Iz spreminjanj (2)
Iz spreminjanj (Nezbrane pesmi) Miran Jarc |
|
Mladci teko sopeč za žogo
(»žoga — naše večno solnce!«).
Zvijajo se sveteča rjava telesa,
uporna in vpijoča izzivajo nema drevesa
in vdano zemljo: Mi smo, mi smo!
So: med ogrado igrišča,
so: med ogradami mest
in nekje je konec belih in železnih cest,
stokrat se vračajo srečanci,
spet se pode za žogo in časom, ki jim ubegata.
In je nekje v gorah pozabljen pastir,
v oblasti neba poje in se ne boji konca sveta
in kliče večer,
in večer za večerom
dreveni v mir.