Iz ulice zapuščenih
| Iz ulice zapuščenih Drago Sterle |
| |||||||||||||
Tema — tudi kadar je bil dan. In krik, petje, smeh — prost, oglušljiv, obupan — tudi kadar se je tišina pridruževala temi. Stene poševne, vedno v nevarnosti, da se poderejo. In prav gotovo bi se tudi, da jih niso dan in noč podpirala ramena zagorelih in bledih, pa tudi sivih lic. Ali da — ta lica! Na kaj so čakala? — Da, da — to, samo to: na kaj so čakala? Na drobtinico kruha, morda, ali na kozarec žganja — morda tudi na pramen, samo na pramen solnca. Topa lica so se nasmehnila: — Nju je bežala po ulici in njeni pepelnati kodri so božali izmozgane obraze. Tako ozka je bila ulica. —
Vsi so ljubili Nju, dasi je ni nihče poznal.
Nju ni imela matere; samo očeta in brata. Hodila je v šolo — v gimnazijo.
Vsi so jo imeli radi — zato, ker ni še z nikomer spregovorila besede in ker je edina vezala ozko ulico s širokim svetom. Nju je imela trinajst let, Bebo je bil pol ure mlajši.
Nju je rekla Bebu: »Bebo!«
Bebo je dejal: »Nju!«
In oba sta se smejala! — Sicer pa sta molčala — v molku sta se najbolj razumela. Gledala sta si v oči in iz njih sta brala neizgovorjene besede.
Oče je ljubil oba — a se zanje ni brigal.
V svojem desetem letu je Bebo odločil, da gre Nju v gimnazijo. Bebo je živel samo za Nju.
Oni večer je bila Nju žalostna. Njene oči so strmele v Beba in niso nič povedale. Pa je Bebo silil: »Nju!«
Njene oči so strmele v Beba, nič mu niso povedale, le z ustnic so se utrinjale besede.
»Glej, Bebo — jaz ljubim in ne vem kaj! Grem po ulici, grem po cesti — in ljubim. Gledam v mehke izložbe — in sem srečna — ! Toliko je v meni sreče, da bi mogla poljubiti. In ko se živo zamislim v poljub, se mi vse studi! Bebo — in potem sem tako nemirna! — — Bebo, poznaš ti ta občutek?«
Bebo je rekel: »Ne!« — in je šel.
Vedno je skrbel za Nju. Prinašal ji je vsega, kar je potrebovala. Nju ni nikoli vprašala: »Odkod?« — Bebo pa je molčal. Beho je samo sledil tradiciji prednikov — in ulica zapuščenih je bila prastara.
Ko se je Bebo vrnil k Nju — je bila že trda noč. Prinesel ji je svile in baržuna. Bebo, trinajstletni Bebo je vedel zakaj — Nju je samo slutila. Ko je Bebo legel v svoj kot, je Nju razgrnila svilo in baržun — in v srcu ji je bilo grenko, kot da bi se bila poslovila od nečesa lepega, čistega, bistrega! Solza je zdrsela z lica na mlade grudi. Ubogi Bebo! Spal je — in ni vedel, da je s svilo in baržunom postavil prvi kamen za zid, ki ga bo ločil od Nju. Pa saj ni mogel slutiti: poslušal je bil le njene besede, oči pa so molčale — takrat.
Bebo je bil zelo ljubosumen na Nju. Sledil ji je zjutraj, ko je odhajala v šolo, čakal jo je opoldne, skrit po vežah. Vedel je za vsak njen korak in vendar je vedno našel dovolj časa, da je oskrbel vse, kar si je Nju poželela; — oče za to ni imel smisla.
Oče se je bal Nju in sebe. Ko je Nju prekoračila trinajsto leto, je pričel zjutraj, ko je še spala, odhajati — vračal pa se je pozno v noč, ko je že sanjala. Klic ulice se je oglašal v njem.
Nju ni nikoli vprašala po očetu; ljubila je samo Beba. Bebo pa je zjutraj in zvečer videl in slišal očeta — a je molčal. Nju ni vedela ničesar — a Bebo se je bal.
Od onega dne, ko so krvave rože strmele z bele rjuhe v začudene oči male Nju — in je sladkast vonj preplavil sobo — je Nju začela v večernih urah poslušati godbo, ki se je dvigala z dišeče ulice do nje.
Še nikoli je ni bila slišala — hodila je mimo nje. Odslej pa so bili ti zvoki tako daljni in mehki in nepoznani — tako polno sladkosti obetajoči in nerazumljivi, da je Nju trpela ono sladko trpljenje sleherne mlade duše; — pa saj ni vedela, kdo jih je igral — in kje, komu in čemu so bili igrani.
Nju se ni več smejala, kadar je Bebo plašijivo in radovedno dejal: »Nju!«
Časi brezskrbnosti 60 se utapljali v preteklosti in v spominu. Očeta nista videla po cele dni.
Nju si je delala obleke iz svile in baržuna. Čudne so bile te obleke — marsičesa niso zakrivale. Oči pa so se ji lesketale, ko se je oblačila.
Gledala se je v zrcalo in smehljala.
Bebo je bil srečen v njeni sreči.
Nju je nato plesala, da je Bebo strmel.
A prekmalu je vstalo v Bebu kesanje: videl je Nju, kako se je zamišljeno vračala iz šole, videl je, kako je vsa trudna prihajala domov.
In Nju ni več listala po knjigah, ni več pisala v zvezke; Nju se je samo še oblačila in plesala, na večer pa je posedala na oknu in sanjala.
Nekega večera je ni bilo doma.
Bebo je nemirno hodil po sobi in z grozo opazoval uro, kako je brzela naprej: devet, deset, enajst. Vstala mu je slika v očeh: vedno je stražil njene korake — in danes, in danes ...!
Spomnil se je, da je Nju vsak večer ob oknu poslušala godbo. — Slutil je — ne, vedel je — in zajokal: »Nju, Nju, zakaj!«
Ves uklenjen v temno slutnjo se je kradel po dišeči ulici in prikradel do beznice padre Adolfa. Pogledal je skozi motno sipo, vso grešno in razbito — in je zastrmel: sredi pijanih je bila Nju in jim pela in plesala; in oni — in oni — ti pijani možje in ti pijani mladeniči — oni pa so udarjali z dlanjo ob dlan. Po njihovem taktu je plesala. Nju ni pela pesmi, katere jo je učil Bebo — pela je vse druge in drugačne — bogvedi kje vzete. In plesala je — plesala je njegove plese, njegove, samo njegove, zakaj v njegovih strmečih in božajočih očeh jih je gledala takrat, ko je prvič zaplesala; njegova duša jih je bila ustvarila. Njegovo dušo je sedaj razgaljala in dala prostakom v roke.
Molče je Bebo vstopil, molče je prijel sestrico za roko in jo vedel domov.
Doma pa je sklenila roke in ihte prosila: »Bebo, Bebo!« — Pogledala sta si v oči, se objela in zjokala.
Nju je okusila strup in mu zapadla.
Tiho in vdano je sledila Bebu tudi drugi in tretji večer. Drugi večer ni več sklepala rok in tudi ihtela ni, le prosila je: »Bebo!« — tretji večer tudi prosila ni več, a četrti večer ga je v beznici odrinila od sebe, se mu zasmejala v lice in zaplesala ples, katerega Bebo ni poznal.
Mladeniči in možje pa so se krohotali, ko je Bebo stiskal zobe in pesti ter bled odhajal.
Ko so se zaprla vrata za njim, se je stisnil k zidu, skril vročo in užaljeno glavo v dlan ter zajokal; ne od jeze, ne, ne — le — toliko otroka je še bilo v njem.
Ulica zapuščenih je bila na večer vedno živahna: vse je bilo tiho in tajinstveno — in vendar se je slišal smeh in jok, kletev in glasno božanje. A kadar je Nju bežala po ulici, je tišina tako zelo zajela ulico, da so vtihnili tudi daljni smehi in joki.
Vsi so vedeli, kam hiti Nju — vsi so slutili njeno življenje.
Stare ženice, koščene in sive, so dvigale svoje posušene roke v zrak in šepetale: »Nju, Nju — nikar!« —
Gledale so nazaj v ono že dolgo pozabljeno preteklost, ko so bile še mlade in polne — in udarjal jim je v nos smrad človeka, raztrganih cunj in postanih jedi — udarjal jim je na ušesa oni grozni krik vesti, ki se je bil vsak dan oglasil v njih, jih mučil, tepel, bičal, da so se zvijale dan in noč — tudi tedaj, tudi tedaj, ko so na nesramnost odgovarjale s smehom na ustnicah in s strastjo v očeh, udarjal jim je na misli oni grozni trenutek spoznanja, da v njih ni človeka — da so ono tretje bitje, ki je brez lastnega hotenja, ki je srečno ob mrvici.
Dvigale so svoje izsušene roke in prosile: »Nju, Nju, nikar!«
Starci so nemo ždeli predse, si drug drugemu pomežikovali in povešali glave, polne starih grehov. Vstajala je v njih zavest, ki je niso prej nikoli poznali, zavest, da so bili šibki, da so slepo sledili stari, izvoženi poti ulice. —
Možje in mladeniči so hodili v beznico, padre Adolfo pa si je mel roke.
Nju je hitela sleherni večer h godbi; na moledovanje ulice je odgovarjala z bežnim božanjem svojih kodrov po starih licih, vseh zgubanih od trpljenja in trpkih spoznanj. Nič ni slišala, nič ni videla, zakaj njen pogled je ležal daleč, daleč zunaj v svetu. Bebo ni več skrbel zanjo; saj ga tudi potrebovala ni več: vsega je dobila v beznici.
Bebo je vse večere posedal na postelji male Nju; listal je po njenih knjigah in zvezkih in se izihtel, kadar se je preveč bal, da mu ne bi vroča in težka glava zmedla misli. —
Ko je vstal v Bebu tak obup, da se je bal samega sebe, je šel k Laurtu, glavarju ulice. Laurt je bil človek, samo zato postavljen v življenje, da je ljudem igral — usodo. Oplodil je vsako žensko, ki se mu je vdala. Imel je nekaj sto otrok, in vsem je vtisnil svoj pečat: rdeče lase.
In srečaval je svoje mlade markize in bogataše po parkih, in srečaval je svoje razcapance po smrdljivih ulicah — pa se je vračal domov ves ponosen, zakaj: kje na svetu je živel še tak oče.
A ulica se ga je hala.
Kdor se ni pokoril njegovi želji, kdor se je uprl njegovi zahtevi, kdor se je izneveril pravilom ulice, je sigurno dobil »laurtovko« v srce. Laurt je mirno prižvižgal h krivcu, mu z elegantno kretnjo porinil bodalo v srce in dejal »la«, nato je bodalo obrnil in stisnil skozi zobe: »Laurt«.
Takrat, ko ga je napadlo deset mož in se jih je otresel z dvema bodaloma v rokah — so ga izvolili glavarjem.
Laurt je bil oblastem znana osebnost, a nihče ga ni več lovil. Preiskovalni sodniki in detektivi so se po vsakem njegovem begu — bil je namreč že štirikrat v ječi — tresli; a Laurt se je samo smehljal, ko jih je srečaval; srečaval pa jih je zelo rad ob takih časih. Sicer pa je bil Laurt mehanizem, samo zato postavljen v življenje, da je igral ljudem — usodo. Oplajal je ženske in vlamljal na bajne načine. Prizadeti so bili skoro ponosni, da so bili po Laurtu prizadeti. Laurt je vse dal revežem; sam je živel skromno, sam zase in brez družbe.
Tak je bil Laurt in k njemu se je zatekel Bebo, da mu je potožil svoje gorje!
Beznica je besnela.
Nju je plesala prvič svobodno — svoj ples, ki ga je sanjala iz noči v noč — in ritem rok in telesa — je izdajal prebujajočo se ženo. Trdi so bili možje z ulice — in naivni, čeprav do dna pokvarjeni. Trdi so bili, a ples male Nju jih je omamljal; niso znali zadržati diha — svoje priznanje so kazali z vpitjem.
Kot bi z enim samim mahom ustavil deročo reko — je zavladala tišina v beznici — in mož in mladenič je sklonil glavo: Laurt je stal na pragu. Ni mišica se mu ni ganila v licu — ko je padla jeklena beseda: »Nju — domov!«
In ko so bili sami med seboj — je padla druga: »Kdor se dotakne tega otroka — »Laurt«.
Padre Adolfo — zalit kot rejena podgana, je stal zelen za mizo; oči je imel izbuljene, kot da že čuti jeklo v prsih. Možje so molčali, gledali so v tla — in — ko je Laurt molče odšel — so se spogledali. Ni besedica ni zatrepetala na njihovih ustnicah — a razumeli so se vsi. Drugi dan je bil Laurt mrtev.
In kar se prej ni sprehajalo po mislih mladih, je vzbudil Laurtoni večer v njih. Prej ni nihče mislil na telesnost —: mala Nju jim je bila bitje, igrača, postavljena v njih sredo — morda bas zato, da jim je plesala. Prej ni nihče videl v njej ženske.
In odslej? K darilom so se pridruževale besede in lačni pogledi.
Nju je padla.
Sama ni vedela ne zakaj ne kako.
Mladenič jo je prosil, da mu je plesala v sobi. Prosil je, da mu je plesala odeta samo s svilo — nato jo je objel — in — — trgale so se ji mišice po telesu, zobje so silili drug v drugega in oči so zamižale, kot da bi hotele ostati za večno zaprte. —
In ta dan je postala Nju, božanstvena Nju, vlačuga. Tega se ni nikoli zavedala, ko je sledila svoji veliki želji: ugasniti, ugasniti — in se naslednji dan roditi nova.
Njeni plesi so se izpopolnjevali, telo ji je postajalo močnejše, vse bolj žensko. A možje in mladeniči niso več oboževali njene umetnosti; — bili so trdi in naivni, zato so videli v njej le gibajočo se polt. In ni več prejemala daril.
Nju je strmela, se branila plesu, se branila možu, strmela je in poslušala vase. In spoznala je, da to življenje ni ono, o katerem je sanjala.
Nju je izginila.
Bebo jo je iskal in našel — ob reki.
»Nju!«
»Nju!« — je v drugič zastokal Bebo.
»Bebo« — je zahrepenela Nju. Pogledala mu je v oči — in je videla, da je Bebo sam, da ima samo eno dušo — in da je ta njena, samo njena. —
Objeta sta trepetala ob reki — v toplem objemu je Bebu upadel strah in v Nju se je zganila želja po njenih sanjah.
»Bebo, Bebo, — nc, nočem umreti — hočem življenja, velikega, polnega življenja. Glej nebo, oblake, ta omamljajoči svit svetiljk nad mestom, glej, glej, Bebo, kako je lepo! Bebo, mlada sem, — ne, ne umreti, živeli. —
Molče je Bebo poslušal trgajočo se misel male Nju. Razumel je in trpel.
Njujine oči so zastrmele v svit nad mestom in počasi so se utrinjale besede: »Ne, doslej nisem ljubila, nek nagon me je tiral do njih, ki so surovi in umazani. Živeti hočem — in ljubiti veliko ljubezen. — Bebo, ah, Bebo, kaj je v meni?
Bebo pa je sedel na kamnu in jokal.
Jok je prešel v ilitenje — in gledal je vstran, ko je zamišljeno vprašal: »Nju — in šola!« Tedaj je Nju pokazala, da je že preveč pogledala v življenje, kajti zasmejala se je: »Ah, Bebo, kako si še otročji!« pa se je zamislila in postala otožna: »Ne, ne, Bebo — nočem šole!« —
Bebo se je sam vrnil v ulico.
Nju je vzela ona neskončna pot, ki jo potuje Ahasver. Njeno življenje, ki se je spočelo brez začetka, ki se ne bo nikoli končalo — je sanja, ki jo je sanjala njena bolna duša že tedaj, ko je ležala še v zibelki. Luči, lepota in omama, — to so njeni elementi; brezskrbnost in roke, polne in odprte, dvakrat, trikrat, stokrat — in smeh, zabava, ples in glas šampanjca — to je njeno življenje.
Bebo pa je hodil tiho po zapuščeni in dišeči ulici; življenje ga je zlomilo. Njegovo življenje je vzela sestrica, njegova zlata in edina sestrica; z dvojnim življenjem je sedaj lahko živela.
Ni tožil, ni obtožil.
Tiho je hodil po ulicah in gledal je mlade deklice. In kadar listje pada, ga vidiš v parku, ko prebira knjige male Nju — in boža njene zvezke.