Iz dveh pisem gosp. Andreja Skopca, misijonarja v Ameriki

Iz dveh pisem gosp. Andreja Skopca, misijonarja v Ameriki
P. H.
Objavljeno pod začetnicama P. H.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 5, št. 11 (17.3.1847)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Gosp. Andrej Skopec so iz svojiga sedanjiga misijonskiga mesta dvéma svojih tukajšnjih prijatlov pisma od 11. Grudna pretečeniga leta poslali, iz kterih bravcam Novic sledéče damo:

„Znano vam je, de sim 1. Maliga serpana leta 1845 v Terstu na barko šel, in 21. Kimovca v Novim Jorku na suho stopil, po tém ko sim bil 81 dni na morji. Od ondod sim šel 30. Kimovca zjutrej naprej nar pred z parobrodam, potém pa po železnici, in sim bil ob eni popoldne v Filadelfíi, ki je po velikosti drugo, po lepôti pa pervo mesto (severne) Amerike. Namenjen sim bil, drugi dan dalje iti v Pitsburg; ker sim pa hôtel per P. P. Ligorijanarjih prenočiti, me P. Gutenhof, ki je tudi Avstriján, pelja k prečastit. škofu Patriciju Kenriku; in tù so mi pergovarjali, za nekaj časa v Filadelfíi ostati, kar sim pervolil. Drugi dan 1. Kozoperska mi je zročena cerkev presv. Trojice, ki je bila tisti čas ravno brez duhovniga, z lepim prostornim stanovanjem vred. Tukej sim duhovno službo z božjo pomočjo do 12. Veliciga serpana leta 1846 oskerboval. Moji farmani so bili iz vsih nemških dežel in iz rojenih Amerikanov vkup zneseni; dosti veséliga sim per njih vžil, de ločitev ni bila lahka; pa so bile tudi mnoge zopernosti zraven.“

„Mesca Veliciga travna sim bil v Baltimoru ob času dežélniga cerkvéniga zbora, kjer sim vse severnoamerikanske škofe vidil. ‒ 1. dan Veliciga serpana mi dajo prečast. škof O Konor iz Pitsburga vediti, de naj do njih pridem, kér me za néko nemško sosesko zlo potrebujejo. Nisim si upal se dalje muditi, kér sim ravno zatega voljo v Ameriko prišel; in tedej sim jim na znanje dal, de pridem. ‒ 12. Veliciga serpana zvečér sim se vzdignil po železnici na Baltimore, in od tod nekaj po železnici, nekaj z navadno pošto, na zadnje z parobrodam pridem 14. tistiga zvečér v Pitsburg, kjer so me prečast. škof v svojo hišo vzeli. ‒ 19. Veliciga serpana zjutrej s pošto naprej grem, drugi dan zvečer pridem peš do pervih svojih novih farmanov, 21. dan tistiga mesca pa sim bil na svojim misijonskim mestu.“

„Ta misijon ima tri veči soséske z lesenimi cerkvami, kterih ena je pa še le na pol izdélana. Dva veči kraja sta Klarijon in Šipenvile, v kterih je le malo katoljčanov. Cerkve imajo clo slabo perpravo za božjo službo, takó de mi pràv v dobro pride, kar sim seboj pernesel; marsikaj bi se še potrebovalo, ko bi se dalo lahko napraviti; pa sej še za mašnika nikjer ni lastniga stanovanja. Do zdaj vsako nedeljo per drugi treh večih sosésk duhovno opravilo imam, in otroški nauk po malim začenjam. Pot storim večidel na konji, ki mi ga ljudjé dajó; kér so soseske od štirih do osmih ur narazin. Ljudjé mi postrežejo, kar vidijo de mi je ljubo; zdrav sim zmirej.“

„Kônec Kimovca sim bil v Pitsburgu, kjer je bil škofijski zbor obhajan, in nova lepa in velika cerkev, gotiško zidana, posvečena.‒ Pozneje mi je bilo od tod povedano, de so gosp. Mozetič iz Gorice konec Kozoperska prišli. ‒ Od gosp. Pirca imam zadnje pismo od 10. Kozoperska; povedó mi, de se vsi naši rojaki v Mišiganu dobro počutijo; le P. Ivo Levic so se iz Noviga Jorka zavoljo svoje bolehnosti v Evropo vernili;1 gosp. Pirc mi tudi obljubijo, de me bodo enkrat obiskali, ako jim spolnim, kar od mene hočejo. — Gosp. Baraga so bili Veliciga travna in Kimovca v Detroitu, kjer dajo svoje indijanske bukve spet natisniti.“ „Kar sim Pensilvanskiga prehodil, sim vidil le griče in globíne, brez skalnatih hribov; obrašeno je vse z hrastmi, smerekami, borovci i. t. d. Seliša (vasí) so še bolj redke, proti krajnski deželi komej četerti del velike. Zemlja je od začetka pràv rodovitna, kér je spočita. Kmetíje so velike; njive in travniki semtertje po več oralov mérijo. Veči perdelki so pšenica, rèž, turšica; malo sočivja, nekoliko ajde; letas malo korúna, na nekterih krajih je tudi gnjil; répe nisim vidil, korenja malo, zelja malo. Od sadja so bile le jabelka in breskve, druziga malo. ‒ Jed in pa kuha je dosti drugači, kakor v Evropi; od tega bi bilo več pisati. ‒ Stanovanja v ti strani, kjer sim jest, so majhne bajte iz hlodov, vse drugači narejene, kakor krajnske leséne hiše. ‒ Praviga vina od terte skorej tukej ni dobiti, ampak le ponarejene sladke vina. Za sveto mašo sim vino dvakrat v Pitsburgu kupil, in sicer méro, ktera kaka dva bokala derží, za 75 stotinov, to je za 1 gold. 31 krajc., tako de bokal pride na 46 krajc.; in to je bilo neko bélo francosko vino, take dobrote, kakor bi utegnilo na krajnskim v kerčmi po 16 krajc. biti. ‒ Ljudjé so v ti strani zlo zdravi; v bolj zapadnih deželah néki niso takó.“ ‒

„Bog vas obvaruj vse v svoji ljubezni, in tudi mene, in nas vse s svojo milostjo podpiraj.“

P. H.

1) Gosp. P. Ivo Levic so že od Listopada v Ljubljani.