Iz mojega nahrbtnika

Iz mojega nahrbtnika
Janko Mlakar
Spisal Janko Mlakar
Izdano: ′′Planinski vestnik′′ 25. januar 1900, leto 6, štev. 1, str. 4-7,

′′Planinski vestnik′′ 25. februar 1900, leto 6, štev. 2, str. 24-27, ′′Planinski vestnik′′ 25. marec 1900, leto 6, štev. 3, str. 40-43, ′′Planinski vestnik′′ 25. maj 1900, leto 6, štev. 5, str. 77-80, Planinski vestnik 25. junija 1900, leto 6, štev. 6, str. 92-95, ′′Planinski vestnik′′ 25. september 1900, leto 6, štev. 9, 139-142 ′′Planinski vestnik′′ 25. oktobra 1900, leto 6, štev. 10, 154-156, ′′Planinski vestnik′′ 25. november 1900, leto 6, štev. 11, 178-180

Viri: dLib 6/1

dLib 6/2 dLib 6/3 dLib 6/5 dlib 6/6 dlib 6/9 dlib 6/10 dlib 6/11

Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


I.

Kolikokrat sem si pač želel v dijaških letih nahrbtnik! Kadar me je bila nerodna torba ob rebra ali mi je pri plezanju zašla celo med noge, sem vzdihnil: „Oh, če bi imel nahrbtnik!" Toda zastonj se še mačke ne švigajo, ne pa da bi se celo nahrbtnik dobil. Po hrbtu ti že še kdo katero priloži, zastonj nahrbtnika pa tako ceno ne dobiš nikjer v prodajalnici. Denarja pa bore dijak tudi nisem mogel toliko potrošiti, da bi si nabavil močen, nepremočljiv nahrbtnik, kakršnega sem slišal hvaliti izkušene hribelazce. Res, stane ne ravno veliko, toda ako sem imel goldinar v žepu, sem delal že skoraj načrte za potovanje okoli sveta; da bi pa izdal za nahrbtnik toliko novcev, se mi je zdela prevelika potrata.

Kako sem se torej razveselil, ko me je rajni moj brat nekoč v začetku počitnic presenetil z lepim, močnim nahrbtnikom. „Janko", me je svaril zraven, "pazi, da se kje ne ponesrečiš, sicer mi bo očitala vest, da sem ti tudi jaz pripomogel nekoliko k smrti".

Te skrbi ga je rešila kruta smrt, ki ga mi je tako kmalu ugrabila. Umrl je mlad na letih, toda star na zaslugah. V cvetu mladosti je moral zapustiti svet, katerega lepoto je tako rad občudoval!

Kakor jaz, se je tudi on rad izprehajal po Dunajski cesti v Ljubljani. „Glej, Janko", mi je večkrat rekal, „kako krasno se vidijo Savinske planine, kako mogočno kipi Triglav v nebo! Oh, ko bi mogel tudi jaz kedaj na te vrhove, da bi videl, kako se razprostira domovina pred menoj; toda kaj hočem, ko me pa moja pluča ne puste gori!" Njegovo blago, za vse dobro vneto srce je tudi gorko bilo za krasni planinski svet; škoda le, da mu bolehavost ni dovolila, občudovati ga v njegovem osrčju.

Tvojemu blagemu spominu, ljubi brat, posvečujem te spomine, katere bom prinašal iz nahrbtnika druzega za drugim. Spomini bodo veseli; vendar ne zameri mi zato! Žalovati moram res ob tvojem ranem grobu, katerega je nemila zima že vklenila v snežen oklep; toda gotovo mi ne zameriš, ako si tešim žalost s prijetnimi spomini na čas, katerega sem preživel v zračnih višavah, v kraljestvu planin. Gotovo se tudi ti že raduješ v nebeških višavah, kamor je vzplavala blaga tvoja duša; vsaj na tem strmem potu te niso ovirale spone slabotnega telesa.

1. Na Veliki Klek!Uredi

Nenadoma me je zadela nepričakovana sreča, da sem dobil dvanajst dni dopusta.

Prva moja misel je bila: „Kam jo udarim letos?" Gotovo v planine, toda v katere?

Vzel sem zemljevid in začel meriti doline, lesti črez prelaze, plezati na gore, seveda vse le s prstom. Oko mi je ušlo na Veliki Klek.

„Starec", sem zamrmral nevoljno, „se li mi že zopet vsiljuješ! Gotovo bi me tudi letos rad vodil za nos. Čakaj, letos ti pa pokažem; gotovo te spravim podse". Torej na Klek, potem pa še kam drugam!

Tako sem modroval, napolnil nahrbtnik in rekel Postojini za nekaj dni: „Oj z Bogom pa zdrava ostani!"

Mahnil sem jo črez „gorenjsko stran" in zapustil vlak pod Stolom. Tu imam že izza davnih časov nekako postojanko, kjer se oskrbim z vsem, česar potrebuje pošten hribolazec. Najprej sem obiskal svojega nekdanjega profesorja, kateremu sem že večkrat pomagal sopsti, ko je nosil težo svojega telesa na Triglav. Gospod vam je hud hribolazec in zna lesti in plezati na vse načine: po dveh, treh, celo po štirih, po trebuhu, po hrbtu, po zadnji oplati, sploh vam je umetnik v plezanju. Natančneje vam pozneje kedaj opišem, kakor sva hodila na Triglav; samo bojim se, da bi mi v svoji ponižnosti ne zameril, ako bi raznašal njegovo turistovsko slavo po „Vestniku".

Sprejel me je prijazno kakor vselej in me še nekoliko spremil po cesti. „Janko, ne hodite še!" mi je dejal in pogledal z važnim obrazom proti oblakom, ki so se podili črez Stol; „malo še počakajte, da se vreme ustanovi, sicer bodete še tretjič gledali Klekovo megleno kapo. Sedaj je vreme izpremenljivo; nekaj časa dež, nekaj časa solnce; ravnokar bo začelo zopet deževati".

„Na gimnaziji sem te pač poslušal, ko sem bil pod tvojo oblastjo, sedaj pa lahko delam po svoji volji; tudi ne morem dva meseca čakati vremena kakor ti" — sem si mislil, rekel sem pa: „Ako tu dežuje, na Tirolskem morda solnce sije, sploh pa tudi tu ne bo več dežja" — tu mi je zaprla sapo krepka ploha.

„Nisem li dobro prorokoval", mi je rekel g. profesor samozavestno. „Ako hočete ravnati po mojem svetu, nikar ne hodite gledat, kako sneži v Turah; ako pa ostanete pri svojem sklepu, vam pa voščim srečno pot", in ločila sva se.

Bil sem pa precej moker, predno sem prišel pod gostoljubno streho gospoda Tomaža, starega svojega prijatelja. Toda že naprej povem, da je bil to edini dež na celem potovanju.

Kmalu sem zlezel v „jasli", ker sem moral biti drugo jutro že ob eni uri na nogah. Zbudil me je o pravem času — čuk. Toda vem, da vam moram vse „od konca" povedati, da me bodete umeli.

V dijaških letih sem bil namreč velik ljubitelj čukov ali pa njih sovražnik, kakor se že vzame. Zasledoval sem jih pridno, toda nobenega nisem mogel dobiti v pest. Čuki so pa menda zvedeli za to mojo slabost, in hodili so mi na oreh pred moje okno „prepevat". Navadno se je začel koncert po polnoči, in zbudil me je vselej. Zdelo se mi je, kakor da me hodijo zasmehovat, in sklenil sem se nad njimi maščevati; toda ostalo je pri sklepu, zakaj čuki so se me ogibali kakor pijanec vode; le po noči so mi hodili popevat. Tudi to noč mi je naredil tak spak podoknico, za katero sem mu pa bil hvaležen, zakaj zbudil me je o pravem času. V svoji skromnosti se je odtegnil moji zahvali in takoj odletel, ko sem odprl okno.

Ko sem se pripeljal v Trbiž, se je začelo malo zoriti. Mangart in Kraljev vrh s svojimi rtastimi sosedi sta silila iz jutranjega mraka kakor sence velikanov. Njih obrisi so dobivali vedno določnejšo podobo in kmalu so zažareli v žarkih vzhajajočega solnca. „Oh profesor", sem vzkliknil, „ti nisi nezmotljiv vremenski prorok", ko sem zagledal nad seboj razpeto jasno nebo. Samo ena meglica je še po njem veslala, objela tuintam kak vrh in slednjič izginila za Mangartovo glavo, ker nihče ni maral za njeno ljubkovanje.

V Beljaku sem pa že imel smolo. Moj načrt je bil namreč tale: Nameraval sem iz Beljaka z brzovlakom do Dolčan, kamor bi dospel četrt na deset, potem črez goro Izel v dolino reke Molne, k Sv. Krvi in odtod v Glocknerhaus, kamor bi prišel še do večera, drugo jutro pa na Klek. Ko sem zahteval vozni listek, mi je rekel blagajničar čemerno, da brzovlak sploh ne pride, in mi zaprl vratca pred nosom. Od vratarja sem zvedel, da je brzovlak skočil s tira in se tako poškodoval, da ne more naprej.

Poldrugo uro pozneje sem se šele odpeljal s poštnim vlakom. Vožnja je bila v začetku precej dolgočasna. Razgled iz okna me ni dosti zanimal, ker sem se po tej progi že večkrat vozil, družba v vozu mi pa tudi ni ugajala. Meni nasproti sta sedela dva bolj postarna turista in listala po Baedekerjih, pri nasprotnem oknu je pa sedelo nekaj že bolj jesenski gospici podobnega in pestovalo majhnega, grdega psa. Pomenkovala se je z njim, poljubovala ga na smrček, da se mi je že kar gabilo. Njej nasproti jo sedel v Špitalu mlad kmetiški fant, ki je ponosno vlekel iz male pipice in zasmehljivo gledal ljubkovanje te dvojice. Kmalu se mu je pa to že preveč zdelo; krepko potegne in pihne polna usta dima psu naravnost v gobec. Ščene srdito zalaja, njegova varuhinja pa potegne ročno fantu pipo iz ust ter jo vrže skozi okno; fant pa ne bodi len, zagrabi psa za vrat in ga pošlje za pipo. Vik in krik gospice se ne da popisati; komaj smo ji ubranili, da ni odprla vrat in skočila za svojim ljubljencem; fantu bi pa bila najraje oči izpraskala. Njemu v srečo se je ravno vlak ustavil, in pocedil jo je hitro iz voza. Tudi gospica je izstopila in hitela ob progi navzdol, da bi videla, kaj se je z „Amitom" — tako je bilo psu ime — zgodilo.

Ta tragičnosmešni dogodek je zbudil tudi imenovana turista iz molka, in pomenkovali smo se do Dolčan, kjer smo vsi trije izstopili.

Sklenil sem do Sv. Krvi se peljati, ker nisem imel veliko časa na razpolago; huda vročina in obilen cestni prah me tudi nista posebno vabila, da bi jo, peš urezal.

„Koliko časa vozite k Sv. Krvi?" sem vprašal mladega voznika. „V sedmih urah bodeva tam", mi odvrne. „Plačali boste tri goldinarje". „Kaj", sem se začudil, „tako počasi vozite, in za to polževo vožnjo naj vam plačam še tri goldinarje? Prijatelj, midva ne bova naredila kupčije, vsaj pridemo peš tja v sedmih urah".

„Mladi gospod, malo preveč se širokoustite", se oglasi neki hribolazec nekako karajoče, ko je polagal kosti svojega rojstva v mehke blazine rumeno barvanega landaverja, s katerim prevaža pošta turiste, ki se mu zaupajo. Toda mož je na pravega naletel.

„Gospod", sem rekel, „sedaj je ravno enajst; pet steklenic najboljšega vina, kar se ga dobi pri Sv. Krvi, stavim, da bodem zvečer o polšestih tam; pa še napajal bodem med potjo".

„Velja", pravi turist, „torej zvečer na svidenje v gostilnici Schoberjevi; prinesite s seboj veliko žejo".

„Gotovo", sem se mu odrezal, „gasil jo bodem pa na vaše stroške". Oni se je nejeverno zasmejal in nekaj odgovoril, česar pa nisem razumel, ker je bil voz že oddrdral. Kmalu je izginil v oblakih prahu, katerega sem moral žalibog jaz požirati.

II.

V vasi sem zavil s ceste po stezi navzgor črez goro Izel. Izbral sem si najbolj strmo, zato pa tudi najkrajšo pot na najbolj solnčni strani. Pripekalo je grozno, in prav oddahnil sem se, ko sem ves premočeni prisopel na vrh. Mikalo me je, da bi obiskal črešnjo, katero sem obiral pred par leti, toda nisem smel tratiti časa; tolažil sem žejno grlo, nadejaje se večerne pijače. Samo za par trenotkov sem se ozrl na zeleno Lienško ravan, na divje Dolomite, ki so s tankimi meglicami brisali svoje ostre nosove — menda so se tudi potili —, potem sem jo pa urezal nazaj na Koroško, odkoder so me že pozdravljali bleščeči ledeniki kakor starega znanca.

Molniške doline (Mollthal) ne bom popisoval, ker sem jo že v III. letniku „Vestnikovem". Izpremenila se ni še nič. Molna ravno tako še drevi svoje bele valove, slap Jungfernsprung tudi še skače po temni granitni steni, in cerkvica sv. Martina sameva še ravno tako romantično v jelševem gozdiču kakor pred leti.Samo na mostu črez Fleissbach se mi je ponudil užitek, katerega sem na prvi svoji poti skozi to dolino pogrešal. Ko senm namreč prvikrat stal na tem mostu, sem zagledal napis, ki me je poučil,da se iz tega mesta vidi Klek. Toda iskal sem ga zastonj — zavil se je tesno v meglen plašč. Letos sem ga prehitel; bil je popolnoma jasen. Videl sem ga že od več stranii, toda od nikoder se ne vidi v tako lepi obliki kakor odtod. Podoben je zares orjaškemu srebrnemu stožcu.

Toda stava! Dolgo se nisem smel muditi na mostu. Pospešil sem korake, in malo je še manjkalo do polšestih, ko sem odložil pri Schoberju nahrbtnik in palico. Pohvaliti se pa tudi moram, da sem jo jako hitro 'brisal. Pripekajoče solnce in dobro natrpani nahrbtnik sta me preveč skrbno varovala mraza, in oči sem si moral med potjo večkrat izbrisati, ker mi jih je zalival pot. Toda stavo sem dobil. Nameraval sem do sedmih s stavo si gasiti žejo, potem pa odriniti proti koči pod Klekom, kamor je bilo še dobri dve uri hoda. Najel sem tudi vodnika, ki mi je obljubil, da pride po noči za mano.

Pa delal sem račun brez krčmarja. Ura je bila že sedem, mojega nasprot-nika pa še ni bilo od nikoder. Tudi žejo sem si bil utolažil, toda žal, na svoje stroške. Slednjič sem se odpravil pod Klek, ker sam nisem hotel popolnoma po noči hoditi.

Pot je bila prijetna. Vročina je ponehavala, ker se je solnce že nagibalo za gore; na planinah so se vračale črede s paše, in ko sem prišel do kapelice sv. Brikcija, je zemljo že objel večerni mrak. Sedaj je pa Bog prižgal na nebu veliko obločnico, da razsvetljuje pot samotnemu potniku. Izza gora je priveslal mesec, in neštevilo zvezd je zamigljalo. Ko sem pa dospel na vrh ovinkov, v katerih se vije steza navzgor, sem obstal strmeč; nudil se mi je prizor, katerega vidiš redko v planinah.

Pred menoj se je lesketala Pastirica nepopisno krasna. Zdelo se mi je, kakor da zrem pred seboj širok veletok, kateremu se razburkami valovi svitajo v srebrnih žarkih blede lune. Noč je bila še precej topla. Tihoto, ki je vladala krog mene, je motilo le šumenje valov, katere je valil Pastirični potok globoko pod menoj. Mesec je svetil tako jasuo, da je bilo skoraj svetlo kakor po dnevu; vso okolico sem natanko razločil. S svojimi žarki je čarobno razsvetljeval robove, stebre, piramide, stožce, katere tvori ledenik, ko se strmo uliva raz gornjo Pastirico na spodnjo; kazali so se mi v najlepšem svitu. Nekako s strahom sem gledal Veliki Klek, ki se vzdiguje v strašni strmini neposredno iz ledenih Pastiričnih valov, ves vkovan v večni led, kakor njegovo vznožje. Kamorkoli sem pogledal, povsod se mi je belil nasproti samo sneg in led, iz katerega se le tuintam vzpenjajo temne granitne stene. Zdelo se mi je, da sem na najbolj za-puščenem, na najsamotnejšem kraju sveta; nič mi ni naznanjalo, da biva tu razen mene še kako drugo živo bitje. Toda ravno ta samota mi je napolnjevala srce s sladkostjo, katero uživa edino le on, ki pride iz vsakdanjega vrvenja, iz vsakdanjih skrbi v kraj, kamor svetni šum za njim ne more. čutil sem se popolnoma druzega;živel sera samo trenotku, zavedal sem se le užitka, katerega sem pogrešal, po katerem sem hrepenel leta. Želel sem vedno ostati na bregu ledene Pastirice, vedno uživati mir, ki vlada v vznožju mogočnega gospodarja Visokih Tur. Niti na misli mi ni prišlo, da sem doživel že tudi drugačne ure v njegovem kraljestvu, da mi je žvižgala burja okrog ušes in me obstrla s snegom in ledom, da sem bil vesel, ko sem prišel do človeških bivališč iz samote, ki bi bila lahko zame pogubna. Zakaj, gorje samotnemu potniku, ako ga zaloti na prostranih ledenikih ali na strmih stenah nevihta; v strašnih zametih obžaluje bridko, da je zapustil človeško družbo, obljudene kraje in se predrznil motiti ledene vršace v njih samoti. Takrat nisem mislil na to, ko se mi je oko radovalo nad čarobno krasoto Pastiričnega ledenika in njegove okolice; ves prevzet od tega občutka, sem hipno zaželel, da bi se mi ne bilo treba nikdar od njega ločiti. Tu se mora pač tudi najbolj razburjeno srce umiriti; zakaj kakor planine krepe s svojimi nevar-nostmi pogum in odločnost, takisto vplivajo tudi blagodejno s svojo samoto na srce ter vlivajo vanj mir, katerega med svetom težko najdeš. Kadar zrem po noči na raziskreno nebo, na katerem plava bledi mesec, spremljan od milijonov zvezdic, vselej me ponese domišljija na rob Pastirice, in moja duša se raduje ob sladkem spominu na čas, katerega sem preživel v krasni noči, na bregu bisera Visokih Tur.

Kako dolgo sem občudoval to krasoto, ne vem, pač pa sem prišel pol ure pozneje v Glocknerhaus, nego sem nameraval. Jedilna soba je bila že skoraj prazna, in prav mi je bilo ; zakaj jaz nisem bil razpoložen za šumečo družbo letovičarjev, ki napolnjujejo pogosto več dni ta planinski hotel.

Utrujen po dolgi poti, sem kaj sladko spal. Zjutraj ob dveh sva odrinila z vodnikom, ki je prišel ob enajstih po noči za menoj na Klek. Vodnik — ime mu je Peter — je prižgal svetilnico, toda kmalu jo je ugasnil, ker nama je mesec še dovolj razsvetljeval pot. Pri Franca Jožefa višini sva se spustila strmo navzdol na Pastirico. Ledenik je tu malo nagnjen; tudi razpokau ni bil nevarno. Samo sredi sem opazil široko razpoko; vse druge so bile tako ozke, da sem jih lahko prekoračil. Pot se mi torej ni zdela prav nič nevarna in tudi utrudljiva ni. Ako J)i se mi udajalo pod nogami, bi menil, da,hodim po ravnokar razorani njivi. Ledeni valovi se namreč ulivajo navzdol skoraj vzporedno, in ker so tuintam nekoliko začrneli, so res podobni brazdam na njivi. Na nasprotnem bregu ledeni-kovem sva zapazila dve lučci ; bila sta dva vodnika s hribolazci.

„Gospodje", je dejal Peter, „imajo kurjo slepoto, ker jim svetita vodnika v tako svetli noči."

Mož je imel menda prav; zakaj začelo se je že zoriti, ko sva še vedno videla, kako sta se luči pomikali po strmem pečevju.

Ko sva prišla črez ledenik na desni prod, bi pa tudi nama ne bila svetilnica odveč. V somraku je namreč pot precej nerodna. Dobro moraš paziti, da' ne vtakneš noge v kako razpoko med skale, katere pokrivajo ledenikov rob. Nekatere pečine so velike kakor male kmečke hiše. Vsled njih ogromne teže jih gotovo ne more uobena človeška moč premakniti. Toda česar ta ne more, sta storila led in mraz. Visoko gori v Kleku so se jima te pečine stoletja upirale; slednjič jih je vendar sovražna sila odtrgala, in z ogromnim ropotom so pridrevile navzdol. Sedaj jih vozi ledenik proti Sv. Krvi, kamor jih pa gotovo nikdar ue pripelje.

Prav zadovoljen sem bil, ko sva prišla iz tega „labirinta". Začela sva lesti črez precej strmo steno, na kateri menda sneg ne more obstati. Steza je izsekana na nekaterih mestih iz skalovja, drugod jo je preskrbela narava sama; slaba in nerodna je pa skozinskoz. Držala sva se, dokler je bilo mogoče, skalovja, ker je Klekov ledenik v spodnjem delu jako strm in razpokan. Kmalu je pa stena po-stala tako navpična, da sva bila prisiljena, stopiti na ledenik. To mesto je zazn-menovano z razbitimi steklenicami, jajčjimi lupinami in z drugimi enakimi stvarmi, katerih tudi hribolazčev želodec ne prebavi.

Vodnik mi je rekel, da treba tu počivati; sedel sem torej na skalo, in začele so noge počivati, usta pa delati. Med tem se je že skoraj zdanilo. Mesec je vedno bolj bledeval, zvezde so ugasovale, in zarja, ki je robila ostri vrh Kleku, je naznanjevala prihod presvetlega gospoda solnca. In res, kmalu so se razlili njegovi žarki po ledenikih, in zažareli so vsi vrhovi daleč na okoli. Ees, krasan je solnčni vzhod v planinah! Kdor ga je enkrat videl in ima čut za lepoto narave, ga nikdar ne zamudi, ako se mu nudi prilika, njegovo krasoto uživati.

Vodnik me je vzbudil iz občudovanja, prirožljal z derezami in rekel: „Sedaj vas pa podkujem." Ko mi jih je pritrdil na noge in me navezal na vrv, sva odrinila na ledenik.

III.

Lezla sva naravnost navzgor; posebno prijetno ni bilo, ker je ledenik jako strm. Pot mi je kapljal od brade, akoravno je brila mrzla jutranja sapa. Da, bilo jo tako mraz, da so mi potne kaplje sproti na obrazu zmrzovale; od brade — ker se nisem cel teden obril, sem jo imel za spoznanje manjšo, nego jo je nosil baron Ravbar — in od las so mi zato štrlele — ledene sveče, prave, pravcate ledene sveče, kakor vise o Sv. treh kraljih od kake slamnate strehe. Toda že naprej vem, da mi ne bode nihče verjel. Ako bi bil dobil kakega fotografa na ledeniku, bi se mu bil dal takoj naslikati ter sliko poslal v „Vestnik", da bi mi vsaj kdo verjel. Vendar upam še, da mi bodo verjeli vsaj vsi oni, ki poznajo mojo resnicoljubnost, da je bilo res tako, kakor sem pisal, in nič drugače. Čim bolj sva se bližala Orlovemu počivalu, tem neprijetnejša je bila pot. Dereze veliko pomagajo; ako jih nimaš, moraš včasih vzeti tudi roke na pomoč in lesti po štirih, kar po ledu gotovo ni prav zložno. Stopati moraš trdo in s celim stopalom, da osti derez primejo. Ako se spotakneš in te ne drži vodnik na vrvi, si izgubljen. Kakor blisk zdrčiš po ledeniku navzdol in se izgubiš v kaki razpoki, ki se odpirajo na spodnjem koncn. Ledenik je tu in pa tudi na levi grozno razpokan. Navpične ledene stene se dvigajo do sto metrov visoko; med njimi pa reže prepadi, ki so vsled velike globočine zagrnjeni v neprodirno temo. Ravno tam, kjer se steza — ako se smejo sledovi in vsekane stopinje tako imenovati ,— navzgor zavije, reži velikanska razpoka; malo neroden bodi, in že pobiraš svoje kosti borih sto metrov globoko.

Marsikatera potna kaplja mi je še zmrznila na bradi, predno sem prilezel do koče nadvojvode Janeza na Orlovem počivalu (3463 m). Jaz bi bil šel najraje naravnost na vrh; toda vodnik mi je rekel, da je dobro, ako malo počijeva, češ, da nama Klek gotovo ne ubeži, pooblačilo pa se tudi ne bo. In zares, tega se nama ni bilo treba bati; nebo je bilo tako čisto, da nisem na vsem velikanskem obzorju zapazil niti najmanjšega oblačka. Krasno se je lesketal križ na vrhu Kleka v solnčnih žarkih.

Stopil sem v kočo. Lanjsko leto so jo bili precej povečali; obednicaje sedaj popolnoma ločena od kuhinje. Toda meni se je prijetnejše zdelo, ko sta bili obe v enem prostoru; lani sem namreč lepo na gorkem sedel zraven ognjišča, letos me je pa v obednici zeblo kakor psa na verigi. Z menoj vred sta zmrzovala ona dva hribolazca, katerima je bil moj vodnik prisodil kurjo slepoto. Seznanili smo se hitro. Eden je bil iz Berlina — bil je na eno oko slep, drugi je bil pa prijazen Saksonec. Tožila sta mi, da nista mogla celo noč spati (prenočevala sta v Hoffmannovi koči), ker je neki gospod grozovito smrčal. Med tem pogovorom je prišel v obednico tisti grešnik, o katerem smo se menili; bil je tudi Prusak, rdeč in precej trebušnat. Verjel sem tovarišema, da je mojster v smrčanju, zakaj resonanca se mi je zdela velika. Žalibog, da sem moral zvečer tudi jaz njegov koncert poslušati.

Ko sem se bil nekoliko okrepčal z zavretim vinom, nisem več strpel v koči. Vodnik me je zopet „podkoval", navezal na vrv, in odrinila sva na vrh. Nekaj časa sva šla skoraj po ravnem; ledenik je le malo napet. Toda čim bolj sem se bližal Malemu Kleku, tem strmejša je bila steza; kmalu sem stal pred strmo ledeno steno, črez katero sem moral lesti na vrh. Palico sem odložil, ker me je pri plezanju le ovirala.

Nadaljne poti ne morem natančno opisati, ker je preraznolična. Sedaj sva morala plezati črez strme skale, sedaj zopet le po par decimetrov širokem ledenem grebenu; na obeh straneh so naju vabili po kakih 1500 m globoki ledeniki v svoje gostoljubne razpoke. Ako bi vse plezanje natanko opisal, bi mi morda celo škodovalo. Zakaj morebiti bere to kak hribolazec, ki je bil že na Kleku; on je pot našel vse drugačno, in obsodil bi me, da lažem — in to popolnoma po nedolžnem. Težko namreč najdeš dva hribolazca, ki bi ti enako popisala pot. In zakaj? Vsa pot od Pastirice do vrha Kleka je odvisna od vremena. Ako je padlo malo snega in je poletje vroče, moraš plezati po skalah, koder je drug hribolazec sekal v led stopinje, kadar je bilo dosti snega. Nekateri znameniti hribolazci pišejo, da je pot na Mali Klek najnevarnejši del cele poti; drugi pa zopet trde, da niso prebili do vrha Malega Kleka nobene posebne težave. Jaz se držim zlate srede. Prav velike nevarnosti in hudih težav tudi jaz nisem našel; toda vsega plezanja na Mali Klek pa tudi ne morem imenovati zložnega. Večinoma je še led pokrival skale; ako bi bil moral sam sekati vanj stopinje, bi bilo že sitno; toda prepustil sem to delo vodniku, sam pa gledal, kako so kosovi leda bliskovito drčali po ledenem pobočju na Pastirico, ki se je lesketala črez 1500 m pod menoj. Na najnevarneših mestih zo zabiti klini in napeljane vrvi. Tu sem pa že imel smolo. Na nekaterih mestih jih je namreč sneg skoraj popolnoma pokrival, in paziti sem moral, da si nisem nog vanje zamotal; po drugod so bile pa vrvi tako visoko, da jih nisem mogel doseči. Ako imaš pa vodnika in si trden v glavi, ne more se ti nič pripetiti. Seveda, če nisi prav nič hribolazca in ne moreš hladnokrvno gledati v 1000 — 2000 globoke prepade, spraviš lahko sebe in vodnika v smrtno nevarnost. Zakaj na nekaterih mestih ti vodnik ne more dosti pomagati, četudi te ima na vrvi. Ako eden izmed vaju pade, izgubljena sta oba. Zato moraš stopati trdno in varno; vsaka stopinja mora držati; Bog ne daj, da bi se oziral okrog sebe, sicer se ti lahko pripeti, da si v enem koraku globoko doli na Pastirici. Tudi roke moraš dobro rabiti, trdno se oprijemati klinov, skalnatih robov in držajev, katere ti seka vodnik v led. Omenil sem že, da je bilo krasno vreme; vkljub temu je burja tako brila, da sem se moral dobro opirati, da me ni odnesla. Ob slabem vremenu je ta pot res vratolomna.

Ko sva bila prišla na vrh Malega Kleka, sva zagledala pod njim one tri hribolazce, katere sva bila pustila še v koči. Predno so začeli lesti črez prvo ledeno steno, so obstali in se nekaj pogovarjali. Zdelo se mi je, da je enemu izmed njih srce upadlo, in da sili nazaj; in res, kmalu jo je ubral nazaj proti koči smrčavi Prusak. Kakor se je pozneje izgovarjal, mu je primanjkovalo sape. Meni se je pa zdelo njegovo početje neumljivo. Klek pred nosom, tako krasno vreme, in ne zlesti še par sto metrov visoko na njegovo plešo — to naj kdo drugi razume, jaz ne morem. Ako bi mi bil kdo ponujal v koči stotak pod tem pogojem, da ne zlezem na vrh, še pogledal bi ga ne bil,

Veliki Klek jo le 14 m višji od Malega; ako bi se šlo kar naravnost nanj, ne bi bila pot ne dolga niti nevarna. Toda ravno prehod z enega vrha na drugega je jako neroden. Med obema zija namreč do 40 m globok prepad, ki ga pa k sreči še precej izpolnjuje sneg, sicer bi ne bilo mogoče priti črezenj. Sneg tvori ozek greben, ki je včasih višji, včasih nižji, kakršno je pač vreme. čim višji je, tem lože ga prekoračiš. Dozdevalo se mi je, da je bil greben kakih 7 m pod vrhom Malega Kleka. Seveda oko v gorah navadno goljufa; pogosto se vidi visočina nekoliko manjša, nego je v resnici.


IV.

Spustila sva se z vrha navzdol. Tu moraš silno paziti. Ako ti izpodleti, zdrčiš črez tisoč metrov globoko na Pastirico; vodnik bi te le težko udržal. Pazno sem stopil na greben; širok je bil do 30 cm. Sneg so hribolazci, kateri so bili pred menoj na Kleku, stlačili, da je bil še precej trd. V novejšem času so črez greben izpeljali vrv, ki pa, kakor sploh vse vrvi na Kleku, malo koristi, ker je navadno prenizka, ali pa previsoka. Pogosto je niti ne vidiš, ker jo še sneg pokriva. Ko sem lezel črez, mi je bila pri nogah, tako da me je le ovirala. Greben je dolg le kakih šest metrov. Na sredi sem malo postal in pogledal na obe strani. Skoraj navpično pod menoj, 1500 m globoko, sta se bleščala na desni Pastirica, na levi pa Ködnitzkees. Dasiravno je ta pogled krasen, prijeten pa vendar ni; zato se nisem dolgo mudil na tem nevarnem mestu. Nekolikokrat sem si še z vsemi štirimi pomagal, in bil sem na vrhu!

Nikakor ne morem popisati čutov, kateri so me navdajali, ko sem stal na vrhu, na križ oprt; to se da le občutiti. Užitek, katerega ponuja razgled o lepem vremenu, presega gotovo vse, kar hribolazec pričakuje. Vse, kar sem prestal na poti, vse nevarnosti, katere sem prebil na obeh potih, so se mi zdele obilo preplačane. Dočim je na Malem Kleku burja žvižgala, je bilo tu tako mirno in toplo, da sem slekel havelok, ga pogrnil na sneg in nanj sedel. Nebo je bilo tako temnovišnjevo, kakor da bi bilo prepreženo s temnimi oblaki, ki napovedujejo hudo nevihto. Solnce je bilo nekako medlo; prav lahko sem vanj gledal. Nekateri trde, da so videli o belem dnevu celo zvezde; jaz jih nisem mogel zapaziti. Krasno, na popolnoma izreden način so se lesketali ledeniki. Njih barva ni bila ne zelena, ne bela, ne višnjeva, marveč popolnoma nedoločna, toda nepopisno krasna. In razgled, natančno ga vam ne morem popisati.

Skoraj navpično pod menoj se je bleščala Pastirica; izmed zelenih planin me je pozdravljal vitki zvonik cerkve Sv. Krvi. Takoj sem pogledal, če se vidi tudi selo Staniska, v katerem sem prvikrat videl Vel. Klek. In res, kmalu sem zapazil njegove male hišice na zelenem brdu. Sv. Kri in Staniska sta edina obljudena kraja, katera zreš s tega vršaca. Veličasten pa je bil pogled na neštevilne vrhe, ki so me obkroževali kroginkrog. Kamorkoli sem se ozrl, nisem druzega videl kakor vrh pri vrhu, ledenik pri ledeniku. V največji bližini med Kalško in Molnsko dolino se razprostirajo prostrana snežišča ogromne Schoberjeve skupine; iz njih se ponosno vzdigujejo Hochschober (3250 m), Petzek (3285 m) in Gr. Rother Knopf (3290 m). Dalje proti jugozahodu sem opazil sive Dolomite; takoj sem spoznal nekatere deloma s snegom pokrite vrhe, kakor n. pr. Antelao, Vedretta Marmolada, Monte Cristallo, Sorapis, Marmarole, same stare znance s prejšnjih potovanj. Na jugovzhodu sem pa našel svoje rojake, Karavanke in Julijske Alpe; izmed njih vrhov se je najlepše razročil, Triglav. Jaz ga sicer globoko spoštujem in se mu kot večletnemu znancu nočem nikakor zameriti; toda ko sem sedel na Vel. Kleku pa sem ga ugledal daleč in nizko pod seboj, sem se čutil silno vzvišenega nad njim. Na vzhodu se dviguje ponosno iznad grebena Nizkih Tur ostri Ankogel; zastonj sem pa iskal škrbino Korntauern žalostnega spomina, v kateri sem pred leti o polnoči norce lovil.

Na severni strani sem najprej zagledal vitki Vel. Wiesbachhorn (3570 m). Od nikoder se tako lepo ne vidi. Zdelo se mi je, kakor da se dviguje neposredno iz Pastirice. Ako bi lezel kak hribolazec nanj, gotovo bi ga moral s prostimi očmi zapaziti, tako razločno in blizu se je videl ta ves v sneg in led vkovani stožec. V sedlu med prednjim in srednjim Baerenkopfom sem opazil takisto strmi in ostri Kitzsteinhorn (3204 m). Na severu se je dalje tudi jako lepo videlo Kamenito morje; Watzmanna sem takoj spoznal na njegovem piramidi podobnem vrhu. V daljavi sem zagledal, akoravno ne prav razločno, celo Bavarske gore. Kmalu sem jim obrnil hrbet in se ozrl zopet na Tirolsko. Krenil pa sem s Koroškega na Tirolsko, da bi z večjo pravico užival ta razgled. Daleč nisem imel; malo sem se pomaknil navzdol in bil sem v Tirolah. Vodnik me je opomnil, naj se preveč ne premikam semintja, sicer zdrčim lahko na Ködnitzkees; tam boni gotovo čakal sodnjega dne v kaki razpoki.

Ker se še nisem hotel hladiti v ledenikih, sem zlezel zopet na vrh in se zaradi velike varnosti oprijel križa. Najveličastnejša skupina na jugozahodni strani je Ortlerjeva. Odlikuje se izmed vseh drugih po svoji visokosti in po prostranih ledenikih. Tudi Ötzthalske in Zillerthalske planine so se lepo videle. Vel. Venediger se mi je zdel tako blizu, da bi se bil kar nanj prestopil, če bi imel dovolj velik korak.

Kdor hoče videti celo Tirolsko naenkrat, naj zleze le na Klek. Tu vidiš vsa njena gorovja, reke seveda nobene, mesta tudi ne, dolini pa le dve, Kalško in Molnsko. Kazen Kleka ni morda gore v Alpah, ki bi imela tako obsežen razgled, in raz katero bi se videlo tako malo nižave. Nekateri trdijo, da so videli s Kleka celo Češki les; jaz sem sicer videl daleč na severnem obzorju nekaj temnega, če je bil pa to Češki les, ne vem. Tudi izza Ortlerja so kukali nekateri vrhi, bili so najbrže švicarski. Znani alpinist Payer je videl menda celo morje; imel sem razgled, kakor si boljšega ne morem želeti, morja pa nisem videl; zdi se mi, da ga zakrivajo Julijske Alpe. Celo Karpate in ogrske puste so hoteli nekateri videti; toda meni se dozdeva, da so le malo preveč in predaleč videli.

Kakšen je pa vrh, morda kdo ugiblje. Dva hribolazca ga enako ne popisujeta, razen če sta bila oba naenkrat na njem in nobeden ne — laže. Njegova oblika je odvisna od vremena. Večinoma je pokrit s snegom in ledom. Prostora na njem je pa tako malo, da sem komaj jaz na njem sedel, vodnik je bil že malo pod menoj. V največji sili bi se spravila nanj kakih 8—10 oseb. Kolovratiti pa po vrhu ne smeš prav nič; zakaj na vseh straneh pada silovito strmo v dolino. Na vrhu stoji lesena piramida in poleg nje dva metra visok železen križ, katerega so postavili l. 1880. v spomin srebrne poroke cesarja in rajne cesarice. Na Kleku je bilo že postavljenih več križev. Prvega so postavili l. 1799. na Malem Kleku; takoj leto pozneje so pa postavili še enega na Vel. Kleku. Bil je tudi železen in dva sežnja visok; na vrhu je stal pozlačen petelin, ki se je okrog svoje osi vrtel. Oba je ukazal postaviti škof Salm. L. 1826. sta oba izginila pod ledom. L. 1859. se je oni na Vel. Kleku zopet prikazal iz ledu, toda ves polomljen. Njegove ostanke hranijo menda pri Sv. Krvi.

Čudno se nam ne sme zdeti, da se je tudi Kleka oprijela pravljica. Na vrhu, pripovedujejo v Kalsu, je zakopana velika ponev samih cekinov; na njej sedi škrat in drži ključ v ustih; komur se posreči, da mu vzame ključ, vzdigne lahko zaklad. Meni se ni; kogar torej ne vleče lepota narave na Klek, polakomni se morda zaklada, da ga gre vzdigat.

V.

Zagleda l sem se že bil in nazijal, ko je prilezel šele enooki Berlinee gori. Štirje smo bili sedaj na vrhu, pa nam je že skoraj primanjkovalo prostora; zato sem jo pobral doli.

Navzdol se mi je zdelo nekoliko bolj sitno. Pod Malim Klekom sem srečal Saksonea, katerega je vodnik vlekel na vrvi kakor mesar tele v mesnico. Ko sem prišel v kočo, sem našel notri nekaj novih hribolazcev, ki so pa tako nemščino govorili, da so me kar ušesa bolela. Šel sem raje iz sobe in sedel na klop na južni strani koče. Nekoliko časa sem se radoval lepega razgleda, toda začel sem nekaj zaspan postajati, zato sem legel in sčasoma zadremal.

Zbudil sem se šele opoldne. Solnce je tako grelo, da je privabilo turiste in vodnike iz mrzle sobe. Kakega pomena je pač vreme za izlete! Pred letom bi me bila burja skoraj odnesla na Pastirico, in če sem nos vtaknil skozi vrata, sem se bal, da bi mi ne zmrznil. Sedaj sem se pa lepo solnčil na klopi! Vendar mi ni žal, da me je Klek prvikrat opeharil; vsaj sem izkusil, kako se leze nanj v lepem in grdem.

Vodnik me je opomnil, da lahko odrineva, ako hočem. Nagledal sem se, spočil in naspal tudi, zato sem bil takoj pripravljen na pot. Navezala sva se na vrv in jo mahnila proti Pastirici. Nadejal sem se, da se bom po ledu navzdol peljal, toda vodnik mi je odsvetoval, češ, da ni varno, ker so se vsled vročine odprle razpoke. In zares, zjutraj se mi je zdela pot zložnejša; sneg je bil tako kopen, da sem se večkrat do kolen vanj vdrl. Poprej še ni nobena razpoka križala poti, sedaj sva jih pa morala več preskočiti. Na nekem mestu se je ravno za nama podrl snežen most, katerega sva še srečno preskočila; hipoma je zazijala seženj široka razpoka. „Todi", je rekel vodnik, „ne bo noben hribolazec več lezel na Klek".

Vodnik me je opomnil, da lahko odrineva, ako hočem. Nagledal sem se,spočil in naspal tudi, zato sem bil takoj pripravljen na pot. Navezala sva se na vrv in jo mahnila proti Pastirici. Nadejal sem se, da se bom po ledu navzdolpeljal, toda vodnik mi je odsvetoval, češ, da ni varno, ker so se vsled vročine odprle razpoke. In zares, zjutraj se mi je zdela pot zložnejša; sneg je bil tako kopen, da sem se večkrat do kolen vanj vdrl. Poprej še ni nobena razpoka križala poti, sedaj sva jih pa morala več preskočiti. Na nekem mestu se je ravno za nama podrl snežen most, katerega sva še srečno preskočila; hipoma je zazijala seženj široka razpoka. „Todi", je rekel vodnik, „ne bo noben hribolazec več lezel na Klek".

2. V Hofmannovi koči (2438 m).Uredi

Koča stoji na jako lepem prostora. Bazgled na Klek, Pastirieo, ledenike in na venec nebotičnih vrhov, ki jih oklepa, je mnogo veličastnejši nego s Franca Jožefa višine. Nad kočo se razprostira lepo obraslo rebro Fuscherkarkopfa; imenuje se Gamsgrube in je jako znamenito spričo redkih planinskih rastlin; zato je nazivljejo tudi „vrt Pastirice", ki ga botaniki obiskujejo kaj radi. Jaz jim nisem šel v škodo, zakaj rastlin poznam malo in zato jih tudi dosti ne iščem in ne nabiram. Razen salate in krompirja, bodisiže pečenega ali v oblicah, me zanima le še par drugih navadnejših „rož".

Koča je velikega pomena posebno za bribolazce, ki hočejo v dolini Kaprun in Fusch. Prvo je postavil nadvojvoda Ivan 1. 1833., toda razpadla je kmalu. Hofmann in Studi sta jo 1. 1869. postavila na novo. Po Hoimannovi smrti v bitki pri Sedanu so jo prekrstili v Hofmanuovo kočo. Prostorna ni posebno; obednica, spalnica in kuhinja je vse v enem prostoru. Stalnega oskrbnika v koči ni, vendar je malokdaj prazna. Skoraj vsak dan pridejo vanjo vodniki in nosači.

V koči sva našla starega nosača iz Glocknerhausa. Prinesel je s seboj nekaj konserv in steklenic piva. Gotovo so v Glocknerhausu zvedeli, da nameravam v kočo, zato so jo hiteli oskrbet z brašnom. Vodnik je šel po moj nahrbtnik, jaz sem pa zamenil črevlje z velikimi copatami, kar je utrujenim nogam jako dobro delo. Pred kočo sem legel v travo in se pogovarjal z nosačem, ki je delal trske. Ko sem pa zvedel, da se nad kočo dobe pečnice, me je minila vsa utrujenost, in kar v copatah sem lezel po strmem rebru. Kmalu sem jih nabral precej velik šopek; bile so pa bolj začrnele in majhne. • Lezel sem vedno više in šele, ko sem prišel do melin, sem zapazil, da sem se preveč oddalil od koče. Ker se mi ni nikamor mudilo, sem legel pod strmo steno .v dišečo travo. Imel sem prekrasen razgled na Pastirieo. Bazen Kleka vidiš od tod jako lepo Johannesberg. Ves je snežnobel, niti najmanjše temne proge ne zapaziš na njem. Nalik ogromnemu stožcu se dviguje iz gornje Pastirice, ves vkovan v večni led.

Ko sem prilezel nazaj v kočo, sem jo našel skoraj polno. Okrog mize so sedeli enooki Berlinec, Saksonec, smrčavi Prus in še neki drugi hribolazec. Bil je še jako mlad, ker mu je ravnokar začel pod nosom poganjati mah, katerega je pa ves čas pulil in vlekel, kakor bi ga hotel rabiti za jaslice. Vsi smo nameravali prenočiti, zato je bilo najpametnejše, da smo se seznanili. Naš novi tovariš je bil visokošolec. Govoril je silno veliko, gotovo se je zraven dosti lagal. Vsaj jaz mu nisem dosti verjel; zakaj pregovor pravi: kdor veliko govori, ali veliko ve, ali pa veliko laže; prevelike vednosti mu pa nisem prisojal. Hvalil se je zelo.

„Pomislite", je rekel, „v dveh dneh sem prišel iz Dolčan do sem. Včeraj sem prišel do Sv. Krvi, rabil sem komaj osem ur; famozen korak imam, kaj?"

„Ne posebno", se oglasim, „jaz sem včeraj rabil le dobrih šest ur".

„Nemogoče", vzklikne on.

„Cisto mogoče", mu odvrnem, „ker je tudi res. Ste li srečali nekega bolj priletnega turista? Ne ? S tem sem stavil za par steklenic, da pridem poprej k Sv. Krvi peš, nego on z vozom. Stavo sem dobil, toda pil pa ne , ker se mi dotičnega gospoda ni ljubilo čakati."

Dijak je še vedno zmajeval z glavo; gotovo me je sodil po svojem kopitu. Malo sem ga bil sicer pohladil, toda kmalu je začel zopet praviti o svojih „piramidalnih, famoznih" turah. Bil je menda že povsodi. V Trstu se je kopal z morskimi volkovi, Matterhornu je sedel na nos (če je videl Benetke, ni povedal) in v Severnem morju je kitom puščal. Seveda verjel mu ni nihče. Zakaj spoznali smo, da je on eden izmed onih prikazni v hribolastvu, katerih se zlasti okrog zložnih alpinskih hotelov nikjer ne manjka. Navadno pohajajo celi dan s cepinom v roki okrog in gledajo na vreme; posedajo na verandi in se resnega obraza zgovarjajo z vodniki. Pripravljajo se na najtežavnejše ture, na katere se pa nikdar ne odpravijo. Ako je vreme grdo, že tako ne morejo nikamor; če je pa lepo, jih pa črevelj obtišči, ali se jim pripeti kaj podobnega, da niso za pot. Vkljub temu pa pripovedujejo, da so bili na najtežavnejših vrheh, akoravno se zboje vsakega količkaj težavnega prelaza. Našega novega znanca smo takoj prišteli takim hribolazcem. Rekel je, da ne pojde na Klek, ker ga črevelj tišči, zato hoče v Lienz, da mu ga tam popravijo.

Zvečer smo še nekaj časa v mesečini občudovali ledenike, potem smo se pa odpravili k počitku. Vodniki so šli pod streho, mi pa na žimnice. K sreči sem dobil prostor na koncu pri oknu. Zraven mene je legel dijak, zraven tega je položil svoje ogromno telo smrčavec; nekako vdan vse, kar ima priti, se mu je pridružil Saksonec, k steni se je pa zleknil „enooki" godrnjavec. Drugi dan je bilo treba vstati ob dveh, toda spanja nisem dosti pričakoval, ker sem vedel, da ne zatisnem očesa, ako bo Prusak smrčal. Za vse slučaje sem si pripravil na okno steklenico vode.

Ni še preteklo pol ure, in že je pretresalo kočo grozovito smrčanje.

„Ako bo celo noč tako godel", se oglasim, „ne bodemo imeli prav nič spanja".

„Saj smrči kakor vol", zagodrnja enooki, „že drugo no'č ne morem spati zaradi tega neotesanca".

„Počakajte, ljubi gospodje, jaz ga bodem zbudil in prosil, da naj ne smrči tako hudo", je predlagal vedno prijazni Saksonec.

„Sunite ga pod rebra, da bo odletel z žimnice", je zagodel enooki.

Med tem gaj e Saksonec že budil. „Gospod doktor", ga je klical ljubeznivo, „nehajte malo smrčati, da zaspimo". Toda doktor je mirno naprej žagal. Prišel mu je na pomoč enooki. Malo se je iztegnil in dregnil doktorja pod rebra, da se je kar zaletel v dijaka.

Sedaj se je pa zbudil. „Kdo me je sunil", je začel vpiti.

„Prosim, gospod doktor", ga je miril Saksonec, „smrčali ste, in zato . . . ". Dalje ni prišel, ker mu je doktor sapo zaprl. Tako mu je priložil, da je kar padel na Berlinca. „Pritožil se bodem", je vpil.

„Jaz se bom", je kričal Berlinec, „ker nas motite s svojim smrčanjem".

„Plačal sem prenočišče", se je drl doktor.

„Pa ne za smrčanje", mu jo je zabrusil enooki.

„Prosim, gospod doktor", je zopet vmes posegel Saksonec, „saj vas ni nihče sunil; moj tovariš se vas je samo malo dotaknil, da bi vas zbudil. Sploh pa, oprostite nam to predrznost: Nihče vam ne brani smrčati, samo malo počakajte, da mi zaspimo, potem pa smrčite, kakor vam drago". „Tako, tako", mu je oni odvrnil porogljivo, „še čakal bom, kdaj se bo zljubilo vaši milosti zaspati".

VI.

Nekoliko časa je bilo nato mirno, in že smo mislili, da pridemo vendarle č.t) zaželjenega spanja; toda ta up nas je varal: koncert se je pričel, predno smo bili mi popolnoma zaspali.

„Grom in strela", zakol ne enookec, „ali res ne bo zopet celo noč miru? Sunite ga, da tudi 011 ne bo spni, če mi ne moremo".

Toda Saksonec — njemu je veljal ta prijazni opomin — ga ni hotel ubogati, ker je še čutil plačilo, s katerim ga je poprej doktor nagradil za tako delo usmiljenja. „Počakajmo malo", je rekel, „morda neha smrčati. Ako ga zbudimo, bo zopet kričal".

„Gospodje", se oglasim sedaj jaz, „spati ne moremo; ako vam je všeč, pošalimo se malo, pa nam noč hitreje mine. Spustil bom doktorju par kapljic vode lja nos, in ko se zbudi, začnimo vsi smrčati".

Predlog moj je bil enoglasno sprejet. Mesec je ravno skozi okno svetil na ležišče, da sem natanko razločil doktorja. Ležal je vznak in imel usta na stežaj odprta. Vzel sem z okna steklenico in mu spustil nekoliko kapljic vode v usta. Toda ni se zbudil; malo je pomlaskal z jezikom, posrebal vodo in začel še huje smrčati. Sedaj sem mu pa polil nos, in to je pomagalo. Nehal je smrčati, zato smo pa mi začeli kakor na povelje.

„Kdo me je polil?" je zavpil doktor. Odgovoril mu ni nihče. Potrpežljivost ga je minila kmalu; stresel je Saksonca in kričal nad njim, da je takoj pozabil, da mora smrčati.

„Jaz vas nisem polil", je hitel, „obrnite se, prosim, na kakega drugega izmed gospodov."

„Gospod doktor", oglasil sem se jaz, „pustite gospoda v miru in ne dol-žite nikogar po krivem; komu bi pač prišlo na misel, da bi vas polival! Najbrže dežuje zunaj, streha je slaba, in morda vam je na ta način kaka deževna kaplja kanila-na obraz".

„Pojdite k vragu s svojim dežjem; saj je zunaj svetlo kakor po dnevj". zadri se je doktor.

„Morda se je pa na stropu prevrnila kaka posoda z vodo, sedaj pa kaplja skozi", predrznil sem se pripomniti.

„No, to je že verjetnejše", je odvrnil, „jutri se hočem prepričati, in če je stvar taka, pritožim se v knjigi".

„Rekši tako, pa leže nazaj in zopet zažaga", pel bi Homer, seveda v lepših verzih nego jaz.

Enookec je zopet začel gosti. „Potrpite malo", tolažil sem tovariše, „da malo trdneje zaspi, potem ga zopet zbudim." Doktor je polagoma zopet legel na hrbet, odprl usta in vlekel dreto, da bi si ta obrt lahko zavaroval s patentom. Sedaj je zopet prišel zame čas delovanja. Vzamem steklenico, se iztegne črez dijaka in jo nagnem. Tedaj se zgane, dijak ter me zadene v roko, in lot iok, lok je drla voda doktorju naravnost v odprto žrelo.

„P.......," je zavpil in .planil z ležišča — jaz sem že ležat' na sv..j«-m prostoru — „kdo mi je vlil vode v usta?1" Sedaj se je pa spravil nad t no ikeSJ in kričala sta, da se je koča tresla.

„Ako ne mirujete", se je drl enookec, „vržem vas iz koče na ledenik, da ga s svojim trebuhom prebijete; tam lahko kričite in smrčite, kolikor hočet

Da mu doktor ni ostal dolžan nobene besede, se razume samo ob sebi. J;u sem se pa začel bati, da ne bi nastal kak tepež, potem bi me še vest pekla, da sem jaz kriv prelivanja krvi. Zato sem ju začel miriti, dijak in Saksonec sta mi pa pomagala. Slednjič se nam je vendar posrečilo, da smo ju spravili narazen.

Doktor je potem zopet legel z zatrjevanjem, da hoče zjutraj na vsak način zvedeti, kdo ga je napojil, in da se dotičnemu ne bo dobro godilo. Vsled razburjenosti ni menda mogel zaspati, zato nas ni motil več s smrčanjem. Nekaj ur spanja smo vendarle ujeli.


3. Črez Riffltkor v Kaprun.Uredi

Najlepši in najzanimivejši izmed prelazov, ki vodijo iz Molnske doline na Solnograško, je gotovo Rifflthor (3090 m). Leži med Prednjim Barenkopfom (8258 m) in Visoko Riffl (8342 m) ter drži v dolino Kaprun. Žel. 1832. je nadvojvoda Ivan poskušal tod črez Ture, toda poskus se mu je ponesrečil, ker je bil ledenik Karlinger preveč razpokan. Pot je posebno zato jako znamenita in lepa, ker vodi črez dva največja ledenika v Visokih Turah, namreč črez Pastirico in Karlinger.

Tudi jaz sem si izbral ta prehod. Ob treh me je vodnik poklical; tudi eno-okec in Saksonec sta se izkobacala z žimnic in se pripravljala na pot; hotela sta namreč črez Pfandelscharte v dolino Fusch. Doktor je zopet žagal, in bolj nalahko mu je pomagal dijak. Napravljali smo se kolikor mogoče tiho, ker hišni red zahteva, da se potniki ne smejo motiti v spanju. Enooki Berlinčan je bil še precej dobre volje, ker je za par ur zatisnil oči. Moje poskuse z vodo je imenoval „fa-mozno idejo". Jaz bi sicer doktorja srčno rad prosil odpuščanja, toda hišni red mi je prepovedoval ga zbuditi; pustili smo ga torej z dijakom vred v Morfejevem objemu in natihoma zapustili kočo. Pred kočo smo se ločili.

Midva z vodnikom sva jo urezala skozi Gamsgrube. Bila je jako krasna noč. Mesec je svetil tako jasno, da kar nič nisva potrebovala svetiluice. črez kake pol ure sva stopila na Gornjo Pastirico. Odtod občuduješ lahko prekrasni, do 30 m visoki strmec, po katerem se spušča Gornja Pastirica na Srednjo. Navpične ledene stene se lesketajo v različnih barvah, ogromni ledeni stolpi se dvigajo iznad ledenika, okroginokrog pa reže temne, globoke razpoke. Gorje hribolazcu, ki bi zašel v ta kraj; gotovo bi žalostno umrl v kaki razpoki. Gornjo Pastirico meje od Srednje .trije Burgstalli: Visoki (¿066 m), Veliki (2915 m) in Mali (2725 m). Podobni so trem ogromnim pečinam sredi ledenega morja. Njih stene so do 200 m visoke. Hribolazci jih obiskujejo zaradi lepega razgleda na Pastirico in njene razpoke.

Še enkrat sem se ozrl na Klek, katerega so že zlatili žarki vzhajajočega soluca. Kolikor dalje sem ga gledal, toliko veličastnejši se mi je zdel. Cele ure bi občudoval njega in njegove sosede, vendar bi se še ne nasitil njih lepote. Toda moral sem naprej. Ko sva prišla mimo Visokega Barenkopia, sva zagledala pred seboj prostrano ledeno dolino. Klek se nama je že skril; na desni so se vzdigo-' vale izza škrbine Fusch erkarscharte (2882 m) lahke meglice, ki jih je veter naglo zgrabil, jih podil okrog Burgstallov, ob katerih so se raztrgale in se polagoma porazgubile. Iz doline Fusch so se odbijali solnčni žarki, v katerih so žareli ledeni • vrhovi daleč naokrog; v daljavi se je lesketal Pastirice rob, kakor bi bil pozlačen, Johannisberg se mi je pa zdel podoben velikanski ognjeni igli. Zares, krasnejšega pač ni nego jasno jutro na ledeniku, obrobljenem z nebotičnimi velikani.

Brez vsake težave sva korakala po ledeniku. Bil je tako zmrzel, da nama je^ kar škripalo pod nogami. Tuintam so se vlekle po njem dolge, temne proge. „Grez par dni", opomnil je vodnik, „se odpro tod široke razpoke, katere bo treba obiti. Midva sva naletela na ugodno vreme; toda nazaj bodeva imela že slabšo pot; na nekaterih krajih se popoldne odpro razpoke, in udiralo se nama bo pod nogama". »

Po zmerno napetem ledeniku sva dospela na Eifflthor. Sedla sva, da bi se malo odpočila. Prelaz je popolnoma pokrit z debelim ledom; niti v najhujšem poletju se ne prikažejo tla skozi led. Eazgled je pa jako lep. Johannisberg vidiš odtod zopet drugačen; podoben se ti zdi velikanski ledeni piramidi brez najmanjše temne proge. Pred nama se je širil ledenik Karlinger s strahovitimi razpokami. Na levi sem zapazil Kaprunerthorl (2634 m) in stezo, ki vodi v Kaprun. Izmed gora se mi je zdel najlepši Wiesbachhorn, za katerim pa giede ostre oblike ne zaostaja daleč Kitzsteinhorn (3204 m); tudi Hochtenn (3369 m), Visoki Eiser (3204 m) in Mali Eiser (2901 m) so se lepo videli. Daleč proti severu je pa sinjelo sivo Kamenito morje, izmed katerega se dvigujeta VVatzmann (2728 m) s svojimi tremi roglji in Hundstod (2580 m). Vodnik mi je kazal tudi Zellsko jezero; toda meni se ni zdela tista modra proga, katero mi je kazal, podobna njegovi gladini. Ko sva se nekoliko okrepčala, sva začela lesti navzdol po ledeniku Karlinger, ki pa je ves muhast. Vodnik mi je rekel: „Der Karlinger ist ein verliichster Kerl, ihm ist nie zu trauen". Že njegov početek je čudovit. Kjer namreč zdaj on dela hribolazeem preglavice, razprostirale so se v starodav-nosti lepe, rodovitne planine, ki so bile last dveh kmetov. Nekoč sta se sporekla zaradi mej; nastal je nato velik prepir, ki je rodil mnogo jeze, sovraštva in pre-klinjevanja. Božja kazen pa ni izostala. Ledenik, ki se je do takrat nad planinami lesketal, se je začel nenavadno hitro navzdol pomikati in kmalu je pokril polovico planin. Sedaj sta se nasprotnika pomirila in izkušala sta z združenimi močmi ubraniti vsaj ostalo posest požrešnemu ledeniku. Toda zastonj! Vse planine je pokril debel led. Ker sta pa bila tako predrzna, da sta se ustavljala s silo Božji pravici, sta za kazen vkleta v ledenik in ga bodeta morala do sodnjega dne porivati proti dolini. Ljudstvo ju imenuje zato Keesschieber.

Karlinger je za Pastirico največji ledenik v Turah. Poprej je segal skozi vso dolino notri do Salice, in še sedaj je dolg do pet kilometrov, širok pa do tri kilometre. V dolenjem delu je strahovito razrit; tudi na sredi in zgoraj je zaradi mnogih in velikih razpok jako nevaren. Večkrat je tako razpokan, da sploh ni mogoče preko njega.


VII.

Jaz sem imel še precej dobro pot, ker so bili sneženi mostovi, ki vodijo preko razpok, še zmrzli. Samo eden se je udri, pa šele potem, ko sva bila prišla že črez to krajino. Pot je sicer nevarna, pa vrlo zanimiva. Zdaj ležeš previdno črez snežene mostove, zdaj greš ob široko zevajoči razpoki, da si poiščeš prehoda, zdaj moraš zopet sekati stopinje v ledeno steno. Kaj lepo se vidijo one razpoke, ki so tako široke, da jih obseva solnčna svetloba. Prekrasno se izpreminjajo zelenkaste navpične ledene stene v solnčnih žarkih, ki pa ne morejo nikjer prodreti do dna. Na nekaterih mestih vežejo velikanski sneženi oboki nasprotne stene in tvorijo tako nekake ledene votline. Po vrvi sem splezal v eno tako „ledenico". Ker je solnce od strani sijalo vanjo, so se blesketale stene, kakor bi bile sestavljene iz samih briljantov in smaragdov. Ko se v poznem poletju podero ti oboki, je pač težko priti črez ledenik, zakaj skoraj povsodi ga križajo velikanski ledeni prepadi in tako široke razpoke, da jih ni mogoče preskočiti. Brez vrvi pa ni nikdar varno lesti preko njega. Odvezala sva se šele, ko sva prišla popolnoma črez ledovje. Potem sva jo pa udrla po skalovju navzdol in kmalu sva bila v koncu Kaprunske doline na Moserbodnu, ki se lahko imenuje biser Visokih Tur.

Nad 2000 m visoko se razprostira tu ljubka, skoraj popolnoma ravna plan, lepo porasla z mahom in z redko nizko travo. Odtoki z ledenikov se razlivajo po njej v majhnih potočkih, ki se družijo v potok Kaprunerache pri Hohen-burgu, kjer je vhod v Moserboden. Okroginokrog se dvigujejo vrhovi črez 3000 m visoko. Ozadje je popolnoma zadelano s Karlingerjem, ki kipi neposredno iz doline. Visoka Riffl, Barenkopf, Glockerin (3420 m), Bratschenkopf (3497 m) mole svoja ledena temena v sinje nebo, z njih pleč pa se ulivajo premnogi ledeniki po silni strmini navzdol, nad vsem pa kraljuje vitki stožec Wiesbachhorna. Tajna tihota biva v tem, od sveta popoluoma odločenem kraju. Moti jd le žuborenje potokov, tuintam tudi grmenje plazov, ki se trgajo visoko v ledenikih.

Sedel sem na mahovito skalo, zrl na zelenkastomodre ledenike in sanjaril . . . Kar me je neprijetno zdramila glasna govorica. Ozrem se; blizu mene je že prispela družba elegantnih gospodov in dam, oboroženih s solnčniki, lornjeti, monokli, slikarskimi in fotografskimi pripravami i. t. d. Iz planinske idile, iz divje romantike sem bil takoj prestavljen v suhoparno moderno življenje. Planil sem po palici, in hajdi naprej!

Ljubkost doliue iu divja lepota ledenikov privabita leto za letom več turistov na Moserbodeu. V novejšem času so postavili v začetku doline hotel, ki te zadovolji, če si še toliko razvajen. Vanj lahko prijašeš iz Kapruna na muli ali se pa pripelješ z vozom po zložni poti, —tega ti pa ne svetujem, ako nisi posebno petičen. Zato pa najdeš tudi tik Karlingerja dame iu gospode, ki se izprehajajo s solnčniki v rokah in z rumenimi cipelami na nogah.

V hotelu sem se poslovil od vodnika in par desetakov, potem sem jo pa mahnil naprej, olajšan v žepu, zato pa obtežen na hrbtu, zakaj nahrbtnik se me je zopet oprijel, kakor komar konja. Mimo lepega slapa sem prišel po strmi kolovozni poti na Wasserfallboden (1580 m). Tudi ta del Kaprunske doline je jako lep. Popolnoma raven, je poln lepih planin, po katerih se pase neštevilo govedi. Dočim na Moserbodnu prevladuje divja romantika, se razgrinja tod prijazna planinska idila. Ko še ni bilo tam hotela, so prenočevali na Wasserfallbodnu hribo-lazci le v Rajnerjevi in Orglerjevi koči; takrat sta bili bolj preprosti, sedaj sta pa podobni malima hoteloma.

Ko sem prišel na konec praga, sem že zagledal pred seboj Kaprunsko in Pincgavsko dolino; tudi Watzmann me je zopet pozdravil in se otresal sitnih megel, katere so mi ga hotele zakriti. Pod seboj sem uzrl hotel Kesselfall-AIpen-haus (1033 m), ki stoji že v Wiistelau, na tretjem pragu Kuprunske doline. V neštevilnih ovinkih se vije pot do njega. Udri sem jo kar naravnost navzdol. Seveda bi bil skoraj tudi tu v nesrečo. Pri nekem ovinku sem skočil črez škarpo in kmalu bi bil podrl mulo, voziček in kar je bilo v njem. Nekaj je zakričalo s tankim glasom, nekaj pa zaklelo s debelim, toda utegnil se nisem niti ozreti, tako sem bil zagnan. Drl sem kakor plaz naprej in se ustavil šele pri hotelu. Ozrl sem se nazaj. Visoko nad menoj je vlekla klavrno majhna mula voziček na dveh kolesih, v katerem je sedela precej obširna dama — bilo jo je poln voz; za njo pa je sopihal nič manj rejen gospod, ki si je brisal pot z velikansko ruto, katero bi jaz gotovo lahko rabil za rjuho.

Ker sem bil tako srečen, da nisem napravil nobene nesreče, in sem precej zaslužil, ker se nisem vozil, sklenil sem se napiti.

Stopil sem na senčnato verando, kjer je sedelo že precej gostov. Gledali so me kakor medveda. Seveda me to ni zmotilo. Sedel sem široko za mizo in pozvonil, da je priletelo naenkrat pet natakaric, menda vse, kar jih je bilo v hotelu.

„Liter vina"! sem ukazal. Da bi videli, kako sem jim sapo zaprl! vse je utihnilo po verandi. Slednjič vendar ena izpregovori in reče: „Tu se ne toči vino v litrih, ampak se dobi samo v steklenicah".

„V takih-le"? vprašam in pokažem na sosednjo mizo; bile so tako majhne, da bi skoraj mislil, da so v njih zdravila „No", ji rečem, „ako je pa stvar taka, prinesite mi jih kar štiri, da vam ne bo treba vedno donašati, in če imate kruhe tudi v taki „fasoni", prinesite mi jih en ducat".

Kmalu je stalo vse na mizi, in začel sem delati. Nekdo mi je voščil dober tek, zahvalil sem ga za prijazno besedo, toda tek sem dobil šele, ko sem vse pospravil in sicer dvojen, enega v želodcu, drugega pa v podplatih — ko sem plačal. Ako me še kdaj noga zanese v ta kraj, ognil se bodem hotela daleč naokrog in se napil vode; to bo gotovo ceneje, saj te stane tudi samo 60 h, ako si ogledaš slap Kesselfall. V velikanskem skoku se meče potok v globoki in temni Ebenwaldkessel; velika množina vode dela slap še mogočnejši. Pred leti si ga je vsakdo lahko ogledal zastonj, sedaj si ga je pa osvojil ta preklicani Alpenhaus, ki stoji skoraj tik njega. Naredil je stopnice h kotlu in napeljal električno svečavo. Po noči ob razsvetljavi se slap neki jako lepo vidi. Jaz nisem utegnil čakati noči, ker je solnce stalo še visoko, pa tudi prenočevati nisem hotel v hotelu, ker sem se bal, da bi mi zjutraj ne vzeli nahrbtnika in palice ter me poslali po od-gonu domov.

Skozi lepi hotelov park sem prišel na cesto, ki drži po lepem senčnatem gozdu „Ebenwald", kateri pokriva velik del Wiistelaua. Imenovani prag zaključuje Kesselbtichel, skozi katerega si je izdolbla Kaprunerache globoke tesni. Pred šestimi leti so naredili mostove skozi nje in jim nadeli ime „Sigmund-Thun-Klamm". Vzradostil sem se, ko sem s prašne ceste pri Bilinskega mostu stopil vanje.

Ead bi dostojno popisal te tesni, pa jih ne znam. Kdor bi rad vedel, kakšne so, naj jih gre gledat; ako mu je pa preveč od rok, naj gre v Vintgar; slapove naj si misli malo večje, tesni krajše, zato pa tudi tesnejše in temnejše, mostove še više ob stenah izpeljane — in vedel bo natanko, kaka je „Sigmund-Thun-Klamm". Satno tako moker ne bo prišel iz Vintgarja kakor jaz iz Thunovih tesni. Izhod zapira hiša, v kateri moraš plačati vstopnino, oziroma „izstopnino" • Ustrašil sem se nehote, ko sem zagledal zraven blagajnika — orožnika. To dela slaba vest; spomnil sem se namreč svojega smrčavega prijatelja iz Hoftinannove koče. Kaj bi bilo, ako bi bil dobil v Zellu zastonj prenočišče, akoravno nisem tja nameraval! Toda prišel sem srečno skozi. Ko sem plačal 60 h. sta me izpustila.

Iz tesni sem prišel v pravo dolino Kaprun. Od daleč sem zagledal vitki stolp bele cerkve, ki stoji na visoki pečini, okrog nje pa prijazne hiše vasi Kaprun. Nad njimi stražijo še precej dobro ohranjene razvaline Kaprunskega gradu, kije bil postavljen v 12. stoletju. Starinoslovce zanimata njegova stolpa Feuer- in Beckthurm, temne ječe, letnica 1574 nad vrati, pet vzidanih krogel, malo pokopališče, kamor so pokopavali umrle jetnike, in p'o grajskih prostorih razne stare ropotije. Vse to mi je razkladala zgovorna gostilničarica pri Orglerju, ko sem proučaval tirolsko vinsko starinoslovje.


VIII.

4. V Krimml.Uredi

Štiri leta so pretekla, odkar sem sedel na obrežju Zellskega jezera in klavrno gledal na črne oblake, ki so se kopičili na ledenem grebenu Visokih Tur. In kaj bi pač ne bil žalosten, ko mi je bil vsak dan dež za petami in sem šel mimo Kleka, pa ga niti videl nisem! Toda najhujše je še prišlo. Nameraval sem namreč skozi Pincgavsko dolino v Krimml in odtod v Innsbruck. Vreme mi je pa prekrižalo račun. V dežju se mi ni ljubilo hoditi peš dvanajst ur do Krimmla in odtod dalje trinajst ur do Jenbacha, v Innsko dolino; železnice namreč še ni bilo, voza mi pa moj finančni minister ni dovolil. Šel sem torej v popolnoma nasprotno stran, kakor kamor sem se bil prvotno namenil — po železnici v Halleiu. Glasno sva s tovarišem zabavljala — seveda slovenski —, da so Solnogradčani tako malo napredni, da ne napeljejo železnice v tako znamenit kraj, kakor je Krimml s svojimi krasnimi slapovi. Dobro so čuli najino zabavljanje, toda nihče si nama ni upal oporekati. Gotovo so od jeze kazali pesti v žepih. Njih jeza je pa vendar bila dobra: da bi nama zavezali jezika, so naredili ozkotirno železnico do Krimmla.

Prav dobro mi je delo, ko sem se odpeljal po trinajsturni hoji iz Kapruna po Pincgavski dolini navzgor. Vožnja je jako prijetna, čeprav je vlak bolj polžje narave. Vozovi so namreč vsi v oknih; ako jih odpreš, se ti zdi, kakor bi se peljal v tramvajskem vozu. Iz Kapruna sem se pripeljal najprej v Piesendorf. Lepo se vidita odtod Wiesbachhorn in Hochtenn; škoda le, da ti uideta kmalu izpred oči. Med naslednjo postajo Uttendorf in Mittersill je bil svet poprej jako močviren; zadnja vas se je celo imenovala „Pincgavske Benetke". Odkar so pa Salico ukrotili, da si ne upa več črez bregove, se je močvirje izsušilo. Iz Mittersilla (813 m) vodi tudi cesta črez Thurnovo sedlo (1254 m) v Kitzbiihel. Pred leti so po njej veliko blaga izpeljali, sedaj se pa izgubi le kak turist nanjo; veljavo ji je vzela železnica. Ko je vlak prisopihal do Weyerhofa, so se pokazali ledeniki, ki zapirajo dolino Habach. V njej najdeš smaragde, ako jih znaš poiskati. Jaz jih ne znam; odpeljal sem torej dalje. Vlak je začel na vse pretege žvižgati, ne vem, ali zato, da nas je opozoril na krasni Vel. Venediger, katerega so zlatili žarki zahajajočega solnca, ali iz strahu, da bi ga ne dohitelo par konj, ki so dirjali za nami.

Popolnoma se je bilo že zmračilo, ko sem zagledal konec proge. Ko sem se ril med množico k izhodu postaje, sem zagledal malo pred seboj turista, ki se mi je zdel nekako znan. Hotel sem ga natančneje pogledati, toda ušel mi je v načelnikovo pisarno. Pred pisarno je stalo nekaj voz in voznikov, ki so čakali svojih žrtev. Ker se mi ni ljubilo, eno uro tolči po cesti v mraku v vas, sem se zaupal enemu izmed omnibusov. Sedaj sem se pa nagloma spomnil, kje sem videl onega turista; nihče drugi ni bil kakor oni, ki mi je bil dolžan še stavo, „čakaj", sem si mislil, „nocoj ti pa ne odide pijača". Da bi mi ne ušel, sem ga hotel takoj na postaji prijeti. Ker mi je voznik zatrdil, da bo par minut še čakal, sem vrgel nahrbtnik na voz, da sem si zagotovil sedež, in hitel na postajo s palico, katero sem obdržal v roki, pa le bolj iz navade nego iz kakih slabih namenov.

Postaja se je bila že skoraj popolnoma izpraznila, le par turistov je še iskalo svoje prtljage. Pogledal sem v čakalnico, pokukal v pisarno, toda „svojega moža" nisem nikjer zapazil. Sel sem zopet iz postaje, ravno prav, da sem videl, kako je oddrdral — omnibus z mojim nahrbtnikom. Malo me je to že presenetilo, toda pravi hribolazec si zna pomagati v vsakem slučaju. Pred postajo je stal še en prazen voz; sedel sem vanj in si slovesno obljubil, da se ne ganem nikamor, četudi bi čakal celo uro in bi mi ušel mož z buteljami. Toda umaknil sem se hitreje, nego sem mislil. Voznik pride obložen s prtljago in mi še dosti vljudno pove, da moram iz voza, ker je voz že od drugih „zaseden". Meni sicer ni šlo v glavo, kako da bi bil voz „zaseden" od drugih, ko sem samo jaz sedel na njem, toda razum mi je velel, da naj se sili umaknem, ker so oni imeli večino. Zlezel sem polagoma iz voza, ki je naglo oddrdral proti Krimmlu, jaz pa sem kakor „zaostali ptič" stal žalosten sredi ceste.

Kaj sem hotel? Vzel sem pot pod noge in požiral prah, katerega so vzdigovali vozovi. Imel sem take občutke kakor Sancho Pansa, kadar je moral peš hoditi za svojim gospodom. Tolažilo me je edino to, da se j e peljal vsaj nahrbtnik, in da mi zato ne bo treba nič plačati. Koval sem pa med potjo maščevalne naklepe zoper turista, ki je bil kriv, da mi je voz ušel. Sklenil sem pretakniti vse gostilnice in ga iskati, dokler ga ne bi našel. Prišel sem ravno pred gostilnico „Pri pošti", ko je voznik sukal moj nahrbtnik na vse strani. Po kratki disputaciji, pri kateri sem seveda jaz zmagal, sem ukazal nahrbtnik nesti v sobo, sam sem pa šel na lov. „Sreča te išče", sem si mislil, ko sem zagledal v obednici „svojega moža".

Vprašal sem ga, če sva se že kedaj videla. Spoznal me je takoj. Malo je bil hud, ker ga nisem počakal pri Sv. Krvi, „zakaj jaz nerad ostanem kaj dolžan", je rekel s samozavestjo kavalirja. Sedela sva pozno v noč. Mož je odvetnik in je že obhodil mnogo sveta. Bil je, kakor mi je pravil, že na 60 gorah, toda v višave črez 3000 m ne gre. Tudi meni sta tirolsko specialno vino in butelja renca razvezala jezik, in vedel sem mu sila veliko pripovedovati o svojih turah. Trditi pa ne morem, da je bilo v resnici vse, kar sem mu pravil; toda tolažim se s pregovorom „in vino veritas" (v vinu je resnica), torej se gotovo nisem posebno lagal. Ko sem mu omenil, da sem prenočil v Hoffmanovi koči, je rekel, da že vse ve, kaj sem po noči počel. Sešel se je namreč v Ferleitnu s smrčavcem, ki mu je povedal, kako se mu je v koči godilo. Dijak me je izdal. „Silno je hud na vas", mi je pravil odvetnik. „Ako ga dobim v roke", se je jezil, „me bode pomnil ta smrkolin. Pri večerji se je držal, kakor bi ne znal do pet šteti; kdo bi si mislil, da tiči v njem tak vrag! No, naj mi le pride v pesti!" — „Kam pa sedaj namerava", sem vprašal odvetnika. „Nekaj je govoril", mi je povedal, „da pojde v Innsbruck in da tam dalje časa ostane". No, če se srečava, sem si mislil, jaz gotovo ne bom kriv, ker nočem s tako togotnimi ljudmi nič imeti opraviti.

Drugo jutro sem se navse zgodaj odpravil k slapovom. Krimml obstoji iz dveh malih vasic, iz Zgornjega in Spodnjega Krimmla. Kraj je jako lep in pripraven za letovišče. Da prihaja veliko tujcev, je kazala prostorna „poštna" gostilnica; „kazala je", pravim zato, ker je pred par meseci z vsemi gospodarskimi poslopji vred pogorela. Največ tujcev privabijo krasni slapovi potoka Krimmlerache, ki so največji v "Vzhodnih Alpah. Gornji slap vidiš že iz vasi. Pot te pelje po lepem gozdu; davno, še predno zagledaš slap, ti doni na uho njegovo oglušujoče grmenje. Ko prideš na takozvani „Kursingerplatz", vidiš, kako divja potok v velikanskem, 14 m visokem spodnjem slapu navzdol. Krasna mavrica se ti pokaže zjutraj za hrbtom, popoldne pa nad slapom. Ako se nočeš preveč zmočiti, greš lahko v majhno pokrito lopo, ki stoji nad slapom. Ker še nisem bil do kože premočen, sem zlezel na Biemannskanzel in odtod občudoval 80 m visoki srednji slap. Ker sem že dva videl in občutil, sem hotel še skusiti, kako škropi tretji. Zlezel sem še malo navzgor in zamaknjen zrl, kako pošilja togotna Kaprunerache ogromne množine vode v gornjem slapu 150 m globoko. Moker sem bil pa kakor miš.Toda predno sem dospel v Krimml, me je sonlce že popolnoma posušilo.

Kaj sem še vse prehodil in prelazil, kaj sem še doživel na tem potovanju, vse to naj pa za letos ostane še v nahrbtniku. Sicer je že precej nad polovico izpraznjen, vendar se bo našlo v njegovih gubah še marsikaj zanimivega. Ljubeznive bralke in prijazni bralci „Vestnika" naj to stoletje malo potrpe. V dvajsetem stoletju jim pokažem vse, kar je v nahrbtniku; morda se snov tekom tako dolgega časa še kaj pomnoži.