Iz Ljubljane čez Pohorje do Drave in nazaj
| Iz Ljubljane čez Pohorje do Drave in nazaj Pavla Borštner |
Spisala Pavla Borštnerjeva
| |||||||||||||
Vsakomu, ki rad hodi po gorah in uživa na visokih vrheh pogled v daljnje kraje mile naše domovine, se vsiljuje želja, tudi v te oddaljene kraje priti ter spoznavati posamezne dele lepih naših pokrajin.
Prilika je nanesla, da bi imela obiskati brata v Št. Lovrencu, trgu na progi od Maribora proti Koroškemu, onkraj Pohorja. Navadni potovalci bi se peljali iz Ljubljane z brzovlakom v Maribor in tako prišli v kakih petih urah v Št. Lovrenc. Pravi turisti in turistinje pa napravijo vse drugače — udarijo jo naravnost črez hribe, posebno pa še, ako vedo, da pridejo v prijazne in zanimive kraje, gredoč pa obiščejo tudi drage si prijatelje in znance.
Bilo je v začetku meseca avgusta lanjskega leta, ko sva z očetom odhajala iz Ljubljane; do Kamnika sva seveda porabila železnico, odtod pa se po malem zajtrku napotila peš po znani bližnjici črez Póreber v Gornji grad, kamor sva prišla v štirih urah. Pripekalo pa je solnce, ko sva pod skalovjem lezla proti Črni (902 m) na meji kranjskoštajerski, tako, da si nisem samo želela hladne sence, nego skoraj tudi onega dežja, ki nas je tako neusmiljeno močil, ko smo malo poprej, dne 20. julija, iz Gornjega Tuhinja šli na Menino planino (1500 m) k otvoritvi Gornjegrajske koče.
Gornji grad ima jako lepo lego; posebno se odlikujeta grad ljubljanskih škofov in cerkev, ena največjih na Štajerskem. Gornji grad je ustanovil l. 1140. plemeniti Diebold z dovoljenjem oglejskega patrijarha kot benediktinski samostan. Črez 320 let pa je cesar Friderik III. podelil ta samostan z vsem posestvom novo ustanovljeni škofiji ljubljanski. Cerkev je sezidana v lepem renesanskem slogu ter je impozantna po svoji velikosti in krasni kupoli.
Ker sva še pred večerom hotela priti v prijazni trg Šoštanj, in ker mi je Gornji grad že od prej znan, sva se le malo časa mudila ter odrinila proti Mozirju. Ko prideš proti Sv. Frančišku Ksaveriju, se ti odpre zgornja Savinska dolina. Krasen je pogled črez to dolino od holmca „Straža", na katerem stoji znamenita cerkev sv. Frančiška, sloveča božja pot. Kako je ta cerkev slovela, kaže to, da so si nekatere fare sezidale svoje posebne romarske hišice, kakor n. pr. Idrijčani, in da so postavljali tablice kot kažipote na raznih stezah, po katerih so romarji hodili k tej cerkvi. Kako slavna je bila ta božja pot, kažejo dalje dragocena darila, katera so cerkvi darovali različni visoki stanovi, celo cesarske rodbine. Med dragocenostmi, katere pa je večjidel 1787. leta konfiskoval cesar Jožef, se je nahajalo zlato, 140 lotov t. j. blizu 2 1/2 kilograma težko dete, katero so takrat cenili na 2463 gld. Poslala je bila to dragoceno darilo kraljica napolitanska, soproga Karla III. Sedaj ti kažejo tega zlatega princa samo še kapico iz zlatnine, katero je baje pri konfiskaciji skril cerkovnik.
Pri Drožmirju (Frattmansdorf) pelje cesta na levo proti Ljubnemu in Solčavi, črez Savino pa na desno proti Mozirju mimo vasi Okonine s cerkvijo s tremi kupolami, potem mimo Št. Janža in dalje mimo trga Rečice, ki stoji dobre četrt ure od ceste na levo. Nad Rečico proti severu se nahaja razvalina Rudnik. Dalje na desno blizu ceste je grad Vrbovec (nemški Altenburg), lastnina ljubljanskega škofa. Blizu stoji na prijaznem griču znani samostan Nazaret. Ko je namreč ljubljanski škof Tomaž Hren leta 1615. kupil grad Vrbovec, je kupil tudi onkraj Savine ležeči holmec Gradišče, na katerem je sezidal kapelico, posvečeno Materi božji. To kapelico je podelil pozneje škof Reinald frančiškanom, katere so bili s Hrvaškega pregnali Turki. — Pod Prihovo se zavije cesta proti severu, in kmalu smo v Mozirju.
Po kratkem počitku v tem prijaznem trgu sva prišla po bližnjici v vas Gorenje. Tukaj se začne Penkov graben, po katerem teče temna Paka in v katerega zavije železnica proti severu, ko prihaja od postaje pri Rečiški vasi pod Oljsko goro. Že od Mozirja nas pozdravlja gora Oljka ali Oljska gora (734 m) s prijazno cerkvijo z dvema stolpoma. Znamenita je ta velika cerkev spričo kripte z dvema vhodoma do božjega groba, in ker na glavnem oltarju sede iz lesa izrezani liki apostolov v naravni velikosti pri zadnji večerji. Gora Oljka je najlepši kras vse Savinske doline. Najlepši razgled sem uživala z nje že večkrat prej. Odtod vidiš ne le Savinsko in deloma tudi Šaleško dolino, ampak tudi Kamniške planine, proti zahodu Menino in Veliko planino, proti jugu Kum, proti jugovzhodu celo hrvaške gore, proti vzhodu Rogaško goro in proti severu dolgo Pohorje, črez katero naju je drugi dan popeljala pot. Iz Mozirja je marljiva Savinska podružnica dala pot markirati na Oljsko goro.
Ker dela cesta preveliko ovinkov, sva šla kar naravnost črez hrib Lukovico v Šoštanj. Mračilo se je že, ko sva prišla v ta trg, ki leži ob Paki v Šaleški dolini. Če tudi nekoliko utrujena, vendar sva še ostala v pozno noč v prijaznem razgovoru pri gostoljubni rodbini.
Šaleška dolina je ena najlepših izmed manjših dolin. Razprostira se med Šoštanjem in Velenjem; na južni strani jo omejujejo precej strmi griči, črez katere drže razni prehodi, na severni strani pa se cepijo od nje razne dolinice, ki segajo precej daleč med gorovje. Po taki dolinici pelje cesta v toplice Topolščico pod Lomom, odkoder vodi pot proti zahodn v drugo dolino, po kateri se pride od Šoštanja proti zahodu na goro Sv. Križa (1044 m) pri Belih vodah, znano božjo pot. S te gore se najlepše vidi Šaleška dolina. Po drugi dolini proti severu pelje cesta na Zavodnje in dalje mimo Št. Vida proti Črni na Koroškem.
Od Št. Vida ob štajerskokoroški meji pa drži pot proti severu na goro Sv. Uršule (1696 m), s katere je krasen razgled.
Šoštanjska farna cerkev je zunaj trga v Št. Mihelu, in od tam pelje sedaj zaznamenovana pot ob Velenjski dolini v Št. Miklavž, v Podgorje in v Slovenjgradec. Nameravala sva drugi dan po tej poti v Mislinjsko dolino priti, pa ker so že bili začeli graditi železnico skozi Hudo luknjo, naju je radovednost gnala na to stran. Peljala sva se torej drugi dan od Šoštanja do Velenja po železnici. Pri Pasji vasi krene posebna proga k rudokopom pod Škalami. Škale stoje kaj mogočno nad Šaleško dolino. Od tam sem gledala ob drugi priliki črez Boskovec (Bliskavec) na Škofovo planino, ki se menda zato imenuje tako, ker ima reber tako obliko, da se vidi, kakor bi ležal škof v ornatu na mrtvaškem odru. Sploh je razgled iz Škal prav mičen. Lepe cerkve, gradovi, čudovite razvaline krase zelene holmce, ki obkrožujejo Šaleško dolino.
(Konec prihodnjič.)
Dalje na levi je farna cerkev Sv. Martina, na desno pod hribom pa leži trg Velenje. Tam je sedaj konec železniške proge Celje-Velenje. Nad trgom stoji obširni Velenjski grad. Ena cesta pelje pod gradom proti jugu skozi Št. Ilj v Savinsko dolino druga proti vzhodu pod St. Janžem na Peči v Dobrno (Neuhaus), tretja pa proti severu skozi Hudo luknjo. Ker je ravno pošta odhajala iz Velenja, sva sedla in se peljala do Št. Lenarta v Mislinjski dolini. Izmed velike množice gradov in razvalin, ki jih je videti s pota, omenim le razvaline grada Šaleka na desni strani ceste, pol ure od Velenja; odlikuje se s čudovitim trioglatim stolpom. Dolina se zožuje vedno bolj in bolj, in obočja so na obeh straneh zelo strma. Visoko gorovje, ki se razprostira od Savinskih planin in Uršule sem in katerega najvišji vrh je 1107 m visoki Kozjak, je predrl potok Paka na vzhodni strani Hude luknje, pri kateri se kopičijo navpične skale tako, da ima le potok dovolj prostora, za cesto pa so morali skale presekati. Največje zasluge za zgradbo te ceste si je pridobil nadvojvoda Ivan, sloveči prijatelj planinskih dežel in pospeševatelj turistike. Hvaležni okoličani so mu postavili v skalnati dolbini lep spomenik nasproti vhodu znamenite podzemljske jame, imenovane „nadvojvode Ivana jama". Ker je že spretnejša roka opisala Hudo luknjo v „Planinskem Vestniku", naj zadostuje, ako izrečem željo, da bi te romantične votline privabile mnogo turistov, in to je upati, ko bode železnica od Velenja do Spodnjega Dravburga še to leto dokončana. Po tej železnici se bo jako zanimivo voziti. Nad vhodom jame bo držal velik most, od katerega dalje bo dolg predor na desnem bregu Pake. Skozi štiri predore pojde železnica, preden dospe do Št. Lenarta.
Pri Št. Lenartu sva stopila iz voza. Cesta pelje odtod dalje proti severozahodu v Slovenjgradec, kjer se konča Mislinjska dolina. Nevarni oblaki so se začeli zbirati, in že sva mislila, da nama ne bo mogoče ta dan črez Pohorje. Brez vodnika in brez zemljevida in še v slabem vremenu po neznanih potih črez gorovje hoditi, ni ravno varno; zato sva vprašala starega, pred hišo sedečega možaka za svet, a ta naju je pomiril zavoljo vremena. Le zaradi pota sva morala še druge popraševati, pa komaj sva toliko zvedela, katera pot je najkrajša na oni vrh, od katerega je najbliže v Št. Lovrenc. Pravili so nama, da ne vedo za tako pot, kvečjemu da pride eden ali drugi do vrha. V gostilnici, kjer ostaja pošta, sva obedovala, in ob dveh popoldne sva mahnila po Mislinjski dolini proti vzhodu navzgor. Precej dobra cesta pelje od Št. Lenarta v Mislinje. Tovarne pri gradu so večidel opustili, zato pa gine gozd za gozdom na obširnem grajščinskem posestvu, ki sega do vrha Pohorja. Od Mislinja drži pot tesno ob potoku; semtertja se nahajajo žage in ogljišča Hodila sva kaki dve uri proti severovzhodu vedno navzgor, potem pa proti severu mimo tako imenovane stare glažute precej strmo na Eibniško sedlo. Tam blizu izvira Mislinja. Ta potok ima dva izvira, enega na levi strani od sedla pod Ribniškimi jezeri, druzega pa na desni strani pod Planinko, na kateri so Št. Lovrenška jezera.
Ko sva proti sedlu sopihala, srečava Pohorjance, ki so vozili seno s planine, in od teh sva zvedela, da morava od sedla na desno zaviti, drugače bi prišla proti Ribnici. Ko prideva na 1436 m visoko planoto, se ustaviva in oddahneva. Razgled se odpre na severno in na južno stran. Rada bi se bila dalj časa mudila in občudovala od zadnjih žarkov zahajajočega solnca krasno razsvetljene vrhove Savinskih planin, pa še dolga pot naju je spominjala, da morava naprej. Na srečo najdeva malo dalje na poti lovca iz Bibnice, kateri je naju nekaj časa spremljal in daljnjo pot pokazal; le tako je bilo mogoče, da sva brez zamudnih ovinkov dospela srečno, četudi že v temi, v Št. Lovrenc onostrau Pohorja. Pozneje pa sva zvedela za krajšo in ugodnejšo pot, po kateri se pride od Planinke mimo imovitega kmeta (po domače pri Kasjaku) v Št. Lovrenc. Ta vrli narodni posestnik še letos uredi za turiste hišico, ki stoji jako ugodno na njegovem posestvu blizu Planinke.
Že pri tem potovanju sva opazila, da so poti večjidel povsod ugodni; četudi semtertja zelo strmi, so vendar bolj gladki nego v apnenskem pogorju. Ker je Pohorje zelo obraslo, so tudi večjidel senčnati in kaj vabljivi za izprehajanje.
Napravili smo iz Št. Lovrenca veliko izletov; najznamenitejši so bili na Klopni vrh, na Planinko, Črni vrh in Veliko kopo.
Pohorje je podolgasta gora, ki se razteza kot nadaljevanje Golovca (Koralpe) blizu 9 milj v glavni črti od Spodnjega Dravograda proti vzhodu ter se končuje v ravan med Mariborom in Slovenjo Bistrico. Pohorska sredina je široka planota, nad katero se najvišje kope le malo povzdigujejo. Vse površine je kakih 13 kvadratnih milj. Meji pa Pohorje na severni strani Drava od izliva Meže (Miess) do Lembaha pri Mariboru, na zahodu, jugu in vzhodu pa dela mejo polkrožna črta, ki gre z Mežo in Mislinjo nazaj do Sv. Lenarta, odtod pa s cesto črez Vitanje, Konjice, Slovenjo Bistrico, Hoče, odtod s srenjsko cesto črez Bazvanje (Bosswein) in Batvanje (Rothvvein) v Lernbah. Najvišja vrha Pohorja sta Črni vrh 1548 m in Velika kopa 1542 m ali, kakor Pohorjanec pravi, Velika kapa; kajti Pohorci na severni strani izrekajo prosti o kot a, nasproti pa obračajo a v o, n. pr.: „Ače za vado kaze posejo" (Oče za vodo koze pasejo).
Od Velike kope gre rebro kake pol ure do Črnega vrha, ki ima proti Mislinjski dolini kratko pobočje. Od Črnega vrha se Pohorski hrbet obrača proti vzhodu črez Črni kogel, Ribniška jezera in Št. Lovrenška jezera na Planinki. Od Planinke naprej se Pohorski hrbet razširja proti Vitanju v Vitaujsko planino z Ostrivico (1498 m), dalje v Konjiško planino, v Bistriško planino v Veliki kogel; na severno stran v Klopni vrh, na katerem gradi posestnik Falske grajščine grof Zabeo novo lovsko hišo na prostoru, odkoder je krasen pogled na Maribor in v okolico, potem v Planinsko goro, Sv. Urh in Sv. Bolfank, odkoder pada pobočje proti Hočam.
Najznamenitejše posebnosti na pohorskih planotah so jezera, med temi zlasti jezera na Planinki. Planinka je kakih 80 orali velika planota, obrasla s pritličnim borovcem, skozi katerega le težko predereš. Med tem se nahajajo mlake velike kakor ribniki, navidezno s črno vodo napolnjene; voda sama pa je čista, nima pa rib, kvečjemu najdeš belo gaščerico z žoltim trebuhom. Pravijo, da je na celi tej planoti 17 takih jezer; mi smo jih našli le 11. Največje jezero je blizu eno oral veliko, in 2 do 3 sežnje globoko, druga so manjša; spojili sta se tudi po dve v eno. Svet med jezeri je šotast, mehek in se ziblje, ko po njem stopaš. Pri nekaterih jezerih so vodo izpustili po vodotokih in potem delali šoto; to smo opazovali pri jezerih pod Klopnim vrhom. Voda je dobra in pitna. Pod jezeri pa se nahajajo studenci, torej odteka iz teh jezer voda, četudi le počasi. O teh jezerih si ljudstvo marsikaj pripoveduje; n. pr.: ako vržeš v jezero kamenček, se zdraži zeleni mož in provzroči burjo in točo.
Pohorsko gorovje je jako vodnato. Do malega vsi izvirki so blizu vrhov tega gorovja; okoli 17 potokov se izliva v Dravo — še celo nekateri, ki izvirajo na južni strani, kakor Mislinja. Geološko sestavljeno pa je tako, da je jedro vsega Pohorja iz samega granita, nad tem leže gnajs (ali rula) in lesketači in razne vrste skrilavci, v katerih se nahajajo plasti železne rude in semtertja skladi belega mramorja, pa tudi še porcelanske zemlje. Vsled teh geoloških razmer pa tudi ni na Pohorju one flore, katere smo vajeni v naših apnenih gorah. Blizu dve tretjini ga je z lesom pokritega, po vrheh in deloma na severnem pobočju so travniki in pašniki, v podnožju njive, še več pa rodovitnih vinogradov, v katerih pridelujejo najboljše štajersko vino. Gorice se začenjajo na severnem podnožju pri Bušah. O tej vasi bi bilo omeniti, da se je tam od leta 1644 do 1758 nahajala sloveča gimnazija, ki je šele prenehala, ko so jezuiti v Mariboru ustanovili gimnazijo. Od Ruš dalje proti vzhodu so znani vinogradi bistriški, lembaški in pekarski (Pikerer), potem na vzhodni strani najznamenitejši ritersberški (Rittersberger) in na južni strani brandenski (Brandner, biser štajerski). Naravno je, da je največja kupčija na Pohorju z lesom, potem z vinom in z živino.
Znamenito je, da Pohorjanec noče bit Pohorec; le prebivalci na severni strani, ki se imenujejo Zaplauce, zovejo prebivalce južne strani Pohorce. Domačini so vsi slovenske krvi, četudi tega marsikateri prebivalec na severni strani noče priznati, posebno v večjih vaseh in trgih v podnožju. Na severni strani so bolj imoviti nego na južni. Tam se nahajajo kmetje, ki imajo do 500, celo do 1000 orali zemlje; to so pravi kmetiški magnati, in najbolj imovite imenujejo celo pohorske „kralje". Pohištvo pri takih je tedaj nekako elegantno. Ponudijo ti sedež na naslanjaču in pogostijo te obilno s fino pijačo in jedili. V stekleni omari pa zapaziš knjižnico z bogato vezanimi knjigami.
Pohorci so tihi in resnobne narave. Oblačili so se preje z doma pridelano raševino. Nosili so svoje dni suknje, ki so bile podobne fraku, če mu rep odrežeš. Še o obuvalih Pohorcev, o cokljah namreč, bi kaj povedala; pa raje podam, kar slavni pohorski pesnik Juri Vodovnik o njih poje:
Blagor teb', Skomarska fara,
tam je še navada stara.
Tista vas je Cokelburg,
taj nikdar ne pride Tur'k.
Tud Francozov se ni bati,
jel' bi cokle v nja metati;
in če prišel tje bi Rus,
gvišno ni coklarjem kos.
Tud' v farof v coklah grejo,
se že zunaj napovejo;
s coklami sklopočejo,
gor po pragu tolčejo.
Fajmošter pa dobro vejo,
da zamerit' jim ne smejo,
da je Cokelpurgar „fajn",
jim ni treba reč' „herajn".
Zdaj pa eden druzga vpraša:
Kak je pa tam šega vaša?
Po čem pa so cokle še?
Bratje, le poslušajte!
Veči tal so po desetki,
bolj te male pa po petki.
Kter' pa če prav velke 'met',
mora po štir' groše štet'.
To pesem je Juri zložil,
zraven je še to priložil:
Kteri bo to pesem bral,
na ves glas se bo smejal.
Najobširnejši in najhvaležnejši razgled je z Velike kope, približno tak, kakor s Sv. Uršule. Proti vzhodu se razprostira celo pohorsko gorovje, tam na zadnjem pobočju zagledaš Maribor in Ptujsko polje, pod obzorjem pa gineta hrvaška in ogrska ravan. Dalje na levo so Slovenske gorice, in daleč tam za njimi spoznaš Wechsel ob nižjeavstrijski meji. Proti severu se vidi v bližini gorovje Kozjak (Posruk), za njim srednještajerski griči in planjave, graški grad in Sokol (Schöckl) ter cela vrsta zgornještajerskih planin. Najlepši pa je pogled proti jugozahodu na Savinske planine. Vrhovi od Ojstrice do Binke, Olševe in Eaduhe se vidijo veliko mogočnejši nego od južne strani. Proti jugu vidimo vse naše domače znance kakor Menino in Čemšeniško planino, Kum, vse gorovje od Save tja do Eogaške gore.
Najpripravnejši pot na Veliko kopo je od Mislinjske doline ali od severne strani črez Eibnico od postaje Bibnica-Brezen (Beitnig-Fresen).
Po zadnji poti sva hodila in uživala na tej preznameniti planoti ta čarobni razgled, ko sva se vračala od Št. Lovrenca nazaj v Ljubljano ob priliki blagoslovljenja kapelice na Molički planini dne 5. septembra 1898. To potovanje pa omenim le še na kratko. Ko sva v Bibnici prenočila in pred solnčnim vzhodom prišla na Veliko kopo, je bilo zelo hladno, pa kmalu naju je solnce ogrelo. Blizu eno uro sva se mudila na Veliki kopi, potem pa šla po južni strani v Slovenjgradec. Da se nisva preveč utrudila po cesti, sva se do Podgorja peljala, potem pa šla po zaznamenovani poti črez Št. Miklavž v Šoštanj, kjer sva precej utrujena prenočila. Drugo jutro sva se popeljala z vlakom do Rečiške vasi, od tukaj po zaznamenovani poti šla peš v Mozirje, potem pa z vozom v Ljubno. Dalje sva šla seveda peš v Luče, odkoder so že bili večinoma odšli Ljubenčani in Lučani proti Molički planini. Došla sta naju, ker sva se dalje časa mudila v Lučah, še dva turista iz Mozirja. Odrinili smo skupaj, že malo pozno, po novi poti mimo Pečovnika. Ker nas je že pod Ojstrim vrhom prehitela noč, smo tavali v temi še do Luške koče (1550 m), katero je Savinska podružnica postavila na Koritih na gorski planoti Poljšaku. Našli smo jo na srečo prazno, da je bilo mogoče v njej prenočiti. Drugo jutro smo bili kmalu pri Kocbekovi koči. O blagoslovljenju lepe kapelice le toliko, da je bila vsa svečanost res ginljiva. Ker so bili vrhi vedno v megli — še mimo koče jo je veter zaganjal — sva ostala tisti dan v koči in čakala, da se nama vsaj drugi dan posreči, z Ojstrice se ozirati na kraje, katere sva že vse prehodila.
Le kratko časa sva uživala drugo jutro krasni razgled s preljubljene mi Ojstrice; morala sva se umekniti gosti megli. Preko Presedljaja sva prišla v Belo dolino in dalje po Bistriški dolini do vrlega narodnjaka v Stahovici. Kako sva pa odtam prišla v Ljubljano, to že vsak lahko ugane.
(Konec.)