Iz Sevastopola skozi Jalto v Simferopol
| Iz Sevastopola skozi Jalto v Simferopol. Ljudevit Stiasny |
| |||||||||||
I.
urediOb lanskih velikih počitnicah sem potoval v Rusijo, da sem si ogledal tam v prvi vrsti stolici Moskvo in Peterburg ter razstavo v Nižnjem Novgorodu. Da bi pa imel od Rusije, ki je v svoji sredini enolična ravnina, tudi kot turist kaj užitka, sem sklenil potovati skozi Krim. Peljal sem se zaradi tega do Odese, a od tam po Ornem morju do Sevastopola.
Ko je ostal naš parobrod v izbornem Sevastopolskem pristanišču, je zagrmel top v znamenje, da je poldne. Moja ura je kazala vendar šele ¾ na 11; to je značilo, da setai od doma blizu 20° proti vzhodu. V krimski vojni razstreljeno in upepeljeno mesto Sevastopol je vstalo v stari moči. Mesto ima sedaj toliko prebivalcev, kot pred vojno, ter krasna poslopja. Sledovi oblegovanja vendar niso izginili, kajti porušeno obzidje se po možnosti ohranjuje z vsemi groznimi zidinami, rovi itd., kakršno je bilo po krimski vojni. To daje mestu poseben značaj, kajti Sevastopol je še dandanes mesto grobov. Ako se napotimo na pokopališče, na "Bratskoje kladbišče", dobimo tam grobove 127.587 v krimski vojni padlih vojakov. Velikanski spominek v podobi piramide nas spominja hrabre obrambe, kateri enakih je le malo v svetovni povestnici.
Drugi dan sem odpotoval zjutraj rano s kolesom iz Sevastopola proti južnemu obrežju Krima. Cesta vodi na 100—200 m visoko planjavo, kjer so taborili zavezniki v krimski vojni. Smrtna tihota vlada še dandanes po teh pokrajinah, a med golim kamenjem se bleste grobni spominki, majhni in veliki. Pred nami na levo obmejuje obzorje Tavriško pogorje, ki se spušča proti severu stopnjema do krimske stepi. Zapadni del tega gorovja je višji in predstavlja visoko ploskogorstvo, ki se imenuje Jajla. S tem imenom nazivljejo Tatari visoke planine, pokrite s travo ali drevesnim rastlinstvom, koder paso po letu ovce.
Cesta vodi črez razne doline, večinoma mimo gozdov. Iz vasi Bajdar drži cesta na 600 m visoko goro, katera je izpeljana tako izborno, da sem le redkokrat moral hoditi peš. Kraj ceste so tudi izvrstni vodnjaki, kjer sem se krepčal s svežo gorsko vodo. Črez 5 vrst sem dospel k Bajdarskim vratom, onkraj katerih se razkriva razkošna panorama južnega brega, ki leži pod nami, kakor bi bil v globokem prepadu brezmejnega morja.
Marsikdo smatra Rusijo in snežena polja za nerazločljive pojme, zabi pa, da sega Rusija črez 40° zemeljske širine, da more torej v njej videti ledene gore in lavorove gozde. Južni breg Krima je eden tistih delov, v katerem imata podnebje in vegetacija južni značaj. Južni breg brani namreč gorovje severnim vetrovom. Radi tega in radi bližine morja ter množice drevja ni velike razlike v toploti. Razen tega je v Krimu črez 50% jasnih dni. Ako ob takih dneh ne vleče severovzhodni veter, je na južnem bregu tudi po zimi temperatura zraka +12° R do 20° R, zato je ta breg ruski Meran, San-Remo, Nica ali Opatija.
Radi plodovitih tal ter ugodnih klimatnih razmer se odlikuje južni breg z bogastvom in raznovrstnim rastlinstvom. Obronki gorski so videti kot botanični vrti z velikanskimi parki, kateri slede tu drug za drugim v podnožju gora sredi prirodnih gozdov in lepih vinogradov, kakor bi bili ti parki odvzeti čudesnim vrtom Sicilije in Ligurije. Na južnem bregu Krima raste velika množica vedno zelenih rastlin, a ne samo jelovje, ampak tudi: lovor, smokva, arbulus, granat, malahonija in neke vrste palme. Tudi pomaranče in citrone rasto v rastlinjakih.
Gorovje, ki se vleče ob južnem obrežju, je polno krasnih razgledov in romantičnih partij. Potovanje po njih je vendar težavno. Gore so zelo strme z navpičnimi skalami, a vasi, grajščine in dače (vile) so zidane na pobočju gorovja po raznih terasah.
Marsikaterega ruskega pesnika je ta krasna dežela navdušila. Mickievicz, Puškin, Tolstoj so tu bivali in z živimi, ognjevitimi barvami naslikali krasote tega obrežja. Tudi inostranci potujejo radi v te kraje ter primerjajo Krim z Italijo. E. Markov piše: »Kdor diše po Krimu, ta diše z radostjo življenje, poezijo, dolgoletje«, a G. Moskvič pravi v svojem izbornem "putevoditelju" Krima: »Krim bo v nedaleki bodočnosti ob tako progresivnem napredku postal v istini najboljši ugolk ruskega carstva«.
Iz Bajdarskih vrat se spušča cesta na južni breg. Cesta je tod precej strma ter se vije v ključih. Začetkoma vodi po obronkih, a potem pod navpičnimi stenami Jajle, spodaj pa se vidi breg morja, po katerem so razpoložene dače.
Okolica umetno narejene ceste, ki se vije ob obrežju mimo krasnih dač, katere so postavljene ob obrežju do Jalte in od tu naprej do Alušte, je veleslikovita. Pri vsakem koraku najkrasnejši razgled . . . Zdaj bujna južnoitalska vegetacija, zdaj prepadi in strme stene, zdaj gotični gradovi z umetnimi vrtovi, parki, zdaj prirodni gozdovi in vinogradi, zdaj prijazna selišča. Na levo štrlijo strmi vrhovi gorovja Jajla iz zelenih gozdov - na desno pa krasno obrežje, katero obliva smaragdno morje, ki se razprostira, dokler seže oko.
Cesta ne vodi ob obrežju, ker je prestrmo, ampak po pobočju gora, zdaj navzgor, zdaj navzdol. Semtertja je tudi nekaj tatarskih vasi. Okrepčavši se s čajem v tatarski vasi Kekenejir, sem odpotoval dalje v Alupko. V Alupki je med mnogoštevilnimi krasnimi dačami najlepše poslopje grad grofa Voroncova, ki spominja na indijske predpodobe. Velikanski park je urejen z angleškim okusom. Eazen južnoitalskib rastlin in cvetlic rasto v senčnatih drevoredih tudi jelke in druga severna drevesa. Grad je prej bil z vsem razkošjem opravljen, in 200 sob je vedno čakalo gostov. Sedaj so večinoma prazne, kajti naslednica Voroncova, vdova grofica Ginken, ne biva tu, dasiravno jo vzdrževanje grajščine in parka stane na leto nad 36.000 rubljev.
V Alupko zahaja mnogo turistov in bolnikov, toda Alupka je drago kopališče, kajti v sezoni zahtevajo tu za sobo na mesec 35-100 rubljev.
Najboljši razgled na Alupko ter na ogromne in navpične skale Aj-Petra je iz minareta mečeti, kamor je vstop vsakomu dovoljen.
Za Alupko vodi cesta zopet navzgor in navzdol mimo prekrasnih dač. Potujoč skozi poštno postajo in vas Mishur z zelo lepo cerkvijo in krasnim šolskim poslopjem ter skozi vas Gaspra in Aj-Todor, prideš zopet na goro ter po njej do Aj-Todorskega vrhunca, kjer je ob bregu morja Aj-Todorska svetilka. Od tu do Jalte je še 8½ vrst.
Tu se prične prava rajska oaza južnega obrežja, kajti narava ni raztrosila svoje krasote enakomerno ob vsem južnem obrežju, ampak le med Balaklavo in Alušto, a najkrasnejši del je od tod do Jalte. Kmalu potem se vidi napis "Orejanda". Grajščina, ki je sedaj posestvo ruskega imperatorja, stoji na prostorni, k morju se nagibajoči terasi. Na eni strani se vzdiga 40 m visoka stena, na katere vrhuncu se blesti velik pozlačen križ. Na drugi strani, na manj visoki skali, se dviga grški tempelj. Grajščina in stranska poslopja leže v morju zelenja, da se mora vsakdo čuditi rodovitnosti teh pokrajin. Pod to bujno vegetacijo pa obliva obrežje srebrno se peneče morje.
Vse to se vidi že na prvi pogled s ceste. Kolikor dalj pa prideš, toliko bolj se moraš čuditi raznovrstni krasoti teh razgledov. Saj vidiš tu zdaj strmo ter zelo romantično gorovje, zdaj gozdnate nižave, vmes pa žubore vode, ki oblivajo zelenje in dero v morje. Sredi tega kaosa je pa narejen razkošen park. Temne skale, bujno južno rastlinstvo, zelene jelke se menjavajo tu korakoma. Lahko razumemo, da je ravno ta kraj si izbral Aleksander I., da bi mogel sredi teh naravnih krasot z nekaterimi mu ljubimi osebami vsako leto nekoliko časa živeti. Zato je kupil to posestvo od grofa Kušelof-Besborodka. Bilo je vendar še vse zanemarjeno, in le eno grško in eno tatarsko kočo so priredili v začasno bivališče vladarju sedmine vsega sveta. Strme stene, ki nosijo še vedno sledove nekdanjih tatarskih utrdb, strma pogozdena pobočja - vse to je krasen okvir parku in gradu, katerega so dozidali šele po smrti Aleksandra I.
Orejanda se vidi s ceste prav dobro s ploščadke, ki je ograjena z leseno ograjo. Od tu pelje cesta na Krestovo goro. Že ta pot, ki vodi do tja, je jako romantičen, kajti povsod je prekrasen razgled. Na Krestovi gori kaže tabla, da je hrib visok 88 sežnjev (185 m) nad morjem. Ob Krestovi gori so spredaj globoki prepadi, a pod njo se vidi krasna grajščina Orejanda s prekrasnim parkom in cvetličnjaki, a v dalji se vidi Jalta, Ljesnčestvo, Masandra, Nikitskij vrt, Ajudag ter Sudatske in Koktebelske gore.
(Konec prihodnjič.)
II.
urediKmalu za Orejando je ob cesti kamenen steber z zlatim orlom in napisom „Livadija". Tu se pričenja Livadsko posestvo ruskega imperatorja, eno najkrasnejših od Alupke do Jalte, ki je bilo v šestdesetih letih poletna rezidencija ruske carske obitelji. S ceste so vidni dvorec in stranska poslopja, oranžnica, cvetličnjaki, vinogradi, park idr. Livadsko posestvo se razširja 4 vrste poleg ceste, a konec njega je l. 1876 zgrajena Livadska cerkev s poslopji za prislugo.
Grajščina je sezidana v orijentalskem slogu. Globoki balkoni v podobi kioskov, obdani s finim omrežjem, raznovrstne barve, visoki dimniki v podobi stolpov in minaretov so kakor ustvarjeni k bujnemu zelenju, katero obkrožuje grajščino. Na vrtu, ki obdaje dvorec, so zastopane vse cvetlice, ki rasto po južnem obrežju Krima, vmes pa se vidijo razne tropične rastline. V parku pa so visoke ciprese, veličastni topoli in jelova drevesa. Povsod zelenje in cvetje. Celo dvorec s svojimi balkoni, okni, galerijami je zakrit v zelenje, in sten se niti ne vidi. Znotranjost se ujema z vnanjostjo, toda vse je priprosto, brez posebnega razkošja.
Lahke, lične stopnice vodijo na streho, kjer je prostorna terasa, obdana s finim omrežjem in krita s krovom, ki brani solnca. Od tod je raznovrsten in živopisen razgled. Od ene strani se vidijo Jalta, Masandra, Nikita v vsej krasoti, a od druge strani fantastično gorovje Orejanško, zalivi proti Alupki in nepregledno morje.
Nedaleč od velikega dvorca je mali dvorec, ki se istotako ne odlikuje po ogromnosti in pretiranem razkošju, ampak s priprosto, umetno enovitostjo. Ima pa prekrasen razgled na morje. V tem dvoru je umrl dne 2. nov. 1894. l. imperator Aleksander III.
Tudi v Livadijo je vstop dovoljen proti poprejšnjemu oglasilu ob določenih dneh in urah.
Iz Livadije se spušča cesta črez nekoliko časa zopet v dolino, kjer vidimo na desno spodaj kolonijo Čukurlar in dalje Jalto.
Jalta je razpoložena v dolini ob morskem zalivu. Obkrožena z gorami, katere so poraščene po sklonu z gozdovi, okrašenimi spodaj z južno vegetacijo, leži zelo živopisno. V začetku tega stoletja je bila še prav neznaten kraj, dokler se niso začeli Rusi zanimati za njo. Postala je vendar šele leta 1837 mesto, a najbolj napreduje od leta 1861, ko si je izbrala Livadijo za letno rezidencijo ruska carska obitelj.
Sloveča Jalta je eden najlepših krajev ob južnem obrežju Krima; zato privablja leto za letom več turistov in bolnikov. Pravijo, da pride sem in v okolico vsako leto črez 50.000 tujcev. Mesto ima 600 hiš z 10.000 prebivalci, a za tujce je urejenih blizu 400 hiš z več ko 2.500 sobami.
Tu so tri sezone: jesenska, spomladanska in letna. Po zimi je le malo tujcev, akoravno pade sneg le malokaterikrat in leži le po malo ur, toda mnogokrat so nadležni mrzli severovzhodni vetrovi.
Glavna sezona je jesenska, ob kateri je Jalta zbirališče ruskih dvornih krogov in najfinejše družbe Peterburške. V tem času nebogatemu turistu ni svetovati v Jalto, kajti Jalta je sploh drag kraj, osobito pa ob glavni sezoni.
Najlepši razgled na Jalto je s ploščadke pri kapelici, spomeniku Tatarinova. Spodaj se vidi staro mesto, Jaltenska cerkev, obkrožena s krasnim cvetjem, niže pristanišče, a na desno novo mesto, dalje Livadija, proti jugu pa prostrano morje.
V Jalto zahajajo bolniki, da se zdravijo v milem južnem podnebju, krepčajo po više ležečih krajih v svežem gorskem zraku, kopljejo v morskih kopališčih ter se lečijo z grozdjem, kumisom ali kefirjem.
Podnebje južnega obrežja je že davno proslavljeno. Po letu je vendar tu mnogokrat zelo vroče, zato takrat obiskujejo tujci raje višje kraje. Za morsko kopel vendar Jalta ni vedno pripravna, morje je namreč mnogokrat zelo nemirno. Vsaj do l. 1889, ko so sezidali nov, 315 m dolg mol, ki je stal blizu 1 milj. gold., niso mogli mnogokrat po zimi celo parobrodi pristati, ker pristanišče ni bilo proti vzhodnim vetrovom zavarovano.
Priljubljeno lečenje je tu z obilnim uživanjem grozdja, katero se priporoča proti marsikaterim boleznim. Bolniki, ki se zdravijo z grozdjem, prično z 1 funtom, a pridenejo vsak dan 1/2 funta, tako da ga mnogokateri pozobljejo do 8 funtov (3,2 kg) v enem dnevu. Istotako ga morajo potem vsak dan po 1/2 funta manj zaužiti. Grozdje zobljejo med izprehodom, zato ga vzame vsak bolnik s seboj v mreži.
Tudi lečenje s kumisom je navadno tu že mnogo let. Kumis pripravljajo Nogajiki in stepni Tatari iz kobiljega mleka. Bolniki ga pijo po 4-8 buteljk na dan. V bolj hladnih mesecih pa uživajo namesto kumisa kefir, katerega dovažajo iz Kavkaza, kjer ga pripravljajo iz kravjega mleka. Za tujce in bolnike je prijetno tudi zaradi tega, ker malokaterikrat dežuje. Tako je lansko leto bilo tu 206 popolnoma jasnih dni.
Rad bi se bil v Jalti kopal, toda morje je bilo prenemirno, da bi se mogel kopati na prostem, zato sem odšel proti večeru v Alušto.
Iz Jalte vodi precej strma cesta na goro. Spodaj je zapisano. Prosi se rabiti pri težkih vozovih coklo. Na Ruskem ne rabijo namreč izvoščki nikjer zavore, tudi na Krimu ne, akoravno je tu povsod na strmih klancih znamenje cokle. Le nekateri vozniki s težko obloženimi vozovi jo rabijo, a izvoščki nikdar. Cesta vodi mimo krasnih dač na goro, kjer je vhod v Ljesničestvo ter v Masandrski park. Dalje slede vinogradi, a za gornjo in spodnjo Masandro se vidi spodaj ob morju krasni carski Nikitski vrt. Potujoč skozi tatarske vasi (Nikito, Aj-Danil), se pripeljem v Kiziltaš. Tu sem srečal nekoliko turistov, ki so se vračali iz Koznio-Damijanskega samostana ter jezdili na mulah.
Iz Jalte je cesta v Alušto zelo hribovita, zato se je noč že zelo približevala, ko sem privozil v tatarsko vas Bjuk-Lambat, ter je nastala že tema, predno sem dospel na goro Kastel, od katere se spušča cesta v Alušto. Hotel sem prižgati svetilnico, toda v naglici sem stenj zasukal nazaj v olje, in vse prizadevanje, da bi to popravil, je bilo ničevo. Voziti se skoraj eno uro v temi v tujem, nepoznanem kraju, je bilo tem manj prijetno, ker me je srečalo več Tatarov, ki so se vračali z vozovi iz Alušte. Devet je že odbila, ko sem slednjič srečno prikorakal v Alušto, kjer mi je policaj pokazal neko tatarsko gostilnico, v kateri sem dobil prenočišče.
Rad bi večerjal, kajti bil sem zelo lačen, toda Tatar mi ni mogel z ničimer drugim postreči, kot s čajem in kavo. Niti kruha nisem dobil, da bi mogel jesti konserve, katere sem imel s seboj. V pri prostih ruskih gostilnicah se namreč zvečer nikjer ne dobi tople večerje, ker Rusi zvečer pijejo samo čaj. Tudi Tatari v Krimu so se poprijeli te navade, kajti oni so že zelo oruseli. Ker je bilo že prepozno, da bi šel v precej oddaljeni restavrant in, ker sem bil truden, sem šel lačen spat.
Drugo jutro si ogledam Alušto, ki je bila, akoravno ima prekrasno lego, še pred desetimi leti precej zapuščena, ker se je pogrešal tu vsak komfort. Dandanes je vendar moderno zdravilišče. Za morsko kopališče tudi tu ni posebno ugodno, kajti morje je mnogokrat zelo nemirno. Kdor se hoče zdraviti s kopanjem, gre raje v kopališče Feodozije ali še bolj vzhodno ob obrežju Krima, a sem prihajajo tujci radi krasne okolice, milega podnebja, ter oni, ki se zdravijo z grozdjem.
Alušta je večja tatarska vas, ki je razpoložena ob obrežju morja ter ima prekrasno okolico. V zadnjih letih se je tako povzdignila, da ima značaj mesta. V zadnjem desetletju so nastala namreč tu lepa poslopja, med temi trije hoteli, a v okolici je polno dač. V središču selišča blizu lepe cerkve je prekrasno dvonastropno poslopje „cerkovno-prihodske" šole, ki je bilo zgrajeno na stroške Stahjeva. V tem poslopju so, razen izborno urejene šole, tudi narodna knjižnica ter velike sobane, kjer je čitalnica, ob sezoni pa prirejajo v njih koncerte. Narodne knjižnice imajo že nekaj let v Rusiji večinoma ne samo vsi večji kraji, ampak celo marsikatera vas.
Iz Alušte so tudi prekrasni izleti na bližnje gore in v podzemeljske jame. Gorska turistika se je začela negovati v Krimu šele v zadnjih letih. Šele l. 1890 so namreč ustanovili v Odesi po vzoru alpskih društev „Krymskij gornij klub," čigar smoter je razkrivati prirodo in delati izlete v pokrajine. Pozneje sta se ustanovili tudi podružnici v Jalti in Sevastopolu, izmed katerih osobito prva podružnica deluje krepko. „Krymskij gornij klub" ima sedaj do 500 članov te izdaja „Zapiske Krymskoga gornoga kluba," ki izhajajo po 12 krat na leto, ter stanejo nečlane 3 rublje in pol. Članarina znaša na leto 5 rubljev.
Rusi radi potujejo. Reven Velikorus potuje vsako leto na jug ali v druge kraje, kjer potrebujejo delavcev „na avos," a to ne par sto vrst, ampak mnogokrat več kot 1000 vrst. Drugi potujejo radi na božja pota, a premožnejši preživijo poletje v svojih dačah ali pa potujejo v inostranska ali ruska kopališča. Potovati „za granico" je prišlo v nekaterih slojih tako v navado, da so v nekaterih kopališčih in inostranskih mestih cele ruske kolonije. Poprej so potovali ruski mogotci zaradi tega v inostranska kopališča, ker domača kopališča niso bila urejena tako udobno, kot inostranska. V zadnjih letih pa se kaže na Ruskem v tem oziru velik napredek, kajti velika množica kopališč je urejena sedaj ugodno. Ruska kopališča in zdravilišča so se v zadnjih letih zelo pomnožila, toda še vedno jih je premalo za veliko število ruskih turistov. Razen tega so ruska kopališča večinoma zelo draga, zato še sedaj raje potujejo srednji stanovi v tuje dežele, akoravno morajo Rusi v nekaterih, inostranskih kopališčih mnogokrat po dvakrat do trikrat več plačati, nego drugi gostje. Za svojo domovino se pri tem mnogi premalo zanimajo. Zato piše Žalimski v svojem spisu „Obozrenije Peterburga": „Pri nas se je udomačilo, da begajo mnogi cele mesece z Bädekerjem v roki po Rimu, Monakovem ali Parizu, ter se natančno seznanjajo z raznimi galerijami, cerkvami, polurazrušenimi srednjeveškimi ostanki itd., a za Peterburg in njegove spomenike se prav malo zanimajo."
Ker znosijo ruski turisti toliko denarja izza ruskega carstva, jim obtežuje ruska vlada v zadnjih letih potovanje „za granico" s tem, da morajo plačati za potni list 10 in mnogokrat še več rubljev.
Vendar je v Rusiji mnogo izbornih turistov, ki so se začeli zanimati tudi za naše gore. Tako sem bral v knjigi Slovenskega planinskega društva v Stahovici pri Kamniku imeni dveh Rusov, ki sta prišla iz Celja črez Kamniško sedlo do Stahovice, oziroma Kamnika ter pripotovala sem črez Moskvo in Dunaj iz sibirskega mesta Tomska, torej celih 6500 km daleč.
Vrnimo se zopet k Alušti. Najlepši in najzanimivejši je iz Alušte izlet na Čatirdag, kamor se lahko prijezdi v 3 urah. Žalibog nisem utegnil izleteti na to goro. Kakor sem razvidel iz „Putevoditelja," vodi do vasi Korbekli cesta, a od tam na goro je zaznamenovana pot z majhnimi piramidami iz kamenja. 4000 futov (1200 m) nad morjem so konjske planine A-Čokrah, a še više so čobani (pastirji), ki pasejo vse leto ovce. Čatirdag je visok 4998 futov (1500 m,) a na Krimu je še pet višjih gor, izmed katerih je najvišji Romankoš, ki ima 5064 futov (1515 m). Z Eklezi-Baruna, najvišje točke Čatirdaga, je prekrasen razgled na Simferopol, Sevastopol in njegov zaliv, na Evpatorijo, Azovsko in Črno morje. Grki so nazivali Čatirdag Trapezos t. j. mizna gora, zato ga Rusi imenujejo Palat goro. Čatirdag ima namreč ob vrhuncu obliko četverokotnika, ki je velik do 20 kv. vrst. Na vzhodu in zahodu se strmiči z navpičnimi prepadi, a na jugu in severu se znižuje stopičasto. Tri ure hoda od vrhunca proti severju sta Čatirdagenski jami Bimbaš hoba (jama tisočerih glav) in Sunk hoba (mrzla jama); zlasti prva je velika ter ima mnogo stalagmitov.
Leta 1893 je vzel „Krymskij gornij klub" v najem te dve jami z letno plačo 50 rubljev ter sezidal tu planinsko kočo, ki ima prostora za 18 oseb. Zraven te kamenene koče je še druga lesena koča, katero je postavil prvi predsednik tega kluba, grof Rostovcov. Stroški za zgradbo društvene koče so bili le majhni, ker je prevzel vse delo brezplačno Mustafa-Dželil-Oglu, župan v vasi Korbekli. V koči je sedaj od dne 1. maja do dne 1. oktobra varuh, pri katerem se lahko dobi čaj idr. Cene so v tej koči osobito glede na draginjo v Krimu zelo nizke, kajti za prenočišče se plača samo 20 kopejk. Varuh vodi turiste tudi v Bimbašhobo in Sunkhobo, kateri zelo obiskujejo.
Iz Alušte sem šel črez sedlo v Simferopol. Cesta pelje le malo časa po ravnini, potem pa 13 vrst na 2500 futov (750 m) visoko goro. Cesta je izborno v ključe izpeljana, a hoditi sem moral vendar več kot 1 uro peš.
Potovanje po tej cesti je zelo zanimivo. Cesta vodi namreč mimo tatarskih selišč, a največkrat je krasen razgled na gorovje in morje. Na levo se vzdiguje veličastni Čatirdag, a na desno štrli kamenje gore Demerdže. Sredi gore je „Kotuzov fontan" z napisom, da je bil tu ranjen v vojni s Turčini l. 1774 generalmajor Kotuzov, ki je bil pozneje feldmaršal knez Smolenski. S sedla vodi navzdol cesta ob pobočju gore, spodaj je globoka soteska, a na drugi strani pa se dviguje Čatirdag. Blizu postaje „Mamut-Sultan" ob tatarski vasi enakega imena se vidi glavna Krimska reka Salgir, ki izvira pod Čatirdagom. Kmalu potem se vidi del Krimske stepi. Od tod naprej se povsod kaže velika razlika med temi pokrajinami in južnimi; kajti podnebje ni tukaj tako ugodno, kot na južnem obrežju, ker je zemlja tu odprta severnim vetrovom. Blizu Simferopola se zopet pričenjajo razni vrtovi in parki, a pot vodi poprej skozi tatarske vasi, v kateri se Tatari najbolj pečajo s pridelovanjem tobaka.
Simferopol ob reki Salgirju je imel še pred nekako 20 leti samo 17.000 prebivalcev, a sedaj jih ima nad 50.000. Zraven tatarskega mesta z ozkimi ulicami je nastalo novo, lepo, snažno mesto s širokimi, pravokotnimi in dobro potlakanimi ulicami, lepimi poslopji in velikim bulvardom in mnogimi vrtovi. Simferopol namreč ni samo središče trgovine ter gubernijsko mesto, ampak ima tudi ugodno podnebje.
(Konec.)