Iz cikla slovenskih sonetov

Iz cikla slovenskih sonetov (Nezbrane pesmi) Miran Jarc

Izdano:	Ljubljanski zvon 58/9–10 (1938), 395–396
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Kako bo s Španijo, z Japonsko, s Kino,
kdaj se prične razredni boj v Brazilu,
kako preživlja se felah ob Nilu,
bo li Anglež ukrotil Palestino?

Od koga še sprejmimo evangelij
za novi red? Kdo naj bi nas odrešil?
Pa če bi nas premajhne morda zgrešil?
Kdo bolje hude rane nam zaceli?

O nas razmišljajo bajé v Parizu,
v Berlinu, v Moskvi, celo v Teheranu,
vsakdo nas gleda z daleč in od blizu.

Zato ne sili s svojo se besedo,
zavrzi našo tisočletno vedo,
kaj boš z vasmi in s trgi in z Ljubljano!

II.

Čemu si naš neznani Mojzes nas
poselil po deželi tej nesrečni,
kjer hiramo jetniki vekovečni,
kjer nas oži in redči strogi čas?

Čemu Orfej si s pesmijo nam zdražil
zavest slovensko uro še poslednjo?
Brez tebe bi minili nezavedno,
nihče poslej nas ne bi več sovražil.

In če še vendar nočemo umreti
pokliči nam Usodovec vodnika,
ki našo naj skrivnost nam že razgrne,

da zadnji še dvomljivec se spreobrne,
ker sila mračnih časov je velika,
ker hočemo in moramo živeti.

III.

Kakšne nas neki najde zadnja žetev,
sprašujemo se ob polnočni uri,
plašni zapiramo hiš svojih duri,
a z jutrom gremo spet na novo setev.

Živimo, kakor da nam čas je večnost,
— mar se drevo za svojo rast sprašuje? —
možak pri vinu ves svet premodruje:
kdo bi glavo prodajal za povprečnost?

Smo mar Kitajci, ki jim korenina
zaraščena je zemlji prav v srcé,
je kačjo pila naša kri modrost?

O, ta zemljica večna je ledina,
vsak rod ponavlja grehe in gorjé
očetov, in odpovedi bridkost.

IV.

Kot človek brez imena, ki prodaja
bolnikom svojo kri, živalsko živ,
a sam — kaj mar mu kdaj in kje bo zgnil —
hudiču po beznicah se udaja ...

Kakor menih, ki davno že na svet je
pozabil, ves zamaknjen v svoj privid,
in zdrzne se le, če v kotiček skrit
vdre zmagovitih ljudstev hrup in vretje,

prostaki in sanjarji hkrati spimo
sredi Evrope — glas nam je šibak,
podoba spačena — in še ne znamo,

da morda svojsko prav zato živimo.
Smo zrno mar, ki se zakoplje v jamo
in se nekoč razvname v plod težak?

V.

Zdaj sem samo uho sveta ... Dovolj
si se oko napaslo po lepotah
pokrajin tujih. Po vseh teh samotah
besed sem naših žejen bolj in bolj.

Doma sem spet med govorečimi,
ne maram biti vse življenje mrk.
Tu rajši sem pastir, dejal je Grk,
nego vladar nad večno spečimi.

Pozdravljen — Bog daj — se srečujemo.
Bo vreme? Vedi vrag! Kot hoče Bog!
A nihče ne drži tu križem rok.

In kosa se zabliska, pade klas
— zdaj nič več mračni ne modrujemo —
zdaj sonce se razliva preko nas.