Iz spreminjanj
Iz spreminjanj (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Poglavja | I. II. • dno |
I.
urediProstorje je polno krikov in zvokov ...
Jutrnja luč gre v ptice
in iz njih se ščebet drobi
na popotnike zgodnje.
In kadar se noč gosti v ljudi,
se trgajo tisočeri glasovi iz črne povodnji.
In je le eden, morda sta dva, so trije,
ki se njih čisti odmev v tišino vesolja prelije.
Od tam vanje zasije nazaj
smejoči se, pojoči brezkraj — — —
Vse drugo: prostorje — polno krikov in zvokov.
II.
urediPoklical sem te spet v spomin
kakor vrtove, ki jim imena ne vem, tiste daljne.
Med prošlim in bodočim si bilá
opoj jetniku veka mrtvega.
In tudi si bilá mi rože vonj,
ki tuji veter ga zanesel je do mene.
In v igri ur sem zdramil se iz sna
in le smehljal se še, ko si odšla.