Iz Trente na Triglav
| Iz Trente na Triglav. Jože Abram |
Spisal Trentar
| |||||||||||||
št. 7 uredi
Ne vem, kaj me toli vleče na vas, Triglavske gore! Ali je to neutešno hrepenenje po sinjih višinah, strah in spoštovanje vzbujajočih veličastnostih in grozah tega kraljestva; ali me vabi tja gori želja po plemenito vonjivem, zdravilnem, da, prerajajočem vzduhu, želja, da bi se v kristalnočistem, neomadeževanem solnčnem prahu kopal? Morda je pa to srčno teženje po onem nedoumnem, globokotajnem miru, ki ga dihate višine ter objemate ž njim vse, kar se zaupno zateka v vaše ljubeče naročje...
Zatrepeta mi srce, kot gorski vrelec oživi in kot kraljevi orel širi svoja lahka krila v drzen polet ob pogledu na gore — naše gore! Tam gori je pač drug svet, drugo življenje, ki ga z vso žejo pije in srka naša duša, dokler se opojena ne zaziblje v omamne sanje; tam gori se naša duša zataplja v neslišne čarne zvoke večne prirodne pesmi o vsemogočnosti božji, o nedosežni lepoti, o neizmernosti, o neskončnosti, — o pesmi, ki jo tem globokeje čutimo, čim više stopamo v sinje višine...
In odpro se ti vsi tajni zakladi planin, vse oživi, prepadi in čeri, vrhovi in doli, in iz tega življenja se ti vzbudi, da, porodi na novo kot bela meglica iz brezdanjih brezden družina belih žen in trop brezskrbnih koza z Zlatorogom na čelu, in opojena duša ti sanja dalje in dalje, globokeje in živeje čudovite, prelestne pravljice iz davnih, davnih dni...
Komar.
Prijetno, jasno oktobrsko jutro 1. 1903. je bilo, ko sva stopala čilih korakov z Motom, Andrejem Komacem, po rosni Zadnjici. Ta jutra so najlepša, ker ni vročine, in vzduh je čistejši nego po leti, ko navadno tako rad tišči na obzorje neprodirni mrč. Cesto se pa zgodi, da nenavadno jasnost privabi iz hladnih grobov globin v nekaj urah celo sivo morje valovitih megel, ki ves svet pod tabo neusmiljeno preplavijo.
Obstaneva pred križiščem triglavskih poti. Tu, tik pod mogočnimi stenami se cepi ena pot proti Luknji črez Skok na Dolič, druga pa, prav zdaj dovršena, se vije skoraj naravnost gori proti Doliču. Omenjam še tretje poti na Triglav, takozvane Kugyjeve poti, ki se razhaja na Skoku ter se vzpenja po velikih meleh in črez skale naravnost na Zelenico in za Planjo Triglavu pod vrh; ta pot, ki je bila dozdaj najkrajša, pa uživa le po krivici ime poti, ker ni niti zaznamenovana, še manj pa nadelana.
Z Motom sva se namenila črez Komar, ki sva ga ta dan slavnostno otvorila — sama. Že ime kaže, da Komar ni navadna pot. Kdor je hotel dozdaj črez Komar, je moral zares imeti komarjeve noge za plezanje — zdaj pa je Komar ena izmed najkrasnejših planinskih poti na Triglav ter dela »Slov. plan. društvu« vso čast. Vprav drzno je izpeljana črez »korita« in ob prepadih; no, s tem pa ni rečeno, da je nevarna! Vsakomur se bo takoj vzljubila, in oprezno bo moral stopati ob žicah le tisti, ki še ni po planinah čisto nič navajen. Ako pa omenjam, da je ta pot na Dolič dve uri bližja od one črez Skok, popusti slednji turist vsak pomislek in izbere si gotovo to pot, ki je tudi mnogo lepša in prijetnejša od vseh drugih.
Pred nama stojita v vsej svoji mogočnosti Triglav (2865 m) in Kanjavec (2570 m); meji ju pravzaprav Zadnjica, ki pada po silnem koritu z velikim šumom v dolino. Dober lučaj od tega korita na pravo se vzpenja drugo, suho korito in med njima vodi nova pot na Komar črez nevelik, izprva kamenit, takoj pa nizko zaraščen hrbet. V četrti ure dospeva do desnega korita, odkoder se nama že zdaj nudi krasen razgled po Zadnjici in na vrhove na okrog. Posebno krasen je pogled na severozahod, kjer kipi v nebo izza drugih velikanov, Razorja, Jalovca, topa, a veličastna glava Mangartova. Ker sem že letos v 1. štev. »Plan. Vestnika« opisal razgled na Zadnjico in nje gorovje skoraj od istega mesta, opustim zdaj lahko to opisovanje.
Dospevšemu do korita treba ob žici, ki pa ni ravno potrebna, po koritu naprej. Pot nama zastavi par metrov visoka gladka skala, imenovana »kamen«, črez katero treba lesti po klinih in ob kline se oprijemaje. V nekaterih minutah vodi pot spet ob žici iz korita na desno ven. Žica je tu napeta ravno tako kakor prva le radi večje varnosti, ker raz polico v korito je le par metrov globoko. Tu je odprti svet porastel s travo, rušjem in macesni — toda takoj za njim je strm rob »pri mesnici«, ki je dobro zadelan z mnogimi klini, da je spet izključena vsaka nevarnost. Iz doline do vrh tega roba je kake pol ure hoda.
Tu se cepi pot na Komar in v desno stran »v levo«, t. j. na Kanjavec. Ume se, da je zadnja »pot« le za lovce in goniče, ki jim je zdaj sploh nadelana pot črez Komar vedno služila, dasi združena s tolikimi težavami in nevarnostmi.
Ako hočeva naprej na Komar, morava torej kreniti v levo stran, kjer zadeneva spet na prejšnje korito in na precej globok prepad pod polico. Varnost je torej spet zahtevala, da sem se vsaj jaz črez to polico pridrževal ob žici. Korito je ozko, a strmo in kmalu gori više se izgublja. Črez korito je pot varna, onkraj korita pa vprav prijetna, ker vodi skoraj po ravnem nekaj časa. To večkrat omenjeno korito se cepi niže spodaj, in do drugega dela, levega, imava le nekaj minut. Pot je izpeljana tik nad suhim koritom. Ker je v začetku korito še globoko in nevarno, je radi tesnosti v večjo varnost napeta žica. To korito se pa naglo dviga in se kmalu tik ob stezi popolnoma poizgubi.
Odtod se vleče nadaljna pot vedno na levo in zmerno navzgor ob travi, rušju in drevju do Komarja, kjer je majhna plan. Tu se nudi turistu krasen razgled in nehote se ustavi na kratek odpočitek, ko je prehodil dozdaj že kakih 50 m poti. Najlepše je sesti tu na prikladni kamen, po katerem se imenuje ta kraj tudi »Na kamnu«. Tik ob tem kamenu je velikanski prepad v ozko korito Zadnjice, ki je pa ni moči videti; le sliši se globoko bobnenje njeno. Nekako pod tem kamenom izvira tudi Zadnjica iz Bog ve kakšnih skal in iz žrela, katerega žile segajo tja gori pod Dolič in v osrčje Triglava.
Ne morem si kaj, da ne omenim pri tej priložnosti, da nudijo vse trentske gore in poti vedno prost razgled po dolinah in vrheh, kar dela pot turistu zelo kratkočasno in zanimivo.
Od »Komarja« ali »Kamna« vodi zmerno napeta pot ob koritu Zadnjice naravnost proti Doliču kake četrt ure daleč. Korito je bolj in bolj plitvo in se slednjič docela izgubi. Na tem mestu gre pot, kakor spodaj pri drugem koritu, nad nizkim prepadom korita ob skali, na katero je zopet pripeta žica, in sicer zadnja na tej poti.
Odtod naprej se potem vije steza ob rušju in drevju, kasneje pa po travi v prijetnih serpentinah zmerno položno do tja gori, kjer se privije steza sem.od Luknje in Skoka. Ob zadnjem delu te poti se turist lahko okrepča tudi z izborno vodo. Vsa pot iz doline do tega razpotja se prehodi lahko v 1 s/4 ure.
Ker je pot črez Skok le pastirska pot, nič nadelana, na par točkah celo nevarna in le zaznamenovana za silo, se je pot črez Komar nadelala naprej dopod Doliča, da je zdaj kar veselje stopati po njej. Do lani je bila pot nadelana do »Na steni«, kamor se dospe iz doline Zadnjice v dveh urah. Odtod je na Dolič še dobre pol ure.
Dozdaj so hodili turisti iz Trente na Triglav ali s Triglava doli črez Šmarjetno glavo in Dolič, kjer se cepi pot na Triglav, na Kanjavec, k Sedmerim jezerom in črez Velo polje v Bohinj. Nova triglavska pot pa, ki je zdaj že dovršena in zazna-menovana, vodi kot bližnjica ob Doliču črez neko skalo skoraj naravnost do Kugyjeve poti na Triglav, vedno le po grebenu Planje, ki je deloma proden, deloma pa s travo in mahom zaraščen, ter nudi ves čas najlepši razgled na vse strani: na trentske gore, v Zadnjico in v Bohinj.
Kdor hodi črez Šmarjetno glavo proti »Peskom«, t. j. h Kugyjevi poti, ima dobre pol ure dalje, mora tuintam črez snegove, ima slabo, le markirano pot in le majhen pogled na okrog. Pet za Planjo je za eno uro krajša nego črez Šmarjetno glavo. Dober turist pride od Loga v Trenti na Triglav po novi poti in dalje po Kugyjevi poti v — petih urah; torej je ta pot zdaj in menda tudi sploh za naprej najkrajša in obenem tudi najprijetnejša na Triglav!
Lani v oktobru ta pot za Planjo še ni bila nadelana, in zato sva si z Motom izbrala za nazadnje še pot na Dolič, kamor sva dospela črez snežišče iz doline Zadnjice v dobrih 2'/a urah. In vsa radostne volje sva sedla na skalo in si dušo privezovala. (Dalje prihodnjič.)
št. 8 uredi
(Dalje.)
Na Do1iču.
!
Kdor še ni izkusil, ne ve ni od daleč, kako pravcato izpere človeka planinski fini zrak; in ako si si dobro založil par ur prej najvarnejši nahrbtnik, ki pa leži pod srcem, namreč otroško sitni želodček, ti je kmalu prazen kot meh ter neizprosno zahteva svoje dani. To se ponavlja neprestano. Ker pa je v gore hrbet najraje prost, zato treba jemati le bolj male porcije brašna ter tako vaditi sebe in želodec v hvalevrednem zatajevanju; zlasti de čutečemu in hrepenečemu turistu precej hudo to, da mora uživati pisane in sploh »duhovite« tekočine le bolj po požirkih in kapljicah kakor zdravila ... bodi!
O turistih, ki imajo s sabo po cele karavane s težkimi, debelimi nahrbtniki preobloženih nosačev, ne govorim sploh, ker ti so redko sejani in nimam najboljšega mnenja o njih — kot turistih, dasi drugače vsega spoštovanja vrednih osebah.
Še nisem bil dobro odvezal svojega nahrbtnika, je že Mota sicer z vso flegmo, a vendar z vidno slastjo zalagal čompovo (krompirjevi)) polento s sirom ter izlahka, enakomerno pokimaval mogočnemu Razoru, ki mu je kot dobremu, zvestemu prijatelju gotovo voščil stari »Bog žegnaj!«
Ponudim mu petelinčkovo kračo, češ, da je polento vsak dan dvakrat in da de izprememba jako dobro.
»Pravzaprav je čompova polenta najboljša po gorah, ker gasi tudi žejo, če je pa še kaj drugega, je še bolje, posebno, če se kar tako suho ne uživa!«
In razplela se je debata o jedeh in boljših jedeh. Cenjeni čitatelji naj mi ne štejejo v zlo, da se kar ne morem ločiti danes od želodčnih zadev, dasi nisem drugače prav nič izbirčen; morda bo to še koristilo komu, ki ne ve, kaj treba jemati na planine.
»Meni se dopada najbolj gospod dohtar Planinšek«, povzame Mota, »on je imel na Razoru kar celo štacuno, vsakega malo: pečene piške, špeh, salame, velikega in malega kalibra, sardine, sir, jabolka, kruh, vino, konjak, kavo, limone, cuker in bombone in kaj še vse! To se mi zdi zelo pametno, kakor je rekel, da je za želodec po planinah dosti bolje, če se mu privošči večkratna izprememba v jedeh, — tO se pravi, da tisti, ki so res gospodje, delajo po planinah tako kakor doma, če ne jih pa po trebusi ščiplje; mi pa smo navajeni le bolj polente in to tešemo in žvečimo od rojstva do smrti, in zato pride nam še bolj prav kaka dobra izprememba, — tudi če si ž njo vzbudimo žejo, nič ne de, — že kako nanese, da jo tudi preženemo«.
Mož je prav govoril. Preslane reči preveč žejajo in na planinah je bolje, da človek ni dosti žejen, ker pičla zaloga rada kmalu izgine kakor kafra, vode pa tudi ni povsod dobiti; kdor pa preveč vode snežnice pije, si lahko nakoplje kak želodčni katar. Previdno je, ako se napravi po vodi par požirkov slivovke ali kakega drugega dobrega žganja. — Na sploh torej: čim manj osoljene jedi, zraven pa takih, ki so sočne in hladeče. Omenjam še, da se izkušeni turisti izogibajo vode in žeje z lahko raztopljivimi born-bončki, najbolje malo kislastimi.
Z Motom sva si dušila žejo s črnim vinom, ki nama je nadomeščalo za planine najprikladnejši cviček.
Izpivši kot navržek po pol lončka tega dragocenega daru božjega, sva začela uživati kot drugi izboren navržek in prebavek krasni, za Dolič kot prelaz dosti obsežni razgled. Proti severozahodu se vzpenja v nebo veličastni Razor (2601 m) s Plan jo drznih polic in sten, pred njima pa se ščeperi 2418 m visoki Pihavec s svojimi strminami, prepadi in melinami ter zlasti proti vrhom s puščavo kamenja, ki je toli nevarno zajavorski poti, vodeči na Luknjo. Zato je priporočati vsakomur novo pot iz Zadnjice »črez rušo« na Luknjo, t. j. pot po triglavski strani.
Dolič sam, t. j. kamenita dolina in prelaz obenem, meji Triglav in Kanjavec in je, kakor že omenjeno, lepo križišče poti. Od Doliča vodi pot v Trento, na bližnji Kanjavec, med Malo Tičarico in Voglom za Kanjavcem in Vršacem k Sedmerim triglavskim jezerom; ob tej poti so tudi tri planinske bohinjske bajte, ki izvrstno služijo v potrebi. Dalje vodi pot od Doliča na Velo polje, črez Šmarjetno glavo na eno stran, navzdol proti Marije Terezije koči in dalje na Kredarico, na drugo stran navzgor pa do Kugyeve poti in na vrh Triglava.
Omeniti mi je, da nova triglavska'pot iz Trente črez Komar ne vodi celo na Dolič, ampak krene od gorenjega roba snežišča, ki je tik pod Doličem, na levo — proti Triglavu. Potrebno je torej, da si turist radi potrate časa in drugih neugodnosti že na snežišču dobro ogleda markacije; sicer pa je na vrhu snežišča na prikladni, dobro vidni steni dober, razločen napis »Na Triglav«.
Ker očrtam v glavnih potezah pot črez Šmarjetno glavo kasneje »nazaj grede« in ker nas zanima bolj nova, letos dovršena, direktna pot iz Trente na Triglav, zato o tej nekaj podrobnosti. (Dalje prihodnjič.)
št. 9 uredi
(Dalje.)
Za Planjo
Stoječemu na snežišču pod Doličem se ti zdi, da si zaprt na vse strani razen doli proti Zadnjici, odkoder prihajaš. Na desno kipe tik pred tabo visoko gori navpik skladi kanjavških sten. V kratek čas zaukaj krepko, govori, in mrtva stena te bo izborno oponašala, kot bi bil v njej skrit triglavski poredni škrat. Zaman pa kličeš tu piva, kakor ga je naročal oni planinski vodnik v Tirolah in ga je od bližnje koče res priklical; ne dobiš ga, in najbolje, da greš naprej!
Ob vrhu snežišča zapaziš, kako grebeni od Triglava in Kanjavca padajo v doliški prelaz. Da prideš gori, moraš kreniti bolj na desno ob Kanjavcu in, preplazivši nekaj skal, prideš črez nekaj minut v skaloviti kotel doliški.
Ne poznam mesta, odkoder bi bil Triglav lepši nego odtod! Videti ga v popoldanjem solncu, ko takorekoč gori zlatih žarkov, igrajočih ob navpičnih ogromnih stenah — to je slast! Od tega pozorišča nima Triglav na sebi onega divjegroznega lica, ki ga opazujemo s kranjske strani. Topa glava, dvigajoča se, da, nekako rastoča iz planote, a še vedno do svojih 300 m visoka, napravi na turista mogočen vtisk. Ves, malone nedotaknjeni masiv, brez žlebov in simetrično zidan, nudi nekaj izredno vzvišenega, veličastnega, nedosežnega. V dnu duše čutiš, stoječ na tej višini, kake pol ure oddaljen od vznožja glave, daje Triglav s svojo glavo kralj daleč naokoli, da ima diktatorsko krono, rožno se blestečo v žarkih mogočne nebne oble!
tako otožno in tako ljubo,
Kako čutiš tu moč, silo poezije, in v njenem dihu stopaš kot v sanjah naprej — ob strani trentskega lovca, prežečega na belo Zlatorogovo čredo, da skoraj ne zapaziš, da si že dospel do ogromnih »Peskov«, v katerih jenja slednja poezija. —
Ne smatral bi te za pravega ljubitelja narave, ne imel bi zanjo pravega okusa, ako bi se ne potrudil odtod par minut više na »Planjo«, na širok greben, ki loči bohinjsko stran od trentske! Tu, tik pod ogromnimi, navpičnimi triglavskimi stenami se razprostira lepa, precej ravna plan, ki meji na zdaj vseskozi peščeno »Zelenico«, segajočo zelo na široko v smeri proti Skoku in pa pod triglavovimi stenami proti velikemu prepadu nad Luknjo, oziroma Vrata. Obe imeni, »Planja« in »Zelenica«, pričata, da je bil zdaj peščeni, razmerno precej položni svet nekdaj plan, planina, s travo obrastel. V Trenti in v sosednjih krajih je mnogo »Planj«, ki so še zdaj večinoma lepo travnate. Posebno lepa pa je brezdvomno bila nekdaj «Zelenica«, in gotovo ni dobila zastonj, nezaslužno tega imena.
»Toda, kaj li zre tako osupel?
Mari to je morje kamenito,
koje onstran je uzreti menil?
Ni! Položje se pred njim razgrinja
Tik pred tabo se vzpenja navpični-masiv Triglava od tal do vrha. Proti severu zazreš orjaške skale Suhega plaza, Rogico, Stenar, Križ, Pihavec in Razor, — vse tako blizu, zadaj mogočni Jalovec z veličastnim Mangartom v ozadju ter nepregledno vrsto daljnih vrhov koroških in tirolskih gorskih mogotcev — baš kot s Triglava. Proti zapadu uzreš grintavi in gobavi, silo razdrapani Grintavec (2350) s slikovitimi prizori, dalje Kaninsko pogorje in vse trentske vrhe in doline. Proti jugu ugledaš malone vso pot od Doliča, ki je jedva 1 uro oddaljen, nad njim se pa zmerno vzpenja na široko Kanjavec s svojim zelenkastimi snežišči, za njim Vršac itd. do Krna. Nad vse romantičen, prav ljubek je pogled v Bohinj, zeleni Bohinj. Kako lepo je zaokrožen s slikovitim gorovjem, nad katerim straži Črna prst! Da, krasan si, Bohinj, krasna Bistrica, beleča se sredi planinskega in dolinskega zelenja! Iz doline se ti vzpne oko na zeleno obrobljeno Velo polje z Vodnikovo kočo in Tolstcem, dalje na Šmihelovec, Šmarjetno glavo in zadaj na raztegnjeno - Tičarico. Odtod uvidiš dobro, koliko krajša in prijetnejša je pot od Doliča za Planjo nego črez Šmarjetno glavo, odkoder se vije prav nerodno nad Šmihelsko (Mišeljsko) dolino proti Planji, odtod se prepričaš, koliko prijetnejša in slikovitejša je pot na Triglav po razglednih hrbtih Planje, nego pa po mrtvih, pustih dolinah mimo Marije Terezije koče.
(Dalje prih.)
št. 11 uredi
Kugyjeva pot.
(Dalje.)
Dr. Julij Kugy, veletržec v Trstu, je med našimi turisti najbolj znana, a tudi najzanimivejša oseba. Okrog 50 let ima mož na plečih, a čim bolj stari, tem bolj ljubi visoke ture in drzno plezanje. Menda ga sploh ni v Avstriji vztrajnejšega turista od njega! Prehodil je Bog ve kajkrat vse vrhe Julijskih Alp in — vse gorovje, kar se ga zazna raz Triglav, in še dalje po Dolomitih, po Švici, kamor zahaja rad zlasti zadnja leta.
Dr. Julij Kugy pa je vzljubil v prvi vrsti naše Julijske planine — saj so po krstnem imenu njegove, — in mogočne in vabljive so tudi toliko, da izredno prijajo njegovemu delikatnemu okusu. Trenta kot središče Julijskih planin je bila skozi več let njegovo torišče in v njenem okrožju je oblezel nad 20 vrhov — nekatere v prvo. V Trenti je imel tudi svoje stalne vodnike leta in leta in jih ima še dandanes; ž njimi je plezal po najdrznejših robeh, ž njimi iskal novih poti in dohodov, nje je jemal s sabo skoraj redno tudi po Koroškem, po Zajezeri, po Kaninskem, Montaškem gorovju in celo po Dolomitih. Zelo ljub mu je bil rajni slavnoznani borilec z medvedom Anton Tožbar, po domače Špik, in pa Andrej Komac, po domače Mota, ki je hodil ž njim kakih 25 let. Zadnja leta, odkar opravlja Mota službo lovskega čuvaja, pa jemlje s sabo zlasti po Zajezeri in po Montaških planinah Jožefa Komaca. Kot posebnost Kugyjevo moram omeniti, da je velik izrednež, da hodi najraje le po najslabših stezah in še raje tam, koder mora pota, oziroma bližnjice šele iskati. Triglav mu jako ugaja — najbolj med vsemi vrhovi, — in v svojih mnogih turistiških spisih mu je zapustil najčastnejši spomin. Pred nekaj leti je lezel nanj z Motom celo okrog novega leta — po snegu, ledu in mrazu! Bog mu daj zdravje in moč, da še mnogokrat ponovi to ali podobno turo — ob takem času!
»Dne 8. avgusta l. 1881. ob štirih zjutraj«, piše v glasilu »Nem. in avstr. pl. dr.«, »sem se napotil z Andrejem Komacem (Motom) od Baumbachove koče. Ravno nad ponosno krono Triglava, čigar strmi profili sten so se krepko risali na vzhodnem horizontu, je migljala jasna danica.«
Ta dan je bil odločil, da poišče direktno pot iz Zadnjice na vrh Triglava. Nad Skokom, pri zdaj podrti pastirski bajtici, sta krenila z Motom po parobkih, ogromnih meleh in črez skale naravnost proti »Zelenici« in »Za Planjo«. Prišedši do tu po par ovinkih, sta jo udarila po snegu in strmem, ogromnem peščevju pod masiv Triglava proti točki, kjer sega melina malo više v neko vboklino rdečkasto pisanih sten in kjer pada proti jugu hrbet Velikega Triglava proti tretji glavi, tvoreč med obema globoko zarezan greben. Do tega grebena vodi prečno že spodaj od melišča vidna, le malo iz navpične stene moleča masivna polica, »kriva steza«, kakor jo je nazval Mota, ki se začenja kakih 5—6 m nad melino. Tako približno opisuje to kočljivo kozjo stezico dr. Kugy.
Moža sta si morala takrat pomagati na polico s krepko palico, zdaj pa se turist dvigne nanjo po klinih, od katerih pa je par že izdrtih. Ta polica, izprva podobna nekaki leci, se brž jako zoži, da se najde jedva prostora za nogo; ako bi ne bilo v steno zabitih par klinov za oprijemanje, bi si upal le redkokdo preko nje. Polagoma pa se polica razširi in preide v dosti široko skalno ploščo, pokrito večinoma s prodom. Plošče, skrili, pokrite s prodom, so povsod sila nevarne, ako so količkaj poševne, in zato je najbolje, da turist odstrani, odgrebe prod s palico ali nogo, predno stopi, ker drugače prav lahko zdrči s prodom vred v prepad. No, tu ni zdaj več nevarno, ker nudijo klini v steni izborno a prepotrebno uslugo. Stene kipe, seve, ob polici docela navpično, tuintam vise celo nad njo.
Mahoma se obrne pot navzgor na sedelce ob gori omenjenem grebenu po sicer nevisokem, a vendar strmem, sila prodnem in deloma rdečeprstenem jarku, oziroma žlebu, padajočem proti jugu v prepadno korito v znožje masiva. Po tem prodnem jarku treba zlasti navzdol grede precej paziti na korak, odrivati prod ter stopati trdo na pete; prepovršna stopinja na nestalni, a sila prožni prod človeka lahko odnese s prodom vred. Sicer je pa vsaka nevarnost tudi za nevajenega začetnika izključena, ako količkaj pazi.
Na sedelcu, ali bolje ujedenem grebenu smo v par minutah, in odpre se nam nov svet. Orjaški, očarujoč polkrog in kotel med tremi glavami! Na desni tretja glava, ki pada in se niža na dolgo v loku v smeri proti Velemu polju, na levo gori nad nami Veliki Triglav z medlevičnimi peklenskimi prepadi in orjaškimi stenami, vijočimi se zopet v loku proti le malo nedolžnejšemu Malemu Triglavu. To je neopisen kotel, strašen kotel, da zastaja človeku sapa ob pogledu vanj. In vse le skala, stena — en sam masiv, in vse le prepad, sto in stometrski prepad — v kotlu samem pa pravcato zakleto mrtvo morje skal in proda, proda in skal brez vsakršnega pojava življenja do tja gori, do Marije Terezije koče, pa tja proti Krmi in do znožja tretje glave; od tam pa dalje in dalje zopet le prod, le skalovje proti Velemu polju in sem gori na okrog do Planje in Zelenice ter tja do Doliča ter naprej v Kanjavec in sosednje vrhe in grebene in še dalje ...
Od tega sedelca — dr. Kugy ga imenuje »bolški greben«, »bolško sedlo« — treba kreniti na levo navzgor, oprezno zlasti doli grede črez skale in v par serpentinah vodečo, za silo izdelano ter večinoma s prodom zasejano pot in stopinje spet do južnega hrbta, oziroma grebena. Svet od sedelca do tu, do grebena, je precej strm in docela podoben orjaški strehi, konec katere padajo stene tega orjaškega božjega zidališča naravnost v brezdno, v kotel. Ko se vrne steza na greben, vodi dalje gori vedno po njem črez raztreskane skale in ob njih do vrha. Ta greben je turistu ob hudem severu zelo nepriličen in neljub, ker reže vanj veter z vso silo.
Z Motom sva postajala ter žalostno zrla v neizmerni ocean megle, ki je zlasti južno stran više in više poplavljala ter plezala proti vrhovom kakor vode ob vesoljnem potopu. In vendar, kako ljubko in prijetno nama je bilo tu gori v zračnih višinah v neskaljenih in blagodejno toplih solnčnih žarkih!
Kar zagledam na prepereli skali — metulja! Kako si prišel sem gori, v smrtne tišine — v smrt? Težko, da bi bil omamljen od groze in divje lepote naravne, a v normalnem stanju le ni bil, ker se mi je dal tako radovoljno ujeti, kakor bi me bil komaj pričakoval! Mota pa, ki je med tem razpravljal le o vesoljnem potopu, logično sodeč, da je bilo nekdaj vse to gorovje do vrha lepo zaraslo s travo in gozdi in da bi se borni Trentarji tudi zdaj ne branili takih gorá, meni, da si je prišel metulj sem gori obnavljat spomine svojega prastarega očeta iz dobe, ko se je vozil v Noetovi ladji mimo visokih vrhov. Bodi kakorkoli, metuljček jo je slabo izkupil — bil je takoj bezobzirno vržen v škatlico za žigice, z nama romal še na vrh Triglava, odtam pa bil slovesno prenesen v planinski arhiv v Ljubljano, a — mari metuljčku za čast!
Na vrhu Triglava — Aljažev stolp.
|
Meglá, meglá |
Kako neljuba si megla srcu in očesu! Želi te samo potrti duh, želi te samo žalost, ker si ji sorodna, ker legaš z vso mučno težo na zemljo kakor potrtost na izmučeno srce. Po tebi koprni samo srce, ki išče osamelosti, miru pred vrvenjem sveta: želi te in kliče, da ga oviješ v svoj hladilni ovoj ter da poješ ž njim nemo pesem otožnosti ...
Megla, megla, kako neprijetna pa si veselemu srcu, diha-jočemu življenje, težečemu po svobodi, po solnčnih žarkih, po jasnih, pisanih dneh ...
Oj megla, megla, kako neprijetna, kako zoprna si, ko se vzpenjaš iz globokih dolin ob skalah in čereh više in više gori v zračne višine, gori proti jasnim vrhovom! Zdi se mi, da hodiš gori skrunit opojni, solnčnočisti vzduh, motit globoki mir solnčnih višin, — zdiš se mi poosebljena črna zavist, hrepeneča z vso neusmiljenostjo zakriti, utopiti nedosežno lepoto stvarstva!
In vendar, megla, siva megla, kako si se mi vzljubila danes, ko stojim visoko nad tabo, ko stojim tako visoko, tik pod omamno modrim nebesnim svodom! Kakor velikansko, neomejeno morje si potopila svet, kakor daleč sega oko, in tvoje ogromno valovje se dviga bolj in bolj, žugajoč brezobzirno celo najvišjim vrhovom! Kako, da si se mi omilila, siva megla, omilila, ko te srce ni maralo in si je želelo le jasnega dne, želelo izpiti vso krasoto dolin in planin — vso krasoto prelepe zemlje do daljnega, daljnega obzorja? In šel sem, megla, vzpel sem se na vrh vrhov gledat svojo, toli nesrečno, a zato tem bolj milo mi slovensko domovino — vzpel sem se gori, da se naužijem njene lepote, zasolzene lepote, da jo tem bolj vzljubim, vzljubim z vso silo vdanega srca — a ti, megla, si mi jo zakrila, siva megla, zavidna megla ... A vendar sem te vzljubil, stoječ vrhu Triglava, vzljubil — kakor bi mi bila dala opojne, omamne pijače, kakor bi me bila začarala ...
Stal sem vrhu Triglava, zrl sem željno okrog, da bi uzrl vsaj košček lepe naše nesrečne domovine, da bi jo vzljubil tem bolj, a zaman, — povsod sem uzrl in zrl le tebe megla in tvoje sivo valovje, in mračno čuvstvo mi je ovilo duha: otožen sem jel postajati s tabo, megla; nemo si mi govorila v dušo in duša mi je kot brez volje slastno pila tvojo otožnost in jel sem te prav umevati ...
Da bi tem bolj vzljubil svojo nesrečno domovino, zato sem se vzpel tako visoko jo gledat. — In ti, mila, nesrečna domovina, si vedela za to, želela si, da te vzljubim še bolj, in zato si se odela v edino pristoječo ti obleko — pokrila si se s plaščem žalosti, otožnosti; in tako naj te gledam, da se mi srce pretrese do dna! — — —
Oj megla, siva megla! Saj ti nisi megla, ti nisi poosebljena črna zavist, ti si le morje — pekočih solza, ki jih lije nesrečna domovina in ki vzhlapevajo ter se dvigajo kakor vroča molitev kvišku, proti Bogu — — — Zdaj te umevam!
Nem sem stal vrhu Triglava in duša je tudi meni kipela molitve za nesrečni dom — — — In pri tem se mi je porajalo vprašanje za vprašanjem in tesna malodušnost me je bolj in bolj objemala.
»Glej, kakor daleč sega oko, na vse strani sveta, povsod, povsod je bilo nekdaj tvoje kraljestvo, ljuba domovina — Triglav je bil tvoje središče, tvoj ponosni prestol! Kje so pa zdaj tvoje meje? Kakor hudournik izpodjeda sovrag tvoje bregovje in v nenasitno tujčevo morje pada gruda za grudo! Ali se boš mogla ubraniti velesili, veletoku, ki ti preti od vseh strani — ki ti gloje celo osrčje kakor črv? — Glej, draga domovina, veliko gomilo na severu in zapadu — glej jo na vzhodu — — — ali se boš mogla ubraniti velesili sovragov? Da, sovragov! Ne enega samega, ampak mnogih, ki ti vsi preže po življenju — — —
Ne, ne liješ zastonj solza — saj vidiš, da niso niti lastni tvoji sinovi edini, saj vidiš, da se jim ohlaja bolj in bolj ljubezen do tebe, da te mnogi izdaja, ki si ga grela na srcu ...«
Veter je privel od zapada in zastavica vrhu Aljaževega stolpa je zaškripala, zahreščala votlo, neprijetno kot pokopališčna vrata. Vzdramil sem se. Pogled na sicer mali ali pomenljivi stolp mi je hipoma pregnal toli otožne misli, ki so me zakopale v globoko malodušnost. S ponosom sem zrl nanj in škripanje, hreščanje zastavice mi je bilo bolj in bolj dovzetno in dozdevalo se mi je, da znači ta osorni glas le sila resen opomin — k čemu ? Zdelo se mi je, kot bi ti neprijetni, zategnjeni glasovi bili enajsto uro v noči starega leta — v življenju mile domovine, kličoč in resno opominjajoč vse slovenske sinove k skupnemu, složnemu delu v rešitev skupne matere. Da bi pač prodrli v slednje slovensko srce!
A ti, očak Triglav, ki stojiš neomajen, kot si stal, zavri v svojem osrčju in pošlji svoje vode vroče v vse kraje slovenske zemlje, da jo ogrejejo, da jo ogrejejo v čisti, nesebični ljubezni do milega doma, da stopijo njegovi sinovi vkup pred tebe ter mu prisežejo stalno ljubezen do — zadnjega dihljaja:
|
Stalna je ljubezen naša, kot so naše gore stalne, |
(Konec prihodnjič.)
št. 12 uredi
Iz Trente na Triglav. Spisal Trentar. (Konec.) Aljažev stolp! Pozdravljen mi iz dna srca! Kadar te vidim, vsakikrat mi vzdrhti veselja, srce se mi širi in trdnega, močnega se čutim. Kakor bi bil iz jekla ulit! Pogled nate mi dviga samozavest do ponosa ...
Kako" majhen si, Aljažev stolp, in vendar kako mogočen, veličasten! Že desetletje [1] kljubuješ silovitim viharjem in strelam, ki grme vate od vseh strani sveta — toda ti si jeklen, neomajen junak; ponosen še danes, kot si bil, zreš po širni slovenski domovini. Kakor zastopnik našega doma pozdravljaš prve žarke vzhajajočega solnca na daljnem vztoku ti in zadnji rožni poljub pošilja v hladno morsko krilo toneče solnce zopet le tebi, Aljažev stolp, kot bi ti naročalo še en pozdrav mili slovenski zemlji.
Aljažev stolp! Ti si krona Triglavova, biser na njegovem skalovitem, sivem temenu; ti si naša dika, naš ponos, naše veselje ... bodi nam tudi vzor!
Kot jeklene tvoje stene bodi trdna naša ljubezen do domovine, lepe naše domovine! In kakor neuspešno, zaman dreve vate neutrudno vsi viharji, naj se tudi zaman zaganjajo ob zvesto slovensko goreče srce in kremeno voljo njegovo vsi orjaški navali volčjih tujcev! Kot ti stojiš neomajan, ponosit, naj stoji slovenski dom do konca dni! —
Precej sebičnosti pa je v vsakem človeku, in zato sem čutil končno, da je Aljažev stolp, ki nam sicer vzbuja toli mogočna in prijetna čustva, tudi — velikega praktičnega pomena!
Mota se je bil iztegnil, prišedši na vrh, kmalu na trda tla, si prižgal toli ljubljeno »čedrico« ter z vidno zadovoljnostjo in slastjo užival božji dar, gledaje pozorno naokrog. Dobri mož je gotovo štel glase »svojih dragih«, domišljal se, kolikokrat, kdaj, kako in s kom je plezal že na to ali ono ter se zatapljal v davne divne dni----Kako mu je bilo pri srcu, ne vem, to pa vem za gotovo, da je pristen, zvest sin planin z dušo in telesom ter da bi ne mogel živeti brez njih.
Stopila sva v stolp.
»Malo hladno je začelo postajati že. Kar noter pojva malo, pa ne dolgo, ker bo noč«, pritrdi Andrej mojim korakom ter vzame v roko nahrbtnik, ki ga vedno zvesto čuva.
In sedla sva na kratek odpočitek v varnem zavetju pred vetrom ter zabeležila v knjigo svoj prihod in »razpoloženje«. Nato pa je Mota uganil mojo misel in potegnil z dna nahrbtnika steklenko pristnega kraškega terana, ki je meni in gotovo tudi njemu že naprej izvabljal polna usta nemirnih slin.
In slastno sva pila »na zdravje domovine«, na svoje zdravje pa na tvoje zdravje, vrli naš Aljaž!
In kakor je bila vsaka teranova kapljica pristna, čista, neskaljen sok žlahtne trtice, tako so bila pristna, čista, iz dna srca kipeča vsa moja voščila tebi, dragi Aljaž, ljubi Aljaž, in pristna je bila moja hvaležnost do tebe, da si zgradil ta tabor, in ravno tako pristna, čista je gotovo zahvala in priznanje vseh dobrih Slovencev okroginokrog Triglava, da si zgradil tak drzen, imeniten pomnik slovenski zemlji v čast in diko! Ne poznavajoč nikake sebičnosti, si posvetil Bogu in domovini vse svoje življenje in delovanje —'domovino proslavil širom sveta v njenih zračnih lepotah, Brezmadežni postavil visoko, visoko na Triglavu, na mogočnem, vzvišenem prestolu svetišče, da bi čuvala vedno nad lepim slovenskim domom.
Ura je bila že polšestih. Vstaneva in se brzo odpraviva. Megle so se neprestano dvigale in dvigale, solnce vase potopile, — sem izza Grintavca, od zelene Štajerske pa je ravnokar priplaval okrvavljeni mesec v vsej svoji krasoti ter plul više in više nad meglenim oceanom. Iskreno pozdravljen i ti, dobrodošli car noči! —
V njegovem ljubečem svitu sva stopala nizdol ob klinih, pozdravila mimogrede v duhu Staničevo skalno zavetišče, brzela kmalu črez ozko škrbino, pa dalje na Mali Triglav ter ob njem zopet nizdol. Ume se, da sem pazil na stopinje in slednji korak ter se pridno oprijemal klinov, ker po tako strmih in ozkih potih in po noči je neumnost biti predrznemu in »se postavljati!« Zavidal pa sem Motovo lahko, prožno in varno nogo ter opomnil, da bi bila lahko že na Kredarici, ako bi jaz ne zadrževal. Nepremišljena radovednost me je premagala, da sem ga, sicer le bolj v šali vprašal, kako bi stopal, ako bi bil sam. Stopinje so vodile skoraj navpik nizdol do roba prepada nad »zelenim snegom«. Mož ni dosti pomišljal in kakor po hišnih stopnicah je stopical nizdol ter se nad prepadom spretno okrenil proti meni: »Takole, vidite, hodimo mi vodniki, ko smo sami!« — Mož se je prostodušno nasmijal, meni pa je bilo tesno pri srcu — — —
Pojte se solit, vsi vodniki triglavski!
Na Kredarici.
Triglavska koča na Kredarici (2515 m) je nedvomno v največjo čast Slov. plan. društvu, ki je pokazalo ž njo, da ume spretno izbirati prikladne prostore kočam ter jih postavljati na najboljša središča. In tebi, dragi Aljaž, in tvoji spretni in požrtvovalni roki tudi zaslužena čast!
Na Kredarici se stekajo vse štiri kranjske triglavske poti: iz Vrat, črez Kot, po Krmi in pa od Velega polja; edino za Trento je koča neprikladna.
Žal, da ni bilo več v koči postrežljivih in priljudnih Arhovih — bilo je pač že 8. oktobra! Pa nič ne de; bila sva dva, ki tudi kaj umeva! Odprla sva duri in stopila v topo temo — kot tatova.
Brez luči pa ne bo nič! Na srečo ni Arh požgal vsega petroleja, svetiljk pa dobri mož tudi ni skril — dobila sva kar tri, prelila pičli petrolej iz vseh v eno, pa hajdl iskat po koči! To je bilo zanimivo in prijetno. Vse sva preteknila, vse od konca do kraja, dobila grahovo juho, dobila celo nekaj zmlete kave, sladkorja, dobila baterijo steklenk vina, kruha in mesa pa sva imela s sabo zadosti. »Nič hudega nama ne bo!« meni Mota in zakuri, da skuha kave in juhe.
Po izborni grahovi juhi in mesu se nama je zahotelo po pijači. »Morda je pa še kaj piva«, opomnim, »pojva gledat!« In šla sva; previdno je Mota pokleknil pod stopnišče, sila rahlo in vestno pretipaval in premetaval ovojno slamo od enega do drugega kota, a — zaman, slama in le slama! Mož se je upravičeno uzlovoljil. »Ta preklemani Arh ni neumen, vse je popil! Ko je bil tisti grozni vihar pred Malo Gospojnico, ki je hotel polomiti in odnesti kočo, in sta se z ženo tresla v kotu, si je mož mislil, saj bo tako in tako ob steklenke in ob vse — mar popijem, da bom vsaj malo bolj korajžen!« In smijala sva se na Arhov račun iz srca, pa šla po vina, ki je pravzaprav še boljše od piva. Da bi pa povečala redko slavnost, sva si ga skuhala.
To je bila krasna idila ob ognjišču! Zdelo se mi je, da sva balkanska vstaša. Pušila sva z veliko slastjo vsak svojo čedro, pila, se menila in se smijala pri najboljši volji — ne meneč se za velikanski megleni potop, ki nama je bil za petami. Kdor še ni izkusil, ne ve, kako prijetno je v kratkočasni družbi po noči v planinski koči — v rajskem miru, tik pod blestečimi zvezdami in sanjavim mesecem!
»Še Špika manjka in g. dohtarja Tominčka«, povzame Mota in izprazni gorko čašo, »potem bi še kako zapeli.«
»Še en kozarec na zdravje teh dveh in pa gosp. Aljaža«, pristavim brzo, »in na zdravje vseh dobrih planincev!«
»Nak, pil pa že ne bom več, menda bo zadosti, gre preveč v glavo«, se brani mož. »Ali ne veste, kako je dejala ona mati?«
»Kako?«
In začel je z velikim patosom in poudarkom: »Sin moj, sin moj, drži se nazaj, drži se nazaj, kadar piješ! — Sin pa je pravil: Kaj časa sem se držal nazaj, kaj časa sem se držal nazaj, da sem vse vun izpil! — In spet ga je učila mati: Sin moj, rabi pamet, pa rabi pamet! — Sin pa je del: Kaj časa sem jo rabil, kaj časa sem jo rabil, da sem vso porabil!«
»Ta je pa dobra!« Motu se je dodobra razvozljal jezik; podtikal je pridno na ognjišču, da se je bilo kar veselje greti, še večji užitek so pa nudili mnogovrstni dogodki, ki jih je pripovedoval in večinoma sam doživel po planinah.
»Zdaj vam bom pa povedal, kako sva enkrat prenočila z dohtarjem Kugyjem v Rakolani. Prišla sva po noči v neko pristajo. Ker ni bilo postelj, sva legla kar v seno. Žena bi bila prav rada postregla gospodu vsaj z zglavjem in iskala je in iskala kaj pripravnega, pa ni ničesar dobila. Kar se izmisli baba in si sleče srajco in mu jo začne gatiti pod glavo. Dr. Kugy se pa brani z vsemi štirimi, da me je kar smeh lomil, baba pa se ni dala odpraviti na noben način, ker je mislila, da se gospod brani iz vljudnosti. Ker je pa gospod ni hotel z besedo razžaliti, vstane in se uleže drugam, da je babi očitno pokazal, koliko mara za njeno srajco.«
Kakor po praznem sodu se je odmeval najin smeh še dolgo tudi po spalnici, dokler nisva omagala pod težo trudnih vek. Zunaj je pa mesec više in više plul po neskončnem nebu nad čarno osvetljenim meglenim morjem in neštete zvezdice so živo migljale nad strmim triglavskim otokom –
Zbudil sem se. V sobi je bilo temno kakor v rogu, ker so bila okna trdo zadelana. Pogledam na uro in se dvignem uživat — »razgled« ter srkat jutranji zrak. Iz koče sem stopil ravno ob solnčnem vzhodu — tam znad Grintavca se je dvigalo v vsem krasu. Megleni poplav se je pa bil vzpel črez noč že skoraj do Kredarice. Zaganjali so se valovi proti sedlu, zaganjali od Krme in iz Vrat ter se skušali strniti, toda za enkrat so nama še prizanesli.
Diven prizor! Vsa Vrata so se zdela kakor velikanski kotel, poln sopara, v njem je vrvelo, se gomililo in premetavalo, da je bilo groza — kakor bi bil kdo pod tem ogromnim kotlom silno podtikal — kakor bi bil ves peklenski ogenj osredotočen pod njim! Parkrat se je zakadilo sem črez »zeleni sneg« in v zlatih solnčnih žarkih so se meglene kapljice strinjale v pisano mavrico, v prekrasno glorijolo okrog moje glave. Nevrednega sem se čutil te velike časti in odšel sem proti kapelici Brezmadežne, želeč, naj bi ta glorijola oplela Marijino svetišče. Zvonil sem sveto jutro in srebrni glasek je tako milo in tako veličastno pel in se odbijal od bližnjih triglavskih sten, da me je zazibal v sladko omamo... Zdrava Marija!...
Med tem je pa Mota pokuhal zadnje ščipce Arhove kave, ki nama je vrlo teknila; zlajšala sva še malo svojo zalogo, pokukala še enkrat v klet ter odšla kljub silni megli zadovoljna proti koči Marije Terezije. Še enkrat pozdraviva gostoljubno siroto Kredarico, še enkrat pozdraviva kapelico in — potopila sva se v jedva prodirne meglene valove.
Domov!
Naglo sva stopala nizdol po strmini mimo kotline večnega snega. Ob križpoti v Krmo in proti koči Marije Terezije naletiva na streharice; pač grozen je bil orkan pred Malo Gospojnico, da je strgal deščice raz streho koče na Kredarici ter jih nesel skoraj četrt ure daleč!
Pot proti koči Marije Terezije, vodeča ob znožju Malega Triglava, se vije gori in doli, kmalu pa se jame precej vzpenjati proti stenam Malega Triglava, dokler ne doseže viška v skalnem, slabo zavarovanem prehodu, ki se spušča strmo in globoko doli v neprijazen žleb. Do koče sva prišla od Kredarice v 40 minutah. Koča ima samo to lepo na sebi, da je tik nad njo prijazen holmec, z bujno travo zaraščen.
Med tem so se megle dvignile na Triglav, prihajale pa odhajale v divji gonji; zdajpazdaj je bilo videti vrh. Dospeva do znožja tretje glave in stopava tako črez kamenje in ob njem »skozi nogo« in dalje v Mišeljsko dolino, črez »ledino«, t. j. najglobokejši del Mišeljske kotline. Od tu je bilo treba stopati v reber na sedlo Šmarjetne glave, kamor sva dospela od Kredarice v pičlih dveh urah.
Še enkrat se nama je deloma skozi tenčico pokazal Triglav in se potem zakril z vso grozno planoto docela.
Radoveden vprašam Mota, kako sta našla s Kugyjem pot od Planje na Triglav.
»To je bilo pa takole«, odgovori. »Poprej, ko sem se plazil za gamsi, sem jih videl večkrat uhajati po oni polici in črez škrbino na vrh, in zato sva poskusila še midva. Nadela sva si dereze. V začetku je bilo silno hudo, ker se ni bilo kam prijemati, potem pa je že šlo laže, vendar pa le s pomočjo vrvi do škrbine, od škrbine gori pa ni nič.«
No, da ni nič ali da ni vsaj bilo nič, je vendar malo prehuda! Zanj in za vodnike že verjamem, zase in menda tudi za druge pa ne!
Na Doliču, kamor sva dospela od Kredarice v dveh in četrti ure, se nama ni ljubilo mnogo ustavljati; malo sva se poživila spet, izpraznila do dna nahrbtnik in stopala dalje in dalje v meglo, navzdol in navzdol, da ni hotelo biti ni kraja ni konca tega navzdola, ki ga je milila samo lepa, prikladna pot.
»To jo je res dobro povedal oni Bohinjec o Trenti«, omeni Mota in se ustavi, da prižge čedro. »Bil sem enkrat v koči na Velem polju, pa me vpraša Bohinjec, odkod da sem. Ko mu povem, da iz Trente, se nasmija in de prav po bohinjsko: „Enkrat sem bil notri v Trenti; to sem pa pogruntal, da tisti ljudje bojo sodnji dan vsi zamudili." Bohinjka ga pa prestriže: „Zakaj pa, kako to misliš?" — „E, zato, ker je rečeno, da bojo te gore vkup padle'; pred ko pa tisti ljudje vun izlezejo, bo pa sodnji den že minul!"«
- ↑ Na zastavici vrh stolpa nam kaže letnica, da je bil postavljen 1. 1895. Prihodnje 1. 1905. bomo torej praznovali prvo desetletnico in društveni odbor gotovo ukrene vse potrebno, da jo častno proslavimo.