Iz národa za národ
| Iz národa za národ Bilježi Nikolaj Kiribejevič |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 17 (6. septembra) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Štirje junaki
urediPetelin je šel po svetu. Sreča ga mačka »He, teta, kam tako naglo?« ogovori jo petelin.
.Po svetu grem, striček!«
»Jaz tudi, pojdiva torej skupaj!« Crests dalje in zastane ju pes.
• I ujček, kam ae vara tako mudi? pravi mačka psu.«
Po svetu moram !•
»Midva tudi, pojdimo torej skupaj!« Vsi trije ae odpravijo da|je in pride jim naproti koltrun.
• Hoj, kutn, kam jo mahal pa ti?« koštruns uprava pes.
»Po svetu, po svetu!»
»Mi tudi, pojdimo torej skupaj! Napotijo ae dalje in proti večeru pridejo do nekega grada. V njem so stanovali razbojniki.
• Vi trije počakajte zunaj, jaz grem pa v grad. Ogledam si skoro, bi-li mogli tu dobili prenočilča'« reče mačka in odide.
• Le noter, le noter! Nikogar ni doma in vae je polno najboljših jedij !< pravi mačka ostalim iz grada. (iredO vai Itirje v grad. In tu dobi jedil po avoji volji vaak.
•Zdaj gremo apat!« petelin reče po večerji. Najrajti spim jaz na viaokem !• rekli vzleti na drog pod stropom. Jaz pa v peči na gorkem!« pristavi mačka in zleze v peč.
• In jaz pri vratih'« pes leze pred vrata.
•Jaz pa dremljem le najrajši pod mizo!« de naposled kostrun in »c stegne pod mizo.
Skoro atopi v sobo jeden razbojnikov. Najprej poseže z roko v peč, a hudo ga opraskne mačka. Nato pogleda k stropu, a petelin mu prileti na glavo in s perotnieami ga udari od obeh stranij. V tistem hipu se zaleti vanj koltrun in ga podere na tla. Prestrašen hiti razbojnik k vratom. Tu ga vgrizne pes za nogo in ga potegne iz grada.
•Ves pekel se je naselil v našem gradu, bežimo, bežimo!« tako vaklikne razbojnik, priledli k svojim.
•Posegel sem v peč in jeden peklenlčkov mi je vrgel brano na roko. Pogledal aem kvilku, skočil mi je drugi na glavo in mi dal dve krepki zaulnici. Tretji me je udaril z največjim peklenskim kladivom po hrbtu, a četrti me je vgriznil in potegnil iz grada! Bežimo, bežimo!«
Razbojniki so zapustili grad in srečno je živela naša družba v njem: petelin, mačka, pes, koltrun.
Trije bratje
urediUmrl je oče in zapustil, tri sinove. Prvi je dobil kčso po njem, a mačko drugi, petelina tretji.
• Revlčina nas tare! Da bi mi bila sreča mila I« reče najmlajli brat tn gre s petelinom v beli svet. Pride do nekega grada in grajlčak toži, kakč leni so mu posli. Solnce jim posije vsako jutro na postelj, — nikoli ga le niso prehiteli.
• Bal dobro I« reče najmlajši brat.
•Jaz imam tako stvar, katera prekliče vsako jutro beli dan. Koliko mi daste za njo?«
Pogodita se in grajlčak da aedem zlatov za petelina. ZaprO ga v visok stolp. Dve jutri je slo vse dobro, a tretje jutro je obmolknil petelin. Sli so pogledat in našli so mrtvega. Jeati mu niso dali.
Dobro si tržil!« rečeta brata najmlajšemu.
Da bi mi bila sreča mila!« reče srednji brat in se odpravi s mačko po svetu. Tudi u pride v neki grad. Tu so imeli grozno dosti milij.
Bas dobro!« reče: >Jaz imam tako stvar, katera vam prežene v kratkem vse miši. Koliko mi daste za njo?«
Pogode se in grajščak mu plača štirnajst zlatov za mačko. Takoj jo spuste in v kratkem je bilo podavljenib mišij ne le za prazen, temveč za vrhen koš. Vsi so bili tega veseli. A skoro jih oslraši grajski kravar : .Mački, to j« budi »ver, Tej jodoaks oi nikjer!
Kadar podavi miši, spravi se na drobnico in živino, naposled pa na nas same. Moja koža, moja koža t« Kakor so bili prej vsi veseli, tako so bili zdaj vsi žalostni. Zbero in posvetujejo se, kako bi se izbavili, te hude zveri. Kravar stopi mednje in pravi možato. »Kajbi ugibali in si belili glave! Zapalimo grud na vseh štirih oglih. Mačka sgori in mi smo rešni! Tako pravim jas!> Veselo pozdravijo vsi kravarjev nasvet in zažgo grad. Vse je zgorelo in — mačka tudi.
•Dobro si kupčeval!« rečeta brata srednjemu.
• Da bi mi bila sreča mila!« reče najstarejši brat in odide s kosO.
Kakor prejšna, tako pride tudi ta bo nekega grada. Bilo je ob času košnje! In vidi pred gradom, kako rujejo travo.
»Bog dej dobro srečo! Ljudje božji, kaj počenjate?* reče: >Baš dobro! Jaz imam tako atvar, katera va m v kratkem požanje vso travo, Vsi odidite! Dajte, da poskusim! « Prišedsi nazaj ne morejo prečuditi kčsl.
Tako malo časa in pokosila je, toliko, trave! Grajlčak da jedenindvajset zlatov za kOso. Takoj jo zapičijo sredi travnika in odbite. Skoro se vrnejo, a čudom se čudijo. Glej ga spakal Kdsa stoji, kakor so jo zapiiili in trave ni nič pokolene. Prinesč ji najboljših jedil Pa kdsa se ne gane.
»Tepsti jo je treba, tepsti.!« pravijo nekaterniki. Takoj prinesč stolico in položč kčso nanjo. Dva vzameta dolga kolca in mahneta po kOsl. Ta pa odskoči in rani nekoga.
»Se pomori nas!« rekč vsi. Nato umijejo koso in jo pokopljejo kar najslovesnejše I
.Tebi je bile sreča najmilejša!. rečete brala najstarejšemu. Tako so zabogateli bratje. Srečno so živeli do hladnega groba.