Iz sanj v življenje

Iz sanj v življenje anonimno

Objavljeno v Domoljub 1893, št. 5 (2. marca) v rubriki Podobe iz življenja

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Moj mladi prijatelj, jeden najboljših mojih tnancev t Dunaja, Vinko Milič, pripovedoval mi je nekoč dogodbo svojega življenja. Ker mi je stvar jako ugajala, bodisi tavoljo tega, ker je prepletena z nekim čudnim prigodkom, bodisi tavoljo tega, ker je tako mična, a pri vsem tem jako poučna, sem se namenil čitatelje seznaniti t njo.

Vinko Milič je bil sin jako premožnih starišev, a te v zgodnji mladosti mu pobere neizprosna smrtna kosa ljubljena mu roditelja. Ko je Vioko dorastel, podedoval je po svojih umrlih stariših obilno premoženje petsto tisoč goldinarjev in s tem denarjem ae je napotil v prestolico našega cesarstva, na Dunaj.

Vinko na Dunaj prišedši zašel je v družbo lahkomiselnih in zapravljivih veseljakov. Hodil je po veselicah, zapravljal denar in dobil naposled Uko strast do kvartanja, da je počel v svoji slepi pameti igrati za velike svote. Kmalu je lahkomiselni mladenič uvidel, da ga Uko življenje tira v pogubo — a nemogoče se tdi usUviti po strmem obronku hriba dereč plaz. Vinko niti pomislil ni, ksj bode potem, ko bode tapravil imetek; on je brez pomisleka tapravljal in sipal denar na vse strani. Vinko Milič je v tem času potratil te na tisoče srebrnjakov od svoje dedščine. Segati je moral le precej globoko, pa tolažil se je, da še ne bo tako kmalu usahnil zaklad. A prej, nego si je mislil mladi labkotivec, potekel mu je denar. Ve« pobit tbral je ostaoke svojega ogromnega imeUa, a na dno skrinje, kjer je imel poprej spravljen svoj denar, polotil je nabit samokres. — Čemu liveti brez denarja ?

Se enkrat po.ku.i svojo srečo pn igri- A o. mu bila reč mila. Zadnji denar, ki ga je imel, zapravil je to oedaj m u jo ostal f posestvo ed.a - UBolres. Sklenil |o končati svoje življenje Uravnal je svoie poslednje stvari; prodal je vso po hišno opravo in nekatere druge vredoostoe stvari, da je mogel poplačati manjše dolgove. Pripravlja se na pot v blitnji log, kjer sklene slovo dati življenju. Toda neka nagla misel sa tadrti. da -»e ne konča .0. jat nespametne/ , da nisem pomislil na svoj grob !* Jesen pristopi k oknu. Zvonaj je dežilo, in voda ie žuborela po rastnih jarkih odnašaje blato v vodotoč. .Kako. da sem na to pozabil, da bodem s tem blatom zmešan? Preskrbeti si moram popreje svoj grob." Strah je bilo lahkomiselnega mladeniča, da hi bil pokopan v navadno jamo za mrtvece. Dasiravno je bil v življenju brezskrben, popustila ga je sedsj prejšnja lahkomiselnost. .Ne*, rekel je po daljšem premišljevanju, .tega ne trpim, da bi ljudje govorili po mojr smrti, da še toliko nisem imel. da bi si omislil vs%j pošten grob.* <id tega dne je Vinko Milič izginil in ni ga bilo več videti v velikem mesto.

II.

Nekoliko dnij potem ogledamo Vinka v pisarni pred železničnim predstojnikom. Ponujal se mu je v slutbo. Ker je znal dobro pisati io risati, bil je takoj vsprejet Ko bi ga ne uavdajala ooa trdna in neomahl|iva misel, oskrbeli si potrebnega deoarja za nakup groba, gotovo ne bi nikdar prenašal VM?b teb težav ic nadlog. Kakor je preje mladi lahkoživec denar troaii in razsipava! ua v«e strani. tako akrboo ga je seda| zbiral io stiskal, kajti »poznal je njegovo ceoo. In kadar si jo oa koscu vsar«ga Udoa prihranil po daset goldinarjev, mislil si je: .Doba mojega trpljenja s« mi je zopet skrajšala.* Io s kako skrboostjo je Vinko Mdič opravljal avoj po*el! Zjutraj je prvi prišel v pisarno in tvečer je zadnji izšel iz oje. Io kdo bi mudil, da a« Milič uko zelo trudi edino le uio, da bi ai čim preje priskrbel lasten grob? Konečao ,e vendar spravil toliko denaria skupaj, da si je a ogel kopiti koaec zemljo os pokopališču ; i« bil |e vesel, ko je pomislil, da mu ta kosec zemlje obeU konec njegovih muk in da bode tu počival m v miru spavsl smrtoo apanje. Ko nekega dne z veseljem ogledu* svoj bodoči £rob. spomni se. da manjka še aagrobsoga kamena. Zaradi tega se je še z ve^jo marljivostjo poariiel svoje službe.

Zsiezoičoi predstojnik ves vesai, da ima Uko mar- Ij.vega človeka v avoji aloibi. povikšal mu je plačo Ur ga potem še nadaril ta njegovo itredno pridnost Seveda je U dobrotljivi goapod mi.1.1 a lem mladega mola spodbuditi še k večji pridnosti. . j, „eved< le pripomogel, da se tem preje konča. ^ Vinko je hodil sadaj vesel po dvakrat ns t^,, pokopališče ogledovat evej grob. V teml|o pri g,*, sadil |e vrbo žsloetiako, travea nje je pa ukatai p««^ okosno izklesan spomenik, katerega je plačava! v pu^ obrokih

Kmalu je potekel čas, ia Viako je izplačal 114, obrok. Njegov grob ja sUl aa pokopališču gotov, ie »poznal, primerjajoč ovoje prejšaje razuzdano |i,|ln|t e sedanjim, da je tadnja mnogo lepše m uzornejše. S«4 je imel lasten grob, v katerem bi bil lahko brez pokopsn. Sedsj prišel j« unj čaa zadovoljne

III.

Večkrat na ovojib jntraajih pohodih oa peš« srečava! je mlado, v črno obleko oblečeno dekle. p«gw*. krat to je videl, kako se je solzila ob priprostea. a t mnogovrstnimi cvetlicami posajenem groba Ko Vinko nek««ga jutra po svoji navadi pnfc up« na pokopališče, pooodi mo gospodičins. videla, j* Vinkov grob praten. nekaj krasnih cvetlic Viako bo* ustreči dekličini prošnji, jih ves radosten isudi ta raj grob. .Ali te greste od tod?" vprašals je deklica Vitka, ko se je ta odprsvljal, ds bi odšel .Ali te morete lota od lega kraja Uko t lahka? Ka kom pa žaluje««?" .Jat? — Za nikomer", odvrne Viako ia kn m zalije lice Sram ga j« bito. ,l%mu tedaj rem hodit«, ako ne počiva tukaj t*«* ne wstra, ne brst, skratka nihče itmed vaših dragih*' nadaljevala je ona. .Da, nihče ne počiva tu notri." .Cemu je tedaj U grob tu?" .Naveličaa tuljenja naredili aem »1 ga dal u-* Ia v kratkem . . . . .Kaj? - Zs-se? V kratkem?" »aklicala dičma. ko je spoznala, ksg da meni, .to je zlobo«, u P pregrešno! * .Kakor bočeU gospodičma, ju ae oe more« sprijazuiu z življenjem. Nekdaj, ko sem bil bogat, smo it veh. a kaj hoče na svetu človek brrz densrjs. dar se pa nisem mogel spryateljiu t mislijo, ds b * po smrti t ljudmi vuke baie vred pokopan Zalo * prislužil toliko, da sem si kupil U grob!* .VrniU mi moje cvetlice!" reče deklica aaw « užaljena pogleda Miliča. Preveč ms pretirate, goapodičiaa!' pravi Viaks. eKai bi vaa preairala? Ali pomislit«, ai-li K>. hčati ae življenja, aajvečja maiodošoost, bojatljnoM? ^ največji greh jemati ai življenje, kateremu je M ^ gospodar. Sploh pa se meni jako čudno zdi. kako bi M to mogoče, da bi se vi, tako mlad mož. mogli noveli življenia. Bili ste nekdaj bogat gospod, no. potrudi« * sedaj, ds postanete topet, ako vam je na tem toliko — Sploh pa denar ae dala človeka srečnsgs. GlsjU Bevoa aem, nedavno 00 asi ugrebli taka| v z»mlP maur, ki ao meoi v oskrfc ivotili dva nedorssis Za oju delam io u trudim noč in dan. ia kadar » r najhuje, pribitim tu s6m nt grob, da materi v g-oba in Bogu v nebesih polotim revo ubogih sirot . 7Tln "pouTIstsns, okrepčan* ae fračam domov. In ko ugledam doma svoja bratca priproau a čedno oblečena, polnih rudečih lic, kako oba lBpo molita in se pridno učita, tedaj čutim, da ne tivim zastonj, da ima tudi življenje reveta prelep namen, ako človek apolnuje avoje dolžnosti. — Seveda v razkolji, pri igri ni iakati človeka namena in sreče I . .. Vinko je patno poslo&al zgovorno deklico in vračal »e je pobitega srca domov. A te besede ao mo aegle do srcs. Spregledal je, spoznal namen iivljenja. In nekaj dnij pozneje polotili ao v novi grob Vinkov umrlo mater mlade goepodičine, ki mu je pojasnila a svojim vzgledom namen človekov. Z mlado znanko pa ae je Vinko kmalu na to poročil in postal j« oče njenim nedoraslim sirotam. Imel |e dela polno roka, igro je opustil, poslal v resnici srečen. S trdim delom je služil vaakdanji kruh sebi in svojim, a ni omagal; prepričal ae je namreč, da pridne roke so boljše bogastvo ko zlato gore.

IV.

Nekega dnč sešel se je nenadoma t jednim izmed bivših svojih zapravljivih prijateljev. .Dragi moj! kaj se je pa z vami zgodilo? Že več kot štiri leta iščem vas. Vs^j me oda vendar sedaj veste, kako amo vas o neki priliki obigrali za 26 tisoč goldinarjev. Dogovorjeni amo bili ia vi ate se nam vsedli na limanice. — Sedaj hočem poravnati to veliko krivico." .Jaz nisem vedel ta to in tudi sedaj ničessr ne zahtevam od Vas." .Nisem mialil, da mi bosto kedaj vrniti zamogli."

A jat sem veliko svoto podedoval, prijatelj, postal sem topel pošten človek in hočem vam svoj dolg pošteno poplačati. Prosim, le povejle, kam aaj denar prinesem?" In še tisti večer prejel je Vinko Mili« 86.000 gld. Ves vesel reče svoji tsni: Nt. tu imai denar, pa si kapi majhno hišico t vrtom ter nekaj temlje, da se bodo mogli otroci po nji razveseljevati . . . Jat ne maram od tega denarja ničesar ta se obdržati, da topet na staro pot ne tabredem."