Iz beležnice letoviščarja
| ← Moj nos | Iz beležnice letoviščarja Prešernove hlače (Podlistiki II) Fran Milčinski |
Zastran razstave mest (dopis z letovišča) → |
| |||||||||||||||
Zdaj je čas za to, spodobi se, pa sem postal letoviščar, tako rekoč »prometni tujec« in sem upoštevan v statistiki, na zglasilnem uradu in v narodnem gospodarstvu. Pa se človeku prav zdi in pošteno, da je končno vendarle koderkoli upoštevan. In so domačini v tem letovišču tudi drugače silno postrežni in pozorni in naravnost požrtvovalni.
Npr. kar se tiče prahu na cesti. Tukaj ga škrope in zatirajo z jako hvalevredno vnemo in brez slehernega ozira na trud in stroške. Toda ga ne škrope in zatirajo zaradi sebe, nego počenjajo to zgolj zaradi letoviščarjev. Kajti so domačini pametni ljudje in preudarni in brez predsodkov. Dobro vedo, da je prah na cesti zgolj prirodni zakon, in so ga vajeni in so ga uživali njih očetje in so ob njem prijazno uspevali — pa zakaj ne bi bil dober še zanje! Pametni so in preudarni, toda so obzirni tudi in postrežni pa so se požrtvovalno odrekli prirodnim zakonom in rodbinskim tradicijam in škrope cesto in prah in ju škrope na ljubo in v čast letoviščarjem.
S tem je povedano vse!
Toda ni še povedano vse nikakor ne, nego so tukaj tudi kifeljci dvakrat tolikšni kakor v Ljubljani in so jako zgledno zapečeni in okusni in ti pek nazadnje še dva dinarja ali tri preveč vrne iz kovača. Tako vljudni niso peki drugod!
Sladoleda pa dobiš veliko porcijo za štiri dinarje, prav dobrega, v trgovini na trgu, tam, kjer prodajajo tudi galoše. Seveda nisi zavezan si omisliti galoš, ako si želiš zgolj sladoleda. Porcije pa so ogromne kakor za mlatiče.
In letošnje kislo zelje tudi že prodajajo, s čimer se ustvarjajo nedogledni kulinarični horizonti.
Zraka ima vsak tujec na prosto razpolago, kolikor se ga mu ljubi, in se vsak dan vsakemu tujcu dostavlja na dom, zajamčeno svež in čisto brezplačno.
Kar se tiče duševnih užitkov, stanejo tukaj »Legionarji« v prvi vrsti le 10 dinarjev, trajajo do pol ene in še dobiš gospodinjsko predavanje povrhu o kapunjenju.
Zelo je vse poceni in sem dal v perilo eno srajco, par nogavic in tri robce, pa me je pranje in likanje vseh šestih kosov stalo skupaj le štiri dinarje. Pa še sem lahko nosil srajco pet dni dalje nego v Ljubljani, toliko je zrak tukaj čistejši.
Krofi so štirioglate in narodopisno jako zanimive oblike, ne vem, ali so po vseh gostilnah taki ali sem nanje naletel le slučajno. Toda so bili zelo okusni in takisto poceni. Tako rekoč zastonj.
Oziroma je naneslo, da sem jih pozabil plačati.
Vsakomur najtopleje priporočam to gostilno. Da, in sploh vse letovišče!
Vlaku pa pravijo »hudournik«, toda je beseda očitno pretirana.
Gospod župan je jako vljuden in postrežen gospod. Dejal sem mu: »Gospod župan, vaša priroda je vsenaokrog jako prvovrstna! Kakor rojena je za prirodo! Dovolite, da vam čestitam!«
»Prosim,« je odgovoril, »tujim gostom na ljubo vse radi storimo, kar je v naših skromnih močeh.«
»V ozadju,« sem dejal, »veličastne te planine, jako so posrečene! Večni sneg in led razkošno jim pokrivata častitljive glave in učinkujeta jako osvežujoče.«
»O,« je rekel gospod župan, »torej ste zadovoljni s planinami? Ali so dobro postavljene, v redu in v pravi perspektivi, in ali so dovolj visoke? Ako niso, morebiti bi mojster Plečnik ... in bi občinski svet sigurno drage volje ...«
Presenetljiva ta požrtvovalnost mi je dala pogum in sem nadaljeval: »In kamor se ozre oko, povsod te vabi klopca, da lahko posadiš nanjo od prelestnih krasot utrujene hlače! Nobeni se nerad ne zameriš — najprimitivnejša kulturnost zahteva, da hvaležno sedeš na vsako, ki te vabi, in nobeni ne daš nevljudne košarice.«
»O,« se je skrbno pobrigal gospod župan, »pa ne, da ste si koderkoli ožulili karkoli na naših klopeh? Ali vam morebiti postrežem z obližem?«
Pa sem mu naravnost in odkrito povedal: od preobilne vljudnosti da so se mi pregulile hlače in skoznje sije beli dan, kakor pravi pesem.
In se je zgodilo, nisem se mogel ubraniti in mi je gospod župan iz lastne garderobe naklonil hlače in so očitno boljšega rodu kakor moje rajnke.
Ne, v tem letovišču ne odirajo tujcev! Nego nasprotno, še oblačijo jih! Taki so!
Pa imajo tudi luno tukaj, da jo tujec lahko gledaš na daljnogled, in imajo daljnogled tudi, in ne stane gledanje čisto nič in vem, če bi izrazil željo, kos lune da bi si rad vzel za spomin, ne bi ti odrekli, kajti so neverjetno postrežni. Toda nisem zahteval lune, seveda ne — tako umazan nisem, jaz ne!
Neprevidno je bilo, da sem priporočil ono gostilno s štirioglatimi krofi, da, in sploh vse letovišče.
Kajti dan za dnem narašča število letoviščarjev. Na to sem bil čisto pozabil. Zadovoljen sem, da vsaj hlač še nisem dal v novine in izredne prijaznosti gospoda župana. Bojim se, sicer bi bil gospod župan že brez hlač. Toliko jih je kakor kobilic! Krofi se bodo sigurno podražili in sladoled in perilo in zrak. Kifeljci bodo manjši! »Hudournik« pa bo počil od napuha!
Nujna je potreba, da pridejo v novine drugačne vesti. Oziroma v vesti da pride drugačen duh, takšen da ne bo semkaj vabil.
Npr. so otvorili novo kopališče in ni nikaka umetnost ga hvaliti. Toda ga ne bom hvalil, nego grajal. Rekel bom, zakaj ni bilo otvorjeno že lani. Ali pa bom rekel:
Čemu letoviščarjem sploh kopališče! Mar naj je kopališče migljaj, migljaj z batino, kaj? — da smo umazani?
To reč si bom še premislil.
(Jutro, 9. avgusta 1931)