Iz ljubezni do starišev

Iz ljubezni do starišev.
Alojzij Stroj
A. Stroj.
Izdano: Pomladni glasi 1892, 49–59
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V podnožji prijaznega grička blizu Blejskega jezera stoji bela kočica. Skromno stanovanje zadostuje maloštevilni Logarjevi očetu Andreju, materi Marijani in pa sedemletnemu sinčku Janezku. Ubožni so Logarjevi, vendar zadovoljni in srečni. Še pred dvema letoma se niso pritoževali, ko je precej huda bolezen napala mater Marijano, ampak so prenašali vse nezgode s krščansko potrpežljivostjo. Logarici je bilo kmalu bolje, a oslabela je v bolezni tako, da se je pozneje le z naporom lotila vsakega težkega dela. Zato je hodil Logar bolj pridno v gore, kjer je pomagal premožnejšim sosedom, ki so sekali drva in jih spravljali v dolino. Tako je pošteno preživil ženo in sinčka.

Bilo je neko nedeljo popoldne meseca majnika. Logar in Logarica sta sedela v sobi; Janezek se je pa igral na travi pred hišo.

»Ne vem, kako da sem še vedno slabotna!« pravi Marijana Andreju.

»Bolezen se ti še pozna,« odgovori Logar.

»Zjutraj sem bila pri sv. maši na Bledu. Z Dolžanovo Rezo sem govorila, pa mi je svetovala, naj si privoščim včasih kaj goveje juhe. Pa kje naj jo revica dobim?«

Okno je bilo odprto, tako da je Janezek slišal te besede; zelo so mu šle do srca.

»Mati, dobra mati nimajo denarja! Ne morejo si kupiti mesa in skuhati juhe, da bi se okrepčali!« Take misli so so porajale v dečkovi glavi. Nekaj časa še sedi zunaj, potem pa odloži igrače, vstane in gre v hišo.

»Oče, ali smem iti nabirat jagod v reber?« poprosi vstopivši v sobo.

»Le pojdi, pridi pa za dne domov!«

»Seveda pridem! — In ono majhno košarico v veži bom vzel.«

»Saj ne boš toliko nabral! Pa le vzemi, če hočeš,« kličejo še mati za njim.

Veselo hiti deček po zelenem hribčku za domačo hišo do dobro mu znane rebri. Zakaj se je tako hitro premislil, pustil igrače pa šel nabirat jagod? — Dopoldne sta bila z očetom pri službi božji na Bledu. Predno sta se vrnila domov, šla sta nekoliko po vasi. Tu je videl Janezek dečke in deklice, ne veliko večje od sebe, ki so stali pred hišami in imeli pred seboj v košaricah rdeče jagode.

»Kaj pa čakajo tukaj ?« povprašal je sinček očeta.

»Jagode prodajajo gospodi,« odgovore mu oče.

Teh besed se je spomnil Janezek in si mislil: »Zakaj bi tudi jaz ne nabiral jagod in jih nosil na prodaj? Denar bi dal materi, da bi si kupili mesa.«

Silno vesel se loti dela, a le počasi se polni posoda. Solnce se že nagiblje k zatonu, a gorko je še, in dečka muči huda žeja. Kako rad bi sam zobal lepo rdeče jagode, pa premaguje se, da preje napolni košarico.

Lep večer napoči; nebo je čisto, le proti zahodu obrobljeno z rdečim pasom. Živahno je v v dolini: mnogoštevilni čolnički se zibljejo po mirnem jezeru, veselo petje odmeva od bližnjih holmov.

Tudi Janezek čuti v svojem srci neko posebno veselje, ko stopa domov s polno košarico.

»Kaj, da si bil danes tako priden!« pohvalijo ga oče, ko postavi jagode na mizo.

»Kaj ne, da jih jutri lahko nesem na Bled na prodaj?« zaprosi sinček.

Nekako nepričakovana je bila ta prošnja očetu.

»Premalo jih je.« 

»Ako jih pa naberem jutri zjutraj še eno košarico in popoldne zopet eno, ali jih potlej smem nesti?«

Logar se je čudil temu govorjenju, a da bi za zdaj pomiril dečka, dovolil mu je, česar ga je prosil.

Drugi dan res nabere Janezek zjutraj eno košarico in popoldne še eno.

Krasno jutro je prišlo za onim dnem. Gorski velikani so se lesketali v vzhajajočem solnci, rosne kapljice pa so odsevale kot svetli biseri. Pogumno je stopal Janezek s svojimi jagodami proti Bledu. Obstal je pred veliko hišo, kjer so bili že drugi prodajalci. Srečo je imel prvi dan; kmalu je vse prodal.

»Denar bodem hranila!« dejali so mati, ko jim je Janezek izročil svoj skupiček. »Ko bodeš spravil več skupaj, kupili ti bodo oče nov klobuk.«

»Mati, prosim, vzemite vi sami, da si bodete kupili mesa!«

Obrnila se je Logarica na stran, da ni zapazil Janezek svetlih solz, ki so ji stopile v oči. Ničesar ni mogla odgovoriti; sinček pa tudi ni čakal odgovora, ampak je vzel zopet košarico in šel nabirat v zeleno reber rdečih jagod.

Minilo je kakih štirinajst dnij. Janezek se je že privadil novemu poslu. Poleg jagod je nosil zdaj na prodaj tudi šopke planik. V tem času je šel namreč nekega dne z očetom v planino; na precej strmi pečini je zagledal bele planike, kakor jih je videl na Bledu. Uren in gibek kot veverica, bil je precej na skali in si jih natrgal. Mati so mu jih povili v lične šopke, da jih je nesel na prodaj.

Zopet je bil nekega jutra Janezek na Bledu; jagode je kmalu prodal, le dva šopka planik je še imel. Jutranji šetalci so se veselili lepe prirode; sprehajali so se okoli jezera, potem pa navadno zavili v bližnji gozd, ki je bil poln prebujnega življenja: ptice pevke so veselo pele, cvetice so cvele v živih bojah in širile opojno vonjavo.

Tedaj prideta mimo Janezka dva gosposka dečka. Zdrava rdečica jima je razlita po obrazu, in lična obleka se tesno prijema lepo razvitih udov. Ubogi Janezek ju gleda, a vendar mu ni hudo, da ne more biti tako oblečen kot gosposki otroci.

»Pa kaj, da ne gresta naprej?« mislil si je, ko sta dečka obstala in ogledovala šopke planinskih cvetek. Zazdelo se mu je, da jima ugajajo lepe bele planike, vzel je torej šopka in ju ponudil dečkoma. Nekaj časa sta se branila, potem pa vzela s hvaležnim pogledom. Janezek pobere košarice in ide domov.

Nekako prijateljstvo se je razvilo po tem dogodku med gosposkima dečkoma in Janezkom. Kolikrat koli sta dobila od roditeljev kak novec, prišla sta k Janezku kupit jagod. Večkrat sta tudi ostala pri njem in se kaj pomenkovala z njim.

***

Nekoliko časa potem sta bila Logar in njegov sin v planini: oče je sekal drevesa, Janezek pa iskal planik.

Mirno je bilo v gozdu. Le zdaj pa zdaj se je oglasila ptica pevka; v dalji so se čuli zvonci pasoče se živine, in včasih se je oglasil glušeči črednikov rog. Vmes so pa jednakomerno odmevali udarci Logarjeve sekire.

»Pazi, pazi«, zavpije oglar, ki je žgal oglje nedaleč v dolini, »smereka pada!«

Zašumelo in zahreščalo je med drevjem — smereka je pala.

»Za Božjo voljo, pomagajte!« zaječal je Logar pod drevesno težo. Ozrl se je pač, kam se nagiblje smereka, pa pogled ga je toliko premotil, da ni dovolj urno ubežal.

Oglar priteče; a sam ne more pomagali ničesar. Svojega tovariša gre klicat na pomoč, ki je bil bolj oddaljen od pozorišča, in obadva odvalita smereko raz nesrečnega Logarja.

»Hvala Bogu, da ni bilo hujšega!« spregovori tiho Andrej in se poskuša vzdigniti, a ni šlo. Nog ni mogel rabiti. Veselo je priskakljal Janezek s šopkom planik in že od daleč vpil: »Oče, ali ste jo že podrli?«

Toda joj, kaj vidi! ...

»Noga je zlomljena, ali pa še obe!« de bolj tiho oglar svojemu tovarišu. »Vsaj v najino kočo ga nesiva, da bode na mehkem ležišči!«

»Ko bi bil ranocelnik blizu!« de bolj glasno drugi.

Logar je molče trpel, Janezek pa jokaje sedel poleg očeta.

»Kje je pa ranocelnik?« povpraša hitro deček.

»Na Bledu pri P. ga dobiš; a težko, da bi gori prišel,« dostavi oglar.

Tedaj vrže Janezek planike od sebe in steče proti dolini.

»Lej ga no! Hodi pametno; saj se lahko še sam ponesrečiš!«

A deček je komaj čul te besede; hitel je čez drn in strn, da bi dospel preje v dolino.

Bil je že sredi pota. Noge so ga jele boleti, ker je ves čas tekel. Tudi ostro kamenje ga je bodlo. Hotel je malo počiti, a ni mu dalo: oče neznano trpe. Tekel je naprej, po navadni poti ni hodil zaradi večkratnih ovinkov; šel je kar po jarkih, ki so jih razkopali v deževnem vremenu gorski hudourniki.

»Joj, joj!« zakliče in sede hipoma na tla. Kaj je bilo? — Oster kamen mu je urezal peto, in rdeča kri je porosila suho zemljo. Bolelo je dečka, hudo bolelo, pa oče trpe še več! Odtrgal je pest prstnega mahu, del ga na rano, zavezal z robcem in hitel proti Bledu. Že je v dolini. Še pol ure. Robec je že krvav! Malo mora počiti, ker so ga jele moči zapuščati. — Vstane. Novo moč mu daje misel, da je že blizu ranocelnika. Pride do hiše, katero je omenil oglar. »Ranocelnika ni danes tukaj! V kopališči L. je!« »Še četrt ure!« vzdihnil je deček in stekel naprej. Prisopiha do kopališča. Smijali so se bosonogemu Janezku, ki je povpraševal za ranocelnika. »Ne boj se! Kri ti ne bode odtekla!« rekel mu je hlapec. Prišel je uprav mimo ranocelnik. »Oj pojdite z menoj! Na očeta je smereka pala in jim zlomila nogo.« »Pa kje so oče?« »V planini, v Virjanici!«[1] dejal je deček in pokazal s prstom gori v planino. Zdravnik je pogledal na uro. Poldne je bilo in silna vročina je pripekala. Ni prijetno v takem hoditi v planino. Menda je slutil deček, da zdravnik kaj podobnega misli, in polile so ga bridke solze. Zadaj sta stala naša znanca, onadva gosposka dečka, in čula ves pogovor. Takoj skočita k očetu, ki se je v bližini pomenkoval s tujim gospodom, in ga tako dolgo nekaj prosita, da ide ž njima k ranocelniku.

Še je deček jokal pred njim; on pa si je nekaj pomišljeval.

Oče pokliče ranocelnika na stran in govori ž njim.

Janezku je bilo vedno huje. Obila izguba krvi ga je toliko oslabila, da ni mogel več stati. Dečka sta opazila sledove krvi na tleh in radovedno povpraševala za vzrok.

»No, ali mi boš ti pot kazal?« pravi ranocelnik Janezku.

»Da, da! Prosim, hitiva!« in hotel je vstati.

»Oče, vidite, kako mu kri teče!« reče mlajši deček.

Pristopili so vsi bližje. Ranocelnik odveže robec.

»Kaj si si pa naredil? Drži še malo robec, da dobimo vode!«

Dečka hitita po vodo, ranocelnik vzame svoje priprave, in ko se vrneta z vodo in izpereta rano, obeže ga, potem pa mu reče: »No, zdaj bode dobro. Le malo počij tukaj! Kažipota v planino priskrbim si že sam!«

In odšel je ranocelnik; odšel je tudi oče gosposkih dečkov tako hitro, da ga Janezek še zahvaliti ni mogel. Zopet so ga polile solze, a zdaj solze hvaležnosti.

***

Kako kmalu mine leto! — Letovičarji so odšli z Bleda in se zopet vrnili. Krasna je bila priroda in silno vabljiva!

Dečki in deklice so prodajali rdeče jagode in lične šopke belih planik. A zaman sta iskala naša mlada znanca med njimi Janezka. Po oni nesreči na planini sta šla lansko leto nekaterikrat obiskat Logarjeve. Očetu je hitra ranocelnikova pomoč pomagala; za mesec dnij je že šel ob palico oprt na vrt in se veselil dneva, ko bode zopet mogel hoditi na delo.

Janezkova rana pa ni bila tako neznatna, kakor je mislil prvikrat ranocelnik. Trudoma je prišel tedaj domov in moral drugi dan v posteljo. Oče njegovih mladih prijateljev je poslal še večkrat ranocelnika k Logarjevim. Gospodarja je kmalu ozdravil, a o Janezku je govoril vedno dvomneje. — Mlada prijatelja sta rada zahajala v kmetiško kočo, kmalu pa je prišel čas, da sta se vrnila v mesto. Janezek jima je podal roko rosnih očij. O, koliko hvaležnost je izražal ta pogled!

Ker pa letos ni bilo Janezka med prodajalci, napotita se v nedeljo popoldne njegova prijatelja do Logarjevih. Pot ju privede mimo pokopališča.

»Kaj niso tam le Janezkovi stariši?« reče mlajši, kažoč na pokopališče.

»Seveda! Stopiva tja, da zveva, kje je Janezek!«

Logarica je klečala poleg groba, na katerem je raslo polno lepih cvetek. Logar pa je upravkar obesil venec na lesen črn križ.

»Oče, čegav pa je ta grob?« vprašata dečka, ko ju Logar še opazil ni.

»Vidva sta tukaj?« začudi se Logarica in vstane. »O, kako je želel Janezek, da bi vaju videl še enkrat pred smrtjo! Kako je prosil, da zahvalimo vaju in vajinega očeta za toliko dobrot!

»Janezek je torej umrl?« vzklikneta dečka hkrati in zaplakata. Na to poklekneta, skleneta ročice in goreče zamolita ...

Tudi očeta gosposkih dečkov je genila vest o Janezkovi smrti. Bogati gospod se ni ustavljal prošnjam svojih sinkov in dal napraviti mal kamenen spomenik za rajnikov grob. Na tem grobnem kamenu je bilo z zlatimi črkami zapisano, da je blagi deček umrl iz ljubezni do starišev.

  1. Danes je ime nekdanje planine nad Zatrnikom Berjanca. --mhladnik