Iz dijaških let
| Iz dijaških let. D. S. Podgorec |
| |||||||||||||
Sprehajajoč se nekega dne minule zime po mestu L, prišel sem slučajno na drsališče. Postojim malo, da se nasladim, gledaje različni svet, kako se drsa, rekel bi, za stavo. Prime me želja, da se tudi jaz pomešam med drsalce, kar mi nehote pride na um usoda prijatelja mojega Ivana Markezića.
Bilo je leta 188 v zimskem tečaju, tedaj sem bil v osmem gimnazijskem razredu v mestu K. Razven drugih bil mi je sošolec tudi Ivan, čil mladenič, srednje postave, vesele naravi in šaljivec na glasu.
Ker po zimi zunaj ni bolje zabave nego na ledu, gojili smo jo zato tudi mi prav pridno. Drsali smo se, da je bilo veselje. Tako smo prebili zadnje dni božičnih počitnic skoro izključno na ledu. Spominjam se, kakor da je danes, bilo je tretji božični dan, ko je veselo društvo mojih prijateljev na čelu jim Ivan, z drsalkami v rokah, privrelo v mojo sobo. Prišli so, da grem ž njimi na led. Znajoč, da me ne bodo na miru pustili, nisem mogel drugega storiti, nego da se odzovem pozivu. Vzamem drsalke pa hajd ž njimi.
Ta dan svirala je godba na drsališči in ljudi je bilo vse polno. Meni to drenjanje ni posebno ugajalo, zato sem raje gledal, kakor da bi se bil drsal. No, to Ivanu ni bilo povšeči, pride k meni ter me nagovarja, da si pričvrstim drsalke, češ, da me bode seznanil z neko krasotico prve vrste – kakor je on navadno rekel – z Matildo Joukičevo iz M., prijateljico Anke Pavlovičeve.
– Kje je? uprašam ga, ko v tem hipu švigneti mimo naju Anka in ona, držeč se za roke.
– Ali je ta?
– Da, ta je.
Ker sem bil z Anko dobro znan, odletela sva s prijateljem, držeč se za roke, proti Anki in prijateljici njeni ter sem se seznanil ž njo. Da smo se potem zabavali v kolikor je na drsališči mogoče, mislim, ni potrebno, da pripovedujem.
Prihodnje dni nismo niti jednega izpustili, da ne bi bili na ledu. Morali smo tako, ker nam je Ivanova volja bila sveta, a Ivan naš mili prijatelj. Tu smo sedaj zabavali Ankino prijateljico, da se ne potoži na K-ške dijake, posebno Ivan se ni ločil od nje. Bila mu je všeč.
Božični prazniki so minuli in mi smo se zbrali zdravi in veseli v šoli, samo Ivan bil je nekako spremenjen. Lice sicer rudeče mu jo obledelo, a ona prirojena veselost izginila je vidoma. Sošolci, ki so bili v božiču doma, niso se mogli dosti načuditi Ivanovi spremembi, nasprotno pa mi tega nismo toliko opazili, ker nam je bil vedno pred očmi, a vsejedno smo zapazili tudi mi njegovo molčljivost.
Jaz, kot njegov najbolji prijatelj, predlagam, da se popoludne (predavanja ni bilo) vsi sestanemo na ledu, po večerji pa, da stopimo h „Kraljeviču Marku" na „čašo razgovora", ne bi li tako Ivana malo razvedrili. Moj predlog bil je jednoglasno vsprejet, posebno kar se tiče druge točke.
Rečeno, storjeno. Komaj je štiri odbilo, ponesli smo knjigo domov, potem pa drsalke v roko in brzo na led.
Razume se, da tudi ta dan nismi bili tamkaj sami. Bilo je slanih in neslanih, bila je tudi Anka Pavlovičeva, a njene prijateljice ni bilo. Opazivši to Ivan ter poizvedši natančneje pri Anki, pride k meni in reče mi bolestno: odšla je.
Na to odpne drsalke in odide. Zaman sem klical za njim, da bi počakal, ker mu imam nekaj povedati; ni me poslušal.
Zaljubljen je, pomislim pri sebi, a matura pred vrati; je li ponorel – minula ga bode ljubezen, ko se bode znojil pred zelenim stolom.
Tudi jaz sem se hitro nasitil drsanja, vedno misleč na Ivana.
Ta dan ustavili smo nenavadno hitro drsališče. Zvečer h „Kraljeviču Marku“, bila je lozinka in razšli smo se.
Po večerji sem šel k Ivanu, da ga povabim, a nisem ga našel doma. Niti ni prišel z drsališča, kamor je odšel, rekla mi je njegova stara gospodinja Manda.
Kje bi mogel biti? Iskati ga, toda kje? Tedaj se spomnim, da je šel on najbrže takoj z drsališča h „Kraljeviču Marku?" Nisem se varal. Gostilničar mi je rekel, da je malo poprej odšel, predno so ti prišli, pokazujoč na moje društvo, katerim sem se pridružil tudi jaz.
– Koliko je popil?
– E, jeden litrček.
– No, bode vender našel stanovanje.
Pomirim se in zapojem jedno veselo, da je vse odmevalo. Veselju ni bilo ni kraja ni konca. Prijatelji so si doma opomogli, pa smo pili, ko da je imel biti sodnji dan. Prva čez polnoč nas je še našla, ko smo se vračali domov veselo pevajoč:
Polag navade stare,
Društvo ne sestalo je;
Bilo, ne bilo na pare,
Samo, da veselo je.
Prihodnji dan zbrali smo se vsi s težkimi glavami v šoli. Samo jednega ni bilo – našega Ivana. Po šoli odšel sem takoj k njemu, da vidim, kaj mu je. Našel sem ga bolnega v postelji. Pripovedoval mi je, da je šel z leda takoj h „Kraljevicu Marku", od tam k „Črni Katici", odtod pa se je precej vinjen podal okolu jednajste ure proti domu. Moral se je mej potoma kje na zid prisloniti ter zadremati, ker je že tri odbilo, ko je prišel domov in posledica tega, da je mrzlica.
Iz mrzlice razvila se je vročinska bolezen in v štirnajstih dneh zaprl je oči za vselej, dasi je zdravnik vse mogoče poskušal, da bi ga rešil.
Spremili smo najboljšega nam druga k zadnjemu počitku.
Ko me je zopet posel privel v K, izvedel sem od Anke Pavlovičeve, sedaj že gospe Vukove, da se je tudi Matilda že preselila na drugi svet. Odkar je izvedela za Ivanovo smrt, venela je, dokler ni zatisnila oči za vselej. Tako je menda moralo biti.
– Kako lanske zime, ali ste se kaj drsali?
– Ne, zaklel sem se, da ne grem na led, odkar sem izgubil svojega najboljega tovariša.