Iz težkih ur
Ivan Pregelj
Izdano: Ameriška domovina 46/104–106; 1943
Viri: dLib 104, 105, 106
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zima je bila huda in dolga, da je ljudje že davno niso pomnili take. Kakor da je podivjalo nebo, rjovelo je črez snežene holme; beli oblaki snega so drvili in padali težki kot smrtna slutnja na polja in gozd, da so se ječe pripogibale veje smrek, da so stokali bori pod bremenom liki volne mehkega snega. Ob zidovih in nizkih kočah malega gorskega sela kupičili so se zameti, večali se, zakrili okna, zametli vrata, tako da je izgledalo vse selo kot orjaško pokopališče z belimi grobovi. Dobro je bilo tedaj onemu, ki je sedel v zameteni koči ob zakurjeni peči. Hudo pa je bilo njim, ki so strmeli v vihro z razdvojeno dušo, kaj bodo jedli, s kom zakurili peč, ogreli si premrle ude …

Izven sela na malem gričku slonela je mala, borna kočica. Kakor črn vran je stala v snežnem morju in metežu kljubujoča burji. In vendar bi bil človek trepetal, vsak hip, pri vsakem navalu nezvanke burje, da izgine oni črni vran raz sneženo morje, zakaj celi šopi zakajene in preperele slame so se trgali raz streho, frfotali s snežnimi kosmiči.

Delal se je večer, zgoden in temen, in noč je prihajala grozeča in grozna in zavijala slabi dan v svoj temni plašč. Tako nekaj groznega, kot težka, temna slutnja je bilo v tem mraku. Prišel je počasi a potuhnjeno kot tat in je zakril selo. In nič več ne bi bil razločil onega vrana v sneženem morju, niti zakajene strehe.

Iz zametenega okenca strmelo je tačas dvoje obrazov v mrak, strah, bolest in skrb so se zrcalili v velikih, široko odpetih očeh. Te oči bile so ustvarjene, da se veselijo solnca in cvetja, zdaj pa so gledale v vihar in noč, zato so bile plahe in bolest je igrala v njih.

"Peterček, prižgiva luč, mene je že strah!" Dekletce devetih let je pogledalo pri tem svojega brata tako sladko in milo, da bi se bil človek kar zjokal. Molče je stopil deček od okna. Pogledal je sestrici v oči in videč njen strah jo je prijel za roko.

"Nič se ne boj, zdaj pa morajo priti že, saj bo noč kmalu." Napravila sta luč in sedla na peč, bila je gorka še od jutra. Po sobi pa je bil mraz, zakaj burja je silila skozi špranje pri oknu. Tako sta sedela molče. Pozabila sta bila iger — igrala sta bila, ko je bil še dan — zdaj pa, ko je prišel mrak, sta se zbala. Stopala sta k oknu, čakajoča očeta, ozirala se doli proti vasi, kdaj se zračni temna postava očetova. Noč je bila že zagrnila vse, onadva sta sedela še vedno nestrpna, tiha, drgetajoča ob vsakem šumu.

"Zdaj gre, čuješ, Peterček," rekla je veselo deklica; deček pa je stopil iz sobe in odprl hišna vrata. Bilo ni nikogar, le noč in burja sta samovala nad sneženimi holmi.

"Morda ga pa ne bo, Jelica, pregrda pot je, pa ne more domov!" Peterček je govoril mirno in prepričevalno, a bilo je kot da ga sili na jok, in pritajen strah je drhtel v njegovih besedah. Deklica se je ozrla v brata z boječim pogledom. Bila je mlajši od brata in ni mogla umeti, kako bi ravno nocoj, ko burja tako čudno rjove in joče, ne bilo očeta. Tako strah jo je; polile so jo solze.

"Tiho bodi, Jelica, pa ne jokaj, že pridejo oče; pa tudi če bi jih ne bilo, saj sva skupaj in molila bova, pa naju ne bo strah." Tako sta se tolažila, a bilo jima je obema težko na srcih, kot noč tako temno je ležalo nad njima.

"Lačna sem!"

Peterček je zlezel raz peč in stopil k omari. Vzel je hleb kruha in latvico mleka in položil vse na mizo. Sedla sta drug drugemu naproti in jedla. Potem sta zlezla zopet za peč. Tako sta večerjala vsaki večer, zakaj oče se je vračal mnogokrat pozno domov, — bil je pismonoša in moral po bližnjih selih — včasih ga ni bilo vso noč, ostal je v vasi in tam prenočil. Otroka sta bila vajena tega, samo ob slabem vremenu poleti, ko je grmelo in se bliskalo, čakala sta težko nanj, in nocoj, ko je drgetala koča ob sunkih burje, sta čakala težko, težko …

Tedaj je vzbesnela vihra s podvojeno močjo, da je zahreščala streha in tramovje. Zatulilo je tako grozovito kot sto volkov v gori, zavekala, da bi zastalo človeku sapa. Skozi špranje je zavelo mrzloledeno, da je vzplapolala zakajena petrolejka na mizi.

"Peterček!"

"Jelica!" Otroka sta se privila drhteča drug drugemu, oči so jima žarele strahu, drgetaje sta gledala v trepečoče šipe na oknu.

"Moliva, Jelica, potem pojdeva spat; ko zaspiva, naju ne bo strah!" Jela sta moliti, tiho, skoro šepetajoče, in njun glas je drgetal groze. Zunaj pa je brez nehanja zaganjalo se v streho, jokalo, prosilo, grozilo, šumelo …

Otroka sta bila odmolila, na spanje pa nista mislila. V dušo jima je bil legel pokoj in govorila sta o šoli, o očetu, o rajni mamici in angelih varihih. In njiju duše sta sniveli o pomladi in cvetju, prihajale so jima v spomin pravljice rajne mamice.

"Tako je bilo tedaj, ko je šla pastorka v gozd po jagode, kaj ne, Peterček?"

"Da, in še huje je bilo. A ker je bila pridna, so se je usmilili vetrovi in ji pokazali jagod."

Isti čas je zašumelo nad njima kot da je sedlo tisoč vranov na streho. Zahreščalo je, zabobnelo, tramovje je zaškripalo. Bil je trenotek groze in besnenja. Otroka nista videla, a slutila sta, kaj se je dogodilo.

"Peterček, Peterček, hiša, streha se podira!"

Planila sta od peči in sta trepečoča strmela v prihajajoči trenotek. In iznova je zahreščalo, iznova je zašumelo nad njima; burja se je vprla z vso silo v šipe in po sobi je zavihrala burja. Luč je ugasnila.

"Jelica, Jelica."

Deček je prijel sestro. Stisnila sta se v kot in molčala.

"V vas morava, Jelica, tukaj ne moreva —"

Deklica je plakala in se oklepala brata vse bolj plašno, vse bolj strastneje. Bila sta v temi in brez pomoči. Tedaj je začutil deček prečudno moč v sebi. Postal je bil v trenotku mož, ki mora čuvati sebe in sestro.

"V vas morava." Zadrgetal je ob misli, da morata skozi temo in noč po snegu, a le za hip, zakaj videl je, da je zastonj vsak strah.

"Jelica, obleci očetovo suknjo, pa primi se me!"

Deklica ga je poslušala jokaje in drhteča. Potem se ga je oklenila. Stopila sta na prosto, objela ju je zima in burja in noč. V obraz jima je zapihalo. Njiju telesi pa sta se poglabljali v sneg. Hropeča sta sopla nizdol. Bila je brezkončna tema, samo sneg je odbijal nekaj svetlobe. Padala sta, dvigala se. Ko ju je objela burja, sta se prijela tesneje in čakala, da je odnehala. Hodila sta s težavo, ude jima je objemala čudna otrpljenost in mraz jima je šel do srca, da se je ledenila kri v njunih žilah.

"Ali … bodemo … kmalu … Peterček …"

"Kmalu … Jelica … pa zavij se … da ti ne bo mraz!"

"Trudna sem že … "

"Čakaj … te ponesem …"

Vihar je glušil in odnašal njihove besede, objemal ju z divjo radostjo; tako objemlje smrt svojo žrtev.

"Jelica, ali te zebe?"

Dekletce ni odgovorilo. Njemu se je zazdelo, da je vse težji breme na ramenih. Vse bolj se je potapljal v sneg, noge so mu drgetale, motilo se mu je.

"Jelica …" Ni se oglasila. Zaspala je, si je mislil in brodil navzdol. Zazdelo se mu je, da hodi že celo večnost. A kje je vas? Strmel je okrog sebe, vsepovsod noč, temna noč … Šel je dalje, hodil s težavo in grozo! Začutil se je naenkrat tako šibkega in plahega, pa bi zajokal. Zbral je vse svoje moči in šel dalje. A vasi ni, moral bi že biti tam — —. Polastil se ga je blazen strah, da je ne dobi. Klical bom, morebiti ni daleč, prišlo mu je na misel, a burja je zamorila njegov krik —. Brodil je dalje, breme mu je postajalo neznosno, omahnil je. Objela ga je mehka utrujenost, zašumelo je okrog njega … postalo mu je tako in prijeetno, sladko …

Nad spavajočo dvojico je divjala burja in sneg ju je zagrinjal …

Drugo jutro so ju dobili vaščani konec vasi zmrzla; na holmu pa ni bilo onega črnega vranu, samo veliki zameti so krili četvero nagih sten. Oče pa se ni vrnil, zagreblo ga je bilo, ko se je vračal domov, omagal je bil! Umrl je z vročo molitvijo na ustih za srečo svojih malih, zapuščenih otrok. Bog ga je bil uslišal, vzel je bil tudi onadva k sebi isto noč, kot očeta …

Še zdaj stojijo štiri stene tam gori na holmu. Pomlad in zelenje jih objemlje. One pa stojijo kot mračen spomin na viharne in hude čase, edini ostanek iz težkih ur –––