Iz spominov na težke dneve
| Iz spominov na težke dneve. A. Jakolin |
| |||||||||||||
Bilo je začetkom oktobra leta 1915. Po običajnem štetju nas je vsak dan pozval ključar iz zaduhlih zaporov šontpeterske vojašnice na dopoldanski izprehod po ozkem ograjenem dvorišču. Kakor ovce smo se vsuli iz naših celic na sveži zrak.
Zanimivo in obenem tužno je bilo gledati različne ljudi, izmed katerih nam je večini, kljub temu, da smo imeli čisto vest, visel nad glavo Damoklejev meč. Na izprehodu smo porabili priliko, da smo se malo nagovorili o našem položaju in novicah, ki so prihajale z bojišč.
Najbolj me je zanimal mlad inteligenten človek z dolgimi črnimi lasmi in brki in upalega obraza: vedno je hodil sam, vase zamišljen, in ni občeval z nikomur. Večkrat bi se mu rad približal, a opazil sem strogo pazljivo, vanj uprto oko stražarja ali ključarja; prišel sem do zaključka, da mož ne sme imeti nikakih stikov, skratka, da je velik in nevaren »zločinec«.
Navadno se je izprehajal le takrat, kadar so bili ostali po svojih celicah. Ko sem zvedel, da je bil naš sotrpin g. Gregor Žerjav, bivši naš deželni predsednik in sedanji narodni poslanec, ga ni bilo več med nami; njegova celica je stala prazna. Zvedel sem, da so ga morali oddati v bolnico radi nevarne pljusne bolezni. Vsem nam, ki smo od poprej poznali njegovo požrtvovalno narodno delovanje, nam ga je bilo žal, saj smo iz lastnih izkušenj vedeli, kdo pride iz zaporov v bolnico. Prepričani smo bili, da mož ne okreva več.
Zanimal me je med drugimi tudi mož, oblečen v modro, platneno obleko, kar ga je na prvi pogled izdajalo za rokodelca. Po njegovih udelanih, žuljavih rokah in srepem, sicer odkritem pogledu sem ga imel za kakega kovača. Ko sem ga ob neki priliki vprašal, kako »hudodelstvo« je zakrivil, da je prišel med nas, mi je odgovoril, da je kovač iz Semiča, oče osmih otrok in se piše za Kromarja.
Zakaj je tukaj, ni vedel, zato tudi ni kazal nikakih drugih skrbi, kakor kako se preživlja doma njegova družina, ko mora on tu postopati. Menda ga je že nekdo ovadil, da se je v neki gostilni napak izrazil. Tudi pri zaslišanju ni vedel, česa ga pravzaprav dolže, ker ni rekel drugega, kakor da ima Srbija prav, da se brani.
Uverjen sem bil, da se mu samo za to ne more zgoditi nič posebnega in tudi sam si zaradi tega ni posebno belil glave. Mnogo bolj ga je skrbel obstoj njegove številne družine, kako živi brez njegovega zaslužka. Iz pogostejšega občevanja z njim sem spoznal, da ima mož malo širše duševno obzorje kot navadno ljudje na deželi in da mu jugoslovanska ideja ni tuja.
Ne vsi. A kaj pomaga, če je med 100 le 80 poštenjakov. A je 20 lopovov? In če poštenjaki lopovov ne izroče pravici? Vsa čemernost ne pomaga in vse zabavljanje ne koristi nič, ker treba le preroditi sebe in druge. Uvideti resnico in se po nji ravnati. A tudi vsakogar prisiliti, da se ravna pa nji.
Nemski pisatelj Gerhard Hauptmann je te dni na dunajski univerzi govoril o »nemškem prerojenju«. Nobena država še ni bila strašneje premagana in huje kaznovana kakor Nemčija. Izgubila je ogromno ozemlje, milijone mrtvih in živih rojakov ter mora plačati ogromne milijarde vojne odškodnine. Vrhu vsega tega nosi okove na vseh udih. In vendar kako ponosno in kako podjetno, vere in jeklenega zaupanja polno je govoril Hauptmann! Saj pa je tudi lahko idealist, ker je člen naroda, ki se ne da ukloniti niti po najhujši katastrofi. Nemci ne tožijo in ne psujejo, nega de1ajo potrojeno ter si svoje energije ne dajo ubiti ter si svojega humorja ne puste pokvariti. Čim nesrečnejši so, tem agilnejši in vztrajnejši so. Nič malodušnosti, nič obupavanja, nič poniževanja ne poznajo. To je narod, ki je bil premagan. Mi pa smo narod, ki je zmagal! Vedemo se, kakor bi svoje sreče, svoje svobode ne bili vredni; vedemo se kakor sužnji, ki se dobro počutijo le v sužnjosti! Biča in okov smo se tako navadili, da smo čemerni in obupani, ker jih ne čutimo več na sebi. To je sramotno, še bolj pa žalostno. Zavedimo se tega in se prerodimo! Zakaj brez prerojenja k idealizmu nam ni rešitve.