili okrepčila. Radi bi šli še do izvira Savice, a ni bilo časa. Ogledali pa smo si vojaško pokopališče v gozdu blizu Bohinjskega jezera. Je precej obširno, z malo kapelico v sredi. Na grobeh so beli križi, na katerih so imena vojakov. Največ je italijanskih in madžarskih. Tako ležijo v miru nekdanji »sovražniki« in »prijatelji«, ki so drug drugega poklali. Leže skupaj, grob pri grobu, v enem izmed najlepših krajev Gorenjske. Osebno imam raje Bohinj kot Bled, saj je okolica Bohinja še lepša kot Bleda. Voz nas je nato že čakal, da smo se odpeljali nazaj na kolodvor Bohinjske Bistrice. Za voz k jezeru in nazaj sem plačal 150 dinarjev, kar je okrog $2.75.

Četrti izlet je bil usmerjen v Savski Marof na Hrvaškem, obiskat sorodnike, ki so nas zelo prijazno sprejeli. Udeležil sem se ga jaz, soproga in moja mati. V tem kraju je zelo pomemben industrijski obrat, tovarna kvasa in špirita, ki obratuje noč in dan. To je dokaz, da je povpraševanje po špiritu veliko, in ta tovarna zadostuje zahtevam svojih naročnikov. Ko sem si ogledoval velike kotle, iz katerih pride špirit, sem pomislil na narod, ki se mu s pijačo omili žalost. Zjutraj smo se nato odpeljali v Zagreb.

6

Deveti izlet. — Bil je lep dopoldan, in z ženo sva odšla peš ob bregu Bohinjske Save na Bled, kjer sva najela čoln in se vozila po jezeru. Res, krasen je ta kraj Gorenjske! Tujcev polno vsepovsod. Poletu živi na Bledu tudi jugoslovanski kralj, in radi njegove varnosti je med ljudstvom vsepolno uniformiranih žandarjev; koliko je tajnih detektivov, je pa neopučenemu težko reči. Kralja sem videl dvakrat, ko se je peljal skozi Radovljico, prestolonaslednika pa enkrat pri Bohinjskem jezeru. Ljudstvo pozdravlja kralja, kakor je prej cesarja. In če bi jutri zavladal kak sultan, pa bi ga ravno tako pozdravljalo. Npr., na Slovenskem in Hrvaškem so pod bivšo Avstro-Ogrsko postavljali spomenike Habsburžanom in njihovim vojnim poveljnikom. Ko je dualna monarhija razpadla, so prejšnje spomenike potegnili dol, se napili novega navdušenja, in naročili nove spomenike.

Cankar v svojih »Hlapcih« pravi, »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni …« in ima prav.

Omenil sem, da opisujem te izlete zato, da pokažem, kako se da izrabiti dneve, ki si jih človek odmeri za odsotnost od dela in drugih vsakdanjosti. Ako potuje le zato, da opazuje, si koristi. Če potuje samo zato, da ubije toliko in toliko dni časa »radi spremembe«, nima od tega ničesar razen »spremembe«, ki pa je v tem slučaju samo navidezna.

In sedaj še k opisu razmer na Slovenskem. Za industrijalno delavstvo Jugoslavija ni niti od daleč obljubljena dežela. Na Slovenskem je precej fabrik, večinoma majhne, in veliki premogovniki ter nekaj kovinskih rudnikov. Delavstvo, ki je v teh obratih vposljeno, trpi izmed vsega prebivalstva najbolj. Življenjske potrebščine so z ozirom na plače silno visoke v cenah, kajti v tem slučaju človek ne sme računati s stališča dolarjev, ampak, koliko dinarjev delavec zasluži, in koliko ga stane preživljanje. Brezposelnost je velika. Občutna je v vseh evropskih deželah, in Jugoslavija ni izjema. Delavec ima povprečno že itak majhno plačo, če pa je še brez dela, je njegovo stanje toliko težje. Domnevajo, da je vzrok brezposelnosti mnogo to, da ljudje ne morejo več za kruhom v tujino, kakor nekoč. Zedinjene države so svoje meje zaprle, Francija ni posebno mikavna, južna Amerika, Kanada in Mehiko tudi ne. Včasi so šli naši ljudje v Avstrijo, v nemške premogovnike in v Ameriko, a danes — kam? Tovarne v Sloveniji so bolj delavnice v starem obrtniškem smislu kakor tovarne. Mojstri, ki jih lastujejo, si pomagajo z vajenci. Ko vajencu preteče učna doba, ga odslovijo in dobi novega vajenca. Izučeni pa naj gre delati nazaj na polje, ali pa »vandrat«. Ne prvo ne drugo ni delo, katerega se je naučil. Ker tega ne dobi, mora pač vzeti kar se mu ponudi, in pri tem pozabi na svojo obrt; leta, ki jih je prebil pri mojstru, so vržena proč. Ni mu dobro, jezi se nad vsem svetom, in če se pri tem navadi še na špirit, pa ima domovina enega šnoprsarja več.

Alkoholizem.

Govoril sem s profesorjem D., s katerim sva razmotrila vprašanje brezposelnosti in take stvari. Njegovo mnenje je, da bi bil ta problem za Slovenijo zelo olajšan, če se bi moglo tok našega delavstva niti proti jugu v Vojvodino, Srbijo, Makedonijo itd. Slovenci so v splošnem bolj izobraženi kot pa prebivalci omenjenih provinc, imajo veliko več pojma o industrializaciji, in bi si s svojim znanjem lahko pomagali, ob enem pa bi bila njihova podjetnost v pomoč Jugoslaviji kot celoti. Toda mar imajo naši ljudje take ambicije? Ne, nimajo »koraže«, ne podjetnosti! Dežela je za svoje razmere prostrana, veliko je v njej praznega, in velika bogastva, ki čakajo podjetni glavi in roki — toda je vse »kakor je bilo«. Moral bi bog razviti importiran talent, importirani tehniki in kapital — naš svet pa sili v tujino. Vlada seveda ni idealna. Kako naj tudi bo v takih okoliščinah! Slabega položaja je delavstvo veliko samo krivo, toliko krivdo, da se to ne da povedati dovolj na glas. Protestira in protestira, da pa se bi zanimalo za organizirano delo, za gospodarske probleme in za kulturno ter gospodarsko povzdigo dežele v smislu konstruktivnih akcij — to je pretežko. Naravna posledica je reakcija, zastoj modernega gospodarstva, primitivnost v industriji, in skrajno slabe življenjske razmere med industrialnim delavstvom.

Delavstvo v Jugoslaviji se peča tudi s politiko. Je proti kapitalizmu, ki ga je v Jugoslaviji v modernem pomenu besede zelo malo, je za socializem in za slogo, a sloge nikjer. Pocepljeno je v razne male frakcije, ki se po paglavsko lasajo med seboj, delavci pa pijejo do opojnosti. Žganje in druge alkoholne pijače jim služijo za tolažilo.

Pijančevanje ne tepe samo delavca, ampak tudi kmeta, kajti oba sta mu udana. Nisem »svetohlinec«, ne pristaš ameriške prohibicije, in ne »branim se pijače«. Sposoben pa sem — vsaj mislim tako — razumeti, kaj je pijančevanje, in kaj ni. Če se človek napije v vasi, če spije nekaj časa vina ali piva tu ali tam, če se napije v kakem ljubljanskem »kevdr« ali »čičakem kevdru«, kjer je prostor zato, pa je trezen tam, kjer je potrebno da je trezen, nič zamere! Toda če človek pije v vlaku, na veselici, pred mašo in po maši, na veliki petek in na veliko nedeljo, na pepelnico in na pustni torek, ob rojstvu otroka in ob pogrebu — če pije veselj in ob vsaki priložnosti, tedaj mora narod kot tak postati narod pijancev — hočeš nočeš.

Na kolodvoru v Zagrebu sem opazil napis: »Kletva je naša narodna sramota.« Če bi me kdo vprašal ob tej priliki za mnenje ali nasvet, bi rekel: »Posnemajte ta napis na Slovenskem, toda namesto »kletva« napišite »PIJANČEVANJE je naša narodna sramota.« Že prej sem pojasnil, da nisem svetohlinec, da ne pijem proti »pijači« iz hinavščine, ampak ker sem uvidel, koliko škode povzroča alkohol našim ljudem. Tisti potniki iz Amerike, ki sem jih opisal, so pili na parniku, so pili v vlaku, in so pili v Ljubljani ter v svojih rojstnih vaseh, ter hvalili Ameriko. To so naši rojaki »iz Amerike« ki »pijejo za narod« in napajajo iz bahavosti. A narod doma — ta pije in nečesa čaka — nekaj se mora prenarediti. A delo — kdo naj se loti silnega dela rekonstrukcije — prenovljanja, kdo naj tekmuje z DELOM, ki edino prednjači v svetu?

V sokolskem domu v Radovljici so gostovali igralci iz Maribora z igro »Ognjenik«. Kupil sem deset vstopnic ter šel z domačimi, da vidimo predstavo. Bila je nedelja. Ko smo bili zunaj na poti v Sokolski dom, smo čuli »lukanje« in petje iz vseh gostilen. Izmed udeležencev na predstavi, ki je bila še dosti obiskan, pa je bila le ena četrtina moških, ostale tri četrtine so bile ženske. Moški so bili v gostilnah ter pili in peli ter "ukali".

V Radovljici je bil nabor. Fantje iz okolice so prišli na »štelngo«. Ko ne bi bili okinčani kot je navada, bi mislil, da so to šolski dečki, ki so se na izletu, na katerega jih je peljal učitelj, vsled njegove nepaznosti malo preveč napili. Nisem videl med njimi ne enega, o katerem bi lahko rekel, da je za svoja leta fizično dobro razvit. Prihajala je skupina za skupino slabotnih fantičev, okinčanih s cvetjem, navdahnjenih z alkoholom, ukajočih in pojočih, vsaka s svojo harmoniko. Veliko krivde za to njihovo šibkost pripada vojni, kajti to je generacija, ki ima svoja otroška leta zabeležena v vojnem času, v katerem je trpela največje pomankanje in tugo. A nič manj krivde ne pripada alkoholu.

Srečam Jožo na cesti: »Kam pa, Joža?«  »Mav ga grem iskat, so spet zanjga dal.«  Srečam Francelja: »Od kod pa, Francelj?«  »Mav sem ga šu iskat, mav ga mora bit.«

Taki in enaki so naši ljudje.

Jaz nisem tako rad "zanj dajav" kot imajo Američani navado. Ameriški Slovenci, ki prihajajo v Slovenijo na obisk, imajo v tem oziru čudne pojme. Za trdo prislužene dolarje napajajo ljudi v gostilnah, in ko so le ti pijani, in je tudi gostitelj že v spremstvu alkoholnih duhov, pa privleče 50 ali 100-dolarski bankovec in ga jim razkazuje. Dovoljuje jim, milostno dovoljuje, da ga otipavajo. Ogledujejo ga in se čudijo — češ, kako so Američanci srečni, ker imajo toliko denarja! Mar je potemtakem čudno, ako nas v domovini poznajo samo tedaj kadar se spomnijo na dolarje, in da se obračajo na nas edino kadar žele dolarjev bodisi, ker hočejo nove zvonove, slepski dom, brizgalnico za požarno brambo, kakšen spomenik itd.?

Domovina ameriškim Slovencem kulturno ni nič pomagala. Kar je zanje storila, so naredili posamezniki po lastni iniciativi — domovina kot taka je nanje pozabila — ni pa pozabila na besedo "pošljite"! Da je temu tako — jaz še enkrat poudarjam — je krivda ameriških Slovencev samih, ki se bahajo z dolarji, kadar so na obisku doma, kot da se tu lahko vsako koplje v njih. Gredo v gostilne in naročajo pijače — ljudje pa pijejo — češ, Američane daje zanje! Kako prazno, zoperno in škodljivo je vse to!

Pri tem moram omeniti, da se v šolah pri vzgoji otrok polaga veliko važnost na to, da se jim vcepi razumevanje za nevarnost, ki jim preti od alkohola, ako se mu udajo.

7

Omenil bom še eno slabost našega ljudstva. Strašno rado kvanta. Aha, glej ga, kakšen moralist je postal, bo kdo očital. Vsaka stvar do svoje meje, pravim jaz, kakor pravijo in so rekli drugi. Če vas slučajno mečejo v družbe, kjer se tako ostudno kvanta, da se človeku gnusi, potem je meja prekoračena, in nikomur ne škodi, če se izreče malo graje. Sedaj se je v naših krajih v tem oziru toliko spremenilo, da ne čujete samo stare, že tolikokrat pogrete kvante, ampak tudi nove, ki so bile "sestavljene" med vojno, in tiste, ki so jih prinesli iz Hrvaške in Srbije in iz raznih bojišč. Vse so navadno še bolj "mastne" ter ostudnejše kakor so bile one "domačega pridelka". Zdi se mi, da so kvante edino, kar so pridobili Slovenci od svojih bratov Srbov in Hrvatov po ujedinjenju.

In kako je sedaj na kmetih, vpraša še čitatelj. Jaz nisem opazil nikake razlike. Na kmetih delajo kakor poprej, molijo kakor so molili pred 20 leti, v cerkve hodijo kakor nekoč.

Na volilne dneve glasujejo po župnikovem navodilu. Ko je Avstrija imela krone, je naš kmet računal v goldinarjih; sedaj, ko ima Jugoslavija dinarje, računa v kronah. Koledarja v modernem smislu ne mara, ampak govori le o dnevih, "na svete Neže dan, ob sv. Jurju, ob sv. Jakobu, na dan sv. Resnjega telesa, na roženvransko nedeljo" itd. Božja pota so enako čislana kakor nekoč. Čim dalje so, večji in bolj gotovi so "čudeži". Zato pa hodijo Dolenjci in Štajerci na Brezje, Gorenjci pa na sv. Višarje. Ob večerih molijo rožni venec, kakor poprej, berejo pa malo ter neizbrano, kakor poprej. Svet se suče, aeroplani tekmujejo, radio prenaša govore, godbo in predavanja, a naš narod živi kakor je živel. Izgleda, da se ne bo spremenil, da bo stal prikovan na eno mesto, dokler ga kaka močna iskra ne prisili, da se tudi on zgane. Na kmetih človek večkrat naleti na pritožbe, da sedaj preveč učiteljev! To je po nazorih "izkušenih" mož slabo. Prej je bil eden, sedaj pa imamo kar tri, tarnajo v nekaterih krajih. To priča, da še ne znajo ceniti učitelja. Namesto, da bi ga spoštovali, ga smatrajo za breme. Velikokrat so me v družbah izpraševali: Kaj ne, ti imaš svoj kšeft? Ko sem vprašanje zanikal, so pa rekli: No ja, si pa kak ravnatelj ali kaj takega.

»Ne, nisem, ampak delam, krojač sem po poklicu.«

»Pa imaš svojo hišo, kajne?« In ker je še nimam in sem to povedal, so se razočarano namrdnili, češ, saj nima nič, in tako sem padel v njihovih očeh.

Kot gospodarsko, tako vlada Slovenijo klerikalizem tudi politično — vse kakor poprej. Čemu naj torej to še opisujem? Vi veste, kako je bilo doma preden ste odšli, in predstavite si, da so ljudje v glavnem enaki — enako klerikalni, enako staromodni, držé se istih tradicij, in o izboljšanju gospodarstva imajo istotako malo smisla kakor nekoč. Ljudstvo potrebuje izobrazbe — potrebuje več luči, več razumevanja za praktično delo, kajti brez tega ne bo "svitlejše bodočnosti". Ameriški slovenski delavci bi storili dobro delo, če bi svojim v domovini naročili list kakor je "Proletarec". Kamor zahaja, si je pridobil lep krog čitateljev in je vpoštevan.

Glede Gorenjske naj omenim še to: Promet na železnicah je veliko večji kot včasih; vozi več vlakov, in navadno so vsi napolnjeni. Tujski promet bi lahko nudil lep vir dohodkov domačinom, če bi ga znali izrabiti. A ni nobene prave iniciative. Ne vem, kako da se naši ljudje v tem oziru nič ne nauče od Švice in od drugih letoviških krajev v bližnjih deželah. Lep vir dohodkov bi se našel, če bi naši ljudje posnemali Belgijce v prodaji čipk in drugih pletenin.

V kavarnah imajo še vedno prvenstvo nemški listi, kot npr. Interessantes Blatt. Dober slovenski list nima slovesa.

Na železnicah nisem videl in udiral nikjer toliko prahu in dima kot v Jugoslaviji. Ne vem, kaj je temu vzrok, najbrž slaba kakovost premoga. Ko se voziš ponoči v vlaku in pogledaš skozi okno na lokomotivo, vidiš, kako dežuje iz nje ogenj in iskre — kot da je komet. Na vožnji iz Ljubljane do Radovljice sem se bolj umazal, kot pa iz Monakovega do Kolina. Ceste na Slovenskem so bile po preobratu v hrvaških in srbskih listih oglašane za najboljše. Hvalili so jih na vse pretege. A jaz nisem videl nikjer toliko prahu kot ravno v Sloveniji. Ljudje, ki se vozijo v avtomobilih, so oblečeni kot kakšni morski potapljači. Trava in drevesa ob cestah so vsa siva in bela od prahu.

Domača noša žensk ni pretirana. Dopadlo se mi je, da ne nosijo nogavic. Vzrok najbrž je, da so drage. Zdravju je ta golota koristna. Imajo zdrava, od sonca ožgana lica, noge in roke, in to jim daje svežost in čilost, ki jo mestna napudranost ne pozna.

Kako se ti je dopadlo, vprašuje prijatelj Američan, ko se vrne v svojo »novo domovino«. Imel sem dobre čase, in ni mi niti malo žal tega poseta. Nasprotno — prav vesel sem ga in mi ostane v spominu. Ali da bi tam ostal, to ne. V tujini sem se privadil drugim razmeram, in danes ne bi imel obstanka tam, kjer sem zrasel. Je lepo doma — prijetno, ampak ni tisto, kar misliš, da ti je dala tujina. Šel si z kruhom, pa se ti zdi, da si ga drugod dobil večji in boljši kos. Vsi ne mislijo tako, kajti tudi izseljenci ga nimajo vsi v izobilju.

Treba je bilo misliti na odhod. Enaindvajset let je preteklo, ko sem prvič zapustil dom, in 19 let, ko sem bil zadnjič doma. Sedaj zopet na pot. Treba je vzeti slovo od matere, ki joka ob tej misli, od očeta, bratov in sester. Obljubil sem jim in bom obljubo tudi držal, da še pridem, če ne prej, čez deset let, in sin pride z menoj. Stiskali smo roke drug drugemu, in misli so govorile glasneje kakor besede.

»Moramo iti — kaj hočeš!« Je tako, da je gnezdo za vse pretesno, da je treba dati mesta drugim, in da treba iskati kruh tam, kjer ga kdor more dobiti. Svet je velik, da pa je zanimiv, in da žive povsod ljudje, ki te bodo prijateljsko pozdravili in sprejeli.