Iz najnovejše lovske kronike

Iz najnovejše lovske kronike anonimno

Izdano:	Slovenski narod 12. november 1904 (37/259)
Viri:	dLib 259
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Priobčil star lovec brez naočnikov

Okrog podolgovate mize v prijazni sobi so se sešli vsakdanji gostje gostilne pri H. — Dasiravno lepa družba, sliši se le malo govorice, ampak toliko bolj globoko dihanje, cmokanje in rožljanje z vilicami in noži, kajti zbrani so na pojedini "na zadnji gonji" v ljubljanski okolici ustreljenega zajca. Vidi se vsem že na obrazih, da jim gre jed v slast, kajti pot si brišejo s čela in žile na sencih so jim napete od prenapornega dela. Splakujejo in polnijo si grla z dobro kapljico, kakor bi hoteli pomagati notranjim organom spraviti na svoj cilj debele cmoke, s katerimi ho­čejo še mrtvemu članu plemenite rodbine „dolgouhatih" utisniti smrtni strah v ude pred vsako krogli podobno stvarjo. Ko so hrabri lovci v potu svojega obraza spravili zadnje ostanke k večnemu po­čitku, si obriše eden izmed družbe svoj mastni obraz in nagovori zbrane lovce ali bolje rečeno čestilce dobro pripravljene divjačine: „Pozdravljam Vas gospoda moja in Vas obenem zahvaljujem za prijazni odziv na moje povabilo. Veseli me, ker ste ustregli moji želji, a ne samo moji, temveč ustregli ste tudi želji rajnega „marclanarja", ki me je umirajoč naprosil, da naj ga ako mu je že namenjeno priti pod ostre zobe vedno lačne gospode, zaužijemo v veseli družbi. Obljubil sem mu in povedal mi je zato svoj životopis s pristavkom, naj ga pri tej priliki ponovim.

Verjemite mi gospoda, nisem mehkega srca, a revež se mi je v resnici smilil, ko se je smrtno ustreljen in zvijajoč se v groznih mukah naslonil na bližnjo bukev in me z solzami v očeh gledal tako milo, da sem na prvi mah spoznal, da mu leži nekaj na srcu. Nagnil sem se k njemu in ganjen poslušal sledečo pripovest:

»Rodil sem se tam doli, kjer napaja mejna Sotla bratski zemlji Štajersko in Hrvatsko. Zibelka mi je pravzaprav stekla na hrvatski zemlji, a že v svoji zgodnji mladosti sem bil za časa nekega gibanja izgnan s svojimi starši in brati vred od tolpe besnih psov iz svoje domovine. Tužnim srcem smo zapustili svoja rodna tla in prekoračili urnih nog rečico, katera je od naših solza narasla in nas ubranila zasledovalcev.

Naselili smo se potem v sicer rodovitnem in lepem kraju, a vkljub temu se ni hotelo vrniti v našo družino prejšje blagostanje. Prebivalcem smo bili sicer na videz dobrodošli, a uvideli smo takoj, da jim ne smemo preveč zaupati. Kmalu so se pričeli tudi domači prepiri in nemiri, pri kateri priliki se je tudi eden del prebivalcev naše naselbine izselil in se podal proti jugu. Tudi našo družino je zadela nezgoda za nezgodo. Precej prvi mesec se je ponesrečil stari oče na nekem pohodu in na pol mrtev z razbitim hrbtom se je nesrečnež komaj privlekel domov, kjer pa je kmalu izdihnil. Toda niti mrtvega nam sovražniki niso pustili. Postavili smo se jim sicer po robu, a ker smo bili v manjšini, smo iskali v begu zaščito, pustivši na boji­šču tri ranjence v rokah neusmiljenih zatiralcev.

Na tem begu sem se seznanil z lepo devojko, v katero sem se tudi zaljubil. Zaprosil sem dovoljenja pri starših, ki so me vzeli' radostnim srcem za zeta, zlasti ker so v zadnjem času izgubili petorico sinov.

Zdaj so se začeli zame medeni tedni. Vesel dan je sledil drugemu. Še sedaj po sedmih letih mi srce zaigra veselja, ko se spomnim teh krasnih trenutkov. Veselje je prikipelo do vrhunca, ko mi je na spomlad povila ženka tri krepke otroke dva sina in eno hčerke. Toda dolgo ni trajalo to veselje. Nekega dne ugleda iz brezmejne zračne višine grozen jastreb moj čili zarod in izgubljen je bil. V velikih vedno manjše postajajočih krogih se je spuščal k tlom. Obupno sem branil svojo deco, a zaman. Tekom ene ure sem ostal sam in razpraskan pripovedoval vrnivši se ženki o žalostnem dogodku. Odslej je šlo vse navzdol. Žena mi je jela očitati mojo slabost, da nisem mogel ubraniti otrok jastrebovih krempljev. Postajala je napram meni vedno bolj malobesedna in nekega dne ko se vrnem na dom, najdem ga praznega. Iskal sem na vse strani, a vse zastonj. Šele po preteku petih mesecev sem slišal od nezvestnice. Ušla je z nekim drugim in živi sedaj nekje na Ogrskem razuzdano z različnimi veternjaki. In ker se mi je nevredno zdelo žalovati za nezvesto vlačugo, sem dasiravno težko, vendar tudi njo pozabil in se precej jeseni zopet oženil. Preselil sem se z novo izvoljenko na njen dom, kajti na svojem starem mi ni bilo več obstanka.

Novi dom ob bregu Krke na Kranjskem se mi je skoro priljubil, zlasti ker mi je ljubljena ženka pomagala s svojo ljubeznivostjo popolnoma pozabiti na preteklost. Toda nesreča mi je bila že za petami. Nanagloma mi zboli žena in ko sem ji prihitel z zdravnikom na pomoč, se je zvijala reva ravno v zadnjih dihih, še parkrat me je žalostno pogledala in po nji je bilo. Zdravnik je konštatiral vnetje pljuč. Od tega zdravnika sem tudi izvedel, da je bil pred par meseci z mojim očetom skupaj, a ko sta se domov vračala, so jih zasledili sovražniki in na svoje lastne oči je videl pasti očeta, zadetega od smrtonosnega svinca, on sam pa je le z veliko težavo utekel gotovi smrti. Kdo mi bo zameril, da sem začel klaverno hoditi ob reki in se bavil s samomorilnimi mislimi. Skok v vodo in rešen sem vsega. Saj sem izgubil vse, kar mi je bilo ljubo: Ženo, očeta, brate in sestre.

Toda ta malodušnost me je skoro minila, ko sem v bližini zaslišal glasno lajanje psov. Skočil sem res v vodo, toda ne da bi se končal, ampak le, da bi ušel krutim zasledovalcem. Srečno sem preplaval reko in s krvavečim srcem krenil proti severu.

Po dolgem potovanju sem pri­šel v bližino velikega mesta. Tesno mi je blo pri srcu, kajti mislil sem si: kjer je dosti ljudi, je tudi dosti lovcev. Že sem jo hotel potegniti naprej, ko srečam celo trumo tovarišev, ki so bili kaj veselih in brezskrbnih lic. Med njimi sem našel celo nekaj starih znancev iz svoje domovine Hrvatske. Mnogo smo si imeli povedati. Vprašal sem jih, kako se ta kraj imenuje in če je zelo nevarno bivanje tukaj, ker je blizu tako veliko mesto. Star tovariš, kateremu je na hrbtu manjkalo malo dlake, si je hudomušno zavihal sive brke in odgovoril: To mesto se imenuje Ljubljana in kar se tiče novih sovražnikov, jih je tukaj toliko, kakor morda nikjer drugje. Večina jih nosi neko steklo na nosu in zlasti ob nedeljah jih kar mrgoli tu okrog. Vkljub temu smo pa varni kakor v najhujši pu­ščavi, kajti malokdaj ubijejo kakega tovariša, kvečjemu se ti primeri, da ti malo dlake odstrele, kakor se je meni prigodilo.

Vesel sem bil tega odgovora in sklenil tukaj svoj šotor postaviti. Drugi dan sem v bližnjem gozdu srečal staro znanko, s katero sva se rada imela že ko sva po šolskih klopeh dlako gulila. še kot nezrela mladiča sva si prisegla večno zvestobo, toda kruta usoda je naju ločila in do danes nisem ničesar slišal od nje. Nikdar ne pozabim trenutka, ko sva se po šestih letih zopet objela in mislim, da bi se ne izpustila tako hitro iz objema, ko bi v tem trenutku ne počilo za menoj, kakor bi treščilo. Ko se strahu omamljen ozrem, — na beg niti mislil nisem, kajti braniti sem sklenil svojo ljubljenko do zadnje kaplje krvi, — zagledam postavo v rumenih škornjih, lepo obleko in z naočniki na dolgem nosu. No, to naj bi bil lovec, sem si mislil! Presmešno! Stisnil sem se k tlom in to me je rešilo, kajti ta po­šast v lovski obleki je ali presene­čen ali osupel vsled moje neustrašenosti ali pa v svesti si, da me je dobro zadel, vrgel zmagonosno svoj pihalnik na tla in se mi približal, misleč me pobrati. To priliko sem porabil, skočil po koncu, mu salutiral in brzih korakov odjadral iz kraja, ki bi bil skoro osodepoln zame.

A vest mi, vkljub pravkar utekli nevarnosti, ni dala miru, da se ne bi še enkrat ozrl na lovca in verujte mi, da tako abotnoosuplega obraza še nisem videl. Še na misel mu ni prišlo, da bi skočil po dvocevko in kaznoval mojo razposajenost. Toda tudi jaz se nisem dolgo mudil z opazovanjem te moderno-smešne postave, kajti šele zdaj sem zapazil, da sem izgubil svojo drago. Milo se mi je storilo in zaželel sem si smrti, smrti v objetju svoje ljubljenke. Tužnim srcem sem jo šel iskat in sreča mi je bila mila, kajti še tisto noč sem jo našel na mehkem ležišču v bližini malega potočka. Ves srečen jo hočem objeti, toda o joj, glavo ima krvavo in desno roko obvezano. Na vprašanje, kaj se ji je pripetilo, mi pove, da jo je lovec, ki je streljal name, zadel. Sveta jeza me je pograbila in raztrgal bi tega mestnega gizdalina, ko bi ga mogel. Ves zmeden in ganjen sem začel zdraviti ljubico s mokrimi obkladki in celo noč nisem zatisnil očesa. Ko se je jelo svitati, mi ljubljenka v veliko moje veselja pove, da so bolečine popolnoma ponehale. Hvaležen sem povzdignil oči k nebu in zahvalil Boga za tako srečen izid.

Moja ljubljenka je pod mojim skrbnim varstvom v par dneh popolnoma okrevala in iz hvaležnosti je privolila, da sem jo takoj odpeljal na svoj novi dom, kjer sva se poro­čila brez vsake formalnosti. In zopet sem bil rajsko srečen, zlasti kar mi je ženka rodila precej v prvem mesecu dvojčka, dva čvrsta sinčka, nad katerima se pa nisem dolgo veselil. Preveč negovana in razvajena sta postala razposajena do skrajnosti in sta zašla v slabo družbo. In kaj sta še napravila? Tam nekje ob Gradaščici, kjer je branjevec Peter kuhal žgane, sta iztaknila sod te pogubne pijače in odslej sta se vračala skoro vsako jutro vrtoglava in vriskajoča domov. O moj Bog, kako smo se zgražali nad takim početjem! Naši najstarejši tovariši ne pojmijo takega pohuj­šanja, kakor sta ga moja sinova uganjala. Sram me je povedati, toda kazen ni izostala.

Neko nedeljsko jutro sta vračala, do skrajnosti nadelana proti domu ter pela, da se je po vsem Mestnem logu razlagalo, tisto znano:

Pa mi ga žingamo, Pa mi ga žagamo — —.

Pa je prišla po poti is L'ubIjane usoda v podobi mladega lovca, majhne postave z ozkimi hlačnicami, rjavo brado in steklom na nosu. Poznali smo ga vsi, a bali ne. Moja vražja mladeniča sta se mu včasih že iz nagajivosti zaganjala med noge. In tudi danes sta se mu v pijanosti mislila po robu postaviti.

Ustavila sta se sredi pota ter se držala objeta. Mili lovec jih vsled kratkovidnosti skoro opazil ni, a naposled se mu je le nekaj čudnega zdelo. Približal se je na dva koraka, pogledal natančno, snel počasi pihalnik z rame in pomeril na moja sina.

»Zdaj le pa nanj!« sta ti dečka šepnila ter se mu mislila zagnati med noge, da bi lovec padel, kar bi se tudi zgodilo.

Toda v preveliki množini vlito Petrovo žganje jima je zmešalo glavo in noge in zamudila sta pravi trenutek. Iz pihalnika se je dvakrat zasvetilo in rdeča kri mojih sinov je namakala črno zemljo. Vem dobro, da se je gospod, ki nam sicer še nikoli ni zlega storil, bahal pri tovariših, da je dva zajca to nedeljo ustrelil toda tega ni povedal, da sta bila pijana in da bi tudi živa prav zlahka domov prinesel!

Moje in ženkine žalosti vsled smrti ljubljenih sinov se ne more popisati. Zaprla sva se in jokala cel teden, toda izprevidela sva, da se od žalosti ob pamet pride, zato sva se zopet družila s tovariši. Prirejali smo veselice na prostem, gledališke predstave in različne dirke, katerih nepoklicani gledalci so bili dostikrat ljubljanski in lovci iz bližnje okolice s svojimi vedno nas nadlegujočimi pseti. Toda to nam ni dosti kalilo veselja in zabave, ker smo vedeli, da nam ti lovci neradi kaj zalega store.

Baš danes smo hoteli obhajati desetletnico našega staroste, tudi Hrvata po rodu, ko nas je pripravljajoče se k tej izvanredni slavnosti presenetila in rasgnala tolpa besnih psov in grozno pokanje na vseh straneh. In tako je postal dan, o katerem smo bili prepričani, da bo eden najslavnejših, kar jih pomni naša zgodovina, eden najžalostnejših. Težko je že dihal ubogi trpin, videlo se mu je, da bi mi rad še marsikaj povedal. Toda začel je pojemati in jasno je bilo, da se skoro preseli iz te solzne doline v zbirališče svojih očetov. Iztegnil je svoje krake, se stresel po vsem životu kakor bi hotel kihniti ter nagnil glavo na prsi. Sočutno sem mu zatisnil oči in ga spravil v lovsko torbo.

Končam svoj govor s pristavkom, da je mnogo trpel ubogi in zatirani zadnji potomec slavne hrvatske rodovine »dolgouhatih«, dolgo živel, mnogo 'dežela prehodil, torej mu menda ne zamerite, da njegovo telo, oropano vseh življenskih elementov, ni bilo tako mehko in dobro, kakor dobro in plemenito srce rajnika. Še mrtev nam skrbi za zabavo, in jaz mislim, da govorim is srca vseh, ako dvignem kozarec in Vas dragi lovci in slavni čestilci take divjačine poživljam, da izpraznite kozarce in zakličete rajniku v znak spoštovanja krepak lovski »Nasdar«!