Iz Luč na Ojstrico
| Iz Luč na Ojstrico Fran Kocbek |
Spisal Fr. Kocbek.
| |||||||||||
V zadnjih letih je vzbudila Ojstrica v turističnih krogih večjo pozornost, kar svedoči nje vsakoletni mnogobrojni obisk. Povod temu je dalo gotovo delovanje planinskih društev, osobito „Savinske podružnice Slov. Planin. Društva".
Iz Luč vodita dva pota na Ojstrico in sicer eden mimo Planinška, drugi pa skozi Robanov Kot; zadnji je le za bolj izvežbane turiste. Najlegotnejši je prvi, zato ga tudi hočem nekoliko natančneje opisati.
Luče (520 m) so zelo slikovita vas v gorskem kotlu, katerega tvore razrastki Ojstrice, Raduhe in Velikega Rogatca ob izlivu Lučnice, ki priteka severovzhodno po dolini Podvolovljek v Savino. Mala vasica z ozkimi cestami in s skodljami kritimi hišicami ima že pravi značaj planinskih vasi ter je izhodišče gorskim turam na Raduho (2065 m) in Ojstrico (2350 m). Iz vasi dobro vidiš vrh Raduhe z izoranim pobočjem proti Savini, Ojstrice pa ni videti, nego le strmo in gozdnato pobočje velike gorske planote Polšaka, imenovano „Podveža".
Ako nameravaš na Ojstrico, potuješ iz Luč po rdeče zaznamenovanem potu jugovzhodno ravno po dolini tik levega brega Lučnice 20 — 25 minut, kjer ti pri križu na desni strani kaže tabla S. P. D. začetek gorskega pota. Tu kreni strmo navkreber po košenini mimo lesene bajte, skozi nizko goščo, na ovinku po redkem gozdu, potem ob gošči in 1/4 ure pozneje si pri prvem kmetu Korenu. Za hišo greš po globokem kolovozu in v gozdu naprej, prekoračiš strmo polje in 1/4 ure od Korena si pri drugem kmetu Kladniku (780 m). Tod zaviješ na desno in potem na levo naravnost po lepem gozdu; senčnati pot vodi večinoma polagoma navkreber, vijoč se po gozdnatem pobočju. V 20 minutah zapaziš nad seboj navpične skale, ki stoje v polkrogu nad cesto. Ta kraj imenujejo „Krogljico". Daljni pot vodi vedno po redkem gozdu; tu in tam je lep pogled nazaj v Luče, v dolino Podvolovljek, zlasti pa na cerkvico sv. Antona. Ves pot je zares prijeten izprehod. Od Kladnika kake 3/4 ure hoda prideš na rob velike stopice. Nekoliko na desno je klop s pogledom na Luče; tu je sedel časih stari Planinšek ob nedeljah, ko ni mogel iti v cerkev ter v duhu bival med Lučani.
Po gozdu kreneš ravno naprej in v 10 minutah si na dobro obdelani planotici, kjer zagledaš mnogo poslopij najvišje ležečega kmeta Planinška (1087 m), ki so podobna malemu selu. Razsežne njive in travniki, obrobljeni z gozdovi, tvorijo veliko posestvo. Žal, da ni dobrega studenca, zato nabirajo v globokem vodnjaku vodo strešnico, ki še ni preslaba pijača.
Stopimo v podstrešno sobo S. P. D., kjer lahko hribolazci počivajo in prenočujejo. Preskrbljena je z vsem, česar turist v takih prilikah najnujnejše potrebuje.
Iz Kranjskega prihajajo časih turisti iz Črne čez Raka v Podvolovljek in hodijo od Podpečnika strmo na Planinška. Tem je priporočati mnogo lagotnejši in zanimivejši pot iz Podvolovljeka po štajerski Beli do pastirske koče v Šibji, tam na desno do Vodotočnika nad Korošico ali v Kocbekovo kočo ali na Ojstrico.
Od Planinška vodi pot pri vodnjaku na levo severno po travniku in preko njive do gozda, začetkoma strmo, potem pa po zelo dolgočasnem, malo obrastlem hrbtu v premi črti navkreber. To je „Lasen", baje po neki travi tako imenovan, najmučnejši del pota, ki vsacega ugreje. Sredi pota je klop S. P. D., da se malo odpočiješ. Pod seboj zreš lepo ležeče posestvo Planinškovo z mnogimi poslopji. Na nasprotni strani zreš skupino pogorja Rogatca. Veliki Rogatec (1557 m) ti kaže strme skale izmed zelenih gozdov; sedlo Kal ga loči od nižje Lepenatke (1426 m); na desno pod njo stoji oster vrh Mali Rogatec (1235 m), nad njima pa zagledaš Menino planino. Od Malega Rogatca na desno je prehod iz Zadrečke doline, imenovan Kunšperski vrh, za tem vrh Polamnik, dalje Kašni vrh, ki sega do Črnilca, z razrastki pa je v zvezi z gorsko planoto Male in Velike planine.
Ko smo se odpočili, korakamo po gozdu še v eno mer navkreber, potem na levo „pod klanec", kjer nas čaka res pravi klanec 1/4 ure, da bi se lahko v koleno grizel. Nad klancem je stopica z več kotlinami. Tod raste že pritlikovina in planinske cvetke n. pr. ravš ali sleč (Rhododendron hirsutum L.), planinski nagelj (Nigritella angustifolia Rich.), planinska roža (Rosa alpina L.), rumena pogačica (Trollius europaeus L) i. dr.
V 15 minutah prehodiš kotline in dospeš v romantično dolino Vodole (1569 m, na sp. k. „Vodou"), kar pomenja „vz dolu". Prijazni pastir v zelo jednostavni pastirski kočici, kjer sem l. 1893 tudi nočeval, postreže rad z ovčjim mlekom, ki se kaj dobro prilega, saj te je „Lasen" do dobrega ogrel.
Vodole omejuje južno nizek brezimen vrh s strmim in skalovitim pobočjem, krstil sem ga „Planinšico", ako se ime obdrži. Proti severu in vzhodu so pobočja planotastega Jezerca in Dleskovca; na zahod se dolinica zožuje v kvišku vodečo grapo, za katero kaže Deska (1967 m) svoje peščenato in prodnato pobočje. Severno od kočice dobiš časih vode, v poletju navadno ne.
Po zeleni prijazni dolinici, pretkani z živobojnimi rušasto rastočimi planinskimi cvetkami, pa dospeš do razpotja, kjer ti povedo table S. P. D., da prideš na levo v dveh urah do stana Vodotočnikovega, na desno v Korošico in Kocbekovo kočo.
Pojdimo na desno. Polagoma stopamo ob pobočju navkreber, potem po ozkem jarku, kjer spomladi dolgo sneg leži, in 1/2 ure hoda smo na robu velikanske planote, ki se razprostira tja pod Veliki Vrh in severovzhodno na Polšak. Ta rob imenujejo „Enkrat"; v bližini je dobra voda (tabla S P. D.). Od tod zagledamo Desko, Črni Vrh (1929 m) in Veliki Vrh (2113 m), podoben ostri piramidi, katerega navadno prvič tod potujoči turisti zamenjujejo z Ojstrico.
Dalje vodi pot po robih kotlin (pravi kraški svet) v 1/2 ure do razpotja (table S. P. D.). Na levo prideš polagoma navkreber na Korošico v eni uri. Ta pot vodi južno od Črnega Vrha, med Belim Vrhom in Čmerikovko na severnem pobočju zadnje na „Sedele" ter v Korošico. Na desno pa greš po kotlini med Črnim in Velikim Vrhom polagoma kvišku na sedlo med imenovanima vrhoma 1/4 ure. Tu zagledaš Ojstrico od najlepše strani v vsej lepoti; nalikuje ostrorobati velikanski piramidi, da skoraj ne moreš umeti, kako je priti na njo. Mimo globokih jam hodiš nizdoli na „Prag"; od tod še nižje v podolgasto dolinico „Moličko planino", v katere zahodnem delu 1/4 ure hoda tik Ojstrice zagledaš lično Kocbekovo kočo. Na sever omejujeta dolino od Velikega Vrha sem Žvižgovec (kjer veter žvižga) in Dleskovec z malo zijalko. Med njima je prelaz „Jeruzale", kjer prideš po zelo strmem potu v Robanov Kot. Na zahodu stoji Mala Ojstrica, na jugu pa Beli Vrh. Kocbekova koča (1770 m) stoji na mestu nekdanje pastirske borne kočice, pravše kupa kamenja. V bližini koče pod skalo je precejšna zijalka, kjer nočujejo ovce. Od koče vodi napravljen pot 10 minut k studencu, ki teče na severni strani, v Robanovem Kotu izpod skale; toplina vode 3° C. Pogled v Robanov Kot in njega obkoljujoče gorovje je redek užitek. Navpične skale Ojstrice, Dleskovca, Velikega Vrha in njegovih vrstnikov naprej imponujejo vsakemu. Med Ojstrico in Krofičko je globoka zareza „Skrbina", skozi katero zagledaš koroške planine. Na severu gledaš za Robanovim Kotom Olševo (1930 m), severovzhodno pa Peco (1980 m) in Raduho (2065 m) s strmimi stenami.
Od tod, kjer smo se divili Robanovemu Kotu in njegovi okolici, zavijemo na levo navkreber mimo male zijalke prišedši na kraj, kjer pod seboj v kotlini še enkrat vidimo Kocbekovo kočo. Ta kraj zovejo pastirji „Števnik", ker tukaj štejejo svoje ovce, goneč jih s paše. V kratkem se združi pot z onim, ki vodi od Jeruzal mimo Belega Vrha. Kmalu pridemo po nadelanem potu do tabel S. P. D., kjer greš na levo proti Korošici (20 minut), na desno pa se začenja zanimivi pot S. P. D., vodeč večinoma po robu Male Ojstrice, od koder imaš ves čas krasen razgled na Kranjsko, Štajersko in Koroško, proti koncu pa v skalovju Ojstrice, tik pod vzhodnim vrhom na greben in dalje na zahodni vrh. Dober pešec hodi 1 1/2 ure, slabejši več.
Drugi pot še vodi na Ojstrico od Korošice, ki je rdeče zaznamenovan, na razpotjih pa stoje povsod table S. P. D. Korošica je velika, skoraj gola kotlina, kjer se je morda kedaj nahajalo malo jezerce. V zahodnem delu stoji mala kočica celjske sekcije, blizu borna pastirska kočica, v kateri sem sede nočeval l. 1893., ker so me iz Korošice pregnale — bolhe. Južno od koče proti Dedcu nahajamo izvrstno vodo (3° C).
Severno od koče greš strmo med pritlikovino in po pečinah v globokem jarku brez razgleda navkreber. V 3/4 ure si na razpotju (table S. P. D.); na levo po nadelanem potu prideš v 3/4 ure na Škarje, kjer je prehod v Logarjevo dolino in na levo pot na Planjavo; na desno stopaš strmo 1/2 ure do grebena pod vrhom Ojstrice, „Rogi" imenovanega. Od tod prideš v dobri 1/4 ure na vrh Ojstrice.
Razgled z Ojstrice je zelo lep, ljubeznivejši nego od Grintavca, ker vidiš kranjske in koroške ravnine mnogo lepše. Pogled je, izimši zahod (skupina Grintavca), neomejen. Zlasti pregledaš Savino od vira tja do Celja, gorenjo in dolenjo Savinsko dolino. Na severu leži pred nami Dravska dolina, mejno gorovje med Štajerskim in Koroškim (o lepem vremenu vidiš Veliki Klek in Dachstein), na vzhodu gledaš hrvaške gore, pred njimi celjske hribe; na jugu Kranjsko ravnino z ljubljansko okolico, Snežnik, Učko in Nanos; na zahodu krasno skupino Savinskih planin, dele Julijskih Alp in robate Karavanke. — Neobhodno potreben je panorama Ojstrice, katerega namerava „Savinska podružnica S. P. D." izdati.
Na vrhu Ojstrice je tabla v zavedanje strani neba in spominska knjiga S. P. D. in celjske sekcije nem. pl. dr.
Odhod od Ojstrice je mogoč na več strani, n. pr. na Škarje in v Logarjevo dolino; na Korošico, Presedljej in v Kranjsko Belo ter v Kamnik; v Kocbekovo kočo in Robanov Kot ali mimo Planinska v Luče.
Dne 12. septembra 1896. sem si zbral nov pot. Od vrba sem šel po južnem robu, ki dela mejo med Štajerskim in Kranjskim proti Korošici, nekaj časa nizdoli, potem na levo (vzhodno) po strmih skalah navzdol na prode in peske. Ta kraj pobočja tja do Sedelca imenujejo „Bleke". Tu sem je celjska sekcija pot nekoliko zaznamenovala in ga mislila popraviti, a je sedaj popolnoma odveč, ker vodi jako zanimiv in legotnejši pot S. P. D. po robu Male Ojstrice. Mahnil sem jo torej naravnost po zelo strmih Blekih navzdol v kotlino Korošice in od tod dalje po znanem potu v Kocbekovo kočo. V Blekih in zahodno od Korošice v strmih pečinah proti Njivi rasto planike.