Iz potujčenega Srema
| Iz potujčenega Srema.[1] Franjo Neubauer |
| |||||||||||||
I. Prihajajo sape ... uredi
Prihajajo sape
od Fruške goré,
bučijo, ječijo
črez širno poljé.
Zakaj pač tožeče
brijó črez raván?
Mar vejo, da tukaj
umira Slovan?
Vedó li, da todi
zamira naš glas,
da tujec odvzema
nam mesto in vas?
Da tujec le veže
na njivi si snop,
a naša le božja
je njiva, le — grob!
Morda pa Slovanu
bučijo v uhó,
naj čuva, naj brani
očetno zemljó!
Naj Srbin Hrvata
objame kot brat,
naj Srbinu stisne
desnico Hrvat! —
Karkoli šumijo
vetrovi s planin,
Slovanu je resen,
glasán opomin.
Če slučal ne bo ga,
še tožneje kdaj
bučala bo burja
črez plodni ta kraj.
Tožeče bo brila
nad grobom takrat,
ki bratu izkopal
ga rodni je brat.
II. Fruškogorska Vila. uredi
Mrak peroti razprostrl je črne
in zagrnil z njimi Fruško goro.
Niso temne to peroti mraka:
fruškogorska Vila razgrnila
dolge láse črne, kakor noč je,
in pokrila brda fruškogorska.
Kaj razpleta Vila bujne láse,
kaj pokriva z njimi Fruško goro?
Temna tuga grudi njene,
plače Vila, beseduje, toži:
„Ve košate lipe, ki stojite
na ravnini sremski plodoviti,
vse odpadlo vam je listje velo.
Dahnila je slana v liste vaše,
zamorila kratko jim življenje,
da so padli z vaših vej košatih,
kakor mladi padejo vojniki
na poljano, če jih strel zadene.
Padlo listje, pota je pokrilo,
gazijo ga noge — noge tujca!
Tujec stopa pó njem ponosito,
samosvestno se okrog ozira:
vse njegovo — njive, vinogradi,
polje širno sèm do Fruške gore.
I na brda, v gozde naše sili,
da i tukaj sok izpije zemlji,
da poseka bukovje in lipe,
da uniči nam spomine zadnje
na slovanskih dedov dobo davno,
da izbriše zadnji sled slovanstva.
Domačin pa zemljo izgubiva —
brez zemljé je — koplje jo za tujca!
Služi tujcu, tujec mu gospod je.
Zemljo rodno domačin zapušča:
sin zapušča dragi dom očetni,
hči ostavlja zemljo materinsko,
v svet odide, v svetu izgubi se,
kakor listič, ki je pal od debla,
ki ga veter v daljo je odnesel.
Kdor ostane v zemlji domovinski,
nezaveden tujcu se uklanja
in prodaja srce mu slovansko.
Pada listje, padajo sinovi
z vej slovanskih, padajo od debla,
eni v jamo, drugi tujcu v roke.
Tujec stopa po grobovih nemih,
tujec gazi stara, sveta prava,
ki jih sini braniti — ne znajo!“
III. Srbskemu seljaku. uredi
Kaj ne orješ plodne zemlje,
kaj pustiš, da tujec jemlje
njivo, polje, vinograd,
trsja, drevja ti nasad?!
Vsega zemlja ta ti daje:
tu pšenični klas zori,
drevje sadno tam rodi,
grozdje tu zori najslaje.
Kar v osrčje zemlje črne
položiš, ti vse povrne.
Uro dela, hip vsakter,
kapljico najmanjšo znoja
zemlja ti poplača tvoja,
plod ti za njo dá stoter. —
V zemljo semena polagaj,
koplji njivo, koplji vrt,
sádi vrste žlahtnih trt!
V delu, trudu ne omagaj!
V zemlji materinski vztrajaj,
deco delavno odgajaj!
Koča, kjer si se rodil,
Stan ti bôdi drag in mil!
Hišice očetne svete
ti le bôdi gospodar;
v tvoji koči naj nikdar
tujčevo ne plače dete!
Poznim vnukom čuvaj vedno
hišo rodno, zemljo dedno!
IV. Srbskim fantom. uredi
Razsvetljuje mesečina
tiho južno noč;
fantje Srbini po selu
hodijo pojoč.
Petje žalostno, mehkužno,
fantje, ni za vas!
Nežne pesmi o devojkah
niso za naš čas!
V bledi, mirni mesečini
mi ne pojte vi;
pojte, kadar grom udarja,
kadar blisk žari!
Vi zapojte spev drugačen:
kakor hrast krepák,
ne ko lipa fruškogorska
nežen in mehák!
Vi zapojte pesem glasno
kakor silen grom,
da se vzdrami, da vzbudi se
vaš zaspani dom!
- ↑ Za boljše razumevanje teh pesmij pripomnim: Srem je najrodovitnejši del Slavonije. Domače prebivalstvo, Srbi in Hrvatje, propada. Srbi se izseljujejo, tujci, Nemci in Ogri, se doseljujejo. Srbi se premalo množé, premalo so delavni, pa tudi stare hrvatsko-srbske nesloge ni mogoče izkoreniniti. Fruška gora je edino gorovje v sicer popolnoma ravnem Sremu.