Iz knjige sirot
| Iz knjige sirot Josip Vandot |
| |||||||||
Lepo jutro je bilo vstalo tisto nedeljo tam za belimi gorami. Svetilo se je solnce, kakor že dolgo ne. Popolnoma modro nebo je bilo tako visoko in nedosegljivo, in bele gore so se pokrile z neko modrikasto, prozorno barvo. Blestel je tam gori samo beli, večni sneg, ki ne skopni ne v žarečem solncu, ne v gostih nalivih planinskega dežja.
Stric Jožef, stari vojak, je šel od doma in je počasi hodil ob bregu šumečega potoka. Tuintam se je ustavil in gledal globoko dol v kamenito strugo gorskega potoka. Pri srcu mu je bilo dobro in prijetno . . . Glej, stari dnevi so prišli in mu je zrastla dolga siva brada. A če so prišli stari dnevi, pa so vendar ostali spomini na mlada leta in ti spomini so prijetni in sladki. . .
Stric Jožef, stari vojak, je udaril s palico ob tla in se napotil dalje po peščenem potu. Tam daleč, tam daleč so ga pozdravljali beli snežniki in ga vabili k sebi, v dehteči raj planinskih rož.
Nasmehnil se je stric Jožef. — "Ej, minila so moja leta," je pomislil. "Nič več ne bom nosil belih šopkov s sivih gora . . . Priletela je kroglja na krvavem bojišču; zadela me je, in moja kri je močila sovražno zemljo. Vso moč mi je vzela — in zdaj sem star in nadložen . . ."
Žalosten je postal stric Jožef, stari vojak. V tla je gledal in stopal počasi po beli peščeni poti.
Takrat pa je prihitel nasproti Jozov Orega, planinski pastir. Težke in neokretne lesene coklje so udarjale glasno ob tla, da se je že oddaleč slišalo, da prihaja Jozov Grega, planinski pastir. Urno je prestavljal svojo dolgo in ravno palico in delal velike korake. Mudilo se mu je v vas; a stric Jožef, stari vojak, ga je ustavil.
"Kam se ti mudi? Kaj te je prineslo v dolino, o Jozov Grega?" je vprašal stric Jožef, stari vojak.
Jozov Grega se je ustavil za nekaj trenotkov in odgovoril: »Novico prinašam, grozno novico, stric Jožef . . . Našel sem gospoda — tam pod Razorom sem ga našel. V jarku leži, razbito glavo ima in je mrtev — ves je mrtev . . . Pomisli, stric Jožef — ves je mrtev."
Stric Jožef, stari vojak, se je prestrašil. Palica mu je padla iz rok in sklenil je stare roke. "Mrtev je, praviš, Jozov Grega? — Pa gospod je?. . . Oj, Grega, to je gotovo profesor Žitnikar! Že tri dni ga pogrešamo, a njega ni odnikoder. Povej no, Grega, kakšen je tisti gospod tam pod Razorom ?"
Zamislil se je Jozov Grega za trenotek, potem pa je odgovoril: „I, no — gospod je . . . Dolgo črno brado ima in mrtev je revež,
"Je že profesor Žitnikar!" je vzkliknil stric Jožef. "Oj, Grega — mati ga išče že tri dni okrog in joka in prosi ljudi, naj ji poiščejo ljubega sina. Veliko nagrado bi dala tistemu, ki ga najde . . . In ti si ga našel, Jozov Grega, in ti dobiš nagrado. Ti si ga našel — a našel si ga mrtvega ..."
A Jozov Grega ni več slišal strica Jožefa, starega vojaka. Zoropotale so zopet nerodne, lesene cokije, in Grega je hitel v vas pravit žalostno novico. Stric Jožef je pa pobral svojo palico s tal, stopal počasi proti hišam in zdihoval žalostno.
In glej — še preden je dospel do prvih hiš, sta mu pridrdrala nasproti dva vozova. Sedeli so tam gospodje; Jozov Grega je sedel tam in zdravnik in župan, in še dosti drugih gospodov je sedelo tam. Pošteno se je odkril stric Jožef, a nihče mu ni odzdravil. Srečaval je ljudi, ki so vreli iz hiš in se sestajali na ulicah. Izpraševali so se in so si odgovarjali samimsebi.
»Oj, Ijudje, našli so profesorja Žitnikarja," jim je govoril stric Jožef, stari vojak. "Jozov Grega ga je našel. . . Pod Razorom leži — razbito glavo ima in je mrtev, ves mrtev .. . Saj pravim — kdor hodi na gore! Smrt najde tam, smrt, pravim vam, ljudje!"
Ljudje pa so sklepali roke. V nebo so se ozirali, in oči so jim bile žalostne. Srce jim je bilo polno usmiljenja in sočutja do nesreče mladega človeka.
"Kaj bo rekla stara gospa! Uboga mati!" so zdihovale žene, in solze so jim zakrivale oči. "Umrla bo in ne bo preživela tega .. ."
"Peljal je Jozov Grega gospode v gore," je nadaljeval stric Jožef. "Z dvema vozovama so se peljali noter — popoldne pa se vrnejo s proie-sorjem."
"Bog pomagaj!" so dejali vaščani. Še dolgo so govorili na ulicah in ugibali. A stric Jožef, stari vojak, se je napotil po vasi; pripovedoval je gručam ljudi strašno nezgodo. Prestrašili so se povsod, in povsod je bilo slišati mehke besede usmiljenja in sočutja .. . Umrl je gospod — tam na belih, mrzlih gorah ga je srečala srnrt v njegovih najlepših letih. Morda se je zganil tam nad nebotičnimi skalami sivi brel takrat, ko se je spustila smrt v temni prepad. Zavriščal je sivi orel in se vzpel k modrim oblakom. — Divja koza je morebiti zagledala smrt, ko se je spuščala ob skalah navzdol; preplašena je zabrlizgala divja koza takrat in pohitela po ozki stezi navzgor na glavo snežnika velikana — —
Pri oknu velike hiše tam koncem zagorske vasi je sedela siva gospa takrat, ko so ljudje postajali v gručah po ulicah. Bled je bil njen nagubani, skrbi polni obraz. Njene solzne oči so strmele na bele planine, ki so se dvigale močno in ponosno v sinje nebo — tam daleč, daleč na zahodu. Prijazno so se ji smehljale danes; bile so vse polne solnčnih žarkov in tihega miru.
"Ali ste ga vzele ve, planine?" je mislila siva gospa tam pri oknu. "Toda ne — ve ste prijazne in lepe in nočete bridkosti materinemu srcu ... Šel je Ivan preko vas, pa se mudi v čarobni dolini tam za vami. Vrne se, še danes se vrne vesel in zdrav ..."
Spominjala se je natanko, kako se je poslovil sin zadnjikrat od nje. Zvečer je odšel na pot na snežno goro. Prenočiti je hotel tam na planini in zjutraj se povzpeti vrh gore. Postal je bil tisti večer še pri vratih in. dejal še enkrat: »Bodite, mama, brez skrbi! Jutri zvečer se vrnem." Skrbno in boječe mu je rekla takrat: "Ivan, preveč laziš po teh gorah. Tako se bojim, da se ti ne pripeti nesreča! Vsa sem v strahu, ko te ni doma ..."
A nasmejal se je gospod profesor. "Ne bojte se zame, mama," jo je tolažil. "Gore so moje prijateljice — jaz jih ljubim. Ničesar hudega mi ne bodo storile."
In šel je gospod profesor in žvižgal veselo pesem. Pod oknom pa se je še ustavil in pozdravil mamo z roko . . . Tako je hodil pogosto od doma na bele gore, katere je ljubil z vsem srcem. Nalašč je prišel za to iz mesta na letovišče v prijazno zagorsko vas. Svojo drago mater je vzel s sabo, da bi se naužila z njim svežega planinskega zraka. Lazil je dannadan po gorah, in mati ga je zaman svarila. Ljubil je gore, ljubil je večni sneg, ki se je blestel pod sivimi skalami, in nihče ga ni mogel zadržati, ko mu je vzhrepenelo srce po solnčnih višinah in belih rožah gori na sivih skalah...
Vesel in čilih korakov je bil odšel tsti večer od doma. A ni se povrnil ne prihodnji, ne tretji, ne četrti dan. V skrbeh in nemiru ga je čakala mati dannadan, in ljudje so poizvedovali kroginkrog po njem — a zaman. Izginil je gospod profesor naenkrat in nihče ni vedel, kam. Spretni vodniki so ga iskali po gorah; ponoči in podnevi so klicali njegovo ime ob strmih skalah, a odgovarjal jim je samo jek, mrzel in neprijazen. Vračali so se Ijudje v dolino mračni in molčeči. Tolažili so ubogo gospo in so odhajali zopet na gore. Njihov trud je bil zaman, četudi so prečuli noč tam v črnih prepadih.
Vse dopoldne je slonela siva gospa ob oknu. Mislila je, da se zdaj-pazdaj prikaže tam na vogalu izgubljeni sin. Nasmeje se veselo in jo po-zdravlja že oddaleč s klobukom, ovenčanim z belimi planinskimi rožami... A sina ni odnikoder; samoten stoji tam vogal, in nihče ne zavije mimo njega.
Poldan je zvonilo v visokem vaškem zvoniku. Gospa je molila dolgo za srečno vrnitev svojega dragega sina. Potem pa je šla počasi navzdol v jedilno sobo. Použila je nekoliko juhe. Le malo Ijudi je bilo tam, in gospe se je zazdelo, da jo pogledujejo nekako čudno in sočutno. "Morda vedo kaj o lvanu," je pomislila. "Morda vedo, pa mi ne marajo povedati ..."
Nemir se je je polotil. Vstala je in odšla na vrt. Preko vrta pa je zavila, tja gor na prostorni pašnik. Lepe so bile tam steze, in dehtelo je mehko po planinskem cvetju. Zagledala je tam gručo ljudi, ki so se pogovarjaft živahno. Možje so bili in žene in otroci. Vsi so pogledovali tja gor, kjer se je izgubila pot med skalami in se je vila naprej proti belim snežnikom.. Približala se je gruči, in takrat so jo zapazili. V zadregi so umolknili vsi in jo gledali plašno.
"Kaj se je zgodilo? Kaj čakate tu?" Vprašala je gospa, a nihče ji ni odgovoril. Molčali so vsi in gledali v tla. Takrat se je pa približal učitelj; stopil je h gospe in jo hotel pomiriti. "Tako se zbirajo vaščani vsako nedeljo tu," je rekel. »To ni nič čudnega ... Gospa, ako sprejmete moje spremstvo ..."
Smilila se je učitelju uboga gospa. Hotel jo je odpeljati strani, da ne bi izvedela tako hitro in naenkrat grozne novice. Počasi jo je hotel pripraviti na bridki udarec, da bi je ne strla grozna nesreča.
A gospo Amalijo je navdala naenkrat grozna slutnja. Ni odgovorila učitelju, ampak se je obrnila k dečku, ki ji je stal najbliže. Pokazala mu jc svetel tolar in rekla: "Povej mi, fantek, po pravici: kaj čakate tu?"
Bil je to Čurnov Jakec, paglavec vse vasi. Zasvetile so se mu oči, ko je zagledal svetli tolar, in lakomni prsti so segli po njem. Zajecljal je in gledal v tla. »Pravijo ...pravijo, da zdaj ... da zdaj pripeljejo mrt... mrtvega profesorja ..."
Izpregovoril je Jakec paglavec, in gospa ga je gledaia s široko odprtimi očmi. Ni izpregovorila besede; zastokala je samo in se sesedla na bližnje hlode. Učitelj ji je hotel pomagati, a gospa mu je odmigala molče z roko. Prestrašili so se Ijudje in so prihajali bliže. A takrat je zaklical naenkrat neki glas tam na koncu gruče: »Gredo . . . gredo ..."
Vseh oči so se uprle tja na sive skale. In resnično — izza ovinka se je prikazal voz, za njim drugi. Vozova je spremljalo nekaj ljudi, ki so šli ob strani kakor straža.
"Gredo . . . gredo," je ponovila gruča na pašniku, in mladina se je spustila v tek, vozovom naproti. Čula je gospa ta klic; trudoma se je vzdignila. A kakor da bi jo bila prešinila hipoma skrivna moč, je odhitela po poti za mladino. V skrbeh in strahu ji je sledil učitelj. Za njima pa se je usula vsa gruča ljudi. Glej, dosegli so vozova, ki sta se ustavila naenkrat. Prvi je bil postlan z zelenimi smrekovimi vejicami in je bil pogrnjen z dolgo in široko odejo. Tja je stopila gospa Amalija. Zastonj so ji branili in jo odrivali nazaj. Naglo je odgrnila odejo in se je zgrudila potem tiho kakor mrtva na tla ...
Tam pod odejo, med zelenimi smrekovimi vejicami je ležal njen sin, njen Ivan. Krvav mu je bil obraz in oči na veke, na veke zaprte. Krepak in mlad je bil odšel na bele gore. Smrt je prežala tam nanj — ob temnem prepadu se mu je približala: In takrat so ugasnile vesele oči; mlado srce je ugasnilo in bilo je tiho in mrtvo ...
Gospa Amalija je ležala kakor mrtva na tleh. A približali so se možje in jo položili rahlo na zadnji voz. Voznika sta pognala konje, in žalostni izprevod se je pomikal po peščeni poti proti vasi. Oglasili so se zvonovi tam na vasi, in njihov žalostni glas je odmeval otožno med gozdovi, tam ob belih skalah. Lepo se je smehljalo takrat solnce, in daleč tam so se dvigale planine, ponosne in resne ...
Izpraznil se je širni pašnik kraj vasi. Človeka ni bilo širom nikjer. Le tam gori ob plotu je slonela majhna deklica in jokala bridko. S predpasnikom si je brisala rdeče lice, po katerem so drsele svetle solze.
In glej — sem od vasi je priletel takrat deček. Obrnil se je naravncst k deklici. Obstal je pred njo in jo gledal nekaj trenotkov molče. Potem pa se je dotaknil nalahko njenega ramena. "Čuj, Nežica, zakaj jočeš?" Izpregovoril je deček in gledal sočutno malo deklico. A deklica ni odgovorila. Še bridkeje je zaihtela in skrila ves obraz v predpasniku. "Nežica ... no, Nežica, zakaj jočeš?" je ponovil deček z žalostnim glasom. "Ali ti je gospodar storil hudo? Morda te je tepel? .. . Nežica, no, Nežica . . ."
Za hip je prenehala deklica jokati, kakor bi hotela izpregovoriti. Toda komaj si je obrisala solze, se je je polotil jok nanovo. Stal je deček pred njo in ni vedel, kaj naj stori.
"Nežica, če te je tepel gospodar, se maščujem," je govoril. "Naženem krave v njegovo polje, in razhudil se bo in bo žalosten ... Poslušaj, Nežica!"
A Nežica je odmigala z glavo in ni prenehala jokati. Tedaj pa je postal deček nevoljen. Vzel je roko z njenih ramen, pogledal jo je temno in rekel: "Če mi ne poveš, pa sem skregan s tabo . . . Veš, Nežica, na veke skregan s tabo."
Takrat se je pa pokazal izza predpasnika objokani obrazek. Izpregovoriia je Nežica z jokavim glasom: "Oh, Andrejec. .. umrli so gospod profesor! Umrli so gospa iz mesta ..."
In tedaj je razumel Andrejec, zakaj joče Nežica. Kolikokrat mu je pripovedovala, kako dobra ji je prijazna gospa iz mesta! Podarila jj je lepo pisano krilce; bele čipke je imelo tisio krilce in je bilo tako krasno! Peljala jo je že enkrat v svojo sobo. Kolača velik kos ji je zavila v papir in se ji smejala prijazno. Gospod profesor jo je pogladil po laseh in ji rekel dobrovoljno: "Nežica! Ej, Nežica! ..."
Ljubila je Nežica dobro gospo iz mesta. Vse bi bila storila zanjo in tudi umrla bi bila zanjo. A danes je videla, kako se je zgrudila gospa tam ob vozu, in kako so jo ljudje položili mrtvo na voz. Bridko ji je bilo in nepopisno tesno v srcu. Rada bi bila stopila tja in pomagala, a vedela je, da ne more ničesar . . . Umrla je dobra gospa in nikoli več se ji ne bo nasmehljala prijazno ...
Spoznal je Andrejec vse to, in tudi njemu je bilo bridko v srcu. Premišljeval je, kako bi tolažil sestrico, a na ničesar se ni spomnil.
Nazadnje pa je le prijel Nežico za roko. — "Ne jokaj, Nežica!" je rekel. "Saj niso umrli dobra gospa. Veš, samo slabo jim je bilo in hudo, ko so zagledali mrtvega gospoda profesorja .. . Veš, Nežica, zopet bodo dobri in zopet te bodo pobožali po laseh in se ti smejali prijazno. Verjemi mi, Nežica, le verjemi, pa nikar se ne joči!"
Nov up je prešinil deklico. Pogledala je bratcu s solznimi očmi v obraz in je dvomila: "Pa če je to res, Andrejec? Če je res?. .. Če se ne lažeš, Andrejec?" "Kaj bom lagal!" je vzkipel Andrejec. Toda mirno in prijazno je nadaljeval: "Le verjemi mi, Nežica . . . Pojdiva na vas, pa vprašava tam. Samo obraz si obriši poprej! Da ne poreko ljudje: Glejte jo, Nežico! Joče se kakor majhen otrok .. ."
Ubogala je Nežica Andrejca. Lepo si je obrisala obraz s predpasnikom in ni jokala več. Samo oči, te žalostne oči, so ji bile rdeče od joka. Prijel jo je bratec za roko in napotila sta se proti vasi.
Srečala sta Jozovega Grega, planinskega pastirja. Nazaj je šel v planino k svoji ljubi živini. Ej, težko mu je v dolini, in zrak mu ne ugaja tu. Tam gori — da, na planini tam je prijetno! Poje se in vriska, da odmeva daleč naokrog, in srce je veselo in svobodno.
Srečala sta ga Andrejec in Nežica, in Andrejec ga je nagovoril: "Oj, stric Jozov Grega, ali so res umrli gospa iz mesta ?" "Niso umrli, Andrejec Kovačev," je odvrnil Jozov Grega, planinski pastir. "Malo so bolni, pa bodo že boljši . .. A profesor so umrli — mhm, pa jutri bo pogreb."
In šel je dalje Jozov Grega. Nerodne coklje so ropotale po kamenitem potu, in Joza je stopal vedno hitreje. Nazadnje pa je izginil tam ob skalah.
"Vidiš, da niso umrli gospa?" je dejal Andrejec sestrici. "Ali ti nisem rekel? Pa si mislila, da lažem."
Veselje se je naselilo na obrazu male Nežice. Lepe in prijetne misli so ji prišle v srce. Niso umrli prijazna gospa in morebiti jo bodo še kdaj pobožali po laseh in se ji nasmihali dobrovoljno. Tolažila jih bo, ker so umrli gospod pfofesor, in so sami tako žalostni zdaj. Najlepših rož bo natrgala tam na polju. V prijazen šopek jih bo povila in podarila gospe, da se bodo nasmehnili. Vsako jutro jih bo podarila gospe, kakor mamici in očku tam na grobu ...
Hitro sta šla bratec in sestrica proti vasi in dalje iz ulice v ulico in sta se držala za roko...
Nežica je priletela iz šole. Njen obraz je bil še ves rdeč od hitre hoje. Pritisnila je na kljuko vežnih vrat, — a bila so zaprta. Stopila je v drvarnico in s težkim naporom izvlekla izpod tnalice ključ. Nato je odprla vrata in stopila hišo. Na mizi je ležal kos rženega kruha, ki je bil nalašč pripravljen za njo. Z veliko slastjo ga je pojedla. Potem pa je vzela berilo in šla vun pred vrata. Vsedla se je na klopico, da se nauči pesemco, ki jo je morala znati jutri.
Tiho je bilo vse daleč naokrog. Le listi visoke hruške ob hišici so se zgenili tupatam in so zašumeli nalahko in tiho. Ljudje so bili zunaj na polju. Krasno popoldne je bilo tisti dan, in delo je šlo kar samo od sebe od rok.
Izza vogala se je prikazala siva Kovačeva muca. V drvarnici je spala in dremala in se dolgočasila. A zaslišala je Nežico. Pretegnila se je in odkorakala leno proti klopici. Še enkrat se je pretegnila tam in potem dvignila rep ponosno. Obdrgnila se je ob nogo Nežice in zamijavkala. »Muca, oj, muca! Pusti me pri miru!" ji je dejala Nežica. »Moram se učiti".
Začudeno jo je pogledala muca. Razžalila jo je deklica, pa se je napotila na vrt. Drobna taščica je skakala tam ob gostem bezgovem grmu in muca jo je zapazila. Prihuljeno je prežala na njo in se ji bližala prihuljeno. A dobro jo je videla taščica. Dvakrat je pomigala muci z repom, potem pa je odhitela — daleč odhitela preko proda v samotni gozdič.
»Ci-ci-fuj", je klicala tam poredna sinica. Črni kos je žvižgal ob vodi, in žolna je tesala ob visoki smreki. Muca je poslušala vse to in je godrnjala nad vodo, ki je ne pusti v zeleni gozdič. Dobro bi ji bilo tam in prijetno. Sama bi kraljevala tam; nič več bi ne klicala poredna sinica. Tiho bi bil črni kos, in teta žolna bi ne tesala več ob visoki smreki . . .
sredi polja kima —
mak, mak, mak
lepo rdečo kapo ima ..."
Učila se je Nežica na glas. Dobro se ji je odsedalo. Še dve kitici — in potem pohiti na polje, pomagat stricu in teti. Hitela bo črez vas, mimo tiste bele hišice kraj pokopališča bo hitela. Pogledala bo v okno; morda bo stala tam gospa iz mesta? Pozdravila jo bo in gospa bo odzdravila prijazno.
solnčece žareče:
— Daj, odkrij se mi! —
On se neče. .."
Prijazno ji bo odzdravila gospa. Skozi okno bo pogledala in zaklicala: ,,Nežica, ej, Nežica! Stopi malo k meni!" . . . Stopila bo v hišo. Pobožala jo bo gospa po laseh in jo vprašala, če ima še tisto krilce in če so čipke še bele … Da, v škrinjici ima spravljeno krilce. Samo k maši ga obleče, da se ne zamažejo bele, svetle čipke. Nosila ga bo, dokler ne vzraste in ne bo tako velika, kakor so teta.
Vodila jo bo gospa po hiši. Krasne reči ji bo kazala: tu lepe, z zlatim okvirom obrobljene podobe; tam debele, bele knjige, ki so polne živih podob. Zraven pa jo bo božala po laseh in ji govorila: »Nežica, ej, Nežica!" ....
Zamislila se je Nežica. Z roko si je podprla glavo; gledala je daleč na bele planine, ki so bile posute od temena do vznožja s samimi svetlimi solnčnimi žarki. Gozdič je počival tam kraj belega proda; šumela je pritajeno modra Pišenca, in tam v gozdiču je pel črni kos in je tesala žolna ... Lepe misli je mislila Nežica in v lepih mislih je skoro pozabila na učenje. Vzdramila jo je šele muca, ki se je vrnila iz vrta. Nejevoljna je bila na drobno taščico; zato se je vrnila k Nežici. Zadela se je ob njeno nogo in zamijavkala.
Prebudila se je Nežica iz lepih sanj. Zopet je vzela v roko belo knjigo in se pričela učiti. Muco pa je nagnala v drvarnico.
Že se je naučila Nežica celo pesem. Ravno se je hotela napotiti v hišo in je pogledala tja po potu. In glej — šla je tam mestna gospa, ravno proti Kovačevi hiši je šla. — Nežica se je skoro prestrašila. V zadregi je zardela in stisnila knjigo k sebi.
Približala se je gospa in obstala tik pred deklico. Nežica ni vedela, kaj bi storila. Naposled pa se je le priklonila, kakor se je naučila v šoli od gospodične učiteljice. A že jo je pobožala mestna gospa po Iaseh in jo nagovorila prijazno: "Kaj pa se učiš, Nežica?" In potihoma, boječe je odgovorila Nežica: "Pesem o maku — do jutri... Pa sem se že naučila".
Pogledala je Nežica s svojimi velikimi, temnimi očmi gospe v obraz. Potem pa je spet povesila glavico in umolknila. Gospa pa se je nasmehnila dobrohotno:
"Ali se kaj rada učiš?"
"Mhm, rada", je dejala Nežica.
"Kaj pa, če bi šla v mesto?," je nadaljevala gospa. »Tam so visoke in učene šole. Naučila bi se veliko in bi bila učena tako, kakor je gospodična učiteljica. Ali bi rada šla v tako šolo?"
Nežici so se zasvetile oči. Samo pogledala je gospo z radostnim obrazom in rekla komaj slišno: "Da..."
Gospa Amalija se je usedla na klop. Prijela je deklico za roko in se ji je nasmehljala. "Povej mi, Nežica, kdo pa nosi vsak dan šopke na grob mojega Ivana? Povej mi, Nežica — nič se ne boj! Kar po pravici povej!«
Se bolj je zardela Nežica in je bila v veliki zadregi. Glej, prišli so ji gospa na sled . . . Morda so jo opazovali na skrivnem; morda pa so ji povedali gospod župnik, ki so jo zalotili tisto jutro tam na polju . . . Bila je v veliki zadregi zdaj in ni mogla govoriti.
A iz te zadrege jo je rešila gospa sama.
»Dobro dekletce si ti, Nežica," ji je rekla. ,,Nikoli ti ne bom pozabila tega; vedno ti bom hvaležna . . . Govorila sem z gospodom župnikom, in dejali so mi, da si pridna. Glej, Nežica, sama sem doma in dolgčas mi je. Pridi k meni, Nežica, in ostani pri meni, da ti bom kakor mamica in ti meni kakor hčerka ... Ali pojdeš k meni?"
Debelo je pogledala Nežica v gospo in je ni dobro razumela. H gospe naj bi šla, da bi ostala vedno pri njej? Ponoči in podnevi in ne bi šla ni-koli od nje? . . . Rekla naj bi ji mamica, kakor davno, davno ubogi mamici, ki počiva na pokopališču v tihem grobu. Rožice cveto tam na grobu uboge, ljubljene mamice, in nizek križec se sveti tam . . . Uboga mamica!
Zaihteia je Nežica ob spominu na umrlo mamico. Kar naenkrat se je je spomnila in njena podoba je stala kakor živa pred njo. Glej, tako je stala Nežica pred njo včasih v davnih, davnih dnevih. Pripovedovala ji je mamica lepo povest o Škrlatici in jo je držala za roke. Majhna, zelo majhna je bila takrat in še ni hodila v šolo. Mamica je pripovedovala, in Nežica je bila vesela kakor drobna taščica kraj bezgovega grma.
Vsega tega se je spomnila Nežica, ko je videla mestno gospo pred sabo na klopi, in hudo ji je bilo tako, da je zaihtela . . . O, mamica, zakaj spite v tihem grobu! Zakaj ne pridete več in ne poveste povesti o Škrlatici, ki je šla, sama in uboga, iskat sreče na bele planine? Zakaj ne pridete, mamica, zakaj?
Čudno se je zdelo gospe Amaliji, zakaj je postala deklica naenkrat tako otožna. Pritisnila jo je k sebi in ji govorila in jo tolažila. "Nežica, ej, Nežica!... Zakaj jočeš? Kaj se bojiš stare gospe iz mesta? — Daj, Nežica, nasmeji sel Saj te imam rada, kakor bi bila tvoja mamica. Saj pojdeš k meni — veš, v lepo sobico. S ptički se boš igrala in boš zobala pisane bonbončke. Ti boš moja hčerka, jaz bom pa tvoja mamica . . ."
To in še veliko drugega lepega je govorila gospa Amalija, da bi potolažila deklico. In naposled se ji je tudi posrečilo. Spet se je smehljala Nežica in je bila vsa srečna pri dobri gospe. Ko sta se tako pogovarjali, je prišla nenadoma teta. Začudila se je, ko je zagledala pred svojo hišico tujo gospo. Pozdravila jo je vljudno in obstala pred njo.
»To so naša teta", je zašepetala Nežica. Ustrašila se je je; kajti spomnila se je, da bi bila morala na polje pomagat. Pa je sedela doma na klopici in še mislila ni na polje! Hudi bodo zdaj teta in okregali jo bodo... To bi bilo pač hudo za ubogo Nežico. !Dober dan, teta", je odzdravila gospa Amalija. ,,Prišla sem k vam, ker bi rada z vami govorila nekaj važnega. Ako imate malo časa na razpolago, prosim, da stopite z mano malo v sobo.
Radovedna je bila teta, pa je stopila z gospo Amalijo v hišo. Nežica je ostala zunaj na klopi in ni slišala, kaj sta se pogovarjali gospa in teta. Vesela je bila Nežica, da bi se bila pridružila najrajši črnemu kosu, ki poje v gozdiču kraj modre Pišence. Skakala bi z njim po širni loki in bi prepevala najlepše pesmi . . . Glej, rekli so mestna gospa, da gre z njimi v belo sobico. Igrala se bo ondi s ptički in bo zobala pisane bonbončke . . . Mhm, vedno bo ostala pri mestni gospe in jo bo rada imela. Učila se bo pridno; pisano krilce bo nosila in na krilcu se bodo svetile lepe čipke. Gospa bodo pa sedeli na mehkem stolu in bodo pripovedovali; o Sneguljčici morda, morda pa tudi o siroti Škrlatici . . . Večer bo takrat, in gore bodo žarele tam daleč v rdečem svitu. In pozimi — do pasu bo snega, a v sobi bo prijetno in toplo. Pri peči bodeta sedeli z gospo. Pa bodo nemara rekli gospa: »Žalostna sem, Nežica, zapoj mi!" . .. In zapela bo Nežica; tisto bo zapela o zlati ptici, ki kaže pomladi pot na bele planine. Nasmejali se bodo gospa in bodo vsi srečni. In potem, potem . ..
Teta jo je vzdramila iz lepih misli. Prišla je na prag radostnih lic in zaklicala: »Nežica, steci hitro na polje, pa reci stricu, naj pridejo, hitro, hitro domov! Mudi se . . ."
Pohitela je Nežica od doma preko vasi in dalje do polja. Stric so kosili tam visoko travo. Zasopljena je stopila deklica k stricu in rekla: »Stric, pojdite hitro domov . . . Teta so rekli, da se mudi."
Stric so zasadili koso v zemljo. "Kaj se je pa vendar zgodilo, da se tako mudi?" so zamrmrali in vprašali samega sebe. Z rokavom pa obrisali pot raz znojno čelo. Potem pa odšli velikih korakov do vasi in dalje proti domu. Nežica pa je tekla poleg njih z drobnimi koraki. »Glej, Tone," je nagovorila strica žena, ,,ta gospa so prišli, pa pravijo, da bi vzeli Nežico k sebi. Dobro, pravijo, se ji bo godilo in skrbeli bodo za njo kakor za lastno hčerko . . . Jaz pravim, da bi bilo to za Nežico sreča. Kaj pa ti ?"
Stric Tone je šel enkrat po sobi gorindoli. »Hm,« je rekel, ko se je ustavil, »sreča bi bila za ubogo dekletce . . . Nimava midva drugega kakor žuljave roke. Sirota bi bila Nežica, ko bi naju ne bilo več. Težko mi je pa vendar — navadil sem se otroka, pa bi mi bilo dolgčas brez nje, ker Bog mi ni podaril lastne dece."
Stric je pričel spet hoditi po sobi gorindol — premišljeval je. Nazadnje pa se je vendar vdal. Saj bo srečna sirota. Našla bo spet mater, in lepo življenje jo čaka. Ej, težko je življenje kmetiško! Žuljave roke, naporno delo in skrbi, skrbi od zore do mraka! Nežica pa ne bo poznala tega. Mehko ji bo postlano tam na gosposkem domu. Ko bo pa srečna, pa ne bo pozabila majhne stričeve hišice . . . Sreča, ej, sreča je poiskala Nežico, in kako bi se upiral on, ko pa mu je srce tako veselo, da je srečala ubogo siroto sreča, tako velika in lepa sreča!
Segli so si v roke in dogovor je bil končan. Nežica pa je sedela v kotu in zdelo se ji je, da sanja krasne sanje. Oj, da bi se ne razpršile te sanje, ko se zbudi jutro, in bi Nežica odprla oči! Saj bi ji bilo v srcu tako hudo in tako bridko!
A niso bile sanje, ki se razprše v jasnem jutru. Bila je radostna resnica. Saj še preden je prišel večer, in so zažarele bele planine v rožnem svitu, je zapustila Nežica borno hišico ob šutneči Pišenci in se je preselila k mestni gospe. Krasna in čudovita je bila soba tam, in postelj je bila bolj mehka kakor mah pod sinjim Vitrancem - -
Tisti večer pa je stopil Andrejec-trmoglavec v stričevo hišo, da govori z Nežico. Stopil je v kuhinjo, kjer je kuhala teta večerjo. "Oj, teta, kje je pa Nežica?" je povprašal že ob vratih.
Iz gostega dima, ki je polnil vso kuhinjo, je stopila teta. Kuhavnico je držala v roki in si brisala oči.
»Po Nežici vprašaš, Andrejec?" je dejala. "Zaman jo iščeš tu — Nežice ni več pri nas."
»Ni več pri vas?" se je začudil Andrejec-trmoglavec. „I, kam je pa šla?"
»Veš, Andrejec," je razlagala teta, »prišla je mestna gospa. Lepo je govorila in prosila je za našo Nežico. Pa smo jo dali. Vzela jo je gospa in jo odpeljala s sabo. Veš, tja gori v hišico poleg pokopališča.
"Ali je res to, teta?" je vpraševal Andrejec. „Ali je res to? — Pa zakaj ste jo dali, teta? Zakaj ste jo dali?"
»I, no dobro se bo godilo siroti," je odgovorila teta. »Pogačo bo jedla in se bo igrala s ptički. Ti, Andrejec-trmoglavec, boš pa grizel ovseni kruh in boš raztrgan pasel krave po rebrih. Veš, zato, ker si Andrejec-trmoglavec."
Hudo je bilo Andrejcu, pa je šel iz stričeve hiše. Črez vas je šel in se napotil proti pokopališču. Večer se je že delal in večernica se je že pokazala nad sinjim Vitrancem. Tiho je bilo vse; le tuintam je zapel zvonček živine, ki jo je prignal zapoznel pastir s pokošene senožeti. Le tuintam je srečal Andrejec človeka, ki je hitel domov k počitku. Prišel je do hišice kraj pokopališča in je obstal tam. Gledal je v razsvetljena okna in zdelo se mu je, da sliši glas sestrice Nežice.
»Šla je h gospe," je mislil. »Vzela je bo gospa s sabo v daljno mesto, a jaz bom ostal sam tukaj . . ."
Hudo je bilo Andrejcu-trmoglavcu. Naslonil se je na plot in gledal nepremično v svetla okna. Glej, ali ni šinila tam mimo okna senca? Ali ni bila to Nežica? — Dobro se ji godi in je vsa radostna, pa ne misli več na ubogega bratca — Andrejca. Gosposko krilce bo oblekla in bo dejala na glavo lep gosposki klobuček. Pa bo taka kot sodnikova Marta. Andrejec pa bo raztrgan, in sestrica se ga bo sramovala pred svetom. Sam bo ostal in bo pasel Črnetove krave.
Bridko je bilo Andrejcu v srcu, oj, bridko, da bi se bil razjokal, ko je stal tam, naslonjen na nizki plot, in gledal v razsvetljena okna. Dolgo je čakal tam, ker je mislil, da stopi morebiti sestrica na prag. Sam bi šel noter, pa se ni upal; sestrice pa tudi ni bilo od nikoder.
Zvečerilo se je že popolnoma. Vse polno zvezd se je zasvetilo na nebu. Rožna rdečica na belih snežnikih je bledala vedno bolj, dokler ni izginila popolnoma. Temne so stale gore v sivem mraku, in hladen veter je zavel z njih vrhov v tihe doline.
Andrejec se je naveličal čakanja. Zbudila se je v njem stara trmoglavost. Klobuček je potisnil na oči in pokazal svetlim oknom svoj hrbet.
»Pa naj gre — pa ostanem sam tukaj," je mislil. ..Pasel bom krave in bom žvižgal in pel. Nežica pa naj bo gosposka in naj pozabi name — naj! Jaz sem Andrejec!"
In odšel je Andrejec. Skozi vas je tekel in je prišel domov, ko je bila že noč. In gospodar ga je prijel za ušesa, ker je prišel prepozno in zamudil večerjo. Andrejec pa ni prosil, ampak je odšel na podstrešje in se zaril pod odejo.
Več dni je že preteklo, preden je prišel Andrejec skupaj z Nežico. V nedeljo popoldne je bilo, ko je prišla sestrica obiskat Andrejca. Lepo, novo obleko je imela, in lasje so ji bili počesani po gosposko. Prismehljala se je Nežica, a Andrejec-trmoglavec je sedel za hišo na debelem hlodu. Zamišljen je bil in ni zapazil takoj sestrice.
»Oj, Andrejec, kaj pa ti počenjaš?« ga je nagovorila Nežica. A Andrejec-trmoglavec je bil jezen na njo, ker se mu ni pokazala toliko časa. Molčal je in je ni pogledal. »Kaj pa sem ti storila, Andrejec, da si zdaj jezen name?« ga je izpraševala sestrica. A ko tudi zdaj ni izpregovoril Andrejec, je nadaljevala: »Glej, Andrejec, tu v papirju imam kos kolača . . . Dali so mi ga gospa, veš, zato so mi ga dali, da ga ponesem tebi. Glej, Andrejec . . .«
Zdaj šele je dvignil Andrejec-trmoglavec glavo. Pogledal je kos kolača, ki mu ga je ponujala sestrica, in obraz se mu je razjasnil. Oj, lepi in sladki kolač! . . .
Kar segel je Andrejec po njem in ugriznil globoko vanj. Potem pa je jel gledati sestrico. Jej, še lepši je napravljena kakor sodnikova Marta in še lepši so ji počesani lasje! Kar gledal jo je Andrejec, in vsa njegova jeza je minila.
»Najprvo mi povej, zakaj si zapustila teto in si šla k mestni gospe,« je pričel Andrejec-trmoglavec. Pojedel je že sladki kolač in si obliznil ustnice.
»Zato sem šla, ker imam rada dobro gospo, in gospa imajo mene radi,« je odgovorila Nežica. »Oh, ko bi ti vedel, Andrejec, kako lepo je tam! Kar usta bi odprl in bi gledal ...«
»Pa te pridem obiskat, če me ne bodo gospa zapodili. Klobuk bom snel z glave, lepo po prstih bom hodil in se bom čudil. Ti, Nežica, pa mi boš pokazala vse. Kaj ne, da boš?«
»Bom. Tisto lepo knjigo ti bom pokazala. Veš, naslikani so tam ptiči in vse živali. Tudi mesta so naslikana tam — velike, velike in krasne hiše, Saj pravim, kar gledal bi ti in bi se ne naveličal.«
»Oh, to pa moram videti! To mi boš pokazala najprvo . . . Kaj pa delaš ves dan pri gospe? Pri stricu si hodila na polje; gospa pa nimajo polja . . .«
»Ej, Andrejec, dosti je dela, dosti,« se je nasmejala Nežica. »Dopoldne grem v šolo. Opoldne kosiva z gospo; potem se pa učim. Gospa mi pokažejo potem, kako se dela toinono. Kako se delajo lepe čipke in kako se šiva. Zraven mi pa pripovedujejo lepe povesti. O mestu mi pripovedujejo in o lepi slovenski zemlji. Potem pa grem z gospo na izprehod. Veš, črez polje do Brdov in dalje ob Rojici nazaj. Natrgava si rož in jih neseva na pokopališče — na grob mamici, očku in gospodu profesorju.«
Čudil se je Andrejec-trmoglavec vsemu temu. Ni več zameril sestrici, da je šla od strica in postala gosposka. Ni pozabila nanj. Glej, prišla je lepooblečena k njemu; kos sladkega kolača mu je prinesla, rekoč: Na Andrejec, pa ga pojej! . . . Tudi pozneje ne bo pozabila nanj. Spominjala se bo bratca, ubogega, samotnega pastirčka, ki misli tam na širni senožeti nanjo … Dobro se godi Nežici, tako dobro, kot bi se ji nikdar ne godilo pri stričevih. Lepo bo živela kraj mestne gospe, in žalosti ne bo nikdar k njej. Samo veselje se ji bo smejalo kroginkrog, kakor se smeje spomladi na nebu gorko solnce cvetočim senožetim v dolini.
Mislil je tako Andrejec in gledal s spoštovanjem na sestrico, ki je stala pred njim. Ponosen je bil nanjo in lahko bi jo pokazal vsemu svetu... Glejte, to je moja sestrica, sestrica Črnetovega pastirja! Ali ni gosposka? Ali nima lepega krilca in niso čipke na njem stokrat svetlejše kakor pa pri sodnikovi Marti? — Radi jo imajo mestna gospa in jo imenujejo »hčerka«. Kdo je na vasi, ki se mu godi tako dobro, kot se godi Nežici, moji sestrici, sestrici Črnetovega pastirčka? Nihče .. .
In srečen je bil tudi Andrejec, oj, srečen tako! Samo povedati ni hotel nobenemu tega, ker Andrejec je bil trmoglavec. Kdo pa je tudi izmed vseh pastirjev vriskal in prepeval tam na paši tako veselo, kakor je vriskal in prepeval Andrejec po tisti nedelji ? Raj in vse na svetu so mu bile širne senožeti tam pod planinami. Znal je za vse in skoro preštete je imel črne mravlje, ki so se izprehajale po senožeti. Bog ve, kako bi gledal Andrejec, če bi moral pustiti te pisane pašnike in visoke planine? Ej, skril bi se v najtemnejši kot in bi jokal na glas — ta Andrejec trmoglavec!
Še dolgo sta se pomenkovala bratec in sestrica tisto popoldne za Črnetovo hišo. Hitro je potekal čas, in ločiti sta se morala.
»Gospa me že gotovo čakajo,« je menila Nežica. »Moram domov.«
Potisnil je Andrejec klobuček nazaj in vstal, da spremi sestrico do doma. Ponosno je korakal poleg nje in se je oziral na vse strani, če ga kdo opazuje. Tovariša — pastirja sta srečala tam sredi vasi. Pogledal je tovariš Andrejca, a Andrejec se ni ozrl nanj. Ej, kdo ima na vasi tako sestrico, kot jo ima Andrejec? Lahko je ponosen nanjo, ta Andrejec, četudi je samo Črnetov pastirček.
Do pokopališča je spremil Andrejec sestrico. Potem pa se je vrnil naglo domov. Treba je sleči nedeljsko obleko in gnati živino napajat k šumeči Pišenci. Veselo in glasno je pokal Andrejec z bičem in priganjal svoje drage znanke — krave.
»Hej, cika, he, maroga! Kam siliš z rogovi?«
Vpil je Andrejec nekaj časa. Potem pa je jel žvižgati in pokati z bičem, da se je razlegalo daleč po vasi. Vesel je bil, kakor že dolgo ne; vesel zato, ker je bila tudi sestrica vesela. Oj, Nežica, ta Nežica! V nekaj dnevih je postala popolnoma gosposka, in sodnikova Marta se naj zdaj skrije pred njo! Saj pravim, ta Nežica!. . .
In Andrejec je pokal še glasneje z bičem in žvižgal še glasneje in lepše. Vesel je bil; pa bi pastirček ne žvižgal glasno, če je vesel! — Vsa vas je govorila o sreči, ki je doletela Kovačevo Nežico. Zavidali so jo vsi, zlasti šolarji in šolarice, tovariši in tovarišice male Nežice. Videli so vsi, kako se je kar naenkrat izpremenilo borno dekletce v gosposkega otroka. Njeno krilce je bilo poprej vse zakrpano, a zdaj je nosila lepo in gosposko obleko. Celo bel klobuček je imela, kadar je šla z gospo na izprehod. Gledali so jo tovariši, a še bolj so jo gledale tovarišice. Zavidali so jo vsi. Ej, dobro se ji godi, pa se ji ne bo treba truditi nikoli, kakor se morajo oni. Bogata je ta gospa, da sama ne ve, kako. In tistega bogastva bo deležna skorogotovo tudi Nežica. Saj drugače biti ne more . . .
Nagajali so ji pa součenci in tudi součenke, kjerkoli so mogli. A Nežica se jim je samo smehljala in jim ni zamerila. Le Gromov Mihec jo je enkrat razžalil tako, da so ji stopile solze v oči.
Srečal jo je Mihec tisti dan v družbi treh tovarišev. Tam na cesti je bilo, kraj cerkve. Šla je iz prodajalne, kamor je šla kupit za gospo belega kruha. Mihec se ji je pa odkril in se ji poklonil globoko.
»Dober dan, gospodična Kovačeva,« je rekel Mihec in tovariši so se smejali. Nežica je zardela, pa ni vedela, kam bi pogledala.
»Dober dan, gospodična Kovačeva,« je ponovil Mihec in nadaljeval: »Oj, kako so lepi, prevzetnica mestna! Klobuček imajo na glavi, pa so ležali pri Kovaču na trdi slamici. Saj pravim — he-he he . . .«
In smejal se je Mihec s tovariši in pokazal z obema rokama dolge »osle«. Nežica pa je bežala in skoro jokala je. Tako hudo ji je bilo v srcu, ker so jo zasmehovali tovariši — poredneži. A ni povedala tega nikomur, tudi gospe ne.
Od tistega dne pa ni imela Nežica več miru pred Mihcem. Kjerkoli jo je srečal, jo je dražil in zasmehoval. Neznosno je bilo Nežici to, in povedala je bratcu Andrejcu prihodnjo nedeljo vse.
Spet mu je prinesla kos kolača in Andrejec se je razveselil tam za hišo. Sedla sta na debeli hlod, in Nežica je pričela pripovedovati:
»Veš, Andrejec, da pojdem v mesto? V veliko šolo pojdem in se bom učila veliko, veliko. Učena bom kakor gospodična učiteljica... Gospa so rekli tako. Jeseni pa odidem.«
Gledal jo je Andrejec z velikimi očmi, a ni bil žalosten. Še celo razveselil se je. Saj bo učena sestrica in še bolj bo lahko ponosen potem nanjo. Gledali jo bodo ljudje z velikim spoštovanjem in bodo govorili: »Učeno sestro ima Andrejec, Črnetov pastir, in bogato, da joj! Pač dobro mu ...« Vse to je mislil Andrejec in se je veselil.
»Prav je, da greš v mesto,« je rekel Andrejec. »Veliko se boš naučila, in prijetno ti bo življenje potem . . . Samo, če boš name pozabila, Nežica . . .«
»Oj, ne bom!« je trdila sestrica. »Pisala ti bom, kako lepo je v mestu, da boš vedel tudi ti in boš vesel, Andrejec.«
In zadovoljen je bil Andrejec.
»Kaj pa, če ti bo dolgčas po domačem kraju?« je vprašal.
»Ne bo mi, ne! Učila se bom, pa bo minul čas. O počitnicah pa pridem tako domov. Pogovorila se bova potem veliko, saj bom vedela povedati zadosti. Ti mi boš pa pripovedoval novice.«
In govorila sta in sanjala o lepi bodočnosti. Spet jima je minul prehitro čas. Spremil je Andrejec sestrico črez vas. Takrat mu je pa povedala Nežica o Gromovem Mihcu. Nasmejal se je Andrejec zadovoljno: kajti imel je Mihca že dolgo na piki. Kdo je razdrl veliko mravljišče tam na senožeti, če ne Gromov Mihec? Uboge mravlje so begale kroginkrog in so se trudile dannadan, da si postavijo novo domovanje. Gledal jih je Andrejec, in smilile so se mu. Mihec pa se je morebiti smejal za grmom. — Glej, Že več let je gnezdila penica v košatem grmu na senožeti. Znal je Andrejec za gnezdo in ga je čuval že dolga leta. Največje veselje mu je bilo, ko je opazoval, kako je izpeljavala starka svoje mladiče. Letos spomladi pa je izginilo kar naenkrat gnezdo, a v gnezdu so bila že drobna jajčeca. Od jeze je jokal takrat Andrejec in od žalosti. Nihče drugi ni storil tega nego Mihec, ki je pasel tiste dni v sosednem lesu . . . Čakaj, Mihec, še pride čas, in takrat bo račun velik!
Ko mu je torej zdaj pripovedovala Nežica o Mihcu, je spoznal Andrejec, da je prišel čas, da obračuna z Mihcem. Potolažil je sestrico in ji obljubil, da ji bo dal odzdaj Mihec mir. Bo že on govoril z njim.
»Dobro bom govoril z njim, oj, dobro,« se je posmejal Andrejec, ko se je vračal proti domu.
Pasel je Andrejec drugi dan krave v senožeti ob šumeči Pišenci. Ležal je v travi pod visoko skalo, roke pod glavo. Gledal je v jasno nebo, ki se je razprostiralo tako visoko nad njim. Tudi na bele gore je gledal, ki so se dvigale kroginkrog v jasno nebo. Vse je bilo tiho in mirno; le zvončkljanje kravjih zvoncev je motilo tišino. Velik ptič je vzfrfotal včasih gori v grmovju in tuintam je bilo slišati votlo bobnenje — utrgal se je kamen nekje na sosedni gori pod nogo plašne divje koze in se kotalil po strmem pobočju.
Mirno je ležal Andrejec v travi. Toda naenkrat je dvignil glavo in prisluškoval. Zazdelo se mu je, da je slišal tuje zvončkljanje sem iz hoste. Pozorno je poslušal — in glej, ni se motil. Pasla se je živina za plotom v lesu, in nihče drugi ni mogel biti pastir kakor Gromov Mihec.
Razveselil se je Andrejec, da je kar poskočil s tal. Zdaj je prišla ura obračuna — oj, Mihec, pripravi se! Že dolgo te ima Andrejec na piki; pripravi se! Danes mu pač ne uideš.
Obe dlani je nastavil Andrejec k ustom in zaklical v hosto: »Ho, Mihec, ho!«
»Ho — ho!« se je zaslišal glas iz hoste. In Andrejec je spoznal, da je Mihec tam gori. Slišal je njegov glas in bo prišel bliže. In res — kmalu se je pokazal na parobku Mihec. Obstal je tam in gledal dol na senožet.
»Mihec, oj, Mihec, pridi dol k meni!« mu je zaklical Andrejec. Obotavljal se je Mihec nekaj časa; potem pa se je spustil v tek po bregu. Kmalu je stal pred Andrejcem. Bil je nekoliko manjši in slabejši nego Andrejec.
Temno ga je pogledal Andrejec.
»Ti, Mihec,« ga je nagovoril Andrejec, »ti veš, da sem večji in močnejši nego ti. Ali ni res?«
»Večji in močnejši si seveda,« je odgovoril Mihec in se je začudil. Kaj pomeni pač to, in kaj hoče Andrejec od njega?
»Dobro, da veš,« je nadaljeval Andrejec. »Zato ti pa rečem, da se takoj vlezi na tla. Potem pa hočem še dalje govoriti s tabo ... Ali se boš vlegel takoj!«
Bojazljivec je bil Gromov Mihec. Samo z jezikom je rad junačil in se hvalil. A v dejanju je bil velik bojazljivec. Zato se je res vlegel na tla, dasi se je dolgo obotavljal. Bal se je namreč Andrejčevih pesti.
Andrejec je pa stopil k njegovim nogam. Kakor strog sodnik je pričel govoriti: »Ali veš, Mihec, da si zloben človek? Če ne veš, ti pa povem jaz, da si hudoben. Kdo je razbrskal mojim črnim mravljam mravljišče, da begajo zdaj obupane okrog? Ti. — Kdo je ukradel siroti penici gnezdo in drobna jajčeca? Nihče drugi kot ti. — Kdo draži in zasmehuje našo Nežico na cesti ? Ti, Gromov Mihec .. . Priznaj takoj vse, drugače se ti bo slabo godilo!«
»Oj, Andrejec, pusti me!« je zatarnal Mihec in sklenil proseče svoje roke. «Saj pripoznam vse… Jaz sem razbrskal mravljišče, jaz sem vrgel gnezdo z jajčeci v vodo . . . oj, jaz sem nagajal vaši Nežici. Pusti me, Andrejec, pa nikoli ne bom več storil kaj takega . . .«
»Poklekni zdaj, ti Gromov Mihec, in obljubi mi, da ne boš več dražil Nežice.«
Pa je res pokleknil bojazljivi Mihec in z jokavim glasom je obljuboval; »Nikoli več, Andrejec Kovačev, nikoli več. . .«
»Dobro«, je dejal Andrejec zadovoljen. »A plačilo moraš dobiti. Glej, to za podrto mravljišče . .. to za gnezdo uboge penice . . . a to za zasramovanje naše Nežice . . .«
In dobil je Gromov Mihec tri zaušnice. Zatulil je milo in zakril z obema rokama lice. Glavo je pa sklonil še niže in je pričakoval novih udarcev. A Andrejcu se je zdelo kazni zadosti.
»Vstani in poberi se, odkoder si prišel!« mu je zaukazal. »Pa dobro si zapomni!« Mihec je poskočil stal in urno kakor srna je hitel po strmem bregu proti lesu. Kmalu je izginil za grmovjem. Morda je legel na trato in si zakril obraz v travo, ker ga je bilo sram, oj, tako sram! Pretepel ga je Andrejec in se bo hvalil zdaj na vasi. Smejali se mu bodo tovariši in kazali s prstom za njim: »Glejte ga Mihca — tepen je bil, strašno tepen od Andrejca! Pa se hvali, da je junak. Ta Mihec, ta bojazljivi Mihec!« . . .
Andrejec pa se je vlegel spet v mehko travo pod visoko skalo. Lepo se je pasla živina, in Andrejec je bil ves zadovoljen. Obračunal je z Mihcem, Nežica pa bo imela zdaj mir. Nihče se ji ne bo upal reči žalbesede, ker se bodo bali Andrejca. Pretepel je Mihca, pa bi morebiti še koga ... A Andrejčeve pesti so trde. Bolje je, da smo daleč od njih in jih ne čutimo ...
Jesen je prišla v planinski svet. Gore so se svetile v belem, svežem snegu, v dolini pa je venelo listje in je padalo na zemljo. Izpraznilo se je polje, in hladen veter je vel preko strnišč. Pastirjev je bilo po njivah polno: tuintam je gorel ogenj , in se je dvigal modrikast dim proti nebu. Kraj ognja pa je sedel vesel pastirček. Pekel je krompir in prepeval žalostno in veselo pesem.
Hišica gospe Amalije na širnem pašniku je bila že skoro gotova. Le nekaj dni še — in stala bo tam bela in lepa. Gospa pa se bo preselila tja in bo živela mirno in samotno. Potrkal bo tam na vrata ubog siromak in ne zaman. Radodarne roke gospe Amalije bodo sipale dobrote bogato okrog. Ljubili jo bodo vsi in molili zanjo.
Lep jesenski dan je bil tisto nedeljo, ko se je pripravljala mala Nežica za odhod v mesto. Z gospo sta pospravljali mnogo reči; kajti gospa se je namenila, da spremlja Nežico v mesto in ostane nekaj dni tam. Potem se pa vrne in se preseli takoj v svojo novo hišico.
»Nežica, tisto obleko pa kar pusti! Oblekla jo boš jutri za potovanje,« je dejala gospa, ko je mislila Nežica spraviti tisto obleko v odprti kovčeg. Deklica je položila spet vse nazaj na stol in rekla:
»Kam bom pa dejala to obleko, ki jo imam zdaj na sebi? Gospa. ..«
Gospa Amalija jo je prijela za drobno uho in jo pokarala:
»Ali ti nisem že večkrat rekla, da mi ne smeš reči »gospa« ? Saj pravim, ti neubogljivka!«
Nasmehnila se je Nežica. Pogledala je gospo vdano in odgovorila: »Odpustite mi, mama — moja zlata mamica! Nikdar več ne bom neubogljiva.«
Gospa Amalija jo je poljubila na čelo, Oj, kako srečno se je čutila zdaj, da je vzela ubogo deklico k sebi! Tolažba ji je bila v nesrečnih in žalostnih urah. Privadila se je je deklica popolnoma. Prostodušno in veselo je kramljala z njo. Bila je kakor solnčni žarki: kamor pridejo, povsod je veselje in vse je lepo in svetlo . . . Ljubila jo je gospa kot svojo hčerko, in Nežica jo je ljubila kot svojo mamico. Pa je bilo obema lepo in veselo življenje. Le tega se ni mogla Nežica privaditi, da bi rekla gospe »mama.« Dolgo časa je bilo treba, preden se je temu privadila.
Nič se ni Nežici poznalo, da je doma v ubožni kmetiški hiši. Bila je kakor pristno gosposko dekletce iz mesta. Njeno vedenje, njena postava, sploh vse na nji je bilo nežno in gosposko. Nihče bi ne bil verjel, da ji je tekla zibelka pod raztrgano kmetiško hišo visoko gori v hribih. Nihče bi ne bil verjel, da je to Nežica, sestrica Črnetovega pastirčka Andrejca.
In danes se je pripravljala za odhod v mesto. In če se je spomnila tega, se je je polastil čuden nemir. Kako bo tam, oj, kako bo tam? Ali bo veselje in sreča? Ali žalost in nesreča?
Toda gospa ji je pravila toliko lepega o mestu, da se je deklica kmalu potolažila. Radovedna je bila samo, kako bo tam, oj, kako bo tam! Pa se je zamislila včasih in ugibala…
Vse sta že pospravili z gospo, in vse je bilo pripravljeno za pot. Postarna gospodinja jima je prinesla kave in belega kruha. Sedli sta k mizi.
Takrat pa je pogledala gospa Amalija slučajno skozi okno.
»Glej, no, Nežica, ali ni tam Andrejec?« je rekla.
Nežica je skočila k oknu in vzkliknila: »Andrejec je, naš Andrejec!«
Stopila je tudi gospa k oknu in ga odprla. »Oj, Andrejec, pojdi no k nama v sobo,« je zaklicala.
Resnično — tam ob plotu je stal Andrejec-trmoglavec. Ko je zapazil gospo, je zardel v zadregi in ni vedel, kaj bi storil. Klobuček je snel z glave kakor v cerkvi in ga je stisnil pod pazduho.
»Naka, ne grem noter,« je pomislil in jo hotel kar odkuriti. »Sram me je . . .«
Takrat pa je že pritekla Nežica iz hiše. Prijela je bratca za roko in mu govorila: »Andrejec, ne bodi no tak, če te gospa kličejo! Pojdi z mano ...«
Obotavljaje se, je stopal Andrejec za sestrico. A pri vratih se ji je hotel kar iztrgati. »Ne grem ... no, če ne grem,« je ponavljal. »Sram me je . . .«
A že so se odprla vrata. Prikazala se je gospa Amalija, in Andrejec ni mogel več nazaj. Plašno je stopil v sobo in zamrmral komaj slišno: »Dober dan.«
»Glej ga Andrejca!« se mu je nasmehnila gospa. »Mimo gre, pa še noter ne bi bil prišel, če bi ga ne bili klicali. Oj, ti poredni Andrejec ti!«
Ničesar ni odgovoril Andrejec. Samo smehljal se je v zadregi in ni vedel, kam bi se dejal. Gospa Amalija je odmaknila stol in je skoro s silo posadila nanj pastirčka Andrejca. V najlepši obleki je bil Andrejec in se mu ni bilo sramovati nikogar. Mirno je sedel tam na stolu in se je še vedno smehljal.
»Kaj si prišel po slovo k Nežici?« ga je vprašala gospa Amalija.
»Sem,« je pokimal Andrejec in zardel.
»Pa si jo mislil kar odkuriti,« se je nasmejala gospa. »Zakaj nisi prišel kar sem v sobo?«
»Sram . .. sram me je bilo,« je odgovoril pastirček s povešenimi očmi.
»Oj, mama, kolikrat sem mu rekla, naj pride k nama!« se je oglasila Nežica. »Pa je govoril vedno in trdil, da ga je sram.«
Pogledal je začudeno Andrejec sestrico. Glej, rekla je gospe »mama«, kakor nekdaj zlati mamici, ki spi tam na pokopališču. Začudil se je Andrejec, ko je slišal to, in skoro ni mogel verjeti. Oj, sestrica ubogega Črnetovega pastirčka pravi gospe »mama«! Ali ni to neverjetno?
Še bolj se je začudil Andrejec, ko je prinesla gospodinja tudi zanj skledico kave. Pa tedaj se ga je polastila nova skrb. Oj, kako se pa je po gosposko? Kako naj prime drobno in majhno žličko, da bi ga ne bilo treba biti sram pred gospo? . . . Gledal je torej Andrejec od strani sestrico in srebal tako kot ona. Pa se mu ni zgodilo nič hudega, in Andrejca ni bilo treba biti sram.
Pogovarjali so se toinono, in Andrejca je minul kmalu ves strah. Prostodušno je odgovarjal na gospejina vprašanja, in ni ga bilo več sram. Seveda, vse lažje je tam na širni senožeti. Tam lahko govori človek, če-tudi ga posluša samo neumna živina! A tu je treba paziti, da ne poveš kakšne nespametne. Nasmejala bi se mu pač gospa na glas, in sram bi ga bilo, joj, tako sram!
Nežica je bila oni dan vsa vesela, četudi je vedela, da je to leto morda zadnji dan v domačem kraju. Kramljala je prisrčno in je dražila bratca, ker je bil tako redkobeseden. A nazadnje se je razvezal tudi Andrejcu jezik. Vračal je sestrici vse poredne besede in nazadnje so se smejali vsi.
»Škoda, da smo pospravili že vse,« je dejala potem Nežica. »Joj, naš Andrejec bi se lahko čudil. Pravil bi ciki in marogi jutri na senožeti o vsem, kar je videl tu.«
»Nič ne de,« se je odrezal Andrejec. »Bom pa pravil o Nežici. Poredna je, bom pravil, pa mene samo draži.«
»Kaj misliš, da bode prišla maroga za mano v mesto?« se je posmejala Nežica. »Misliš, da me bo oštela tam, zakaj te dražim?«
»Bodita no pri miru!« ju je posvarila gospa. »Saj sta danes zadnji dan skupaj.«
In domislil se je tega res tudi Andrejec, in tudi Nežica se je domislila. Neka tesna žalost se ju je polotila — in umolknila sta oba. Povesila sta glavi in se zamislila. Gospe Amaliji pa ni bilo to prav. Da bi ju spet razvedrila, jima je prinesla krožnik sladkega peciva. Pa se ju je polotila spet dobra volja.
Lep dan je bil takrat vsem trem. Dobro so se imeli vsi in so govorili veliko. Glej, pa je že zašlo solnce tam za Vitrancem, in iz temnih prepadov Razora je že vstajal mrak. Oj, čas je, Andrejec, da greš domov! Živina doma je že žejna in čaka mukajoča tebe. Gospodar Črne je hud, in njegovi prsti so trdi, če se dotaknejo rdečih ušes!
In šel je Andrejec; a ni šel sam. Spremljali sta ga gospa in Nežica do doma. Ponosno je korakal Andrejec skozi vas, in tovariši so ga gledali zavidljivo. Ustavljali so se na cesti 1n gledali začudeno za njim. Oj, ta Andrejec-trmoglavec! Gre z mestno gospo po cesti, pa se ne boji čisto nič* Joj, pogumen je in prevzeten — ta Andrejec-trmoglavec! …
Ločili so se pred Črnetovo hišo, in Andrejec je moral obljubiti, da pride jutri na postajo po slovo. Kmalu potem je započil Andrejčev glasni bič in se je zaslišal njegov glas. Krave je gnal napajat in vpil je in pokal z bičem. |
Gospa in Nežica pa sta krenili na pokopališče po zadnje slovo od dragih, ki počivajo v mirnem grobu. Bel in velik kamen se je svetil tam na grobu nesrečnega profesorja in je bil ovit z lepim, zelenim vencem. Pokleknili sta in molili gorko.
Kmalu nato pa je že ležala nad planinskim svetom črna noč, polna jesenskih zvezd ...
Vlak je izginil drugo jutro tam za ovinkom, in Andrejec je ostal sam. Še dolgo je gledal tjadol, kamor se je izgubil že davno vlak. Samo košček dima je še videl, pa tudi ta košček se je manjšal, dokler ni izginil popolnoma. Prazno je bilo, prazno vse širomokrog. Le modro nebo se je smehljalo nad planinami, a drugo je izginilo vse dol za ovinkom. In Bog ve, če se povrne še kdaj nazaj?
Hudo je bilo Andrejcu. Pa se je napotil žalosten proti vasi. Glej, zdaj je sam, tako sam! Starši mu počivajo tam na pokopališču, a sestrica je odšla daleč, daleč od njega v tuje mesto. Nikoli več je ne vidi zlate mamice in ljubega očka na tem svetu! Morda ne vidi tudi sestrice nikoli več…
Samo to je mislil Andrejec, ko je spel proti vasi. Žalosten je oblekel doma svojo delavno, zakrpano obleko in žalosten je gnal živino na senožet. Zakuril je tam velik ogenj in se je vsedel poleg njega. Mrzel veter je vel preko doline in razpihaval ogenj. Sipal je kar trumoma rumeno listje z dreves gori v lesu.
Andrejec je strmel nepremično v ogenj ... Oj, nikdar ni mislil, da mu bo tako hudo po sestrici, po ubogi Nežici! Zakaj jo je pustil? Zakaj ji ni rekel: »Ostani, Nežica, pri meni, da ne bom tako sam in žalosten na senožeti!« Pa bi bila morda ostala v domačem kraju in tudi gospa bi bila ostala . . . Zdaj pa je šla dobra sestrica v tuji svet, in težko in bridko ji bo po dragem rodnem kraju. Odšla je pač žalostna in morebiti se ne vrne nikoli več ...
Hudo je bilo Andrejcu, oj, tako hudo, da se je skoro razjokal. A stresel je z glavo, kot bi hotel odpoditi vse žalostne misli. Glej, ali ni prav, da je odšla Nežica v mesto v veliko šolo? Naučila se bo veliko in potem ji bo dobro. Vrnila se bo v domači kraj in bo ostala vedno pri njem. Še lepše jima bo življenje kakor zdaj — veselo in polno solnčnih žarkov . . . Andrejec, o Andrejec, nikar se ne žalosti, ampak z veseljem pričakuj tistega lepega časa! Ali čuješ, Andrejec? Nikar naj ti ne bo hudo; saj bo enkrat še vse dobro in lepo!
Tako si je govoril Andrejec in tolažil samegasebe. Spomnil se je tudi svoje ljube živine in je pogledal po nji. Izgubila se je skoro vsa tam ob grmovju kraj šumeče Pišence. Poskočil je pastirček na noge in zgrabil svojo palico. V tistem trenutku pa mu je dospelo na uho neko daljno, lepo zvončkljanje. Postal je Andrejec in poslušal. Tisto zvončkljanje pa je prihajalo vedno bliže in je bilo vedno bolj razločno. Čudil se je temu Andrejec. Hitel je preko senožeti proti grmovju, kamor je izginila njegova živina. Našel jo je tam in jo zavrnil nazaj na senožet. Zvončkljanje pa je bilo že čisto blizu, in Andrejec je obstal gori na vrhu.
In glej, izza vogala onkraj deroče Pišence se je pokazala tropa ovac, za njo druga, tretja . . . četrta — bila jih je cela vojska. Pastirji z dolgimi palicami v rokah in za klobukom velike, suhe šopke, so letali okrog njih in jih zaganjali na pot. Za ovcami pa so stopale počasi rejene krave; dolgo so hodile. preden so prešle mimo Andrejca. Beketale so ovce, mukale so krave; vmes pa so zvončkljali zvonci na vratovih živine in so klicali pastirji. Tam zadaj za vsemi pa je stopal stari Jozov Grega, véliki planinski pastir. Praznično je bil oblečen in na nogah ni imel več težkih lesenih cokelj. Kajti praznik je bil zanj danes, ko je prignal živino s planinskih pašnikov v dolino. Vso zimo se bo dolgočasil zdaj na vasi. Ko pa se prismeje pomlad, bo pa pohitel spet vriskajoč na veselo planino.
Zagledal je Andrejec Grego onkraj gorskega potoka in se je vzradostil.
»Pozdravljeni, stric Grega!« je zaklical.
Ozrl se je vanj Jozov Grega. Privzdignil je svoj zeleni, s šopki okrašeni klobuk in mu odzdravil:
»Bog daj dobro, Andrejec Kovačev!«
Potem pa je hitel za živino in izginil kmalu za grmovjem. Dolgo je gledal v tisto stran Andrejec, dokler mu ni vse izginilo izpred oči. Zvončkljanje je postajalo tiše, vedno tiše; a naposled je potihnilo čisto. Le veter je še šumel med velim listjem.
Andrejec je šel nazaj k ognju. Vrgel je nanj novih drv, in veter je kmalu razpihal velik plamen. Sedel je pastirček kraj ognja in se je spet zamislil ... Oj, vrnil se je Jozov Grega s planine, in zdaj se bo pričelo spet prijetno življenje. Edini njegov prijatelj je Jozov Grega, ki se vedno potegne zanj in ga ima rad. Vso zimo stanuje pri Črnetu v prijazni vežni izbici. Pipo tobaka kadi in dela toinono. Vedno je vesel in zadovoljen. Ob večerih pa sedi v veliki izbi kraj peči in pripoveduje povesti o planinah, o škratih, vilah, rojenicah, volkovih, o risih in medvedih. Poslušajo ga vsi tako radi, posebno pa Andrejec, ki ga hoče kar pojesti z očmi. Ko pa je letos spomladi odhajal na svoje drage gore, je še rekel Andrejcu:
»Ej, Andrejec, če boš priden, pa te vzamem drugo leto s seboj. Pri-služil si boš na planini denarja, in dobro ti bo . . .«
Oj, kako vesel je bil takrat Andrejec teh besedil Samo na planini bi bil rad — tam pri stricu Gregi. Kaj mu je bilo vse drugo na svetu! Kaj vsi zakladi in zlati gradovi tam daleč v tujem svetu! Samo na planino bi šel rad in živel tam pri dobrem Jozovem Gregi...
Tako je premišljeval Andrejec kraj ognja in se je radostil. Pač je šla sestrica daleč od njega, a zato mu je Bog poslal starega prijatelja, Jozovega Grego. Ne bo zapuščen in osamljen v domačem kraju. Sedel bo ob večerih pri peči kraj Grege in bo poslušal lepe povesti o planinah. Ali pa bo stopil k njemu v vežno izbico, ko bo kadil svojo pipo. Toinono bo pripovedoval Grega; a čas bo minil in prišel bo Božič in prišla bo Nežica. Pomlad bo prišla — in takrat bo odšel z Grego na planino past vaško živino. Lepo bo življenje tam gori; oj, tako lepo!
Dolg, neznosno dolg se je zdel danes Andrejcu dan. Komaj je že čakal večera, da bi smel gnati živino domov in bi poslušal spet starega planinskega pastirja. Ko je stalo solnce še za ped od gorskih vrhov, pa ni mogel Andrejec več zdržati. Pogasil je ogenj in spravil živino skupaj. Potem pa jo je pognal proti domu.
Grdo je pogledal gospodar Andrejca, ko je prignal nekoliko prezgodaj živino domov. Na pragu je stal, in oči so mu bile tako čudne. Plašno ga je pogledal pastirček in je spoznal je gospodar že zopet pijan, kar se je dogodilo v zadnjem času že velikokrat. Tiho je spravil Andrejec živino v hlev in je hotel potem stopiti v hišo, da vidi Jozovega Grego. A že na pragu ga dobi gospodar.
»Kdo ti je pa rekel prignati živino tako zgodaj domov?« je zarohnel Črne nad njim.
»Mislil sem . . . mislil sem,« je jecljal preplašeni pastirček in se ni upal pogledati gospodarju v obraz.
»Ti bom že pokazal misliti!« se je zadrl gospodar in udaril dečka po licu. Stisnil je Andrejec roko na goreče lice in ni zajokal. K zidu se je prislonil in ni rekel nobene. Še dvakrat ali trikrat se ga je dotaknila gospodarjeva težka roka. A ubogi pastirček ni jeknil niti enkrat. Naslanjal se je na zid in si zastiral z rokami goreča lica. A ni jokal. Le telo se mu je treslo; ali od bolesti ali od žalosti — kdo ve?
Gospodar je odšel, mrmrajoč nekaj nerazločnega. Mimo vogala je zavil naravnost v gostilno. Nekaj časa je še slonel Andrejec tiho ob zidu, potem pa je pogledal okrog sebe. Nikogar ni bilo blizu, in mrak se je storil popolnoma. Naravnost v vežno izbico je šel Andrejec, tja, kjer je stanoval Jozov Orega. Za peč se je usedel in se podprl s komolcem ob mrzli zid. Črna tema je bila v izbici, a Andrejca ni bilo strah.
Tako ga je našel Jozov Grega, ko je prišel črez uro v izbico, da poišče svojo pipo. Toliko novega bi vedel povedati tam v veliki izbi, pa brez pipe se pripoveduje težko. Prižgal je svečo in zagledal takrat Andrejca pri peči.
»Kaj pa ti delaš tu, raca na vodi?« se je začudil. »Pa te iščejo vsi okrog in večerja te čaka na mizi.«
A Andrejec-trmoglavec ni odgovoril. Še niže je sklonil svojo glavo in niti pogledal ni strica Grego. Stari pastir je že našel svojo pipo in je stopil z gorečo svečo tik pred molčečega dečka. Roko mu je položil na glavo in ga stresel nalahko.
»Ali čuješ, Andrejec?« ga je nagovarjal. A mladi pastirček se ni ganil. Saj mu je bilo tako hudo v srcu, da je le še komaj, komaj zadrževal jok. — Z glavo je pomajal Jozov Grega in odšel iz izbice. Kmalu nato pa se je povrnil z gospodinjo.
»Glej, no — kaj se kujaš, Andrejec!« je rekla gospodinja. »Pojdi k večerji! Nič se ne žalosti zaradi tega, kar ti je storil gospodar. Jutri mu bo pa žal. . . Kar k večerji pojdi, Andrejec, pa bo dobro!«
A Andrejec-trmoglavec se ni ganil. Le tupatam se je stresel, kakor bi zadrževal jok, ki je hotel na vsak način na dan. Ni dvignil oči in tudi izpregovoril ni. Pa se je obrnil Jozov Orega h gospodinji in ji rekel:
»Veš kaj, Nana — kar sem prinesi večerjo, bo pa enkrat pri meni jedel.«
Upihnil je Grega svečo in prižgal petrolejko na mizi. Luč je obsvetila prijazno izbico, katere stene so bile polne čednih podobic. A okvirji vseh podobic so bili lepo okrašeni z velikimi, belimi planinskimi rožami. Postelj je stala tam ob steni in je bila pogrnjena z belo rjuho. Nizka omara, mizica in dva stola — vse to je bilo borno pohištvo Jozovega Grega, planinskega pastirja.
Gospodinja je prinesla skledo in jo postavila na mizo. Njenega krila pa se je držal mali Jožek-poniglavček, gospodarjev petletni sinček. Čudno je gledal Andrejca, in nikakor mu ni hotelo v glavo, zakaj Andrejca danes ni bilo k večerji v veliko izbo.
Gospodinja se je obrnila k Andrejcu, ki je še vedno tiščal glavo na prsa in imel klobuček potisnjen globoko na oči.
»Nikar se ne kujaj, Andrejec,« je rekla. »Kar k mizi sedi pa zajmi!«
Andrejec pa ni črhnil besedice. Nevoljna se je obrnila gospodinja od njega in odšla iz izbice. Za njo pa je hitel Jožek-poniglavček in tam na pragu se je prijel spet maminega krila. Še enkrat je pogledal začudeno Andrejca, potem pa je mama zaprla vrata.
Ko sta bila sama, je stopil stari Grega k pastirčku.
»Eh, ne bodi tak! Kar zasmeji se, pa bo vse dobro. Kaj bi se kisal?«
Zdaj šele je dvignil Andrejec glavo. Popravil si je klobuk in pogledal na Grego.
»Meni je hudo, stric Grega,« je rekel. »Strani pojdem . . .«
»Strani misliš?« se je začudil stari pastir. »Ne bodi neumen! Kam pa hočeš zdaj na zimo?«
»Kamorkoli,« je odvrnil Andrejec, in potem sta molčala oba.
»Potrpi še črez zimo,« se je oglasil naposled Grega. »Spomladi pa te vzamem s sabo na planino.«
»Oj, težko bo, stric Grega, težko!« je vzdihnil Andrejec. »Gospodar me tepe pogosto ... Pa da me je pretepel ravno danes, ko je odšla Nežica!«
Hudo je bilo pastirčku. Porosile so se mu oči. Šel je k mizi, sedel na stol in podprl glavo z roko. Nežica, da, Nežica je zdaj srečna. V daljnem mestu je zdaj kraj gospe, in njene oči se čudijo veliki krasoti. Njeno zlato srce pa je tako srečno! . . . A on je sam in zapuščen pri trdem gospodarju in drugega nima kakor žalost, veliko žalost.
Staremu pastirju pa se je smilil deček; saj ga je imel rad. Sirota je in nima nikogar, ki bi se potegnil zanj. A če nima nikogar, pa še vedno živi stari Grega, ki hoče siroto varovati in skrbeti zanjo. Dobro pozna Andrejca. Nekoliko trmoglav je, a ima srce zlato in dobro. Nikoli ne bo pustil stari Grega, da bi hudo delali z dečkom in mu kvarili tisto dobro srce. Ne, nikoli, pa četudi je samo planinski pastir!. . .
Poleg dečka sede stari Grega. Dolgo mu prigovarja, dokler ga ne potolaži popolnoma. Potem pa zajame Andrejec z žlico iz sklede; a veliko ne more jesti, ker mu je še vedno hudo v srcu. Nato pa pričneta govorili. Pravi dečku stari Grega o planinah, o lepem pastirskem življenju tam gori. Zvesto ga posluša Andrejec in tako pozabi na svoje gorje.
»Z Vami pojdem, stric, z Vami, ko pride pomlad,« dé Andrejec, ko umolkne Grega, da si prižge svojo pipo. Stari pastir puhne dim pred se in odgovori:
»Pojdeš, Andrejec, pojdeš. Bom že jaz govoril z županom, in naredili bomo tako, da pojdeš.«
Vesel je bil tega Andrejec. Izpolnile se mu bodo edine želje, ki jih je imel na svetu — na planino pojde. Lepo bo tam življenje in veselo. V solnčnih dnevih bo hodil prost in svoboden po prosti planini za živino. Na skali bo sedel in prepeval, da se bo razlegalo daleč na bele snežnike. Zvečer pa bodo sedeli tam pred kočo. Kuhal bo v velikem loncu stric Grega večerjo. Pripovedoval bo to in ono, in smejali se bodo veselo. Nad njimi pa bodo gorele tako blizu zvezde in mesec bo svetil . . . Tuintam pa bo šel ob nedeljah zjutraj na vse zgodaj v dolino. Na okno sestrice Nežice bo potrkal. Odprlo se bo okno, in ponudil bo sestrici velik šopek najlepših planinskih rož. In Nežica bo vesela.
Mislil je tako Andrejec, ko je poslušal starega Grego. Bil je spet vesel in je pozabil že popolnoma na trdo roko gospodarja Črneta. O Nežici je pripovedoval stricu Gregi — kako je postala gosposka in kako je odšla v daljno mesto v velike šole. Pa tudi o gospe je pravil in o njeni veliki dobroti.
Čudil se je stari Grega in krepko vlekel iz svoje pipe. »Raca na vodi!« je dejal. Jo pa je res lepo! Vidiš, Andrejec, da Bog ne zapusti sirot. V zlati knjigi so zapisane sirote v nebesih, in tiste knjige so vedno odprte, da vedo angeli, komu naj posebno trosijo dobrote z nebes.«
»Pa imajo res zlate knjige v nebesih?« se je začudil Andrejec. In sirote so zapisane tam?«
»Res, pravzares,« je odgovoril Grega. In ker je rekel to stari pastir, mu je deček verjel. Še dolgo sta govorila pastirja, in ko je bilo že pozno, sta se ločila. Andrejec je šel na podstrešje in molil k svojemu angelu, naj ga zapiše v tisto zlato knjigo, če ni že zapisan v nji. Potem pa je mislil na Nežico. Bog ve, kako ji je danes v daljnem mestu? Morda misli na bratca, kakor misli on nanjo. Morda pa sanja zlate sanje o domačih gorah in o domačih logih.
Zaspal je Andrejec. Prišle so k njemu sanje, nevidno in nalahko, in ubogi pastirček se jih je razveselil … Glej, izpolnile so se mu srčne želje: na planini je zdaj in pase bele ovce. Za njimi hodi daleč, daleč naokrog do belih skal. Tam pa stopi na višino in zavriska, da hiti njegov glas globoko v dolino. A hipoma zraste iz tal starček z dolgo, sivo brado in mu pomigne, naj gre za njim. In Andrejca vleče neka skrivna moč in molče stopa za starčkom. Prideta v prostran gaj in stopita v srebrni gradič, ki stoji sredi gaja. V svetlo dvorano prideta in se usedeta za zlato mizo. Na mizi pa leži velika knjiga, ki se sveti, kakor bi bila vezana v same solnčne žarke. Starček jo odpre in pokaže pastirčku molče z roko, naj stopi bliže. In Andrejec pogleda v knjigo in vidi zapisano tam svojo sestrico Nežico. Toda starček vzame z mize oglje in prečrta tisto ime.
»Zakaj si izbrisal našo Nežico iz zlate knjige?« ga vpraša Andrejec.
»Zato, ker ni več sirota,« odgovori starček. »Dobila je na zemlji drugo mamico. V tej knjigi pa so zapisane samo sirote.«
»Ali je moje ime tudi notri?«
»Ne. Toda zdaj ga hočem zapisati. Molil si k svojemu angelu, naj te zapiše v zlato knjigo. Angel pa je stopil k meni in mi naročil, naj te zapišem vanjo. Glej ...«
In starček vzame zlato pero in z velikimi črkami napiše Andrejevo ime na belo stran. Črke se zaleskečejo, kot bi bile pisane s samimi solnčnimi žarki. Andrejcu se kar sveti pred očrni, da skoro ne more več gledati v zlato knjigo. A starček jo zapre in vstane. Andrejca prime za roko in ga pelje iz zlate dvorane in potem iz srebrnega gradiča. Skozi gaj ga popelje nazaj na višino in izgine kar naenkrat. Andrejec pa stoji sam na skali in ne vidi skoro ničesar okrog sebe. Tako mu je omamila oči zlata knjiga...
Sanjal je tako Andrejec tam na podstrešju. Drugi dan pa je premišljeval vedno in vedno, kaj pomenijo te sanje. Zvečer pa je smuknil v izbico k staremu Gregi in mu je razložil svoje sanje.
»Ej, ali ti nisem pravil?« je dejal Grega. »Lepe sanje so to in pomenijo tudi nekaj lepega. Le nič se ne boj, Andrejec! Zima bo kmalu v kraju in potem . . . potem ...«
A ni izpregovoril Grega do konca. Takrat so se odprla vrata in gospodar je stopil noter in se je spotaknil. Nesrečni Črne je bil namreč zopet pijan.
»A, tukaj tičiš, ti ptiček,« se je posmejal Andrejcu. Jaz pa naj nastiljam živini. Seveda, jaz . . . jaz — pastir naj pa polega za pečjo . . .«
»Oj, stric, saj sem že nastlal,« se oglasi Andrejec. »Kar pojdite gledat!«
»Kaj, jaz naj grem gledat?« se zadere gospodar. »Oj, ti seme malopridno!«
Dvigne roko, da udari Andrejca, a Grega mu jo prestriže. Deček pa porabi ugodno priliko, da se zmuzne skozi vrata in zbeži na podstrešje. Grega in gospodar pa sta se prepirala še dolgo v izbici. Branil je stari pastir ubogega dečka, a gospodar se je razvnel raditega. Šele gospodinja, ki je prihitela preplašena iz kuhinje, ju je pomirila.
Andrejec pa je ležal v tem času na postelji. Skrival je obraz v blazini, a ni jokal. Saj Andrejec-trmoglavec ni jokal nikoli, pa če mu je bilo v srcu še tako hudo! Dolgo, dolgo je bdel z zaprtimi očmi in mislil žalostne misli. Naposled pa je le prišlo spanje in s spanjem vred lepe in prijetne sanje ...
(se nadaljuje, beri na [1])