Iz dnevnika požrtvovalnega kandidata

Iz dnevnika požrtvovalnega kandidata Rado Murnik

Izdano:	Slovenski narod 25. maj 1907 (40/120)
Viri:	dLib 120
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Veliki ponedeljek 1907

Nikdar ne bi bil pričakoval kaj takega.

Moji trije najhujši prijatelji, gospod Kužek, Navijač in Togotnik, zahtevajo po vsej sili, da kandidiram za državnozborskega poslanca.

Ko sem prišel danes dopoldne v našo gostilnico k »žejni žabi« na predkosilce, so bili že vsi trije tamkaj. Takoj sem opazil, da se drže neznansko resno in modro.

»Otrobar! Prijatelj!« me je nagovoril Navijač. »Sedi in poslušaj važno, pametno besedo!« 

»Pametno!« je kimal gospod Kužek.

»Minka,« sem zaklical zali natakarici, »polič vina pa kisla jetrca!« 

»Domovina je v zadregi, ta človek pa misli na kisla jetrca,« je renčal gospod Togotnik in udaril po mizi.

»Domovina je v hudih škripcih, pa res!« je pritrkaval gospod Kužek in žalostno pogledal v kot.

»Mi trije upamo, da se pokažeš moža, ki ve, kaj je njegova krvava ali pa tudi nekrvava dolžnost,« je godrnjal Togotnik.

Gospod Kužek pa je molčal, ker je prav takrat nastavil kozarec z brizgancem ob usta.

»Kaj vraga pa nameravate z mano?« sem vprašal nekoliko poparjen.

»Kandidirati moraš v državni zbor!« 

»Prosim vas, mirujte, dokler se ne okrepčam,« sem jih prosil. »Kandidirati, to ni kar tako. Treba bo mnogo premišljevati. Odgovorim vam jutri.« 

2. aprila

»Hoteli ste me poslati malo v april včeraj?« sem jih vprašal drugo jutro.

»Nikakor ne!« so mi zatrjevali. »Stvar je preresna!«

»Bežite, bežite! Jaz naj kandidiram, jaz? Kaj pa vem o visoki politiki?«

»Lej ga no tepca!« se je ujezil Togotnik. »Kaj pa je tega treba?«

»Saj res!« mu je pomagal Navijač. »Ali nisi zadosti zrel? Ali nisi hišni posestnik in neodvisni mož? Ali se nočeš žrtvovati za lepo našo domovino?«

»Hm, če bi znal vsaj dobro govoriti!« sem se branil.

»Se že privadiš! V naši državni zbornici je bilo vselej mnogo parlamentarnih ničel in slabih govornikov brez pravega glasu, brez sloga, brez logike in soli. Tako je na priliko dr. Menger mlatil samo to, kar je bilo povedalo pred njim že devet drugih. Dr. Bareuther je iskal pretrgano nit svoje govorance zmeraj po popisanih papirčkih. Poslanec Eim je gledal vedno v rokopis; troje prijateljev mu je moralo prišepetavati. Grof Kuenburg se je učil svoje govore po cele noči naizust in še ni govoril gladko. In kako suhoparni govorniki so profesor Fournier, dr. Steinwender in profesor Schlesingeer!- Sicer se ti pa tudi ni treba siliti v debato! Prav lahko se oslaviš z glasnimi medklici kakor Purghart, dr. Gross, Březnovsky in drugi.«

Čudoma sem se čudil Navijaču. Nisem slutil, da ve toliko o parlamentarnem življenju. In ko mi je obljubil, da mi bo pomagal vsekdar s svojimi nasveti tudi ob sestavi govorov, sem izjavil, da sprejmem kandidaturo.

Obetali so mi, da bodo za žive in mrtve agitirali zame. Ginjen sem plačal zvestim prijateljem večerjo - petnajst kron. Navijač mi je zabičal, naj ne grem nikdar brez stotaka z doma.

10. aprila

Doslej imam samo pet volilcev, toda vsi so zanesljivi!

Gospodu Navijaču, Togotniku in Kužku sem dal stoinštirideset kron za agitacijo po gostilnah in kavarnah. Ogrski magnati žrtvujejo tisočake. -

Moja preljuba žena je hotela početkoma omedleti od jeze, ko sem se ji predstavil kot nadobudni državno-zborski kandidat. Toda pomirila se je kmalu. Povedal sem ji, da v državnem zboru ne bom delal drugega, ampak samo zdajpazdaj vpil: »Čujte, čujte!« ali pa »Dobro!«  ali pa »Sramota!«  ali pa predlagal »konec debate«. Zato da bom dobival po dvajset kron na dan. Vrhutega da bo na mojih posetnicah: Juri Otrobar, posestnik in državni poslanec! Kaj bi moglo bolj jeziti njene prijateljice?

Čisto zadovoljna je z mojo kandidaturo. Reva misli, da bom od onih dvajset kron prihranil vsak dan najmanj štirinajst. Pa jo hudo zebe!

Doslej sem žrtvoval za volitve sto petinpetdeset kron.

20. aprila

To je življenje! Vsako jutro imam kapitalnega mačka. Živela agi-agitacija! Svoji preljubi ženi pripovedujem čudne reči o napornih sejah.

21. aprila

Sinoči smo priredili pri »žejni žabi« sijajen shod. Prišlo je vseh mojih enajst volilcev. Da bi jih bilo vsaj cel ducat, je pregovoril gospod Kužek neznanega postrežčka k nam na večerjo.

Shod je otvoril gospod Navijač.

»Velecenjena gospoda,« je začel slovestno, »pozdravljam vas najiskreneje in se vam zahvaljujem, da ste se odzvali vabilu v tako ogromnem številu. Pohvaliti moram vas odločne in zavedne može, vsekdar pripravljene, da se žrtvujete za našo milo domovino, narodu na čast in sebi v korist. Predstavljam in priporočam vam tukaj kandidata za državni zbor, gospoda Otrobarja. Kaj je treba mnogo govoriti o tem izredno zaslužnem možu? Njegovo življenje je zlata biblioteka s srebrnimi črkami, diamantnimi pikami, rubinastimi vejicami in smaragdnimi vprašanji. Šoto bi nosil na močvirje, kdor bi oznanjal njegove redke vrline ...« 

In tako dalje. Lepo je govoril prajatelj Navijač, ta kanacija! Imenoval je za zapisnikarja shoda gospoda Kužka, gospoda Togotnika pa za venbacitelja. Nato pa sem nastopil jaz in povzdignil svoj glas tako-le:

»Spoštovani gospodje prijatelji in volivci! Do solza ginjen se vam zahvaljujem, da ste počastili naš sijajni shod v tolikem številu. Omahoval sem dolgo, preden sem sprejel kandidaturo. Ko sem pa vadel, da je večina votivcev naklonjena meni, sem vzdihnil: Naj pa bo, no! S programom vas nočem dolgočasiti, ampak predlagam, da preidemo takoj na dnevni red, to se pravi, k domači zabavi ob mojih stroških.« 

Viharno ploskanje je pretresalo stene in okna sobice. Vzdignili so me na rame in me nosili po sobi in dvorišču. Natakarica me je puljubila od same navdušenosti ...

Bili smo prav židane volje. Za agitacijo sem plačal še štirideset kron. Drugih zanimivih dogodkov se ne spominjam več natanko. Le toliko vem, da sem izgubil klobuk pa dežnik in da sem razstrgal novo obleko. Škoda devetdeset kron.

Doslej sem žrtvoval torej dvestopetinosemdeset kron. To je dobro, da moja žena ne ve ničesar o tem.

5. maja

Nasprotni časniki so pa res nesramni. Prete mi,da razkrinkajo vse moje prejšnje življenje, civilno in vojaško, ter namigavajo o delikatnih razmerah s puncami in ...

Prijatelj Navijač mi je nasvetoval, naj se ne jezim zaradi tega, da ne dobim trdih jeter. Prav ima mož.

13. maja

Škandal! Škandal!

Preljuba žena je našla moj dnevnik! Vsa razkačena me je bombardirala z raznimi projektili. Naposled se je oborožila še z omelom in uprizorila naskok z bajonetom. Iz previdnosti sem se hotel zavaliti pod posteljo, pa sem se zagozdil ob tleh in posteljnem robu. Žena je brezobzirno rabila moj prenapeti položaj in me zabavala tudi s kosmatim koncem omela, pa samo po glavi. Naznanila mi je, da bom moral prenašati življenja pezo pod njenim nadzorstvom doma v copatah, dokler ne minejo volitve. Komaj sem rešil ta dnevnik.

Svojim prijateljem sem pisal, da se zahvaljujem vsem volilcem za izkazano mi zaupanje in da obžalujem, ker moram vsled nepričakovanih dogodkov v domačem krogu odklanjati vsako kandidaturo.

Stroški vsega skupaj: 285 kron. Kosmati dobiček: domači zapor v copatah in bolečine po vsem životu. No, naj pa bo za uboge duše v vicah! Konec.