Iz Trente črez Luknjo
| Iz Trente črez Luknjo Jože Abram |
Spisal Jože Abram
| |||||||||||||
št. 1
urediDragi Janez, ali kakor te še nazivljejo, Ostap, Tajni duh, Evangelist itd.! Naju veže tesna vez spominov. Dobro je vsekakor, da jih malce predramim iz zasnulosti. In ti spomini, javljeni širšemu svetu, nego sva midva, bodo morda kdaj še komu drugemu koristili v izogib »krutega hlačetresa«. Štirje smo bili, ki smo si bili drug drugemu več nego zadosti — par dni zaporedoma. Krasni dnevi, vredni hvaležnega in trajnega spomina!
|
A ko ločitve pride čas, |
Od štiriliste deteljice sta se dva lista odtrgala in sfrlela na jug, na dolinsko, da se tam pretrgata nadalje ter sfrči eden njiju s kolesom na trtorodno Vipavsko, drugi pa ostane na mestu ter počaka v megleni dolini ene ali pa še dveh žoltih jeseni. Hvala jima za lepe urice! Janez in jaz pa se kar nisva mogla ločiti, a trebalo je. In pri vrčku piva sedeč, sva zrla od Tonderja tja proti Zadnjici ter v megleno oprsje čemernega Triglava. »No, pojva no črez Luknjo!« pretrga neljubi molk mojega obotavljanja že do grla siti Janez, proseč in roteč. »Ne morem, saj sem ti že povedal! Črez Vršič v Kranjsko goro!« »E, kaj ne moreš, — nočeš!« »Ne bodi no siten, saj veš, da bi te rad spremil tudi črez Luknjo, pa nimam črevljev za to; pred dobrimi štirinajstimi dnevi sem jih vse pogulil, ko sva plezala z dr. Planinškom na Razor. Koliko pa imajo trentski samouki smolarji časa po leti, si tudi lahko misliš. In, ako bi se obetalo lepo vreme, bi nič ne rekel, pa bo dež, boš videl!« Janez je umolknil, dasi nerad in dobro vedoč, da je v meni tudi gotovo porcijonček trme ali pa nagajivosti; strmel in mežikal pa je skozi naočnike vedno le še proti Zadnjici. — Vstala sva in molče odšla — s hrbtom od cilja njegovih želja. Janezu se ni mnogo ljubilo jesti in piti; gotovo pa je pogodil pravo, ko mi je kanil z žalostjo in postom omečiti srce! In ako bi bil jaz maslenega srca, bi se bil moral izjokati nad temi mrkimi in otožnimi Janezovimi pogledi, ki so imeli svoj izvor v prisilno-vdanem srčecu... »veselje preč je preč« ... »Janez, no, pojva!« Milo me je pogledal, oko se mu je malce zaiskrilo. «Kam, kod?« »Črez — Luknjo!« Srečna beseda, čudotvorno ime! Kakor bi ga bilo zadelo z viška, vstane, bulječ v mene, »pripravljen koj v kolenopad«, kakor bi rekel Zakrajski.
|
* * * |
Bilo je skoraj eno popoldne v začetku avgusta, ko sva korakala od cerkve v Trenti proti Logu — Janez z mojo visoko planinsko palico, jaz pa ž njegovo navadno cestno okovanko. »Glej no, saj se bo še zvremenilo, prav lepo bova imela!« in brzeč skozi naočnike po nebu, je dobri Janez iskal »nebnih razodenj«, da bi o tem najprej samega sebe prepričal. »Kaj pomaga to, ako se tuintam megle malce vzdignejo, to je šele znamenja dežja — in pa moj tlakomer, Janez, ali misliš, da laže, oziroma, da ne napoveduje resnice? Točen je vedno kakor naš dohtar Tonak, ki med drugim že precej časa napoveduje, da se poroči, ali po njegovem, »da izvrši samomor«, in glej, zdaj misli v kratkem izvršiti svojo napoved. Bilo mu srečno!« Stopala sva precej dobro proti Zadnjici ob vabeče šumljajoči vodi istega imena, prišla v dobri četrti ure v erarni gozd Veliki Prosek ter jo rezala dalje in dalje po klancu in poti mimo raztresenih trentskih letnih pristaj. »To je čudovito krasno!« pretrga Janez molk, videč, da je zaneslo v čisto nepoznan, nov svet. Ni pač vedel, kam bi se ozrl prej, in vedel se je pač tako, kakor se vede vsakdo, ko pride prvič, pa tudi že drugič in tretjič v veledivno Zadnjico. In naenkrat je hotel izvedeti za vsa imena vseh vrhov, in človek bi bil moral imeti troja usta, da bi uzadovoljil tega upravičenega sitneža! Med tem se je namreč popolnoma po njegovi malo dvomni napovedi precej dobro zjasnilo in nastal je krasen popoldan; zato pa je bila tudi Zadnjica v grozno slikovitem zobčastem vencu gora zelo krasna. Že večkrat sem bil v tej dolini, ali bolje, v tej velikanski zagati, v katero prideš po ravnem le od trentskega Loga. Dolga je jedva dobre tri četrti ure, široka pa niti tretjino tega ne in leži od jugovzhoda proti severozahodu. Ko stojiš sredi Zadnjice, se ti izgubi izpred oči slednji izhod in začutiš se v globokem dnu velikanskega podolgatega kotla; izhod proti trentskemu Logu se namreč cepi iz Zadnjice skoraj pravokotno ob sila strmem Ozebniku proti zapadu. V ospredju tega kotla je lepi gozd Veliki Prosek, dalje naprej so trentske letne pristaje, pašniki, borni travniki in neznatne krive njivice za čompe (krompir), ki so najvažnejši in malone izključni trentski pridelek. Takoj za tem kosom »kulture« se začenja lesovje, ki sega bolj ali manj skoraj do konca Zadnjice, dopod Triglava in Kanjavca — baš do Korit, t. j. do velikega, globokega jarka, ki se vzdiga iz doline prav do vrha Luknje. Ob koncu kaže to lesovje, večinoma bukovina, zelo žalostno lice: ali je polomljeno ali pa do polovice in še bolj nagnjeno od viharjev in mogočnih plazov, ki leto za letom grme s Pihavca in Triglava. Za tem lesovjem, po katerem se skoraj ves čas bolj in bolj dviga svet, klečeplazi obilen sleč do širokega skalnega proda Zadnjice, ki dere z vso silo in velikim šumom po strmih žlebovih izpod »Stene« pod Doličem. Dve poti sva imela na izbero, črez Zajavor »po planji« ob Pihavcu in pa »črez rušo« ob Triglavu, ki se vzpenjata vsaka ob eni strani Korita, segajočega tik do prelaza Luknje. Izbereva si pot »črez rušo«, ki vodi obenem kasneje mimo Skoka in črez sedlo Dolič na Triglav. Takoj na začetku tega pota, v višini 1000 m, te jame zapuščati potrpežljivost; nagrmadenega je namreč tod sila proda, da niti stopinje izlepa ne vzdržiš — podplate pa pustošiš kakor za stavo po teh brezobzirnih meleh. No, hvala Bogu, to traja le malo časa, in takoj se ti poplača to zatajevanje! Ume se, da to, sicer kratko razdaljo človek najrajši molči. Janez jo je drsal naprej, uživaje v duhu prve vtiske; gotovo si je pa tudi mislil, da bi bilo boljše črez Vršič v Kranjsko goro, nego pa po tako-le »prijazni« poti le eno samo uro! Prebrazdivši meli, se ustaviva, da se z viška naužijeva divnega razgleda, ter sedeva. «Čudovito! Kaj takega pa še ne! Ti, to je prav po tvojem, res grozno krasno!« Tako je jel vzklikati Janez; in ker je tega privajenega prepričanja, da more uživati z vso slastjo vse, kar je lepega, le s smodko v ustih, dasi le »kratko«, si jo takoj ginjen zapali kot žgalen dar sebi pa očetu Triglavu z ne ravno malo in majhno junaško družino. »Ej, Evangelist, tvoj sveti patron ni na otoku Patmu gotovo imel takega razgleda in užitka!« »To pa prav gotovo ne!« In triglavski tajni duh se je strnil z nama. Janez, ti si gotovo ob tem hvalil Boga, da nisi v — Ljubljani! Na obrazu se ti je bralo, da si se čutil ustvarjenega za to grozno prirodno lepoto — tvoj duh se je očividno napajal z vtiski božjega stvarstva in tvoje telo je hlastno srkalo vase toke zdravja, katerega nikdar ne nudijo bolj ali manj zaduhle mestne hiše z vlažnimi dvorišči. Omamljen, prevzet, poražen! Pod nama bujno zelena, obrasla kotlina, okičena s slečem — poletje in pomlad roko v roki, — tik ob njiju pa zima, večni sneg, čakajoč rešitve od sodnjednevnega ognja, in tam doli pod Velikim Prosekom kosijo ljudje dozorelo travo, kar spominja na jesen. In kakor mogočni kralji, ki si ne dado vzeti dežele in krasu, stoje v krogu naravnost v nebo kipeč drzni velikani, z dedom Triglavom na čelu, srečni, da jim morejo počivati noge v dolini štirih letnih časov!... Krasna ste, Vrata, slujoča za najlepšo dolino slovenskih planin, a smelo sodim, da prekaša glede na divjost in tesno nakopičenost prirodnih lepot Zadnjica vas pa druge doline! Nasproti na severozahodu se dviga iz lepo zaraslega Velikega Proseka polagoma tudi večinoma zarasla Kukla ter se vzpenja ob grebenu više in više do Goličice, ki je zopet zvezana po strmem grebenu s Planjo, ta pa ravno tako z 2601 m visokim, kraljevim Razorom, spuščajočim se s skoraj docela navpično skalo tja doli v kranjskogorsko Pišnico. Končno ti obstane oko na zabrisani, poveznjeni plani, podobni velikanski strehi, segajoči od Goličice pa tja onkraj Planje proti Razoru ter padajoči ob čisto gladki steni navpik v zaraslo znožje Proseka in Velega potoka, polno drznih korit, zglajenih, opolzlih žlebov pa studenih voda. Izza teh vrhov in grebenov pa kipi v neba modre višine sem od Zapotna v gorenji Trenti strahoviti Jalovec (2655), na katerega si ne upa nihče brez vodnika, kakor tudi na Razor ne — vsaj dozdaj. Pri plezanju na ta dva strupenca je skoraj neizogibna tudi vrv, zlasti ko niso razni skoki in korita več zadelani s plazovi. Od najinega opazovališča ni bilo več videti »aristokrata« med vrhovi Julijskih planin — Razora, kakor tudi ne kraja pod Planjo, imenovanega »na konteh«, kjer je pred 33 leti rajnemu Špiku, Antonu Tožbarju, zadnji medved odtrgal spodnjo čeljust z jezikom vred. »Kako je bilo tedaj, povej no natančneje!« »Bilo je 24. aprila 1871. l., ko je šlo sedem lovcev na medveda, ki je napadal drobnico. Nekaj jih je stopalo ob Velem potoku navzgor proti Kriškim podom, Špik in še par drugih pa črez Luknjo na Pihavec in od tam »po kamnu«, t. j. po nekem žlebu ob Splevti in Pihavcu pod Planjo. Snega je bilo sicer še zelo veliko, a je bil trd. Med tem priženo goniči po Velem potoku medveda blizu Špika, ki ga je streljal dvakrat, a nikdar ne zadel smrtno. Misleč, da je že poginil, gre k njemu, toda medved zbere vse svoje moči, ga v neki soteski nad velikim prepadom vrže na tla, mu odtrga spodnjo čeljust, ogrize po levem stegnu in zapiči kremplje v levo ramo. Videč v nevarnosti Špika, prileti lovec Štrukelj, da bi s kopitom ubil medveda, toda mrcina napade zdaj njega. Štrukelj ne more dalje uiti in stopi le na bližnjo nizko skalo ter se drži za rušje. Besni medved mu odgrizne kos pete s črevljem vred, nato pa se zvrne in pogine. Čudno pa to, da niso dobili čeljusti ni na tleh ni v želodcu.«*)
»To je grozno! Koliko časa pa je Špik še živel potem?« »Še celih dvajset let! Jesti seveda ni mogel, in le redke reči so mu vlivali ali si jih je vlival sam skozi cev v požiralnik. Ubogi mož je potem trpel velike bolečine v zobeh gornje čeljusti in je moral zato parkrat v Ljubljano. Tam so se ga privatni zdravniki kar ustrašili in šele v bolnici so mu izdrli zobe, ker mu jih nihče drug ni hotel. Kljub vsem nezgodam pa je bil mož tudi potem vedno šaljiv. Posebno rad se je imenoval »Špik Medved.« Seveda, razumel ga je, in sicer prav dobro le tisti, ki mu je bil navajen, drugi pa le bolj težko. Ko je šel l. 1881. naš cesar skozi Bolc, je hotel videti Špika, ki se mu je predstavil z obvezano glavo kakor po navadi; cesar mu je daroval deset cekinov. Tudi drvaril je še in pa po gorah vodil, zlasti z glasovitim planincem dr. Kugyjem iz Trsta je vedno hodil okrog. Pa kakor bi bila prisojena ubogemu možu nagla smrt! Dne 24. decembra 1891.l. sta v gozdu s sinom Antonom, sedanjim gospodarjem »pri Špiku«, sekala smreko, a padla je tako nesrečno nanj, da je obležal mrtev na mestu.« »Ti ubogi mož!« Globoko sva se zamislila in pomilovala rajnega Špika, kateremu menda ni para v Avstriji. In gotovo bi se bila še dolgo menila o njem, ako bi bila tudi videla od počivališča oni kraj nesreče. Pod Razorom se razprostirajo »Kriški podi« v precejšnji širjavi, od blizu 2000 m tja gori do Križa (2435). Ti podi so med najzanimivejšimi kraji vseh trentskih planin. Obdaja jih razen na jugozahodno stran proti trentskemu Logu cela vrsta velikanov: Planja, Razor, grebenasti široki Križ, dalje Stenar, Rogica, Pihavec in Splevta. Odtod je najbliže tudi na Škrlatico (Suhi plaz), na katero je stopil prvi izmed Adamovih otrok trentski vodnik Andrej Komac, p.d. Mota, za njim pa dr. Kugy, ki ga je Mota vodil. Dalje se pride s Kriških podov v Vrata, v Pišnico, na Rogico, na Pihavec, Razor in črez Razor ali ob severni njegovi strani ob njem mimo takozvanega »turna« na Prisojnik, k trentski cerkvi pa na Vršič. Kriški podi so bogato obdarovani od Stvarnika z naravnimi čari, ker se nahajajo v razdalji ene dobre ure tri krasna gorska jezera, prava karpatska »morska očesa«. Ni ga izlepa mičnejšega in večjega središča od teh podov! Raz nje vodi v Zadnjico po Velem potoku še precej dobra in lagodna pastirska pot. (Dalje prih.)
*) Anton Črv, ki je bil v Trenti vikar od l.1870,—1872. je sestavil o priliki te grozne nesreče »pro memoria«, katero objavljam dobesedno: »Anton Tožbar iz Trente na Bovškem v Primorji se je bil podal 24. aprila 1871 na medvedji lov, kteri se je najnesrečneje končal. Besna zverina pridere ravno v čakanje omenjenega lovca; z gotovo roko in veštim očesom jo primeri na 80 stopinj ter jo zadene v tilnik. Medved se hipoma zažene navzdol po rušji. Lovec naglo nabaše v drugo ter hiti za krvavim sledom, da bi še enkrat medveda s kroglo pozdravil. Ali glej groza! v ozki skalnati soteski, v strašnih strminah se nenadoma pogledata mož in vračajoči se medved na dvajset stopinj. Lovec vstreli in ga zadene v prsi na pravo stran vprek, da je krogla proti srcu rezala, pa žalibog srca ni dosegla. Medved pade na deset stopinj nazaj, pa se bliskoma zadere in se zavihti z vso besnostjo v lovca, ki ni zamogel nikamor pobegniti. Brani se nekoliko časa s puškinim kopitom, pa zvita zverina ga naglo razoroži in pod se spravi.V smrtni borbi mu je odgriznil medved celo spodnjo čeljust z jezikom vred; povrh mu je še pravo nogo hudo ogrizel in v ramena kremplje zapičil. Ker so tudi medvedu moči zmanjkovale, popusti razmesarjenega in kmalu potem crkne. Zverina je bila velika; tehtala je 3 cente pomladi. Navedeni Anton Tožbar je postal potem najnesrečnejši revež. Jesti, ali prav za prav piti ne zamore izven po cevi; primernih, redivnih jedi težko dobiva... Radovoljno sem se udal njegovi želji, ter sem mu v kratkem zapisal vzrok njegove rane in... ker mu je Bog dar jezika za vse veke odvzel, ter mu ni mogoče svojega žalostnega stanja z besedo razložiti.« Anton Črv se je bil tudi namenil na lov in na predvečer sta s Tožbarjem krogle ulivala; ker pa je bil nenadoma poklican v Bolc na sodišče, je moral opustiti misel na redki in zanimivi lov. Črv je sodil, da je čeljust Tožbarjevo, ki so je povsod zaman iskali, da bi jo zagrebli v blagoslovljeno zemljo, odnesel kak orel.
št. 2
urediTik od Velega potoka, obstoječega iz množice večjih in manjših teras, ki so večinoma dobro zarasle, se steza širokopleči in topovrhi Pihavec (2418) prav do Korita in Luknje ter dalje v Vrata. Pihavec je precej melovit in poln vratolomnih strmin, izmed vseh trentskih gora pa najbogatejši planik. Na ozki Luknji se jame dalje hipoma vzpenjati ostri greben Triglavov, tvoreč deželno mejo. Izpod konca Zadnjice pa ni videti Triglavovega gorenjega dela, ampak le spodnjo polovico, jako širok in mogočen, kakor mahoma prerezan hrbet.
Najslikovitejši, a tudi najgroznejši in očarujoč je pogled proti jugu, t. j. na Triglavovega, precej ž njim zraslega soseda, na Kanjavec (2570), in njegovega brata-dvojčka, na Vršac (2194); oba sta iz Zadnjice nedostopno strma, in zdi se, da pada zlasti Vršac kar navpik v dolino. Vse druge gore so vsaj kolikor toliko obrasle, dasi ne visoko, ta dva sta pa čisto gola, in le ob presledkih mogočnih skladov, tvorečih sila ozke in strme police, na katere si upa divji kozel, ustvarjeni sin planin, pa njega zapriseženi sovrag, redek, rekel bi, vragu zapisan trentski lovec ali gonič, zelene tupatam majhne oazice mastne planinske trave in sočnat mah. Opojeno oko ti šviga ob tem pogledu od tal do vrhov, na katerih se zdi, da so prikovani negotovi, sila razriti in raztreskani stolpi in stolpiči, končujoči se v pravcate konice, na katerih pa ni še obsedel drug razen kraljevega orla in njegovih manjših sorodnikov. Ker je Kanjavec lahko dostopen iz Trente, zlasti po novi Komarjevi poti in pa od Velega polja in ker je razgled ž njega skoraj enak kakor s Triglava, si pridobi polagoma gotovo veljave in še več obiskovalcev. Od Vršaca se vlečejo dalje črez 2011 m visoki prelaz »pri lopah« k Triglavskim jezerom in Savici vodeči grebeni in vrhovi tja do Črne prsti in na Gorenjsko do Rakitovca, na drugi strani pa tja doli v zeleni Bohinj.
Vršac sam je zvezan v Zadnjici z Ozebnikom (2085 m) po melinastem žlebu in prelazu Dolu, ki je približno toliko visok kakor Luknja, s katero si stojita prav nasproti; črez Dol sam se pa pride iz Zadnjice na trentsko planino Trbiščino. Ozebnik je precej zarasel, dasi v Zadnjici večinoma le z rušjem, a pri vsem tem je sila strm. Zdi se ti, da je sezidan, ker posamne sklade mu je poznati skozinskoz; melov pa ni opaziti na njem, zakaj globoko in prav rafinirano žlebovito in razrito skalovje se spušča kar grozeče v dolino. Tuintam se bojiš, da se kakor hrib velika skala kar na mah odtrga, zakaj tako daleč so jo že razjedle in odjedle nevihte tisočletij.
»Huj, ali grme plazovi v ta kotel s teh nebotičnih orjakov! To bi bilo groza poslušati in gledati, a tudi izreden užitek ...!«
»Da, toda le od daleč, zakaj od blizu te telebi zračni pritisk kakor list na tla in te morda celo zaduši. Poglej no, tam doli v znožju Korita - tam doli blizu je še zdaj videti razpadlo zidovje sirarske koče, okrog katere je bil nekdaj lep travnik, kakršni so sploh okrog planinskih pastirskih koč in se imenujejo »utra«; le poglej, kaj je ostalo: gozd je od samih plazov pokončan, takisto travnik zasut od proda; raste pa le borno bukovje, s kraja napol podrto in sklonjeno, čakajoč kakor siv starec ob palici zadnjega udarca. Da, nekdaj so bili mnogo večji snegovi od sedanjih in torej tudi plazovi silovitejši in okrutnejši. Bože, kolikšen je bil nekdaj gozd v podnožju teh velikanov, zdaj pa krijejo ta prostor, imenovan »pod levo«, le prod in kamenje in skale in snežišče in zopet prod in skale.«
In molče sva zrla naokrog, ljubo in obenem tesno nama je bilo. Žarko solnce je zlatilo suhe koščence in le tupatam se je obešala pretrgana megla ob grebenih, kakor bi šiloma hotela dati temu nekaljenemu, veličastnemu miru, ki je plul kakor neviden tok po Zadnjici, neko uspavajočo primes. Pot »črez rušo« je dokaj prijetna, le tupatam malce nerodna, kjer je kako deblo padlo ter razrilo z dolgimi, zapletenimi korenikami tudi kamenje in prst; vzdiga se pa steza prečno bolj ali manj tja gori do Skoka. Oko nama je uhajalo nazaj v bolj in bolj globoki in ožeči se kotel, a tem lepši in veličastnejši je prihajal zlasti Kanjavec in tem drznejše so se kazale mogočne strmine Pihavca od zajavorske pastirske koče proti Luknji. Kmalu sva naletela na očnice, pa ta čudni Janez, svojeglavni Janez ni hotel niti ene utrgati, ako je ni zasledil sam. »Taka nima zame nobene veljave — sam jo moram najti!«
Skoro nama zazija nasproti temotno in režeče skalovje Skoka, tvoreče ozko, krivo, strmo sotesko. Od tu na desno vodi pot na Triglav črez sedlo Dolič, tuintam pa krene kak turist na Triglav z vodnikom tudi kar naravnost črez Skok na Zelenico in od tam kar po Kugyjevi poti, ki pa je zelo zanemarjena in precej nevarna, na vrh.
Prestopila sva kamenit in razrit žleb, po katerem dero plazovi in voda od Skoka v Korito, ter šla skoraj po ravnem kar naprej proti Luknji, do katere je bilo še slabe tri četrti ure srednje hoje. Kar zaslišiva -basasto meketanje, in kakor bi vzrastel iz zemlje, obstoji pred nama na stezi velik kozel z izrednimi rogmi in dolgim ščetinastim podbradkom. Kar sline so se cedile revežu, mislečemu, da dobi soli. Krasna postava, častitljiv, a obenem strahovito neumen obraz! Komur je dolgčas ali ga pa tare čemernost, naj se postavi pred takega-le kozla in naj ga prav pazno gleda in študira nekaj časa, pa bo ozdravljen dodobra za cel teden ali še dalje - brez šale! Na naju je napravil kozel izreden vtisk; kaj si je pa mogel misliti, ko sva se mu tako smijala iz dna srca! Ej, bolje, da nimaš pameti, ker drugače bi bila gotovo drago plačala svoj užitek!
Sila udobrovoljeni Janez mi je začel nato praviti, kako je pred dvema letoma hodil iz Soče črez Komno v Bohinj, katero pot poznam tudi sam in sem jo prehodil pred petimi leti z doktorjem Tonakom. Če bi ne imela tudi druge slabe strani kakor to, da je strahovito dolgočasna in malone brez sledu vode, bi bilo docela zadosti. Tudi Janez je trpel tedaj žejo.
»A soški cerkovnik Jozec, najin spremnik, si jo takoj izmisli. Iz ne preoddaljene razpoke prinese v kozarcu snega, ulovi kozo, namolze mleka na sneg in dobro zmeša vse vkup; ej, to ti je bila pijača! V nobeni kavarni nimajo takega sladoleda, in kako se je penilo! Če še nisi pil take delikatese, ti zelo priporočam!«
»Veš, Janez, jaz pa ti povem še nekaj bolj »kunštnega«. Naši lovci in pastirji pa ne nosijo s sabo kozarca; kadar jih žeja, se kar uležejo pod ovco ali kozo in jo kar tako sesajo kakor jareta in kozliči; samo ne trcajo z glavo v vime, nego si pomagajo z rokami.«
In smijala sva se, da je odmevalo od sten, in bolj ko sva si predstavljala v duhu prizor te prekrasne pozicije, bolj naju je dušil smeh.
»Pa še nekaj s Komne, Janez!« »Kaj pa?«
»Ko sva hodila z doktorjem Tonakom črez, sva bila lačna; pa zagledava sila nizko bajtico, podobno hlevu, in sva šla vanjo, seve pripognivši se pri vratih; upala sva dobiti kaj zapod zob. In res najdeva v nekem piskru - skuto. Tonak takoj izrezlja iz šibe žličko in jameva jesti drug za drugim ukusno skuto z velikim tekom. No, vse nisva pojedla, pa vendar sva se čutila moralno vezana, odškodovati za skuto do cela nepoznanega, a gotovo dobrega gospodarja. Imel sem pa v žepu zavitek nekega časnika s tvojim naslovom in vanj sva zavila v veseli slutnji nekaj grošev ter jih dela v lonec«.
»A tako, zdaj razumem! Mene so pa potem obirali celo leto po vsem Bohinju, da sem kradel skuto na Komni!» se zadere nad mano Janez, jaz pa sem nalaš stopil par korakov v stran, meneč, da je tako bolje. »Le počakaj!«
In v smehu in živem pogovoru naju je vodila pot precej časa skoraj po ravnem, le tupatam so bili kratki žlebovi, spuščajoči se tik pred nama v globoko »Korito«. Na par točkah sva morala biti celo oprezna. »Korito« je tu ozko in Pihavec se vzdiguje iz njega kakor sila poveznjena stena; vendar pa je dobro obraslo s travo in celi travniki so kakor zelene preproge prilepljeni nanj.
»Vidiš, tiste travine Trentarji žanjejo in jih znašajo v velikih ruhah domov.«
»Za Boga, kako je pa to mogoče, saj mora tam človek zdrčati v prepad!»
»Ravno prav — glej, tamle dva, trije žanjejo.«
»Ti ubogi ljudje ti! In pri vsem tem so gotovo mnogo srečnejši in zadovoljnejši nego bogatini, ki žive v vseh udobnostih sveta!«
»Da, ko bi bilo samo to...« Pri tem začujeva razbijanje kamenja; naglo se ozreva. Kakor bi bil kdo z vrha Pihavca zatočil cel voz kamenja, je poskakovalo iz megle navzdol v mogočnih skokih ter se razgubljalo v Korito. In gori visoko zagledava par kozlov ali koštrunov, ki so očividno sprožili kamenje, ki se je nagrmadilo v cel plaz; spodaj, pol lučaja od kamenja strani, pa se je paslo tudi nekaj drobnice, ki se ni mnogo brigala za to, zakaj to ji je nekaj vsakdanjega.
»Vidiš, Janez, tako-le življenje imajo ubogi ljudje; v vedni smrtni nevarnosti so pred kamenjem, plazovi in prepadi — drobnica pa ravno tako.« »Hvala Bogu, da nisva izbrala poti ob Pihavcu, morda bi bilo naletelo ono kamenje ravno na naju!«
»Poprej sem ti hotel še povedati, kako spravljajo Trentarji seno domov s teh strmin in še mnogih drugih, ki so še bolj oddaljene, višje in tupatam tudi nevarnejše. Ubogi ljudje imajo namreč premalo travnikov v dolini, in ako hočejo prerediti drobnico črez zimo, to je navadno od začetka ali srede novembra pa dokler sneg ne skopni, do konca majnika, si morajo nažeti trave še po teh sočnih višinah. Sena natlačijo v velike rjuhe po cent, nekateri celo po poldrugi cent, si ga naložijo v »škufo«, to je tako, da jim počiva breme na plečih in vratu, glavo skoraj do oči pa vtaknejo v nekako kapo, prirejeno in povezano s konci rjuhe ali pa iz drugega kosa pritrjeno na rjuho, pa hajdi ob palici polagoma proti domu, često 4-5 ur daleč črez meli ob prožnih strminah in zijajočih sto in stometrskih prepadih po stezah, katerih pa ni skoraj zapaziti, zdaj vprek, zdaj navzgor, pa zopet zelo navzdol. Rečem ti pa, da še turisti z lačnim nahrbtnikom in cepinom v roki ne stopajo tako gotovo! Tako znosijo Trentarji na stotine centov sena.«
Nenadoma zagledava Luknjo, pa saj je tudi čas! Megle, prej kakor cunje razobešene tupatam ob čereh, so se jele polagoma stirati in spoprijemati in ob desni so se visoki zidovi Triglava, tvoreči nad nama dolgo enakomerno polico, bolj in bolj zastirali, da je bilo videti le še površne obrise. Sicer pa je bilo še vedno lepo modro nebo nad nama. Dobre volje nama tudi ni manjkalo v tem zdravem, čvrstem vzduhu. Začela sva kar vriskati, in Janezu je zelo ugajal prekrasni, docela razločni odmev od bližnjega Pihavca, a dopadala mu je zelo tudi Zakrajskega divnofantastna pesem »Filozofija in želodec«. »Tudi Pihavec jo mora deklamirati z mano!
Nad — Kobaridom — predla — se je — tenja —
mraku, — ko, — ah, — tipaje — se — po — suknji, —
izvem, — izvem, — da — šel je — ves — po Luknji —
dovtip — življenja!«
»Izvrstno!«
A ukanju je bilo kmalu konec. Paziti je bilo treba na noge in previdno sva stopala ob par skalah, vseh razjedenih in preperelih, v strmi prod v Koritu, ki nama je drčal izpod nog, hoteč naju same ljubezni občutno posaditi na tla. Stopila sva na kraljestvo Pihavca. Ped visoka trava, prepletena s celimi šopki sočnih, rejenih potočnic in drugih cvetk, opojenih in solznih od megle, nama je pojila črevlje in hlače. Še par minut po produ in kamenju navzgor in evo — na Luknji sva, 1779 m visoko.
Prostora je tu jedva za dobro sobo. Na desni se dvigajo kakor zid strme triglavske skale, na levi se vzpenja dokaj zložno Pihavec, tu najlaže dostopen, za nama se spušča prodno in dalje spodaj od plazov zagneteno Korito, pred nama pa silni prod med stenami Pihavca in Triglava daleč, daleč tja doli v Vrata. Postala sva na Luknji le malo, zakaj bilo je že polšestih. Posrkala sva malo črne kave, ki najbolje tolaži žejo po planinah, in zavila po skozinskoz prodni stezi navzdol tik ob stenah Triglava. Tedaj pa si Janez ni mogel kaj, da ne bi vnovo se spomnil z vso hvaležnostjo rajnega Zakrajskega in njegove divnoužitne pesmi o »Filozofiji in želodcu«, a zdaj jo je prikrojil po svoje, obrnivši se mogočno proti Luknji:
»Nad Vrati predla se je tenja
megle, ko, ah, ogleduje se vprek,
izvem, izvem, da šel je ves po Luknji
Janez K . . k!«
št. 3
urediNa žalost, da je govoril resnico, ki se ni dala tajiti ob vsej trdovratnosti najspretnejšega tajilca! Gosta megla se je valila in kopičila, kakor bi jo podzemske moči in vsi triglavski duhovi potiskali iz peska in skal, in se sproti gostila, kot bi se plodila sama ob sebi. »Škoda, ves divni razgled nama zagrne megla!« In molče sva stopala ob triglavskih navpičnih stenah naprej. »Morava si izbrati pot«, opomnim; »ena pot se zavije tik pred nama po strmih, pustih meleh ter vodi dalje spodaj po kamenju, med prodom in skalami mimo »Šinčevega hleva« (katerega pa ni opaziti, ker ga ni več) ob Bistrici do koče.« »Ali si šel že kdaj po njej?« me vpraša Janez. »Ne, nisem maral!« »Kod si pa šel?« »Po tej stezi dalje, kasneje sem pa krenil po deloma obraslih meleh naravnost doli k Bistrici. Tistikrat sem pa zasledil iz doline še drugo pot, ki je sicer daljša, pa gotovo zložnejša. Ta pot, katero mislim, je prav ta, na kateri sva zdaj; ako se je drživa, dospeva, hodeč tako ob Triglavu »črez Bistrico«, do one poti, ki vodi iz Vrat na Kredarico, od križišča teh dveh poti pa imava še kakih 10 minut v dolino. Kakor hočeš, ali pojdiva tod, ali pa kreneva črez to Saharo naravnost doli.« Obema je bolj prijala pot »črez Bistrico«, pa hajdi čvrsto naprej! Stopala sva lahko in brzo, a še hitreje se je zgoščevala in razgrinjala temnosiva megla. Videla sva le drug drugega,
pa pol lučaja pred sabo. Ker ni bilo drugače, sva se vdala docela v megleno usodo in prav dobre volje sva se izkušala v planinski umetnosti, v vriskanju. Tako dospeva do prvega precej velikega snežišča pa mahneva kar naravnost črez, trdno prepričana, da onkraj zadeneva takoj na prekinjeno stezo; le-ta pa, više gori precej široka in prijetna, se je bila tik pred snežiščem skoraj izgubila in ž njo vred tudi markacija, na drugi strani snežišča pa je nikakor nisva mogla več zaslediti. Šla sva torej dobre vere po onih zapeljivih sledovih planinskih, katerih je povsod vse polno in ki jih je gotovo hudomušni škrat napravil, naprej, naprej, mesto navzdol navzgor — tja v meglo, misleč, da trčiva više na markirano stezo ... Zaman! »Janez, tod ne bo nič!« »Saj si vendar rekel, da poznaš pot!« »Pa najdi jo v tej kleti megli! Gledal in videl sem jo iz doline in vem prav za gotovo, da naju prav privede, samo najti jo morava prej. Morda bo niže!« In krenila sva vprek navzdol črez skale in prod. Prav prijetno mi ni bilo, Bog ve, da ne! Vrhutega sem to zakrivil sam! Kaj bo, če ne iztakneva poti! Noč naju zajame. Sto misli mi je prepletalo možgane. Pogledam Janeza po strani — na videz se ni še niti zmenil za vse vkup, tako se je držal kakor »piši me v uho«, in smijati sem se moral njegovim opazkam o moji vodniški zvedenosti in sposobnosti. Slednjič pridreviva do ozkega, a strmega žleba, po katerem je grmela Bistrica črez skale. »Glej jo stezo! Če je znamenje steze markacija in pa klini, zabiti v steno, potem je gotovo to steza — saj mari ne napravljajo takih-le udobnosti domačim in divjim kozam!« Temu sklepanju sem dobrovoljno pritrdil. To je pa že od srepine! Črez nekaj časa dospeva spet do ogromnega triglavskega snežišča in pot se končuje v njem. »Bog ve, kje se pa nadaljuje na drugi strani!« »Kar počrez, pa še malce navzdol kreniva črez sneg!« Mogočno je to snežišče, vse razdrapano, kakor bi je bil kdo prerahljal z lopato, a še mogočnejši vtisk je napravil na naju globok, votel grom ob vrhu Triglava; imela sva ga polna ušesa. Jaz sem stopal naprej, premišljujoč, kje se neki začne steza onkraj snežišča, koliko časa bova še hodila, ali sploh najdeva stezo, koliko je še do noči, kaj bo, če zadeneva na ... Vrrššš! mi nena- doma zažvižga in zabrenči mimo ušesa, in kakih 10 m pod mano se zatoči na tla pest debel kamen. Kri mi je zastala — izprva se nisem niti zavedel, kaj je pravzaprav, Janez za mano pa tudi ni mogel priti takoj do besede. V tem pa zaslišim v trenotku neko drčanje--»Teciva!« in tekla sva do bližnjega proda kakor neumna, takoj za petami pa se je pridrevil iz višin po snežišču kup kamenja, ki je skakalo in poskakovalo navzdol ter se izgubljalo v meleh. »Hvala Bogu!« in oddahneva si na produ tako globoko, kakor bi bila že izven vse nevarnosti v koči. Zdaj šele sem utegnil premisliti, v kaki nevarnosti sem bil. Bože moj! »Ti, oni kamen je priletel gotovo tam gori visoko od roba, kjer ga je sprožil kak gams!« »Da, da«, odvrnem, »toda hvala lepa za take poklone! Naj trešči vanj z oblačnega ali jasnega ali pa iz Motove cevi, meni vseeno!« In čutil sem bližino angela varuha in hvaležen sem mislil nanj, — toda le malo časa! Že spet nisva videla nobene markacije; pač se je nama zdelo, da greva po stezi, in šla sva molče naprej. Ta dozdevna stezica naju je vodila bolj in bolj navzgor. »Pa imava smolo danes!« — Govoril sem le jaz in govoril in jadikoval, čuteč, da sem odgovoren sam za vse, Janez pa je silil v smeh, glodal pridno ob moji vodniški sposobnosti in deklamiral Zakrajskega: V zibeli kogar gledala je luna nemilo, njemu je boj'vati boje... Pršeti je jelo, triglavski grom pa je še votleje bobnal ob skale. Dobro sva čutila in deloma skozi meglo tudi videla, da sva že skoraj pod ogromnimi triglavskimi stenami. Ustavim korak; nisem vedel, ali bi se jezil ali smejal. »Janez, spet sva zgrešila! Kaj hočeva storiti? Lahko greva še nazaj do tja, kjer se začenja prod v dolino, kaj misliš?« »Ne bodi no nor!« In postavil se je široko, obrisal naočnike, oprl se na palico in jel citirati Horacija. — »Pojdiva pa spet navzdol, že zadeneva ob pot!« In šla sva, kakor se je pač dalo, črez skale in prod, na levo pa na pravo. Jaz sem prežvekal venomer Horacijeve besede »in arduis, in arduis, in arduis ...« »Se ve, in arduis! Kaj pa nama pomore Horacij s svojimi, sicer lepimi in osrčujočimi stihi, ako bova morala vendarle tu pod kako skalo prenočiti! Glej, zmrači se skoro — prej nego za pol ure!« Oj te odgovornosti! Kako neužitna je — kakor bi mi kdo šiloma vlival v usta česnovo in čebulno kavo! »Ko bi bila noč lepa, bodi, pa v megli in dežju in gromu čepeti tu ob rebrih Triglava ...!« In kakor častim in spoštujem tega očanca, sem se vendar jel skoro jeziti nanj. Janez pa je kakor prej zelo neenakomerno udarjal s palico ob skale in prod, ne meneč se mnogo za moje jadikovanje, ter živahno ponavljal one stihe: V zibeli kogar gledala je luna nemilo, njemu je boj'vati boje... V tem mi šine v glavo rešilna misel, ki me je zelo utešila. Mislil sem si: ne, spala pa ne bova tu ; če bi že prišlo tako daleč, pa pokličem — Požganca, saj od tod ni daleč do koče in sva poprej čula še mnogo bolj od daleč kladiva in sekire tesarjev. Vendar pa sklenem molčati o tem skrajnem sredstvu. Janezu je zelo prijalo, da sem udaril na njegovo struno potrpljenja in nekake malobrižnosti. »Čaj, pogledam na ono-le skalo! Morda zazrem kak prehod ali celo pot.« Stopim na rob — pod sabo pa zagledam le prepad, natlačen megle. In zopet se me polasti malodušnost, ker rešilno sredstvo se mi je zdelo vendarle zadnje sredstvo, dasi mi ni nič kaj posebno ugajalo. »Janez, prehoda ni, poti ni! Kaj bo, ako prideva nad take prepade, da se bova morala vrniti? Svet je sicer, kolikor se spominjam, na splošno precej položen, pa...« »Pojdi, pojdi!« urno prestriže Janez. »Hodiva le navzdol kar naprej! — Tvoje jadikovanje prav čisto nič ne pomaga. Enkrat morava priti na stezo; saj prideva še celo v pekel, če bova rila vedno le naprej navzdol! Tako je tako! Vidiš: smolo imava, pa jo tudi morava imeti, zakaj v zibeli kogar gledala je luna nemilo, njemu je boj'vati boje! Na naju pa je prav gotovo gledala s tistim spačenim obrazom!« In začel je žvižgati, da je še mene pripravil v dobro voljo. Nekaj minut sva tako brezobzirno drla podse, zavijaje semtertja, pa dospeva do nekega krivega kamina, ki pa na srečo ni bil toliko skalen, marveč bolj grčast in v presledkih tupatam proden. Izbereva to pot. Palici sta bili nama le v oviro, zato ju spustiva na par metrov globoki prod ter se jameva spuščati ob rokah navzdol, zakaj na noge se ni bilo dosti zanašati. Ob ovinku tega kamina pogledam podse in »živio, Janez! Hevreka! Velika cesta!« zakličem veselo. »Ali je pot tam doli? No vidiš! Sicer pa je res že čas, ne tajim in nočem tajiti, posebno tudi zato ne, ker take presnete poti, kakor je ta po tem nerodnem kamenu, ne maram dosti; veš, to je strahovito nerodno!« In pobral je svojo palico, si obrisal vnovo naočnike in splezala sva oživljena na stezo. »Poglej, Janez, kako visoko sva zašla; pot prihaja le-sem skoraj po ravnem, tam gori drži vsekakor pod snežišči.« »Jaz pa pravim samo to, da me za zdaj več nič ne briga ona pot, in pa še to, da bom drugič hodil po njej, ko pojdeva spet tod!« (Dalje prih.)
št. 4
urediDa sva našla pot v Vrata, sva krenila po stezi nazaj, ker očividno je nisva imela iskati naprej, zakaj skoraj pred nama se je že jela polagoma vzpenjati proti Kredarici. Čutila sva se pa kakor na varnem, dasi se je že začel mesiti mrak z meglo in je neprestano pršelo iz nje. Udobrovoljila sva se docela, in sila lahek nama je bil korak, želodec pa tudi, ker nisva od poldne ničesar več zaužila. Pot v dolino sva brž zasledila, in skoro sva se spuščala po žlebovih, stopinjah in klinih kakor veverici. Bože, kak razloček med to in gorenjo nerodno potjo, ki trese človeka kakor elektrika pa neusmiljeno brusi podplate!
Še par korakov, in pred nama se boči mogočni plaz, pod njim pa grmi čila Bistrica, izpodjedajoč ga in ližoč neumorno do tja doli, kjer se je že oprostila njegovih spon. Kreneva kar črez plaz in stopiva na meni dobro znano, markirano stezo. Še enkrat se ozreva tja gori proti nevidnim skalam, ki sva jih pa še dobro čutila, in zmagonosno jim obrneva hrbet. Mrak se je bil že docela razstrl in pršelo je čimdalje bolj; to je naju tiralo in pehalo v urnejši korak, ki se je še bolj krepil in jačil v mislih na dragega Požganca v koči. »Veš, Joža, nisem imel še sreče in časti, spoznati ga, pa vendar ga imam že naprej neizrečeno rad!«
»Izboren starina je!«
Črevlje in obleko nama je že dodobra premočila megla, a še posebno črevlje, in malo, da naju ni mrazilo; zdaj pa je nama bilo že odveč, ker mahoma jameva stopati po rosni travi in dalje ob tesnem, mokrem grmovju. Veje nama zavirajo pot in stresajo svojo nevoljo, da jih vznemirjava in pehava strani, na naju v podobi neštetih debelih kapelj in pravcatih curkov. V tem je moj tovariš gotovo ugibal ob trdem molku tihoma, kam neki je vendar skril kočo sicer vse časti vredni g. Aljaž, in morda je že jel vnovo sumiti o moji vodniški sposobnosti in vrednosti, kar zagodrnja nevoljno:
»Veš ti, zdaj bi pa bil vendar že rad v koči! Više gori, po skalah, snežiščih in meleh naj bo, tam gori se že izplača lesti in se truditi, ker ima človek pri tem užitek in zadoščenje, tod po ravni poti pa ni ne tega ne drugega, kvečjemu to, kar imava danes; tod hodi lahko vsak capin — to ni za turista!«
»Molči, molči, Janez, pa bodi vesel, da sva tu — še par minut.«
In res, črez kratko stopiva iz gozda in v veliko veselje zagledava ravan, velik kup gred, ob levi započeti Aljažev dom, še bolj na levo leseno barako, podobno šatoru, pred katero je gorel nekak ciganski ogenj in razsvetljeval skoraj vso okolico; v ozadju pa je stala Aljaževa koča, temna kakor noč in tiha kakor smrt.
»Bog daj zdravje Aljažu!« klikneva pa kreneva k onemu ciganskemu ognju. Pri ognju ni bilo nikogar, pač pa ugledava v zadnjem kotu barake na slami nekaj zleknjenih mož, ki so odgovorili na najin pozdrav počasi in zategnjeno: »Bog ga daj!« ter se naslonili radovedno na komolce. Po kratkem pogovoru vprašava, če je kdo v koči.
»E so, so, pa Požganc je šel že spat, pa še trije drugi delavci leže v koči gori pod streho. Kar po vratih malo bijte ali pa zakličite, pa se oglasi.«
Šla sva, a najraje bi se bila kar s črevlji in celim životom pritisnila k ognju, ter pokličeva Požganca.
»Kdo pa je? Pa le prav malo počajte, bom koj doli.« In razni zaspani glasovi so se obenem začuli izpod strehe kakor z onega sveta. Požganc je v hipu prilezel po lestvi, si še malo pomencal oči in odprl kočo.
»Bom pa koj luč prižgal. Od kod pa sta prišla tako pozno? No, saj je prav, dež bo dež, pa kmalu. Takole grdo vreme se je napravilo. Če mislita na Triglav, ne bo nič!«
»O, gori pa ne pojdeva.«
Med tem je mož prižgal svečo pa nadaljeval: »Pred par dnevi so bili tukaj g. kanonik Sušnik in šli na Triglav; prav lepo vreme so imeli. Včeraj pa so šli gori g. Aljaž pa g. dekan iz Radovljice na vizitacije h kapelici. — Pa še malo zakurim, kaj ne?«
»In večerjo nama napravite, oča, prej pa še malo kave!«
»A bosta žgance? pa mleka nimam!« in postavil se je vešče pred ognjišče s poleni v roki.
»Nič ne de, pa jih zabelite!« odgovori na kratko Janez in se začne vrtati iz mokrih črevljev, za njim pa jaz.
»Zdaj pa v božjem imenu! pa me tudi izlepa ne prežene od tu ne Požganc in ne kdo drug!« omeni Janez, globoko in zadovoljno se oddahnivši, ko se je bil iztegnil, kakor je dolg in širok, po slamnjači.
»Jaz pa že ne!« ga zavrne mož.
»Mene pa tudi ne«, dostavim ves vesel in udobrovoljen, da sva pod streho in da me je zapustil netečni moralni maček.
Ko popijeva kavo, odide Požganc žgance kuhat k onemu ciganskemu ognju. Žganci so bili turščični, od sile suhi, toda za naju neprecenljive vrednosti, in jedla sva kot volka. Tudi pila bi bila rada, a samo vode ne več.
»Nak, vina pa ni v koči nič! Gospoda Aljaža sem že večkrat opomnil na to in lani je obljubil, da pripravi steklenice, pa ne vem, ali je zabil ali neče. Bolj domači in znani turisti nosijo pijačo s sabo, g. Aljaž tudi!«
»Pa bi še drugim kaj privoščil; ali pa ve vsakdo, da je tu ni dobiti?«
»Hm, je že tako no! Pa mu še enkrat porečem!«
Požganc je nama pripovedoval nato vsakovrstne reči, ki jih je sam doživel ali jih je čul od drugih, pravil o turistih, o turah, kako in koliko poti in koč je že zgradil. Zelo zanimivo je pripovedoval o triglavskih nesrečah, kako je hodil po noči z lučjo iskat turistov i. dr. »Kakor v rogu je bila tema, da se ni prav nič videlo. In ko tako ležim, zaslišim neko vpitje od gori proti Kredarici, in kar naglo vstanem pa grem z lučjo tja gori. Reveži niso mogli ne naprej ne nazaj, ker jih je zajela gosta megla in nato noč sredi poti. Če bi mene ne bilo, pa bi bili morali kar tam gori prenočiti.«
Z Janezom se spogledava. »Naju bi bilo danes kmalu isto doletelo, pa nad Bistrico«, opomni Janez in jame popisovati z najživahnejšimi besedami radovednemu očancu najino pot.
»A vidva sta bila? Takoj se mi je zdelo, ker sem slišal sem od Luknje neko vriskanje. Če bi bila sila, pa bi bila klicala mene, doli se sliši prav lepo«, omeni samozavestno Požganc, jaz pa mu odgovorim, da sem se domislil tudi tega sredstva, pa bi ga bil rabil le v najskrajnejši sili. Zdaj je prišla prava priložnost, zabavljati potom, in iztresel sem ves žolč nanje, ker so zlasti tod tako pomanjkljivo zaznamenovani, da se v megli skoraj nujno morajo zgrešiti.
»Zdaj pa bo vse bolje«, povzame Požganc in jame pripovedovati o novi poti na Luknjo, ki je še v delu in bo vodila ob Pihavcu na Luknjo, ogibajoč se proda skoraj docela. Videč pa da kar tako leživa na slamnjači brez odeje, brzo preneha z opisovanjem.
»Čajta no, pa vama dam odeje. Nekateri razvajenci, ki nič ne vedo in ne ločijo še bolhe od prahu ne, so se pritoževali, da so v tej koči bolhe in da niso mogli spati, pa še ene ni, tako vama pravim; če bo vaju pa kaj ščepelo, je to le prah od cementa, ki ga hranimo tu za zidališče in opeko!«
Kakor sva se prepričala, je govoril mož resnico in hudovala sva se na te mehkokožce, ker so delali tako krivico čejoljubnemu očancu ter slovenski, tako koristni koči. Črez kratko se je mož poslovil in šel nadaljevat pretrgano sladko delo, midva sva pa dejala sušit obleko in še malo zadovoljna pokramljala na gorkem in suhem.
»No, precej bolje pa je že tu pod streho, nego bi bilo tam gori v kaki lisičji duplini!«
»To pravim tudi jaz; človek mora imeti rad Aljaža, zlasti v tem zagorskem kotu, Požganca ali Pokofetka pa tudi«, pripomni Janez, zarit črez ušesa v koc, kakor se je poznalo po zamolklem glasu.
»Za ,lahko noč' pa mi prej še povej po pravici, Janez, ali ti je bilo res tako malo mari, ko sva tavala ob Triglavu kot izgubljena sinova?« »No, prav prijetno mi sicer ni bilo«, prizna Janez, »toda tako se pa tudi nisem bal kakor ti!«
»Jaz sem se bal bolj radi tebe, ker sem bil tega jaz kriv!«
»E, kaj boš, oba sva bila kriva, pa veseliva se, da sva zašla; zdaj imava toliko lepši spomin na to pot. Pomisli vendar, koliko zanimivejša in imenitnejša je postala ta tura v megli! Jaz je že ne zabim nikdar in še enkrat bi šel rad črez Luknjo--«
»A ob lepem vremenu, kaj ne?« hitro dostavim.
»Ob lepem, seve, da bi natančno videl, kod sva lazila«, pritrdi Janez že napol zaspano.
Sen nama je bolj in bolj stiskal trepalnice in že precej časa enakomerno na leseno streho trkljajoči dež je naju skoro zazibal. Preprosti ljudje, težaki, ne znajo hoditi potiho. Jedva se je dobro zazorilo, pa že začno nad nama govoriti in razbijati s surovimi črevlji, kakor bi jih bila najela za drag denar.
Okoli šestih vstaneva tudi midva, pa žal, nogavice so bile še vedno čisto mokre, da bi jih lahko ovil. Janez je sklenil, da jih podari oči Pokofetku, ker jih ni mogel obuti in rabiti; mož namreč ne ve, kaj se pravi nositi s sabo po več parov nogavic, več perila, dvoje sukenj in docela nepotrebni dežnik. Jaz sem bil vzel še drug par s sabo. In ko tako sedi zamišljen bos na klopi, se mu hipoma zjasni obraz, in meni nič, tebi nič me pregovori, da ukradem skozi malo okence v stropu nekaj slame, ki jo stlači v črevlje, jih nato lepo obuje, ven štrlečo slamo pa odščipne.
»Imenitno!« se začne hihitati, »to bo gledala jutri Cilka! Ti pa prav gotovo še ne veš, kako izvrstno se podaje slama v črevlje; stavim, da bi jo takoj uvedli za »šport«, ako bi to poskusil en sam tistih frakarjev!«
Požganc pa, ki je prišel kuhat kavo in žgance, meni, da se nogavice dobro in hitro posuše pri onem ciganskem ognju, ki gori menda neumorno noč in dan, in jih odnese. Ko se je vrnil s suhimi in črno zakajenimi, pa je Janez tihoma in mirnovestno preklical svojo »donatio inter vivos«, pozabil časti slame in njene izredne uporabnosti ter se lepo naglo preobul — za Pokofetkovim hrbtom pa slamo, veselo mežikajoč, porinil pod posteljo. —
Čas odhoda! Zelo v istem času, ko se je dvolista deteljica na Kobariškem jela trgati, se je imelo zgoditi isto tudi v Vratih. Izprva sem se bil namenil, da spremim dohtarja Janeza mimo Peričnika v Mojstrano ter da se vrnem domov črez Kranjsko goro in Vršič; videč pa slabo vreme in še gostejšo meglo, nego je bila prejšnji dan, opustim to misel in se odločim spet za pot črez Luknjo — pa ne črez Bistrico! Posloviva se od dobrodušnega Požganca in za slovo spremim Janeza še par korakov.
»Hoj, kam pa greste, vi Trentar, saj mar ne črez Vršič?« se nagloma oglasi mož za nama.
»E veste, oča«, ga zavrne Janez, »le malo tja zad za grmovje gre z mano, da ne boste videli, kako se bova objemala in jokala ob slovesu.«
Resnico govorim, ako povem, da mi je bila ločitev malo težka — a moralo je biti tako!
»Janez!« »Kaj pa je?« »Najraje bi šel s tabo!« »Saj sam praviš, da ne moreš!« »S tabo bi šel, pa ne le do Mojstrane--naprej s tabo!« »Beži, beži; kar ne gre, pa ne gre!« In pogleda me milo in ostro, kakor da bi bile moje besede čista, gola resnost, a so bile v resnici le prav sila pobožna želja. »Janez, ali torej moram iti domov?« »Moraš!« In nema sva si stala nasproti--- »Janez, ali moram?« vprašam vnovo, še bolj poudarjaje. »Moraš!!« zavpije Janez še bolj in zapiči palico v mehka tla. »Janez, ali moram res?« ga nahrulim še trje in stopim k njemu. »Moraš!!!« zagrmi nad mano in dvigne palico, topeč se v smehu...
Črez par trenotkov sem zrl sam samcat žalosten za kranjskim Janezom, dokler je ni zavil za grmovje; še en »živio« pa sem jo tudi sam rezal naglih korakov tja gori proti Luknji.
Dež je bil pojenjal že po noči, a megla se je sila zgostila in pršelo je ves čas do Skoka, kjer se je napravil najlepši dan. Mislil in upal sem, da bom imel vsaj nazaj na Luknjo boljšo pot, in zato sem se nalašč trdo držal markacij; toda te so se bolj in bolj redčile in izgubljale v megli, in kmalu sem taval po produ, po travi, po skalah in med skalami, vedoč edino to, da ne morem zaiti: ali zadenem ob Triglav ali pa ob Pihavec. Težavna pa je bila pot vsekakor in skoro sem bil moker bolj nego na predvečer. In zopet so mi silili v spomin imenitni stihi Zakrajskega, da pač:
v zibeli kogar gledala je luna
nemilo, njemu je boj'vati boje...,
pa spet Janezove Horacijeve besede »in arduis, in arduis...« Hm, kaj češ, sem se tolažil, zakaj si pa turist? — mari bi bil doma ostal!
(Konec.)