Iz cikla brezvetrje
Iz cikla brezvetrje (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Poglavja | I. II. III. • dno |
I.
urediNaj samo molčim.
gora sred noči,
v gluhost sivih dni
naj se samotím.
Sklonjen nad vodó
zrem naj svoj obraz,
valovi ga čas,
trepetá nebo.
Tu je rob svetá,
tu je šum daljav,
zdaj ni več motnjav — —
molk je sred srcá.
II.
urediO, težak je mir
zdaj razpet čez svet.
Zdaj je vsak večer
mrtev, brez besed.
Zdaj je vsaka noč
brez blestečih sanj.
O, čemu mi moč,
in ostrost spoznanj?
In le prav skrivaj
plah in ves ubog
je spomin, drhtaj
nekih belih rok.
III.
urediV gluhem prostoru še krik onemi.
Pri meni si in vendar te ni.
Vonjivo pomlad skoz okno poglej.
Naj tu ostanem? Naj grem naprej?
Kamor bi stopil — ugasnil bo smeh,
zamrla bo bol. O brezvetrje v dveh.
Iz brezkončnega pričakovanja je
izpuhtela poslednja sanja ...
In zdaj v gluhem prostoru molčim
in se kamnito pred se smejim.