Iz mojega življenja v gorah: Julijske Alpe

Iz mojega življenja v gorah Julijske Alpe Julius Kugy

Izdano:	Planinska matica: 1937. Prevedla Mira Marko Debelak-Deržaj.
Viri:	dLib [1]
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Uvod

Trinajst let po izdaji dr. Kugyjevega dela »Iz mojega življenja v gorah«, ki si je domala osvojilo ves alpinski svet, izide slovenski prevod knjige. Pravzaprav dolga doba za knjigo, ki govori večidel o slovenskih gorah.

Avtor je izjemno dovolil, da obsega slovenski prevod le oba predgovora, prvi poglavji »Gorska pomlad« in »Scabiosa Trenta«, vsa poglavja o Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alpah ter zadnje poglavje »V predgorju«.

Prevod je predvsem namenjen mladini, da more brati to edinstveno delo brez znanja tujega jezika; delo, ki opisuje klasično dobo hribovstva v slovenskih gorah. Vsakdo mora brati dr. Kugyjevo knjigo, če hoče spoznati zgodovino Julijskih Alp.

Nam vsem, ki še koreninimo v predvojnem in vojnem času, Kugyjeva knjiga ni tako tuja kot je naši mladini. Kriv temu je deloma slog, v katerem se zrcali in odraža nemško meščansko gledanje, ki strogo poudarja vrzel med »gospodo« in »navadnim človekom«. Drugi vzrok, da Kugyjeva nemška knjiga ni naša, tiči v tem, da ne čutiš povezanosti ljudstva z gorami, to je slovenskega življa, slovenske miselnosti in predstave, ki je tesno povezana z domačo grudo – posebno z gorami, kjer so domovali dolge veke naši bogovi, viharni in gorski duhovi, bele žene, krivopete, kombali, vedomci in škratje. V Kugyjevi knjigi srečaš Zlatoroga in rojenice, a le težko se spomniš, da so to slovenske bele žene in da je Zlatorog zlatorogi kozel stražar Perunovega zaklada.

Slovenski prevod sem prilagodila našem ugledanju in pojmovanju, v kolikor je dopustno. Sloga nisem smela zabrisati, sicer bi Kugyjeva knjiga ne bila več Kugyjeva. Naša mladina naj ne pozabi, da je Kugy Nemec, čeprav teče v njegovih žilah tudi slovenska kri. Kot Nemec je hodil po slovenskih gorah, ki so bile takrat avstrijske in ne naše, čeprav nosijo v imenih pečat naše duše in vere naših dedov. Avstrijski in nemški hribovci so torej tedaj osvajali te gore, če zamolčimo tihega nestorja slovenskih alpinistov – dr. Henrika Tumo. A vse to ne zmanjša dr. Kugyjevih velikih zaslug za razvoj alpinistike v Julijskih Alpah. Dr. Tuma pravi v svoji knjigi »Razvoj in pomen alpinizma«: »Ni najmanjša zasluga dr. Kugyja za razvoj alpinistike v Julijskih Alpah, da je poiskal in izučil pozneje izborna vodnika Andreja Komaca »Mota« in Josipa Komaca »Paver« v Trenti, Antona Ojcingerja v Ovčji vasi in Pesamosco Osvalda v Piani-Raccolani. Pred dr. Kugyjem je bil alpinizem v tihi Soški in Belski (Fella) dolini nepoznan. Dr. Kugy je prebudil Trentarje, da so se jeli zavedati pomembnosti svojih gor. Pri današnjih razmerah, ko vsak mladenič pleza prosto po najstrmejših pečinah Alp brez vodnika, plezalec lahko dobi tovariša tudi za še tako nevarno turo, dočim se naši boljši plezalci že skoraj sramujejo hoditi z vodnikom. Dr. Kugyja kakor večino prvih klasičnih alpinistov je treba soditi s podlage, katero so oni ustvarili. Iz te se je moralo pozneje razrasti to, kar je danes. Treba pa je imeti pred očmi, da prvi vodniki niso bili profesionalci, ampak sprva sami amaterji. Sprejel je spremljanje turista, tujca le oni, ki je čutil v sebi ljubezen do prirode, veselje in moč za uveljavljanje. Bili so to v prvi vrsti divji lovci, ki so to postali ne le iz gole lovske strasti, marveč jih je zavest lastne moči že poprej gnala v pečevje, ali pa kožarji, ki so iskaje izgubljene koze zašli v strmine, na grebene, koder se jim je kazala vsa sila in lepota prirode. Čut divjega lovca in kožarja, da vodi, da je odgovoren za življenje neznanega mu tujca, jih je umski dvignila in ločila iz splošne mase domačinov. Lahko vidimo v prvih alpskih vodnikih cvet domačega alpskega prebivalstva. Le tako razumemo prve alpiniste v družbi vodnikov, posebej dr. Kugyja, pomen prve klasične alpinistike ter nje poznejši razvoj. Dr. Kugy je bil pri vseh turah iniciator in duhovni vodnik. Turo je skrbno najprej proučil geografsko in geološko. Saj je bil temeljni cilj nemško-avstrijskega alpskega društva »Erschließung der Alpen«, odkritje Alp. Komaj se je dr. Kugy zavedel pomena alpinizma, je pisal bolj ali manj znanstvene članke. Njegov opis Julijskih Alp v velikem delu »Die Ostalpen« še danes služi za podlago imenoslovju našim znanstvenikom in turistom, dasi deloma izgrešeno.«

Imena, ki jih navaja dr. Kugy v svoji knjigi za Julijske Alpe, so deloma napačna, oziroma netočno podana. To je razumljivo, če vemo, da niti Kugy, niti profesor Gstirner nista znala slovenski. Zadnji je po naših gorah raziskoval imenoslovje. Poleg domačih imen, ki jih dostikrat ni prav razumel, je sprejel v nomenklaturo Julijskih Alp tudi vrsto imen, ki so jih skovali turisti. Slovenska imena mu je razlagal profesor dr. Šket. Dr. Kugy prav gotovo ni namenoma popačil in izmaličil nekaterih domačih imen. To dokazuje njegov odstavek v poglavju o Triglavu, ko pravi: »Zdi se mi, da ljudska duša prav tako občuti in hodi po podobnih poteh ter šele tedaj da gori ime, ko je po stoletnem opazovanju popolnoma in resnično spoznala njeno osebnost in značaj. Zato naj vsakdo spoštljivo in z ljubeznijo uporablja domača imena, ki jih je dalo goram ljudstvo. Iščimo jih, če so zgubljena, ljubosumno jih tudi varujmo, da ne bodo nadomeščena s hoté spremenjenimi in zmaličenimi imeni. S svojim svojskim glasom in prvobitnostjo so postala del osebnosti gore. Čestokrat tudi bolje in točnejše podado opis, vtis in poetično razpoloženje gora, s katerim so se približala opazovanju in zavesti ljudstva iz temine vekov.«

Vprašanja imenoslovja se moram dotakniti iz dveh razlogov:

1. V svojem prevodu dr. Kugyjeve knjige sem postavila na prvo mesto domače ime (najsi bo slovensko ali furlansko), kjer že avtor ni napisal pravega; na drugo mesto ime, ki ga navaja avtor. Ime v oklepaju je torej poimenovanje, ki ga rabi avtor v svojem originalnem delu. Le v poglavjih iz Zahodnih Julijskih Alp sem tu pa tam denila v oklepaj tudi pravo slovensko ime, če je furlansko bolj v rabi in je slovensko že obledelo. Za predele, kakor je dolina Zilice, kjer nosijo okoliške gore že tri sto let nemška imena in so slovenska popolnoma pozabljena, sem seveda obdržala nemška imena.

2. V predelu Vzhodnih Julijskih Alp, kjer so že izdavna imena gora in ostalih terenskih oblik slovenska, sem povsod navedla pravo, staro, slovensko ime. Tako tudi Prisojnik in ne Prisank, kakor navajata profesorja dr. Breznik in dr. Ramovš v svojem »Slovenskem pravopisu« iz l. 1935. Menda ni potrebno povedati našim jezikoslovcem, da vsako slovensko terensko poimenovanje opisuje lego, obliko ali namen terenske tvorbe. Prisojnik je staro ime, ki ga poznajo Borovci (Kranjska gora), Ratečani, Belopečani, Trentarji in Bovčani. Izgovarjava imena (ki pove lego gore) je različna: Prísanik, Prísonik, Prísnik, Prisónk, Prisóunk, Prsónk. Šele zadnjih štirideset let so se Kranjskogorci, za njimi Ratečani in ostala soseska Savske doline, oprijeli nemškega turističnega imena Prisank, ki je nastal iz fonetično pisane idiomatične oblike besede Prisojnik. Še leta 1890. piše dr. Kugy v »Mitteilungen« nemško-avstrijskega Alpenvereina o novem vzponu na Priznig. Tedaj torej še ni bilo govora o kakem Prisanku. Ne dopustimo, da se udomači ime, ki je brez vsakega smisla. Skoraj ob istem času se je prikradla v alpinsko literaturo turistična spačenka »Žagerca, Žagerica, Zagorca itd.«, za ime škrbine nad Zagačami, ki se je razvilo v filološko pogruntavščino »Žagica«. In to po zaslugi slovenskega filologa. Hvala Bogu, danes je iztrebljena – kar pri turistično komaj obiskani škrbini ni bilo težko – zato upamo, da nam bo tudi Prisojnik zopet postal prisojna gora.

Povsod, razen neznatnih izjem, se držim dr. Tumovega imenoslovja, ki je točno in zanesljivo. Prepričala sem se o tem, saj že deset let hodim, njegova verna učenka, po njegovih sledovih in poberkujem ob detajlnem delu v gotovih predelih.

Od imen v Kugyjevi knjigi sem obdržala naziv Suhi plaz, čeprav se je danes udomačilo borovsko poimenovanje Škrlatica, ki pa velja za vse ostenje od vrha Suhega plaza do Rogljice. Od obeh imen Viš in Višnja gora, ki sta v rabi in po pomenu enaka, sem rabila v tej knjigi ime Viš, ker se povsod raje držim imena moškega spola, ki je navadno starejše. Tudi se je Viš bolj udomačil z rabo nemške oblike Wischberg. Furlansko ime Montas je gotovo prav tako pravilno v vsakdanji rabi, kakor rabiš Matterhorn in Cervin za isto goro. Seveda rabimo mi Slovenci naše ime, ki je žal že zelo obledelo ob bolj znanem furlanskem imenu. Vse ostalo sem omenila v opazkah med tekstom.

Prepričana sem, da se bo dr. Kugy razveselil dejstva, da je »bodoči mož«, v tem primeru dr. Tuma, vrnil slovenskim goram slovenska imena. Mi vsi, ki hodimo danes po potih dr. Tume in dr. Kugyja, vemo, kaj pomenita ta dva klasična alpinista v zgodovini Julijskih Alp.

V predgovoru k drugi izdaji svoje knjige omenja dr. Kugy, da so problemi Julijskih Alp skoraj docela rešeni. Za predel, ki leži danes v Jugoslaviji, smemo trditi, da so vsi problemi zelo podrobno rešeni. Saj razumemo pod problemi še nepreplezane plati gore, grebene in škrbine. A stene, v našem delu Julijskih Alp, niso le preplezane, temveč imajo skoraj vse celo po več smeri. Seveda še najdeš majhne stene, grebene in raze stranskih vrhov, ki so še nedotaknjeni. A to je detajlno delo; alpinsko poberkovanje mu pravijo Nemci. Vsi resni, veliki problemi so rešeni in s ponosom lahko trdimo, da smo naj večje in najtežje rešili mi, to je povojna slovenska plezalska generacija. Le-ta se je začela porajati pred vojno okrog Brinška, med vojno s Tauzherjem, Deržajem in V. Kajzeljem in čez nekaj let, po končani vojni, iz kroga, ki je ustanovil »Skalo«. Pri teh mladih ni bilo sistematičnega alpinskega dela. V začetku tudi pri Jugu ne, ki je sicer uvidel, da je skrajni čas, da si osvojimo naše gore. Sočasno je dejal, da se ne meni za to, če je že kdo drugi preplezal vrh pred njim. To tudi dokazuje izbira njegovih vzponov. Šele zadnje leto (1924) se tudi pri njem pokaže sistem. Sočasno so nastopila tudi druga plezalska moštva in s tem je bilo dano znamenje za splošni naskok na še nerešene probleme Julijskih Alp. Ta najlepša in najbogatejša doba v zgodovini tega predela gora je trajala od leta 1924. do približno 1930. leta. Pozneje je bil izvršen še kak manj očiten, čeprav važen vzpon. A zlata doba slovenskega osvajanja je trajala le šest let. V tem času so slovenski plezalci, ki so šteli komaj dober tucat mož, dali goram tudi svoj obolus, saj so v gorah usahnila mlada življenja, katerih smrt je razredčila že tako majhno število te moderno usmerjene alpinske mladine. V tem drznem poletu smo bili najteže prizadeti s smrtjo dr. Juga in De Reggija.

V predelu, ki spada po vojni v Italijo, sva se zadnjega osvajanja velikih problemov od Slovencev udeležila žal le midva z Deržajem. Pri prvem vzponu čez direktno Viševo severno steno tudi tovariša ing. Černivec in ing. Šumer. Temeljito so izvedli vse vzpone tržaški alpinisti. Tudi Nemci so si priborili nekaj krasnih zmag. Dodobra je bil pretaknjen in prebrskan celo skriti kotiček med Poliškim Špikom in Strmo pečjo. V njem ne najdeš več deviških sten in prehodov. Usoda je bila tako ljubezniva, da je dovolila tudi nama, Deržaju in meni, da sva stopila v še nedotaknjen del tega kota, ko sva prehodila najlepšo in največjo tesen Julijskih Alp – pravljične Clappadorie. Okrog je le še malo sledov slovenskega življa, zato se zadovoljimo le s skromnim deležem.

Vem, da bo naša mladina z veseljem brala klasično Kugyjevo knjigo, ki nam pričara iz davnine tihe in samotne Julijske gore take, kot si jih še danes želimo, a jih moremo videti le v koprnečih sanjah.

Naj bo pot slovenskega prevoda prav tako uspešen in zmagoslaven kakor je bil pot originalnega dela.

M. M. Debelakova

Predgovor k prvi izdaji

Pričujoča knjiga je nastala v dobi od Božiča 1916 do Novega leta 1917. Moji prijatelji so menili, da z menoj ne sme umreti vse, kar sem imel povedati o Julijskih Alpah. Zapiskov nisem imel, a ko sem začel pisati, se mi je zdelo, da pišem po nareku. Tako vzorno urejeni, globoko začrtani so bili v moji duši spomini na moja doživetja v gorah.

Poznejše alpinske dogodke sem opisal le v nekaj izjemnih primerih. Moja visokogorska dejavnost se konča z letom 1918.

O bitnosti hribovca nisem nikdar v življenju dosti premišljeval. Razprave o upravičenosti gorskega športa, o hoji z vodnikom in brez vodnika, filozofska razmišljanja o alpinizmu in podobnem, me niso nikdar posebno zanimala. Uspeh, način, kako in kaj stori ubog smrtnik, da pride do gora — k nesmrtnim, večnim — to se mi je zdelo drugotnega pomena. Če me vprašate, kakšen naj bo hribovec, odgovorim: resnicoljuben, plemenit in skromen.

Beseda »gorski šport« me je vedno malce bolela. Kazala je preveč na površnost. Ne iščimo v gori terišča za plezanje, iščimo njeno dušo!

Moja knjiga ni knjiga o gorskem športu, niti vodnik ali kažipot. Skuša le podati gore take, kot so me osrečevale v življenju. Zahvala je. Naj bi bila himna v čast in slavo gora!

Moje hribovstvo je bila srčna zadeva. Sledil sem ji ko klicu iz dalje. Moral sem. K tem nimam ničesar pripomniti. Saj sem vse, kar je v zvezi s tem, zapisal v to knjigo.

Gore me še kličejo. Bedeč in v sanjah, polnih hrepenenja, slišim ta klic. A v nadomestilo pošljem svojo brhko mladino. V svetem navdušenju in čudoviti vdanosti do mene neso moj stari prapor k njim.

Dragocene usluge je izkazala knjigi gospodična Irma Trevani z Dunaja. Poprej ni odnehala, da je bilo delo začeto in neutrudljivo pazila, da sem isto dovršil. Marsikatera vrzel, ki sem jo pustil, je bila spopolnjena na njeno pobudo. Marsikaj je nastalo zaradi njenih želja in pričakovanj. Zato ji izrekam na tem mestu svojo najiskrenejšo zahvalo.

Srčno se tudi zahvaljujem vsem tistim, ki so k nameram in razpoloženjem te knjige priskrbeli fotografije. Kajti dobra slika je vedno več vredna ko tisoč tiskanih besed.

Na prezgodnji grob Jožefa Klauerja polagam vedno zeleno lavorovo vejico.

Ne ponavljam tistega, kar sem opisal v prejšnjih sestavkih. Vse najdete omenjeno tudi v tej knjigi in tisti sestavki so zaznamenovani. Hotel sem se izogniti ponavljanju, ker bi s podrobnostmi, ki jih najdete drugje, preobremenil knjigo.

Posebej sem se namenil postaviti skromen spomenik dvema, mojemu srcu posebno dragima možema, ki sta že davno odšla za vedno. Kakor zlata nit naj prepletajo povesti o Julijskih Alpah osebnost, življenje in dela Andreja Komaca ter sijajne lastnosti kremenitega moža in vodnika Josepha Crouxa, ki večno bleste v odblesku ledu in snega. Če se mi je to posrečilo, kot sem želel, tedaj sem se le skromno oddolžil možema, ki jima ne najdem primere.

Knjiga je predvsem namenjena mladini. Morda bo našla v tem novem času pot do nje. Mogoče mi poreče mlado srce »hvala«. Tedaj bom vesel!

Trst, avgusta 1924.

Dr. Julius Kugy

Predgovor k drugi izdaji

Knjiga je bila povsod ljubeznivo sprejeta. Zato sem srčno vesel in hvaležen. Javnosti izročam drugo izdajo. Besedilo je ostalo neizpremenjeno. Nič bistvenega nisem imel dostaviti niti izpustiti. Skušal sem le povečati in zboljšati število slik.

Zadnja leta je bilo v Julijskih Alpah izvršenih mnogo novih vzponov. Skoro vsi veliki problemi, ki sem jih omenjal v knjigi, so rešeni. Hotel sem jih že sprejeti v svojo drugo izdajo, toda premislil sem si, saj knjiga ni zgodovina prvih vzponov, ni kronika, temveč knjiga mojega življenja, moje ljubezni, zvestobe in hvaležnosti do gora.

Naj tudi druga izdaja hodi prav tako srečna pota ko prva. To je iskrena želja, ki jo naj spremlja.

Trst, septembra 1928.

Dr. Julius Kugy

I. Gorska pomlad

Moje hribovstvo korenini v ljubezni do prirode. Ko nisem mogel več premagati hrepenenja po višavah, se je oče čudil, odkod to fantovo nagnjenje. In vendar sem začel ob njem. On mi je prvi pripovedoval – vedoželjnemu fantiču – o pravljičnih lepotah gora. Gori je zrak tako oster in čist, sonce tako svetlo, trava je kratka in gosta, cvetje veliko in pisano, in povsod izdihavajo tla opojen vonj. Le malo sem slišal o lepoti sončnega vzhoda, o čredah na planinah, o življenju pastirjev, gamsih, divjih lovcih in nevarnih srečanjih z medvedi; dalje o samoti in miru ter o širnem razgledu po deželi. Taka je bila prva setev. Vzcvetela je v mojem srcu, vam naproti, ve bajne gore!

Kot deček sem dobil za božič knjigo, ki me je osvojila in vznemirjala. Izšla je v založbi Otta Spamerja; naslova se več ne spomnim.^[1] Tudi njenih literarnih vrednot ne morem več oceniti. Pripovedovala je o bavarskih visokih planotah, o knezih, življenju po gorah, na planinah, v globokih soteskah, o iskalcih zdravilnih zelišč, o pogoničih, viharnikih visoko gori na skrajni gozdni meji in o plazovih, ki bobne v dolino. Knjižica je bila vabeč klic v gore! Tistikrat sem jo mnogokrat bral in njeni skromni popisi so mi segali globoko v srce. Še dandanašnji se prav dobro spominjam razpoloženj in hrepenenj, ki jih je vzbujala ta knjiga. Še danes, po več ko petdesetih letih mi preveva srce ko daljno zvenenje gorske pomladi, če se spomnim te preproste knjižice.

[manjkata strani 15 in 16]

in kosi so prepevali. Baumbachove prijazne oči so dobrohotno zrle vame in na pol sem razumel, na pol slutil, da začenja blagoslovljen pesnik svoj polet.

S svojim očetom in Kühnauom sem prišel včasih v družbo, ki je pozneje ustanovila primorsko podružnico nemško-avstrijskega »Alpenvereina«. Tu sem poslušal pripovedke o gamsih, lovu na divje koze in peteline; in Loška stena je jasna in strma silila v pogovor. Poslušal sem, kakor le more poslušati koprneče deško srce. Toda moje pozornosti niso privlačevale povesti o lovu na gorsko divjačino, saj tudi pozneje nisem postal lovec, čeprav sem bil v poznejših časih obdan od lovcev in divjih lovcev. Koza in petelin sta mi bila vedno bolj le poosebljenje narave in gorskih čarov. Po teh najplemenitejših gorskih živalih mi je govoril gorski svet. Stal je pred menoj, me klical in vabil, pisan in poln dogodivščin! Ko sem prišel domov, se mi je ob takih večerih zazdelo, da nosim v sebi slutnje o bodoči veliki sreči. Bil sem opit blaženih tajnosti.

V gimnaziji sem neprenehoma izostajal od obvezne šolske maše ter s tem prišel v spore s katehetom, kar je ogrožalo moj red v vedenju. Toda profesor za prirodopisje, Acurti, ki je bil tudi duhovnik, me je obvaroval vsega zlega ter s svojim posredovanjem dosegel, da sem imel nekak izjemen položaj. Z Baumbachom sem napravil pogodbo, ki je bila povsem v moj prid. Zanj bi naj nabral vse kukovice našega Krasa, v zameno bi si smel izbrati posebno redke cvetice nemške flore. Ker sem si želel izpopolniti svoj herbarij, sem tedaj na debelo barantal s posušenimi cveticami z Avstrijo in Nemčijo, posebno z Bruneckom, Regensburgom in Rostockom. Nekatere teh zvez mi je priskrbel Baumbach. Nekoč sem se celo dogovoril, da odpošljem sto popolnih primerkov paeonie peregrine. To delo je bilo občudovanja vredno, saj sem ga komaj zmogel, ne da bi občutno trpel moj študij v gimnaziji. Pakt z Baumbachom sem posebno vneto izpolnjeval. Kmalu sem našel kukovico, katere ni nikdo poznal. Cvetico je popisal in krstil^[2] nestor naših takratnih botanikov, Muzius von Tommasini, ker jaz sam nisem imel za to nobene avtoritete. Kühnau je žarel od zadovoljstva ob mojem uspehu.

Pri von Czörnigu sem prvič videl cepin. Ogromen je bil in prav gotovo je tehtal pet kilogramov. Czörnig mi je tudi posodil prvo knjigo o visoki alpinistiki, Whymperjevo klasično delo o Matterhornu, ki je zanetilo ogenj v moji duši. Tommasini je zaradi kukovice postal pozoren name. Napotil me je k višjim ciljem. Z njim sem šel v Idrijo, kjer sem se vzpel na Jelenk (1108 m), da prinesem primulo venusto. Nato sem ob Divjem jezeru (Wilder See) lovil modrase in nabiral primule carniolice. Pozneje me je poslal v Istrijo k najdišču^[3] viscuma oxycedria (na juniperus oxycedrus in comunis), nato na Snežnik (1769 m), kjer sem klavrno nasedel. V tamošnjih gozdovih sem zablodil z vodnikom, ki ni poznal poti. Vrha nisem dosegel. Našel sem edrajanthus kitaibelii in scabioso graminifolio, ne pa redkega cirsiuma paucifloruma. V gozdu sem tudi prvič bivakiral, kar je bilo gotovo zelo romantično, čeprav ne brez nevarnosti, saj sem srečal divje volčjake. Sledili so obsežnejši botanični izleti na Klek (1182 m) pri Ogulinu in na Bjelolazico (1533 m) (Velika Kapela).^[4] Ob koncu se imam zahvaliti Tommasiniju za pobudo, o kateri spregovorim pozneje. V njegovem domu sem spoznal botanike velikega slovesa; med njimi: Karla von Marchesettija, ki je pozneje obdelal tržaško kraško floro. Tudi sloviti Burton, tedanji angleški konzul v Trstu, je vedno zahajal k njemu. Pri Burtonu me je – naivnega gimnazijca – najbolj zanimala brazgotina na licu, ki je izvirala od vboda s sulico.

Moja prva velika bol je bila Kühnauova smrt. Bolezen si je nakopal na skupnem izletu v Ospu, ko smo šli o Petru in Pavlu 1874. leta po digitalis ferrugineo. Njegovo preobremenjeno srce ni zdržalo. Zelo sem žaloval za njim. Kako globok in občuten je njemu namenjeni Baumbachov zadnji pozdrav v »Pelinu«, odlomku slavnostne pesnitve za otvoritev planinske koče na Snežniku:

»Ni kupe čiste radosti,

kaplja pelina jo skali;

nikdo se je ne ubrani.«

»Ne pozabite na moža,

ki ni deležen rajanja,

v spominu je med nami.«

»Cvetic ste si natrgali

in s cvetjem se ozaljšali,

zdaj vsi se veselite.«

»Še kito zanj naberite,

ki ljubil cvetje je, gore,

na grob jo položite!«

Tako sem rasel in zrasel ter nekaj veljal. Hvalili so mojo neutrudljivost, vzdržljivost in spretnost pri plezanju. Vendar, nekaj mi je manjkalo. Moža, ki bi mi podal roko, rekoč: »Pojdi z menoj v gore, učitelj ti bom!« Krepak mož, ki bi se ga lahko oklenil in se mu vdal z vso silo in zvestobo svojega čistega, hrepenenja polnega srca. Takega moža nisem nikdar srečal. Vse sem moral zajemati iz sebe; učil sem se iz lastnih opazovanj in od napak ter njihovih pogostokrat nevarnih posledic. Učitelje za gorsko tehniko sem si šele pozneje poiskal in našel. Takrat sem bil s svojim hrepenenjem do gora osamljen, nikdo me ni razumel. Bili so pač drugi časi.^[5] Kar imajo danes za vzgojni pripomoček in sredstvo za oblikovanje značaja, so tedaj imeli za prismuknjenost. V tem so videli le gojitev beraške umetnosti, gizdavost in željo po slavi. Ej, kako drugače je to danes. Kakšno udobje uživa v tem današnja mladina! Dolgo me je težilo in tlačilo k tlom. Če sem pozneje videl mladeniča, ki je želel, upal in sanjal, a ni prav mogel, tedaj sem pristopil ter mu ponudil roko: Pojdi z menoj, glej, tam so gore! Morda tiči v tem vzrok, da me še vedno obdaja toliko mladine, ki me ljubi. Morda sem bil tudi malce preračunljiv? Kajti eno drži: slabe kupčije s tem gotovo nisem naredil. Kar sem dal, sem zopet prejel z oderuškimi obrestmi.

V prvih letih po 1870. se je izpolnila moja naj iskrenejša želja: stal sem ob sončnem vzhodu na vrhu Dobrača (2176 m). Prišel sem iz Pliberka s svojim bratom Pavlom in prijatelji. Vreme je bilo prelepo. V rožnatih jutranjih lučeh se je dvigala pred menoj vsa severna stran Julijskih Alp. Vrh za vrhom je vzplamtel ko božje bakle. Tedaj sem prvič videl Poliški Špik. Posebno so me mikali njegovi divje razorani grebeni. Takrat pač nisem slutil, da me bo gora, ki se v svojem zahodnem delu naježi ko greben mogočnega zmaja, kjer sem zaman iskal prehodov, spremljala vse življenje.

Tisti čas smo preživeli počitnice v Podlipi (Lind) pri Podkloštru (bei Arnoldstein), očetovi domači vasi.

Mala vasica, ki šteje le nekaj hiš, stoji skromno in ponižno na zelenem holmu, malce vstran od glavne ceste. Skrita je med drevjem, da bi jo človek prezrl, če bi ošiljen droben stolpič majcene cerkvice ne opominjal tihó: »Poglejte, prosim, tu sem in okrog mene mala vasica!« Stolpič tudi zvoni! Dva zvona se oglašata z visokim in še višjim glasom. Od gozdnatega pobočja prijazno odgovarja šibak odmev. Včasih se nameri, da si človek od življenja več želi, kakor mu je odmerjeno. In v takih trenutkih je misel na reven in skromen lesen stolpič, ki ga ožarjata spomin in večerna zarja, nad vse dobrotna.

Dokler ni bila speljana gorenjska železnica, smo se z vozom vozili iz Ljubljane na Gorenjsko. Videl sem Sorško polje, Bled in Triglav. V dolini Save Dolinke sem se približal goram. Iz vsake doline, ki se je nenadoma prikazala izza prepahe, so vzkipeli mogočni vrhovi Julijskih Alp, ki jim še nisem vedel imena. V Kranjski gori smo se nekoč ustavili čez poldne. Odšli smo v Pišenco. Na belih meliščih so cvetele aquilegie pyrenaice in astrantije carniolice. Vse je bilo okopano v beli luči. Dejali so mi, da je za gorami Trenta. In moje želje so hitele v višave širokih vrat Vršiča in zazrle med visokimi gorami, v odblesku romantike in poezije, globoko doli, bajno Trento. Poln spoštovanja sem stal pred Prisojnikom in Razorom.

Iz Podlipe smo šli večkrat na izlete po Koroški. Z očetom in njegovim prijateljem izza mladih let, Avgustom von Rainer zu Harbach, ki se nam je prav rad pridružil – saj sta z očetom ljubila svojo domovino – smo preromali njene doline. Nekoč smo se vračali v Trst čez Predel. Videl sem Rabeljsko jezero, znani spomenik z umirajočim levom, slišal sem o francoskih bojih na Koroškem ter zagledal Mangrt, Jalovec in mogočno Loško steno. Globoko v dolini smo prišli v Bovec in k zeleni Soči.^[6] Pozneje smo preživeli poletja v kopališču Sankt Leonhard nad Sokovo (Himmelsberg) pri Trgu (Feldkirchen), ki leži sredi smrekovih in jelkovih gozdov v planinski višini. Tu je neomejeno kraljeval znani Wannerwirt. V tem kraju je moj oče leta 1874. ozdravel po dolgotrajni živčni bolezni; tu si je zopet pridobil prejšnjo moč in voljo do življenja. Zato smo vedno znova prihajali z nekako hvaležnostjo v ta kraj. In tu je oče leta 1883. nenadoma za vedno zaspal. V tem tihem zatišju ga je v zadnjih letih pogostokrat obiskal Baumbach. V tem času sta nastali dve pesmici, ki sta poleg mnogih drugih v posesti naše družine. Ker še nista bili objavljeni, jih prinašam na tem mestu, čeprav se bojim, da živi le še malokdo, ki je doživel klasično dobo Sankt Leonharda:

I.

18. juli 1880

Vonj po smrečju, pa nič muh,

hud oštir in hladen vzduh,

slive, zelje in meso –

o, kako je to lepo!

Hladna voda, vinčece,

uganite, kje to je!

Modre gore, senčen gaj –

kdor utegne, pride naj !

R. B.

II.

25. juli 1880

Poznaš li kraj, kjer gorski vzduh hlidi,

na strehi vol po vetru se vrti,

kjer voda bistra iz zemljíce vre,

kjer Leonharda svetega časte?

Poznaš ga li? Tja, v ta kraj,

Hej Kugy, iz Trsta oddrdraj!

Poznaš li zvon, ki k mizi vabi te,

kjer slive in pečenka se vrste,

kjer oger rdeč v kupah se iskri,

kjer moraš »močnato« doplačati?

Poznaš ga li? Tja v ta kraj,

Hej Kugy, iz Trsta oddrdraj !

Poznaš z dežele švabske velmoža,

ki v kraju tem tiranizirat' zna,

pred čigar dostojanstvom zjutraj že

ubogi gost ponižno žep odpre?

Poznaš ga li? Tja v ta kraj,

Hej Kugy, iz Trsta oddrdraj !

Pozdravi gospodinjo in svojat,

v kraju tem neznan nam je prehlad.

Zaveži culo, kovčeg si pripravi,

nestrpno čakajo s pozdravi

predragi znanci, z njimi Detrosin:^[7]

Pokonci, Kugy, pridi k nam z nižin!

R. B.

Ko je jela vsa družina preživljati počitnice na deželi, smo si v prvo izbrali za bivališče Peče pri Podkloštru (Pöckau bei Arnoldstein), pozneje Millstadt, kjer sem srečal prikupnega orjaka Ottokarja Chiarisa. S profesorjem Dürrom je tedaj izvršil drugi vzpon na Poliški Špik (Montasch). Sklenil sem prijateljstvo s Feliksom in Oskarjem von Luschanom, v poznejših letih z bratoma Ottom in Emilom Zsigmondyjem. Botaniziral sem po bližnjih planotah ter užival koroški planinski zrak. Tako se je zgodilo, da nisem pozabil, da sem koroške dežele sin, čeprav sem po rojstvu, vzgoji in delu Tržačan.

V Podlipi sem krepko pomagal hlapcem pri delu. In zdi se mi, da bi bil dober kmet. Tudi pozneje se mi je velikokrat zazdelo, da bi mi ta poklic bolj prijal, ko suhoparno pravništvo. Botaniziral sem po polju in gozdu, kolovratil po grapah in romal na Korensko sedlo ter odondod občudoval Julijske Alpe. Zdele so se mi nedosegljive in brezup se me je polastil ob njihovi grozotni veličini in divjini.

A najprej sem se odločil za lažje izvedljiv načrt. V južnem ostenju Dobrača sem hotel izslediti dvoje. Oče mi je pravil, da je gori na odrovu rdečih sten nad Rogijem (Schütt) vogal, kjer ti veter prinese nazaj klobuk, če ga vržeš v brezno. Pravijo, da je nekoč kmet vrgel svoj klobuk v prepad in da še zmeraj čaka nanj. Druga zanimivost, ki sem jo zvedel od očeta, je tale: po južnem ostenju poteka nad prepadi dolga ozka greda. Na njej sta se svoje dni srečala lovec in medved. Ker se nista mogla drug drugemu ogniti, sta obstala ter se občudovala. No, naposled se je pametnejši, torej medved, obrnil in lovec je ves preplašen in trepetajoč s težavo prinesel novico in samega sebe v dolino. Vogel, greda in podkloštrsko ostenje, to je bilo nekaj zame! Izračunal sem, da to vse lahko opravim v enem dnevu. In nekega jutra sem ob petih zjutraj natihoma odrinil.

Pristopal sem čez Rogije (Schütt), desno od četverokotnega odrova, ki je viden od daleč. Spominjam se, da je bil mestoma izredno strm. Spotoma sem na pripravnih mestih večkrat stopil na rob rdečih sten ter preudarjal, naj li vržem klobuk. Vsakokrat se mi je prikazal še vedno čakajoči kmet ter mi svarilno mahal. Tako sem obdržal klobuk in se zvečer z njim vred vrnil. Slabše se mi je godilo na gredi. Brez velikega razmišljanja sem krenil z vrha Dobrača naravnost navzdol. Ležal je še pričen sneg. Moji čevlji niso bili podkovani, tudi gorske palice nisem imel, le bukovo sem si spotoma urezal. Nenadoma sem zdrsnil in brzel po gladki, travnati vesini proti breznu. Od sile naglo se je vse to zgodilo. Vendar, takoj sem se zavedel, da se ne smem kotaliti. Prevrgel sem se na hrbet ter se junaško zadržal. Moje življenje je viselo na niti. Potreben je bil kratek počitek; nato sem zavil malo v desno, po skrajno težavnih mestih sem se spuščal niže, zrl v grozeča brezna, prišel v strm žleb in po nj em do vznožja sten. Pozneje sem večkrat gledal ta mesta, vendar nisem mogel določiti, kod in kje me je peljala moja nevarna pot. Nato sem še dolgo hodil ob Žili navzgor, iskal most in vendarle dovolj zgodaj prišel v Podklošter. Domači so bili v velikih skrbeh. Ko sem opisal očetu svojo pot, sem opazil, kako so se mu zasvetile oči. Njegov fant mu je bil v ponos. In v mojem srcu je poleg veselja nad premaganimi podkloštrskimi stenami poigravalo še drugo, nedoločeno vroče čustvo, ki sem mu šele pozneje našel ime; podobno je bilo veselemu upanju: in vendar bo šlo, zmagal boš! Če se dandanašnji vozim v dolini pod istimi stenami, tedaj vidim visoko gori samotnega, neizkušenega fantiča, ki drsi po strmini proti prepadu; zavedajoč se nevarnosti pritiska pleča na vesino, z razprostrtimi rokami pa išče opore. To je bil ognjeni krst, ki sem ga dobro prestal!

Oče se je čutil dolžnega, da moje lazenje po hribih omeji le na pota, ki niso nevarna. Pogostokrat mi je dejal, da mi ne sme in ne more dovoliti težavnih tur. Včasih je skušal tudi lahke prepovedati, pa se je vedno na pol pota premislil. Uvidel je pač, da je to zame srčna potreba. Pozneje, ko sem pričel s pisanjem botaničnih in alpinskih člankov, je bil vesel in ponosen. »Pisati zna«, je nekoč dejal. Kmalu sem spoznal njegovo najbolj skrito razpoloženje in od tedaj sem srečno čolnaril med bregovi. Življenje je razumeval skrajno resno, saj ga je tudi povsem drugače pograbilo, ko pozneje mene, kar se pa imam le njemu zahvaliti. Njegova dobrotljivost mu je prinesla mnogo razočaranj in vendar je ni opustil. Vodil me je tako dobrotno in tiho, da so mnoga, v meni kaleča hotenja zorela po njegovih željah. Njemu gre tudi hvala, da sem se ognil izrodkom in pretiravanjem, da nisem krenil z zdrave in naravne poti. Na vse to so posredno delovale njegove želje in njegov vpliv. To velja seveda le do neke določne meje za moje hribovstvo. Opustiti ga nisem mogel. Poskus, iztrgati veselje do hribovstva iz mojega srca, bi bil krut – mogoč ne bi bil. Deloma pa sem tudi v hribovstvu sledil očetovemu vplivu. Čim sem se zavedel odgovornosti, izšolan od previdnosti, sem vedno preudaril konec ter si postavil načelo: »Smel v sklepu, premišljen v dejanju«. Vedno so me tudi spremljali najboljši ljudje. Prej ko bi mislil, sem prišel do spoznanja, da mora hribovec v gorah živeti – ne umreti. In pa, da smrt v gorah ni vedno junaštvo, temveč čestokrat velika neumnost. V polni meri je veljal ta vpliv za vse drugo v mojem življenju. Bil je tako silen, da me je vodil po pravih potih tudi tedaj, ko je moj oče že zatisnil svoje oči. Čim bolj se staram, tem bolj jasno spoznavam dobrotno moč, veličino in čistost tega naj plemenitejšega srca.

Mnogo skrbi sem povzročal svoji materi. Njej je bilo tem težje, ker sem veliko svojih težavnih vzponov izvršil v času, ko očeta ni bilo več. Seveda sem preje in pozneje opisal ture ko najbolj lahke in vedno sem odhajal na prav nedolžne ture. V tem sem bil pravi mojster in neizčrpen v kovanju nedolžnih laži. Mati je opazovala s presenetljivo tankočutnostjo in pogostokrat je uganila moje namene z občudovanja vredno gotovostjo. S pomočjo zemljevida je sledila mojim načrtom in ko je našla kraj, kamor sem bil namenjen, tedaj je poiskala bližnjo goro, na kateri še nisem – ali že dolgo nisem bil, in navadno je zadela pravo. Nekoč sem dejal Rabelj in vedela je, da sem namenjen na Fünfspitz. Ko sem odpotoval v Macugnago ter ji od Lago Maggiora pisal razglednico, je tudi takoj vse vedela: »Za božjo voljo, Julius preči Monte Roso!« Ob slovesu me je vedno pobožno prekrižala in pri tem so ji svojsko drhtele ustne. Mirno sem stal ter skušal omiliti težo trenutka s slabo šalo. Bila je tudi tako mišljena, da bi se mati v času moje odsotnosti zaradi nje smejala, če bi se ji hotelo jokati. Dovtip pa je moral biti tako prikrojen, da so bila ob njem vsaka domnevanja izključena in da mati ni mogla v njem najti nikakih slabih znamenj. To ni bilo tako preprosto in lahko s to slabo šalo, kakor bi kdo mislil. Tudi v poznejših časih je ostalo tako. Ko sem že osivel in je bila že stara mamica, sem še vedno mirno stal, ko me je prekrižala. Videl sem drhteče ustne in pomagal sem s slabim dovtipom. Ko je ni bilo več, je prevzela križ dobra teta. Naj bo kakor koli, jaz mislim, da so številni angeli varuhi, ki so imeli v teku let opravka z menoj, bili vendarle v neki zvezi s temi križi.

Na Dobraču sem spoznal, da gore nimajo usmiljenja s šibkimi in slabo opremljenimi hribovci. Popravil sem svoje napake ter moledoval pri materi za hribovsko opremo, predvsem za okovance. Dobil sem vse. In čeprav je bila moja mati velika nasprotnica hribovstva, mi je vendarle spletla najlepše zelene dokolenke. Ni li to veliko nasprotje? Seveda je, a taka je lahko le mati! Oprtnik je imel zelene čopke; raševinast jopič je bil zeleno obšit; sploh sem se tedaj sprehajal zelo v zelenem. Žal so nogavice puščale barvo; in ko me je Baumbach zagledal na Bledu pri kopanju, se je na svoj prikupljiv način lotil mojega zunanjega in notranjega zelenja –in imel sem precej prestati.

Končno sem prišel do prave ture v Julijskih Alpah. Primorska podružnica nemško-avstrijskega planinskega društva se je odločila za skupen izlet na Krn (2245 m), ki sem se ga smel udeležiti. V Gorici smo prenočili, prej pa izpili na gostilniškem vrtu ogromne množine piva. Ker je lilo, smo to zabavo nadaljevali v Tolminu. Ko se je zvedrilo, smo navzlic temu prišli do planine Sleme. Popoldne sem sam botaniziral na pečeh Rdečega roba, kjer sem našel bogat plen. V sestopu sem naletel na svojo družbo, ki se je pod vodstvom veščaka vadila v hoji na produ. Nemalo sem se začudil, da se moraš takih reči sploh učiti. Spomnim se dalje nemirne noči v zelo preprostem seniku. Tedaj so nekemu Angležu padli okovanci skozi odprtino v kravji hlev, kjer smo jih drugo jutro po dolgem iskanju izkopali. In še se spomnim zajtrka v obliki zelo redke čokolade, v kateri so plavali kosi slanine. Hip nato je zvila Angleža slabost. Moja skrbna mati mi je dala s seboj lep, prekajen jezik. Toda neki bolnik naše druščine, ki je spil preveč piva, a premalo jedel, je pri vzponu, komaj uro hoda za Tolminom, tako oslabel, da je moral prebrskati oprtnike, ki so jih nosili nosači za nami. In kakor mi je zatrjeval pri zajtrku s čokolado, se ima le lepemu, prekajenemu jeziku zahvaliti – in sicer celemu – da je lahko prišel do planine Sleme. Tedaj še nisem vedel, da so take reči dovoljene in mogoče. Zato sem odrevenel od začudenja. Moja mati ni nikdar zvedela te dogodivščine, ki me še danes v spominu navdaja z žalostjo. Hotel sem ji prihraniti bol. Na Krn nismo prišli, ker je tudi naslednji dan lilo. Tura se je kljub vsemu veselo končala. Prav tako, kot se je pričela, z velikimi množinami piva in imel sem vtis, da tako ne more biti prav.

Prišli so dnevi, ko sem prvič zagledal cvetoči sleč, odtrgal prvo očnico in videl v stenah prvega gamsa. Življenje mi je namenilo veliko veselje – čistejšega pač nikdar več ni bilo. Napočilo je leto 1875., ki je pomenilo začetek mojega hribovstva. Dovolili so mi, da grem na Škrbino (Škrbinajoch, 1905 m) in Črno prst (1844 m), a vroče želje moje duše so hrepeneče obkrožale Triglav (2863 m). Videl sem ga z obeh vrhov: nad mogočnim podstavkom, čigar strmo vznožje močijo temne vode Bohinjskega jezera. Njegova pobočja je še pokrival pragozd. Obdan od neštetih dvorjanov v obliki zobov in stolpov, belih pečnatih glav in lesketajočih se srenišč se je dvigal tam na severu, resnega obraza in plemenitih oblik. Višji od vsega, svetal in vabeč v vsem svojem kraljevskem dostojanstvu. Kako ga je pozdravljalo moje srce!

Po obeh dovoljenih izletih sem se odpočil v Kamni Gorici pri Radovljici, na posestvu nekega sorodnika. Tam je docela dozorel načrt. Imel sem še nekaj denarja. V tedanjih časih je bil vzpon na Triglav kaj redka tura, ki je veljala za alpinsko dejanje. V Mojstrani sem najel vodnika Simona Klančnika, po domače Šimenca, ki me je tudi pozneje večkrat spremljal. Odšla sva skozi Krmo ter prenočila v Zgornji Krmi. Na mestu, kjer stoji danes koča Marije Terezije,^[8] je stala tedaj mala, na pol podrta, kamnitna koča. V prvem žlebu pod malim Triglavom, in v prvi strmali glavnega vrha, tik nad grebenom, so bili zagozdeni leseni klini. To je bilo vse, kar je imel Triglav tisti čas umetnih naprav. Greben je bil ostrejši od današnjega. Na nekaj mestih je bil naježen v ostre čeri. Čeprav je tudi name močno vplival, nisem potreboval tuje pomoči in vrvi. Razgled me je navdajal s pobožnostjo in ganotjem. Klančnik mi je pokazal Suhi plaz^[9] ter mi pravil o njegovih »kamenih plazovih«, snežnih krnicah, »ki so strmeje ko sleme farne cerkve«. Klančnikove besede: »Nihče se še ni povzpel na vrh in se tudi ne bo, le gams in orel«, so dale mojemu poznejšemu alpinskemu delu smer in cilj. Bil sem srečen in ponosen, le malce v zadregi, kako naj svoj uspeh sporočim domačim. Na dopisnico sem napisal naslov matere in te-le nejasne besede: »Dobro je šlo in srečno!« Vse drugo sem prepustil ugibanjem in poizvedovanjem.^[10]

Leto nato – 1876 – sem si pri materi v Podlipi izposodil dva goldinarja s pretvezo, da moram zopet enkrat obiskati mangrtska jezera. Ubral sem jo čez goro. Za prvim jezerom sem vprašal pastirčka, kod vodi pot na Mangrt (2678 m). Dejal je, da je Hans Susner iz Rateč in da me spremi za goldinar. Poti ni poznal, a upal je, da jo najde. Sprejel sem ponudbo in kar dobro sva se odrezala. Pokazal mi je rajdo Ponc s pripombo, da je greben oster ko nož in ga zmagaš le v ježi. A nobel mož, je dostavil, koraka čezenj pokonci. Zapomnil sem si njegove besede in v poznejših letih sem šel sedem ali osemkrat nobel in pokonci čez »nožev greben«.

Najpoprej sva hotela prenočiti pod Travniškim sedlom, kjer sva se stisnila v malo dnjačo. A z nočjo je pritisnil mraz in zgornik se je zajedal v naju. Šklepetajoč sva prekoračila sedlo, iskala kočo ter jo srečno našla. Majhna je bila tedaj. Prej so hribovci prenočevali pod previsi tako imenovane »Heuwand«, če so bili namenjeni na Mangrt. Z vrha sem videl modro morje. Prevzet sem se zagledal v sosednji Jalovec: dva ostra grebena, ki se v omotični strmini ustromita nad strašnimi stenami ter se visoko gori združita v predrzen, oster rog. Moj profesor latinščine bi se upravičeno zgražal, če bi našel v mojem botaničnem dnevniku zapisano tole barbarsko opazko: Vivant, floreant, crescant Alpes Juliae et comparat se Jalouc ad ascensionem, quam nun-quam fugerit.^[11]

Tudi Mangrt je bil tedaj drugačen in težavnejši ko danes. Bele plati pod ostrim vogalom, v vrhnji gmoti, kjer so danes izklesani stopi, so bile gladke in nedotaknjene. Ravno ko sem odluščil s peči lep geum reptans, sem zdrsnil in obtičal v neposredni bližini globokega brezna severnih sten. Susner je le z ravnodušnim nasmeškom pripomnil, da mi je spočetka dejal, da so plati »zasoljene«.^[12]

Pozneje sem Hansa še enkrat srečal ob jezerih. Tedaj je bil že mož. Pomenkovala sva se o najinih življenjih in ob slovesu sva si prisrčno stisnila roke. Dolgo je že tega, kar je umrl, in najbrže sem edini, ki še danes misli nanj zavoljo dobrega tovarištva. V gorah je že tako: če srečaš človeka na svoji poti, tedaj poskrbe gore, da si ga dodobra ogledaš in obdržiš njegovo verno sliko v spominu. Gore ga obdajo z lastnim čarom, in okvir, iz katerega zre vate v poznejših časih, ni vsakdanjost delavnika, temveč del blagoslovljene gorske lepote.

Hrepenenje in načrti so naraščali. Jalovčevih (2643 m) grebenov nisem pozabil. V »Mitteilungen« iz leta 1875. sem bral opazko, ki pravi, da je izvršil Carl Wurmb iz Loga prvi vzpon na Jalovec.^[13] Naredil sem načrte za poletne počitnice 1877. leta, ki so v veliko zadovoljstvo, a obenem nezaupanje matere, mrgoleli botaničnih imen in niso vsebovali gorskih imen. Le če imamo Višarje za goro, toda njih pohlevnost je bila vsakomur znana. Neverjetno počasi je rinil poštni voz ob Soči proti Bovcu. V Logu sem si poiskal spremljevalca. Oglasil se je cestar Kenda. A kmalu so se mu vsilili pomisleki in izjavil je, da se nam bo vzpon le tedaj posrečil, če naju spremlja tudi Mihael Černuta. Pri Koritniški planini sva našla tega zaupanja vrednega moža. Bil je sivolas, a močan in plečat, prava bovška korenina. Oči in gibi so izdajali gorjanca, morda tudi smelega in izkušenega divjega lovca. Ko smo legli, nisem zatisnil očesa. Bila je še trda noč, ko smo zapustili kočo ter se vzpenjali skozi krnico V Konci. Še danes vidim slike tiste noči. Ostro me objame gorski vzduh; njegov mrzli objem mi dokazuje, da bedim, da ne sanjam. Onstran šume vode tako glasno, ko da so tik pred menoj. Zvezde svepečejo in duša vriska, a bega: bo li šlo? Jasno slišim udarce palic, ki odmevajo v gozdu. Tedaj so pristopile gore. Jelo se je svitati. Strm žleb, nato ozka greda visoko nad globelmi. Kakor bele megle v mladem jutru so se na zahodu nejasno odražali čudni roglji in zobci. Gore so postajale jasnejše, zvrstile so se v bleščeči niz. V hipnih zaletih se dani. Bolj in bolj se svetli. In nad dremavimi dolinami se zasveti, zdaj tu, zdaj tam, zvonka budnica zveni od gore do gore — pisani sij glorije na nebu. In leteča ognjena znamenja hite do na j dal j ne j šega obzorja, ko plamteči zublji kipe vrhovi Kanina, valovje svetlobe brzi; o zlato jutro, o blaženi dan!

Z višine sedla čez Veliki Kot se vzpenjamo po širokem grebenu k zahodnemu ostenju Jalovca. Tam me je Černuta navezal. Vrv je pritrdil na meni na silno svojski način: s fračo, s katero kmetje porajkljajo vrv na senenem vozu. Vilice frače sta me pošteno bodle v hrbet. Nad lahko dosegljivo prodnato gredo so bili krušljivi^[14] kamini in razpoke.

Blizu grebenskega raza potekajo vodoravne prodnate grede v desno v strm, globoko zajeden ozebnik, ki razcepi vesino zahodne stene. Onkraj se je prikazal v grozotni divjini vrhnji rogelj. Vstop v zasneženi žleb je vedno težaven, vsa scenerija vpliva nenavadno močno. Po zelo strmem snegu smo prišli do zračne škrbine na grebenu ter gledali skozi divjedrzno zgrajeno okence onkraj v brezna Planice. Sledilo je najdvomljivejše mesto: ozka, proti breznu nagnjena, mestoma od snežnice zmočena, ploščasta greda, ki je silno izpostavljena vodila iz škrbinice. Černuta, ki je ves čas hodil v coklah, je le-te sezul ter jih pustil na tem mestu. Tudi meni je svetoval, naj storim isto. Ubogal sem ter bil tako nepreviden, da sem čevlje in nogavice pustil v škrbini. Seveda sem si moral pri vseh nadaljnjih prodnatih mestih, širokih okrajkih, kratkih prodnatih vesinah, in zadnjem delu do vrha, pomagati pri plezi s koleni. In do današnjega dne mi je ostal vtis, da v Julijskih Alpah ni gore, ki bi imela tako krušljivo, lomljivo in ostro kamenje ko Jalovec. Morda je bila to božja kazen za pregrešno potegavščino z Višarji. Saj tudi tam hodijo verniki bosi na goro in posebno veren kandidat za nebesa drsa vso pot po kolenih — do milosti polne cerkvice.

Na zračnem vrhu je stal mal možic z drogom. V trenutkih sreče nas žene, da smo s kakim bitjem ali rečjo nežni in mehki. Svojo pozornost in nežnost sem tiste ure, na vrhu Jalovca, v nepopisnem veselju in zmagoslavju usmeril na možica. Skrbno sem ga povečal. V poznejših letih sem ga še dostikrat obiskal. Hribovcu je temenski možic poosebljen vrh in zmaga. Zgradimo ga na samotnih višavah, večkrat na najbolj omejenem prostorčku, kot droben spomenik naše sreče, kot zastavek svoje ljubezni, kot znak, pozdrav – del samega sebe. Tu vztraja leta in leta, sam, zavit v megle, v besnenju viharjev, ogrožen od strel, napol zadušen od snežnih bremen, ko dober vojak na težavni in nevarni straži. Ob lepem vremenu se veseli v modrini in blaženo zre v deželo. Celo péti sem slišal nekoč možica; toda o tem spregovorim pozneje.^[15] Naše misli ga večkrat obiščejo. K njem se zatečemo po utrudljivem delu, v stiskah težkih ur in v od skrbi prežetih nočeh. Tudi njemu ni lahko, in marsikaj se moremo naučiti od njega. Tolaži nas in vedri. Če si v stiskah, misli nanj, ki stoji daleč stran od sveta! Ko si pa zopet ob njem, tedaj ga objemi in bol tvojega hrepenenja utihne; srce bije tiho in mirno, kar te je težilo, se ti zdi malotno in jasno; pozabil si na trud in skrbi, bolest in razočaranje. In tvoja draga duša zopet prosto in lahkotno polje nad hudobnimi globočinami življenja na zemlji!

Spominjam se, da sem poln radovednosti in zanimanja zrl v ozko vrezano, žametasto, zeleno Planico, ki je ležala globoko pod nami, na severu. Černuta mi je pokazal trentarske gore, a le malo je vedel povedati o njih. Spoštljivo sem ogledoval Kaninsko skupino, ki se je prešerno in mogočno zgrajena dvigala na zahodu. Vrnili smo se po isti poti. Brašno nam je že davno pošlo, a ker sem bil zelo lačen, sem pobaral v sirarni za kruh in vino. Žal niso ničesar imeli, zato sem pil mešanico kisa in snežnice ter prigrizoval surove repe. Černuta me je vprašal, če dva goldinarja nista preveč za plačilo. Dal sem mu tri. V slovo me je objel z elementarno nežnostjo in privil k sebi, ko s kleščami. Skozi bodice ježičastih brk mi je dal dva poljuba, ki sta me še dolgo žgala na licih. Tako je bilo moje prvo srečanje z Jalovcem.

Če sem pozneje prišel v Log, sem večkrat povprašal po Černuti, a vedno je bil nekje po vrhovih. Zato ga žal nisem videl več.

Naslednje štiri dneve sem se posvetil zgolj botaniki. Skoraj zveste vse. V Rablju so me pričakovali moji prijatelji, s katerimi sem bil namenjen v Viševo skupino (2666 m). Vodil nas je rabeljski Oman. Spali smo na Viševi planini (Fischbachalpe). Vzpon se nam je zdel lahek. Oman je pokazal na Gamsovo mater (Hohe Gamsmutter, 2516 m) in dejal, da je nepreplezljiva. Razložil mi je njeno ime: kakor koza varuje s svojimi nedostopnimi stenami preganjano divjad.

Dan kasneje sem prišel v Peče (Pöckau). Ni mi bilo dovolj, »zavohal sem kri« in nobena sila me ni mogla zadržati. Stožilo se mi je po »prijateljih« in odšel sem z materinim dovoljenjem. Res pa je bilo, da sem videl z Viša Großglockner (Veliki Klek). Čez Dölsach in Iselberg sem hitel v Heiligenblut, prekoračil Hochtor (2573 m), Mittertörl (2300 m) in Fuschertörl (2405 m) ter prišel v Freileiten. Spotoma sem videl Bruck, Zell am See, Kaprun; spoznal sem na Kitzsteinhornu (3204 m), da se tura ne sme prekiniti, kajti, ko smo v meglenem deževnem jutru krepko sestopali, se je jelo svetlikati in Kitzsteinhorn se nam je smehljal z višave. Drveč čez Pfandlscharte (2665 m) h koči Glocknerhaus, so se oči opajale v lesketajočih se ledenih tokih Pasterze (Pastirice). Še kratek boj s samim seboj, kajti denar mi je pošel, nato smel sklep. Najel sem dva vodnika: Wallnerja in Kramserja, ker eden sam ni hotel iti. Danes Großglockner (3798 m), jutri čez Großer Bärenkopf (3406 m) in Glöckerin (3425 m), Großes Wiesbachhorn (3570 m). Vse ob jasnem in sončnem vremenu. Pojutrišnjem najtežje: brzojav očetu, naj mi pošlje denarja. Nestrpno sem čakal. Zadolžen sem bil čez in čez. In glej, prejel sem denar, takoj in veliko. Nisem bil navzoč, ko je oče prejel brzojav, a morda je zopet tajinstveno zasijalo v njegovih očeh, ko je prebral žalostno vest; saj je bila najvišja gora njegove domovine, zvonar koroške pesmi in koroškega srca.

Na postaji v Dölsachu je pristopil sluga in me vprašal: »Ali ste vi gospod z zelenimi nogavicami?« Seveda sem pritrdil, čeprav sem se začudil, čemu me vprašuje. »Vaša mati je bila tu in povpraševala po vas.« Takoj mi je bilo vse jasno. Mati me je spregledala in šla za menoj, da bi me pravočasno ujela. A Iselberg je zaustavil zasledovanje in mirna pripomba železničarja »tega ne ujamete več« je njeno podjetnost čisto udušila. Vrnila se je. Dogodek je bil zame velike vrednosti. Če je začela govoriti o moji »zahrbtnosti«, sem obrnil pogovor na njen ponesrečen vzpon na Iselberg in smeh je šel na njen rovaš. Tudi dobra mati se je smejala.

Te zgodbe imenujem »gorska pomlad«. Nejasne, lahne slutnje v duši fantiča so postajale hrepenenje in zorele v spoznanje. Taka so pota pomladi. Po težkem hotenju in kolebanju se jasno odražajo njeni cilji v rožnatem siju. Če se spomnim teh časov, me obdaja osrečujoč hlid starih preteklih dni. Zdi se, ko da je bila tedaj večna pomlad. Njen rahel lesk se širi nad potmi, zajame doline in višave, in čez vse spletajo njene bajevne roke nežno kopreno prvega zelenja. Po prebujajočem se gozdu se razlega petje drozga, beli potoki zvonko žubore v dolino, širi se sladek in opojen vonj jegliča, in iz dežele pretekle mladosti zvone praznično velikonočni zvonovi.

II. Scabiosa Trenta

Tisti čas, v poletju leta 1877., me je poklical k sebi moj stari dobrotnik Tommasini. Pravil mi je o sorodnici scabiose, ki jo je pred sto leti našel mojster Hacquet v trentarskih gorah. Ker je bila čisto neznana, jo je podrobno opisal ter imenoval scabiosa Trenta. Veliko znanih botanikov je za njim iskalo scabioso, a našli je niso. Tudi on sam jo je iskal pred leti. Po obliki je najbolj podobna scabiosi leucanthi. Zato je vzel cvet leucanthe in ga dal s podrobnim opisom iskane scabiose Trente nekemu Bovčanu, z obljubo, da plača goldinar za vsak cvet, ki mu ga prinese s trentarskih gora. In res! Bovčan se je kmalu oglasil in povedal, da stoji pred hišo vrhan voz zaželenega cvetja. Srečen je stekel Tommasini na cesto, a ko si je pobliže ogledal tovor, je spoznal, da mu je Bovčan pripeljal voz scabiose leucanthe. Po temeljitem zasliševanju je prebrisani Bovčan – ki je dobro poznal vse kraje svoje domovine – priznal, da je nabral cvetje na kraških pobočjih pri Devinu, tam, kjer je leucantha doma. Tommasini mi ni povedal, vprašal ga pa nisem, kako je končala kupčija z Bovčanom. Tako je torej skrivnostna scabiosa Trenta še vedno uganka.

Tommasini mi je prinesel staro Hacquetovo knjižico^[16] in čital sem: »Primam deprehendi in montibus circa Trenta et in parte occidentali Terglou in declivibus, infra montem Ziperie et Traschim Verch et super Mischelem Verch.«^[17] Beli, bajni vrhovi trentarskih gora so vzkipeli do neba, široko so se odprli ožarjeni dvori in nad njimi je zasijala v mogočni in vzvišeni lepoti ogromna kupola Triglava. Videl sem grad scabiose Trente.

»Tota pianta glabra est, flos unicus, calix communis componitur ex squamulis albis membranaceis, mucronato aristatis, corollae albae, stamina alba, antherae flavae«:^[18] Drobna, sloka prikazen, nežna, srebrno lesketajoča se čaša, svetla, bela cvetna obleka, vezena z zlatimi pestiči! To ni bila cvetka – bila je kraljična iz devete dežele.

Tommasini je odprl knjigo s podobo in prvič sem videl sliko scabiose Trente. Obdana od vonja, neznanega in pravljičnega, je stala na starem, oblejenem pergamentu. Risbi je bila videti ljubezen in skrbnost, s katero jo je risal mojster in najditelj. Scabiosa Trenta!

Ko sem bil tako poučen, me je stari, duhoviti gospod ostro in ocenjevaje premeril ter vprašal, če sem dovolj moža, da rešim Trnulčico iz stoletnega sna. Menil je, da sem poklican za viteza. Vem, da nikdar nisem izrekel besedice »da« tako od srca, ko tedaj, v temačni sobi starega učenjaka.

Drugi dan po turi na Jalovec sem prvič korakal iz Bovca ob Soči v Trento. Tamošnji okrožni sodnik Rosmann, jedernat, znan lovec, mi je dal poučna navodila in spremljevalca Trentarja, ki je bil po občinskem dnevu ravno namenjen domov. S prožno hojo risa je tiho korakal ob moji strani. Opazoval me je z ostrimi, orlovskimi očmi, ko da bi hotel razbrati najmanjšo željo, da ji more takoj ustreči. S platnenim povojem in ruto je imel trdno povito glavo. Ubožcu sta manjkala spodnja čeljust in jezik. Zadnji trentarski medved ga je bil v hudi borbi tako zdelal. To je bil Anton Tožbar, po domače Špik, najslavnejši trentarski lovec. Bojda je znal v odprti krnici zalesti gamse, ne da bi ga opazili in tako mu plen nikdar ni ušel. Večer je napolnil dol s temno senco. Ob poti so bili posejani nešteti križi, in bilo je, ko da hodiš po potu smrti.^[19] Višina temnih vrhov je tlačila, šumeče vode so napolnjevale mojo dušo s pobožnostjo in plahim spoštovanjem. Po dolgem hrepenenju sem se bližal enemu najbolj vabečih ciljev svoje mladosti. Pa nisem vriskajoč korakal po obljubljeni dolini; resno, skorajda plaho – kakor greš skozi cerkev – tako sem šel v Trento.

Ko bi moral danes na pot, da poiščem čudežni cvet, bi si drugače uredil svoj potni načrt. Hacquetjev »Mischelem Verch« je bilo lahko pogoditi; je pač Mišelj Vrh (2350m) južno od Triglava; »Traschim Verch« je Draški vrh v vzhodni rajdi Julijskih; Ziperie se imenuje neko mesto med Uskovnico in Tosčevo planino. To mi je danes jasno. Na tem zaključenem svetu bi taka rastlina lahko uspevala. Toda gore zro v Bohinj in ne v Trento in rastlina, ki raste le na teh mestih, bi se prav za prav morala imenovati »bochinensis«. Ime »Trenta« in omenjene zahodne triglavske vesine so me napotile v drugo smer. Tedaj sem iskal nahajališča v trentarskih gorah. Po mnogih poizvedovanjih pri domačinih sem sklepal, da je Hacquetjev Traschim Verch Trašenca ali Trebiščina planina (tudi planina Lepoče) med Ozebnikom in Čistim vrhom. Domneval sem, da se skriva v imenu gore Ziperie ime Cmir (Cmirje), ki sicer zre v Vrata, toda povezan je z zahodnim triglavskim ostenjem.

Gozdar Kenda mi je dejal, da ima Mojstrovka (2332 m) posebno bogato floro. Zato sem prvi dan njej namenil svoj obisk. Drugi dan sem sledil nasvetu »in parte occidentali Terglou in declivibus« na Luknjo (1758 m). Nad njo sem pregledal velike zahodne stene Triglava in kaj kmalu uvidel, da tam ni mesta za iskano cvetico. Tretjega dne sem odšel čez Trebiščino na Dol (Bukovac-Dol-Sattel) in nato po strmih zahodnih pobočjih na Prehodavec (Vršacsattel), Vršac in Kanjavec (2568 m). Toda srečnejši nisem bil od prejšnjih dni. Tedaj je bil moj vid še oster, najmanjšo rastlinico sem zapazil. Nobena pot mi ni bila prestrma, nobeno pobočje preveč ustromljeno, noben kotiček »adhuc terra vestitus«^[20] se mi ni mogel odtegniti. Tožbar je bil vedno z menoj. Kolikokrat mi je že od daleč veselo mahal, držeč v rokah rastlinico; kolikokrat mi je v pričakovanju razburjeno bilo srce, čeprav je zmeraj sledilo razočaranje! Naslednje leto sem s Klančnikom iz Mojstrane prehodil greben od Debele Peči (2007 m) do Malega (2132 m) in Velikega Draškega vrha (2243m) in Tosca (2275m). Ustavil sem se pri koči Marije Terezije, povzpel sem se na Triglav ob sončnem zahodu in vzhodu, prehodil Mišelj vrh do planin na uskovniški strani; preiskal sem Vrata, severne in zahodne grape Cmira, vse do njegovega vrha (2393 m), krenil nato čez Luknjo nazaj v Trento, kjer sem zopet najel Tožbarja za novo, neutrudljivo delo čez hrib in dol. Trenta me je zgrabila. Leto za letom sem prihajal in mnogokrat sem preživel študentovske počitnice v Baumbachovi koči. Moji gorski uspehi so se množili, prihajal sem in osvajal vrh za vrhom. Tožbar je postal trudnejši in previdnejši. Zasijala mi je nova zvezda, ki še dandanašnji žari v mojem spominu: Andrej Komac – Suhi plaz (2738 m) se nama je uklonil! S hitrim naskokom smo uničili zajetje, ki je oklepalo zahodno ostenje Triglava. Vse naokrog so me pozdravljale gore ko dragi znanci in še vedno me je skrivoma vodilo staro, komaj čutno, sladko upanje. Še vedno sem tekal ure in ure, če sem zagledal v strmih višavah otoček zelenja, še vedno sem sanjal v zvezdnatih nočeh, v bivakih in v samoti planšarskih koč o njej, o tajinstveni, dolgo iskani, zaželeni. Scabiosa Trenta!

Preiskal sem zahod, sever, vzhod Triglava; nato sem si ogledal jug in prišel v svet, ki me je vklepal z najglobljimi vtisi leta in leta, do najpoznejše dobe. Ne s svojimi gorami, temveč s svojo dušo. Razumel ga nisem takoj, ker je v vsem obsežnem krogu Julijskih Alp, vse tja do kraljevske krone Triglava gotovo najteže razumljiv. Svet ob izviru Save Bohinjke, v snegu porojene, smaragdno zelene Savice. Ogromna mejna rajda, ki poteka od Kanjavca čez Veliko Špičje in Čelo k Bogatinu, na Kok in Vogel, oklepa njegove mogočne, med seboj povezane planote v prostranem loku od severa, zahoda in juga. Na notranjo stran se kraška visoka planota počasi znižuje, nenadoma, nepričakovano strmo pada v navpičnih stenah v brezno temne kopanje; na najglobljem mestu leži Bohinjsko jezero. Proti vzhodu je mejni greben široko odprt. Tu se vale s Pokljuke in Jelovce v temnih, strnjenih vrstah gorski gozdovi.^[21] Nad vse svečan in mogočen je ta pohod. Po dolinah Voj in Suhe kipi nov val gozdov, ki preplavi Blato, Na Poljani, samotno planino v Lazu, Pri Jezeru in Dedno polje ter zakipi prav tja do belih grebenov Pršivca in Studorskega Orliča. Drugi, južnejši val, se zbira v od navpičnih sten obdanem Ukancu. Med bučanjem in grmenjem Savice naskoči ustromljene stene Komne in Komarče, brzi po vrtoglavo strmih žlebovih in grapah in se vzpenja od grede do grede, do najvišjega roba. Tod zmagoslavno dviguje svoje vršace k luči. Toda razkropi se in pošilja brezštevilne trope v redkejših vrstah dalje. Z njimi napolnjuje dnjače, prepleza grebene. V nepreglednih vrstah neslišno hite temne postave dalje. Zanje ni zaprek. Kdo jim more kljubovati?

Gore jih sprejmejo z neusmiljenim orožjem. Z bučečimi viharji, padajočimi skalami, s smrtonosnimi melišči, grmečimi plazovi in vsemi uničujočimi strahotami gorske zime. Daleč naokoli so bojišča tega tisočletnega titanskega boja. Tam stoje, zazrti v pečnata tla, prvi bojevniki gozda, tam pričakujejo z razparanimi telesi in široko razprtimi, golimi rokami smrtnega udarca; tam se belijo in trohne častno padli junaki!

Vse vode tega sveta spadajo k povodju Bohinjskega jezera. Vendar, ogromne množine deževnice, ki se odtekajo po stenah, da se nato ujamejo v dnjačah, ne pritečejo nikjer na dan. Pod zemljo si kopljejo skrivna pota in jame. Tu pa tam se združijo v mala jezerca ter s tihimi in temnimi očmi zro h goram, kjer so se rodile. Iz vseh strani slezijo od jezera do jezera. Skrivnostno privro in presihajo ter skrbno skrivajo svoj dotok in odtok. Le redkokdaj izdajo ta mesta drobni sučki in dvigajoče se gomezice, ali komaj viden vrtinec na robu gladine. Nihče ne bo nikdar videl in vedel za njihova pota. Šele doli v globočini se zapenijo in prihrume v globokih tesneh ali zagrme v mogočnem slapu iz mračnega zemeljskega naročja. Nato skakljajo po zadnjih pragovih s prvobitno svežostjo, v pečeh porojeno močjo. V neugnani, dolgo pogrešani prostosti, bleščeče se ko gorski kristal, zelene, spreminjajoče se pod belimi venci, deviško čiste pozdravljajo svetel dan. Pritajeno valoveče vode Bohinjskega jezera pripovedujejo vedečemu o čudežih svojega tajinstveno polječega življenja. V globokih dihljajih se dviga in pada srce brez miru in pokoja. Neznan svet žil, zatonkov, nateg, lezik in rovov, v katerih se razvozlajo uganke vodnega odtoka, kjer delujejo njih večne moči, se pokažejo gledajoči duši v presilni moči in veličini.

Visoko nad mračno lepoto Bohinjskega jezera in njegove šumeče srčne žile Savice, leži kraljestvo, ki ga mislim. Kraljestvo triglavskih jezer. Svet, ki se ne zna smehljati, kajti ustvarjajoče sile so mu izklesale resno obličje, izgreble poteze, izbrale barve. Samota prebiva tam gori. Zdi se ti, ko da počiva njeno nemo oko venomer na tebi. Nič se ne gane. Življenje in zvenenje sveta je tako daleč, da noben glas ne prodre do njega. Ni tekoče vode, ki bi spremljala tvojo pot z veselo pesmijo. Poslušaš, a slišiš le utripe lastnega srca. To je kraj, kjer si lahko sam s seboj.^[22]

Njegove planine so kaj borne. Kako izgubljene leže v prostranih, čudovito tihih kontah, nadzemske, potopljene v otožnosti. Kdo pozna planino Lepočnice? Kdo je že bil kdaj na planini Blato? Ali Na Poljani, ali v skritem kotičku tihe planine V Lazu? Kamnitne in okorne so steze, komaj vidne, zelo zamotane med razmetanimi rovi. Večkrat obstaneš v dvomih. Pragozd ti zastavi pot in začuden se vprašaš: »Kaj iščeš tod?« Preden stopiš vanj, se prekrižaj, kajti v njem še rase čudežen koren, in če se ga tvoja noga le dotakne, izgubiš sled in zaman iščeš smeri in izhoda.

Ne verujem, da bi kdo prepevaje romal po teh potih. Veselja tam gori ne najdeš, pač pa najglobljo ubranost, razpoloženje in gorsko pobožnost. Leto za letom pride najveselejši popotnik – zeleni Jurij. Doli, v Bohinju, uka priroda. Lepa zemljica se smehlja, češnja cvete. Tudi v ta svet pošlje svoje sle. Vesine okrasi z majskim zelenjem bukev, stene s težkimi kobul ji zlatih cvetov negnoja. Nato komaj slišno odkoraka čez rob višav, kjer raztresa svoje cvetke, a smehljaj je zamrl. Marsikatero leto sem ga srečal tam gori. Žalostno me je pogledal in resna senca je ugasnila luči na njegovem ljubem, svetlem čelu.

Najmogočnejši vrh tega dela je Debeli vrh (2392 m).^[23] Podoben je ogromni lopati, široko pečnato čelo ima presekano s sneženim žlebom. Ko vladar se dviga nad lazarsko planino. Zahodno in severno od njega se nizajo do mejnih sten Zajezere, Hribaric in Mišelj vrha, povezane krnice, nad katerimi se dvigajo bledi, do dva tisoč štiri sto metrov visoki, vijugasto potekajoči grebeni. To je osrčje svetišča triglavskih »skalnatih morij«. Malokdo je do danes prodrl do njih. Na zemljevidu^[24] je ta svet podoben ogromni gobi. Krnice in dnjače so luknje v njej, vrhovi, vršaci, kepe, grebeni in korede, ki jih vežejo, so rebra in staničevina. Na zemljevidu je videti veliko vrhov, ki pa niso imenovani. Kaj bom še uspel, da najdem njihova imena?

Še bliže ko Debeli vrh, je mojemu srcu Veliko Špičje (Lipa Špica, 2398 m), ki je po višini enakovredno prvemu, a leži dalje na zahodu. Veliko Špičje je bil prvi vrh, ki sem ga, prišedši iz Trente, osvojil z Andrejem Komacem. Dviguje se iz velikega obrobnega grebena, ki loči Trento od Zajezerske doline in obvlada obe kraljestvi na isti način. To daje razgledu prav poseben značaj in čar. Še danes me spomin nanj še prav tako silno vleče tja, kakor pred skoro petinštiridesetimi leti, ko sem bil poln želja po novih odkritjih. In če bi sedaj stal na vrhu, bi se najprej sklonil proti Trenti. Moj prvi pogled in prva misel bi poiskala skromno mesto na zeleni senožeti nad mlado Sočo, kjer je malo, s kamni ograjeno pokopališče. V nemi boli pozdravljam srce in spomin naj zvestejšega moža – Andreja Komaca. Tam spi zmagovalec, ki me je vodil z drznim pogledom in močno roko skozi vse delo, v sili in nevarnosti, čez vse julijske vrhove k naj višjim častem, ki so mi jih dale te gore. Dokler bom deležen luči ter morem zvestobo povračati z zvestobo, bo živel v mojem srcu spomin nanj.

Kako pravljično lep razgled je s te gore! 1700 metrov nižje se vije med gorami Trenta. Srebrn trak – Soča blešči. Točno vidim mesta svojega veselja. S pobočij je slišati zategle klice pastirjev. Zunaj, za ustjem doline stoje mogočno in košato Kaninske gore. In tam v modrikasti dalji valovito morje Dolomitov. Vrste položnejših gora in dolin, ki zginjajo v barvastem ozračju, kažejo, obrnjene proti jugu, pot k morju. Daleč na jugozahodu se širi zelena ravan z bleščečimi rekami. Na severozahodu kraljuje Triglav. Njegov mogočni dah veje do tod. Ob njegovi strani se dvigujeta Kanjavec in Debeli vrh. Vzhodno, ob vznožju, leži dolga Zajezerska dolina, spremljana od rajde navpičnih sten Kopic od Hribaric do Studorskega Orliča.^[25] Tod leže v tihi, resni vrsti ljuba mi jezera s svojo temno, kovinastozeleno barvo. Najmanjša, ki leže na gornjem koncu, so še obrobljena s snegom. Lepi, beli oblaki plovejo nad njimi. Zdaj pokrijejo njihove potujoče sence jezerske gladine, zdaj se zopet razlije zlata sončnost po jezerski pokrajini. Od časa do časa se poigravajo nežni jezerski valčki z nagajivimi sončnimi žarki, ki plešejo po gladini. V osrečujočem izobilju luči se poraja tihoten, svetal smehljaj, ki pa trenutek nato zamre. Brž se ozrem tja in srečam stari, resni pogled, ki mu ne najdeš dna. V to kraljestvo so me vodili zadnji upi. Ne vem, če sem z besedami mogel opisati razpoloženje, ki napolnjuje ta svet. Morda govore le o sanjavih občutjih mojega lastnega srca, ki bije v pričakovanju in hrepenenju. Preiskal sem najprej pobočja Kanjavca, Vršaca in Velikega Špičja. Nato sem obkrožil vsa jezera do Hribaric in planine Lepovče. Prišel sem k Črnemu jezeru in do roba Komarče. In tedaj sem poln občudovanja prvič zagledal v globočini zeleni, gozdnati Ukanec. Takrat je bil tam gori še pragozd in začuda ozka steza je vodila nizdol. Ob prepadih so na nekaterih mestih, tam, kjer so danes mostiči, čez poči vodile komarče. Nato sem pri Štengah (Štapce) prevalil greben Tičaric. Prišel sem do skrite planine Pri Jezeru in k planinam Ozebnik, Hebat, Jezerce in Na Poljani s čudnimi izvirki, ki se nenadoma pojavijo pa takoj zopet izginejo. Včasih sem romal na Komno, k Planini na Kraju in Govnjačem, ki leže ob vznožju Bogatina. In tedaj se mi je zdelo, da hodim po samotnih vrtovih rojenic. V dolgi vrsti so obrobljali vznožja prodišč, ali so stali v malih otočkih, na katerih je žarelo pisano triglavsko cvetje. Nad njimi se je širil nepopisen čar stare bajke o Zlatorogu, vsa njena otožnost, ves njen bajni praznični lesk. Tu pa tam se je s tihimi, pravljičnimi očmi ozrla vame kaka dragocena in redka cvetka julijskega alpskega predela, ko da me vpraša: »Sem li jaz tista, ki jo iščeš?« Vse, kar imajo redkih cvetic, so mi poklonile te gore. Le one, ki sem jo iskal – ne. Leta so minula. Že zdavnaj je spodrinilo botaniko nujno delo poklica in prenehal sem z branjem literature o njej. Sanje so ostale. S tursko železnico so mi postali ti predeli dostopnejši. Marsikatero nedeljo sem prišel k njim, čeprav je že prvi sneg zapadel in sem že počasi »pojenjaval«. Na predvečer je vedno šepnil v meni pritajen glas: »Mogoče jutri!« Tako globoko so se mi te sanje zajedle v dušo.

Nekega dne mi je povedal Marchesetti, ko sem ga v poznejših letih v pozni jeseni 1915 srečal, da je tajnost že davno odkrita. Profesor Kerner je neizpodbitno dokazal,^[26] da scabiosa Trenta, Hacquet, ni nič drugega ko scabiosa (cephalaria Schrader) leucantha, Linné. To ni bilo razvidno le iz risbe in opisa, temveč tudi iz originalnega eksemplarja iz Hacquetjevega herbarija, ki se hrani v ljubljanskem muzeju. Istega mnenja je profesor Voss iz Ljubljane, ki je prav tako pregledal originalni eksemplar ter ga na isti način določil.^{[27], [28]} Vsak dvom je torej izključen. Kerner je k svojim dokazom še pripomnil, da se naj cvetica ne išče v visokem alpskem pasu, kot sta to storila Krašan in Kugy, temveč na najbolj prisojnih južnih mestih v Trenti, v višini 500 do 1000 metrov.^[29] Dejal je tudi, da se Hacquet prav gotovo ni zmotil v nahajališčih, ker je prav ta zelo točno opisal.

Ko sem tako stal in pod vtisom teh poročil premišljeval, da je zopet zmagal trezen, hladen razum učenjaka nad zasanjano dušo gorskega poeta, se mi je zazdelo, da se je nama pridružil še tretji. Videl sem obraz navihanega Bovčana. Po bovčansko je pozdravil in dostavil, da je bil on vendar najpametnejši izmed vseh, saj je takoj vedel, da naj cephalarie leucanthe ne išče tam, kjer gostuje in umira od domotožja po soncu in toploti, temveč v njeni pravi domovini, kjer uspeva na domačih tleh v polni moči ter se veseli življenja. Na vprašanje, kako je ta redki južni gost prišel v te raskave gore in kakšna je bila pot, je kratko odgovoril, da si o tem ni na jasnem, da je to pač druga, zamotana povest. Dejal je in izginil! Menili boste, da me je obšla bolest, da me je v tistem trenutku navdajala praznina, ki jo človek občuti, če izgubi kaj posebno ljubega? K razočaranjem, ki jih prinese življenje, bi bil položil še to, da sem dolga leta iskal le privid? Morda mislite, da sem se tolažil z dejstvom, da je že marsikdo iz revščine in bede življenja, ali iz bogastva svoje domišljije iskal neskončno dolga leta po potih svojega hrepenenja sinjo rožo, ki je ni našel? In da se je sprijaznil z usodo, ki se prvemu ljubko smehlja, drugemu pa s trdo roko določi mesto in smer?

Moje srce se le tiho smehlja. Tedaj ni občutilo bolesti, niti praznote in ne potrebuje tolažbe. V svoji zvestobi veruje vanjo, pa najsi bo nedosegljiva. Spomin je srcu močna opora. Gori, v tišini in samoti gora, v sončnosti višav, v poletnem dahu vesin in v opojnem smolnatem vonju ruševja je prevečkrat čutilo njeno skrivnostno bližino. Sedaj je le njegova in nikomur ne bo več cvetela. Da, saj si jo je vroče zaslužilo ! Nikar misliti, da mi je žal tistih dni. Kdo bi hotel pogrešati v življenju čas prve in naj čistejše ljubezni? Ko zaslišim njeno ime, ali če vidim njeno sliko na starem, porumenelem listu, zazveni v moji duši lepo ubrana struna. V nepopisno silnem občutju, v vročem valu zajame mojo dušo vse, kar sem upal in videl, kar je bilo, slike, mnogokrat nadnaravno lepe, čudeže narave, ki sem jih smel gledati, in pravljični sijaj, ki lebdi nad tistimi romanji.

Hvaležen in veren zrem k tebi, ki kraljuješ v bajnih višavah. Mimo časov in daljav te pozdravljam, draga, čudežna roža mojega srca – Scabiosa Trenta!

III. Vzhodne Julijske Alpe

Suhi plaz (2738 m)

Nisem pozabil, kar mi je Klančnik pravil o Suhem plazu. Vedel sem, da se naj ob njem poskusim, a načrti so le počasi zoreli. Prvikrat sem hotel potrkati na zaprte duri gore. Jasno mi je bilo, da Mojstrančani ne bodo pravi spremljevalci za vzpon, preveč trdno so verovali v nepremagljivost gore. V Kranjski gori tudi nisem poznal pripravnega moža. Sicer so bili vodniki druge in tretje vrste pripravni in zanesljivi, dokler so hodili po znanem svetu. Kaj hitro so pa odpovedali, če si jih popeljal v tuj svet, ali če si jih postavil celo pred nalogo, pred katere avtoriteto je ljudski glas postavil svarilno tablico.

Lovci savske doline so verovali, da je Suhi plaz nedostopno pribežališče gamsov in gorje tistemu, ki bi se osmelil vdreti v svetišče njegovih razklanih sten. Trentarji so menili drugače. V Trenti tedaj še niso bile urejene lovske razmere in skoraj vsak moški je bil divji lovec. Smela podjetnost in neverjetna spretnost v pečeh je zapeljala Trentarje daleč v bogata lovišča Julijskih Alp. Nekateri so po cele tedne lovili v tujih revirjih ter kupčevali s plenom. Za lovce in žandarje so bili drzni in prebrisani Trentarji, ki niso mogli ukrotiti svojih neugnanih želja po lovu, moreča skrb in nadloga. Tako divjih izbruhov lovske strasti, ko v Trenti, nisem videl nikjer drugje. Velikokrat sem imel za spremljevalca Trentarja, ki je kar ponorel od razburjenja, če je zagledal čredo gamsov. Ker niso smeli nositi orožja, če so spremljali mene, so le skakali in tekali za preplašeno divjačino. Nobena sila jih ni mogla zadržati, žvižgali so na prste, ropotali s cepini ter tuleč plesali po ozkih gredah. Včasih so izginili za dolge ure, in ko sem jih potem našel, so stali nekje zgoraj ter zasanjano zrli v neznane dalje. Takrat, in tudi pozneje, sem včasih v stenah zagledal postavo, ki se je tiho premikala in na moj klic izginila, ko da so jo pogoltnile peči. Kdo je bil? »Divji lovec, Trentar«, so mi odgovorili.

Med njimi sem iskal spremljevalca. In tako se je zgodilo, da sem pri vseh svojih poskusih v letih 1878. do 1880. pristopal iz Trente in da je bil moj prvi spremljevalec – Tožbar.

Suhi plaz je daleč od Trente. Prekoračiti moraš troje velikih ograd, preden prideš do njegovega vznožja. Prva deli grapo Belega potoka od Kriških podov (Spleutaplateau), druga zapira pode na severu od Križa do Stenarja (Steiner), tretjo tvori Rogljiča, ki je znan gamsji dom. Boljši in krajši bi bil pristop iz Mojstrane po dolini Vrat. S te strani in s Triglava je videti Suhi plaz ko širok, trmast, pečnat stolp. Na kranjskogorsko plat gleda ko kipeča, stolpičasta stena, ki ji pravijo Škrlatica. Po navpični steni in stolpičih, ki ognjenim zubljem podobno plamte v nebo, padajo široka, škrlatna pramena. Svojo najzaljšo stran kaže proti severu – proti Koroški. Ob jasnih dneh je visoko nad ogromnimi stebrišči Martuljkove skupine videti ko v zraku plavajoč, krepko pisan, osrenjen grad bogov, ki sloni na stebrih. Malokdo ga pozna, a vsi zro vanj ; prevzeti od veličine njegove pojave vprašujejo po imenu. Le redkokdaj dobe pravi odgovor.

S Tožbarjem sva rabila dvoje poti za pristop do vznožja. Prva vodi od Kriških podov čez Križ, nato vzdolž glavnega grebena čez Rdečo škrbino; druga čez škrbino Vratiča med Križem in Stenarjem in nato ob vzhodnem vznožju Rogljice. Obe poti se združita onkraj Rogljice, pri klasični veliki rovi v Zadnjem dolku. Najprej sva z vrha Rogljice (2582 m) študirala podrobnosti mogočne južne stene naše gore in preudarjala, katere smeri bi kazalo izbrati. Za vsak poskus sva računala en ali dva bivaka, kajti poti iz Trente so dolge in dostikrat moraš z dosežene višine zopet nizdol. Velikokrat sva prenočila v krajni zevi snežišča, ki sloni na vzhodni steni Rogljice. Tiste noči, v tako divji okolici, na tako divjih potih, so se mi vrezale globoko v spomin. Mraz me zbudi, iz globine doline Vrat slišim lahno šumenje Bistrice, ki pa ne moti tišine. Ne, še poveča jo! Dremav pogledam kvišku. Nad menoj črni previsi. Strahotno se sveti čudno razžrt rob snežene stene. Visoko nad zevjo romajo zvezde v tihotno menjajočih se slikah. Nastret, v fantastični luči ognja, čepi groteskna postava mojega spremljevalca. Neutrudljivo neti in varuje ogenj, pri tem me skrbno ogleduje. Visoko švignejo prskajoči zublji, če priloži ognju svežega ruševja. Vonj po smoli in rezko prasketanje, bežne luči in nato zopet padajoče sence, iz dalje pesem vode, a naokrog – neskončna tišina. V pravljični lepoti, sanjsko lepa, gre gorska noč mimo nas. Kaj si jo že doživel v vsej njeni prelesti, počivajoč na srcu gora? Veš li, kaj vse ti razodeva tam gori v skrivnostnih višavah, v času od zahoda do vzhoda sonca, ki jo napolnjuje s svojimi znamenji in čudeži? Veruj mi, takih noči nikdar ne pozabiš!

Nekoč smo že bili na pravi sledi. Prišli smo do vstopa velikega kamina. Le še dvajset ali trideset metrov in zmaga bi se že takrat odločila. Toda kamin je bil napolnjen s snegom, ki je bil bolj strm od najbolj strme strehe zvonika. Tedaj se mi je zdelo, da je Tožbarjeva previdnost pretirana. Bil je preplašen in odločno se je upiral iti dalje. Vrnili smo se po vsej dolgi poti v Trento. Prihodnje leto (1880) mi je dejal, naj mu oprostim, če bo opustil nadaljnje poskuse na Suhem plazu, star in truden je že. Iskal sem in slišal, da je zloglasni divji lovec Matija Kravanja zopet v dolini. Kmalu je stal dolgi rdečebradec pred menoj. Od kod je prišel, sem takoj zvedel. Nagovoril me je italijansko. Začudil sem se ter vprašal, kako to, da govori ta jezik? Prav zdaj da je bil v italijanski deželi. Kje pa? »Gospod, odkrito bom povedal, nedolžen v Kopru (Capodistria).«^[30] Kako dolgo? »Devet let, gospod, devet dolgih let!« Moral bom malo potrpeti, ker je od dolge ječe nekoliko oslabljen, toda zmogel bo, gotovo, on bo zmogel. Bil je že onkraj v grapah. Saj ve, tam so gamsi, polno gamsov je tam. Videti jih hoče zopet. Naj se zanesem nanj, dobro me bo vodil. Vodil me bo po »buoni stradi«. In na njegovem ubogem, zločinskem obrazu je zaplamtela neugnana lovska strast prejšnjih dni. Pozneje sem zvedel, da je ravnokar odsedel devet let ječe zaradi ponarejanja denarja.

Malo me je spreletelo, kljub temu sem privolil. Tedaj je pritekel za menoj mlad fant, bos in golorok. Naj ga s seboj vzamem. On me bo vodil, noben Trentar ne pleza tako kot on. Z vsakim se upa poskusiti. Če grem z njim, mi je jutri Suhi plaz zagotovljen. Kako težko mu je bilo ponujati se tako: bil je – Andrej Komac. Kaj se je tedaj dogajalo v njegovi skromni duši? Hotel sem ga odpraviti, češ da sem preskrbljen in ne potrebujem več ko enega spremljevalca. A ni popustil. Brez plačila gre z menoj, le da vidim, kaj zna. »Gospod, vzemite me, vedno me boste jemali s seboj!« Od tedaj me je Andrej spremljal več ko dvajset let. Od tega dne sem ga zmeraj »jemal s seboj«. Toda tako dolgega in gladkega govora nisem nikdar več slišal iz njegovih ust. Njegove proseče oči in glas, nekaj posebnega v njegovem pogledu in njegovi biti, me je pregovorilo, da sem popustil. Pozneje sem večkrat mislil, da so mi ga takrat le gore mogle poslati: »Tvoj vodnik naj bo!« Ko je dolgo vrsto let tako stal, me pričakoval ter vprašal, kam naju vodi pot, in če je izvedel, kakšne želje in načrte imam, je nato tiho se smehljajoč, večkrat brez besed, pričel hoditi pred menoj, se mi je zdel kakor sel od zgoraj. Kakor da je od nevidnih moči prejel ukaz iti pome, ko da pričakuje in vodi gosta, ki so ga povabile gore, ki je napovedan in dobrodošel, in katerega mora varno pripeljati k njim!

Stekel je, da se opravi in kmalu, v grapi Belega potoka naju je dohitel. Takoj je prevzel vodstvo. Ubogi Kravanja je moral dostikrat obstati, da se odpočije. Bivakirali smo pri Hrušci, onkraj Stenarskih Vratic in naslednji dan je bilo ob sedmih zjutraj slišati naše zmagoslavno ukanje na vrhu. Šli smo po isti poti, ko takrat s Tožbarjem, toda tik pred velikim kaminom je Andrej motreče pogledal navzgor, nato je krenil v levo. Pograbil je bika za roge ter vodil po zelo strmih kaminih in čez zelo slabo, previsno steno naravnost navzgor. Pri tem ni niti za trenutek obstal in omahoval, da bi našel kaj boljšega. In to v plezi, ki še danes šteje med najtežje, kar jih poznam v Julijskih Alpah. Plezal je z brezprimernim mojstrstvom in z občudovanja vredno lahkoto, naglico in prožnostjo. Kaj takega še nisem videl in tudi pozneje nikdar več doživel. Le Daniel Maquignaz iz Valtournanchea me je v svojih najboljših letih spominjal nanj. Opazil sem, da se Andrej nikdar ni lotil težavnih podrobnosti naravnost in z močjo. Peči je le nekako pobožal, bolj od strani, in preden si se zavedel, kako je storil, je bil že nad teboj. Preveso je zmagal z mojih ramen. Lahkotno je prečil v levo, v gladke plati in hip nato je izginil nad menoj. Kravanja se je ločil od naju in iskal svojo »buono strado« bliže velikega kamina. Od tam je zavil v najino smer ter jo dosegel pod veliko preveso. Počakal je, da se je Komac vrnil in mu vrgel vrv. Pozno je dosegel vrh.

Na vrhu smo dolgo praznovali zmago. Sezidali smo kar dva možica in ker je imel Kravanja nekaj barvila pri sebi, sem napisal na večjo skalo na možicu podatke o našem vzponu. Pri sestopu sem prosil Andreja, ki je hodil zadnji, naj se spusti čez preveso po vrvi. Vendar je splezal nezavarovan in bos čez izpostavljeno mesto. Zaklical sem mu lahen očitek. »Tiho, tiho«, je zašepetal, se nagnil in prijel mojo iztegnjeno roko. Lahak ko pero, gibčen ko mačka se je je sprožil k meni na ozko stojišče.

Čez nekaj dni sem zvedel v Kranjski gori, da je hkrati z mojim poskusom s trentarske strani bila oblegana gora tudi s kranjskogorske plati. Hermann Findenegg, zmagovalec Poliškega Špika, je v spremstvu kranjskogorskega lovca Pečarja, po domače Bobka, dvakrat naskočil goro s severa. Oba poskusa sta se izjalovila. Do tega trenutka se mi je z vzponom na Suhi plaz izpolnila le vroča želja, a ko sem zvedel, da se je zanj potegoval večji, sem se zavedel, da bi bil skoraj prišel prepozno. Spoznal sem tudi, da je moj vzpon alpinski uspeh. Moja je, strahotna Škrlatica Borovcev! Tisto noč nisem zatisnil oči. V meni je vriskalo veselje. To pot se sreča ni nasmehnila prvovrstnemu hribovcu. In ko sem slišal o njegovih poskusih, sem dejal Komacu, da se bova tudi midva potrudila najti dostop s severa.

Trenutno sem se pečal z raznimi pristopi v južnem ostenju.^[31] Pozneje sem poskusil s Komacem sestopiti v severno krnico. Prišel sem precej nizko, a kmalu sem uvidel, da se mora severne stene naskočiti pri vznožju. Leta so minila z drugimi turami in tedaj sem slučajno zvedel o težavah, ki jih delajo v Mojstrani kandidatom Suhega plaza. In zopet sem odšel tja z Andrejem in mladim Trentarjem Kvrhom ter iskal, iskal in našel vzpon čez severno steno.^[32] Bil sem srečnejši ko Findenegg.

Štirinajstkrat ali petnajstkrat sem bil na vrhu Suhega plaza.^[33] Zadnjič sem ga preplezal z mojstranske plati. Spremljal me je Anton Ojcinger iz Ovčje vasi. Da nama ni bilo treba hiteti, sva bivakirala v mali zeleni levi pod gredo, po kateri prečiš v Zadnji dolek. Drugo jutro sem dolgo stal pred mestom više gori, kjer so vsa znamenja kazala, da je pred leti na tem mestu bivakirala mala druščina. Ob veliki okajeni skali so bili ostanki ognjišča, tik pod njo zravnana tla in majhen zid. Spomnil sem se tistih, ki so najbrž tu počivali pred zadnjim naskokom na Suhi plaz. Precej pozneje sem zvedel, da so bili to bratje Kainradli pod vodstvom najstarejšega brata Leona. Dolgo sem ležal na toplem soncu v Zadnjem dolku ter nemo opazoval južno ostenje, ki je od tedaj terišče smele hribovske mladine.^[34] Ostali del dneva sem prebil na vrhu, kjer je še vedno stal stari možic. Le pozimi mi je kljuboval Suhi plaz. Prišel sem trikrat v Aljaževo kočo in dvakrat sem jel pristopati takoj po polnoči po velikem plazovitem žlebu, ki vodi k dolkom Na rušju. Zadnjikrat sem se začel vzpenjati celo ob devetih zvečer, a vedno sem naletel na tako globok in slab sneg, da me je zora našla v spodnjih predelih gore. Spoznal sem, da ne bom uspel. Ker pozimi v višjih legah ni možnosti za bivakiranje, bi moral najti trd sneg, ali pa pristopati s smučmi do Zadnjega dolka ter nato poskusiti svojo srečo. »Srečno!« tistemu, ki bo uspel!

Za Kravanjevo usodo sem se ponovno zanimal. Čedne reči sem zvedel! Propadal je bolj in bolj, bil je samo še divji lovec. Če pa kake koze ni pogodil, tedaj je popravil srečo s tem, da je ustrelil ovco. Neke nedelje se je potikal okoli cerkvice Sv. Marije v Trenti, kamor je ponoči vlomil ter oropal sveti Devici borni, težko nabrani cerkveni zaklad. Zopet je sedel dolga leta. Navzlic temu se mu je posrečilo zgraditi novo, boljše življenje. Priženil se je k usmiljeni, bogaboječi vdovi v okolici Žage, kjer je čez nekaj let umrl. Spomnim se vseh, ki so bili kdaj z menoj v gorah in potrudil se bom, da vsakemu izmed njih postavim v teh spominih skromen spomenik. Tudi od njega, ubogega grešnika, ne odhajam brez zahvale. Naj tudi njemu postavim križec zavoljo hrepenenja po vedrih gorah in po nepremagljivo vabečih kozah, zaradi hrepenenja, ki mu je v mračnih, temnih ječah sesalo življenjski sok!

Vzhodno od osrednje gmote Suhega plaza se glavni greben cepi v dve mogočni rajdi, ki potekata proti severozahodu in severovzhodu ter oklepata obe krnici Martuljkovega kotla: Za Akom in Pod Špikom. Popotnik, ki se vozi z vlakom z Dovjega v Kranjsko goro, vidi to čudovito sliko. Pogled na karto tudi tu razkrije dolge vrste vrhov brez imen. Več let sem želel preštudirati in rešiti probleme, ki so skriti v tem lepem koncu. Vedel sem, da je v njih dela za več tednov.^[35] Zveza med južno, vzhodno in severno krnico, ki ležijo pod Suhim plazom; dalje možnost prehodov čez škrbine med eno in drugo; vzpon na deloma še deviške vrhove, ki se dvigajo iz vzhodnih grebenov vzhodne krnice Na jezeru na Gruntu (Mali Dovg). Vse to me je zanimalo in vabilo s kopo nerešenih vprašanj. Kajpada sem napravil v tem predelu mnogo vzponov. Že okrog leta 1880. sem se vzpel na Kukovo špico (2417 m), pozneje sem šel iz severne krnice Suhega plaza, ki ji pravijo Velika Dnina, na Zadnji Vršič Rokava (Lengenfelder Križ, 2621 m)^[36] in Veliko Pončo (Ponica, 2592 m). Pozneje sem se še dvakrat vrnil na Kukovo, ker sem hotel preplezati greben do Suhega plaza. A slabo vreme mi je vsakokrat prekrižalo račune. Dostikrat sem bil tudi na vrhu Špika (2472 m), v čigar zahodni steni sem si nad najvišjimi snežišči zgradil bivak.^[37] Vedno pa je ostalo zgolj pri posameznih vzponih, ker žal nisem utegnil sistematično predelati gore. Zadnjikrat sem spal v Veliki Dnini v svojem starem bivaku. Toda izbral sem slab čas, kajti ves večer in vso noč so grmeli kameni plazovi ter napolnjevali krnico s prahom. Ubral sem raje varnejša pota. Drugo jutro sem zavil proti severu ter preplezal v novi smeri Lipnico (2418 m) in Špik. Ni mi bilo namenjeno, da dokončam delo, zaupam pa v moža, ki pride.^[38]

Triglav (2863 m)^[39]

Ljubil sem gore in vedno znova sem se vračal k njim. Tega nisem delal skokoma. Ne, če sem preplezal goro, tedaj sem obstal v njenem zajetju, potikal sem se v njeni soseski, ko da sem nekaj izgubil ali pozabil. V Alpenvereinu so kaj kmalu dejali: »Dr. Kugy sistematično študira Julijske Alpe«. Mislim, da se jim je to le dozdevalo. V resnici me je navdajala vroča želja, da si od vseh strani ogledam in spoznam goro, s katero sem se trenutno pečal. Vsako njenih potez sem kar naj točneje opazoval in zasledoval, da ob ponovnem vzponu, ob veselem svidenju zopet najdem staro srečo, ki mi jo je darovala gora in pa, da si zgradim novo. In gora mi je postala mogočna osebnost, ki me je tem bolj priklenila k sebi, čim globlje in jasneje se mi je posrečilo spoznati njeno bit ter razumeti nje pomen.

Zdi se mi, da ljudska duša prav tako občuti in hodi po podobnih potih ter šele tedaj dà gori ime, ko je po stoletnem opazovanju popolnoma in resnično spoznala njeno osebnost in značaj. Zato naj vsakdo spoštljivo in z ljubeznijo uporablja domača imena, ki jih je dalo goram ljudstvo. Iščimo jih, če so zgubljena, ljubosumno jih tudi varujmo, da ne bodo nadomeščena s hoté spremenjenimi in zmaličenimi imeni. S svojim svojskim glasom in prvobitnostjo so postale del gorske osebnosti. Čestokrat tudi bolje in točneje podado opis, vtis in poetično razpoloženje gora, s katerim so se približale opazovanju in zavesti ljudstva iz temine vekov.

Tako sem bil menda štiridesetkrat na Triglavu, ki je bil ideal gore moje mladosti, kakor je bila Trenta ideal gorske doline. Triglav je najvišji vrh v Julijskih Alpah. Iz Zlatorogovega kraljestva se je prikradel v moje sanje in jim vladal dolgo vrsto let. Ni je gore, ki bi ji postavil toliko oltarjev ko njemu. Kako mi je utripalo srce in poletelo polno gorečega hrepenenja k njemu, če je zazvenelo njegovo od bajk in vekov posvečeno ime, ki oznanja bližino božanstva. In ko sem pokojno spal, ob brlečem ognju davno minulih, svetih triglavskih noči, ali niso tedaj tiho pristopile bele rojenice in me natihoma obdarile s sladkimi sanjami? Ni li sledila moja noga ozkim gredam, »kjer na desni strma peč se dviga, v lévi sinja je modrina, pod menoj škrlatni vzduh«; gredam, kjer je sledil trentarski lovec Zlatoroga, da so na belih pečeh vzklile rdeče rože. Ali mi ni v njegovih stenah in belih prodih od poldneva do zarje, v tihi in sladki skrivnosti, vzcvetela cvetka, ne smrtna roža temačne bajke, temveč nežna, čudežna roža mojega srca – Scabiosa Trenta, ki je bila dolga leta spodbuda in vsebina mojega hribovstva. Resnično, ni je strani v knjigi moje gorske mladosti, kjer bi ne bil zarisal očak Triglav svojega tajnega znamenja!

Prvič sem pristopil k njemu skozi Krmo. Tudi vrnil sem se po njej. Drugič sem sestopil v Bohinj, v Staro Fužino in Srednjo vas. Pozneje sem izbral pot čez Hribarice in Zajezersko dolino v Bohinj. Prišel sem tudi iz Trente čez Goriški rob (Vršacsattel) in Hribarice, ali čez Dolič. Končno sem pristopil k očaku skozi dolini Kot in Vrata. Spoznal sem, da Triglav ni le vrh, temveč mogočno kraljestvo. Bili so časi, ko sem se vedno znova vračal k njemu. Na vrhu sem čakal zore, videl sem sonce vzhajati in zahajati, dolge ure sem prebil na vrhu in ko bi takrat poznal spalno vrečo,^[40] bi gotovo presanjal na njem marsikatero tihotno noč. Kmalu se nisem več zadovoljil s tem, da sem stal na njegovem vrhu. Poiskal sem najvišje vrhove, ki so mi obetali posebno lepe razglede na Triglav. Hotel sem ga videti od vseh strani in v vsej prelesti.

Prvi je bil Ozebnik (2084 m) v Trenti. Morda je videti Triglav najbolj mogočen s tega vrha. Iz globoke Zadnjice do njegovega kraljevskega temena meri zahodna stena skoraj 2000 m.^[41] Nudi se ti slika grozotne veličine. Zaman išče oko v čudovito pikrem ronku te vesine točke, kjer bi se odpočilo. Neprestano drsi v brezno. Nehote želiš razvrstiti gore po njihovih arhitektonskih oblikah v kojice, stolpe, gradove, zidove, roge ali roglje. Pri Triglavu to ni mogoče, če ga gledam s trentske strani, ne najdem nobene dobre primere, ker ne vpliva z lepoto ali posebnostjo oblik, še manj z bogato členovitostjo ali sijajem barv. Kar napolnjuje zatrep Zadnjice, je »gora« tako premogočne moči, da ob prvem pogledu nanjo komaj kdo more reči, da je okorna ali enolična. Veličina Triglavove gmote te zgrabi v taki meri, da obmolkne vsaka kritika. Njegove, od temnega ruševja obsenčene temeljne stene so prava čuda okorne moči. Na dnu se vrsti povprek in navzgor stena za steno. To je resen in strašen svet. Podrobnosti zagledaš šele tedaj, če dalj časa zbrano opazuješ. Tedaj vidiš male zelenice, kotanjasto grapo v sredini, vrhnjo gredino Triglavskih podov (Flitscherschnee) in nad njo težko, a veličastno vrhnjo gmoto najvišje gore Julijskih Alp. Ko je bila v Trenti dograjena Baumbachova koča, je postala nujno potrebna neposredna pot iz Zadnjice na Triglav. Vedel sem, da od mene pričakujejo rešitve toga vprašanja. Pot je bilo treba izpeljati po zahodnem pobočju. Trentarjem se je zdelo to nemogoče. Nihče se še ni lotil vrhnje gmote s te strani. Zdelo se je, ko da je gora obdana z bajevno močjo. Vendar Trentarjev ni zadrževal strah pred tehničnimi težavami. Za tako smele plezalce ni bilo v tem pobočju težav. Kaj ni bila morda le praznoverna plahost, podedovana iz prastarih poganskih časov, ki jih je odvračala od tega, da bi vdrli v svet vzvišenega, svetlega prestola Triglava samega? Andrej se je obotavljal. A ko smo odšli na pot 8. avgusta l. 1881., je zastavil vse svoje moči in spretnosti. Lažje in hitreje ko sva mislila, se nama je posrečil vzpon.^[42] Bil sem srečen in ponosen. »Kugyjeva pot« je zapisala moje ime na veliko zahodno pročelje Triglava!

V zgodnjem poletju sem nekoč odšel na Stenar (Steiner, 2501 m) in si ogledal grozotne severne prepade Triglava. Premlad sem bil tedaj in neizkušen, da bi si tako ostenje pravilno ogledal in presodil. Ponižno sem klonil pred toliko veličino. Veliki problemi severnih plati julijskih vrhov so pozneje dozoreli v meni.^[43] Pri sestopu s Stenarja sem zdrsnil na trdem srenu velikega vzhodnega žleba. Padal in kotalil sem se morda tri sto metrov. Vrtel sem se v bliskovitih skokih, prekopical se v zraku, a k sreči sem padel vedno v sneg. »Postojte, postojte«, sem slišal klicati Klančnika, ki sem ga bil tako nepričakovano zapustil. »Stoj, stoj!« je obupno kričal moj študijski tovariš, ki sem ga bil zaradi strmine snežišč že pri vzponu pustil na polovici žleba v varstvu peči. »Vidiš, sedaj padaš, ustavi se!« Le to, nič drugega ni bilo v moji zavesti. A ustavil sem se šele pri skalah na koncu žleba. Hotel sem z vriskom naznaniti, da sem nepoškodovan, toda glas mi je odpovedal in šele čez čas sem zopet nalovil sape. Te nezgode bi se bil obvaroval z malo vrsto vsekanih stopinj. Luknje, ki sem jih pri padanju zdolbil v sneg, so bile tako velike, da sem jih videl drugi dan z vrha Triglava. Razločno je bilo videti vrsto lukenj, ki so v grozotni strmini merile žleb v globočino. —

Pozneje sem z vrha Rjavine (2457 m) zagledal Triglav s severovzhodne strani: visoko kamnitno cerkev nad pustimi škrapljami Pekla in Zelenega snega triglavskega ledenika. Njegovo južno ostenje sem že večkrat opazoval z Draškega vrha, Tosca in Mišelj vrha, a ko sem se nekoč iz Krme povzpel na Virnar (Verner Vrh, 2226 m), sem zagledal nad Triglavskimi prodi nekaj, česar sto in sto ljudi ni bilo videlo. Celo slavni, stari triglavski vodnik Šest ne, čeprav je vedno zatrjeval, da bo nekaj takega našel – mora najti. Takoj sem šel bliže in še isto popoldne s koče Marije Terezije preplezal obe glavi, ki stojita v jugovzhodnem grebenu Triglava.^[44] Obe sta bili še deviški. Zahodnejša, ki kaže svoje rdeče stene, se je posebno upirala, a Andrej jo je po kratkem boju ukrotil. Od tu sva zopet opazovala in določila novo smer po južni steni. Drugega dne popoldne sva s Triglavskih prodov splezala na Triglavsko škrbino (Flitscherscharte). S tem sva izpopolnila vzpone na Triglav po južnem grebenu, ne da bi se dotaknila Malega Triglava in v starih časih proslulega »grebena«. Uspeh je bil presenetljiv, kajti za sto in sto triglavskih obiskovalcev, ki so se v teku stodvajsetih let, od Willonitzerja dalje, zaradi pogleda z vzhodnega grebena v globočino, razočarani vrnili na Malem Triglavu, je bila to prava pot, ki bi jih varno pripeljala do zaželenega cilja.^[45] Istega dne sem sestopil čez Kugyjevo pot k Zelenici^[46] in z nje direktno po grebenu na Luknjo, kjer dandanašnji vodi »Bambergova« pot.^[47]

Od vrha do vrha sem na široko obkrožil Triglav ter sklenil, da ga tudi obidem na ločnici snega. Šel sem po ozki gredini, ki je strašno izpostavljena vodila nad severno steno ter omogočila prečino iz Za Planje (Flitscherschnee) na triglavski ledenik.^[48] Dotlej so jo poznali le trentarski divji lovci. V poznejših časih so po tej smeri zgradili »krožno pot«. In ljubeznivost novih alpinistov je krstila gredo »Kugyjevo polico«, čeprav sem jaz le turistično prvič hodil po njej. Pred menoj je marsikak gams romal na plečih svojega smelega strelca po tej vrtoglavi poti na Primorsko.

S tem sem na kratko opisal svoje delo okrog Triglava. Mlad hribovec Anton Kramer, ki je v letih okrog 1890. mnogo zahajal na moj dom in mi je bil posebno ljub ter sem ga tudi jemal s seboj v gore, mi je nekoč dejal, da še vedno nekaj manjka: zimski vzpon na Triglav, ki se do tedaj še ni posrečil nikomur. Vedel sem za nekatere poskuse. Izmed njih je največ obetal^[49] tisti, ki je bil vodil na Mali Triglav, kjer se je tudi končal. Kramer me je prosil, naj poskusim vzpon zaradi njega. Zato sem naročil Andreju, naj me pokliče v Mojstrano, kakor hitro bo sneg ugoden za tak vzpon. Njegov brzojav sem dobil na božični večer. S Kramerjem sva takoj odpotovala. Srci nama je napolnjeval blesk božičnega drevesca. Vozila sva se vso noč. V Mojstrani sta naju pričakovala Andrej in Jože Komac in na božični dan smo ob štirih zjutraj brez obotavljanja odrinili s postaje. Sneg je bil globok, a od vznožja do vrha Triglava zmrznjen in trd ko kamen. Nikdar več nisem v visokih gorah videl takega snega. V zadnjem koncu Krme smo si navezali dereze in se škripajočih korakov hitro vzpenjali ter že ob enajstih prišli do koče Marije Terezije. Bila je globoko pod snegom, le na nekaterih mestih se je videla cinkasta streha. Namenili smo se, da prenočimo v koči, a ker ni bilo upanja, da bi odkidali vrata, smo morali spremeniti prvotni načrt. Potrebno je bilo izvesti vzpon in sestop na mah. Zaradi kratkega dne se je glasil moj novi spored takole: najpozneje ob treh popoldne na vrhu, ob petih zopet pri koči. A tedaj so odjenjale moči mojega mladega prijatelja. Zgubljena noč in hitri vzpon sta ga pošteno zdelala. Dal sem mu uro časa do dvanajstih, nato sem ga žal moral prepustiti nosaču pri koči. Vse brašno in vsa topla obleka je ostala pri njem.

Dan je bil čudovito jasen in gore čez in čez poledenele. Blestele so ko dragulji. Na grebenu so bili taki zameti, da ni bilo videti žic in klinov. Bil je brez opasti in podoben ostri noževi rezi. Le redko vidiš tak čuden snežen pojav. Previdno smo se premikali proti Velikemu Triglavu. Andrej je sekal stopinje v led, ravnotežje smo varovali s cepini. To prečenje me je spominjalo na najhujše ledene grebene Zahodnih Alp. Ob treh popoldne smo stali na vrhu.

Nepopisna je bila zimska lepota razgleda tistega dne. Še danes se vprašujem, če sem vse to resnično doživel in ne le sanjal. Sonce se je nagibalo k zatonu. Daleč tam od morja pa do Dolomitov je plamtel ves jug in zahod v žarečih, rdečih in zlatih barvah. Vedno močneje, vedno bolj goreče so postajale plamenice, prižgale so se nove, čim globlje je tonilo sonce. Nebo mu je zapelo v slovo slavospev neskončne lepote. Na vzhodu in severu so se kopale gore v rumenih odtenkih, doline so bile zastrte s temnomodrimi sencami. Nikdar več ne bom gledal takih lepot. In ko so barve zbledele, ko smo ob petih popoldne začeli sestopati, je sledila pravljičnemu dnevu bajna mesečna noč. Dereze so škripale v srenu, strma, v mesečini okopana snežišča so ko gladke steklene plošče tonile v temno globočino. V Gornji Krmi smo našli na vzhodnem pobočju, nastret planine, malo, odprto kočo, kjer smo za počitek odtrgali dragoceno uro od tiste lepe noči. Dosegli smo gozdno mejo ter se bližali Spodnji Krmi. Svetil nam je mesec. Prižgal je luči na zledenelih pobočjih gora, tisoče lučk, ki so kakor čadeži skakljali po vesinah ali se veličastno sprehajali v dolgih vrstah. Trudni, zaspani in razburjeni zaradi doživetij preteklega dne smo se od časa do časa ustavili ter naslonjeni na cepine z zadržano sapo prisluhnili v čudežno zimsko noč. Bilo je, ko da hodijo gorski duhovi s plamtečimi baklami po ostenjih in da smo pravkar slišali njih glasove. Kmalu po polnoči smo prišli v Mojstrano. Tu se je Andrej nepričakovano onesvestil. Le počasi se je zopet opomogel. Zelo sem se prestrašil. Naši vlaki so se križali v Mojstrani. Kranjskogorski, ki je odpeljal oba Trentarja, in moj za Trst. Poln skrbi sem se po tem velikem dnevu poslovil od moža, ki mu ne najdem enakega.

Še večkrat sem bil pozimi na Triglavu, a vrha nisem dosegel. Vedno je bil sneg tako slab, da smo le s težavo dosegli kočo Marije Terezije. Včasih niti do nje nismo prišli. Nekoč smo skoraj prišli do koče na Kredarici, toda pregnal nas je hud mokreč. Vsakokrat pa smo bili v mogočni zimski pokrajini z doseženih višin deležni lepih pogledov, oblačnih vojska in zimskih viharjev. Ni nujno, da vsakokrat dosežeš vrh gore. Če podležeš, se moraš veseliti tega, kar si dosegel. Dovolj veselja boš prinesel s seboj domov.

Zadnjikrat sem prišel k Triglavu z Andrejem. Bila je pomlad. Andrej je že počasneje hodil. Zelo ga je težil težki oprtnik, ki mu nikdar ni bil posebno pri srcu. Njegovo srce se je utrudilo. Doline so se že odele z zelenjem, na gorah je še blestel sneg. Razveselila sva se mest, kjer je topli dih zemlje raztalil belo odejo in so se pokazala rjava tla. Udobno sva počivala v malih vrtičkih, ki so jih čez noč pričarali na okopnine beli pomladanski žafrani, gorski zvončki in telohi. Ostala sva dolgo na vrhu. Nad dolino se je širilo nežno pomladno razpoloženje. Ležala sva na soncu in kramljala o starih časih. Ko sva si ob slovesu segla v roke, nisva vedela, da sva zadnjikrat odšla skupaj v gore.

Jalovec (2643 m)

Bil sem drugi turist, ki je iz Koritnice dosegel vrh Jalovca.^[50] S trentarske plati sem bil prvi.^[51] Tožbar me je vodil skozi jezerski žleb. Sestopila sva čez vrh Velikega Ozebnika in po njegovi strmi vzhodni plati k Trentarski planini. Pozneje sem nekoč sam prišel prvič v Planico. Od tu vidiš, da se Jalovec dviga kot visok, slok steber, čigar zahodne in severne peči, ki so zgrajene iz navpičnih skladov, nosijo svojski in drzno nagnjeni, rogati vrh. Zgornji del levega profila, ki je podoben strmi strehi, sili k njemu. S tem je Jalovcu tudi na tej strani ohranjena ona skrajno drzna oblika, ki daje gori videz, da visi nekje v zraku. Po njej ga tudi takoj spoznamo med tolikimi vrhovi Julijskih Alp, pa naj ga gledamo s katerega koli vrha. Izredno strm in visok ozebnik, ki spremlja levi steber visoko pod vrh, me je poučil, da bo vodila po njem pot. Povprašal sem, če je tod že kdo hodil in zvedel, da se še nikdar nihče ni upal poskusiti gore s te plati. Le Tožbar je menil, da je nekoč slišal pripovedovati o nekem vojaškem ubežniku, ki je bojda prehodil ozebnik na begu. Ko mi je na moje vprašanje tudi Findenegg končno odgovoril, da Jalovec s severne strani še nikdar ni bil preplezan, sem vedel dovolj. Lotil sem se ga z Andrejem ter si priboril lepo zmago.^[52] Resnost ozebnika mi je že takrat bila popolnoma jasna in v poznejših letih, ko sem še večkrat hodil po njem, se moje mnenje prav nič ni spremenilo ali omililo. Vzrok za to ne tiči morda v strmini, čeprav je tudi ta na nekaterih mestih lahko zelo velika. Ne, nevarnost západnega kamenja je tisto zlo, ki se tem bolj veča, čim manj snega je v žlebu. Proti pozni jeseni, ko je ozebnik poledenel in so v lijaku pri zgornjih izstopnih vratih pripravljene baterije skal, ki so se nabrale in okopnele, tedaj je nevarnost západnega kamenja kaj lahko posebno velika. Pota, ki vodijo iz Loga in Trente na Jalovec, so zaradi razveda in tehničnih težav prav gotovo težja in zaradi krušljivosti peči tudi niso brez nevarnosti. Toda, na nobenem mestu ni nevarnost tako očitna, kakor v mogočni in neprijazni ulici ozebnika.^[53] Jalovec ni lahka gora in vzponov nanjo ni podcenjevati. V njegovi biti je nekaj trmastega in izzivalnega. Drži se ko podjeten pretepač, ki meni, da mu ni nihče kos: »Le pridi, če imaš korajžo!«

Velikokrat sem šel k njemu. Na vrhu sem bil gotovo petnajstkrat, včasih me je poslal domov, ne da bi me sprejel. Bil je čas, ko sem stalno hodil v Planico. Tja sem prišel čez nedeljo. Andrej, ki je prišel iz Trente čez gore, me je čakal pri postaji Rateče-Bela Peč, v mali gostilni Kopavnik. Blizu nje stoji danes hotel. Seveda nisva bila vsak pot namenjena na Jalovec. Dostikrat sva šla čez Rupe na Vršič in v Trento. V koncu Planice sva pozneje našla Jalovčevo škrbino (Travnikscharte, 2110 m).^[54] Čez njo sva kajkrat plezala, ker naju je sicer kratka, a lepa plezarija vedno mikala. Neko majniško jutro je bilo tako lepo, da sva sklenila ukrasti Bogu dan. V Planici sva legla med ruševje in uživala v brezdelju do večera. Gore so bile okopane v beli luči. Pomladni oblaki so z razpetimi jadri pluli nad nama. Daleč naokoli je bilo vse posejano s srebrnimi zvezdami alpske velese in vzduh je bil poln vonja po cvetju in smoli. Sonce je sijalo in grelo. V pomladnem zelenju gozdov so čebljali in žgoleli ptiči in z višav se je oglašal petelin. Ta dan nisva osvojila ničesar. Pa vendar se mi zdi, da ni bil zgubljen, ker v spominu je prav tako lep, nepozabno lep, ko velik dan zmage.

Zgodnega poletnega dne sva korakala proti Jalovčevemu ozebniku. Malo nad gozdom sva bila, ko sem zaslišal Andrejeve klice. Pogledal sem kvišku in videl, da ves prestrašen drvi proti meni. Razumel nisem, kaj hoče, a ker v razburjenju ni našel pravih besed, me je zgrabil za roko in vlekel v kraj. Spoznal sem, da nama preti nevarnost in spotoma sem že zvedel, da je videl, kako se je visoko na Jalovcu odluščila velikanska skala, ki je pravkar premerila ozebnik ter mora vsak čas zabobneti čez plazišče pod žlebom. Stekla sva štirideset do petdeset korakov v stran, kjer sva se zasopljena ustavila. In čez nekaj hipov se je prikazal orjak. To ni bila rov, bila je cela hiša. Ustavila se je za trenutek, ko da premišlja, kam naj krene. Počasi se je nagnila, okorno prekobalila, takoj nato se je lahkotno sprožila v zrak, udarila ob tla, da je zabobnela zemlja in da so leteli oskalki na vse strani. Zaneslo jo je v kraj, ko da je pravkar prišla iz gostilne in zarisala strašno sled čez mesto, kjer sva poprej stala z Andrejem. Kotalila se je naprej, globlje in globlje in se v divjih skokih bobneče zapodila v gozd. Daleč doli v dolini je končala svoje romanje ter obstala. Stala je in zdelo se mi je, da gore nezadovoljno in začudeno ogledujejo motilko miru. Sledili so ji manjši plaziči kamenja, kajti pretresena gruščnata pobočja se niso mogla umiriti. Bežeča čreda divjih koz se je zapodila prek gred. Le počasi se je poleglo razburjenje. Sedla sva in ta dan nisva več mislila na vzpon na Jalovec.

Na koritniško stran sem še enkrat prišel, ko sem sestopil z vrha. Tedaj nismo zavili v ploščasto gredo. Spustili smo se niže do druge, ki je sicer ožja, a varnejša. Nekaj izsekanih stopenj nas je privedlo čez zahodni žleb.^[55] Z najvišje prodnate gredine loške plati Jalovca nisva zavila proti sedlu Čez Veliki kot, temveč proti jugu, zmeraj nizdol po prodiščih in snežiščih. Prišla sva v samotno krnico, kjer sva izsledila zelo slabo kozjo stezico, ki naju je mimo mnogih ozkih pomolov vodila strmo v dolino. Ob koncu sva prišla po gladkem žlebu do Koritniške planine (Käsalpe). Medtem ko sem se v poznejših letih bavil s problemi zahodnih Julijskih, je kranjska podružnica D. u. Ö. Alpenvereina zgradila lepo in drzno pot, ki začenja jugovzhodno Jalovčeve škrbine, vodi čez ogromno ploščasto jugovzhodno steno in nato k mali krnici Jezerca, kjer se sreča s severno potjo. Ta pot je bila pred zavarovanjem, ki je izvedeno zelo smotrno, prav gotovo zelo težavna. V minulih časih sem večkrat ogledoval to ogromno ploščasto steno in prav žal mi je, da takrat nisem preizkusil svojih moči na njej. Ko sem zopet prišel v ta predel, da bi spoznal tudi to pot, me ni spremljal Andrej. Moj ljubi, mladi prijatelj Albert Bois de Chesne je medtem najel vsa trentarska lovišča in postavil Andreja za prvega, Tožbarjevega sina pa za drugega lovca. Bois de Chesne mi je dovolil, da pokličem Andreja, kadar koli bi ga rabil, a ker sem razumel njegove lovsko-najemniške potrebe, sem se le tedaj poslužil te pravice, če sem neogibno potreboval Andrejevo zmagovito moč. Tistikrat sem bil v družbi z dr. Bolaffiem, spremljala sta naju Ojcinger in sin onega starega Pečarja – Bobka, ki je vodil Findenegga pri njegovih poskusih na Suhem plazu. Prišli smo s Pelca nad Klonicami ter bivakirali v čretju pod Jalovcem. Kranjskogorec je imel od sile posrečno navado: sedel in primaknil se je tako blizu ognja, da je kazalo, ko da sedi sredi žerjavice. Tudi ponoči ni legel, kakor smo to mi storili; sedel je zravnan in pazljivo gledal naokoli, ko da straži bivak. Tudi spal ni in nenehoma je kadil svojo pipo. Vzel sem ga velikokrat s seboj, ker je bil priden in pripraven, svoje gore je tudi poznal. Sploh mu je bilo videti, da je bil deležen trde, a dobre šole. Ko je napočil čas bivakiranja in je ogenj veselo zaplamtel, smo ga napeto opazovali. In res, zravnan je sedel sredi plamenov, sredi prasketajočih isker in pazljivo motril okolico. Usrhel obraz in tršato postavo so oblivale magične rdeče luči. Kdaj pa kdaj je segel v žerjavico ter si jo previdno položil v vivček. Če si ga tako videl, se ti je zdelo vse to nepojmljivo, in včasih bi skoraj prišel v skušnjavo, da se prekrižaš. Začudeno smo se spraševali, če ogenj nima moči do njega in če ta dobra duša ni nazadnje dokončala svojih šol na kak poseben, zamotan in zvit način v kraju, ki ga naša domišljija napolnjuje z večnim ognjem.

Ko sem se po tej noči zjutraj prebudil – kdo je tiho smehljajoč se sedel pri meni, v eni roki držeč štiri jajca, v drugi vrečico krompirja? Andrej! Da, le Andrej je bil lahko! Bog daj dober dan, dragi Andrej, kako pa prideš ti sem? Ej, čisto preprosto: videl je ogenj našega bivaka, pa si je takoj mislil, da sem jaz in je še ponoči prišel po dolgi in strmi poti. No, zato smo dobro zajtrkovali, nato je odšel v dolino, mi smo se pa lotili jugovzhodne Jalovčeve stene.

In zopet je bil Kramer tisti, ki si je želel preplezati Jalovec pozimi. Bili smo trije: dr. Bolaffio, Kramer in jaz; za vodnika sem poklical v Kranjsko goro Ojcingerja in Jožeta Komaca. Tokrat je bil sneg tako zelo mehak, da smo se vdirali do kolen. V Planici smo le z naj večjo težavo napredovali. Večkrat smo že hoteli opustiti turo, a vreme je bilo prelestno, zato smo vedno znova poskusili pregaziti nov kos poti. Z nadčloveškim naporom smo se prerinili do začetka velikega ozebnika, kjer se je k sreči položaj na mah spremenil. Sneg nas je nosil in na prav strmih mestih je bil tako dober, da smo se vzpenjali po ozebniku precej lažje ko poleti. Tudi západnega kamenja se ni bilo bati, saj so skale ležale globoko pod belo odejo. V zavetju skalnatega otoka smo se na vznožju ozebnika pošteno odpočili in nato v začuda kratkem času prišli do zgornjih vrat in na malo gredino Jezerca, kjer smo imeli bojno posvetovanje. Bali smo se, da bo na položnem koncu do Loške škrbine (Bretherscharte) zopet slab sneg, zato smo takoj zavili v desne Jalovčeve peči. Poledenel kamin in prav taka ozka greda sta nam brez posebnih težav omogočila vzpon na streho, kjer smo se z derezami in sekanjem stopinj vzpenjali kvišku. Strme plošče so bile pokrite s ped debelo plastjo trdega, steklenega ledu, ki je spremenil vrhnjo Jalovčevo kojico v blestečo kristalno palačo. Plezanje je postalo nevarno. Zaradi peči, ki so ležale pod ledom, smo mogli sekati le prav majhne stopinje. In vendar smo kmalu dosegli južni greben na njegovem najožjem koncu in nato vrh.

Bilo je menda ob eni popoldne. Niti sapica se ni ganila. Modro nebo se je bočilo nad lepimi, svetlimi, zimskimi gorami in sonce je grelo s pomladansko toploto. Možic na vrhu je bil skrit pod ogromno opastjo, ki se je vesila nad strahotnim prepadom.

V sestopu smo se tako razporedili, da sta Kramer in Ojcinger odšla prva, za njima moj prijatelj, Jože in jaz pa, kot najmočnejša, zadnja. Jože je bil za menoj. Navezali smo se na eno vrv. Kot na vseh nevarnih mestih, je šlo nizdol precej počasneje kakor v breg. Preplezali smo približno tretjino strehe, ko me je prijatelj vprašal, če stojim varno, ker on prav sedaj nima bog ve kako trdnih tal pod nogami. Zaklical sem mu, naj se mirno zanese na mojo vrv. Skrbno sem ga opazoval. V trenutku, ko sem videl, da je zgubil oporo in pričel drseti po vesini, sem v zavesti popolne varnosti smeje pritegnil vrv. Toda nenadoma se je pod težo mojega telesa vdrla strma ledena plošča, na kateri sem stal. Zgubil sem ravnotežje, noge so zdrsnile iz stopov in že sem ležal na hrbtu. V naslednjem trenutku bi najina brzeča teža potegnila v brezno vso druščino. Prešinilo me je: zgubljeni smo. Toda glej, prav v tem hipu, ki je odločal o življenju in smrti nas vseh, sem med padanjem začutil od zadaj krepak potegljaj. Jože, ki je stal z derezami na kopni skali, se je uprl z vso močjo. Za hip sem obstal, bliskovito sem se prevrgel, oprijel sem se skal ter obdržal sebe in prijatelja. Vse to se je zgodilo natihoma in v nekaj sekundah. Hitreje, ko je moči povedati. Ko sem zopet stal, sem zagledal Ojcingerjev mrtvaškobledi obraz. Vprašujoče in začudeno mi je zaklical prijatelj, če sem tudi padel. Varno je visel na vrvi in kmalu potem je stal na trdnem. Povsod so možje in vrv storili svojo dolžnost. Ko je Jože prišel k meni, se je od prestanega strahu tresel po vsem životu. Dolgo smo tiho stali in zrli v obsončen svet, veseleč se na novo pridobljenega življenja.

Črna, neprijazna prikazen je plahutala čez nas in zginila na obzorju – prikazen velike nesreče na Matterhornu leta 1865. Naš padec ji je bil v marsičem podoben. Toda naš vrstni red je bil srečneje izbran in tudi vrv je bila nova in močna.

Ob petih smo pričeli sestopati skozi mogočna vrata velikega žleba. Kmalu se je stemnilo, in že sredi ozebnika smo prižgali svetilke. Prav gotovo je bilo precej pošastno videti troje malih, begajočih luči, ki so se vedno globlje opotekale po temnem žlebu in se ob dolnjem izstopu vrtinčile okrog naših glav, medtem ko je zmagoslavno vriskanje odmevalo od sten. Vse nevarnosti so bile za nami. V počasni in utrudljivi hoji smo sledili globoki gazi, ki smo jo sprtili zjutraj.

Tako me je Jalovec odpustil pozimi. Ko sem se ob ustju doline ozrl nanj, je njegov črni rog štrlel visoko v zvezdnato nebo. »Zahvali se mi! Velikodušen sem bil!« je zaklical za menoj.

Razor (2601 m)

Kriške pode (Spleutaseenplateau) sem večkrat prehodil v vseh smereh. Zadnja leta sem to le nerad storil, ker so tam dobra lovišča trentarske gospode. Nekoč sem prekoračil Pihavec (2414 m) tako, da sem pristopil iz planine Zajavor čez njegova strma, z očnicami posejana južna in zahodna pobočja. Prevalil sem čez škrbino Čez Kamen ter sestopil po globokem žlebu na severni strani k jezeru Pod Splevto (Spleutasee).^[56] Posebno v starih časih sem dostikrat prišel iz Trente po grapi Belega potoka. Včasih sem raje pristopil iz Kranjske gore po dolini Velike Pišence in čez Kriško steno, ki tedaj še ni bila zavarovana in markirana ter je nudila prav čedno, malo in od sile zanimivo plezarijo. Ob takih priložnostih sem velikokrat prekoračil Gubno (2410 m) v visokem gorskem sklopu Križa. A še en vrh starega imena in velikega slovesa se dviga iz severnega mejnega grebena Kriških podov. Razor. Bil je že nekajkrat preplezan, ko sem se s Tožbarjem povzpel po južni strani prvič na vrh.^[57] Gledan s te strani ima nad strmimi, z gruščem pokritimi in s ploščastimi pasovi obrobljenimi vesinami lepo oblikovano, rdečkasto krono. Po višini presega vse vidne okolišne gore. In vendar zadobiš šele v njegovih zgornjih predelih – če si se vzpel na njegove grebene – vtis, da plezaš po enem vélikih v Julijskih Alpah. Pozneje sem ga podrobneje preiskal. Vdrl sem v njegove zahodne krnice in na novo dosegel vrh čez Žlebce.

Dosti več spoštovanja vzbuja z zahoda, če ga gledaš s Kranjske planine ali od Mlinarice. Na tej plati je zidu podoben, zgrajen iz velikih sten ter obvlada divjo rajdo, ki sega čez Planjo, Kanceljne in Goličico. Je poln problemov in zavzema častitljivo mesto, ki pripada v Julijskih Alpah vrhu z 2601 metrom višine. Tudi s te strani me je Tožbar prvič^[58] popeljal na vrh. A tedaj nisva uporabila lepega sestava gred, ki se v dolgih zavojih vije po steni. Po njem je sedaj zgrajena markirana in zavarovana pot. Plezala sva od studenca Mlinarice po sneženih žlebovih in kaminih naravnost navzgor do mesta, kjer se južno pod vrhom greben zniža in po južnem grebenu na vrh.

Svojo najlepšo stran ima Razor obrnjeno na sever. Tu so naravne sile z velikanskimi lopatami izgreble globoke brazde Pišence do njegovega vznožja ter popolnoma odprle pogled na mogočno severno steno. Nad njo dviga v silni gotični stavbi svoji zravnani rami in plemenito, lepo, fino izdelano glavo. Iz Kranjske gore je s svojimi 1800 metri relativne višine videti ko gora z najčistejšim slogom in najplemenitejšo obliko v Julijskih Alpah.

Čisto razumljivo je, da se zdi hribovcem »prednja stran« gore vedno tista, po kateri ravno izvedejo svoj vzpon. Zato se je v starih časih vedno ujemala »prednja stran« z »najlažjo stranjo«. Mnogim je prav vseeno, kakšna je njihova gora »od zadaj« in ne pride jim na misel, da bi si jo ogledali tudi od zadnje plati. Seveda je smešno trditi, da poznaš goro, preden nisi videl vseh njenih strani, ali bolje preplezal, v kolikor je to sploh mogoče. Arhitektonsko imajo skoraj vse gore – podobno benečanskim palačam na izsipih^[59] – le eno edino razkošno pročelje, ki je v Julijskih Alpah skoraj vedno obrnjeno proti severu. To so njene naj strmejše strani, po njih tudi vodijo najtežji pristopi.

Da si zaradi možnosti vzpona ogledam Razorove severne stene, sem šel še enkrat s kranjskogorskim vodnikom Rogarjem, po domače Karabidlom, čez Kriško steno, Križ in Žlebiče na njegov vrh. Andrej je prepozno prejel moj brzojav ter ni prišel. Spotoma sem si ogledoval severno steno in tudi pločasto strmo steno, ki pada z velikega glavnega grebena Julijskih Alp, med Križem in Razorem, v Kot nad Krnico. Tudi v tem koncu sem želel najti prehoda. Rogar je spadal med ono malo skupino mož, ki so me spremljali pri manjših plezarijah. Večkrat mi je bil za nosača. Prav rad je govoril sam s seboj. V teh pogovorih se je vedno zrcalilo njegovo notranje razpoloženje. A z njimi je tudi vnaprej naznanjal, kaj namerava storiti v prihodnjem trenutku. V bivakih smo torej vedno predčasno zvedeli, da bo slekel desni čevelj, nato desno nogavico, za tem levi čevelj in levo nogavico, ki jih bo sušil pri ognju. Za Andreja je bila to posebna zabava in vir veselosti, ki ni nikdar usahnil. Podobno, ko mnogi Kranjskogorci, je bil tudi Rogar vedno malce raztresen in nepriseben. Tisti čas je imel dvoje strasti: čebelarstvo in kegljanje. Zadnje ga je zelo oviralo pri štednji ter mu pošteno zrahljalo njegovo premoženje, ki že samo po sebi ni bilo bog ve kako veliko. V jeseni 1914, ko sem ga po skoraj dvajsetih letih zopet poiskal – bil je že starec – se mi je zdel še bolj raztresen in nepriseben ko prej. Kako sem se pa razveselil, ko sem iz nekega njegovih samogovorov zvedel, da je opustil kegljanje ter da se peča zgolj s čebelarstvom. Z njegovim imenom ni povezano nobeno mojih vélikih doživetij, a rad sem ga imel – tihega, zamišljenega moža, ki je vedno voljno storil vse, kar je mogel.

Bil je že velik mrak, ko sva se vrnila na rob Čez Križ (Križjoch). V naglem sestopanju čez Kriško steno, ki tedaj še ni bila zavarovana, naju je presenetila noč. Zmotila naju je, da sva zavila preveč na levo, kjer sva se nazadnje v temi, v skrajno strmih pečeh, popolnoma zaplezala.^[60] Visoko nad črnim breznom sva stisnjena v malo levo prebila od sile mrzlo noč. Brašna nisva imela več. Tistikrat sem za nekega znanca nabiral hrošče, zato je tičala v oprtniku velika steklenica špirita, polna teh žuželk. Okoli polnoči me je Rogar s šklepetajočimi zobmi prosil za požirek žganja. »Žal ga nimam«, sem dejal. »Imate ga«, je odvrnil, »v steklenici za kebre«. Misel je bila prav tako velika ko preprosta. Ponudil sem mu steklenico in gledal z mešanimi občutki, ko je krepko potegnil. Prilegel se je, je menil. In resnično, zdelo se mi je, da bolje kljubuje mrazu in da je bolj korajžen. Tudi mene je vedno bolj treslo. Približal se mi je skušnjavec, premagal sem stud in nagnil steklenico. Peklensko me je žgalo, toda skoraj sem tudi jaz postal hrabrejši, čutil sem, kako je kri živahneje zaplala po žilah. In zopet je nagnil on. Nato jaz. Nožice ubogih hroščev so nas ščegetale po ustnah. To je bila grozna pivska gostija!

Nato se mu je pričelo blesti. Nad našo, skoraj navpično steno je stal mesec, ki ga nisva videla. Razsvetljeval je med črnim ruševjem ležeče bele skale v dolini, ki jih je Rogar imel za bakle. Reševalna odprava je na poti, da naju reši. Čez čas je tudi slišal glasove iskajočih. Stopil je na rob in z glasnimi klici, ki so postajali nujnejši in pošastno silni, je opozarjal »reševalce« na mesto, kjer sva čepela. Minulo je precej časa, preden sem ga mogel prepričati o njegovi zmoti. Špirit sva popila. Da bi ga pomiril, sem prižgal malo svečko, ki sem jo postavil v poklino. Če bi kdo videl samotno, brlečo lučko sredi črne, kipeče stene, kdo bi ga mogel pregovoriti, da to niso gorski duhovi, ki strašijo tod. Bila je huda noč, ki sem jo prebil tam gori z ubogim, preplašenim možakarjem. Kje si bil ti, hladni in trezni, razumni in levjesrčni Andrej?

Toda, tudi ta noč je minila. Ko se je zorilo, sva se s tolčenjem in cepetanjem ogrela. Nato sva na divje sestopala ter pristala v široki in globoki krajni zevi najvišjega snežišča, ki sloni blizu najinega izstopa, ob strmi steni, pod grebenom.

Čez nekaj tednov sem prišel z Andrejem v krnico V Kotu. Ogledovanju je sledila zmage vajena naskočna patrulja. Zavoljo negotovega vremena sva morala poiskati zaveten prostor za bivak. Po dolgem kolovratenju sva ga našla na poševno nagnjeni plošči pod veliko, previsno pečjo. Ležala sva kaj neudobno, a boljšega mesta ni bilo najti. Ob izdatnem dežju – lilo je ko iz škafa – in bornem brašnu sva zdržala naslednji dan in še noč, a zato sva prejela zadoščenje, da sva tretji dan preplezala severno steno Razora.^[61] Pozneje je bila speljana po gornjih stenah nova smer,^[62] katere izstop je bliže vrhu, medtem ko sva midva izstopila na vzhodni rami gore. V poznejših letih sem šel znova po svoji smeri in sestopil po gredah na mlinarični strani ter po »Konsul-Vettrovi« poti k Vossovi koči.^[63] Bil je to moj deseti in zadnji vzpon na Razor.

Prisojnik (Prisang, 2547 m)

Mogočnejši od Razora je Prisojnik, ki se dviga ob njegovi vzhodni strani na koncu doline Pišence. Prvi vpliva s svojo gosposko eleganco, drugi s svojo ogromno silnostjo. Nad temnimi, z ruševjem poraslimi podstavki se dvigajo široke strani njegovih belih, severozahodnih in severovzhodnih strmin in visokih sten, ki vzbujajo vse spoštovanje. Zelo so razčlenjene ter se dele v svet stolpov, pomolov, stebričev in krmolj. V sebi pa skrivajo divje, nepristopne žlebove, strahovito gladke plošče, skrite krnice in razcepljene grede, ki se srečujejo v prečudnih kombinacijah. Toda vse je težko in okorno nagromadeno, in poševna štula, ki jo nosi velikan kot vrh, še poveča vtis robate zavaljenosti. Če greš po poti iz Pišence na Vossovo kočo, tedaj učinkuje Prisojnik s svojo veličino, okrepenelostjo in težo nekako moreče. Pod tem vtisom se zdiš majhen in zbegan. Nehote išče oko živahnejše podrobnosti: pomudi se pri slapu, ki izvira sredi Prisojnikovih težkih, pečnatih prsi ali pri Prisojnikovem oknu, skozi katero se smehlja mnogo obetajoče modro nebo Trente. S »Konsul-Vettrove« poti vidiš njegovo ožjo zahodno plat. Tu se dviga stena do vrha Kraj sten z oknom v strmih, sivih, tu pa tam rdeče prižastih ploščah. Gledan s Trente je Prisojnik podoben ogromni, nerodni grbi, ki je visoko gori poraščena z zelenjem in šele nad južnim žlebom pokaže peči. Nad to skoraj nerazčlenjeno vesino poteka večkrat zavita vijuga zahodnega grebena do vrha. Dva manjša stolpa, ki molita jugovzhodno nad južno krnico, poživita in okrasita morečo enoličnost slike.

Že kot deček sem se zagledal v Prisojnik. Zato sem že zgodaj hotel nanj, in že okoli leta 1880. sem pričakal uresničenje svojih želja. Vsakokrat sem prišel z Andrejem po južni krnici in južni pleni ter po robu južnega grebena na vrh.^[64] Ta »Trentarska pot« je bila seveda najlažja. Slovensko Planinsko društvo je pozneje zgradilo po njej markirano in – po nepotrebnem – celo zavarovano pot. »Kranjskogorsko pot«, ki pelje ob oknu in po zahodnem grebenu, mi je prvi pokazal Rogar.^[65] Tudi to stezo sem nekajkrat prehodil. Čez več let sem splezal direktno od studenca Mlinarice čez strmo južno plat. Mislim, da sem bil osem do desetkrat na Prisojniku. Na njegovih pobočjih sem bil seveda večkrat. Okoli leta 1890. sem izvršil s svojim mladim prijateljem Albert Bois de Chesneom, Andrejem in nekim bovškim vodnikom z imenom Marka, prvi vzpon na Prisojnik iz severne strani.^[66] Noč poprej smo bivakirali v Suhi Pišenci (Suha Graben). Bila je edinstvena tura, ki mi je pokazala severno steno gore v vsej veličini. Med vzponom sem našel vrsto problemov, saj je pot večkrat prečila v velikih zankah vse severno ostenje.^[67] V prvo sem se hotel lotiti Prisojnikove stene iz velike vzhodne krnice. Študirali smo jo z ozke škrbine v severnem grebenu, kjer vodijo široke grede v vzhodno steno. Ta stran je videti zelo resna. Vse dotlej je ni nihče ogledoval. S škrbine smo določili dobršen kos poti. S Špika, Suhega plaza in Rogljice sem pozneje še večkrat gledal v to steno ter spoznal, da so bila moja domnevanja prava. Večkrat sem že tudi hotel staviti turo na program, ki sem ga nameraval izvesti v bližnjem času, a vedno je drug vzpon prekrižal račune. Podjetni plezalci nove šole so pozneje sijajno rešili vse naloge v severni in vzhodni steni in v severnem in vzhodnem grebenu.^[68]

Meni je bilo le dano, da sem izvršil zimski vzpon.^[69] Bil je menda prvi. Vendar, tudi ta se mi ni posrečil ob prvem naskoku. Prvič nam je izpodletelo zaradi slabega snega. Prišli smo le malo nad Vossovo kočo blizu Vršiča. Pri drugem poskusu smo si prejšnji dan zgazili pot do jugozahodne zelene Prisojnikove rame nad Kranjsko planino, nato smo se vrnili v Vossovo kočo. Ponoči smo odrinili in brez zaprek prehodili predrti kos poti. Že vnaprej smo vedeli, da bomo zaradi opasti primorani zaviti na trentarsko pot in po njej skozi južno krnico, a ne po kranjskogorski smeri. Ko smo prestopili na južno pobočje, je bil sneg tako slab, da smo se le z največjo težavo prerinili malo naprej. V prvih dopoldanskih urah je sonce sneg popolnoma razmehčalo in spremenilo v plodro, ki nam je segala do kolen, včasih celo do pasu. Ojcinger, ki je bil zavoljo tega kaj slabe volje, je celo trdil, da to ni sneg, temveč »polenta«! Zaradi silnega napora smo se zelo utrudili in nevarnost plazov nas je prisilila k umiku. A isto sonce, ki nam je táko zagodlo, je poskrbelo za lepo nadomestilo. Grelo nas je toplo in prijazno in povabilo nad Kranjsko planino k počitku. Pričaralo nam je najlepši pomladanski dan, kakor to včasih stori sredi zime. Napolnilo je Trento s srebrnimi pajčolani, ki jih je stkalo iz nežnih meglic in svetlih žarkov. Ukazalo je osrenjenim razom, da so v višavah zablesteli, ko da so kovani iz čistega srebra. V bajni moči in jasnini so se odražali od sinjega neba. S peči je talilo snežene okraske, da je odmevala v blestečih stenah pesem padajočih kapljic, ki so se kakor lesketajoči se biseri usipali po gorskih pobočjih. Nastret, v grebenih je zdaj tu zdaj tam sprožilo plazove, ki so spočetka lahkotno zleteli prek sten, a nato bolj in bolj divje in tuleče udarjali iz žlebov.

Povsod je zamolklo grgralo in šumelo v dolino. Na snežiščih pod nami so se kratkočasile koze. Bilo je, kakor da je priplavala odjuga, da »naznani veselo vest«. Zaradi tolikih lepot smo počivali pol dneva in se le neradi odpravili na pot domov.

Prišli smo v tretje – in zopet o božiču. Spet smo si dan poprej zgazili pot do istega mesta. V Vossovi koči smo le malo počivali, kajti gospodje iz Ljubljane so z brenkom in zvenkom slavili božični večer. Sneg je bil to pot dober. Hitro smo napredovali. Mestoma so bile vesine pomrznjene. Po žlebu je šlo imenitno. Pozimi hodi po žlebovih ter se izogibaj grebenov, le za plazovit sneg ne velja to pravilo. Ko smo izstopili iz žleba in se vzpenjali po pleni, smo gnali pred seboj velikega kozla z visokimi roglji, ki se je že prebarval. Obotavljivo se je umikal proti vrhu. Naposled je spoznal, da bi ga lahko obkolili, saj je bil izhod po poledeneli severni steni zaprt. Z naježenim šopom in žarečimi očmi se je v divjem strahu zakadil po strmi vesini med nas. Obdan od oblakov pršnega snega je bil podoben samemu hudiču, jahajočemu na snežnem oblaku mimo nas!

Bili smo prav blizu vrha, ko me vpraša prijatelj izza mladih let, kako dolgo nam je še hoditi, »še dobro uro«, sem dejal. »Pojdite prvi!« Navdušen se je lotil dela. Čez nekaj hipov sem se razveselil začudenega obraza, ko je stal na vrhu in ni mogel više, kajti nad nami se je bočila modrina neba. Glorija!

IV. Zahodne Julijske Alpe

Kaninska skupina

Po kraljestvu Kanina sije blesk južnega sonca v bogatih in žarkih plamenicah, ki zajamejo stene in napolnjujejo soparne krnice. In vendar so te gore mrke in otožne. Manjka jim sproščen, v nebo kipeč zalet k veselim oblikam; manjkajo samostojne, svojstvene gore, ki vplivajo s čarom in močjo krepke osebnosti. Relativno nizki vrhovi, ki mole iznad visoke planote, so zgrajeni po enako težkem in preprostem kopitu. V topem kotu stojita dva grebena in na vsako stran gledata pleni tega streham podobnega sestava. To je vse. Resna, široka slemena vrhov mole iz strnjenih grebenov. Osrednji čok Kaninske skupine ^[70] je ogromen, visok, težak in nerazčlenjen pečnat otok, ki vpliva zgolj s svojo velikansko gmoto. Le-ta je brez vsakega arhitektonskega okraska. Tudi tu čutiš pomanjkanje tekočih voda, ko v kamenih morjih Triglava. Ves obsežni svet zajame mogočne množine snežnice in deževnice, a pečnata tla posrkajo vsako kapljo, ko nenasitno sito. Nikjer ni najti tihega, globokega očesa, kakršna najdeš tam daleč v samotnih, bajnih vrtovih rojenic, v kraljestvu scabiose Trente. Pokrajina Kanina je le bel sren in siva peč. In vse je kakor v smrti ohrenjeno. To je velikanski, visokogorski Kras. Povsod vidiš ogromno delo vode: škraplja ob škraplji, raza pri razi je izdolbena v ploščadi, ko brezna globoke, okrogle luknje, kjer se leskečejo ostanki snega v mračnem žrelu, sredi čeri kratke, koritom podobne doline, široke konte s strmimi, prodnatimi vesinami in večnim snegom v dnjačah. A tisti, ki j e vse to naredil, ki j e izklesal to lice, je zginil v globočino. Daleč doli, v dolini prihrume iz notranjosti gorovja vode Kanina. V kratkih, strnjenih slapovih priderejo na dan, tam daleč v globočini, da ne slišiš na višavah njihovega glasu. Nič več ne krase in ne oživljajo gora, so le lepe slike doline.

Visoke krnice Kanina so samotne. Na svojih številnih obiskih nisem nikdar srečal v teh predelih človeka, kaj šele kako druščino. V tem mrtvaškem gorskem svetu me je včasih spomnil življenja hreščeč krik jastreba, ki je nevidno krožil po zraku, ali samotna sled koze na belih, srenastih poljanah.

Bog vedi, kaj me je tako mikalo, da sem bil zgolj na Visokem Kaninu (Monte Kanin) petindvajset do tridesetkrat? Malokdaj me je zvabilo pravo alpinsko vprašanje, redkokdaj veselje zavoljo veličastnega detajla ob vzponu. Nikdar osebno častihlepje. Vzponi v gorah Kaninske skupine res niso taki, da bi se z njimi posebno postavil. Kaj neki zlati spomin na te resnično puste in enolične, resne in tihe gore, da mi še na predvečer mojega življenja zažare v svetlem siju, in da srce hrepeneče zadrhti ob želji po romanjih po njihovih planotah?

Razgled, očarljivo lep pogled proti jugu. Pogled v sončen blesk in svetlobo. Prednost, ki jo imajo te gore pred drugimi v Julijskih Alpah, je sproščen pogled proti morju. Daleč tja do belih obali Istre, do raztoka Soče, k izsipom Gradeža, ki svepečejo v sončnem žaru. In če imaš ob jasnem, srečnem dnevu le malo domilšjije, boš videl daleč na bleščečem obzorju, na pravljičnem mestu — kraljico morja. Tako se mi je nekoč zablestela iz morja hiš katedrala lombardskega glavnega mesta, ko sem stal na vrhovih Monte Rose. In morje, ljubo, modro, domače morje pošilja pestre barve, ki se razgrnejo po težkih, trdih in pustih pobočjih, ko da bi jim hotelo nadomestiti iz preobilice bogastva in večne lepote, kar jim je odrekla ustvarjajoča narava. Odete v odblesk morja, so Kaninske gore ob zori, ob opoldanskem siju in zarji, ogrnjene s čudežnimi, razkošnimi oblačili. Včasih tonejo v čadasti modrini, včasih se belijo slemena nad temnomodrimi doli, zasijejo vrhovi v vijoličastih odtenkih, vzplamte v živem rdečilu, ko da so slemenaste raj de žrela žarečih ognjenikov. Kdor to vidi, spozna, da skrbi in misli zanje morje, naj večji kralj in mojster barv, ki je zmožen naj večjih uspehov.

A morja ne vidiš vedno, čeprav je lep dan. Včasih izgine v blesku in svetlobi. Ne pozabi pa skrbeti za vredno nadomestilo. Včasih zgradi nad ogromnimi, oblačnimi stebri, v sitem ticianskem zlatilu, svetlo in široko cesto, ki sega skoraj do nebeških vrat. In tedaj se ti zazdi, da vidiš svetle angele, ki plavajo po njej. Skrito v čad in meglo, pošlje drugič ponosne armade belih kop, njim na čelu velikanske, zajetne bojne ladje, ki počasi in svečano plovejo z mokrcem. V nebeškem odblesku se pozibavajo po modrem ozračju. Ob njihovi krasoti oblede vse zemeljske lepote. Včasih pritrdi morje na vse vrhove vihrajoče zastave in bandera, ko da jev nebesih velik praznik. Zopet drugič nagromadi bleščeče, oblačne gradove, enega vrh drugega, da tako ogromnih še nismo videli v toliki fantastični veličini in čudovitem miru. Pošilja tudi nevihte. A ne drobnih oblačkov; veliki sivi in črni skladi se divje prerivajo ter v hipu zajamejo pol nebesnega svoda. Čez čas zrastejo v strnjeno, črno in pretečo, ogromno steno. In ko prihrumi, podeč pred seboj rvine, preparana od bliskov, najprej rahlo godrnjaje, nato grmeč, tuleč in besneč, zgrabi s strahotnimi, črnimi rokami, z elementarno silo slemena in grebene, da se stresejo do temeljev. Odete v pošastno sivino so gore pričakovale napad. Zdi se, ko da so se sklonile pod udarci božanskega kladiva, »ki lomi gore in drobi peči!«

Bog te obvaruj nevihte na Kaninu. Med Julijskimi vrhovi so te gore gotovo najbolj izpostavljene streli. Brž sestopi, če se pooblači nebo! Na Kaninu ni možica, ker ga strela takoj podre. Na njem je strela ubila italijanskega maperja Domeni coni j a, kakor na Triglavu nosača avstrijskega stotnika Bosija. ^[71] V možica Malega Kanina so vzidali Domeniconiju spominsko ploščo, ki jo je tudi razbila strela. Pozneje so na vrhu ležale črepinje plošče, kakor nekdaj truplo geodeta. Ostala je le letnica 1884., ki je bila uklesana v skalo. Vsakokrat sem našel na vrhu nove špranje in luknje, ki jih je izvrtala in razgalila strela. V njih so ležali amoniti in okamenine raznih morskih živali. Skrit v razpoko sem nekoč na grebenu Kanina doživel neurje, ki je moje naj grozne j še doživetje.

Visoki Kanin (2592 m), Mali Kanin (2575 m), Srednji Vršič (2536 m) in Prestreljenik (2503 m) so naj višji vrhovi Kaninske gmote. Lepi vrhovi so tudi: košata Lopa (2410 m), pečnate stene Černelskih Vršičev (Confinspitz, 2266 m in 2328 m) in Hudi Vršič (Černjala, 2335 m).^[72] Vsi ti vrhovi stoje v glavnem grebenu. Severne stene so strme, skoraj navpične. Vrhovi so lažje dostopni z juga in vzhoda. Samostojne so končne gore gačnih grebenov: Velika Baba (2161 m), ki stoji v južnem kraku zahodne gače, in Jerebica (Seekopf, 2122 m) ter Veliki vrh (Rombon, 2208 m) v vzhodni gači. V globokih dolinah korené njih široke, velike stene, ki imajo več ko dve pročelji. Zelo lepi sta steni Velikega vrha in Jerebice, ki padata v dolino Možnice. Ogromen je širok, slonu podoben hrbet v ozadju Rezije z vrhovi: Mala Baba (1995m), Velika Baba, Kamen (2336m), Vrh Laške Planje (2449 m), Črni Vogel (2386 m), Mali in Visoki Kanin ter Vrh Krnice (Pic di Carnizza, 2434m). V območju Kaninskih gora je na zahodu, od sveta odrezana tiha Rezija, vzhodno živahna, bovška kopanja. Vsaka pripomore po svoje k čudovitem razpoloženju čudne veličine in svojstvenosti teh gora. Tega razmerja se ne da opisati z besedami, čeprav ga jasno in določno občutiš. Kakor se iz vsakega detajla takoj spozna rezijske gore, Rezijo in Rezijanca, prav tako ostro so zaznamenovane in enotne bovške gore, bovška pokrajina in Bovčan. Če bi bili vprašani, odkod in kakšen je, bi ga lahko brez drugega opisali po sliki njegovih srhovitih in robatih gora ter njegove resne in trde pokrajine, ki nas že skoraj spominja na južnejše predele.

Če gledaš Kaninsko raj do z nizkega Krasa ali z morja, jo vidiš visoko na obzorju. V belih in modrih odtenkih je podobna pečnatemu otoku. Slemena in grebeni so se združili v rogljato krono, brez posebnih okraskov. Le vešče oko razloči njene podrobnosti. Naj lepše je videti kaninsko raj do z Viša ali z grebenov nad Krnjim Dolom (Cregnedul). Slemena in vrhovi so tako nanizani, da se v dolgi vrsti zobčasto vzdigujejo k ošiljenemu, visoko v nebo kipečemu trikotu grebenov Visokega Kanina, ki mogočno zaključi dolgo vrsto ter tvori nje višek in krono. Ob vznožju severnih sten so razgrnjena široka snežišča in ledeniki, ki segajo s svojimi strmimi jeziki in žlebovi do škrbin ter ustvarjajo v belih odtenkih svojsko mirno, mogočno pokrajinsko sliko. Ko jih pa zima odene z belim plaščem, tedaj zadobi slika tolik sijaj in tàko veličino, da se ti zazdi, da kipi proti nebu eno najmogočnejših pogorij.

Značilno podrobnost tvorijo čudno oblikovane krmolje, ki spremljajo glavni greben tostran snežišč in krnic, v višini 1900 do 2100 metrov.^[73] Podobne so močnim in obsežnim utrdbam, resnim stražarjem v nemem miru spečih notranjih dvorov Kanina. Budno stoje nad dolino, zastavljajo ti pot in če se približaš, polože prst na usta rekoč: »Tiho, ne moti! Tu spi že dolga tisočletja nekdo. Morda je mrtev!«

Gilbert in Churchill sta posvetila Prestreljeniku klasičen odstavek. Očarljivo sta opisala pusto pokrajino, koritaste doline brez vode ter poštenost in samozavest vodnika Mitscherlicha,^[74] »rojenega vodnika ljudi«. Pozneje je Gstir-ner mojstrsko opisal členovitost in fizionomijo teh gora. ^[75]

H Kaninu sem prvič pristopil z bovške strani. Spremljal me je domačin. Mislim, da je bilo leta 1884. Posebno me je mikala Velika Baba, ki jo posebno lepo vidiš z morja. Popoldne sva šla na Mali in Visoki Kanin. Ni se mi pa posrečila nameravana tura po grebenu od Babe do Kanina. Pod večer sva sestopila do prvega čretja na bovški plati ter prenočila na pečnatem vogalu. Ponoči sva dognala, da je to prav čuden kraj. Veter se je venomer obračal. Morda se je jezil zaradi vogala. To se pravi, pihal je vedno z nasprotne strani, kjer nisva stala ali ležala. Zato sva se vso noč sukala okrog ognja, a ognjenim zubljem in dimu nisva ubežala. Komaj sva legla, že sva morala bežati. Bogme, takega vogala še nisem videl. Zjutraj sva jo ubrala k Prestreljeniku. Po robatih, pečnatih stopnicah vzhodne plati sva telovadila k vrhu. Vrnivši se k vznožju, sva naredila še majhen ovinek ter si ogledala znamenito okno, preden sva sestopila v Bovec. Prestreljenik pomeni, da je gora prestreljena. In če bi ne bilo v njem ogromne luknje, tedaj bi ne bil prestreljen in bi se moral drugače imenovati. Ta luknja je nastala na prav čuden način. Hudič je nekoč v svoji nezaslišani drznosti izzval samo sveto Devico k stavi, češ, naj se poskusita, kdo bo prvi priletel od Svetih Višarij k Stari gori nad Čedadom (Castel del Monte). Hudobec se je zapodil, ko sam hudič, ter je v divjem zaletu z rogovi predrl steno, ki mu je bila na potu. Pa je stavo le zgubil, kajti, ko je priletel na dogovorjeno mesto, je bila blažena Devica že pri madoni Stare gore.^[76] Ali ni to prav dobro svarilo za hribovce, naj se ne zaganjajo divje in nepremišljeno v stene? Saj nimamo izgledov, da bi zvrtali luknjo, ko sam — bognasvaruj ! Tudi pridobili bi ničesar!

Še enkrat ali dvakrat sem pristopil z iste strani na iste gore. Spoznal sem, da je dostop s severa mnogo lepši, kakor dolgo romanje po vročih, pustih vzhodnih in južnih pobočjih. Zato sem vsa poznejša leta prihajal k njim s severne plati. Tako sem prišel v Neveo.^[77] Prav živo mi je v spominu vtis, ki sem ga zadobil, ko sem prvič stopil na njene senožeti. Pristopil sem po gozdovih rabeljske Jézernice. Bilo mi je, ko da me nekdo prisrčno ogleduje, nekdo, ki je že zdavnaj čakal name, ki je vedel, da pridem. Videl ga še nisem, vendar, spoznal sem ga. Morda sem ga ugledal v hrepenečih sanjah. Tiho je pristopil k meni ter me objel z milim smehljajem. Res je, prav natanko vem: Nevea me je tedaj objela in poljubila. Presrečen sem slonel na njenih tiho dihajočih grudih, očaran od prijaznega žarka, polnega ljubkosti in prikupnosti, ki mi je toplo in sladko zasijal v srce. Božala me je mehka, gorska sapa. Balzamičen vonj gozda me je opajal, zajel me je neskončen mir, ki se je razgrnil z nebeških višav po blagoslovljenem koščku zemlje.

Nihče ne more opisati poezije, ki je v starih časih obdajala Neveo. Prevzela me je tako, da sem za dolgo vrsto let pozabil živo, šumečo lepoto domače Trente. Vse je bilo tako preprosto, jasno in samo ob sebi razumljivo, da se nisi prav nič začudil, če si prišel v ta svet. Sprejel si, kakor sprejmeš marsikak božji dar, nedolžno in brez zahvale, ko da mora biti tako. Senožeti sredi gozdov. In v dalji in više gori gozdovi in zopet gozdovi. Ob prilesju, tam proti planinam Poliškega Špika, je znamenita Fontana. Bogat izvirek dobre vode, ki je po furlanskem načinu ograjen v studenec. Doline ne vidiš, a slutiš, da se proti zahodu, čez gozdove svet niža daleč v globočino. In tam se leskečejo vabeče barve Italije.

Globenica je na stežaj odprta soncu. Bleščeče luči, zelene sence. Daleč gori, proti poldnevu, obrobljata s svojimi strmimi stenami krmolji Pobiča (Poviz) in Bele Peči del resnega in hrapavega gorskega sveta Kanina. Svetla ostenja in bela snežišča nad težkim podstavkom, ki je odet s temnimi gozdovi in čretjem. V dalji pritajena muzika črednih zvončkov. Planina je blizu. Večkrat dnevno priženo pastirji živino k napajanju. In na košenici sredi gozdov? Da, tam stoji v levem voglu preprosta, iz neotesanih debel zgrajena bajta,^[78] poleg nje visok drog za zastavo. In v bajti? V bajti je siora Catina. Signora Catina di Val, najboljša izmed žena. Pred vrati stoji. Je pravi tip delavne, še vedno ponosno vzravnane Furlanke. Pametne, ostre oči, energičen, kljukast nos, stroga usta, za prijatelje in sovražnike enako pravičen jezik, odkrit in jasno sodeč način mišljenja ter pridno in čvrsto srce. Zagledala nas je. Že maha in pozdravlja. Nas Tržačane prav posebno ljubi. Andrej je prevzet strmel v njena dva ogromna podočnika, borna ostanka nekdanje lepote, ko nas je pozdravila z zvonkim glasom in lepimi besedami. V zadnjih letih je eden obeh zob zginil. Andrej je bil zavoljo tega zelo žalosten. Edinega je vzela s seboj, ko je po dolgi, truda polni poti legla k večnemu počitku. Če sva bila sama, me je ljubila in mi stregla ko mati, če so bili drugi navzoči, me je častila ko kralja. Če sem napovedal svoj obisk, ali če je zvedela od pastirjev, da sem kje v bližnjih gorah, je hitela in pripravljala jedačo in pijačo. Vsak hip je stala na pragu, in ko sem prišel, je že sukala raženj. A tudi sovražiti je znala, pošteno sovražiti. Ko je Ojcinger nekoč spremljal gospoda, ki ji ni bil všeč, jima je zabranila vstop v bajto. In trudna romarja sta se boguvdano zleknila pod drevo pred zaprtimi durmi nevejskega paradiža. Catina ni bila oskrbnica, bila je gospodinja, izrazita osebnost popolnega kova. K njej si spoštljivo pristopil. Po načinu močnih žena je dolga leta vladala z močno roko in ostrim jezikom v tem kraljestvu, kjer se stekajo poti Kanina in Poliškega Špika. Mnogo mojih velikih dni izzveni v hvaležnem spominu nanjo. Naj mirno spi, dobra signora Catina!

Kaj vse bi lahko povedal o Nevei. O signoru Giovanniu di Val, najboljšem izmed vseh zakonskih mož, o srčno dobrem, ki nikdar ni imel ničesar povedati, ker je že vse pred njim mnogo bolje pojasnila in porazložila signora Catina. Zato se tudi ni prav znašel, ko je ni bilo več. Po nekaj tednih je rad sledil svoji močni vodnici. O naivni duši starega vodnika Francesca Marcona, ki je z naraščajočim ugodjem, a z vedno manjšim uspehom pripovedoval zmeraj iste, male zgodbe. O njegovem prebrisanem tovarišu, starem Giuseppeju Piussiju, ki je z usti zatrjeval, a s sumljivim izrazom v očeh izdal, da si le zmišlja. O dnevih sladkega počitka na tratah senožeti, o nočeh polnih utrujenosti, ko se nas ni lotil spanec po trdem delu v žgočem soncu. O presketajočem ognju na ognjišču, kjer smo sedeli in kramljali. O temnih pojavah planšarjev in drvarjev z odbleskom ognja v očeh, ki so tiho stopili v kočo in po kratkem, komaj slišnem pogovoru, zopet skromno izginili v temo. O mladih furlanskih dekletih, ki so nosile brašno iz Skluž (Chiusaforte) v Neveo. Žarko ko zornice so njih pesmi rezale noč. O božični noči, ko spi zemlja pod belo snežno odejo, ko je težko, s snegom obloženo drevje podobno ogromnim svečam, ki čakajo v svečanih vrstah na zvezdo Odrešenika. O vuzmu, ko zaveje prvi dih pomladi, ko se zbude izvirki in ko žubori niz pobočij snežnica, kakor da vsa ljuba zemlja plaho poje prvo pesem. O binkoštih na Nevei, ko pride pomlad v gore, kjer raztresa pisane čudeže svojih darov tja do mej večnega snega. O prekipevajočem veselju vsega živečega, ki vriskajoč sprejme prelestno kraljico novega življenja. O svetlem soncu, ki je posvetilo ob ranem jutru skozi špranje in nas zbudilo; o nebeškem vzduhu, ki nas je hladil; o luči, ki nas je slepila, če smo odprli temnice; o veličastni krasoti neurij, o razpoloženjih ob neuspehih in uspehih, porazih in zmagah, o veselju in žalosti v gorah. Nepopisen čar Neveje je obdajal dobo skoraj dvajsetih let. Zdavnaj je že uničen. In nikdar več se ne vrne! Že smrt signore Catine je pomenila nekak konec. Potem je jela bajta razpadati. Gospodje iz Vidma (Udine) so to dopustili in zgradili v bližini težko, kamenito stavbo, ki je motila ubranost okolice. Tudi stari duhovi je niso marali ter se niso preselili vanjo, čeprav se je signora Italia, vrla hčerka gospe Catine, trudila na vso moč. Prišla je vojna. Po Roccolanski dolini so zgradili avtomobilsko cesto, ki je vodila do gorskega doma in še delj. Ropotu sveta je odprla blaženo tihi kotiček Neveje. Z uničujočo roko je segla vojna v nevejske gozdove. Narava je velika. Prebolela bo težke rane, ki jih je zadobila in čas bo izbrisal brazgotine. Podoba današnje Neve je je zelo spremenjena. Nova generacija morda ne bo opazila tega. Ljubila bo novo Neveo, kakor smo mi iz polnega in srečnega srca ljubili njeno staro lepoto, ki je minula. Minula, a pozabljena ne bo nikdar!

Ko sem prišel v Neveo, je alpinsko delovanje gospodov iz Vidma ravno prekoračilo višek. To delo je bilo nekaj časa na klasični višini. V zadnjih letih 1870. in prvih po 1880. se je literarno izražala v »Cronaci Società Alpine Friulane«. Duševni voditelj te družbe je bil profesor Giovanni Marinelli.^[79] Bil je najidealnejši alpinist, kar sem jih srečal v življenju. Izredno izobražen mož, srčno dober in velik znanstvenik. Zelo sem srečen, da sem ga nekaj krati srečal v teh gorah. Pozneje sem srečaval njegovega sina in naslednika, profesorja Olinta. V gospodarskih vprašanjih se je odlikoval Federico Cantarutti, zelo ljubezniv spremljevalec, toda brez pomena v alpinistiki. Hocke je tisti čas trmasto, a brezuspešno oblegal Poliški Špik. Hudo ga je bolelo, ko je moral prepustiti zmago srečnejšemu. Iz krdela mladih hribovcev teh krogov^[80] se svetlo odraža krasna mladeniška pojava Contea Giacoma di Brazzà-Savorgnan. Žal ga nisem več srečal, ko sem prišel v Neveo. Toda vse gore so še o njem pripovedovale. Povsod sem našel njegove sledove: na grebenih merilska znamenja, z desk zbito, skromno zavetišče,^[81] zasilno prirejen prostor za bivakiranje, ograjen s kamenjem.^[82] Iz teh gora je odšel v kratkem, a svetlem, meteornem poletu v Kongo. Toda njegova prenagla smrt v Rimu mu je pretrgala pot. Še danes živi nepozabljen v furlanskih gorah in dolinah in nihče naj ne omeni Neveje, Kanina ali Poliškega Špika, ne da bi se spoštljivo poklonil njegovemu slavnemu spominu! In še nekdo je hodil tedaj po teh gorah. Spremljal ga je rabeljski vodnik ali furlanski planšar, največkrat je hodil sam. Prišel je brez kričavih napovedi, skromen, tih in ponižen ter močne volje. Bil je mož velikih uspehov. Dragi, plavolasi Nemec, mož dejanj in ne peresa,^[83] zmagovalec Poliškega Špika: Hermann Findenegg. Dvakrat sva se mimogrede srečala. Dolgo sva se držala za roke ter se smejala ob spominu na tisti čas, ko sva bila na Suhem plazu nasprotnika, ne da bi vedela drug za drugega. Nekako čudno mi je, če pomislim, da so že vsi, prav vsi mrtvi.^[84] Saj še nisem tako star! In da se mi včasih zazdi, da sem svoj lastni sin, je tudi le šala!

Vedno bi ponavljal: spominjajte se tistih, ki so se pred vami veselili v gorah. To naj ne bo le srčna stvar. Spomnimo se jih zavoljo hvaležnosti. Ne pozabite, da stojite z vašo moderno tehniko in moderno močjo činitve na njihovih ramah. Skromno primerjajte, kaj pomeni preplezan je novega zoba v grebenu, ali še nepreplezane stene v primeru z delom naših prednikov, ki so navdušeni odšli v neznano, strahotno opisano, neodkrito pokrajino. In odšli so brez vzgledov in brez literature, brez pomoči današnjih prometnih sredstev, potov, zavetišč, s pomanjkljivimi pripomočki in zemljevidi ter s primitivnim orodjem, brez jasnosti in udobnosti, ki jih uživate vi zaradi njihovega dela. Berite dobro literaturo! Tedaj boste šele razumeli in uživali gore. Odnošaji med človekom in goro, zapletljaji človeške usode z zgodovino gora bodo nudili resnemu opazovalcu bogato polje. Ustvarila vam bo osnovo za poučne zaključke o velikem in splošnem ter ne le za tesno omejeno hribovsko življenje. Kako pomilujem ubožčka, ki teka po Matterhornu, a ne pozna velikega Whymperjevega boja, ki je dolga leta vroče oblegoval vrh; ali pa nevedno hiti mimo mesta, kjer je prenehalo biti Carrelovo levje srce, ko je zvesto izpolnil svojo vodniško dolžnost.

Moji številni vzponi na Kanin iz Neveje so bili skoraj vedno le ponovitev prvega vzpona. Šel sem, kakor stopaš na razglednik, čeprav je pot strma in ima celo težka mesta. Treba je precejšnje alpinske spretnosti in znanja, če je veliki ozebnik okrašen na gornjem koncu z opastmi, ali če zija ob začetku velika krajna zev. Posebno rad sem prečil ledenik. Saj je Kanin v Julijskih Alpah edina gora, kjer vodi pot čez pravi ledenik.

Zaradi ogromne prepoke, ki reži v poznem poletju ob začetku ozebnika, so gospodje iz Vidma zgradili pot po pečeh.^[85] A ta pot me ni zadovoljila, ker dela velik ovinek po ortografično desnih stenah ozebnika in je speljana po ozkih, dolgih gredah, ki niso za vsakega lahko prehodne. Da bi našel boljšo rešitev, sva se sestala z Andrejem meseca septembra 1895. leta pri Kaninski koči. Pristopil sem z Rablja čez Neveo. Bil sem že dopoldne pri koči. Andrej je imel priti iz Bovca čez Prevaio. Pričakoval sem ga pod noč. Ko sem sam, samcat sedel pred kočo ter gledal v tihe krnice, sem zapazil četo štiridesetih ali petdesetih mož, ki so težko oprtani previdno sestopali po snežišču s Prevale. Na lepem so zginili. Čudil sem se, zakaj in kako se je vse to zgodilo. Čez pol ure se mi je pridružil teman Režijanec. Obnašal se je, ko da je na sprehodu, ali da išče koze. Mimogrede me je vprašal, odkod in kam. Ko je spoznal, da sem le nedolžen gorski romar, je stopil na rob in zažvižgal na prste. Na snežišču se je takoj zopet pojavila četa otovorjenih mož. Čez eno uro so bili pri meni. Takoj sem spoznal, da so tihotapci iz Rezije, ki so nosili težke tovore iz Bovca čez Prevaio in Péravo (Sella Grubia) v Rezijo. Dolgo so počivali pri koči. Okoli poldne sem slišal dva strela. Kmalu nato je prišel strelec. Nosil je gamsa, od krogle razstreljenega skalnega jereba in starinsko puško na kresilni kamen. Po velikosti in zunanjosti je bila podobna malemu topu. Bil je Bovčan, izgledal je od sile divji. Ime mu je bilo Kovač, po poklicu je bil drvar in divji lovec. Skrival se je tostran meje, ker je imel tehtne vzroke, da se zmika avstrijskim žandar jem. V naj lepši slogi smo počivali pred kočo, ko se je prikazal Andrej. Kako se je začudil, ko me je videl v tako čedni druščini. Kovača je poznal, pravil mi je, da je mojstrski strelec. O tem sem se že sam prepričal, ko sem videl od krogle zadetega skalnega jereba.

Ko so Rezijanci odšli, smo se mi trije udomačili v koči. Z večerom je vzcvetela nevihta. Temni skladi oblakov so zatemnili gore. S strašno silo se je razvnela vihra. Nekajkrat je udarila strela prav v bližino koče. Iznenada je vrglo Andreja na tla. Ko sem ga vprašal, zakaj je padel, je kakor vedno, suhoparno odgovoril, da ne ve, če je bilo zaradi bliska ali strahu. Tudi jaz sem občutil udarec. Drugi dan smo takoj našli, kar smo iskali. Mesto, skoraj v navpičnici kaninskega vrha, kjer je prepoka gotovo vedno tako ozka, da prideš brez težav čez njo. Nad tem mestom je lahka zajeda, ki vodi zelo strmo čez severno steno prav do vrha. Od ledenika do temena Kanina smo rabili pol ure.^[86] Menda je tukaj leta 1883. Findenegg iskal pot. Ker je bil sam, so drznega alpinista prepodile megle.^[87] Tu torej leži prava smer za pot na Kanin.^[88] Toda za gospode iz Vidma je bilo to drugotnega pomena, jaz pa nisem imel povoda, da bi silil v to. V jeseni, leta 1903. sem zopet našel dostop po ozebniku zaprt s prepoko. Bil sem z Jožetom. Pri vzponu in pri sestopu sem našel v severni steni^[89] dve novi smeri. Obe sta bili bliže ozebniku, ko moja prva. Tudi lažji sta, kratki in zelo lepi. Čudim se, da jih nikdar ne uporabljajo roccolanski vodniki. Saj jih pot Società Alpine Friulane na že omenjenih gredah zelo obremenjuje pri delu. Obiskovalci teh gora imajo navado, da prihajajo kar v trumah, a zaradi varčnosti vzamejo le po enega vodnika. Tako se zgodi, da mora vodnik pri vzponu ali sestopu štiri ali petkrat prečiti ozke, vodoravne grede, ko spravlja na varno svoje gospode, ki niso vajeni gora.^[90] Na mojih potih bi bil vedno navpično nad njimi ter bi svoje delo z vrvjo hitreje opravil.

Že dolgo me je mikal Vrh Krnice (Pic di Carnizza, 2434 m). Ko mogočen mejnik stoji severozahodno od Kanina. Z njim je zvezan z dolgim grebenom, ki je v sredi zasekan s škrbino. Slavni Režijanec Siega je bil leta 1881. na Vrhu Krnice. Pristopil je s Kanina, torej od zgoraj in ne od spodaj navzgor. Brazzà mu je dejal, naj postavi na vrhu znamenje merjalca.^[91] Tu sem videl novo smer ter jo odprl julija 1899. leta. Z Jožetom sva pristopila od Kaninske koče skozi krnice Foran del Mus, pod kaninskim ledenikom, k severozahodnem vogalu Vrha Krnice. Na vrh sva splezala po strmem žlebu, ki je v spodnjem delu od sile težak. V zelo zanimivi, čeprav ne težki plezi sva dosegla po dolgem grebenu vrh Kanina.<rec> V prvi izdaji »Führerja« je treba na strani 141. popraviti opazko Albina Roessela. Nikakor ni priporočljivo, poročati o prvih vzponih v Julijskih Alpah, ne da bi se mene vprašalo. Zame je objavil vzpon Gstirner, 296.</ref> Kmalu nato je ponovil turo Kramer z Jožetom.

Leto prej sem se zopet odločil za grebensko pot od Velike Babe do Kanina. Julija 1. 1898. sem prenočil z Jožetom in Kvrhom v Ravenci (Prato di Resia).^[92] Bilo je na praznik. V vasi so plesali. Vso noč sem slišal iz plesišča brenčanje in praskanje basa. Tonika — dominanta, tonika — dominanta v hitrem štiričetrtinskem taktu, neskončno dolgo, vedno naprej, brez nehanja, skozi vse ure dolge noči, brez konca. Le včasih se mi je zazdelo, da gre po bregu navzdol in glasilo se je dominanta — tonika, dominanta — tonika. Nekaj tesnobnega, peklenskega je bilo v tem. Belil sem si glavo, kako je mogoče plesati vso dolgo noč, brez svežosti vodilnega glasu — melodije, le ob zvoku brezupnega intervala tonike k prazni kvinti. Ko smo ob štirih zjutraj vstali, nisem mogel premagati želje, da pogledam na plesišče. In našel sem rešitev uganke. Nad nepretrganimi zvoki tonike — dominante, dominante — tonike, ki jih je na basu v bestialni marljivosti povzročalo dvoje ogorelih pesti, so v naj-višjih tonih cvilile gosli. Toda ta glas je bil tako šibak, tako smrtno bolan, da je bilo komaj slišati cviljenje in javkanje inštrumenta. Zatohlica, vonj po vinu, bledi neprespani obrazi, steklene oči; sredi sobe se je prerivala tesno privita, smrdeča, ostudna kepa plešočih parov. Ko obsedeni od zlih duhov so se prepoteni prerivali. Bila je ostudna slika, slika iz »Interna«. Odrešen in srečen sem zadihal, ko nisem več slišal tonike in dominante, ko sem zagledal v jasnem, čistem jutru bele vrhove Kanina!

Čez Stolnico (Stolvizza) smo prišli v vas Korita (Goritis), kjer smo počivali. Pri nekem kmetu smo dobili vina in polente. V moreči vročini smo se vzpenjali po zelenih pobočjih Monte Guarde (1719 m), ki ga Slovenci imenujejo Skutnik. Na vrhu sem nameraval bivakirati, a ker se je nebo pooblačilo, smo si morali niže doli poiskati zavetno preveso. Dolgo smo iskali. Zaradi preteče nevihte smo bolj in bolj hiteli. Težko oprtani z drvmi smo končno sestopili do žleba med Malo in Veliko Babo. V navpični steni Male Babe smo našli lepo, okroglo skalbo, podobno lastovičj emu gnezdu. Po kratki plezi smo bili pri njej. Bila je za vse tri dovolj prostorna. Zravnali smo peščena tla in zgradili mal jez proti prepadu, da bi ne zdrsnili iz luknje. Deževalo je že pri vzponu k našemu gnezdu. Z nočjo pa je divjala nevihta za nevihto, da je bil ves žleb razsvetljen, ko pri belem dnevu. V gorah je vedno močneje grmelo in bobnelo. Proti jutru je neurje doseglo višek. Živo se spomin j am vrste bliskov, ki so s strašno silo udarjali v steno Velike Babe. Grozotno močno je bilo zadnje treskanje. Še danes, če se spomnim tega bivaka, mi zazveni v srcu rezek, kovinast zvok. Zvok, ki ga ne bom nikdar več slišal v tem življenju. Spominjal me je strahot sodnega dne. Videti je bilo, ko da je vsa ogromna stavba Babe obdana z žarečimi ploščami ter zavita v oblake in megle. Podobna je bila ogromnemu bakrenemu zvonu, ki je ko gora težak visel med nebom in zemljo. In gromsko kladivo Vsemogočnega je z udarci oglušujoče rezkosti in sile udarjalo živim in mrtvim strašno budnico.

Ko se je nevihta polegla, je zapadlo mnogo snega. Sestopiti smo morali. Ta dan smo ostali v vasici Žaga ob Soči. Naslednji dan smo popoldne zopet pristopili k južnemu vznožju Babe ter tam bivakirali. Vreme je bilo tako lepo in mirno, da smo spali na prostem, visoko gori nad dolino. Pričen sneg je bil skopnel. Baba se je zjutraj le malo branila. Kmalu smo preplezali malo ostenje in brez težav dosegli vrh. Še lažji je bil sestop k škrbini Med Babàm (Infrababa grande, 2025 m), ki sem ga že poznal. Prav tako vzpon na Kamen (2336 m),^[93] rezijanski Monte Siebe,^[94] ki nosi na svojem dolgem grebenu vrsto ostrih zob. Domačini jih smatrajo za nedostopne. ^[95] Med dvemi čermi smo se spustili navpično v globočino ter zopet našli dobro hoden svet. Čez Škrbino Laške Planje smo brez težav dosegli Vrh Laške Planje (2449 m). Sonce je pripekalo, pot je bila dolga in žeja velika. A do vode je bilo še daleč. Čez široko sedlo smo prečili k Črnemu Voglu (2386 m) in v dolgi prečini po širokih in ožjih policah prišli na sam vrh. Z njega smo sestopili v škrbino med Črnim Voglom in Malim Kaninom.^[96] Tu smo našli malo snežišče. S hladno snežnico smo si hladili izsušena grla, preden smo začeli z zadnjim delom plezanja po lepem in zračnem grebenu, ki vodi čez Mali na Visoki Kanin. Preden smo sestopili k lepotam Neveje, smo dobro uro udobno počivali na vrhu. S tem se mi j e izpolnila stara, dolgoletna želja.

V času velikih vzponov sem naredil v Kaninski skupini marsikatero turo manjšega pomena. Številnih nedeljskih izletov ne morem prešteti. Tako sem šel zgodnjega poletja na Seekopf, kakor ga imenujejo Rabeljčani; Bovčani mu pravijo Jerebica. Deležen sem bil lepega, umirjenega razgleda na Rabeljsko jezero in na tesno zaokroženo, a vendar veličastno raj do gora. V relativno mali razdalji te obdajajo skoraj enako visoke stene. Ponekod so tako visoke, da ti zapirajo obsežen razgled v daljavo. Gore vplivajo naj lepše in najmočneje nate tedaj, če jih gledaš z mesta, ki ni višji od njih polovične višine. Ali pa, če jih vidiš v čadu in čaru dalje, ki jih povzdigne do nadzemskih višav.

Nekoč sem šel po lepo uspelem prekoračenju Jalovca v Log, po dolini Možnice (Moženca Graben) in čez Korita. Spotoma sem občudoval velikanske severne stene Velikega vrha (Rombon). V bleščečem, sončnem popoldnevu sem srečno pristal v materinskem objemu signore Catine. Drugič sem bivakiral z Albertom in Andrejem v bližini Šimnove glave (Ital. Kanzel). Tedaj smo plezali na Černelske Vršiče (Confin). S prijatelji sem jih ponovno obiskal. Takrat smo sestopili vzdolž južnih pobočij k Prevali (2063 m) ter čez njo h Kaninski koči (2008 m) in Beli Peči (2143 m). Prečili smo tik pod Lopo. Rad bi bil naredil ovinek čez njo, a vodniške dolžnosti so nas klicale k sestanku v Kaninsko kočo. Tam nas je pričakoval ljub tržaški prijatelj Andrea Pigatti, ki si je že dolgo želel kolovratiti okrog Bele Peči. Večkrat je že poskusil s furlanskimi vodniki doseči njen vrh, a domišljeval si je, da nekemu ozkemu mestu ni kos. Naši družbi se je posrečilo, da smo ga pod večer tistega neskončno lepega dne »zvabili« na vrh. Obsijan od rdeče zarje je stal na njem. Iz bližnjih sten je izvabljal odmeve in užival presrečno uro, ki jo je kalila le črna misel na sestop. A tudi ta je srečno potekel, saj ga je spremljal trden zid zvestih prijateljev. Ko je začutil pod seboj varna tla Kaninske koče, se je šele dodobra zavedel, da je bil na Beli Peči — na pravi Beli Peči. Ves prevzet od navdušenja ni mogel zaspati. Iz neizmernih globočin oprtnika je jemal steklenice likerjev: rdeče, rumene, modre, zelene, torej v vseh barvah vedernice. Pri tem je na vse kriplje hvalil svojo srečo, kuhal in cvrl, tekal pred kočo, da bi užival mir gorske noči in odkril nove odmeve. Po vrsti je budil speče prijatelje in vodnike, vlekel jih je k mizi in jih pogostil, če jim je ugajalo ali ne. Gostil jih je z vinom, čajem, kavo, čokolado, perutnino in delikatnimi pastetami. Ko smo drugi dan sestopali, se je vsak trenutek ustavil in z glasnimi nagovori pozdravljal goro svojih sanj. Venomer se nam je zahvaljeval. In ko je pristopila gospa Catina, ki mu je prijazno čestitala, jo je objel in dvakrat poljubil; dvakrat, spričo naših začudenih in nevoščljivih pogledov. Ganjeni smo občudovali pravo in čisto srčno veselje. Tudi, če bi tega ne vedeli, bi tedaj spoznali, da čar višav ni le prazno zdelo.

Po dobro hodnem zahodnem grebenu sem pristopil iz zahodnega sedla Pérava (Sella Grubia) na Žrd (Monte Sart, 2324 m). To zahodno sedlo sem ponovno obiskal s Kramerjem iz Roccolanske doline. O binkoštih smo se namenili na Kanin. Iz Skluž smo zavili po Roccolani ter krenili iz doline pri slikovitem Ponte delle Lastre, odkoder vodi steza ob hudourniku čez brvi in lestve ter končno strmo zavije na severne vesine. Mimo planine Stavoli Sgranchi smo dosegli Kosmati vrh (Monte Peloso, 1338 m) in kmalu nato vojaško zavetišče Ricovero Regina Margherita, ki stoji na sedlu Buje, kjer smo prenočili. V Vidmu smo dobili ključe od koče. Vse okrog je ležal pričen sneg. Prenočišče je bilo hudo vlažno. Prišedši k sedlu Péravo smo spoznali, da je dostop na Kanin nemogoč, ker je bil zelo zasnežen. Na sedlu smo dolgo počivali ter nato sestopili po južnih pobočjih Rezije.

Večkrat sem obiskal Kanin v skoraj zimskih razmerah: o vuzmu, binkoštih in v pozni jeseni. Kramerju sem moral obljubiti pravi zimski vzpon. Ko sem privolil, je bil srečen in poln pričakovanja. Toda v jeseni 1901, preden sem mogel izpolniti obljubo, je težko obolel. Lotil se ga je legar. V delirij u se mu j e bledlo o Kaninu. Bal se j e, da mu kdo »vzame« zimski Kanin. Zdravniki so upali, da ga rešijo, toda slučaj je bil brezupen. Kakor takrat na Triglavu, mu je tudi tokrat odpovedalo srce. A sedaj za vedno. Tako mlad je umrl Kramer! Bil je ljub in prikupen človek! Premehak je bil, da bi sam iz sebe izvršil velika dela. Gore so mu bile srčna in resna potreba. Po dnevnem delu je večkrat sedel pri meni pozno v noč. Skoraj vsakokrat sem mu kaj pripovedoval ali narekoval, kar je pozneje uporabil za »Alpi Giulie«.^[97] A pisal je tudi lastne članke. Med drugim opis našega zimskega vzpona na Jalovec. Tako si je pridobil v literaturi nekaj imena. Profesor Gstirner, ki ga je zelo ljubil, ga večkrat citira. V mojem domu se je dobro počutil. Še danes sem vesel, da je bil skoraj vedno pri meni, kjer je z menoj sprejemal moje goste. Nekoč me je nekaj ur tudi zastopal, ko me je v moje veliko veselje obiskal v Trstu profesor Gstirner, preden je izdal svoje veliko delo. Kramer je tako prisrčno rekel »Benarrivato!«,^[98] da se je moral vsakdo razveseliti, da je prišel. Takoj si je osvojil vsa srca. Baje se bomo vsi še enkrat srečali. V to vsak rad verjame. Pričakoval me bo na pragu onega boljšega življenja. Svež in mlad, z odkritim pogledom in iztegnjeno roko bo stal v prvi vrsti. Če mislim ob mehkih trenutkih na to, že sedaj slišim s tiho smehljajočim srcem njegov zvonki: »Benarrivato!«

Zimski vzpon na Kanin je bil sklenjena stvar. Izvršila sva ga z Bolaffiem. A šele po božiču. 11. januarja leta 1902. smo zvečer odpotovali iz Trsta in se v Trbižu sestali z Ojcingerjem. Ob dveh zjutraj smo s sanmi prispeli v Rabelj. Iskali smo nosača, a ker je vsa vas spala, smo kljub ogorčenemu ugovoru žene pregnali iz postelje vodnika Filaferja. Do Neve je bila zgažena ozka gaz. Po celcu bi ne prišli ob času na mesto. Nepozabna mi ostane nočna hoja ob svitu svetilk skozi zasnežene gozdove doline Jézernice. Ko smo se trudoma pehali skozi sneg, se nam je zdelo, da nam prihajajo nasproti stramorji s čudnimi kučmami, oblečeni v težke, snežne plašče, šele tik pred nami so se umaknili in se zvrstili v snežene in ledene špalirje, ko da se prijazno umikajo mali druščini. Vsako drevo je bilo prikazen. Če ga je oblila svetloba svetilke, je zasvepetalo in zabliščalo v pravljični zimski lepoti. Nato je za nami izginilo v pošastni beli steni, ki nam je dozdevno sledila tik za petami. Včasih smo se ustavili in prisluhnili. Obdajala nas je neskončna tišina. Ne mehka, zasanjana tišina mirno spečih gozdov, temveč tišina, ki je vplivala ko neskončen, prazen prostor. Bilo je, ko da prisluškujemo v nočna brezna brez meja in dna. Iz njih je vela ledenomrzla sapa, ki nas je objela z železnimi kleščami. S prvim svitom smo bili v Nevei. Ker je bila koča zasnežena, smo do sedmih zjutraj počivali v odprti planšarski koči. Po težkem in globokem snegu smo gazili tri ure do Kaninske koče. Od sile smo garali. Nad kočo je šlo bolje. Iskali smo strmice ter zavriskali, ko smo našli v žlebu, ki pada v krnico Foran del Mus, pometeno plazišče. Navezali smo si dereze. Dolgo prečenje čez ledenik je bilo težavno. Razveselili smo se, ko smo prišli k vznožju ozebnika. Pokrival ga je strm in trd sren. Nad njim je bil zaledenel, z lepimi opastmi okrašen, velik greben. Kmalu po eni popoldne smo dosegli vrh.

Bil je blaženo lep dan. Sonce je toplo sijalo. Niti naj-nežnejša sapa ni vela. Od opasti je kapljala voda. Ozračje je bilo tako čisto, da bi lahko videli ptička, ki bi se spustil na vrh Monte Cristalla. Daleč proti jugu se je lesketala mirna gladina morja. Njegova svetla, modra barva se je na obzorju prelila v srebrn lesk. Iz Saletta in Potoka so lahno doneli zvonovi. Tiho in pobožno smo sedeli na vrhu in mislili na rajnkega mladega prijatelja.

Bilo je še svetlo, ko smo prišli v Neveo. Ob desetih zvečer smo bili v Rablju in drugo jutro smo zopet sedeli pri vsakdanjem delu. Za vzpon od Rablja in nazaj smo kljub zelo slabemu snegu rabili dvajset ur. Vso turo smo izvršili v dveh nočeh in enem dnevu.^[99] V Kaninskih gorah je bil ta vzpon gotovo naj lepši, čeprav ne naj večji. Kmalu nato je poskusilo vzpon nekaj gospodov iz Vidma. Privabil jih je naš uspeh. A mehak sneg jih je odbil, čeprav so bili še vidni naši sledovi.

Vse sem povedal, kar sem doživel v kaninskem kraljestvu in kar je vredno pripovedovanja. Rezijanska bajka pripoveduje,^[100] da bivajo na pustih, kraških podih Kanina duše pogubljenih. V žgočem soncu, v divji zimski vihri odnašajo s sten kamenje, ki obdaja velikansko krnico. Kdor hodi ponoči po teh zapuščenih, sneženih in pečnatih pustinjah, sliši med žvižganjem in tuljenjem viharja vzdihe in tožbe zavrženih, sliši rožljanje verig in hripavo hreščanje demonov. Z višin Prestreljenikovega očesa pa doni peklenski smeh. Tam čepi hudič ter ogleduje skozi ogromno okno strašne muke pogubljencev. Tako pripoveduje kaninska bajka. Toda mi, ki pravkar prihajamo z njegovih višav, mi vse to bolje vemo. Kajne? Morda smo videli med robnimi stenami veliko pokopališče narave; morda smo stali na slemenu njegove ogromne ograde. Nad njim lebdi neskončni mir dobrotljivega Boga. Spoznali smo njegovo delo. Spoštljivo smo poslušali njegov glas. Ko je zagrmelo čez vrhove, prek slemen in oblakov, smo gledali krasote njegovih nebes. Kraljestvo Kanina za nas ni strahotno. S hvaležnim srcem se spomnimo skrivnostne moči njegovih vrhov, njegovih pobočij, ki sijejo zdaj v žarkih, zdaj v mrkih barvah, ter njegovega sladkega, malega gorskega paradiža ob njegovem vznožju, ki je zdavnaj minul. Vendar, iz dalje preteklih dni nam pošilja nebeški smehljaj.

Poliški špik (2752 m), Jof di Montas (Montasch)

V Julijskih Alpah je Triglav najvišja gora — gora bajk; Suhi plaz je najbolj divji; Jalovec je naj smelejši; Mangrt najslikoviteljši; Razor najodličnejši; Viš najsijajnejši; Kanin naj pestrejši in najbolj tuj. Če je tako, tedaj je Poliški Špik naj večji in najbolj mogočen. Od koder koli ga gledaš, nikjer ne najdeš mesta, ki bi ga s kakršno koli grupacijo moglo potisniti v srednje ali neznatno, ali mu celo zmanjšati pojavo, kakor se to rado zgodi pri drugih gorah. Gore svoje okolice odrine, ker to hoče in more. Od vznožja do temena se pokaže v relativni višini 1700 do 2200 metrov ter vzbuja s tem naj večje občudovanje. Njegov ogromni greben plava vedno v zmagoslavnih višavah. In kjer koli se ti prikaže — za razved ne rabiš zemljevida — veš: on je; vsak dvom je izključen. Poliški Špik je!^[101]

Svojo najkrotkejšo stran kaže proti Kaninu. Kajti čez vse njegovo južno pobočje, med močnim gornjim gozdnim robom podstavka in trdnjavi podobno vrhnjo gmoto, poteka širok pas špikovih planin, ki vendarle prinesejo nekaj veselja v resno sliko tega mogočnega vrha, čeprav spadajo, zaradi pomanjkanja vode, med naj bornejše planine, kar jih poznam. Saj pravo planinsko veselje ne more vzcveteti, če manjkajo žuboreče vode, če so potrebni kilometrski leseni žlebovi,^[102] da napolnijo revne napajalnike. In vendar ljubim te planine! Kako ljubo mi je njihovo junaško boreče se, od boja in sile oslabljeno, trdo zelenje. Saj se smehlja, a ta smehljaj ni odsev notranje sreče, je le dvakrat ganljiv smehljaj, od tegob in skrbi razoranega obraza. Skrbi za vodo. Pridejo namreč leta suše, težki časi sredi poletja, ko planine zaman hrepene po vodi. Tedaj mora živina predčasno zapustiti planino. Zgoraj ostane le brezupna zapuščenost in praznina. Kaj se še spominjaš onega žalostnega, malega, praznega korita pod steno, izsušeno od žgočega sonca, ki smo ga nekoč videli? Si li moreš predstavljati, kako šele izgledajo te štiri prostrane planine,^[103] ki morajo skrbeti za 700 do 800 krav, a so zašle v isti žalostni položaj? Spomni se te slike, če ti kaj manjka, kar morda moreš pogrešati, a se ti vendar zdi, da so te bogovi zapustili. Preudari, če je tvoj položaj težji!

Sliko teh planin si dobro vtisnimo v spomin. Tu bomo velikokrat počivali. Na prostranih dninah stoje raztresene štiri skupine nizkih furlanskih stanov in staj; na dolnji vesini, kjer začne podstavek strmo padati v Roccolano, je teman rob gozda; nastret doline se dviguje s svojimi snežišči in ledeniki, v resni veličini dolga gorska postat Kanina; dalje proti ustju doline, na jugozahodu je lepa, modra kojica Monte Amariana. Ozrimo se k špikovem grebenu. V toplih odtenkih peči kipi pod nebesni strop, nad okoji pašnikov naših planin, ki segajo visoko podenj. V modro nebo riše dolgo, zobčasto črto. Desno vzbuja pozornost škrbina v grebenu. K njej se plazijo po velikem gruščnatem trikotu zelo strme zelenice, znamenita Brda (»Verdi«). To je škrbina nad Brdi (Forca dei Verdi). Desno, zraven nje štrleči vrh, je Vrh Brda (Vert Montasch). Z desne, iz velike krnice pod Škrbino nad Cijanerco (Palonekar), prihajajo vodoravne grede. Pod Vrhom Brda se združijo v veliko, daleč vidno gredino, tako imenovano »Gornjo«, ki poteka v dve tretjinski višini špikove stene do severozahodnega profila gore. V navpičnici, pod špikovim vrhom, je visoko drničasto sedlo, ki v srcu vsakega hribovca takoj vzbudi vprašanje: »Kaj je onstran?« Škrbina v Strmali (Forca dei Disteis) je to, ki je doživela skoraj vso štiridesetletno zgodovino te gore, kajti domala vsakdo je pri vzponu ali sestopu počival na njej. Nad njo, v čereh severozahodnega grebena, je prav čudno oblikovan stolp. Z gornje grede zreš na njegovo teme. S Škrbine v Strmali prideš po lahko prehodnem žlebu in izraziti »spodnji« gredi do njegovega vznožja. Pri prečenju se je odprlo pod teboj zevajoče žrelo clapadorske tesni. Zgoraj in spodaj sta se obe gredi tega jugozahodnega raza razširili v čudovito krmoljo s sijajnim razgledom. To so značilna znamenja južne stene Poliškega Špika.

Oglejmo si goro, kakršno za trenutek vidijo tisoči in tisoči potnikov, ki se peljejo v Benetke ter se jim kmalu za Pontebbo odpre na levi dolina Dogne (Dunja). Po postaji Dogna pribrzi vlak iz predora na znani, visoki železniški most. Severna dolinska prepaha se nenadoma odmakne, da na mah pregledaš vso 2200 metrsko zahodno plat Špika. To je njegova ozka stran. A koliko očarljive lepote je nakopičene v tej plati. Pred nami stoji v dolomitski strukturi bajno drzna, jelenjemu rogovju podobno oblikovana pojava Matterhorna^[104] z italijanske strani. Če kipi ob lepem vremenu vsa ogromna, z dvojnim vrhom okronana gora, v okru in rdečkastih barvah, ponosno in prosto med belimi oblaki, tedaj si videl naj čudovitejšo in najprelestnejšo sliko Julijskih Alp. Vse plane v vlaku k oknu. Kaj je to? A že prileti južna dolinska prepaha, ki zastre pogled, vlak grmi skozi predor in galerije, velikan z Dogne je in ostane izginul. Mi pa, ki smo vriskaj e planili kvišku, mi smo videli vse. Visoko nad podstavkom, nagromadenim iz prelepih sten, se je dvigal vrhnji greben Jòfa.^[105] Ob njegovi levi, v skoraj nedostopni divjini, severni stolp; v ospredju, na naglo presekani, zahodni greben, ki deli vrhnjo gmoto v dva dela. Onstran, na robu druge polovice, smo videli značilni pečnati stolp jugozahodnega grebena. Že sta se čisto jasno pokazali na razu obe gredi. S težavo išče zgornja, v nekaj nižjih začetkih zelo ozkih okraj kov, svoj e nadaljevanj e v bleščečih ploščah. Nato se zgubi v polovični višini dveh velikih, prihkih, h grebenu stremečih žlebovih. Oba se cepita zgoraj v obliki ipsilona. Spodnja greda si je našla prosto pot okoli stolpovega podstavka. Razcepljena v dve ozki gredi poteka tokraj v vrtoglavih višavah, nad brezni, k vznožju žlebov. Od tu pa do zahodnega grebena leži kot široka gredina, pozneje se na večih mestih čisto zoži ter se izpostavljena zvije okrog njegovega ostrega raza. Tokraj se zopet razvije v obširne prodnate in rušnate police, ki postanejo celo krničaste. Končno vodi v lepih, širokih zelenicah navzgor k severozahodni rami gore. Nekaj hipov je zadostovalo, da smo videli mesta, kjer se ob vznožju zahodnega grebena odpreta skrita »Grotta« in v krnici, na levi, grozotni »Kellerloch«. Nas je posebno vbodlo v oči mesto v podstavku, kjer se v ostrem kotu stikata dve steni: siva in rdeča. Tod, nad neznanimi globočinami clapadorske tesni, vodi navkreber, k Belvederu, Dunjska pot. Prevzeti smo zopet sedli na svoja mesta v predelu vlaka. Naša srca polnijo ponosni spomini!

Iz severa, iz Zajzere se dviga v strahotnih stenah Poliški špik. To je slika sile, ki te zgrabi. Videti jo moraš, opisati se ne da. Kolikokrat sem ležal na lepi senožeti pred Zajzersko kočo. Počival in sanjaril sem ter zrl k njemu. Gledal sem ga, kakor gledaš z zelenih breuilskih vesin italijanski Matterhorn. In kakšen prizor, če je mokreč vršel s črnimi jadri čez njegove grebene ter pretvoril gore v črn, oblačen prestol. Naj lepšega sem vedno videl takrat, če sem prenočil v Zajzeri ter se zjutraj zbudil ob njegovem vznožju. Tedaj sta lebdeli nad temnimi stenami, kjer so se poigravale jutranje luči, pravljična veličina in sijaj. Špik nad Zadnjo Polico (Nordturm) se tesno stika s Poliškim špikom. Tako tesno, da se rdečo škrbino med njima le bolj sluti. Ne vidi se je tako lepo kakor iz Dogne. Izrazitih vrhastih oblik sploh ne vidiš. Nad njimi vidiš le pravljičen svet sten v taki višini, da moraš pogledati naznak, če hočeš zazreti okoren slonov hrbet. In vendar ne vpliva ta slika pretežko. Poskrbljeno je za razčlenjenost in poživljenje. Na desni, onkraj severozahodne rame, niča stolpičasti greben. Podoben je grebenu velikanskega zmaja in daje poliškemu Špiku, v smeri proti Dolomitom in Turam, fantastično obliko, ki je bila že mnogokrat opisana. Zato sem ga krstil »Drachengrat«.

K Vrhu Brda (Vert Montasch, 2654 m) raste iz globočin Prednje Špranje ogromen steber, ki sem ga imenoval »Brdograt«. Tudi ime njegovega vzhodnega podočnika, v smeri Špranje, je moje. Imenoval sem ga »Enzianturm« (1931 m). Škrbina med Vrhom Brda (Vert Montasch) in Špikom nad Plazom (Modeon del Montas) naj se imenuje »Brdoscharte«. Škrbina med Zmajevim grebenom in Krničnim Turnom (Karnizenturm) naj bo »Montaschscharte«.^[106] Tretji greben je v sredi stene Poliškega Špika. V zgornji polovici stene ni posebno izrazit. Po izgledu je podoben stebru. Zato pa je spodnji del močno izoblikovan ter se neha v navpičnem stolpu, ki deli krnice ob vznožju v zahodno in vzhodno skupino. Tega sem imenoval »Srednji greben«. Veseli me, da so se vsa ta imena udomačila med ljudstvom.^[107] Tudi naša greda se je prikazala na rami. V nekaj zeleničastih stopnjah se zniža do rame, nato ostro zavije proti vzhodu, vodi skozi široko, sneženo krnico pod Špikom nad Zadnjo Polico in skozi rdeči žleb, daleč tja v severno steno, kjer pa mora malo pred Srednjim grebenom nenadoma prenehati. Divji, sneženi žleb se je zajedel globoko v steno. Leto za letom stresajo, zbijajo in razdirajo plazovi rovi in skal ogrodje gore. A tokraj Srednjega grebena se zopet prikaže greda. Seveda je večkrat zelo ozka, dostikrat razdrapana, včasih le nakazana. Z muko se je dokopala tako daleč, da ji je navpična stena Vrha Brda zapovedujoče zaklicala: »Stoj!« Vem, kaj je hotela greda. Želela je priti do grebena pod Vrhom Brda. A trda stena jo je gladko zavrnila, ker ni imela nobenega smisla za poetična hotenja gred. Tako vidimo tudi na Poliškem Špiku velik in zanimiv sestav polic. Za zgodovino o vzponih na Špik je bila zelo pomembna ter se imenuje »la Grande Cengia« (»Velika polica«). Pri obkroženju Poliškega Špika smo ji sledili od začetka »Spodnje« grede na južni strani, po vsej zahodni steni, daleč tja v severno steno. Ob počitkih, gledanju, bivakiranju in iskanju se bomo dostikrat srečali na tej polici. Ta višinska pot na Poliškem Špiku je tesno in globoko povezana z mojim življenjskim potom. Bom li še kdaj hodil tam gori?

Poliški špik nima vzhodnega pobočja. V to smer pošilja eno najčudovitejših ostenij Julijskih Alp, ki sega do Škrbine Prednje Špranje (Bärenlahnscharte) in je na zemljevidu zaznamovano z imenom »Hude Balice« (Hude police) »Balitzenspitzen« (Poliških Špikov).^[108] Ta stena ima lepo razvite vrhove, ki so ostro ločeni drug od drugega, a nobeden izmed njih nima domačega nemškega ali slovenskega imena.^[109]

Furlani so vse natanko poimenovali, ker imajo s planin položnejša pobočja, lažje pristope in na tem svetu tudi bogatejša lovišča gamsov. V veličastni strmini niča stena v globočine Prednje Špranje. Čeprav sem velikokrat in v mnogih smereh preplezal njene visoke, od divjih pečnatih prepah omej ene žlebove, njene ozke gamsove steze, njene kipeče navpične stene, bo vendarle še dolgo najdišče najizbranejših novih tur, če se bodo mladi hribovci odločili, da se je lotijo. Čudno, da se do sedaj še nikdo ni odločil, da bi mi sledil v ta svet. Pesamosca, Ojcinger in jaz smo ostali tako rekoč pravi gospodarji tega pečnatega kraljestva. Vendar vsega nismo zmogli. Včasih so nas vodila ustna izročila starega pravljičnega Pesamosce. Nenavaden pustolovski duh je obdajal te naše vzpone. S prav svojskim, raskavim čarom mi še dandanašnji veje naproti iz onih velikih spominov. In tedaj mi je tako, ko da sem se sam udeležil davno minulih, bajnih činitev, ki so bile deloma za čuda drzne.

Za divje ostenje so posebno značilne neskončno lepe škrbine Prednje Špranje na jugovzhodu in jugu. Prva je Škrbina nad Hudimi policami (Huda-Polica-Scharte). Iz gornjega dela Prednje Špranje vodi ogrožena po zàpadnem kamenju k njenemu visokemu temenu, ki je obdan s stolpi, naj večji ozebnik Julijskih Alp. Druga je edinstvena Forca de lis Sieris, ki s svojimi mičnimi, majcenimi gredami, s smaragdnozelenimi zelenicami in s pritajeno žuborečim izvirkom — ki privre na dan v grušču tik pod sedlom — tako prijazno vabi k počitku, da bi tam kaj rad ure in ure ležal in gledal. Potem sta še oba velika nerešena problema: Škrbina nad Cijanerco (Forca del Palone), ideal škrbine, globoka in ozka, ko da je bila z mogočnimi meči izsekana iz pečnatega grebena med Špikom Hude police (Cima della Terra Rossa) in Špikom nad Plazom (Medeon del Montasio) ,^[110] in Forca del Val, ki ne kliče, ne vabi, temveč skriva svojo mrko tajnost visoko gori, v razpokah in pokli-nah divjih, pečnatih sten. Te čarobne vrzeli, med ponosno stoječimi roglji ostenja, sem vedno ogledoval z globokim, skoraj bi rekel, nerazumljivim hrepenenjem in presilnim poželenjem. Tudi potem, ko sem jih že zdavnaj vedno znova prehodil. Le dve sta me odbili.^{[111] [112]} Nebo, ki zre skozi škrbine, je tako nebeško modro, sonce, ki sije skozi, je tako sončno jasno! Mislim, da nikjer nisem videl podobnih lepot. Ko gledaš iz globočin Prednje Špranje, iz moreče tesnobe, mračne teže ene najstrašnejših, pečnatih tokav Julijskih Alp, se ti zdi, da gledaš v osrečujočo, pokojno sijočo luč prostosti in obetanja. Na tej steni sem prvikrat popolnoma doumel vsebino besedi, ki govore o svetlih višavah gora.

V prvih časih po 1880. letu — ne spominjam se več, če je bilo 1882. leta ali 1883. leta — sem prvič prišel k Poliškemu Špiku. Tedaj še ni bilo planinske koče Ricovero di Nevea. Nikogar ni bilo. Osamljen in skoraj brez razveda sem sedel ob fontani. V tolažbo in upanje mi je bila le lepa krača, ki je skrbno zavita ležala v mojem oprtniku. Ob fontani je počitek zmeraj kratkočasen. Zadovoljen sem nekaj časa tako sedel in mislil: »Bo že šlo!« Tedaj sem zagledal lepega, mladega fanta. Brez palice, toda z velikim dežnikom je prihajal bliže. Vprašal sem ga, kaj mi je storiti, da pridem na Poliški Špik, pa se mi je ponudil za vodnika. Bil je Eugenio Piussi. Spala sva na pecolski planini. Ko sva drugo jutro pristopala po Brdih, se je za menoj nenadoma nekaj zakotalilo po pobočju. Ozrl sem se, in prav tedaj je napravilo zadnji skok v brezno. Oprtnik je na mah postal lažji. Bila je bridka preizkušnja — moja lepa krača je izginila v breznu. Ostal nama je le dežnik, ki ga je Eugenio razpel, ko je kmalu potem začelo deževati. Od sile groteskno je bilo videti, ko je veliki dežnik v elegantnih skokih, v plohi plesal pred menoj po divjem grebenu.^[113] Pozneje, v sestopu, sem postal lačen. Eugenio mi je svetoval, naj si privoščim plodnic najbolj bodečega osata (cirsium spinosissimum), ki raste v velikih množinah ob vznožju stene. Storil sem, kakor je dejal, a poskus se je ponesrečil. To pa zaradi neštetih bodic, ki jih ima tak osat.

Kmalu sem zopet prišel. In nato zopet in zopet. Poliški Špik me je tiho vklenil v svoj začarani krog. S Škrbine nad Brdi sem pozneje ogledoval grozotna brezna na Zajzerski plati. Findenegg^[114] in Gstirner^[115] opisujeta predzgodovino vzponov s te strani. Prvi je šele 1877. leta prišel v Ovčjo vas. Zavoljo vodnika je povprašal pri Kanduču, ki pa ni hotel iti žnjim, ker Poliški Špik, ki mu je rekel »Huda palica«,^[116] ni preplezljiv. In ko je izgovoril ime Huda palica, se je stresel po vsem telesu. Findenegg je nato odšel v Neveo. Z Antoniem Brussofierom (Brussoferro) je napadel zahodno steno in zmagal. Pozneje se je porodila želja po direktni, koroški poti, ki naj bi vodila iz Za j zere na tega gorskega orjaka. Za stvar so se bolj in bolj zanimali gospodje iz Beljaka. Naposled je leta 1887. razpisala bel jaška podružnica nagrado,^[117] da bi navdušila Ovčjeveščane za poskuse. »Junaka vabi boj!« Tako je bilo, ko sva avgusta 1887. leta z Andrejem prvič stopila v areno Zajzere.^[118] Tudi midva sva spraševala Kanduča, da bi vsaj nekaj zvedela o steni. Povedal nama je, kar je vedel. Na moje povabilo naju je spremljal kot nosač. Rad se spomnim dobrega moža, ki ni bil rojen za gospoda ali vodnika, pač pa za naj zvestejšega služabnika. Z rahlim, na pol začudenim, na pol nevernim smehljajem na ustnah je mirno in tiho korakal ob moji strani. Bivakirati smo hoteli na grebenu pod Vrhom Brda. Tam je vedel Kanduč za izvirek. Megla je legla, ko smo se vzpenjali po spodnjih predelih. Začuden glas je nenadoma vprašal: »Kam ste namenjeni?« Ko duh se je nad nami pojavila siva postava. Velikanska je stala v megli. »Na Poliški Špik«, sem predrzno odgovoril. »Ej, revčki ubogi,« se je glasilo nazaj, »pojdite raje v Ovčjo vas ter si ga privoščite liter!« Bil je Ovčjeveščan, ki je iskal ovce. »Moj brat«, se je opravičil Kanduč. Andrej je po nekaterih njegovih opazkah prišel do zaključka, da je Kandučev brat zmešan. Bivak je bil izredno poln občutja. Drugi dan smo prišli više ko vsi prednamci. A neveren Kandučev smehljaj ni izginil. Premagani smo se morali vrniti.^[119] Zmerom pogosteje so zasvetili moji tihi, taborni ognji nad Zajzero. Z Andrejem sva se »zagrizla« v steno.

Nekega dne naju je zapeljal Ignazio Piussi, ko je dejal, da ve za gredo, ki vodi z višine grebena pod Vrhom Brda v severno steno. Tam bo šlo. Določil sem sestanek pri veliki rovi v Prednji Špranji. Ignazio je plezal ko gams. Prišli smo do mesta, kjer bi naj bil začetek grede ter stali pred gladko steno in groznimi brezni. Tu nikdar ni bilo grede! Po odhodu Piussia, ki je odšel domov čez Zadnjo Špranjo, je sledila čudna noč v lovski koči Prednje Špranje. Andrej je bil od sile razburjen ter me je vedno znova prosil, naj spim s cepinom v roki. Kajti, slišal je udarce gorskih palic. Prišli bodo ter nas napadli. Bedél je in opolnoči me je zbudil. »Tu so!« Na moj glasni »Kdo je?« se dolgo ni nič zgenilo. Naposled je vendarle odgovoril preplašen glas, da sta dva zgubljena turista, ki sta zaman iskala škrbino Prednje Špranje (Bärenlahnscharte). Videla ju nisva, ker sta bila skrita v ruševju. Na moje večkratne, vedno odločneje pozive sta se končno vendarle obotavljaje in čisto zbegana prikazala iz nočne tmine. V belih sveatrih, obsijanih od ognja, sta se jima naši postavi zdeli tako strašni, da nista vedela, sva li roparja ali strahova. Stisnili smo se in Andrej se je pomirjen lotil kotla s čajem. Drugo jutro je v vseh glasovnih oblikah oponašal »zašli turisti«, najinih, na smrt prestrašenih varovancev.

Šele čez pet let, 13. novembra 1892. l., se nam je posrečil véliki skok.^[120] Našli smo »Špranjsko pot« in preplezali Poliški špik iz Zajzere. Kandučev smehljaj je postal smehljaj odkritega občudovanja Andreja. Toda, ko se je poleglo prvo zmagoslavno veselje ter sem pretehtal uspeh, nisem bil zadovoljen. Pot pelje na Vrh Brda. Od tu dalje moraš uporabljati italijansko, Brazzàjevo pot. Nova smer torej ni bila vseskozi koroški in tudi ne direkten pot.

Tedaj mi je Giuseppe Piussi povedal, da ve za mesto pod severozahodno ramo, kjer so se pred mnogimi leti italijanski lovci spustili po vrveh v zahodno krnico, pod severno steno Poliškega Špika, da spravijo na varno gamse, ki so popadali v globočino. On, da je bil tudi navzoč.^[121] Takoj sem se lotil dela, in ker je bil Piussi zadržan, mi je po njegovem nasvetu pokazal mesto Osvaldo Pesamosca. Julija meseca, leta 1896. sem z Andrejem in Kvrhom, pod vodstvom Osvalda, iz Neve j e obkrožil vso zahodno steno. S severozahodne rame sem strmo sestopil do skoraj navpičnih, zadnjih skokov. Čez najtežjega in naj višjega nas je spustil Osvaldo po vrvi, nakar se je po isti poti vrnil v Nevejo, medtem ko smo mi trije dovršili sestop v Zajzero.^[122] Mesec dni pozneje je Osvaldo peljal profesorja Gstirnerja po isti poti navzgor in s tem dokazal, da je mesto preplezljivo brez pomoči z vrvjo od zgoraj. Čeprav sem jaz prvi hribovec, ki je hodil tod, si vendar nikdar nisem lastil pravice do te smeri. Zame je bila in bo ostala smer drznih italijanskih kozjih lovcev — »la strada dei cacciatori italiani«. Gstirner jo je imenoval »Zajzersko pot«. Danes ji pravijo »Pot čez severozahodno ramo«. A jaz zopet nisem bil zadovoljen. Pot vodi v velikanskih vijugah okrog severozahodne in zahodne plati k Findeneggovemu ozebniku. Speljana je v velikem ovinku, vendar je edinstveno lepa. A njena druga polovica je vodila povsem na italijanskih tleh.^[123] Še vedno sem vprašujoče zrl navzgor po ogromni steni. Najprej sem se zagledal v njeno zahodnejšo polovico. Zdelo se mi je, ko da leži rešitev v kombinaciji spodnje vrste kaminov poti čez ramo z Rdečim žlebom, ki poteka levo zgoraj med Špikom nad Zadnjo polico (Nordturm) in Poliškim Špikom. A vražje sem se vrezal. Rdeči žleb me je tako zelo napodil s salvami zàpadnega kamenja, da se nikdar in nikoli več nisem vrnil k njemu. Nič bolje se ni godilo Tržačanoma Cozziju in Cepichu. Oba sta vedno hodila brez vodnika. Hotela sta izvršiti moj načrt^[124] ter sta zato prenočila ob začetku Rdečega žleba. Ne glede na strašno nevarnost zàpadnega kamenja, še danes ne verujem, da so preplezljivi ognjenordeči previsi Rdečega žleba. Tu torej ne cvete nobena severna smer.

Potem sem ogledoval vzhodno polovico severne stene. Visoko gori je okrogla kotanja, ki je navadno napolnjena s snegom. In ker kažejo stene na desni nekak poličast sestav, sem upal, da bom prišel iz kotanje do skal osrednjega stebra. Z Jožetom in Ojcinger jem sem splezal (1. 1900.) iz vzhodne krnice na rebro, ki poteka poševno navzgor. V še preden smo prišli do kotanje, se nam je zdel naš položaj tako malo varen, da smo se vsi hkrati odločili za vrnitev. Preveč bi tvegali. Precej let pozneje se mi je zdelo, da sem našel levo od imenovanih mest boljši prehod k osrednjemu stebru. Žal nisem več mogel izvršiti načrta.

Zopet smo bili odbiti. Toda jaz tedaj nisem bil mož, ki bi se kar mimogrede sprijaznil z vlogo premaganca. Vedel sem, da je srednji steber moje zadnje upanje. Ker sem bil prepričan, da je spodnji del pretežek in zaradi zàpadnega kamenja prenevaren, sem hotel poskusiti pristop čez pot na rami do velike grede ter po njej prečiti nevarni Rdeči žleb^[125] in najti prehod k osrednjemu stebru. Tistikrat sem se z Bolaffiem sredi avgusta dobro izurjen vrnil iz Zahodnih Alp. Prvo nedeljo nato smo namenili velikemu podvigu v Julijskih Alpah. Nedeljo, 24. avgust 1902, sem določil za novi načrt. Večer poprej smo se odpeljali iz Trsta, počivali eno uro v Zajzerski koči ter ob štirih zjutraj zopet odrinili na pot. Ko sem se vzpenjal po Krniškem grabnu, sem še enkrat natančno pregledal steno. Jasno sem videl, kakšna prednost nas čaka, če se nam posreči, da se izognemo ovinku ter pričnemo s plezo v navpičnici pri sneženem trikotu, na zahodni strani vznožja srednjega stebra. Dvomljivo mesto je bilo videti čisto kratko, na snegu ni bilo sledov udarcev zàpadnega kamenja. Prišedši k tovarišem, sem na kratko obrazložil novi načrt, ki je bil takoj odobren. V jutranjem hladu smo se tistega nepozabnega dne lotili gore s tako močjo, da se ni mogla upirati.

Strmo trikotno snežišče je bilo poledenelo. V marsičem je podobno malemu ledeniku. Snežišče sem dostikrat videl v stanju — posebno v poznem poletju — da sem si mislil, to bi bil pravi tretji ledenik v Julijskih Alpah, če bi se lahko bolje razvijal. Plaz zàpadnega kamenja nas je prisilil, da smo se skrili pod zavetne skale na desni. Tik pod mestom, kjer neha žleb, ob temenu sneženega trikotnika, nam je zastavila pot mogočna prepoka, katere gornji rob — bil je prava stena — se je bočil visoko nad nami. Vendar smo mogli previdno sestopiti v zev, odkoder smo prestopili v ploščato steno na levi. Obuli smo si plezalnike. Bila je sedma zjutraj. Naslednjih dvajset metrov pleze po ploščah je bilo skrajno težavnih. Peči srednjega stebra postanejo nato položnejše. Pojavijo se mala prodišča, ozke grede in okraj ki, ki vodijo h gmoti Poliškega Špika. Po njih smo prodirali v najgloblji kot stene. Če je le šlo, smo plezali bolj zgoraj. Naposled smo šli po skrajno krušljivem rdečem svetu zelo strmo, a brez velikih težav, navzgor k mestu, kjer zraste mali, že izraziti srednji steber iz obsežnega ostenja. Bližnjica je bila s tem premagana. Ne morem jasno presoditi, če bi prvotni načrt prav tako uspel. Snežni žleb, nad katerim smo vedno hodili, je bil iz našega stojišča videti strahoten, in velika greda onkraj, menda prekinjena na robu. Izgledalo je, ko da je doli vse stolčeno, razbito, zdrobljeno in zmleto. Koliki kameni plazovi so v gorskih tisočletjih presketali skozi ta strašni lijak! Pravilno bi lahko le presodil, če bi se odločno lotili poskusa. Seveda bi pri tem porabili precej več časa in dela. Končno smo lahko prosto plezali po žlebu, ki je bil tako dolgo cilj mojih želja. Zaporedoma smo premagali nekaj manjših stopenj in zelo težaven, visok prag, ki je terjal vse naše moči. Bila je ena izmed tistih plezarij, kjer ne moreš ničesar imenovati lahko, kajti zaradi velike izpostavljenosti je vsak poedinec v veliki meri odgovoren za skupno varnost.

Sprejel nas je plitev, strm žleb, ki zavije v zanki najprej na desno, potem zopet močno na levo in privede na ozke grede ter končno na malo prodnato gredino, nad katero se stena tako visoko in strmo ustromi, da smo se takoj zavedali, da stojimo na zelo resnem in morda odločilnem mestu. Tiho in zgubljeno so zazveneli v dalji zvonovi. Na Višarjih je zvonilo poldne. V vročem boju smo pozabili na čas. Kako lepo je bilo videti najina moža: snela sta klobuke in obrnjena proti Svetim Višarjem sta nekaj trenutkov tiho in pobožno obstala. Božji mir je praznično lebdel nad stenami. Vse je pobožno in ponižno prisluhnilo.

Stali smo na zloglasnem mestu, ki so ga pozneje imenovali »Passo Oitzinger«. Na levi poteka strmi raz osrednjega stebra. V prvi tretjini stene štrli vodoraven, ozek, navzdol nagnjen okrajek. Nad njim je ozka, plitva razpoka, ki bi lahko omogočila vzpon k višjemu in širšemu okrajku v drugi tretjini stene. In vse to je navpično nad groznimi brezni. Morali smo poskusiti doseči spodnji okrajek, prečiti po njem v desno in priplezati po razpoki k gornjemu okrajku. Lažjega pota ni bilo in Ojcinger se je lotil stene. Tako zelo se mu je mudilo, da še oprtnika ni odložil, čeprav sem ga nanj opozoril. Bil je že v razpoki in ko mu je manjkal le še poldrugi meter do gornjega okrajka, je zaklical, da zaradi oprtnika ne more naprej. Dejal sem mu, naj sestopi. A prenevarno je visel in oprtnik mu je bil tako zelo v napoto, da se ni mogel obrniti. Bal se je, da pade! Brž sem mu zaklical, naj odvrže oprtnik. Tudi tega ni mogel. »Šel bi z njim!« je dejal, a glas je izdajal obup. Videli smo strašno nevarnost. Visel je med nebom in zemljo ter ni mogel ne naprej, ne nazaj. Vrv, na katero je bil navezan, sem držal čez pomol. Toda bil je majhen in prenevaren, — Ojcinger pa previsoko nad menoj. Če bi padel, bi ga ne mogel držati, potegnil bi me s seboj. Z Jožetom sva se na kratko sporazumela. Toda od spodaj ni bilo pomoči. Moral je priti nad Ojcingerja. S pogledom divje odločnosti je ko maček spretno skočil k razu stebra ter izginil za njim. Dolgo je trajalo, neskončno dolgo! Če bi me vprašali, bi moral reči, najmanj dvajset minut — morda pol ure. Ojcinger se je hrabro držal. Miril sem ga ter mu prigovarjal, naj le še malce potrpi. Če sem zaslišal tesnoben vzklik nestrpnosti in obupa, sem se uprl z vso močjo, pazil na vrv in skrbno izračunal vse možnosti padca. O Jožetu še vedno ni bilo ne duha ne sluha. »Ne morem več«, je ponavljal Ojcinger. S strahom sem opazil, da so se mu tresle noge. Glej, kamenček! Tiho se je prikazal nad nama Jože. Spuščal se je nizdol, ko orel z razprostrtimi pero ti. Izvršil je mojstrsko, bajno delo. Ta mesta ne bodo več preplezana. Brž je zvezal svoj suknjič na pas in spustil konec k Ojcingerju. Le-ta je z zadnjimi močmi za silo pritrdil pas na vrv. Jože ga je potegnil kvišku in Ojcinger je izčrpan obležal na zgornji gredi. Oba sta bila potrebna počitka. Nato sta mi vrgla vrv. Sledil je Bolaffio, nato oprtniki in cepini. Zadnji sem plezal jaz. Žleb je eden najtežjih, kar sem jih kdaj preplezal.

Jože me je zgoraj sprejel z novico, da so vse težave pri kraju. In res, tako je bilo. Šli smo po zgornjem okrajku na desno in po nekaj korakih smo stali na grednatem, zrahljanem, lahkem svetu. Stranski steber osrednjega stebra raste navpično nad glavnim žlebom ter se prav na tem mestu položi. Seveda je bila strmina še velika, tudi imenitnih mest ni manjkalo, a kjer ni bilo nevarnosti zàpadnega kamenja, smo lahko plezali sočasno. Pobočje postaja vedno položnejše: grede, prodišča; čisto blizu nad nami, v modrini neba je vzhodni greben, nato — tekma na vrh! Malo po tretji uri popoldne smo bili na njem. Direktna severna smer nam je uspela in tokrat sem bil zadovoljen.^[126]

»Dogna-pot« na Poliški Špik je leta 1882. našel Brazzä po neuspelem poskusu v letu 1881. Bilo je omembe vredno delo, kajti četudi se ne da primerjati težav dunjske plati z onimi v zajzerski, je pot vendarle zelo dolga in zamotana. Gstirner jo imenuje naj lepšo pot Poliškega Špika. Iz stališča čiste lepote je njegova trditev pravilna. Dolžina poti in velika relativna višina, ki jo moraš premagati pri tem vzponu, so bile vzrok, da so skoraj vsi vzponi s te plati — tako tudi Brazzàjev vzpon — končali že na visoki gredi. Zaradi pomanjkanja časa tudi niso bili izpeljani do vrha. Ko sem leta 1897. prvič prišel k tej plati, sem imel s seboj točne Gstirnerjeve podatke. S Kramerjem, Andrejem in Jožetom sem bivakiral visoko nad Clapadoriem, že v notranjih stenah, in okrog poldneva sem dosegel naj višji vrh.^[127] V drugo sem prišel tja z Bolaffiem, da bi mu pokazal pot. Prenočili smo v stanovih Rive de Clade (Radada, V Kladeh) ter še pred poldnevom dosegli vrh. Tretjič sem si želel bivakirati na Belvedere Brazzà, da bi odondod vse popoldne in vso noč užival razgled. To seveda ni bilo lahko izvedljivo, ker je tam gori primanjkovalo vode. Našli smo pa lep prostor, tik pod zajedo sive in rdeče stene. Popoldne sem porabil za to, da sem pazljivo pregledal najgloblji zahodni kot Poliškega Špika, kjer ležé nad začetkom Clapadoriev zadnje tajnosti mogočne gore: možnost prehoda čez Škrbino v Strmali iz severa na jug, dostopi iz Rio Saline čez divji greben Scortisonov v Clapadorie, in kot zadnje, zahodne stene Poliškega Špika, ki so me zanimale bolj in bolj. Žal je ostalo le pri pripravah za te ture. Že leta 1898. sem s Kramerjem izvršil vzpon na Jòf di Miez,^[128] da bi gledal doli v ta skriti kot. V poznejših letih sem se z Osvaldom razgledoval po Škrbini v Strmali. Zadržal me ni zelo resen previs, ki v zgodnjem poletju prekine strnjen, čisto strm, snežen žleb. A upravičeno sem se bal zàpadnega kamenja. S Poliškega Špika sta nekoč — tako mije pravil Osvaldo — njegov oče in slavni stric sestopala v smeri tega kota čez »Zadnje stene«. Toda na nekem zelo težavnem mestu se je njegov oče, ki je bil dober plezalec, vendar »mehkejši«, moral vrniti, medtem ko je nenaravna stričeva odločnost do kraja izsilila sestop v grozotno globočino. Davno je že mrtev. In z njegovim divjim srcem je pokopana skrivnost teh sten. Jaz pa mislim, da bi se dale v tem kotu speljati stvari, ki bi lahko z naj večjimi spomini napolnile življenje hribovca. In če še ne bom umrl, bi rad še enkrat poromal k tem daljnim mestom.^[129] S seboj bom vzel mladino, ki ima srce na pravem mestu. Kajti to so mesta strašne resnobe; tam bo z groznim, bajevitim obrazom besnega zmaja strmela v nas samota! Sredi noči smo bili pregnani iz našega bivaka. Zbudil sem se ravno o pravem času; nad nami je že stala grozeča nevihta. Ležali smo na prostem in ko je zadivjala nevihta z vso elementarno silo, smo komaj utegnili zbežati v više ležečo, zavetno, kozjo lopo. Drugo jutro smo v strašno počasnem tempu dovršili vzpon, ker so nas plohe vedno znova pognale pod prevese. Kljub temu smo prišli pravočasno na vrh, kjer smo ob večurnem počitku ogledovali, kako se počasi razvlačijo črni nevihtni oblaki, medtem ko so se dvigali iz dolin ogromni oblaki belega čada, da se je zdaj tu, zdaj tam le za nekaj hipov prikazal spran, divji vrh. Sproščen je plaval nad puhtečo zemljo in iskal sonca.

Ko sva z Andrejem prvič prišla v Zajzero in ogledovala stene, sva takoj domnevala, da ležé za Zmajevim grebenom grede. Krajši poizvedovalen izlet je potrdil najino domnevo. A v tistih letih so bile grede za nas brez važnosti, ker niso vodile v zajzerske stene, temveč v stene Dogne. Pozneje sem spoznal, da bi morda te police omogočile priključitev lepe poti iz Dogne k Zajzerski koči, kot izhodišču. To vprašanje je bilo tako važno, da sem se začel temeljito baviti z njim. Da se porazgledamo, smo se leta 1903 vzpeli na Krnični turn (Karnitzenturm). S tem smo sočasno izvršili prvi vzpon.^[130] Nato se nam je zdelo — po načelu: zmeraj lepo po vrsti — pravilno, prekoračiti Sedelee (Montaschscharte) med Krničnim turnom in Zmajevim grebenom, kar nam pa ni takoj uspelo. Od sile ozek žleb onkraj je veličastno divji in strm, pravi špikov žleb! Ob prvem poskusu je bilo snežišče v ozebniku naostreno, ko velikanski greben zmaja. Ker smo po njem previdno sekali stopnje, smo tako počasi sestopali, da bi bili predolgo izpostavljeni veliki nevarnosti zàpadnega kamenja. Vrnili smo se ter zopet prišli pozno v jeseni. Sneg je čisto skopnel. Čudna Jakobova lestev je vodila v globočino. Številne rovi, ki so popadale s Poliškega Špika in tvorijo sedaj celo vrsto navpičnih, včasih zelo visokih, tudi previsnih pragov, tiče zagvozdene v ozkem žlebu. Nekateri teh pragov so deset do petnajst metrov visoki. Mogoče tudi več. Sestopanje je torej bilo pravo pustolovsko početje. Kljub nevarnosti, da si zapremo pot za umik, smo se večkrat spuščali po vrvi. Vendar smo srečno prišli v Rive de Clade (V Kladeh) ter se od tu še isti večer vrnili čez Rudni vrh (Som-dognasattel) v Zajzero.

Končno smo iz Sedelca (Montaschscharte) splezali čez zelo strm profil Poliškega Špika k zanimivim gredam. Pleza ni težavna, ker je peč razčlenjena. Začetek gred je desno pod temeljem prvega, velikega stolpa v Zmajevem grebenu. Na razu pretrgane, segajo na levi v zajzersko plat. Cilj so jim stene Dogne, kamor vodijo v strnjenih vodoravnih vrstah. Ko sem jih prvič zagledal, sem se bal, da nas ne bodo prepustile, saj izgledajo neverjetno ozke in zračne. Posebno neki vogal je bil od daleč videti zelo hud in brezupen. Kako sem se začudil! Grede so bile z vogalom vred lahko prehodne. Pri tem je seveda nekaj neobhodno potrebno: navajen moraš biti pogleda v globočino, kajti tik pod nogami se odpirajo brezna — prav strašna žrela. Začudeni in navdušeni smo romali po policah. Navpično nad nami, na levi, se prikažejo v rdečem sijaju in pravljični veličini ustromljeni roglji Zmajevega grebena. »Walhalla«, bo vsak zaklical! Napredovali smo dobro. Dve grapi sta bili že za nami, ko nam je tretja zapovedujoče zaklicala: »Stoj!« Nica v čisto gladkih stenah. Polni hrepenenja, a razočarani smo strmeli v njen raz na drugem bregu. Natanko sem vedel, da je takoj za njim vstop v sivo steno. To je bila smer! Ker nisem mogel razumeti, da bi bila greda v Julijskih Alpah obljubljala stvari, ki jih ni nameravala izpolniti, sem prišel še v tretje, da bi se še enkrat razgledal in se poskusil s steno. A tudi tokrat sem jo mogel le z istega mesta ogledovati. Stal sem tokraj žleba, na čudovito lepi, z zelenim vrnuhom in ruševjem porasli krmolji ter zrl z istim hrepenenjem in prav tako razočaran v neizprosno steno. Vsak trud je bil zaman. Andrej, Jože, Oj cinger in Pesamosca so bili istega mnenja. In vendar je bila moja teorija o gredah pravilna. Greda me je hotela k nečem voditi, le razumel je nisem. Da bi našli zvezo s potjo iz Dogne, smo vsi venomer gledali naravnost predse. V tej tretji grapi bi se morali ozreti navpično navzgor. Tako je mislila greda. In našli bi novo, sijajno pot po grapi na Veliko polico (Grande Cengia) in skozi Findeneggov ozebnik na vrh. Izvrstnemu, mlajšemu hribovcu, ing. Ferdinandu Homu je ta dar po čudnem naključju padel v naročje. Sam je hotel preplezati smer čez zahodno ramo, pa je zgrešil vstop, prišel je preveč v desno, splezal po zelo težkih kaminih navzgor, naletel je na gredo tokraj, ki ga je privedla na severozahodni raz Zmajevega grebena in k začetku naših gred na nasprotni strani. Kmalu je spoznal svojo zmoto. Vedno znova je poskušal z vstrajnostjo prvovrstnega plezalca, vedno znova je bil odbit. Tudi ni nikdar ničesar slišal o teh gredah, kamor ga j e prisilil slučaj; ni poznal njihove zgodovine, niti pomena. Z vso pozornostjo in silo je nenehoma stremel navzgor. In ko je zašel v tretjo grapo, je spoznal svojo prednost in prišel na vrh.^[131] To je bila zame presenetljiva, a poučna novica. Seveda je bil čuden slučaj. A hkrati priznajmo pošteno in brez zavisti: bilo je tudi silno dejanje. Je to znamenje velikega moža, če more v zadnjem trenutku priključiti na veliko zmoto tak uspeh! Stojimo pred eno naj večjih in naj lepših smeri Poliškega Špika, ki jo imenujemo Hornovo smer. V najbolj posrečenem načinu združuje mrko veličastje severnega pročelja s toplino prelestnih barv sten Dogne. Visoko na razu Zmajevega grebena, nad črno preveso resnično demonskega vpliva, prevali smer z ene plati na drugo. Le-tam se odpro magična vrata: Škrbina v platéh (Blockscharte), ki so čudovito zgrajena, izrazita podrobnost v čudežnem svetu Poliškega Špika.

Kljub tem dejanjem nisem zanemarjal Špikovih poti z juga. Najbolj me je seveda zanimala stara, klasična Findeneggova smer — smer prvega zmagovalca, ki sem jo v majhnih presledkih večkrat preplezal. Tako zelo me je mikala njena edinstvena plezarija.^[132] In pri tem me je nekoč imela nevihta ves dan ujetega v nekem »lisičjem brlogu«. Skalba je bila tako tesna, da sva mogla z Andrejem le glave pomoliti iz nje. Občudovala sva strele, ki so švigale iz oblakov dunjske plati, vodoravno čez veliki mejni raz na roccolansko stran. Videti j e bilo, ko da bijeta obe skupini mogočno bitko in da Dogna uničuje sovražnika. Z Bolaffiem in Jožetom sem leta 1899. preplezal južno steno Poliškega Špika po sredi.^[133] Dognal sem, da je to najkrajša zveza iz Neveje na Poliški Špik. Dejal sem že, da se oba velika žleba zahodne plati cepita v zgornjem delu v obliki ipsilona. Po trojici teh vej sem speljal svoje smeri.^[134] Preplezal pa nisem levega kraka južnega žleba, ki sem ga krstil »Wödlrinne«.^[135]

Težko natovorjen z drvmi sem nekoč tudi prišel h »Grotti«, da bi se v njej naselil. Pri vzponu nas je opazovala družba brez vodnika, ki se je pravkar začela vzpenjati po navadni vzhodni poti. Ker pa izgledajo mesta, ki vodijo okrog velikega, vogelnega stolpa na zahodno stran, nenavadno ozka in zračna, so hribovci najbrž ugibali, kam in čemu vlačimo tolikšna bremena nad tako strahotnimi brezni. Sedli so ter nas opazovali. Slišali smo njihove začudene, glasne vzklike. Prvikrat nisem imel sreče z Grotto. Vreme se je čez noč sprevrglo, toča in sneg sta nas skoraj ves naslednji dan prisilila ostati v njej. Zato smo se šele proti večeru vrnili na planino. Še enkrat sem prišel z drvmi h Grotti. Tedaj me je Gstirner naprosil, da za njega dodobra določim pota prvih plezalcev.^[136] Findeneggov opis, pravtako Chiarisov in Dürrov, vsebuje gotove podatke, ki so dopuščali razne razlage. Ostal sem dva dni v teh stenah. Prečil sem jih v vseh mogočih smereh ter razčistil vse nejasnosti in dvome. Sam Gstirner je o tem poročal v zame zelo laskavi obliki.^[137] Ne glede na to, je bil uspeh tistih dveh dni tale: prvi vzpon na Špik po najjužnejšem kraku žleba, preplezal sem vse ploščasto ostenje zahodne plati od dolenje do gorenje grede; dobil sem tudi pobudo za sijajno novo smer. Grotta ni bila posebno gostoljubna. V njej se je sulil dim, ker ni našel izhoda ter naj uje včasih skoraj zadušil. Duplja je bila tako vlažna, da bi ne prenočeval na novo v njej, čeprav ima dve dobri gredini. Odvisna drva, ki smo jih pustili v njej, je s pridom uporabila skupina zanamcev: Poech-Maurer. Novo smer s Škrbine v Strmali v navpičnici na vrh, ki sem jo tedaj izsledil, sem pozneje preplezal z Bolaffiem, Ojcingerjem in Pesamosco. Poleg proslulih plošč Col Jorassesa in nekega mesta na Mont Dolentu iz Glacier d’Argentière je gornja smer najtežje, kar sem kdaj naredil v gorah! V Poliškem Špiku je sploh najtežja. Zdelo se mi je, da meji na nemogoče.^[138]

Na koncu mojih dejanj na Poliškem Špiku stoji prvi vzpon na Špik nad Zadnjo polico (Nordturm) s prehodom na Poliški Špik čez Rdečo škrbino.^[139] Malo verjetno je, da bo posameznik več naredil na eni gori.^[140] Ko sem popoldne tega presrečnega dne sédel na vrhu k zasluženemu počitku, me je navdajala zavest moža, ki je dokončal delo, katerega se je oklenil z vsem srcem. Pripovedoval sem seveda tudi o porazih. Verujte, da sem se vedno največ naučil ob njih in da je bila zmaga vsakokrat toliko lepša, če se je porodila iz zaključkov neuspeha. To boste najlažje razumeli, če opišem ob koncu zimski vzpon na Poliški Špik.

Kramerja, prijatelja zimskih vzponov, ni bilo več. Želja, preplezati Poliški špik pozimi, se je porodila v meni z neko določeno, naravno nujo. Drugi veliki Julijski vrhovi so mi imeli toliko povedati pozimi. Kaj bo neki dejal mogočni Špik? Želja se je vračala in ko je bil namen določen, sem poskušal s tako trdno vztrajnostjo, da ji je moral slediti uspeh. Nakljub vsem težavam. Zame je čas zimskih tur zelo omejen. Zimske naj ne bodo le snežne razmere, temveč tudi dolžina dneva. Za pravo zimsko turo je čas med drugo polovico decembra in januarjem ter februarjem. Večkrat ima marec težje snežne razmere, ko december, a daljši dan je hribovcu močan zaveznik.

Prvič je mojemu prijatelju postalo malce slabo takoj nad vstopom v steno.^[141] Obstal je, a zahteval, da nadaljujem pot z Jožetom. Toda plezal sem le še z malim veseljem. Vznemirjala me je misel na samotnega, čakajočega prijatelja. Lahno zasnežena, popolnoma poledenela Brda so bila strašno nevarna. Cepin in dereze^[142] niso zagrabile, tanka snežena plast je zakrivala srhovine sveta. Na Škrbini nad Brdi (Forca dei Verdi) smo se odločili sestopiti. Greben je bil čez in čez poledenel in zasnežen. Uvideli smo, da bi se preveč zamudili s čiščenjem zavarovane poti. Med previdnim sestopanjem čez Brda sem sam sebi trdno obljubil, da se jih ne lotim več pozimi. Menda slutite, da nisem držal obljube. Skoraj sem zopet prišel. Brda so bila še bolj zasnežena. S seboj sem imel stometrsko tanko vrv in nekaj lesenih klinov,^[143] da bi se ne vračali nezavarovani, ko prvič. Zopet smo prišli na Škrbino nad Brdi. Greben je počival pod oklepom iz snega in ledu. Že prve opasti so nas dolgo zadržale. Neizprosno je hitel kazalec na uri, bilo je že pozno. Ko smo spoznali, da je naše delo brezuspešno, smo se spustili po dvojni vrvi čez najtežji del Brd. Navdajal nas je strah, da smo opravili za zmeraj. V poletju se mi je porodila druga misel. Po prvi tretjini vzhodnega grebena vodi umeten most preko grebenovega okna. Z južne strani pelje k njem strm žleb. Proti Zajzeri se odpre v praznino nad strašnimi brezni. Če se nam posreči priti do okna, izrabimo morda prednost globokega, zimskega snega in dosežemo most nad njim. Tedaj si prihranimo dobršno — naj ožjo in najtežavnejšo tretjino grebena. Ko smo lepega, a od sile mrzlega dne naslednje zime zavili v grapo pod oknom, me je Ojcinger — zvesti varuh — resno pogledal, rekoč: »Danes gremo vsi štirje v maloro.«^[144] Pomiril sem ga z zatrdilom, da bomo previdni. In Jože je vodil z železno odločnostjo in močjo proti oknu. Kje je bila praznina? Snežni ščit bajnega obsega^[145] je molel tja v vzdušje. Lahko nam je bilo spoznati, kaj je to: v stenah zagvozdena opast. Pod njo je prežala globočina! Previdno in obotavljaje smo stopali na varljivo tvorbo. Zona nas je spreletavala ob misli, da bi se opast odlomila pod našo težo. A zdržala je. Sekajoč stopinje smo prišli prav na rob, nato smo zavili v zanki desno gori ter dosegli skale. Po navpični stopnji v zajzerski plati, kjer poleti ni prav nobene opore, smo splezali k mostu. Greben je bil ogoljufan, zavriskali smo! A zopet je bilo prepozno. Ura je kazala pol štirih, vrh bi dosegli ob petih in tedaj se že stemni. In potem? Hkrati nas je z besno silo zgrabil mraz. Žleb nas je ščitil, toda gori je bril leden vihar. Ni nam dovolil, da bi dolgo preudarjali. Z obupno vztrajnostjo je Ojcinger zahteval, da takoj sestopimo. Uvideli smo, da ima prav. To je bil umik! Na pol strti smo se vrnili v Neveo. In vendar se mi zdi, da so taki dnevi koristni. Nihče naj ne misli, da je v gorah vsak dan nedelja.

Vedno jasneje sem spoznaval naše napake. Noč poprej smo le nekaj ur spali v Nevei. In na dolgem ovinku od Piani dalje, predvsem na poti od Neveje do planin, smo zabili preveč časa in moči. Nekoč je ta vzpon, ki ga poleti lagodno izvršiš v poldrugi uri, v nad kolena segajočem, skrajno slabem snegu, trajal skoraj osem ur. Večkrat sem predlagal, naj prenočimo v Pecolu, a moj prijatelj je hotel prenočiti v Nevei, zato sem se nazadnje vedno vdal, ker je bila koča tudi pozimi resnično vabljiva. Pomniti je tudi, da pozimi ni iskati prehodov po grebenih, še manj nadelanih poti po grebenih, ki so kmalu zametene ter se jih ne da preplezati ob manjši poledenelosti. Hoditi je po grapah in žlebovih, v katerih se zbira zimski sneg, ki razpenja in gradi mostove. Predlagal sem stran Dogne — Findeneggovo pot — za zimsko pot, a bil sem v manjšini. Tako se je zgodilo, da smo še četrtič poskusili pristopiti po poti iz Neveje. Vendar ta poskus je še bolj nesrečno potekel, ko prvi trije. Sneg je bil tako globok, da je Osvaldo vzel s seboj lopato ter je spotoma odkidaval. Še pod Brdi se mi je zdela vesina plazovita. Zahteval sem, da prenehamo s poskusom. Vztrajal sem pri svoji zahtevi, ki gotovo ni bila zmotna, najbrž popolnoma pravilna,^[146] čeprav je bil moj prijatelj užaloščen ter sta se Ojcinger in Pesamosca hotela vrniti šele više gori, če bi se pokazala potreba. S tem sem za zmeraj opravil s prenočevanjem v Nevei ter z vzhodnim grebenom.

5. februarja leta 1905. sem zopet prišel v Chiusa-forte (Skluže), kjer sta me pričakovala Ojcinger in Giuseppe Pesamosca. Bil sem sam. Moj cilj je bil Pecol. Namenjen sem bil na Poliški Špik po Findeneggovi poti. Sočutno nas je blagoslovila signora Gatina. Navzlic močno poledeneli poti smo že ob treh popoldne prišli čez Piani na planino. Vreme je bilo sijajno. Drugo jutro smo odrinili ob treh ter bili ob sedmih na Škrbini v Strmali. Za pot smo torej rabili več ko še enkrat toliko navadnega časa. Spotoma smo se večkrat vdrli do kolen. Žleb je napolnjeval dober sneg; spodnje grede do stolpa je pokrival led. Ko smo zavili okrog vogala, so naši pogledi radovedno iskali ozko gredo na drugi strani. Bila je čez in čez zasnežena. Nobenega okrajka ni bilo več. Videti je bilo, ko da je bila z velikim čopičem potegnjena bela proga po črnih stenah, čedno je izgledalo, zračno in elegantno! Močna, strašna slika, ki ti je jemala sapo. Osupli smo se spogledali in onemeli. Tod čez na ramo? Seveda, in takoj! Pred takimi mesti se ne obstane! Ojcinger je sekal potrebne stopinje. Sneg je nosil. Zaupali smo mu; korak za korakom smo napredovali in ko smo dosegli na gredi Findeneggov izstop, nas je navdal občutek, da nas odslej, po takem mestu, ne bo več zadržala nobena moč. Na levi so nas odbile čisto poledenele peči, zato smo ostali v severnem žlebu. Sneg je bil neverjetno strm. Pogled nam je drsel po vesini v mračne globočine Clapadoriev, ki so zijale pod nami. Govorili smo le malo. Vsakdo je vedel, kaj mu je storiti. Vse drugo v naši notrini je bilo potopljeno. Le eno je vodilo mirno, jasno in odločno do skrajnosti: volja, doseči vrh. Pot po levem kraku žleba, ki vodi na zahodni greben, nam je bila zaprta, zato smo zavili v zelo strmi desni krak. Sneg v njem je bil trd. Z mrzlično naglico smo sekali stopinje za roke in noge. Grebeni se bolj in boj j nižajo. Tik nad nami se sveti vrhnja opast. Ura je pol ene popoldne. Vsa obzorja so prosta. Vrh je dosežen.

Ponoči se je nebo potemnilo. Med pristopanjem k steni smo se bali snežnega meteža. Ob zori je bilo nebo svinčeno sivo. Pozneje, med razburljivim delom, nismo opazili, da se je polagoma zopet čisto zvedrilo. In tako nas je presenetilo svetlo, jasno nebo, ki se je tako iznenada zbočilo nad nami. Tolika luč nam je jemala vid, ko smo izstopili iz zadnjega zasneženega žleba. Zasopi j en od naglega in težkega dela zadnjih ur, za trenutek čisto izčrpan, sem stopil na vrh in zasadil cepin v vrhnjo opast. Tedaj mi je bilo, ko da slišim srebrno čiste angelske glasove, ki se združujejo v visoko ubrana soglasja, ko da veje po nebesnem prostoru svečano petje. Morda je tako vplivala srebrna luč, ki me je obdajala? Mogoče veselje, ki je prepevalo in vriskalo v srcu? Jaz pa le mislim, da sem slišal tedaj petje angelov. Bilo je, ko da se kličejo serafinske množice od višave do višave, ko da doni po vseh obzorjih »Gloria in excelsis« njihovih čistih, belih glasov. Gloria na višavah! Sedél sem nad neizmernimi brezni, ko da plavam nad zemljo, v luči in nebeškem sijaju, na malem otočku svojega težko priborjenega vrha. Sedél sem in užival uro čiste sreče, ki se ne povrne nikdar več. Poslušal sem muziko nebeških vojsk in sanjal naj lepše sanje svojega življenja!

Sonce je toplo sijalo. Nobena sapica se ni genila. Kako čudovit, kako neskončen je bil zimski razgled, ki se je širil pod nami! V belini in temnem, skoraj črnem zelenju Zajzera. V njej se ni zgenila barva — niti življenje. Iz mogočne globočine Dogne so pozdravljale rdeče strehe njenih vasic. S Špikovih planin je zvenelo veselo vriskanje. Naši čakajoči nosačinji^[147] sta nas opazili na vrhu.

Nenadoma prešine vzdušje oster udarec, ki ga začutimo prav v srce. Kaj je to? Takoj mu sledi zamolklo bobnenje in grmenje, ki močneje narašča, da se stresa gora. Plaz! Skočimo pokoncu. Kje drvi nizdol? V Zajzeri, čez Brda, v Clapadorie? Ne moremo spoznati. In tedaj še enkrat in takoj nato zopet! Sonce greje, plazovi so se zbudili. Strah napolni naravo, vse gore ožive. Brezna tulijo, vzdušje je napolnjeno z rjovenjem in šumenjem; Ura je ena. Resno se spogledamo: pričeti je treba s sestopom. Moramo doli — v nevarnost.

Razvili smo vse vrvi — 130 metrov. Šel sem prvi. Varovan od Ojcingerja sem stopal kar moči dobre stopnje. On sam je sledil v tridesetmetrski razdalji. Med njim in Giuseppom je bilo 100 metrov vrvi. S tako hojo nismo preobremenili snega. Tudi se nismo vsi hkrati mudili na nevarnih mestih. Brž ko sva bila z Ojcinger jem na varnem, nama je sledil Giuseppe. Strmina je bila velika in pogled v globočino tako veličasten, da v vseh svojih mnogih gorskih spominih komaj najdem primero za ta sestop. Vse je šlo po sreči. Hitro smo napredovali. Ob tretji uri smo prekoračili gredo, kjer smo se krepčali s snežnico, ki se je odcejala s plošč. Potem smo krenili k stolpu. V tem hipu je bučanje plazov doseglo višek. Pod nami, v dolini Clapadorieje neprenehoma bobnelo in grmelo. Izstop naših polic se nam je zdel ogrožen, zato smo sklenili počakati na popolnoma varnem stolpu, da zaide sonce. Z neverjetno lepimi učinki je ob petih popoldne tega ponosnega dne zatonilo za Dolomiti. Ko z višave cerkvenega kora smo opazovali to nepozabno igro. Na mah je skoraj vse utihnilo. Hiteli smo po gredah, skočili v žleb ter kmalu po šesti uri stali na varni Škrbini v Strinali.^[148] Mrak je legel. Iz naše koče, globoko doli v Pecolu, je obetajoče svetil ogenj. Ženske so pripravljale slavnostno pojedino. Kaj neki bo? Najbrž suha polenta, kajne? Seveda, polenta bo tudi, a suha ne bo in najvažnejša sta gamsovo meso in velik fiascon Chiantia. »Ja, ljubi moj !« S težavo gazimo še dve uri po snegu. Udiramo se do kolen, večkrat do bokov. V temni noči smo prišli na Pecol.

Naslednje jutro, med lagodnim sestopom po poledenelih planinskih poteh, so šli vsi ti spomini še enkrat mimo mojega srca: prelestni zimski dan na Nevei in vse moje dragocene zimske pravljice s Poliškega Špika. In ponosnemu zmagoslavju se je pridružila lahna bol slovesa. Zopet pridemo, saj vem. A tako, kot smo doživeli, tàko se ne povrne več. Uspeh po tolikem delu, po tolikih porazih tako sijajna zmaga. Tàko se doživi le enkrat. In ko je minulo, preostaneta praznina in hrepenenje. Prav zdaj je zopet bilo pri meni. Hrepenenje po tistih časih, ko sem v svoji povesti še enkrat romal po belih poteh. In še nekaj me je bolelo: Bolaffio ni bil z nami. Moj prijatelj, ki ga tako redkokdaj imenujem, čeprav je že od leta 1899. skoraj vedno hodil z menoj. Ki ga ne omenim, ker njegova nežna, plemenita duša noče biti imenovana, ker mu je všeč, če sem jaz v ospredju. Prijatelj, s katerim sem v gorah, v Julijskih in Zahodnih Alpah delil toliko veselja in žalosti, toliko truda in težav, ko z nikomer. On, ki je na zimskem Poliškem Špiku žilavo delil z menoj vse težko in nikdar ni zgubil vere v zmago. On, ki me v tolikem nadkriljuje, a je vendar tako skromen, ko da ima v ozkih stikih z menoj kaj iskati ali pridobiti. Tisti, ki mi ga je Previdnost poslala ko najboljšega in naj iskrenejšega prijatelja, ne le za gore, temveč za vse življenje. Tisti, ki ga poiščem, če je moja učenost pri kraju, kajti tedaj slavno pričenja njegova. Prijatelj, ki me s pritajeno besedo zbudi, če preveč sanjarim in idealiziram, ki me pomiri in zadržuje, če me hočejo potegniti s seboj preostanki deške nepremišljenosti. Tisti, ki ko ljub razum^[149] in čista pamet skrbno hodi ob moji strani in niti z najmanjšo besedo ne izda vroče ljubezni in zvestobe svojega srca, čeprav mi jo je stokrat dokazal s svojim delom. Ta prijatelj bi moral stati tisti dan ob moji strani.^[150]

Neštete so ture, ki sem jih izvršil v obsežnem kraljestvu Poliškega Špika. Če sem prekoračil škrbini Prednje ali Zadnje Špranje, sem vsakikrat obiskal en ali več vrhov, ki stoje v bližini. Ker sem posebno rad hodil čez Forco de lis Sieris^[151] — mislim osem ali desetkrat — sta bila tudi Špik nad Nosom (Foronom) in Špik nad Špranjo (Medeon del Buinz) vrhova, ki sem ju največkrat obiskal. Tudi s planin sem vedno znova pristopal k njima. Za sestop sem vsakikrat izbral drugo pot. Včasih sem se lotil celih delov grebena ter prekoračil vse njegove vrhove. Dostikrat so «bile velike in drzne stvari, ki so pa obledele ob uspehih na Poliškem Špiku. Na Gstirnerjevo pobudo sem nekoč (1. 1900.) prekoračil ves greben od Force dei Scalini do Force de lis Sieris. Ker sta bila v tem delu grebena še nepreplezana Nižja vrha (Cime delle Portate), sem tudi izvršil prvi vzpon na ta dva drzna špika.^[152] Včasih sem izbral greben od Force de lis Sieris do Škrbine nad Cijanerco (Forca del Palone). Spotoma sem prekoračil Špik nad Studenci in Špik nad Tratico (Cime Gambon), Škrbino nad Hudimi, policami (Huda - Palica -Scharte) in Špik Hude police (Cima della Terra Rossa). Pri vseh teh vzponih sem skrbno pazil, da sem se čim manj oddaljil od grebena. Pri tem sem mnogo videl, tudi naučil sem se veliko. O “Veliki noči (1. 1907.) sem preplezal Špik nad Plazom (Modeon del Montasch). Vzpon ni bil prvenstven, a bil sem gotovo prvi turist, ki je dosegel njegov vrh. Nekoč sem šel iz Škrbine nad Cijanerco (Forca del Palone) po prelepih gredah jugozahodne stene Špika nad Plazom, da sem našel prehod čez morež in Brda (Verdi) na Vrh Brda (Vert Montasch). Tako sem postopoma prehodil ves glavni greben od Viša do Poliškega Špika, z izjemo kratkega, a vendar zelo težkega dela, od Špika nad Plazom (Modeon del Montasch) čez Škrbino pod Plazom (Brdoscharte) na Vrh Brda. Izvršitev tega mogočnega grebenskega pota še vedno čaka moža, ki bo dovolj sposoben, da se loti tako ogromnega dela.

Moje naj smelejše dejanje je bil prvi vzpon na Špik nad Tratico in Špik nad Studenci (Cime Gambon). Pristopil sem (1. 1902.) iz Prednje Špranje. Bilo je več ko smelo dejanje. V takratnih nevarnih razmerah^[153] je bila blazno drzna pustolovščina, ki se je srečno in uspešno končala. Kaj vse smo videli tisti dan! Začeli smo ga z namenom, prekoračiti Forco de lis Sieris, ki je Bolaffio še ni poznal. V glavnem ozebniku smo visoko gori opazili, da je dostop k njej, ki vodi po gredah in pomolih levo navzgor, čez in čez zasnežen in poledenel ter torej nemogoč. Umik je bil neizbežen. Tedaj mi je šinila v glavo misel, da bi kazalo slediti ozebniku do njegovega konca in pogledali, kaj je onstran. V nazobčanem stranskem grebenu smo prišli do zelo ozke škrbine. Plezali smo po eni izmed velikanskih, pečnatih prepàh grebena Poliških Špikov, ki se ko stebri dvigujejo iz Prednje Špranje. Nastret pod nami je ležala s stenami polkrožno zaključena krnica, odprta le proti severu. Njena snežišča padajo strmo v Prednjo Špranjo. Čisto blizu, onkraj v severni steni Špika nad Studencem in Špika nad Tratico, smo videli naj strmejši, sneženi ozebnik, ki ni segal do snega v krnici, kajti nad njegovim temeljem se je odrovila velikanska, globoka leva in žleb sam je v grozni izpostavljenosti visel med stenami, visoko nad zevajočim črnim žrelom. Takoj smo razumeli vse. Kar nam je v strašni divjini onkraj srepo zrlo nasproti, je nudilo s severa možnost vzpona na raj de Špika nad Tratico in špika nad Studenci. Vse to nas je vabilo z nepremagljivo silo. Krenili smo najprej strmo navzdol v krnico, nato na levo v slabe skale. Hitreje, ko smo mislili, smo obšli skalo. Žleb nas je vodil visoko v gornje gredaste stene. Tu smo dolgo iskali pripravno mesto za prestop v glavni greben. Nazadnje smo ga našli na levi strani. Nekaj poskusov navzgor in v desno se je ponesrečilo, ker nas je zmešala megla in stranski grebeni. V spodnjem in srednjem delu nas je ves čas ogrožala nevarnost plazov. Povsod so preteče visele velikanske množine snega, pripravljene, da se odtrgajo in zagrme v globočino. Globoko smo se udirali. Močna in drzna sta naju tedaj spremljala Jože in Ojcinger. In nad nami, skrbni in potrpežljivi, štirje angeli z belimi perotmi. Za vsakega izmed nas po eden. Prav tako vidim v spominu našo malo druščino, ki se je proti sončnem zatonu prikazala iz mračnih brezen na grebenih Špika nad Studenci in Špika nad Tratico.

Pripovedoval sem že o čudovitem čaru, ki me je obdajal pri prekoračenju škrbin Prednje Špranje. Če sem jih še tolikokrat ponovil, vedno me je navdajal občutek: »Kje sem? Tu še nikdar nisem bil!« Tako močno, vedno novo in nekako tuje vpliva divja samota in veličina.

Dvakrat sem obiskal Strmo Peč (Monte Cimone, 2380 m), goro z obširnim razgledom. Obakrat sem pristopil po z očnicami posejanih pobočjih Zabuša (Zabus, 2244 m). Z Dovganom in Osvaldom sem šel nekoč od Potoka (Patoc) na svojsko ljubki, strmi in grapasti Ciuc di Vallisetta (2186 m), ki ga na vseh straneh obdajajo brezna. Ni se mi pa več izpolnila želja, da bi se temeljito posvetil zahodni skupini poliške raj de, predvsem Ciastellattu in severnim sestopom v Dogno. Tam še najdeš lepega in hvaležnega dela. Znova sem šel na Zabuš. Hotel sem videti lepe očnice, ki cveto v posebno lepih primerkih na njegovih gredah. Tudi pozimi sem bil na njem. Leta 1898. sem z Jožetom in Giuseppom Piussijem izvršil imeniten prehod iz doline Ria Saline čez njegov vrh v Neveo.^[154] Z istim namenom sem prišel drugič s Kramerjem v dolino Ria Saline. Toda, dopoldne sva bila na Jòf die Miezu (1974 m) in dvoje velikih naporov bi ne zmogle moči mojega mladega prijatelja. Tura je odpadla, odšli smo proti Dogni.

Velikokrat sem bil na Poldašnji Špici (Mittagskofel, 2089 m), odkoder imaš lepši in obširnejši razgled, kakor z Višarskih Glav (Steinerner Jäger). Rudni vrh (Somdogna Sattel) nam je bil priljubljena nedeljska izletna točka, ki smo jo tudi pozimi radi obiskali. Skoraj vedno smo se vračali čez Videm (Udine). Želja, videti Poliški Špik od severozahoda, z njegove ozke plati, me je vodila v dvodnevni turi h Laseri Bieliga, na Lipnik (Monte Schenone, 1952 m) in na zelo strmi Dunjski vrh (Jòf di Dogna, 1962 m). Tedaj sem sestopil v Mincigos in Dogno. Nikdar ne bom pozabil jesenskega nastrojenja, ki je tisti dan lebdelo nad gorsko pokrajino. Listnati gozdovi so žareli v tisočerih barvah in vsak macesen je bil videti, ko da je skovan iz čistega zlata. To vam je bilo jesenskega razkošja, ko smo obsijani od večernega sonca, po dolgem in napornem dnevu sestopali v dolino !

Tako tudi sestopimo z Julijskih Alp. V večernji zarji. Bil je dolg pot. Preromali smo dolgost človeškega življenja. Od prvega prebujenja gorske pomladi do zimskega snega, od začetka do zahoda. Tu, na skrajnem zahodnem koncu Julijskih Alp bom postal, da se še enkrat ozrem nanje. Pozdravljam njihove velike, v oblake zavite, zagrnjene vrhove in tihi mir njihovih dolin. Moje srce je polno hvaležnosti, moje oči se ponosno leskečejo. Vem, kdo sem tu. Vem, da ne bom tako kmalu umrl v teh gorah in dolinah. Tu pa tam bo moj spomin izročen od onih, ki so me poznali, otrokom in vnukom; ko bo čisto obledel osebni in izročeni spomin, tedaj bo moje ime živelo v teh stenah ko bajka. In ko bo nekoč slavnostni pregled gora, tedaj bom zopet stopil na svoje mesto in vas, ve blesteče vrste Julijcev, popeljal in pokazal. Praporščak vam bom — sveti Mihael.

Tebi, kraljevski Poliški Špik, se še enkrat zahvalim, preden te pozdravim v slovo. Kaj si mi bil, kaj si mi, ne bo najbrž nihče popolnoma doumel in vedel. Ti me poznaš. Poznaš moje jasno začrtano delo, ki sem ga izvršil na tebi. Igral se prav gotovo nisem s teboj. Ti nisi gora, ki bi to dopustila. V svojih opisih sem te tako skromno okrasil. Le preprosto sem pripovedoval o tebi, z rožami te nisem obsipal. A ti ne potrebuješ tega. Ti si tako velik! Visoko nad vsemi himnami, ki ti jih more peti zemljan, žari svetlina tvoje moči in prelesti. Bom li še kdaj stal na tvojem temenu? Dovoli, ko me več ne bo, mojemu imenu skromen prostor na ponosnem severnem čelu tvojih sten, obdrži moje srce v svojih sijajnih čereh.

V. V Predgorju

Zastor je padel. Vsi bi radi odšli domov. Tudi jaz sem mislil, da sém zaključil sprejeto službo pripovedovalca. Govoril sem o vseh svojih velikih gorah. Že sem hotel odložiti pero ter se z od spominov razgretimi lici umakniti v somrak, na svoje skromno mesto, ko sem zagledal skupino manjših, krotkejših gora. Skromno smehljajoč so stale ob strani pred zastorom. Tiho in mehko so mi dejale: »In za nas male gore, ki smo ti bile ob tolikih nedeljah in praznikih razvedrilo in veselje, za nas ne najdeš besede?«

Prav imajo, ljube, male gore. Četudi nimam povedati o herojskih činitvah, ki sem jih izvršil med njimi, vendar zaslužijo v zahvalo prijazno besedo. Nenehoma so skrbele, da je živel v nas mladostni duh, da se ni osušil med štirimi golimi stenami vsakdanjega dela. Skrbele so tudi, da niso predčasno zarjavele mišice in cepin. Teden za tednom so nas prijazno zvabile k sebi, storile so vse, da nam skrajšajo čas od enega visokogorskega potovanja do drugega. Mirno so čakale, ko smo dejstvovali v velikih gorah. A takoj ob vrnitvi smo zaslišali njihove klice: Sedaj sem na redu jaz, nato jaz in potem jaz! In mnogokrat so nas v enem tednu dve ali tri hkrati tako proseče vabile, da smo jih morali naposled posvariti, rekoč: »Prosim, lepo po vrsti, vse vas obiščemo!«

Utrujeni smo prišli k njim, vrnili smo se vedri in sveži. Če naš je težila skrb, so nam pomagale, da smo jo lažje in z večjim zaupanjem prenašali. Svoje najlepše delo so opravile s tem, da so speljale mladino na naša pota. Le migljaj je zadostoval in že se nam je priključila. Postarnemu vodniku in mojstru se je pridružila vrsta navdušenih učencev. Ljubeznivo so nas popeljale nazaj k tihim, skritim, deviškim čarom narave, kajti naše oči so videle preveč veličastja in razkošja. Naše misli so postale preveč izbirčne, stremele so le za nenavadnim — velikim. Od časa do časa je taka lahna poprava kaj koristna in zdravilna. Če so velike gore resni mej niki na življenjski poti hribovca, tedaj so male gore zgradile od enega do drugega vedre, z gorskim cvetjem okrašene mostove, da ta pot ni samo pot drznega in zanosnega tekmovanja ter tveganja za boj in zmago, temveč tudi pot čistega, neskaljenega veselja. Na njih imaš vselej dovolj časa za vse. Nikdar se ti ne mudi. Hvaležen postojiš zdaj tu, zdaj tam. Razveseliš se vsake cvetke, počivaš pri vsakem izviru. Srce napolnjujejo slike, ki jih več ne pozabiš. Bele in rahlo vijoličaste trate pomladnega žafrana, zlati jesenski macesni! Na vrhove se nismo povzpeli ko zmagovalci. Sedeč na njih se zazreš v dalje in tiho v samega sebe. To so gore za počitek, ki si ga želiš po garanju med tednom, gore za zbrano opazovanje.

Nanje ne zrem brez ganotja. One ne zasijejo v slepeči luči bliščave snega in ledu velikih gora. Na njih tudi ne potrebujemo sivih ali rumenih naočnikov. Niti pozimi ne. Čeprav so svetle in pisane, se mi včasih skoraj zazdi, da so odete z milim, svečanim sijajem sveče, ko nas iz velike dvorane sveta prijazno pozdravljajo in pritajeno šepečejo: »Se li še spominjaš?«

Neprecenljive so nam pozimi. Telo nam ohranijo gibčno in zdržijivo, skrbe pa tudi, da ne zanemarimo tehnike v strmem snegu. V pokrajini rastejo — so velike; tudi njihova samozavest se veča. Golica si je ogrnila bel snežen plašč, brez najmanjše priže. »Poglej me«, pravi, »kaj ne izgledam ko Mont Blanc?« Črna prst v Bohinjskih gorah je na svojem grebenu nagromadila mogočne opasti, pred njim je zgradila sneženo sedlo, čezenj pa preteče dviga nekaj kopnih plošč svojega slemena. »Na Schreckhornu ne more biti huje«, si misli ponosno in zre zagrizeno predse. Pršivec se je zakopal v sneg. Njegovi gozdovi ječe pod težkimi, belimi bremeni. Kraške jame v gozdu in volčje jame svojih strmih pobočij je zahrbtno pokril s prhkim snegom. Sedaj preži in preudarja: »Če se bodo poskusili z menoj, bodo popadali vanje. To bo smeha!« Pridemo in poskusimo. Prišli smo prav do roba pasti, a nismo padli vanje. Zato snuje maščevanje in pripravlja druge hudobije.

Dostikrat se mu posreči. Igramo se zimske ture na visoke gore. Vdano gledamo z vrhov onkraj k zimskim lepotam julijskih visokih gora, kjer gospoduje kralj Triglav. Včasih niti ne mislimo tako resno. Zadovoljimo se s pol pota, tudi poraz sprejmemo z dobro voljo. Če postane sneg le preslab ali pretežak, če nas je povabil senik, z metrsko visoko kučmo, naj vstopimo, ali k veselemu dričanju po strehi, tedaj prav gotovo obstanemo. Tudi če te zadrži imeniten ogenj, ki se okroglo in na metre globoko zažre v snežena tla, tedaj moraš opazovati, kako globoko se bo pogreznil. Tovariši dovažajo drva, ogenj zaplamti in veselo zapreskeče. Fantje najdejo nekje sani ter se ko droben, prsen plaz zapode v dolino. Spodaj preudarjajo. Vrnejo se z navihanimi izrazi v obrazih ter te povabijo k sankanju. Veseli te nežna pozornost. Na dogovorjenem mestu te zahrbtno posade v sneg, da dolgo iščeš in premišljuješ, katera izmed nog je desna, katera leva! S smehom in šalo je mimogrede minil zimski dan. Slovo ni težko, kajti skoraj bo zopet napočil sobotni večer in tedaj se bo spet opotekalo v strmih ovinkih zasneženih gozdov malo krdelce naših luči — kratkemu, veselemu, zimskemu dnevu naproti.

Zgodi se tudi, da grem sam. Tega ne svetujem drugim, ker so lahko slučajno deležni nerodnih nevšečnosti. Jaz sem se pozimi dostikrat sam vzpel na lažje vrhove. V Podbrdu, Bohinjski Bistrici ali na Jesenicah izstopim iz nočnega vlaka. Sani so pripravljene. V nagli vožnji me pripeljejo v nočni, zimski pokrajini do vznožja gora. Grizoč mraz me je zbudil, bedé se vozim skozi zimsko sanjo. Speče, zametene vasi, tu pa tam razsvetljeno okno. Pod nogami škriplje zmrzel sneg. V priblesku svetilke stopaš počasi v hrib. Na ovinkih, ob gorskih kotih, obstojiš in poslušaš čudežno lepo tišino. Kako spi svet. Kolika je samota. V globočini svepečejo doline, megle krožijo, zasneženo drevje se leskeče. Stresa se, snežni prh se vrtinči in usiplje. Videti je ko dež isker. Čudne sence planejo čez pot. Tam stoji bela pošast, pa misliš, da ti bo zaprla pot; onkraj temna skala ali porobek, ko da preži nekdo ob poti. Zvezde romajo. Ko se zdani, nisi ničesar doživel — in vendar, koliko si videl sanjskega, tajnega, pošastnega. O vsem tem ne bo nikdar ničesar vedel speči v dolini.

Prav ničesar na svetu se ne da primerjati z lepoto, ki jo božja milost siplje po predgorju, ko se začne spenjati po njem pomlad. Ko zadihajo ob gozdni kapi temna tla travnika, ki se je oprostil snežne odeje. Tako spočit, tako topel je. Pripravljen za vsa čuda, ko pogleda v beli dan. Tedaj, ko zopet prepevajo v gozdu drozgi, ko se vesi j o po vseh stenah dehteči jegliči.

Kako je bilo? Zadnjič so še odevale bukove gozdove dolge, valoveče, zimske tenčice; nepremične, mrzle, srebrno-sive so segale prav v dolino. In danes se je nekaj zgenilo. Bogme, rodi se smehljaj. Nebeški smehljaj blaženega začetka. Ljuba pomlad prižiga svoje svetle luči. Že zeleni dolina, više in više se širi svetlozeleni blesket po pobočju. Sanjavo polje pred njim dehteč val. Brezbarven je, ker še ne more biti zelen, niti rjavozelen, a tudi rjav ni. Oko komaj zazna njegove nežne, meglene odtenke, ki se zlivajo drug v drugega. Le srce jih prav razume. To je nepopisno nežno razpoloženje tihih pomladnih slutenj in sladkega upanja, ki raste z dneva v dan. Ko prideš neke nedelje vseh nedelj zopet, tedaj se bohoti bukovje v naj lepšem sijaju in najbolj praznični barvi tega lepega prazničnega sveta. Tedaj ti je tako, da se ne moreš smejati, da obmolkneš. Prevzet, ko v osrečujočem snu stojiš in gledaš: vesine so majniško zelene, ko neveste so gore okrašene. To je svatovščina! Pojdi z menoj, daj, da te vodim! Rad bi ti pokazal te lepote v Bohinjskih gorah.

Črna prst (1844 m)

Imenoval sem že nekatere predgore. Črna prst je prav gotovo najodličnejša med njimi. Posebno pozimi izgleda nekako visoko alpska. Strma je pot do vasi Trtnik, ki čepi na vesini. Strm je gozd, strme so globoke grape, strme senožeti podbrškega pobočja. Skale, široka krnica, proti Bohinju zopet gozdovi. Pozimi so takraj strme, snežene vesine, na grebenu visoke opasti; onkraj nad lovtom nenadna opast, da le nerad sam sestopam. Tudi s tovariši le tedaj, če so vajeni hoje po sneženih strmalih. Dvoje sestopov, ki vodita v severno krnico, je pozimi tako strmih, da hodim z obrazom obrnjen proti gori.

Zaradi prelepega cvetja nam je Črna prst posebno ljuba. Pravi gorski botanični vrt je. Predeli so natančno ločeni, najdišča lepih, a tudi redkejših vrst so kar ob poti. In ko se tako vzpenjaš od enega do drugega, se že vnaprej veseliš srečanja. Navadno prekoračimo goro iz Podbrda v Bohinj. Počivala, kjer se navadno ustavimo, nam kažejo seniki ob poti. Predzadnje posebno ljubimo zaradi mnogih, veselih počitkov, ki smo jih ob zajtrku prebili v njih. Prej še postojimo na strmem gozdnatem pobočju, včasih še pred njim, ter občudujemo vzhod sonca. Mislim, da sem prav s tega mesta tudi jaz videl »plesati« sonce. Prav tako ko Aanrud, ki o tem tako ljubko pripoveduje v »Solve Solfeng«. Odkrito povedano, zares plesalo najbrž ni. Vsakikrat sem bil sam in moje oči so bile menda malce zaspane ali oslepljene. A tega si ne pustim vzeti: nekaj »poskokov« sem razločno videl.

Više gori, na zelenicah, bingljajo spomladi iz belo obrobljenih listnih zvezd rumeni, mokasti dišeči jegliči. Pozneje prikorakajo, ko častna straža, trmaste, s šlemom pokrite, rumene in temnovijoličaste preobjede. Kajti na svetlih balkonih sedi lepa kraljica gora — gorska roža — sleč. Njene žive barve žare, ko se smehlja tja v dalje.

»Almrausch, Almrausch,

blühst so schön rot!«

(»Oj sleč, oj sleč,^[155]

kako si lep, rdeč!«)

Vsepovsod se gnete pisana množica. Kakor vedno, stoje tod s svojim lepim, srebrnim pogledom, radovedne alpske velese.^[156] Dehteči rman — belina v sivini; skromne čepe v razpokah rumene in modre vijolice; bahave kobulnice, ki so nanàgloma dorasle vrh ter se tako zelo šopirijo, da jemljejo malim cvetkam ves razgled. V šopih vise raz skal temnovijoličaste zvončnice. Pozibavajo se. Zdaj gori, zdaj doli, da bi njihovo drobno zvonjenje moral slišati. Bela čemerika, ki se tako neznansko jezi, če ne more vzcveteti in ostane le trda, listnata rastlina, da jo zasmehujejo obcestne cvetice; uročnik in kratkovidna sparnica,^[157] ki ima tem več in tem večje oči, čim manj poseduje cvetnih oči. Tudi imenitne družine plemenite gospode kamenih krečev pazljivo in radovedno gledajo s stolpov in stolpičev svojih visokih gradov in domov. Med njimi so tako stari in odlični, da že nosijo na listnatih zvezdah apnene luskinice. Kaj bi ne hotel videti tega edinstvenega, cvetličnega vrtiča, po katerem vodi naša pot v strmih vijugah v breg?

Kmalu nad njim se pričenjajo strnjena travnata pobočja. Sredi njih vodi nizdol zelen žleb. V avgustu raste v njem škrlatnordeči svišč.^[158] A najljubkejša je ta strma red senožeti v zgodnjem poletju, ko se razcveto modro cvetoči svišči. Solneča modrina pomladnega svišča, zraven pa s težko, globoko čašo temni zaspanček^[159] — modro čudo gora.

»Enzian, Enzian,

blühst so schön blau!«

(»Svišč, oj svišč,

lepo modro cveteš!«)

Na strmem hrbtu, ki nas spremlja ob desni, cvete očnica. Ko sem prišel pred več ko petdesetimi leti prvič na Črno prst, so bila njena pobočja na gosto posejana z zvezdami očnic. A uničujoči tok turistov jih je skoraj popolnoma iztrebil.^[160] Umaknila se je na redka mesta, ki leže bolj od rok. Tu še živi in trepeče za svoj obstanek. Na južnih pobočjih Rodice in bližnjem Visokem Voglu še raste v velikih množinah. Varujte očnice! Pustite goram, če jih ljubite, to najplemenitejše okrasje! Kaj bi vela na vaših klobukih? Saj vam ne pristaja. Poglejte se v ogledalo in opazujte svoj klavrni, mestni obraz. Z očnicami se prav gotovo ne postavljate, le obtožujejo vas pred gorami kot surove grabeže in plenilce. Pustite ta simbol večne čistosti gora v njeni žametasti lepoti na ozkih zelenicah, v pečeh njene domovine.

»Edelweiß, Edelweiß,

blühst so schön weiß!«

(»Očnica, očnica,

tvoj cvet je bel!«)

Pridemo na sedlo, kjer vsakokrat spoštljivo obstanemo, kajti nad Bohinjsko dolino in jezerom se je nenadoma prikazal Triglav z vsemi vrhovi svojega belega, pečnatega morja. Po zelenem grebenu odidemo dalje do bližnjega doma srebrnega babjega zoba,^[161] ki je ves pokrit s srebrnimi dlačicami. V dnjači, tik pod naj višjim slemenom, si je izbral svoj vzvišen sedež. Neznatna, ležeča zel z nežnim, lepim, vijoličastim, široko odprtim cvetom.

Po cvetočih potih dosežemo vrh Črne prsti, kjer se pomudimo ure in ure. Prvi kuha in praži, drugi spi, tretji tiho sedi in prede sanjske niti iz davnih dni v smehljajočo sončnost sedanjosti. Pozdravljen vrh Črne prsti! V tegobnih časih smo se čestokrat spomnili nate. Če Bog da, bomo spet na tebi, nasmejani in veseli. Kuhali bomo in cvrli, ležali in spali ter gledali, kako daleč nam bo dano presti naše niti v bodočnost, ki nam naj bo milostljiva!

Golica (1853 m)

Golica je lepa, travnata gora v Karavankah. Na kopi, tik ob gozdni meji, na kranjski strani, nosi alpenvereinsko kočo. Na vrhu stoji slovenska. Velikokrat sem bil na tem vrhu. V zadnjem času imam navado, da obiščem Golico na Telovo. Takoj vam povem, zakaj. Ko sem prvič prišel ob takem času in zagledal od Svetega Križa goro, sem ostrmel. Navzlic lepemu, toplemu vremenu zgodnjega poletja je bilo videti, ko da leži na gori pričen sneg, kajti zelena pobočja so bila pocukrarna. Prišedši više, sem rešil uganko. Trope belih bedenic so pokrivale vse senožeti. Tako lepe so bile in v tolikih množinah, ko še nikdar in nikjer nisem videl cvetic, ki bi se tako razbohotile. Vsepovsod same bedenice. Lepo je bilo videti pomladno zelenje, nad njimi pa visoki, na vitkih stebelcih zibajoči, kimavi, opojno dehteči, nedolžno beli cvetni kras. Stopal sem po resnični bedenični gori. Sedeč na vrhu sem zrl proti jugu v lepo kranjsko deželo, ki se je širila pod menoj v praznični pobožnosti in tihi, bogaboječi zamaknjenosti. Globoko v dolini, na poteh zgodnjega poletja, so romale proti cerkvi množice vernikov. Na severu je prepevala in vriskala, možnarila, ščebljala, godla in ejúhala koroška dežela, ko da pleše vse ljudstvo z vsemi svetniki za stavo. Vzduh je bil nasičen z zvoki. Vsaka najmanjša, skrita vasica je pomagala pri radostnem zboru. Bilo je, ko da se razpreja v daljne dalje tanka, nevidna mreža nežnih, praznično zvenečih strun, od gore do gore, čez vse blagoslovljene doline. Strune, ki prinašajo vesele koroške vesti, koroško pesem in koroško veselje prav na vrh. Od Telovega do Telovega sem prihajal po belih bedeničnih vrtovih k vrhu Golice. Iz leta v leto sem prihajal, ko pobožen romar k cvetočemu oltarju, s katerega sem gledal in poln vernih spominov prisluhnil v deželo svojih dedov.

Ljuba Koroška! Ob tvojem spominu vstajajo pred menoj tvoji, po smoli dehteči jelovi gozdovi; senožeti tvojih višav se kopljejo v zlatu gorske brdnje. Tvoja sinja jezera se pozibavajo v bleščečih kopanjah, tvoje svetle reke hite in romajo. Visoko pod nebo se dvigajo tvoji gradovi. Od ledenih Tur do karavanških sten stoje lesketaj oče raj de gora. Planine pozvanjajo in uka jo; sladko domačno done tvoje pesmi. Vesel hlid polje po vzdušju — v meni klenkajo vsi zvonovi!

Pršivec (1761 m)

Ob imenu Pršivec se vzbudi v meni pionirski ponos. Toda ne mislite, da ni Pršivec že prej stal na istem mestu, navpično nad Bohinjskim jezerom. Seveda je bil vedno tam. Lovci in pastirji so gotovo dostikrat bili na njem. A izmed nas se ni nikdo spomnil, da stoji tam gora, ki je vredna vzpona. Ko sem se sam odpravil na pot, da najdem dostop na vrh, je imel moj vzpon skoraj značaj poti v neznane dežele.^[162] S Stare Fužine sem se še ponoči vzpel na Vogarje. Ob zori sem sledil kolovozu, ki vodi po strmem gozdnem pobočju, visoko nad jezerom, proti zahodu. Nikogar nisem našel, ki bi mi svetoval zavoljo poti. Navzlic številnim senikom in stanovom, ki stoje na Vogarjih, je bila gora ko izumrta. In ko sem po nekem pripotu prišel do čudnih, od studencev obdanih planinskih stanov Hebata, se mi je zazdelo, da stojim pred naselbino praznih, davno zapuščenih mostišč iz pradavnine. Po samotnih stezah sem se vzpenjal više in više, do roba pragozda. Skozi visoke vrhove smrek sem zagledal v dalji, na zahodu, osivelo pečnato glavo Pršivca. Zdelo se mi je, da še spi. Tudi gozdovi so še spali, nič se ni zganilo, vladala je mrtvaška tišina. Vse se mi je zdelo tako zasanjano. Sončni žarki, ki so padali poševno v gozd, so si skušali utreti pot skozi goščo. Kjer koli so našli okence, so smuknili skozenj. Nato so se zgubili v teminah. Ko so hiteli, skakljali in iskali, so zablesteli zdaj tu, zdaj tam, da j e izgledalo, ko da se kotalijo po gozdu zlati tolarji. Obdajal me je močan, srce osvežujoč vonj po smoli ter ves čar in vsa poezij a nedotaknjenega gorskega gozda. Ne da bi se vzpenjal, se je širil v dalje, a njegova tla so bila razorana z neštevilnimi vrtačami, kraškimi dolinami, dnjačami in malimi dolki. Prehodi so bili tako zamotani, da sem takoj spoznal, da je to zaklet gozd, v katerega lahko prideš, iz njega pa le težko odideš. Eden tistih gozdov, o katerih pripovedujejo bajke, da ne stopi vanje, preden se ne prekrižaš, da se s tem ubraniš hudobnega bajanja in nevarnih peklenskih umetnij. Sedel sem ter pobral iz oprtnika ves papir, v katerega je bilo zavito brašno. Ko sem začel prodirati brez poti, sem premišljeno natikal papirnata znamenja na drevesa, ki so se mi zdela važna za smeritev. Da, pamet je boljša ko žamet!

Tako sem prišel do pečnate glave. Pred strmim mestom sem se izognil v desno. Spotoma sem zrl v huda, temna žrela in temačne hudičeve vrtače, katerih dno je še pokrival sneg. Čez strašno razoran kraški greben in skozi čretje, ki je skrajno trdovratno branilo vsako stopinjo tal, sem prišel do plešastega vrha z razpadlim znamenjem merjavca.

Pozabil sem zakleti gozd in hudičeve vrtače, kajti Debeli vrh in Triglav sta stala tako blizu na severu, bila sta tako ogromna, da sem vso svojo pozornost posvetil njunim mogočnim, pečnatim palačam. Ure in ure sem občudoval Bohinjsko jezero.^[163] Dolgo ga nisem našel. Nad njim so mirno in mrzlo ležale težke jutranje megle. Napolnjevale so vse ogromno brezno pojezerja. Tedaj je sonce mogočne j e posijalo, siva plast je vzvalovila. Najprej je pognala v višave svečane stebre čada in grmade megla, ki so rasle, postajale ogromne, nato tanjše; bliskovito so šinjale mimo mene v višave, a brž nato so zginile. Za njimi so se priplazile druge in naposled je bilo videti, ko razdivjano megleno morje, ki je odprlo svoja grozotna žrela brez dna, ki se pogrezajo v brezno neskončnosti. In zazdelo se mi je, da skozi razdivjano vrvenje zmeraj določneje vidim temna, svinčena motna tla, ki so postala jasnejša in zadobila znane obrise Bohinjskega jezera. Že se je razlila z višav močna luč. Megle, ki so ležale nad globočino, so se spremenile v blesteče beline. V nekaj hipih so se razblinile, ko na mogočen ukaz, ki ne trpi ugovora. V dolini je vedno lepše, vedno pestrejše sijalo svetlo bukovo zelenje, temno zelenje iglavcev, prijazne gozdne jase, blesteči pesek ter bele hiše in cerkvice ob bregu. Za hip je bilo jezero temnomodro, nato se je odelo z resnim kovinskim leskom ter še bolj stemnilo barvo v svoji sredi; postalo je temno, bakrenozeleno, prozorno svetlozeleno — spreminjajoče barve, ki je lastna vodam Savice, katere nikdar ne pozabiš, če si se globoko zazrl vanje. Tako je ležalo v dolini Bohinjsko jezero ter pripovedovalo svoje resne povesti!

Popoldansko sonce je že premerilo dobršen kos poti, ko sem se odločil za sestop. Trudil sem se sestopati natanko po smeri pristopa. Spočetka je kar šlo. Toda v gozdu sem zgubil sled, zginila so tudi moja papirnata znamenja. Saj sem jih vendar pritrdil! Prav gotovo jih je pobral kak gozdni škrat. Iskal in begal sem! Že je zahajalo sonce. Če bi kmalu ne izsledil steze, bi moral resno misliti na samotni bivak v gozdu. Tekel sem, kar se je dalo. Zagledal sem malo vzpetino, ki je obljubljala nekaj razgleda. Zdrvel sem nanjo. Ko sem brez sape prišel na vrh, sem se pošteno prestrašil. Nad menoj je tako čudno tuje zašumelo! Pogledal sem kvišku: kos časopisa »Neue Freie Presse« je tičal med vejami — moje prvo znamenje. Steza je bila čisto blizu, stekel sem nizdol, a pri tem sem se še nekaj krat ozrl, če ne teče kdo za menoj !

Kmalu nato sem pripeljal v ta svet svojo mladino. Giusto je bil čisto očaran: »Zmeraj najde kaj novega, gospod doktor!« Tokrat nismo puščali znamenj in dolgo smo ostali na vrhu. Posebno nas je zanimala igra megle. Nenadoma smo spoznali, da so se megle dvignile in preplavile ves gozd. Tesno nam je postalo pri srcu. Brž smo odšli z vrha. V gozdu smo takoj zašli. Megla je bila tako gosta, da smo bili celo o stanju sonca v dvomih. Kompasa nismo imeli. Komaj smo razločili bližnja drevesa. Na razdaljo klica sem poslal Dovgana na eno stran, Giusta na drugo, sam sem ostal na poveljniškem griču ter po slavnem vzorcu upal na razsvetljenje. Naveličan čakanja sem še sam odšel iskat poti. Neslišno mi je prihajala nasproti postava, ki je bila v megli videti ogromna. Vsi svetniki! No, pa nisem zazrl obraz zelenega lovca, temveč gladko obriti, ljubki obrazek Giusta. Začudeno me je pogledal: »Kam pa, gospod doktor?« — »Proti izhodu gozda.« — »Proti Pršivcu greste, gospod doktor!« — »Ne, vi greste tja!«

Mislim, da je imel prav. Poklicala sva Dovgana. Dolgo smo počivali v megli ter drug drugega zasmehovali zavoljo svojih neumnih, meglenih prividov. Vdan v božjo voljo sem preudarjal: »V troje se lažje bivakira«. A pod večer, ko so se megle razredčile, smo razločili, da stoji sonce precej nizko na zahodu. Z njegovo pomočjo smo še pred mrakom srečno našli izhod.

Pršivec me je vedno znova privabil. Včasih sem še v temi prišel na Vogarje. Ugasnil sem luč, sedel sem in čakal. Tam je kaj slišati! V nočni tišini prepevajo in godejo v Bohinjski dolini triglavske vode, ki so se oprostile pečnatih spon. Savica udarja in grmi, čuti je bučanje njene razdivjane, peneče se vode, ki drvi v jezero. Slišati je grgranje bohinjskih voda: Mostnice, Ribnice in Save. S temnih obrisov robov planot vejejo pritajeni zvoki izvirkov, ki hite po svojih skrivnostnih potih. Tako pravljično žubore in šumljajo in zdi se mi, da slišim v dalji nežno petje harf. Ti, ki si toliko mlajši od mene, pojdi na te resne robove Bohinja, prižgi si nočni ogenj in poslušaj pesmi iz brezen. In tedaj misli name, na tistega, ki te je napotil v ta svet, čigar duša še marsikatero noč tam biva in posluša. Prevzet od veličine in presilne lepote poslušaš nočno muziko. Ko da vstaja iz svečano odprtih nočnih temin Bohinja mračen koral, ki ga nosi zamolkel, daljni ropot bobnov, ki ga šumeče obkrožajo zvoki harf in odneso k svepetajočim zvezdam.

Nihče se ne bo več zgubil v gozdovih Pršivca. Biliče ne bo več našel starega, nad pragozdovi ždečega, v temni samoti sanjajočega, za hudobije in nagajivosti vedno pripravljenega Pršivca. Trope drvarjev so vdrle vanj. Zgradili so steze in bajte ter podrli prelepe velikane. Koliko mogočnih debel sem srečal na njihovi zadnji poti k žagi v Stari Fužini. Zeleni lovec je odšel. Pregnali so ga udarci sekir in prasketanje padajočih dreves. Morda vem, kam jo je mahnil. A tega nikoli ne bom izdal. Nočem ga motiti v njegovem miru in besnih šalah.

Dandanašnji je tam zgoraj pusta, kraška ravan; pečnata in siva, z bornimi ostanki podrasti, ki pripoveduje o slavi svojih velikih dedov, o veličini nekdanjega gozda in o minulih, temnih, prvobitnih lepotah.

Pri nedeljskih izletih nas je včasih spremljal ljubezniv prijatelj, ki je pri vsakem počitku malce podremal. Legel je in zaspal. To je bilo veselja za mladce. Fotografirali so ga v vseh mogočih legah in med tednom so mu neznani prijatelji pošiljali na dom naj zabavnejše posnetke. Nekoč smo ga na Uskovnici pustili spati ter se poskrili v bližini. Čez čas ga je planšarica zbudila ter mu dejala, da smo že davno odšli v dolino. Brž je ubral napačno smer in nam kmalu izginil izpred oči. Pokali smo od smeha. A ko so ga mladci skušali dohiteti, so prejeli zasluženo plačilo. Tekli so, kar so jim dale noge, a bil je od sile uren pri »zasledovanju«, in skoraj smo zamudili vlak.

Včasih nas je zvabila prava gora, včasih le višinska kota, dostikrat zgolj planina. Nekoč smo odrinili zdoma, da proučimo z male gore še neznano plat velike. Mali vrh nam je bil le vmesna postaja. Zopet drugič smo iskali razgledišče, da si še nekajkrat ogledamo mesta, kjer smo se borili za zmago. Zbudili so se spomini in veselje po slavju. Nikdar nismo bili v zadregi, kako naj izrabimo nedeljo ali praznik. Posebno nam je ugajal mal, oster vrh nad Uskovnico, južno od raj de Dražkega vrha. Na zemljevidu se imenuje Na vrhu ter je zaznamovan z 2004 metri. Domačini ga imenujejo Lom.^[164] Proti vrhu je tako strm, da se zdiš na vrhu naj višjih gora, če stojiš na njem. Pod njim je Konjšica planina, ki je vsa posejana s planinskim cvetjem. Na zahodu leže skrivnostne Ciper je, mesto, ki je bilo po mnenju mojstra Hacquetja eno izmed najdišč scabiose Trente — za katero sem tako dolgo zaman povpraševal pri domačinih. Lep cilj je tudi Viševnik, ki stoji nastret Malemu Dražkemu vrhu. Veže ju nazobčan greben. Njegove južne, smaragdnozelene vesine so posejane z očnicami. Debela Peč je bila predaleč za enodnevne ture. Mnogokrat smo jo ogledovali s temnih, gozdnatih višav okrog Mrzlega studenca. Nekoč smo prišli po grebenih od jugozahoda čez Veliki vrh (Lipanski vrh, 1960 m) čisto blizu njegovemu hulastemu, previsnemu vrhu (2007 m). K enodnevnim turam spadajo še: Šije (1886 m), Vogel (1923 m) nad planino Suho in zastavni Veliki vrh (Veliki Kuk, 2086 m) nad planino Govnjači, čeprav je ta del bohinjskih gora že skoraj preveč oddaljen za nedeljske izlete. Nad temi turami lebdi prav svojski čar. Pripeljale so me čisto blizu pravljičnega kraljestva scabiose Trente. Temno, mehko, skoraj bi rekel, otožno, komensko razpoloženje mi leže na srce. Temačni gorski gozdovi, po katerih smo se vzpenjali, resne dnjače na višavah, čokati, sivi, pečnati vrhovi so govorili poseben jezik. V njem so odmevali stari, minuli časi. Ne le meni, podzavestno tudi moji mladini.

Tudi k triglavskim planinam na jugovzhodu so me mnogokrat vodile skromnejše želje. Po smrekovih gozdovih nad Koprivnikom in Pod jelami na Mrzli studenec, iz Srednje vasi na Rudno polje, na planine Uskovnice, Praprotnice in Konjšice. Vse to leži le nekaj kilometrov vzhodno od »pečnatih morij«; ločeno je s čudno, globoko zarezano dolino Voj — odprto cesto na Triglav. Navedel sem naj lepše in razmeroma najbogatejše planine Julijskih Alp. Če pogledaš na zemljevid 1 : 50.000, tedaj lahko romaš po njih, po obširnih, zelenih lisah, črno pikčastih od mnogih senikov in stanov. A nad njimi ne lebdi srce poživljajoča radost koroške planine. Tako čudno otožne so. Nad vso pokrajino se širi trda, triglavska poezija. Gorski gozdovi na jugu in jugovzhodu, beli grebeni na severozahodu. Kamenite ograde okoli pašnikov spominjajo na bližnji Kras. Snežnica si tudi v tem svetu poišče skrivna podzemeljska pota. Toda struge potokov in kratkih rek so razločneje izdolbene in pregledneje razporejene. Dragoceni julijski izvirki privro na dan, čeprav bolj poredko. Kako pobožno se tu počiva. Ob vsakem, pa najsi bo še neznatnejši, stoji majcena kapelica. Oko je ne vidi, a globoko ubrano, hvaležno srce jo občuti, kakor na kraju, ki ga je blagoslovil Bog. Zame so mesta gledanja in ubranosti po dolgi življenjski poti po Julijskih Alpah. Poslušaj moje povesti, hodi po mojih potih in razumel me boš.

Naj vam li povem konec vseh bohinjskih tur? Vsi še sedimo nad dolino. Zadnji počitek. Le še uro časa in pesem je speta. Vsi mislijo na isto, a izreči si ne upa nihče. Nikdo se več ne šali, pogovori so zastali. Druščino je zajela tesnoba in tišina, polna pričakovanja. Vsakdo se boji, da zaželena, odrešilna beseda morda tokrat sploh ne bo izrečena. Vsakdo hlini mir, čeprav je poln notranjega nemira — vse napeto pričakuje. Mladina me skrivoma opazuje, saj končno moram spregovoriti. Vodnik sem, naj starejši, najuglednejši, mene vendar ne bodo obrekovali. Vsakdo ve: mi smo resni, idealni hribovci. Zapravljivci nismo bili nikdar.

Izrečem besedo. Vsi skočijo pokoncu. Oprtniki zlete na pleča. Hej, kako gre nizbreg! Dovtipi lete, jeziki se razvoz-ljajo. Nizdol, nizdol k postrvem Svetega Janeza. Tam so. Nemi, zamaknjeni sedimo ter jih pričakujemo. Onkraj se leskeče jezero — široko, veliko, živo polječe srce Bohinja. Prihajajo, v Savici porojene, nežno modre, lahno razpokane, ljubko razvrščene. Same, lesketajoča čuda bohinjskih voda, nam pripovedujejo o gospodujočih skrivnostih čudežnega sveta, skritega globoko v kristalnih globočinah. Marsikaj so videle, kar nam ostane večna uganka, ki je ne bomo nikdar rešili. In mnogo vedo!

Večkrat sem bil na Lopiču (Plauris, 1959 m) in Javorju (Lavera, 1907 m) nad Na Bjeli (Resiutta). Pri vzponu na prvi vrh sem bivakiral v ruševju, visoko nad Riom Resar-ticom. V dolgi rajdi Muzcev (Monti Musi), ki je s severa videti, ko da je vlita iz svinca, medtem ko pada na južni strani v strmih, krušljivih stenah, sva naredila z Bolaffiem prvi turistični vzpon na naj višji vrh (1872 m). Sočasno sva odšla po grebenih proti vzhodu, skoraj do vrha Ta za Javorom (Tazajauron). Bil je lep, dolg grebenski pot. Nekaj želja sem pustil v teh gorah; tako na Cima di Campo in v gorah okrog Učeje (Uccea). Žal sem Krn preveč zanemarjal. Šel sem pa s planine Duplje, ki je botanično zelo zanimiva, na Šmohor (Smogar) in proti vzhodu na kopi Kaluder in Lanževico (2003m).

Vrsta naših predgor še ni izrčpana: v Karavankah je še ponosna Kepa (Mittagskogel, 2144 m) z visokim grebenom, ki vodi čez Greben, Babo, Rožico na Golico. Njegova južna in vzhodna pobočja so razorana z grapama Belce in Mlince. Prijazna Bertahütte stoji sredi gozdov severnega pobočja. Po njih romaš, ko v mračnosti visokih cerkva. Proti Livku (Luico) sega širok, zelen, valovit hrbet Kolovrata s Kukom. Od tod sem gledal Napoleonov nos Krna in grozotne kamine na jugozahodnem razu Poliškega Špika nad Škrbino v Strinali. Zelena kopa Porezna (1632 m), ki ima na vrhu kočo in miren razgled po oddaljenih kranjskih dolinah na vzhodu. Možic (1692 m) in Slatnik (1589 m) nad Baškim sedlom in strma Kobilja glava (1475m); nanjo se moraš povzpeti z derezami, navzlic zelenim senožetim. S širokimi slemeni Trnovskega gozda, Čavna (1308 m), z Nanosom (1299 m) Krasa se bliža in znižuje vrsta predgor proti morju, odkoder sem nekdaj odšel poln želja po popotvanju in poln hrepenenja po gorah. S Slavnikom (1028 m) in Učko goro (1396 m) me pripeljejo nazaj k njegovi domači, modri prelesti.

In skoraj se mi zdi, da je bilo vse, prav vse, od odhoda pa do vrnitve, nebeško lepa sanja. Ko da sem »vse cvetoče življenje hodil med samimi lepotami«. Tedaj je vel opojen vonj gorske pomladi — danes je zima. Tedaj so bili moji lasje temni — danes so beli.

Ve boste za to skrbele, da spomin prekmalu ne obledi, ve, ljube predgore. Mi se še ne ločimo, kajne? Vam še ne porečem: srečno! Vedno bolj se odmikajo vaši veliki bratje, že stoje onkraj, na daljnih obzorjih. Vi ste mi v nadomestilo. Vi še ostanete pri meni, ko se dan že tiho nagiba. Morda bom z vaših milih vrhov še enkrat gledal škrlatno igro vzhajajočega sonca na večnem snegu dalje. Na sanjave lepote belih gradov oblakov, ki nepremično in dostojanstveno stoje v modrem ozračju. In še enkrat slišal pomladno sveži klic petelina z v soncu svepetajoče, po smoli dehteče, ruševnate vesine in praznično orglanje voda, ki dero v dolino. Morda bom še enkrat pozdravil vesele, zelene planine in temni, močni, šumeči gorski gozd. Dobrotno zrete name z višav, ko počasi korakam iz doline. K vašim pisanim slavjem sem vedno povabljen. Ve plačujete mojo ljubezen in zvestobo do vas. Da, gotovo, ve ostanete pri meni,, ko legajo večerne sence, saj vem. Dajte, prijazno me pospremite.

Kratice, navedene v opazkah (opombah)

Z. A. V. = »Zeitschrift« des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins.

M. A. V. = »Mitteilungen« des Deutschen und Österreichischen Alpenvereins.

E. G. = »Die Erschließung der Ostalpen.«

A. G. = »Alpi Giulie.«

R. M. = »Rivista Mensile«, Club Alpino Italiano.

Ö. A. Z. = »Österreichische Alpen Zeitung.«

Öst. Rot. Z. = »Österreichische Botanische Zeitschrift« (Dr. Alexander Skofitz).

Opombe

1. Pozneje sem jo zopet našel: H. Wagner »Entdeckungsreisen in der Heimat. I. Eine Alpenreise«, Verlag Otto Spamer, Leipzig.
2. Orchis provincialis-maculata Tomm. v rojanski dolini 1873.
3. Pri Piranu, kraška tesen pri Pučah in Krkavcih.
4. Literatura: Skofitz »Öst. Bot. Z.« 1877, 62 in 93: »Botanische Exkursionen in die südkroatischen Berge«.
5. Rodil sem se leta 1858.; od 1868 do 1876 sem obiskoval tržaško gimnazijo, od 1876 do 1881 dunajsko univerzo; 1882 sem promoviral za doktorja prava. Prezgodaj – 1883 – sem po nenadni očetovi smrti postal šef našega trgovskega doma.
6. Še vedno menim, da je Soča najlepša reka v Evropi. Ko bi bil slikar, bi slikal julijske gorske vode.
7. Detrosin je bil sorodnik moje matere in stalni gost Leonharda. Pesmi so bile napisane zavoljo mojega očeta, ki se zaradi preobilnega dela ni mogel odločiti za odhod. Drugi pesmi se ni več upiral, takoj je odpotoval.
8. Danes Aleksandrov dom. (Opomba prevajalke.)
9. Sedaj rabimo kranjskogorsko poimenovanje: Škrlatica, čeprav se to ime nanaša le na severno ostenje, a ne na vrh. (Op. prev.)
10. Literatura: Skofitz »Öst. Bot. Z.«, XXVI., 1876, 159 in 194, »Eine Wanderung durch Oberkrain. Über das Škrbinajoch in das Wocheintal, Besteigung des Cerna Prst und des Triglav«.
11. »Julijske Alpe živč, cveto in uspevajo, a Jalovec naj se pripravi na vzpon, ki mu ne odide.«
12. Literatura: Skofitz »Öst. Bot. Z.« 1877, 239: »Der Mangert in den Julischen Alpen«.
13. Tedaj še nisem poznal njegovega lepega, vseskozi bodro pisanega opisa ture, ki ga je priobčil v letopisu štajerskega gorskega društva.
14. Peči koritniške stene so strašno krušljive. Velikokrat vise ogromne skale, ko velike luske, v preperelih stenah in grebenih pripravljene, da zgrmé v dolino.
15. »Altes und Neues vom Wischberg und Montasch. Der Nordturm des Montasch (2673 m). Erste Ersteigung«. Öst. A. Z. 1911, 17.
16. Natančen latinski naslov se glasi: »Plantae alpinae carnio-licae«, Balthasar Hacquet, Viennae 1782.
17. Prvič sem jo našel v gorah okoli Trente in v zahodnem delu Tergloua na pobočjih med goro Ziperie in Traschim Verchom in na Mischelem Verchu.
18. Vsa rastlina je gladka, z enim cvetom, skupna čaša je sestavljena iz belih bodičastih luskin, cvetni venec je bel, prašniki beli, pestič rumen.
19. Mali železni križi so stali, ležali in viseli ob poti, na roveh in drevju, kot je pač prijalo pobožnemu spominu. Turisti poznejših dob so križe nepietetno odstranili in tudi odnesli. Gilbert in Churchill pripovedujeta: »Gore so kazale le bela grozna obličja in zobe; na dve uri dolgi poti ne vidiš hiše, ne vasi. Edini znaki življenja so bila znamenja smrti, ki so tako številna, da se ti vsili misel, če niso bili morda vsi prebivalci pomorjeni.«
20. »Še z zemljo pokrit.«
21. Smrekovi gozdovi so, a tudi bukovje sega visoko gori.
22. Zgradba in povečanje koče ob dvojnem jezeru nista skoraj ničesar spremenila v samotnem značaju tega sveta. Pot, ki je na zemljevidu 1 : 50.000 rdeče zaznamenovana ter vodi po Zajzeri in nato čez škrbino Stenge (Štapce) na Dedno polje, je še vedno samotna.
23. Viden je že s postaje v Bohinjski Bistrici. Popotniki ga dostikrat zamenjajo s Triglavom. Pred menoj so ga gotovo že preplezali lovci in pastirji, dvomim pa, da so ga turisti.
24. »Julijske Alpe, vzhodni del«, 1 : 50.000, c. kr. vojnogeografski institut na Dunaju.
25. Na zemljevidu 1 : 50.000 je Kopica napačno zarisana. S tem imenom je zaznamenovana kota 2091. Pri vrhu 1859 je škrbina »Štenge« ali »Stiege«, za koto 1898 ne vem imena. Od kote 2213 severno in severovzhodno se začenjajo z imeni problemi. (Op. prev.: Kota 1859 je Rušnata glava. Sledijo Štapce (ali Stenge), Mala in Velika Tičarica (2091 m), Kopica (2213 m), Mala Zelnarica (2310 m), Velika Zelnarica (2320 m). Vzporedno teče rajda Vogalov od Krede do Zadnjega Vogla; tretja koreda je od Debelega vrha do Vršakov. Vsi vrhovi imajo imena, a na tem mestu jih ne morem naštevati.)
26. »Österr. Botan. Zeitschrift« 1893, 113–117 s sliko. »Tudi če bi se scabiose Trente, oziroma cephalarie leucanthe ne našla več na imenovanih mestih v triglavskem pogorju, zato še vedno nismo upravičeni dvomiti o kar najtočnejših Hacquetjevih podatkih. Iz vsega le sklepamo, da je cephalaria leucantha izumrla na Hacquetjevih najdiščih, čemur se ni čuditi pri ostanku flore, ki je bila prej udomačena v dolinah južnih Alp. Zdi se mi, da pripada cephalaria leucantha kot drypis Jacquiniana in linaria littoralis z Nanosa, ter druge vrste alpske flore, ki rasejo le na nekaterih mestih v Julijskih Alpah, k flori, ki je bila nekdaj udomačena v dolinah Alp. Pozneje se je morala umakniti proti jugu. Na severu so se na posebno ugodnih mestih od njih ohranili le posamezni deli.« Nekaj približno podobnega je razbrati tudi iz mojih izvajanj v mesečniku D. u. Ö. Alpenvereina leta 1878., 70, in 1883., 370.
27. »Argo«, Zeitschrift für krainische Landeskunde, Laibach, 1893, izdaja profesor Alfons Müllner, letnik II., stran 141–142: »Tudi o Hacquetjevi vrsti so odstranjeni dvomi. Povod je dal originalni Hacquetjev primerek cvetice, ki se hrani v zbirki ljubljanskega muzeja.«
28. Poglej tudi: »Vegetationsstudien in den Ostalpen«, L: »Die Verbreitung der mediterranen, illyrischen und mitteleuropäischen alpinen Flora im Isonzotale.« Od Güntherja viteza Beck pl. Mannagetta und Lerchenau.
29. Kerner ni vedel, da se je vse to že zgodilo. Bral je le moje spise v »Zeitschrift des D. u. Ö. Alpenvereins« 1878 in 1883. V zgoraj opisanih predelih Trente in Bohinja ni niti najmanjšega kotička, doline, senožeti, jarka, planine ali pobočja, da bi ne poznal njegove flore. Tudi Hacquetjevi podatki o nahajališčih se nikjer ne opirajo na male višine od 500–1000 m. To se jasno razbere iz njegovega »super Mischelem Verch«. S tem misli gorske in planinske vesine. Imenovanje Triglava kaže na še više ležeči svet. Govora je torej o neki scabiosi leucanthi, ki se je prilagodila goram.
30. Kaznilnica za hude zločince v Kopru (Capodistria) na obali Istre.
31. Popisal sem te vzpone v »Zeitschrift des D. u. Ö. Alpenvereines« 1883, 370, ter v »Erschließung der Ostalpen« 1894, III., 567. Ne bom ponavljal, kar sem tam povedal. Tudi v nadaljnjih izvajanjih se bom izogibal ponavljanju, a navedel bom literaturo. Namen teh opisov je, da pokažejo bralcu Julijske Alpe v vsej veličini, ne da bi mnoge podrobnosti zameglile pogled. Dalje navajam nekatere večje vzpone, o katerih še nisem govoril, zaradi jasnejšega pregleda zgodovine osvajanja Julijskih Alp. V mojem življenju je namreč dolga doba največjih uspehov in dela, to je: od leta 1890. do 1910., o kateri nisem ničesar objavil. V mladosti rad pripoveduješ, v starosti postaneš čebljav, mož na višku svoje moči stopa brez mnogih besedi od dejanja do dejanja. Ker pišem vse po spominu, se zategadelj tudi zgodi, da se v mnogih slučajih ne spomnim točnih časov in let. Zato sem bil spočetka večkrat v dvomih, toda dober prijatelj, ki je pazil, da sem pravilno spisal svoje spomine, me je potolažil: »Čemu dnevi in leta. Tega se že davno ne dela več. V gorah ni datumov, je le tako, kot pravi stara legenda: gospodu je tisoč let en dan«.
32. Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen. Ein Nachtrag zur Erschließungsgeschichte. I. Der Suhi Plaz (2643 m) direkt von Kronau über die Nordwand«.
33. Pozneje sem še enkrat šel po smeri svojega prvega vzpona, nato po precej lažjem, velikem kaminu in nazadnje, po najlažji poti, ki je dandanašnji običajna, žal v zadnjih letih markirana in zavarovana.
34. »Führer durch die Julischen Alpen«, založba Joh. Heyn, 1914, 79–80.
35. Pozneje (1904 do 1910) je postala Martuljkova skupina terišče praških hribovcev. Ö. A. Z. XXXIV., 1912, štev. 850, prinaša pod skromnim naslovom »Einige neue Touren in der Suhi-Plaz-Gruppe«, sestavek dr. Jurija Čermaka iz Prage. Spis prinaša dosti več kakor napoveduje ter je za Martuljkovo skupino velikega pomena. Dr. Čermak, dr. V. Dvorsky in mnogo drugih odličnih tovarišev je v tem krasnem, a iz neznanih vzrokov zelo zapuščenem kotu Julijskih Alp izvršilo veliko sistematično delo. Hodili so deloma brez vodnika, deloma s Trentarjem Jožetom Komacem. Kdor gre v Martuljkovo skupino, naj nikar ne pozabi prebrati zgoraj omenjenega članka, ki je prikupno pisan in služi dobro v oporo. (Op. prev.: Vzponi skupine dr. Čermaka, dr. Dvorskega in tovarišev so podrobno opisani v vodniku: Dr. V. Dvorsky in dr. B. Franty: »Slovinské Alpy«. Praha, Nakladatelske Druzstvo máje, Z. S. P. S. R. O.
36. Literatura: Ö. A. Z. 1898, 81 in 93: »Neue Touren in den Julischen Alpen 1897. Nachtrag zur Erschließungsgeschichte. I. Der Lengenfelder Križ (2497 m) über den Südgrat«. (Op. prev. Dr. Kugy navaja v tekstu »Dovski Križ« s koto 2621 m. To je torej Zadnji Vršič Rokava. V opazki 36. navaja »Dovski Križ« s koto 2497 m; le-to je kota Široke peči, ki leži precej oddaljena od prve. Iz navedenega torej ni jasno razvidno, če je šel avtor po južnem grebenu na Zadnji Vršič Rokava ali na Široko peč.)
37. Podobnega sem imel v Veliki Dnini pod Suhim plazom. Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1: »Neue Touren in den Julischen Alpen« ko zgoraj I.
38. Glej opazko o dr. Juriju čermaku. »Führer durch die Julischen Alpen« 79–83, 87–93 (z odličnim zemljevidom) prinaša tudi sijajno pionirsko delo.
39. Znamenito zgodovino vzponov na Triglav od l. 1777. do 1894. sem obširno opisal v E. G., 22–24, zadnji zvezek od strani 570 dalje. Redki so vrhovi s tako staro zgodovino.
40. Pripomočke sodobnega hribovca sem spoznal šele pozneje. Plezalniki so mi bili neznani. Na strmih plateh smo sezuli čevlje in nogavice. Tudi pregibljivih derez nisem poznal, nosil sem običajne , drvarske žabice, ki sem jih po navadi Trentarjev rabil tudi v pečeh. Bivakirali smo brez odej, sviter mi je bil dolgo neznan luksus. Pokrili smo se z jopičem in greli ob ognju, če je bilo ruševje v bližini. A tudi noči brez ognja ni manjkalo, tedaj so nam zjutraj šklepetali zobje, da smo si komaj dopovedali najnavadnejše stvari. Kuhalniki, samovarji, jedilno orodje, čutare in druge lepe pločevinaste in aluminijaste posode z najrazličnejšo vsebino, ki tiče danes v oprtniku hribovca, so se pojavile šele pozneje. Mi smo bili kaj lahko nato vorjeni. Cepin, vrv, dereze, v mršavem oprtniku kruh, slanina in sir. Včasih tudi le zajeten otep rumene polente, ki si jo zavil v čisto ruto. Pijača – snežnica. Čudno, in vendar sem bolje hodil kakor danes, ko vlačijo z menoj vse dobrote moderne gorske dobe.
41. Od Baumbachove koče meri čez 2200 metrov.
42. Literatura: »Die Julischen Alpen«. Vzhodni del. Trentske gore. Z. A. V. 1883, 370, in E. G. »Die Erschließung der Ostalpen«. Julijske Alpe, III., 1894, 567.
43. Pozneje sem si včasih dejal, da bi vendarle poskusil tudi s te strani. Mislim, da bi se mi poskus posrečil. Toda vmes so se vedno vrinili mladostni spomini. Spomnil sem se, kako sem stal na gredi nad steno in metal kamenje v globočino. Ves začuden sem štel sekunde, dokler nisem začul prvega udara (Z. A. V. 1883, ko zgoraj). Preveč sem mislil na prepad in premalo na steno samo. Tako sem zamudil véliki vzpon.
44. Ena teh glav nosi koto 2568. Literatura: »Neue Touren in den Julischen Alpen«. M. A. V. 1893, 290. (Op. prev.: kota 2568 se imenuje Rjavec.)
45. Literatura: M. A. V. 1893, 290.
46. Zelenico ne imenujem koto 2557 južno Za Planje (zemljevid 1 : 50.000), temveč koto 2380 nad Luknjo, kot jo imenujejo Trentarji. (Op. prev.: Kota 2557 se imenuje Glava za Planjo. Vrh Zelenic imenujejo Trentarji koto 2468. Zelenice so drniči, ki se vlečejo od kote 2122 do kote 2380. Kota 2380 nima imena, ker je le vrhnji stolp Plemenic, to je grebena, po katerem vodi med vojno zgrajena »Bambergova pot«.)
47. Literatura: M. A. V. 1893, 290.
48. Ime Triglav (slovenski planšarji pravijo tudi Terglau z močnim naglasom na zadnjem zlogu) izvira od staroslovanskega triglavega božanstva istega imena. Zastonj bi iskal na Triglavu tri vrhove, tudi Mali Triglav je le rama in ne vrh. Ime »Terglou« na starih zemljevidih izvira iz napačnega pojmovanja zelo motno izgovorjenega imena »Terglau«. O »Kugyjevi polici« glej literaturo Z. A. V. 1883, 370.
49. Otto Fischer, Dunaj–Hamburg.
50. Literatura: »Aus den Bergen der Trenta«. Touristisches und Botanisches. Z. A. V. 1878, 70.
51. Literatura: Z. A. V. 1883, 370, in E. G. III., 1894, 567.
52. Literatura: »Jalouc 2655 m von Norden direkt vom Planicatal«. M. A. V. 1884, 342.
53. O zapadnem kamenju na Jalovcu glej literaturo: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen II. Das große Jalouccouloir und eine Traversierung des Jalouc (2655 m) von Nord nach West.«
54. Literatura: »Neue Touren in den Julischen Alpen«. M. A. V. 1886, 13, in E. G. III., 1894, 567.
55. Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen. II. Das große Jalouccouloir und eine Traversierung des Jalouc (2655 m) von Nord nach West.«
56. Literatura: Z. A. V. 1883, 370.
57. Literatura: Z. A. V. 1883, 370.
58. Literatura: Z. A. V. 1883, 370.
59. Doživel sem tako čudno anekdoto, da vam jo moram povedati: Podeželski tirolski trgovec, ki je bil namenjen v Benetke, me je spotoma obiskal v Trstu. Pripovedoval sem mu o palačah na izsipih ter dostavil, da bo gotovo očaran. Ko se je vrnil, sem ga vprašal, kako so mu ugajale. »Nikakor ne,« je odvrnil, »saj so le zanemarjene, razpadajoče barake, čisto navadna goljufija so te palače!« Začudil sem se in vprašal, zakaj? Pomežiknil je, rekoč: »Seveda, če si tako preprost, da jih gledaš od prednje strani, potem lepo nasedeš!« On da je bil prebrisan ter je šel in si ogledal palače od zadaj. Njega se tako brž ne opehari! Bog ve, če bi dobri Tirolec tudi Bazor imenoval »staro ropotijo«, ko bi videl njegova dolga prodišča na južni strani?
60. Literatura: M. A. V. 1886, 13.
61. Literatura: »Aus den Julischen Alpen. Ersteigung des Razor (2601 m) direkt von der Großen Pišenca.« M. A. V. 1889, 193.
62. V spodnjih dveh tretjinah stene sta smeri isti.
63. Op. prev.: Sedaj Erjavčeva koča.
64. Literatura: Z. A. V. 1883, 370. (Čez Korita in Zaprti plaz. Op. prev.)
65. Literatura: Z. A. V. 1883, 370.
66. Literatura: »Aus den Julischen Alpen. Ersteigung des Priznig (2555 m) direkt von der Großen Pišenca über die Nordwand.« M. A. V. 1890, 113, in E. G. III., 1894, 567. V tem zvezku sem točno opisal vzpon. Takrat sem se prvič vadil v plezanju po najbolj strmih, z ruševjem poraslih vesinah. Spomnim se mesta, kjer smo se s pomočjo vej potegnili skoraj navpično navzgor; dalje mesta, kjer smo visoko nad breznom od veje do veje prečili ploščato vesino.
67. Šolal sem se pri gorskih lovcih. Odtod moje nagnjenje, izkoristiti grede – pota gamsov. Le, če na teh nisem dosegel zaželenega uspeha, sem se lotil peči v navpični smeri. Pri prvem vzponu po severni steni smo sledili od škrbine v severnem grebenu, potem ko smo premagali težaven kamin, najvišji, dolgi gredi skoraj do Prisojnikovega »okna« in po zahodnem grebenu na vrh. Pot bi lahko skrajšali.
68. Glej »Führer«, 94–98.
69. Z Ottom Lorenzom in Ojcingerjem.
70. Pri tem mislim na velike povezane planote južne in vzhodne plati, ki so na zemljevidu zaznamovane s »Flitscher Kar« in »Goričica Planina«.
71. Literatura: E. G. III. 1894, 567.
72. Op. prev.: Kota 2266 je špiček; kota 2328 so Černelski Vršiči. Confinspitze je mapersko poimenovanje, ker so Černelski Vršiči mejna gora nekdanje italijanske, koroške in goriške meje. Černjala, Cergnala sta spačenki po imenu police Čemela, ki leži jugovzhodno pod vrhom Hudi Vršič in se razteza do Černelskih Vršičev.
73. Najvažnejše krmolje so: »Welsche Kanzel« 1865 m, Monte Poviz 1978 m, Bela Peč 2143 m, Col Sclav 2157 m. Podoben svet je na bovški strani. (Op. prev.: »Welsche Kanzel« je kartografsko ime. Pravilno staro ime je Šimnova glava. Monte Poviz je Pobič.)
74. Najbrž bi se moral drugače imenovati.
75. Adolf Gstirner, Z. A. V. 1905.
76. Slovanska bajka. Marinelli jo navaja v »Guida del Friuli«, Canal del Ferro, 1894, 111.
77. Op. prev.: Slovensko ime za planoto »Nevea« je »V žlebeh«. žal se je izgubilo. Poznajo ga le še v predelski okolici.
78. Od leta 1888. Ko sem prišel prvič v Neveo, je bila tam le navadna drvarska bajta. Malo gospodinjstvo še ni obstajalo. Glej zgodovino Neveje v »Guida del Friuli«, Sanal del Ferro, 256, 257.
79. Njemu se imamo zahvaliti za njegovega prvovrstnega vodnika »Guida del Friuli«. Drugi del vodnika »Canal del Ferro« (Ed. Società Alpina Friulana v Vidmu) je še danes najboljši vodnik po furlanskem delu Julijskih Alp.
80. Naj imenujem še brata Pecita in Contea Cesara Mantico, ki je žal prezgodaj padel v dvoboju.
81. »Ricovero Brazzà« pod steno Bele Peči.
82. Globenica v grebenu med Špikom nad Nosom (Medeon del Buinz) in Špikom nad Špranjo (Foronon).
83. In vendar opisujejo njegovi preprosti, a prisrčni članki o teh turah (v Zeitschrift des D. u. Ö. Alpenvereins 1879) v prikupnem in odgovarjajočem načinu nastrojenje in značaj teh gora.
84. Razen profesorja Olinta Marinellija, ki je bil tedaj še deček. Upam, da tudi še živita brata Pecile. O Hockeju ne vem ničesar.
85. Vse te podrobnosti najdeš izčrpno podane v Gstirnerjevem delu v Z. A. V. 1907.
86. Glej Gstirner, Z. A. V. 1907, 293—294.
87. Findeneggovo privatno sporočilo meni in Gstirnerju. Literatura: ista, 1907, 293.
88. Glej Gstirner, 294.
89. Glej Gstirner, 294. Tu najdeš tudi jasno skico vseh treh smeri iz let 1895. in 1903.
90. Takega načina ne odobravam. Vodnike rabijo petkrat, plačajo pa le enkrat.
91. Glej Gstirner, 296.
92. O Reziji in Rezijancih glej: Gstirner, Z. A. V. 1906.
93. Bil sem gotovo prvi turist, ki je bil na tem vrhu. Na Babi je bil najbrž že kdo pred menoj.
94. Op. prev.: Vrh Žlebi (tudi Žbrančev rob) je vrh brez kote pred Kamnom, ki ga je dr. Kugy prekoračil pri vzponu čez greben. Rezijanci dobro ločijo oba vrhova. Zobčasti Vrh žlebi je bil zanje nedostopen.
95. Glej Gstirner, 1907, 298.
96. Op. prev.: »Čez mali dol« je sedlo med Vrhom Planje in Črnim Voglom. Škrbina med njim in Malim Kaninom je »Čez dol« (2302 m).
97. Društveno glasilo »Società Alpina delle Giulie« v Trstu. Bil je dolga leta društveni odbornik.
98. »Dobrodošel!«
99. Od Trsta in nazaj.
100. Glej: Marinelli v »Guida del Friuli« II, 110—111.
101. Razmeroma največ sem pisal o Poliškem Špiku, njegovih grebenih in škrbinah. Kakor vedno, se bom tudi v tem poglavju izognil ponavljanju in že povedano le v toliko ponovil, kot to zahteva jasnost opisa. Nečesa še nisem nikdar povedal. Čudovito marljivo delo Gstirnerja ga je tako obširno opisalo, da se mi zdi odveč, skorajda nemogoče, da ga še enkrat bolje opišem. Povedal bom le, kaj je in kaj je bil Poliški špik meni.
102. Snežnico nabirajo ob sneženem morežu pod škrbino nad Studenci (Forca de lis Sieris), odkoder teče po odprtih lesenih žlebovih v napajalnike (Pozze) na planine. Odtod tudi ime: škrbina žlebov.
103. Planine Poliškega špika so: Pecol z 225, Parte di Mezzo z 270, Larice s 176 in Barboz s 55 kravami. Cregnedul di Sopra in di Sotto (Zgornji in spodnji Krnjidol) nisem vštet.
104. Odtod romansko ime Mont Cervin, Monte Cervino.
105. Jóf (Furlani izgovarjajo Jouf) pomeni »najvišji vrh«. Jóf di Montas (ta »s« izgovore Furlani podobno našemu »š«) furlansko; Jóf del Montasio = italijansko = »vrh gorovja«. Glej Gstirner, 1905, 362.
106. Op. prev.: Slovenska imena so: Enzianturm = Turn pod Ci-janerco; Brdoscharte = Škrbina pod Plazom; Montaschscharte = Sedelce.
107. Če se v gorah poimenuje mesta ali gorske oblike, tedaj se je vedno opirati na najbliže. Pri tem je upoštevati, kako bi ljudstvo skovalo ime, če bi zaznalo dotično mesto. Izogibajmo se lastnih, turističnih imen. Naj res povem, kakšne misli me obdajajo, če kak bolj ali manj zardevajoči mladenič z dekliškim imenom želi morda privleči na dan zastavico, ki jo je zvezla nežna ročica ter tako po nepotrebnem razkrije svoje srce, ne da bi napravil goram primerno veselje.
108. Naštejem vsa imena rajde od Karnitzenturma dalje, da popolnoma določim splošno še neznano imenoslovje: Karnitzenturm (2033 m), Montaschscharte, Blockscharte, Drachengrat, Nordwestschulter, Nordturm des Montasch (2673 m), Rote Scharte, Jöf des Montasch (2752 m), Forca dei Verdi, Vert Montasch (2654 m), Brdo-scharte, Modeón des Montasch (2464 m), Forca del Palone (2267 m), Cima della Terra Rossa (2419 m), Huda Palica Scharte, Cime Gambon (2483—2401 m), Forca de lis Sieris, Foronon (2523 m), Sella Buinz, Medeón del Buinz (2537 m), Forca del Val, Cime delle Portate (Schartenspitzen, 2426 m), Spitze Plagnis (2404 m), Monte Cre-gnedul (2308 m), Scala (Forca del Scalini = »die Staffeln«).
109. Op. prev.: Domača slovenska in furlanska imena naštejem v istem vrstnem redu ko zgoraj. Nemških imen ni. Le kjer ni domačih, navedem turistična, to se pravi, ital. ali Kugyjeva in dostavim slov. prevod imena: Krnični Turn — Jòf dei Forcellis; Sedelce (Montasch-scharte); Blockscharte = škrbina v plateh; Drachengrat = Zmajev greben; Nordwestschulter = severozahodna rama; špik nad Zadnjo Polico (Nordturm); Rote Scharte = Rdeča Škrbina; Poliški Špik —-Jòf di Montas; Škrbina nad Brdi = Forcella dei Verts; Vrh Brda — I Verts (Vert Montasch) ; Škrbina pod Plazom (Brdoscharte) ; Špik nad Plazom — Medeon del Montasio je italijansko turistično ime, furlanskega ni; Škrbina nad Cijanerco — Forca del Palone; Špik Hude Police — ital. turist, ime je Cima della Terra Rossa; Škrbina nad Hudimi policami; Špik nad Studenci in Špik nad Tratico — Cime Gambon; Forca de lis Sieris — slovenskega imena ni; Špik nad Nosom — Jòf del Foranón; Sella Buinz je precej nesmiselno poimenovanje, ker tam ni sedla, razen če imenuješ vsako globenico v grebenu »sedlo«; Furlansko ime za sleme od Špika nad Nosom do Špika nad Špranjo je II Buinz (= slovensko poverek), slovensko ime je Planja. Špik nad Špranjo — Medeon del Buinz; za Forco del Val ni slovenskega imena, pomeni pa škrbino nad dolom; Nižja vrha — Cime delle Portate; Špice v Planji — Spizze Plagnis; Monte Cregnedul — Vrh nad Krnjim dolom, a ime ni ohranjeno pri Slovencih. Lis Sca-linis — nima slovenskega imena, pomeni stopnice.
110. Res, škrbina nad Cijanerco spominja na znameniti Coup de Sabre v Dauphinéu (gmota Pelvoux).
111. Škrbina nad Cijanerco (dvoje neuspelih poskusov prekoračenja); Forca del Val (en neuspel poskus prekoračenja); Škrbino pod Plazom (Brdoscharte) še nihče ni poskušal preplezati. Le ovce so nekoč zašle v žleb ter jih je Ojcinger z največjo težavo spravil na varno.
112. 0 teh jugozahodnih in južnih škrbinah glej literaturo: »Altes und Neues vom Wischberg und vom Montasch: I. Die südlichen Spranjescharten«. ö. A. Z. 1911, 1.
113. Pot čez vzhodni greben »Strada nuova« ali »Strada di Brazzà« so tedaj ravno dokončali. Saj ni bilo težko. »Forza e coraggio« je bilo z rdečo barvo napisano na stolpu grebena, onkraj »Mostu«.
114. Literatura: »Aus den Raibler Alpen«. Z. A. V. 1879, 364.
115. Literatura: »Die Julischen Alpen«. Z. A. V. 1907, 262.
116. »Hudo mesto.«
117. Gstirner, Zeitschrift 1907, 276.
118. Literatura: O. A. Z. 1893, 1 in 13: »Der Jof del Montasio (Bramkofel, 2755 m). Die Geschichte seiner Ersteigungen und seine erste Ersteigung aus der Seissera.«
119. Literatura: ista: Ö. A. Z. 1893, 1 in 13. Tam so tudi opisani moji nadaljnji poskusi s te strani.
120. Literatura ista: Ö. A. Z. 1893, 1 in 13.
121. Glej tudi Gstirner, 1907, 277.
122. Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25: »Neue Touren in den Julischen Alpen. IV. Ein neuer Abstieg vom Jòf del Montasio (2755 m) in die Seissera.« Glej tudi Gstirner, ko zgoraj.
123. »Špranjsko pot« sem prehodil trikrat. Zadnjikrat z Bolaffiem in Kramerjem. Tedaj nam je prišel nasproti Osvaldo s steklenico mleka, ki jo je prinesel od Špikovih planin do Vrha Brda. Dan poprej sem z Bolaffiem zadnjikrat poskusil preplezati Žagače (glej spredaj). Med tem smo le nekaj ur spali. Tisti čas smo pač bili na višku svojih moči. Pot čez severozahodno ramo sem najmanj osemkrat prehodil, tako zelo me je mikala lepa pleza po dolgih kaminih in dolga obkrožitev gore v gornjem delu. Vsega sem bil 32 ali 35 krat na vrhu Poliškega špika.
124. Načrtov nikdar nisem prikrival, nasprotno, pustil sem tudi druge k istemu delu. Vedno sem jih dobro poučil, če so odšli v gore.
125. Zapadno kamenje obsipa doberšen del police.
126. Pri jej turi sem se malo dalj pomudil, ker nisem o njej nikdar ničesar napisal ter zategadelj ni bilo jasnosti o smeri prvih plezalcev čez steno. Zavoljo spomina na Jožeta in Ojcingerja sem smatral za svojo dolžnost, da opišem turo. Ob štirih smo odšli z vrha, od sedmih do osmih zvečer smo počivali v Nevei. Kljub temu smo pravočasno prišli v Rabelj in Trbiž in v ponedeljek dopoldne smo lahko sedeli pri svojem poklicnem delu. Vso turo od Ovčje vasi do Rablja smo naredili v osemnajstih urah; od Trsta in nazaj v dveh nočeh in enem dnevu. Ta vzpon je bil eden mojih najlepših uspehov v gorah. Moja naslednika, Tržačana Zanutti in Cepich, sta brez vodnika — s seboj sta imela moje risbe — dosegla vrh ob osmih zvečer ter na njem bivakirala. Presrečna sem ju drugi dan srečal v Nevei. Čestital sem jima k uspehu. Gstirner je njun veliki uspeh točno in vestno opisal (Zeitschrift 1907, 280). Zelo posrečen opis svojega vzpona na Poliški špik z iste plati je objavil Franz Nieberl: »Aus der Seissera auf den Montasch.« Ö. A. Z. 1910, 49 in 61. Bral sem ga z veseljem. Da so me z zavarovanjem poti pozneje ranili, sem že povedal. Beljaška podružnica je to storila kljub protestom razsodnejših mož. Nastala je skrajno drzna zavarovana steza. Pravemu hribovcu, ki jo prepleza, naj pripoveduje o stari, minuli lepoti peči.
127. Literatura: »Neue Touren in den Julischen Alpen 1897. II. Der Jòf del Montasio 2755 m) von Dogna (Traversierung)«, ö. A. Z. 1898, 81 in 93. Glej tudi Gstirner, 1907, 273.
128. Glej Gstirner, Z. A. V. 1905, 369 in 1907, 282.
129. Vsekakor meni ni bilo več dano. A 2. avgusta 1923. 1. sta dva hribovca moje čete mladcev: Albert Hesse in Karl Niese, srečno izvršila prvo prekoračenje Škrbine v Strmali iz Clapadoriev k planinam Poliškega Špika. Pobudo in načrte sta dobila od mene. Lepo zmago sta si pa trdo priborila po predhodnem poizvedovanju in ponesrečenem, a pravočasno prekinjenem poskusu. Plezala sta brez vodnika. Potek ture naj opišeta sama. Razved je bil zelo zamotan. Zadnja prečina na ozki gredi, visoko nad globočinami Clapadoriev in zelo krušljivi srednji del zadnjega žleba, se ju je otepal z zelo resnimi in težavnimi mesti. Očitna nevarnost zàpadnega kamenja je bila prizanesljiva. Kar sta mi povedala o divjini tega najbolj skritega konca, je odgovarjalo mojim domnevam. Celo presegalo jih je. Prav gotovo so Clapadorie najmogočnejša tesen Julijskih Alp. Veliko je bilo moje veselje, prav tako moje občudovanje obeh krepkih in sijajno izurjenih zmagovalcev.
130. Literatura: »Alpi Giulie« 1903, Vili, 99.
131. Glej Ing. Ferd. Horn: »Auf den Montasch über die Schluchten der Westwand.« ö. A. Z. 1914, 233.
132. Literatura: Ö. A. Z. 1897, 1, 13 in 25, ko zgoraj.
133. Gstirner 1907, 273.
134. Po levem kraku severnega žleba vodi navadna pot iz Dogne. Tudi Findenegg je najbrže plezal po njem. Glej Gstirner 1907, 270.
135. Literatura: »Ein neuer Weg auf den Jóf del Montasio (2752 m)«, Ö. A. Z. 1908, 269.
136. Že prej sem večkrat prihajal s tem namenom iz Zajzere in Neveje, a dosledno me je prepodilo slabo vreme.
137. Zeitschrift 1907, 268.
138. Literatura: Ko zgoraj: Ö. A. Z. 1908, 269.
139. Literatura: »Altes und Neues vom Wischberg und Montasch. III. Der Nordturm des Montasch (2673 m). Erste Ersteigung.« ö. A. Z. 1911, 17.
140. Od desetih smeri in treh variant, ki so znane na Poliškem Špiku, sem prvi preplezal šestero smeri in dve varianti: Pristop s severa: 1. Špranjska pot*, 2. smer po severozahodnem razu*, 3. direktna severna smer*, 4. Hornova smer; pristop z zahoda, 5. pot iz Dogne; pristop z juga, 6. direktna južna smer*, 7. Brazzàjeva pot po vzhodnem grebenu, 8. smer s Škrbine v Strmali*, 9. Findeneggova pot, 10. smer čez Špik nad Zadnjo polico in Rdečo škrbino*. Variante se nanašajo na ostale tri poti po krakih žlebov. (Z zvezdico * zaznamovane smeri sem preplezal prvi.)
141. Navadna pot po vzhodnem grebenu.
142. Tedaj še nisem imel Eckensteiner derez.
143. Vse to je bilo pripravljeno za Dauphiné, za strme stene nad prepokami.
144. »V pogubo!« Ojcinger je vedno rabil italijanske besede, če je stal na italijanskih tleh.
145. Opast je molela najmanj 15 do 20 metrov z grebena. Videti je bilo, ko da se nanjo lahko napravi posebno gorsko turo.
146. V takih slučajih nimaš nikdar prav. Tovariši se nejevoljni in začudeni vrnejo, ker ne morejo razumeti toliko pretirane previdnosti enega tovariša. V trenutku pa, ko zapustite nevarno, plazovito mesto, mine seveda vsaka priložnost za zbadanje: »Vidiš, zdaj pa imaš!« Le na Mont Dolent, na Neuvaz plati, mi je bilo v zadoščenje, da so kmalu nato zagrmeli plazovi po vesini, na kateri bi morali hoditi ure in ure.
147. V teh furlanskih dolinah ni nosačev, le nosačinje. Možje delajo v tujini. Žene so tihe, delavne, nenavadno skromne, zmožne najneverjetnejših del. Okrog Bolaffia in mene se je na mnogih turah polagoma zbrala cela vrsta teh žena. Vsakokrat sta dve ali tri nosile najine male tovore. Z njimi smo dobro ravnali, prav tako plačali in uboga bitja so se tako zelo veselila, če so nas smela spremljati.
148. Glej Gstirner 1907, 282, in »Alpi Giulie« 1905, 35: »Jòf del Montasio (2752 m) (Prima salita invernale).«
149. To knjigo in opazke pišem brez njegove vednosti. To bo polom!
150. Dogovorila sva se, da odpotuje s poznejšim vlakom in mi proti večeru sledi v Pecol. Namesto njega je prišel pozno zvečer Piussi, ki ga je pričakoval, s pošto, da ga je v Sklužah (Chiusaforte) napadla slabost ter se je moral takoj vrniti domov.
151. Glej Gstirner 1907, 264.
152. Glej Gstirner 1907, 263 in »Alpi Giulie« V, 1900, 57. Mnoge naštete ture so omenjene v Gstirnerjevem delu.
153. Nevarnost plazov v zgodnjem poletju. Glej Gstirner 1907, 264 in »In Alto« XIII, 34.
154. Glej Gstirner 1907, 283 in »Alpi Giulie« III, 65.
155. To je zadnja kitica lepe koroške pesmi. Sem spadajo tudi naslednje kitice. Vsaka zaključi eno izmed treh otožnih kitic.
156. Dryas octopetala.
157. Biscutella laevigata.
158. Gentiana purpurea.
159. Gentiana acaulis.
160. Še eno izmed redkosti Črne prsti je doletela ista usoda: eryngium alpinum, lepo, kovinasto modro alpsko možino z visoko stolpasto glavo in nežnim, staromodnim, čipkastim ovratnikom. Nekdaj je stal na določnem mestu bohinjske plati s kobulniki in golo žlezano pomešan, majhen gozdiček teh cvetov. Danes ga komaj še najdeš. Težje je iztrebiti rožnordeči kačjak (scorzonera rosea). Poskusi izpuliti korenino!
161. Geranium argenteum.
162. Pozneje sem zvedel, da vodi od Bohinjskega jezera na Pršivec strma lovska steza.
163. Če ga hočeš dobro videti, sestopi malce južno od vrha.
164. Op. prev.: Vrh Ramornjaka.