Iz našega življenja
| Iz našega življenja. Prežihov Voranc |
Izdano pod vzdevkom Ivan Wastl.
| |||||||||||||
Vigred je prišla, krasna, mlada devojka in z vigredjo je prišlo novo življenje, oj lepo to življenje posebno na deželi. Ne bom govoril o mladem cvetju, o rožicah, ne v vsakovrstnem tičjem petju, ampak o vigrednem delu na kmetih in tako naprej.
Ko se prične delo na polju, začnemo vstajati zgodaj, ob zori je zajuterk in tudi živina mora biti sita ob tem času, da gremo z dnem na delo. »Jutri razvozimo gnoj na Rebru,« zapove zvečer gospodar in drugo jutro že poka Tinč z bičem po poti proti Rebru. Vesel, ves mladosten je, prerojen kakor narava, ker je doživel edeninsedemdeseto pomlad. Mračno je še ko pridemo na Reber in mrzlo, megla leži okrog in okrog, da se ne vidi dvajset korakov daleč. Pomanemo si roke, postavimo voz h kupu in se lotimo kidanja. Jaz in dekla Tončka kidava, Tinč pazi na nas vse. Še ni bilo pol voza nakidanega, se je Tinč že nagnil in zajuckal, sivi starec. Šega je namreč, da se hlapci ob gnojvoži skušajo, kateri zapelje zjutraj prvi voz, Tinč je pa mislil, da brez skrbi jucka, ker ne vidi nihče, da šele kidamo. Takoj za njim se je oglasil Mihevov Jernej, tudi tam so vozili gnoj in mogoče je tudi on goljufal ljudi. Tako mine tisti dan, voz za vozom peleta Tinč in gospodar, midva z deklo pa kidava, tako, da me proti noči bolijo roke in hrbet in zvečer po večerji kar padem na svoje ležišče in zaspim. Drugi dan bomo njivo orali in zgodili bomo. Zjutraj po zajuterku vprežem vole v merjasca (drevo), kakor pravijo Korošci in hajdi z njimi na Reber.
Prvo brazdo mi pomaga izorati gospodar. Še predno začneva orati položi pod brazdo križ iz ivovega lesa, blagoslovljenega na cvetno nedeljo, da bi Bog blagoslovil delo in trud in, da bi polje bogato obrodilo. Potem gre gospodar domov in na njivi ostaneva, dekla ki trosi gnoj, jaz z voli. Orjem polagoma, voli stopajo enakomerno, naganjam jih namreč ne, brazda je dolga in njiva velika in živina se utrudi tudi pri počasni hoji. Oranje v zgodnjem jutru je nekaj krasnega, zemlja poka, vali se od lemeža na prejšno brazdo, iz odprte zemje pa puhti sopari podoben dim, megla se oprijemlje izorane zemlje in se vlači po brazdah, vse ja nekako sveže in zdravo, vzvišeno vse. In tako orjem, becam z oričko gnoj izpred rezalnic in mislim to in ono. Mislim kako bi veliko bolj z veseljem delal, ko bi oral svojo zemljo, zase sejal, zase žel, sam shranjeval pridelke in skupiček. Delo za drugega človeka ne izda tako, človek ima pomisleke in postane skoro nevoščljiv. No pa mora že tako biti, gospodar bo ukazoval hlapcu in ne narobe, ali kakor pravijo: Kdor je bogat, ima vsega zadosti, kdor je pa ubog, pa nima nič. — Zažvižgam si vmes, podražim deklo in mine dan, mine drugi, tretji, vsejemo Reber, za Rebrom pridejo Jame, za njimi Plan.
Mine oranje, sejanje, mine vigred, ko kmet polaga svoje upanje v zemljo, jako negotovo upanje in pride lelo in z njim drugo delo.
Vigredi se prične tudi fantovsko življenje, post mine, snega ni, toplo je, noči pa tako lepe in svetle. Ah te krasne poletne noči v planinah!
Ne zdi se mi kaj lepšega kot v taki noči ležati na trati, poslušati fantovsko petje in sanjati. Ponočevanje, ali vasovanje je posebno v navadi v našem kraju. Župnik se seveda kregajo z leče in svarijo pred »ponočnimi sovami«, očetje in matere pazijo na svoje sinove in hčere in hodijo gledat na njih postelje, ampak to vse ne pomaga nič, vasovanje je narodna razvada in odpravil ga ne bo nihče. Sedanji gospodarji, odrasli možaki in sivi starci so nekdaj vasovali, matere, žene in starke so v svoji mladosti odpirale okna in vezale pušeljce; zakaj bi pa zdaj ne smelo biti tega.
Nahajajo se pa tudi rogovileži, ki krokajo okrog po noči, da delajo nemir in škodo, prevračajo nabasane vozove na kopšah, ali jih spustijo po bregu, poškodujejo nasade, zdrobijo okna in uganjajo druge take nespodobne reči. Takih rogoviležev pravi fantje ne maramo med seboj. Sobotni večer si mora vsak fant priskrbeti pušeljc za nedeljo, da se postavi z njim tam pred cerkvijo. Kdor ima dekle, ga lahko dobi, ali kdor je tako »fuč« kakor jaz, tak je bolj v škripcih. Jaz delam kakor morem, ker nimam dekleta, fehtam pri deklah, pri gospodinji, kradem po tujih oknih, da se le zriblje naprej, je pa dobro.
Sobotni večer v juniju je. Mi sedimo za mizo pod lipo in večerjamo. Poleti ob lepem vremenu jemo vedno zunaj, v hiši so cele roje muh. Nebo je čisto in jasno, tam na obzorju na štajerski strani leži ob gorah zagorela črta, vedno večja in bledejša postaja, dokler se ne prikaže luna. Ej, obeta biti krasna noč. Odvečerjamo in odmolimo običajni rožni venec, pa še malo posedimo, lepo je sedeti ob večerih na hladnem in mudi se tudi nikamor ne, jutri je nedelja in čas za ležanje.
»Ali imate že pripravljene pušeljce?« podražim dekle, Tončko in Micko, ko je odnesla gospodinja posodo v kuhinjo. »Nocoj, pridejo vajini fantje po nje.«
»Saj ne hodi kdo, k meni že ne!« reče Tončka in se zasmeji.
»K meni tudi ne, jaz nočem nobenega,« reče Micka in se istotako nasmeji. Ampak jaz dobro vem da to ni resnica.
»Ali pa hodi kdo po noči tu okrog?« oglasi se nenadoma gospodar, ki je dozdaj ležal na trati, tiho kakor bi ga ne bilo. »Dobro bi bilo enkrat pogledati okrog oglov in zlasati te ponočnjake. Ti fant!« se je obrnil k meni, »zakaj si pa ti pri hiši, da pustiš, da ti domača dekleta drugi fantje prevzemajo, šleva! Toda tega ne bo, da bi podil jaz tuje fante od domačih deklet.«
Če me dekle noče, me pač noče in če ji fanta tudi pobijem, takih misli sem jaz in zato jih pustim rajši pri miru. Potem je še to! Kar bom jaz delal drugim, to bodo drugi meni in geniti bi se ne smel nikamor.
»Ampak gospodinji moram to vseeno povedati,« nadaljuje v šali gospodar. Tega seveda ne bo storil, gospodinja je silno sveta ženska in ko bi zvedela kaj, nagnala bi dekle takoj k spovedi in morda še od hiše. Včasi ni bila takšna, o njenem dekliškem stanu pripovedujejo vse druge reči, samo svete ne.
»Kol v hrbet znaš deti, kaj?« me vpraša gospodar!
»Nisem še skušal in ne vem kako je to, slišal sem pa že o tem.«
»Seveda, zdaj je prišlo to iz navade, kakor vse druge zdrave šale, zdaj velja koj primojduši in kaj tacega. V mojih mladih letih je bilo pa kol deti v hrbet zelo v navadi. Če je kak fant hodil vasovat v drugo vas, so mu deli domači fantje kol v hrbet, dva sta ga prijela in mu raztegnila roke narazen, tretji je pa vtaknil prilično močen in debel kol pri enem rokavu noter, potem pod jopičem dalje skoz drugi rokav. Bil je kakor na križ pribit, kola se ni mogel oprostiti, ker ni mogel geniti rok in kaj je hotel. Moral je z razprostrtimi rokami romati odkoder je prišel. Kako so se mu smejali doma, si lahko mislite in kako ga je bilo sram. Dalje, kdor še ni bil dvajset let star in je ponočeval, je dobil kol v hrbet, vsak brez razločka, revežev in bogatešev sin. Sedanji čas pa ponočujejo že smrkovci. Poznam mnogo takih, ki so zdaj mogočni kmetje, so pa nosili kol v hrbtu. Pernjak na Selah je prangal z njim iz naše fare in tudi na Brdinah je nekaj takih. Pred desetimi leti, ko sem hodil po noči iz mesta, mi je prišel eden naproti. Imel je grablje vtaknjene skozi hrbet in me je za božjo voljo prosil naj mu jih potegnem ven. Ko sem ga oprostil, je pograbil grablje in tekel nazaj odkoder je prišel, bil je strašno jezen. Pozneje sem zvedel, da so se v obližju fantje hudo stepli.«
Meni se ni zdelo verjetno, da bi se ne mogel oprostiti kola in sem stavil ugovore.
»No če ne verjameš, pa poskusiva,« de gospodar in poišče pri stelji pripraven kol. Jaz vstanem in vtakne ga mi skozi rokave. Skušam ga prelomiti na hrbtu, nategujem, nagibam pa presneta reč, kol se ne vda nikamor, ker ga drži jopič. Začnejo me tudi boleti roke in prav neprijetno mi je bilo v tem položaju. Gospodar, Tinč, dekle, vse se mi smeji škodoželjno in mi privošči tako zadrego.
»Ali zdaj verjameš,« reče gospodar in me oprosti. Seveda sem verjel. Tako je minila debela ura, kakor bi pihnil, v šali, prostodušnem modrovanju in kratkočasnju. Rad se pošali ubog človek in posedi, ko skonča delo za en teden in je sit. Da se le naje, je pa dobro, milijonar tudi ne more več snesti, kolikor potrebuje in v tem sta si on in revež enaka.
Pokazala se je gospodinja na hišnem pragu in zaklicala spat, »Le h kraju dekline, noč ima svojo moč in ni lepo če se mlada ženska potepa po noči okrog. Fant pa tudi spat, da se potem ljudje ne bodo jezili okrog, da nimajo pred teboj miru.« Kratka pridiga, a jedrnata in dekle in mož se koj spravijo v hišo, Tinč gre pomalem v hlev in tudi jaz stopam proti parni, kjer ležim. Spat ne bom šel, si mislim, ni mogoče zaspati v taki noči. Na vrh bom šel in se bom tam vlegel. Komaj se zaprejo hišna vrata, grem po stopnicah pod most, potem okrog hleva tja med drevje, da me ne vidi kdo iz hiše skozi okno. Čeravno, da ni nič, bi pa vendar rekli: Se že vleče nekam, ponočnjak. Ko pridem gor na vrh, se vležem na trato. Raz naš vrh se vidi daleč okrog in mnogokaj se vidi, gore, doline, daljne vode in vasi. Pogledam v dolino pod seboj; krasna dolina to v solnčnem svitu, stokrat krasnejša še v mesečini. Te bele hiše se svetlikajo, ta drevesa, ta voda, zibajoča se skoz vas. Zvonik mogočno gleda nad vso skupino, nad vso dolino, zavito v bajno, prelestno tančico. Vidim gore, mogočne razorane vrhove, kako se blesketajo bele silne skale v utripajoči mesečini. Dalje doli se vidi na Štajersko. Na drobno ni mogoče rozločiti krajev, hriba ne od hriba, predaleč je in oko vidi kakor skozi motno steklo, veliko, svetlo krajino. Pa to življenje, to petje, to juckanje. Na Volenovem vrhu pojejo pesem:
Tam gori na planinci, bom edico sjav.
Tam doli v dolinci si bom pa ljubico zbrav.
Zategnjeni glasovi plavajo po dolini, odmevajo in se izgubljajo. Tam gori pod Uršlo goro pojejo Podkrajčani: »Stoji, stoji Ljublanca, Ljublanca dovga vas.« Večnolepa stara pesem peta v belem dnevu, lepa mnogo bolj, mnogo bolj pretresujoča v skrivnostni mesečni noči. — Lepa noč, ti si mati ljubezni, toliko in toliko narediš srečnih, mnogo pa hraniš v sebi tudi temnega, skrivnostnega. Koliko ubojev in pretepov se izvrši v taki noči, vse zaradi ljubezni. Fant pride pod okno, nič hudega sluteč, ali v tem ga trešči po glavi poleno, da se brez glasu zvrne na zemljo, ubijavec pa zbeži. Močna je ljubezen, oslepi človeka, da gre zanjo tudi v nevarnost. In nazadnje je lep obraz pri mesečnem svitu mnogo lepši.
Doli pri naši hiši nekdo, nalahno požvižguje, aha, sosedov Franc je prišel in me išče. Zažvižgam mu, da ga opozorim nase. Izvrsten fant je ta Franc in dober tovariš; zna biti tiho, ako je treba, a v priliki tudi zagrabi. Lump je, pije rad in je rad vesel. On pravi, da ni lump, ampak le skuša, kdaj bo imel pijače zadosti, pa nikoli ne more priti do tega, ker postane prej pijan in potem pozabi šteti izpite litre. Tako bo morebiti skušal celo življenje in žalostno tako skušanje.
»Jaz sem mislil, da te je kam neslo, ker te nisem našel na postelji,« mi reče, ko pride k meni.
»Kam pa me bo neslo, ko me nima kam,« mu rečem jaz. »Kako si se izmuznil nocoj od doma. Mati bodo hudi, če te ne bodo našli na postelji.« Mati hodi ponoči pazit na njega.
»Goljufal sem jih. Tistega Jurja imamo pri nas in nocoj sem ga naprosil, da je legel v mojo postelj. Mati bodo mislili, da jaz ležim, bo pa dobro.« Oba sva se smejala tej zvijači.
Na vasi je nekdo zajuckal, Rokov Tonč je, on tako more. Na cesti od vasi proti Brdinam je tudi zajuckal drugi. Tudi tega poznava.
»Kam neki nese to kanaljo,« reče Franc, »ko bi vedel, vedel?«
»... nadeval bi mu jih po hrbtu, jeli.«
»Greva tudi midva kam, ti,« mi reče Franc.
»Toda kam?«
»Najprvo na Mihele h Anzlnu, kako mu kaj gre, potem pa naprej na onikraj Lobasa, klicat na Opohale, v Šibovje ...«
»Pa greva«. Vstal sem in zajuckal in sva šla ...
Ura je bila jednajst.
Brezpomemben je hlapčevski stan, barbarski, še za stopinjo nižji kakor kmetski. Hlapci so ubogi reveži, potisnjeni so za vedno od človeške družbe v zaduhle in smrdljive hleve, kjer ne pridejo v dotiko z nikomur k večjemu z drugimi hlapci iz okolice in živijo kakor živina v gozdu. Tako mislijo o hlapčevskem življenju tisti, kateri ga ne poznajo, ga ne izkusijo in sodijo o njem le po površnem opazovanju. No seveda to življenje se ne vrši v svetlih dvoranah, v, z zavesami pregrnjenih salonih, ne, naše torišče je hlev, polje, cesta, gozd. Nič ni našega, ničesar nimamo kakor ime, a vendar je vse naše kamor gremo. Posebno mi kmetski hlapci smo daleč pred mestnimi, bolj prosti smo. V mestu so gospodarji mnogo bolj sitni, kakor pa na kmetih, vedno pikajo in zabavljajo. Na kmetih je pa drugače. Tu se skregamo, da slišijo daleč okrog, klofutamo se, rujemo plotove in ko mine to smo spet dobri, kakor bi se ne zgodilo ničesar. Sicer so tudi kmetski gospodarji sitni in neustregljivi, ali kaj je to, saj se lahko pomaga kolikor toliko. Veliko hlapcev se potrebuje na svetu, hej! poveže se cula, vrže čež ramo, pa naprej. Doli za plotom se pa zajucka, da slišijo kako je lahka ločitev od njih. Krasno je biti prost, izbirati službe, potepati se potem lepem božjem svetu in srečevati vsake vrste ljudi. Druščine imamo veliko, seveda le nam enake, kmetski hlevi so namreč zbirališča, potepuhov in barab, posebno pozimi jih je polno na gnoju v jaslih in listju.
Hlev v katerem stanujem jaz, hlapec Tinč sedemdeseletni gluhi starec in petnajst glav goveje živine, je nizka, dolga in neobokama luknja. Po sredi je dolgo jezero črne gnojnice, do kolena je globoko, in da moremo hoditi od enega konca, do drugega sva nametala s Tinčnom nekaj hlodov počez in položila povrhu štiri deske, tako, da sežejo od ene do druge. In vsakokrat kadar grem po tem mostu, nabašem polne coklje gnojnice in potem mi smrdijo noge, da me je sram biti med ljudmi. Na vsaki strani tega jezera ob steni je otvežena živina, na eni strani deset, na drugi pet. Ker hlapec Tinč nastilja živini vsak dan dvakrat, gnoj pa vozimo iz hleva le vsake kvatre enkrat, stoji živina visoko na gnoju, kakor bi pridigala. Kadar grejo kvatre h koncu se nakopiči gnoja toliko, da so jasli čisto v njem in potem se mora živina pri jedi postavljati na glavo, da izgleda vsa podoba zelo smešna. Smili se mi včasih živina, a moj Bog, ko sem pa sam na tistem, čeravno, da se prištevam med ljudi. Hlev je teman, v zidu so le štiri okna, pa še ta so čisto majhna, da komaj gre glava skozi, svetlo je v hlevu samo takrat, ko se odprejo obojna velika vrata. Po stropu in po stenah pa visi pajčevina, razkošno, kakor zavese po dvoranah. Na tisti strani, kjer je otveženo pet govedi, imava midva s Tinčnom svoje postelje, svoj ležiment. V navadnem koritu je betvo slame, vse prhle in gnjile saj sveža ne obstoji dolgo vsled prevelike vlažnosti v hlevu. Za odejo nama služita dva zavržena koca. To je najina postelj, trda in skoro ostudna, a vendar ona edina usmiljena, saj največkrat nas eden tukaj pozabi svojo bedo. Jaz ležim le pozimi v hlevu, poleti spim na parni v senu in tam je spanje prijetno, na dobrem zraku in vse diši po senu. Tinč pa leži leto in dan v hlevu, nekdo namreč mora biti po noči pri živini in mož je hleva tudi navajen, da bi se menda ne mogel preseliti iz njega, v svoji veliki revščini ljubi živino, ljubi hlev, star je namreč postal, a njegovo življenje ni segalo dalje mimo hleva. Tako je najino stanovanje, takšno je tudi stanovanje tisočerih drugih, kateri niso imeli tiste sreče, da bi jih mati usoda položila v boljšo in lepšo postelj življenja. Odmerjen je nam delokrog med živino in na polju, če se pa kateri povspe višje iz hleva, je to čudež in zlepa ne nehajo govoriti ljudje o tistem hlapcu, ki se je primožil na grunt. Življenje naše je revno, tvrdo je, a pošteno, biti mora naš stan, kralja bi ne bilo, ko bi ne bilo hlapca in pošten, prislužen je naš kruh.
Razum naju sta pri hiši dve mladi dekli, sitni gospodar in jezična gospodinja in par porednih otrok po vrhu. Moja druščina je torej kaj zanimiva in če še omenim, da stoji naš hlev ob cesti, je samoobsebi razumljivo, da se mi ni treba dolgačasiti, potepuhov in beračev je vedno dosti v gosteh. Prihajajo od vseh strani, od vseh krajev, vsake starosti, raztrgani in iztradani, pošteni in nepošteni. Nekateri so lenuhi in hodijo po svetu le zato, da jim ni treba delati, takega človek že bolj težko gleda. Nekateri so beguni, ki bežijo pred roko pravice in hodijo po stranskih potih in se potikajo po hlevih. Drugi so navadni berači, polomljeni, brez zdravih udov, kruljavi, mutasti, gluhi, slepi in bolni, starci in starke. Nekateri so vse svoje zdravo življenje delali in trpeli v tovarnah, rudokopih, hej, na starost je palica tvoja sestra. Drugi so bili hlapci kakor jaz, delali od zore do mraka in še ponoči, starost je prišla, zahtevala počitka, haha, kje imaš denar, kupi si počitek. Ubogi, bedni, stari hlapček moj! Vprašaj tiste gospodarje, ki si jim služil, kje je moja mladost, moje zdravje, moja moč? Spet drugi so v mladosti delali pridno, kopičili bogastvo pošteno, ali nepošteno, kakor je že bilo, nakupili veliko johov zemlje in ko so razdelili svoje bogatstvo med svoje otroke, so jim ti v zahvalo pokazali cesto v svet. Nekateri so pijanci, bili so v mladosti to, zapravili so vse svoje premoženje in zdaj živijo ob tem kar ostane drugim. In tako prihajajo vsi gladni in betežni, pomoči potrebni, a žaltava pomoč, ki se deli v hlevih. Naši gospodarji niso trdosrčni, ne, hrane in prenočišče dobi vsak kdor pride, pa sitnosti imava le s Tinčnom posebno pozimi v mrazu. Profita pa pri teh ljudeh seveda ni, stanarine ne plačujejo nič, kaj bi še le govoril od napitnine. Za plačilo pustijo nekoliko tistega drobiža, ki se imenuje uši, povrhu pa še včasih poberejo hlapcu denar, uro in obleko. Vsi niso tako nehvaležni, čeravno prihajajo skupaj ljudje vseh zločinov in grehov. Strašno je poslušati povesti teh nesrečnežev, ko pripovedujejo kako jih preganja usoda, kako zaprisegajo smrt svojim sovražnikom, tolčejo se ob čelo in na prsa, kolnejo postavo in pravico in vpijejo, da je človeka strah.
Zadnjič bi se bil nama eden skoraj vtopil. Ponoči je bilo in ležali smo, midva v koritu, berač pa zraven na tleh na kupu listja. Hotel je iti ven na korito pit vodo, pa reva ni šel na pravo stran iskat vrat in je zabredel v gnojnico. Spotaknil se je na deski in je padel na obraz v lužo. K veliki sreči sem bedel jaz. Skočil sem v spodnjih hlačah na mesto, kjer je čofnilo v vodo in sem ga vzdignil iz gnojnice. Sam bi ne bil prišel ven, bil je star in slaboten. Kar tresel se je, ko sem ga del nazaj na listje in mi je rekel:
»Bog vam lonaj, Bog vam povrni, ampak kar pustili bi me bili, da bi se bil utopil, bi bilo vsaj konec trpljenja. Drugokrat kar pustite.«
No lahko noč, sem si mislil, ko bi človek vedel kaj bi bilo prav; dobro delo je človeka oteti nesreče, pustiti ga umreti v gnojnici je pa po starčevih besedah tudi dobro delo. Pa čisto borno še tudi ni najino stanovanje, pred nekaj dnevi je naju obiskal Bog in kmalu potem smrt. Malo pred nočjo je prišel k nam starček čisto siv, narodni pesnik in citrar, bil je že večkrat pri nas, torej znan. Pogostili so ga v hiši, kakor se takemu spodobi in on je zacitral in zapel, da je nas mladino jelo srbeti po podplatih in nismo mogli drugače, da smo se zasukali po prostorni izbi. Starček pa je pel in citral, da se nam je čudno zdelo in celo sam je rekel, da že dolgo ni tako lahko igral, kakor tisti večer. Ko smo se spravljaji mi trije spat v hlev, sem nahvalil gospodarja za vrč mošta, da smo ga vzeli seboj v hlev.
Star zaboj sem prinesel v hlev, Tinč je pa prinesel molzni stolec in napravila sva starčka, da je jel citrati. Odkraja je samo rahlo brenkal po strunah, potem je začel tudi peti zraven, pritegnil je tudi Tinč in kaj sem hotel jaz, peti sem jel in zaorili smo jo po tesnem hlevu, da je živina preplašena vzdigovala glave. In tako je minil tisti večer, pili smo mošt in peli smo, starček pa je citral. Pozno je že bilo, ko smo upihnili luč in šli spat.
»Ni mi dobro nocoj, menda bom umrl,« je dejal starček, ko je legal v listje. Tinč je kmalu jel smrčati v svojem koritu, jaz pa nisem mogel zaspati in tudi starčka citrarja sem slišal premetavati se po listju in zdaj pa zdaj vzdihniti. Morebiti mu je mošt vzrok, da ne more zaspati in da mu ni dobro, potegnil ga je nekaterikrat, sem si mislil jaz in zkušal zaspati, pa zastojn. Raznovrstne misli so se mi pojale po glavi, zdaj sem se spomnil na to, zdaj na ono. Mislil sem na citrarja in na njegovo romarsko življenje, kako je z mladeniškim glasom pel pesmi o lepih nočeh, o dekletu, o vasovanju, mislil sem na Tinčna, kako on brezskrbno spi. Naposled sem zadremal pa še ne pridno, ko me vzdrami glas; starček na listju me je klical.
»Kaj pa hočete?« sem ga vprašal in se dvignil na postelji.
»Vstani in prižgi luč, jaz bom umrl,« je rekel vzdihovaje.
»Nič ne bo, nič!« sem ga tolažil, »kar zaspite pa bo dobro.«
»Verjemi, ali ne verjemi, ampak to ti rečem, kesal se boš, če imaš vest. Meni je po resnici hudo, glava me boli, pa moti se mi. — Moj Bog, menda me bo božja vdarila« (kap zadela).
Taki izpovedbi se že seveda nisem mogel več protiviti. Vstal sem in prižgal luč. Starček je bil res ves zabuhel in če se je količkaj vzdignil, mu je padla glava nazaj.
»Gospoda bi rad«, je rekel in kaj sem hotel, poklical sem Tinčna, da ostane pri bolniku, ali pa gre po duhovnika. Izbral si je zadnje, jaz bi si tudi; noč je bila svetla, pot po lepem in ne celo pol ure dolga. Šel sem klicat gospodarja v hišo, da bi prenesla starčka tja. Toda nič takega ni hotel slišati starček. Rekel je, da hoče ostati v hlevu, kjer je bil rojen, tam hoče umreti. Predela sva ga v mojo postelj, odenila z novo odejo in poleg postelje sem z vilami pograbil gnoj in listje strani, z hlevsko metlo pometel po steni in po stropu pajčevino. V tem je prišla vsa ostala družina v hlev, bedet bolniku. Govoril je ves čas in celo burke je uganjal, da smo se mu smejali.
»Nič se ne bojim smrti, nič spovedi, saj nisem naredil nič hudega. Lump sem bil celo življenje in veseljak, ale tudi taki morajo biti, sicer bi Bog nebil vstvaril pijače in predolgočasno bi bilo življenje.« V tem je prišel duhovnik in odstranili smo se iz hleva. Spoved je minila hitro in šli smo spet v hlev, bili priče, ko je starček bil obhajan in maziljen.
Po ohajilu je postal starček bolj miren, spil je skledico mleka in naredil testament; obleko je dal Tinčnu, citre meni, denar pa, kar ga je bilo, gospodarju. Ob štirih zjutraj, ravno ko je zazvonilo juternico je umrl, mirno kakor bi zaspal. Naparali smo ga v hiši in tista dva dni, kar je bil nad zemljo, nismo delali težkega dela. Ljudje so mu hodili bedet, kakor bogatemu kmetu, naš gospodar jim je pa dal mošta in obakrat so po polnoči jeli prepevati pesmi rajnega. Tudi pogreb je bil sijajen, mnogo ljudstva je bilo in celo v čast sem si štel, da sem nosil mrliča. Čeravno berač je bil slovit, poznali so ga od Celja do Beljaka in na severu do Marijinega Celja. Zadnji je bil v naši deželi, ki je imel pravico od oblasti, hoditi po Koroškem in Štajerskem. Umrl je mož umetnik, priprost in nadarjen mnogo bolj, kakor mnogi izmed tistih, kojih imena se tiskajo razprto in se proslavljalo kot geniji. Da bi mu bila usoda milejša in bi se mož izšolal, postal bi bil lahko slaven, tako pa njegova slava ne bo segala izpod streh kmečkih hiš, ali blagor mu kogar se ljudje s spoštovanjem spominjajo. Umrl je, našel je svoj grob, saj je v življenju tolikokrat pel o njem:
Na Zelovci pri Roženi,
Som jaz rojen biv.
Kje bo kaj grob zeleni,
V katerem bom zagniv.
Ker sem podedoval za njim citre, se učim v prostem času citrati, ali to me jezi, ker mi nočejo zapeti, kakor starcu. Naši ljudje se mi smejijo in pravijo kako silno dolgočasno je moje igranje, gospodar mi je celo zapretil, da mi jih bo zdrobil. Vsled tega se učim samo zvečer v hlevu, Tinč se ne zmeni za moje brenkanje. Mogoče se naučim in potem bi tudi jaz rajžal po svetu in pel na svatbah, jesikih stelarajah in ob drugih takih veselih prilikah.
Pred nami je zima, pozimi je naše življenje dolgočasno in čeravno pravijo, da si kmet in hlapec pozimi počijeta, to ni resnica. Seveda takega trpljenja ni kakor poleti, ali delo je vedno, krmo režemo, steljo vozimo domov in jo sekamo, drva vozimo v mesto na prodaj in kadar tega zmanjka, podereva z gospodarjem v gozdu kako drevo, nareževa na plohe, ali je pa jaz obtešem za stavbeni les, ker sem tudi malo tesar. Kadar pade veliko snega, tresemo ga raz drevje, da ga ne polomi. Tako se dela vedno in še rad dela človek, dokler more in je zdrav. Če mi Bog zdravje da, se bomo še že pogovorili kaj o našem življenju.