Iz ust naroda
| Iz ust naroda Just Piščanec |
V trž. okolici slišal in zapisal Levin.
| |||||||||||
Velik zaklad ima res ljudstvo mej saboj; neštevilne in pomenljive so pripovedke, ki se mej njim slišijo. Take pripovedke in pravljice kratijo dolgi čas v zimskih večerih, na polju pri delu in v kakej druščini: res lepo je tudi, da se take pravljice, kojih je premnogo mej navodom raztresenih, nabirajo in objavljajo; tako se vsaj rešijo pozabljivosti. Na tem polju imamo mi Slovenci uže precejšno nabranega in še zmirom prinašajo naši listi in knjige mnogo takega takozvanena »domačega blaga«. Najlepšo zbirko je dozdaj spravila na svetlo naša »Matica« v knjigi »Črtice iz duševnega žitka štajerskih Slovencev« sestavljene od g. dr. Josipa Pajka. Izmej listov se odlikuje zlasti celovški »Kres«, kateri nam uže drugo leto podaje polno torbo narodnih pripovedek, nabranih od mnogozaslužnega Mat. Valjavca in letos kaj lepe razprave o narodnem pesništvu Koroščev. Take razprave, pripovedke, narodne pesni in reki so prezanimivi za spoznanje duševnega živenja in lastnosti narečij Slovencev, zato je hvalevredno to nabiranje, čeprav je večkrat sitno in truda polno. Mnogo je še takega blaga vzlasti mej prostejšim raznim vražam verujočim narodom; zato naj bi se vsakteri, ki ima priliko z njim občevati, potrudil kaj nabrati in objaviti.
Tudi ljudstvo tržaške okolice brani še bogat zaklad narodnih pripovedek in sem ter tja se sliši še kakega štarčka ponevati razne mlajšemu rodu neznane pesni. Slavno uredništvo Edinosti gotovo blagovoli objaviti v svojem Podlistku, kar se mu bode pošiljalo, če bode le tiska vredno; toraj na delo rodoljubi okoliški, kdor je za to zmožen, naj se trudi kaj nabrati in zapisati. Tu naj zapišem za danes jedno:
Nekdaj je prebival v nekem mestu čevljar, ki ni imel nobenega otroka, ako tudi je bil uže mnogo časi poroden. Ko je bil uže v letih, rodi se mu sin, katerega je krstil za Jakoba, kakor se je sam zval. On in žena njegova sta bila prav vesela novorojenega deteta, vzlasti še, ko sta videla, da se jima prav lepo redi; skrbela sta na vso moč in se trudila, da bi svojemu sinu kolikor le mogoče prihranila. Čudno se jima je le zdelo, da je sin zelo požrešen: kolikor več se mu je naplavilo, toliko več je snedel. Nista si mogla tega razložiti in dajala sta mu jedi, dokler jima je bilo možno mu ustreči. »Nenasitljivi sin poje,« rekal je oče svojej soprogi, »predno mu bode deset let, vso svojo dedščino.« In ni se varal, kajti Jakobu, še le sedemletnemu, ni bilo zadosti niti tele.
Dobra starčka je uže jelo skrbeti, kako bi mu mogla ustreči, ker prodala sta polagoma uže vsa posestva in tudi čevljarski dohodki, čeprav še precejšni, niso zadostovali niti za vsakdanje kosilo požrešnemu Jakobu. »Znaš kaj, stara,« zarenči neko jutro stari čevljar na svojo ženo, »ker nama ni mogoče več ga rediti, pošljiva sina od hiše, naj si gre sam iskat potrebnega živeža: kdor je »kopač« toliko snesti, naj si sam služi.« In odpravila sta ga v resnici od doma. Pomniti je, da je bilo tedaj našemu Jakobu komaj sedem let, ko je moral kopita od lastnega domovja pobrati. Pa kaj se hoče; drugače bi spravil bil svoja stara roditelja na beraško palico; še tako jima je boljši del premoženja uže snedel. Žalostno se odpravi Jakob s krulečim želodcem od lastnih roditeljev ter se napoti čez hribe in plan.
Nazadnje dospe v neko vas. Tu se ponudi v službo bogatemu kmetu, kateri ga res sprejme in pošlje past živino. Mučno je čakal Jakob lačen poldneva, da mu dajo kosilo, ker na jutro so mu napravili le malko »prižgane župe«, toliko, da si je splaknol usta. Kasno po poldne prikoraka vendar nedočakljiva dekla z jerbasom na glavi in postavi predenj lonec dobro zabeljenega močnika. Hlastno zgrabi Jakob za lonec in vsega na enkrat požene skozi grlo, potem išče po jerbasu, je-li še kaj notri. V tem se je dekla malo oddaljla in Jakob slastno sne še drugih pet polnih loncev, koji so v jerbasu tičali za druge pastirje, koji so pasli bolj v gorah. Ko vse isprazne, oblizuje se in ko zagleda deklo, ki je po njegov prazni in druge lonce prišla, zakriči: »No, Reza, pa kaj tako malo za-me? Od davšnega jutra nisem nič jedel in še zdaj si mi prinesla te tri požirke močnika.« — Sitna Reza ga začne zmerjati in kričati nanj, ker je še drugim pastirjem kosilo snedel. Ker pa vidi, da se Jakob še čudi in zmirom trdi, da je lačen, steče domov drugim pastirjem drugo kosilo napravljat ter tožit Jakoba gospodarju.
Gospodar, dobra duša, pokliče na večer s paše prišedšega Jakoba pred — se ter ga pokara, naj drugi dan tako več ne stori, drugače bi ga moral iz službe poslali; Jakob pa odgovori: »Kaj menite, da morem jaz le od lonca močnika na dan živet; jaz potrebujem svak dan vsaj tele, drnzega pa vas ne prašam: le jesti mi dajte in opravljal bodem sam dela vseh pastirjev.« Zadovoljen s tem predlogom in boječ se pred tem strašnim še-le sedemletnim junakom, zaveže se mu vsak dan po jedno tele dati, da mu le dela vseh pastirjev (bilo jih je dvajset) opravlja.
V resnici je od tedaj Jakob vso živino krmil in na pašo gonil. Vsako jutro je poganjal pred seboj do dvesto glav živine in nikoli ni nobene izgubil: če je kaka krava ali vol ušel, tekel je za njim, prijel ga za roge in tiral k drugim, za kazen pa ga privezal za kako drevo. Njegov gospodar je bil sicer z njim zadovoljin, samo stal ga je preveč. V svojo veliko žalost, je bil primoran vendar močnemu Jakobu dati slovo.
Žalostno se odpravi ubogi Jakob od premožnega kmeta ter se napoti širom sveta sam neznujoč kam bi se obrnol. K koncu pride vnovič k nekemu bogatemu kmetu, kateremu se je zavezal, vsa njegova širna polja obdelovati proti dnevnej odškodnini — enemu volu; ker ni mu več zadostovalo vsak dan jedno tele. Ker ni bilo tudi temu sicer zelo bogatemu kmetu možno ga nadalje vzdrževati, priporoči ga nekemu bogatemu kovaču, svojemu prijatelju, in ga odpošlje i on po nekoliko mesecih.
Ko dospe h kovaču, praša ga ta, koliko bo hotel imeti na dan za svoj trud? In močni Jakob mu odgovori: Za svoj trud ne tirjam nič druzega, nego vsakdanji živež. — Vesel, ker je našel takega dninarja, koji ne tirja nobenega plačila razven živeža, pošlje ga kovač na delo. Jakob je dobro delal; z eno roko je visoko vzdigoval veliko kladivo, s katerim so navadno dve osebi in še z groznim trudom po železu bil, in udrihal s tako silo po nakovalu, da je to kar v stran odletovalo, njegov pajdaš pa od strahu ubežal. Njegov gospodar ga je začuden in zadovoljno opazoval ter opoludne k svojoj mizi na kosilo povabil. Napravil mu je kakor sebi skledico juhe z mesom in prikuho; komaj je Jakob sedel, uže ni bilo nič več na mizi, niti na njegovem niti na krožniku, ki je sredi in mize stal, ker vse je v trenotku snedel. Čakal je nekaj časa in pogledoval svojega gospodarja, ki je vanj boječe zijal; ko pa le ni hotel nobeden nič več prinesti na mizo, pritoži se svojemu gospodarju tako-le: »Delal sem kakor ste videli od ranega jutra in za kosilo ste mi napravili ta ustnik jedače! Meni se hoče vsak dan jeden vol in delal bodem tako, da vam ne bo le treba nobenega druzega delavca.« Gospodar se začetkoma ustraši, ali ko premisli nekoliko sam pri sebi, zagotovi Jakobu, da njega obdrži in drugim da slovo. Od tedaj je res naš junak v kovačnici sopihal in udrihal z ogromnimi bati po nakovalu. Gospodar je bil sicer z njim zelo zadovoljin, ali niti on ga ni mogel z jedjo preskrbovati in zato mu neki dan naznani svoj ukrep, da ga pošlje iz službe.
»Zahvaljujem se vam iz srca, ker ste me dve leti v službi imeli,« govoril je slovo jemaje, »in gotov sem, da mi ene majhne prošnje ne preslišite, predno od vas oddidem. Za plačilo mi dopustite, da si palico iz železa naredim.« Ko dobi dovoljenje od kovača, gre v kovačijo in naredi ogromno palico, koja je tehtala sto centov; porabil je v to vse železo, ki ga je našel in opiraje se na njo, odšel križem sveta. Po nekem smrekovim gozdu potujoč zapazi na visokej smreki prav na vršičku človeka, kateri se je cincal (zibal se) tja in sem. »Kaj deliš, človeče, na tistem drevesu?« ogovori ga. »Pojdi gor in delaj tudi ti tako, če si kopač,« odgovori mu človek na smreki. »Ej, kaj bi se postavljal, smrkovče, to ti je prava reč! Saj samo to le palico na tvoje drevo naslonim in zdrkneš ti in drevo po tleh.« Rekši je naslonil svojo stocentno palco na vznožje drevesovo in — tresk! Drevo in junak padeta na tla. »Zdaj me bodeš pa spremljal,« pravi Jakob, »in narediva marsikako gorko.«
Šla sta vkupe dalje; da si vtolaži svoj požrešni želodec, lovil je Jakob divjačino, koje je v tistem gozdu kar vse mrgolelo. Mej potjo srečata drugega junaka, ki je, da svojo moč poskusi, mlinski kamen proti nebu metal. »Kaj se pa ti tamo igraš s tistim kamenčkom?« ogovori ga Jakob. »Poskusi ti, če imaš toliko moči, da ga le zganeš,« odgovori mu oni. »I, tu je prava reč,« in vzel je z jedno roko mlinski kamen ter ga pognal s tako silo kvišku, da se je potlej dober klafter v zemljo zaril. »Udam se premaganemu, takega junaka, mislil sem, kakor jaz, ne nosi svet; zdaj sem pa prepričan, da si ti mnogo močnejši od mene.« — Na Jakobovo vabilo je šel tudi on ž njim.
Potovali so vsi trije dalje, dokler niso prišli v neko vas, kder so prosili za prenočičše. Ali nobeden jih ni hotel, ali jih ni mogel pod streho vzeti. Slednjič srečajo staro ženico, ki je svojo mršavo čado s paše gnala. »Kdo stanuje v onem le gradu?« prašajo jo, kazoč na stari grad nad vasjo. »Za božjo voljo, ne hodite blizu, ker tam notri straši,« odgovori jim, »vsakteri, ki seje drznol v njem prenočiti, utekel je okolo polnoči proti vasi, ali ga je zemlelo.«
»No, pa stanuje kdo v njem?« — »Ne, nobeden ne prebiva tam ali, za božjo voljo, ne hodite tja gori.« — »Umirite se in ne bojte se za nas, dobra žena, in povejte nam, kdo hrani ključe tega gradu.« — Ko jim pove, da jih ima vaški župan, gre eden treh junakov ponje in kmalu potem so bili res na grajskem dvoru.
Opomniti nam je, da je bilo na onem gradu obilo strahov, radi česa ni bilo po graščakovej smrti nijednega, ki bi se upal vsaj jedno noč v njem prebiti. Naši junaki se sprave vsi k malu v postelj in, ker ni bilo prvo noč nobenega strahu blizu, odloče v njem ostati. Drugi dan vzame Jakob tovariša, kateri je prvi za njim šel, z sebo v gozd na lov; v znamenje pa, kaduj bode kosilo, ukaže drugemu pajdašu, naj izobesi grajsko zastavo. Rečeno storjeno. Jakob in eden junakov gresta nad lov, tretji pa ostane doma, da kosilo napravi. Ali zaman sta se ozirala Jakob in tovariš proti gradu; pozno je uže bilo in zato kreneta proti novemu domu s polno bisago nalovljene divjačine.
Ko dospeta, poprašata tovariša, kaj se mu je zgodilo, ker ni kosila napravil, in ta jima odgovori: »Bilo je uže vse skuhano, kar pride lepo oblečen gospod in meni nič tebi nič jame prekucevati lonce po ognjišču. Jaz, ubožec, bil bi se mu ustavil, ali tako ostro me je z svojimi ognjenimi očmi meril, da sem ne od strahu potuknol pod ognjišče.« — »Ti si pravi strahopetec,« pravi Jakob, »jutri pa tvoj tovariš ostane na domu, mi dva pa pojdeva v gozd na divjačino.«
Kakor prejšni, tako se je godilo drugi dan drugemu izmej naše trojice. Ko so bili uže vsi piskri od ognja odtegneni in se na strani hladili, stopi v kuhinjo lep gospod, približa se ognjišču in prevrne piskre ter odide. — Jezen na svoja tovariša, sklene Jakob tretji dan sam ostali doma: ko je bilo poldne, videla sta junaka iz gozda plapolati grajsko zastavo in ubrala sta proti gradu. Tu ju je čakal Jakob na vratih in ju spremil v obednico in oprašivši Jakoba, je-li se tudi njemu prikazal oni gospod, jame jima on pripovedovati. »Proti ednajstej uri je stopil v vežo nek mož bolj kozlu nego človeku podoben, ter se bližal ognjišču. Na glavi je imel dva rožička, od zadaj mi je visel kosmat rep, na nogah in rokah je imel velikanske parklja. Stegnol je uže jedno svojih »cat« na ognjišče; jaz sem ga do tedaj mirno opisoval, ali zdaj zgrabim svojo železno palico in mahnem močno po njem, da se je na tla zavalil ter kričal pod težo palice.
Povej, kdo si, in vzamem palico raz tebe — tako mu pravim. In on: Dobro me poglej in pazi, da te ne bodem enkrat jaz stokrat več mučil nego ti mene: jaz sem hudič, spusti me, kajti ako ne, pa pokličem k sebi celo tropo svojih tovarišev in gorje tebi! — Tedaj vzdignem težko svojo palico in ogrnem ga z njo še jedenkrat po hrbtu, da se je kar zvijal in spustim ga, ko mi je dal besedo, da me nikoli več ne pride motit na ta grad.«
Od tega časa v resnici ni bilo nobenega hudiča več na grad in naši junaki so živeli zadovoljno in mirno, živteč ob nalovljenej divjačini. Slednjič zapusté grad ter krenejo dalje.
Po gošči potujoč so prišli do izhoda nekega velikanskega žrela, pred katerim je sedela neka oseba. Ko ta zagleda naše junake, teče jim naproti in se jim ponudi, da jih prenese v jamo in nazaj. Vsi so bili zadovoljni in Jakob pošlje najprvega onega svojih tovarišev, katerega je našel cincajočega na smreki.
Kmalu je bil hudič — kajti ta je bil ona oseba, katero so zagledali pri vhodu žrela, in to žrelo je držalo v pekel — na površju ter odnesel i druzega junaka. Nobenega teh pa ni bilo več nazaj; dal se je tudi Jakob vrnovšemu hudiču nesti v podzemlje. Kosti so se šibile hudiču, ko ga je Jakob zajahal in z seboj vzel palico svojo. Vzdihoval je pod težo tega velikana in komaj ga je pricahtal v pekel. Tu zagleda Jakob svoja tovariša grozno mučena od neštevilnih hudičev in obdanega se vidi od množice teh, koji so ga hoteli tirati v sredo. Tedaj se spomni na svojo palico in zamahne nekoliko krati okolo sebe: vsi škrateljni so zbežali in nekoji se valjali po tleh, zadeti od železne palice. Sredi pekla je stal Lucifer z sedmerimi glavami; Jakob udari proti njemu in trešči s tako silo po njem, da mu je šest glav poletelo. Potem osvobodi svoja prijatelja in gre proti izhodu. Tu najde onega hudiča, kateri jih je tu dol prenesel in preteč mu s palico, prisili ga, da vse tri nazaj na zemljo odnese: grozno se je potil in sopihal, ko je zadnjemu nosil Jakoba, kateri ga, ko na vrh dospe, dobro z svojo železno palico ogrne. Odpravili so se potem dalje, morebiti v deveto deželo, ker od tedaj ni bilo o njih nič več slišati.*
(Rad bi bil pričujočo pripovedko zapisal v okoličanskem narečju, ali ker je to pretežavno pisati, premislil sem se in jo priobčil v slov. pravopisju. Enako storim tudi s poznejimi.*)
V nekem mestu na Laškem je živel ubožen čevljar. Bil je tudi vratar v hiši nekega hugatina ter stanoval v majhnej lesenej hišici, ki je bila postavljena v bišinej veži: tu notri je prepeval ves božji dan in istočasno zabijal cveke v čevlje. Ako ga ni ljubi Bog z ničemer drugim preskrbel, obdaril ga je s tropo otrok: imel jih jo devetero. Težko je preživljal ubožni mnogobrojno svojo družino; pa vendar zmiraj bil dobre volje.
V prvem nadstropji je stanoval omenjeni bogataš, hišni gospodar; temu ni nič primanjkovalo, le otrok ni imel. Če je bilo čevljarjevo stanovanje pretesno, bilo je njegovo preobširno: mnogobrojne, lepo okrašene sobine so bile lepo razvetljene in miza vsak dan bogato napravljena; nič mu ni manjkalo razun veselja. Ves dan je hodil iz ene sohe v drugo, v enej pobiral časnik, v drugej jedel, v tretjej pušil itd. Ker pa ni bil nikoli vesel, če tudi je imel vsega zadosti, presedalo mu je in jezilo ga je, da njegov sluga ves dan veselo prepeva; — in vendar je bil ta siromak polen ubošival — mislil si je — zakaj more on biti tako vesel, jaz pa se zmirom tako čmerno držim. — Neko jutro napolni si mošnjiček z denarjem in stopi v vratarjevo delalnico. Zadnji je prav zdaj jel biti po usnju in peti jedno izmej toliko pesni, koje je vedel na pamet. Ko zazre svojega gospodarja, povleče spoštljivo svojo čepico raz glave in vošči »dobro jutro«.
»Dam ti tu dvesto cekinov, ali nikar večno ne prepevaj, ker to meni preseda; nočem te več slišati.« — To rekši oddide pustivši mošnjiček na škrinji, predno se mu je mogel čevljar zahvaliti. Od tedaj so se vsi stanovalci iste hiše spogledovali in prašali drug druzega, zakaj vratar nič več ne poje: vsa hiša je bila otožna. Na sveti večer so bili vsi otroci okoli našega čevljarja zbrani, ko Tonček odpre usteca in jame peti božičnico ter za njim vsi ostali otroci. »Molčite, zaukaže oče, ker gospod nam je petje prepovedal,« — in koj so umolknoli. Po nekoliko trenotkih začne z nova Jožek pastirsko; »Molči!« zakriči oče, četudi proti lastnej volji. Jožku se jame oko solziti: »Vsaj ste nam zagotovili, oče, da bodemo nocojšni večer vsi skupe pastirsko pesem peli.« — To je bilo očetu preveč: zgrabi svoje čevljarsko kladivo, udari močno po škrinji, kder so bili shranjeni cekini, kateri mu niso, odkar jih je imel, dali nič ved mirnega spanja, ker bal se je zmiraj, da mu jih tatovi ne ukradejo — ter pobravši jih, steče v gospodarjevo stanovanje, da mu jih vrne.
»Tu imate, milostljivi gospod, vaš denar, jaz nisem mogel vedno molčati, zato sem prinesel vam ga nazaj.« Rekši odide. Malo potem je bilo slišati iz vratarjeve koče lepo ubrano petje. Vsi otroci z očetom na čelu so prepevali pastirsko pesen; tudi bogataš se ni mogel zdržati, da ne bi šel bil poslušat tega lepega petja.
Dolgo je poslušal in slednjič korakal doli po stopnicah v čevljarjevo stanovanje. »Ljubi moj, pravi mu, daj meni vsaj nekaj tvojega veselja, jednega tvojih otrok; odgojim ga dobro in obogatim.« Potem jame pogledovati druzega za drugim, dokler ne položi roke na Tončka, najstarejšega mej vsemi: »Za tega te bodem prosil,« pravi. »Oh, žal, grozno žal bi mi bilo zanj, ker on je sedaj desetletni in mi uže delati pomaga; izberite si rajši jednega ostalih.« Pride k drugemu, Jožku: »No, pa tega?« — »Tudi tega Vam ne morem pustiti, ker fant hodi uže v šolo in če Bog dá, stepi potem v latinske.« — In tako je šlo do zadnjega, kojega je čevljar imel v naročji: »Tega mi pa venuar izročiš; ta ti gotovo nič druzega ne dela, nego zadrego.« — »Srčno žal mi je, ali tudi tega Vam ne morem izročiti; ta je moj zadnji sinko, moja žena ga je pred letom porodila in nekaj dni potem umrla. Bog jej daj dobro; to dete me spominja vsakikrat na njo, zato mi je najljubše. Jmejte, ljubi moj gospod, sami svoj denar in uboštvo ali pustite mi moje otroke in mojo zadovoljnost.« — Obdarivši otroke bogataš odide.
Bil je nekdaj nek vojak, ki si je želel odpusta, ker pa tega ni mogel vdobiti, sklenol je ubrati od vojakov. Junak kakoršnih le malo, tlači to ubogo zemljo, nabaše si žepe s komisom in hajdi strani proti domu. Potoval je ves božji dan po temnem gozdu ne znajoč kadaj pride do človeškega prebivališča.
Mračilo se je uže ko slednjič dospe do neke kmetske hiše, na koje vrata potrka in vstopi privezavši ne daleč od hiše svojega konja.
Odpirat mu pride mlada lepa deklica, katera mu na njegovo prošnjo veli odpeljati konja v hlev, on pa naj bi šel na seno prenočit. Deklica je bila nocoj sama doma, ker njeni roditelji so odšli na ohcet«, bala se je skoraj tega tujca in zato mu odkazala prenočišče na senu, kajti gorje bi mu bilo, ako bi ga bil nje oče po noč samega ž njo v njegovem stanovanju našel, ne prizanesli li mu, ker hčerko je varoval bolj nego lastno oko.
Pozno v noč se zasliši grozno ropotanje po vratih ter klici, naj odpre, kupa ona ni hotela, ampak potuknola se je tem bolj pod odejo trepetajoč na vseh udih. Ker le ni bilo nobenega odpirat, zacvilijo vrata in v vežo se vsuje tolpa možakov z orožjem in palicami v rokah. Vedé, da nocoj ni očeta na domu, pridrli so v to hišo tatje ter jeli krasti in razmetavati po hiši. Nekateri so uže z vso silo tiščali in tolkli po vratih sobe, v katerej je spala kmetova hči, ko pridrvi ubegli vojak in z sablo v roki jame klestiti in mahati po teh predrznežih. Onemu, ki se je uže v sobo deklice vtepel, presekal je glavo, da se je koj zgrudil na tla.
Prestrašeni so vsi zbežali, pustivši v veži in sobi mrtve svoje pajdaše. Potem sta se razgovarjala ubežni vojak in kmetova hči o tem in onem pri ognju, pri katerem se je kuhala nenadomestljiva kava. Ako tudi vsa prestrašena prišla sta v govoru na ljubezen in deklica je zatrjevala svojemu junaškemu družniku večno ljubezen, navzlic vsemu ustavljanju njenega sitnega očeta. Uže marsikak mladenič si je prizadel jo snubiti, ali vsakemu jo je trdosčni oče odrekel; še več, z grda jih je od hiše odpravljal ter mnogo njih razžalil. Tega se pa ona nič ne kesa ter rada zagotovi trajno ljubezen svojemu rešitelju. Tudi ta si ne more kaj, da ne bi je bil objel, ko je kavo popil, ter razkril jej je svoje gorke čute; pravil jej nadalje o marsičem ter nazadnje v svojem begu od vojakov; hotel je tudi, naj z njim po begne od očeta, kar pa ona ni hotela.
Zdaj naglo butne po vratih in čuje se oster glas, kojega deklica spozna za glas lastnega očeta. Ko se duri odpró, vstopi v resnici njen oče z samokresom v roki ter se zadere v našega ubežnega vojaka: le hčerina roka je obvarovala, da ga ni udaril. Ne da bi mislil, da je on eden razbojnikov, ker o teh ni še nič izvedel, slepa ljubezen do lastne hčerke ga je gnala, da ga je hotel, ako ne ubiti, vsaj dobro naklestiti.
»Nikar, oče, prosi jokajoč hčerka, nikar mu nič žalega ne storite, ker rešil je meni živenje, vam pa premoženje; čujte in dajte si dopovedati in ne drvite tako naglo nanj.« Tega pa ni skoraj bilo treba, ker, zapazivši, da se je strastni oče obrnol proti lastnej hčeri, vstane naš vojak, izvije iz kmetove roke samokres, vrže ga skozi okno, da se pod nebom razstreli ter umiri polagoma divjega kmeta. Tudi ko je videl po tleh ležeča mrtva trupla, ni si hotel dati donpvedati, da je ta vojak rešitelj njene hčere; tako ga je peklo, da je možkega samega po noči pri hčerki našel.
Ko se slednjič vendar le umiri in seje ubežni vojak na seno spravil, ležeta v postelj oče in hčerka, ko sta mrtvece zunaj na dvor odnesla. Drugi dan na vse zgodaj je bil konjik na nogah ter vbrzdal in napravil uže konja za daljno pot, ko ga pride deklica klicat, naj bi prišel v kuhinjo izpit skledico kave.
V kuhinji je našel očeta samega, kateremu se je sinočni srd nekoliko polegel. »Zahvaljujem se vam,« govori mu, »da ste mi hčer obvarovali gotove smrti; rad bi vam zato ustregel v čemer morem in prosim vas, da na mojo sinočno jeze in srd na vas pozabite: vino in strast ste me do tega pritirali; trpim pa na noben način ne, da se moja hči po noči s tujci pri ognju greje. V dar vam ponudim, da si izberete, česar vam ljubo, moja hiša vam postreže od zdaj za naprej, s čemer vam bode mogla.«
Rad, grozno rad bi vojak prašal za roko hčere odurnega kmeta, ali ni se upal. Slednjič se pa vendar osrči in kar na srcu, to tudi na jeziku: »Mislim, da mi ne morete z nikako drugo stvarjo, koja se o vašej hiši nahaja, tako ustreči, kakor z jedno samo in za to vas tudi prosim: dajte mi svojo hčer in skrbel bodem za njo in jo ljubil, dokler me bodo noge nosile. Sinoči, ko sem jo vprvič zagledal, omilila se je tako mojemu srcu, da nje podobe nikdar iz njega ne izbrišem; ako mi je vi zdaj ne dovolite, pridem še zanjo prosit, dokler vašega srca ne omečim, da mi jo daste za ženo.«
Kakor bi se bil opalil, skoči srditi oče po konci in zareži: »Poberi se mi izpred oči, pritepenec, potepuh, vgnjezdil si se v mojo hišo le zato, da mi hčerko odpelješ in da bi mene omečil, prekopicnol si po tleh tista dva nič vredna tatova: rajši da so mi vse odnesli, nego da zgubim svojo hčer.« — V tem pride hči in tolažeč razsrjenega očeta, veli svojemu ljubimcu, naj odjaha, ker je zunaj vso pripravljeno. Res se ta poslovi stisnovši roko lepej kmetici in nehvaležnemu očetu, ki je motno opazoval vedenje lastne hčere do tujca.
Ves božji dan jaha neprestano po temnem gozdu; le enkrat se je ustavil, da je konjiča napojil in nakrmil. Proti večeru za blišči se mu v daljini luč, proti katerej tudi krene. Nekoliko korakov oddaljen opazoval je skozi drevje, kaj se tam počenja. Okrog velicega ognja sedi desetorica razbojnikov in nad ognjem se peče vlovljen zajec; malo v strani sedi na tleh turobno jokajoča ženska mej dvema teh divjakov ter se zvija, da bi jima ušla, kar jej pa ni možno. Srd popade našega junaka, zajaha svojega vranca, ki se je na strani pasel, izdere sabljo in hajdi v dveh skokih je pri divjih možeh ter maha slepo po njih glavah. Dva tri pobije, druge rani, ostali pa pobero kopita, pustivši iznenadjeno žensko, katera trepeče na vseh udih, ko vidi pred sabo tako groznega vojaka.
Konjik jo vpraša, kako je prišla v roke tem malovrednežem, na kar mu ona pove, da je cesarjeva hči. Ko je namreč cesar z majhnim spremstvom šel na lov, prišli so v to goščo, kder so jih razbojniki napali ter njo zaplenili. Posadi jo potem k sebi na konja in jezdita dalje. Prenočila sta v nekej podrtiji, ona je na listji spala, on pa pri gorečem ognju pušil zadnjo pipo vojaškega tobaka.
Ko se zdani, odlomi cesarjevej hčeri nekoliko vojaške »panjoke«, katere mu je še ostalo v bisagi, drugi kosec poje sam. Jedače ni imel več razven še jednega hlebca komisa in dve klobasici, koji mu je kmetova hči, njegova ljubica, v bisago vgnjetla. Po dokončanem tem zajtrku napotita se dalje. Proti poludne se nekoliko ustavita ter pojesta zadnje ostanke je tila in še le ko se ja uže noč delala, srečata neko osebo, ki je po stranskej stezici proti njim došla. To vprašata, je li kde blizu kako stanovališče in dobita za odgovor, naj se zmirom steze držita in dospeta v neko vas. Ko sta jahala nekoliko dalje, slišita peketanje konjskih kopit.
Peketanje je izhajalo od trope konj, ki so za njimi tekli. Ko je cesar na bližnjo poštno postajo prišel brez svoje hčere, kateri so mu tatovi odnesli, poslal je v mesto vojakov in prišlo je res drugi dan konjikov, s kojimi se je koj napotil iskat izgubljeno hčerko. Ves dan so zaman iskali in uže so se žalostni nazaj vračali, ko so z ujeli na ubežnega vojaka in ugrabljeno hčer, ki sta počasi jezdila na trudnem konju proti bližnji vasi, da tamo prenočita.
Misliti se ne moremo prevelicega veselja cesarja in njegovih konjikov, ko so našli hčer. Objame jo cesar in na srce pritisne glasno jokajoč ter potem roko stisne in se srčno zahvali našemu ubožencu, ki je trepetal po vseh udih. Ko dospe v bližnje selo, ustave se in ko so vesela povečerjali, tudi v njem prenoče.
Rano v jutro se nekateri cesarjevi spremljevalci z cesarjevnim rešiteljem spuste na pot proti mestu, cesar je pred ta dan koj ukaz poslal v mesto na cesarjev dvor, naj se dan pozneje mesto vse okrasi in vojaki naj bodo vsi v paradi ter z poki iz topov in dvorsko godbo sprejmo človeka, ki z njegovimi spremljevalci v mesto pride, sam se je napotil iz omejene vasi še le pozno popoludne.
Po cesarjevem ukazu je bila drugi dan njegova prestolnica vsa olepšana se z ustavami, dolga krdela lepo uniformiranih vojakov so stala pred mestnimi vrati in dvorska godba je tolkla cesarsko himno, ko naš vojak v svojo konjiško obleko zavit prijaše mej cesarjevimi dvorniki v mesto. Vse se je pogledovalo ter skoraj zaničljivo se oziralo in čast izkazalo temu ubožcu, on pa moško se na konju držeč ni vedel si razlagati tega sprejema, menil je da se ta čast ne izkazuje njemu, ampak kakemu njegovih spremljevalcev, zato je tudi vprašal gospoda, ki je njemu vštric jahaj, je li on cesar ali kdo drugi mej njegovimi spremljevalci.
Ko prijezde na carski dvor, peljejo ga v veliko sobano, kder ga obleko v lepo uniformo. Potem ni bilo gostije ni konca ni kraja. Prebudivši se drugi dan, vidi okolo sebe polno dvorskih bliščeče odetih slug, koji mu razne kose njegovega oblačila pripravljajo; eden ga pelje k prelepej omari, katerej krov prizdigne in jame ga umivati in mu lase česati, drugi čedi mu krasne lakirane čevlje, tretji ga odene s zlatom natkanim jopičem in pripaše mu sabljo z dolgim pozlačenim »coflom« i. t. d. Tako napravljenega peljejo v drugo sobo. Tu najde na svojo veliko iznenadjenje dvajset krasnih žensk kojim se on kaj nerodno prikloni.
Mož, ki je na strani bil, praša ga dobrovoljno, je li pozna mej njimi ono žensko, katero je pred dvema dnema v gozdu mej razbojniki našel. On jih tedaj jame od glave do nog pregledovati, ali nobena se mu prava ni zdela, radi česa odgovori; »Poznal bi jo morda, ali tako nališpane mi res ne bi bilo mogoče: nobene pa tu ne vidim, koja bi imela takega oblačila, kot ga je imeli ona, katero sem iz rok tatov rešil.« Zatem mu preneso več oblači, zamazanih kakor je bilo ono s katerim je bila cesarjeva hči odeta, in koj je pravo privzdignol rekoč: »To-je, ker poznam ga po krvi, s katero je oškropljno: ranil sem se v prst na roki, s katero sem jo držal in zato sem jo okrvavil.«
Hoteli so ga s tem le skušali, je-li res on rešil cesarjevno in niso bili se s prvo poskušnjo zadovoljni, temveč še v drugič so jo ponavljali. Ker je, ko se je probudil, najprvo prašal slug, ki so mu stregli, je-li so nakrmili njegovega vranca, v skrbeh za kojega ni mogel, kakor je sam izpovedal, vso noč niti očesa zatisnoti, vedo ga v konjak.
Tu je videl dolgo vrsto konj, druzoga pri drugem: moglo jih je biti nad dvesto. Vprašan, če svojega pozna, zakliče: Vrbanc! in v zanjem kotu zasliši glasni: hihihi! konj je namreč po glasu poznal svojega gospodarja in jel z glavo otresati ter postajali nemiren.
Ali še ni bilo poskušnje zadosti; da bi ga tem bolj spoznali, če ni kak slepar in sodrug tatov, ki so cesarjevo hčer ukradli, prašajo ga še, ne bi li hotel cesarjevno za ženo imeti in mu to predstavili ter njega ž njo samega nekoliko časa pustili. Ali »prebrihtan« je bil ta konjik; sprevidel je sam, zakaj ga tako skušajo, zato je naravnost zanikal, če tudi bi mu bilo vendar všeč cesarjev zet postati.
Tedaj so nehali ga mamiti ter ponudili mu, naj vedno na dvoru ostane, kder mu ne hode gotovo nikdar nič manjkalo. Poroči se lahko z najlepšo dvorsko gospico in imel bode lepo plačilo, delal pa nič; le veselil se bode. Ako bi poželel svojih starišev, pripeljani bodo k njemu in na dvoru ostanejo. Sam cesar je večkrati z njim občeval ter velel mu pripovedovati o njegovih zgodbah in vzlasti o rešenju lastne hčere.
Veseljak po naravi, razveseljeval je naš vojak mnogo dvorsko druščino s premnozimi svojimi pravljicami, kako je tega ali tega opeharil, vzel svojemu vojaškemu tovarišu skrivšim »paojoko«, ker je svojo prodal, da mu je bilo mogoče nasrkati se za izkupljeni denar vinske kapljice in mnogo enakih dogodkov. Tožilo se mu pa vendar je po domačiji, po svojih starih roditeljih, katere je imel namen iti obiskat, zašel je pa na ta-le dvor.
Cesarju se je njegovo vedenje dopadalo, poprašal je po njem tudi onega poveljnika, pod katerim je služil in dobivši od zadnjega dobra poročila, odpustil mu blagovoljno beg iz vojaških krdel ter povzdignol ga v stotnika. Tudi toliko želeni njegovi roditelji so prišli na dvor; ker se jim je pa to enolično in brezdelavno živenje preveč pusto videlo, odpravili se kmalu nazaj na dom.
Ubeženec, ki je zdaj stotnik postal, za dvorske gospice prav ni nič maral. Cesarjeve hčeri, to je sam vedel, da ne vdobi za ženo, zato se spomni hčeri onega odurnega kmeta, pri katerem je prvo noč prebil ter dva tatova zaklal: »Zdaj mi gotovo ne odreče njene roke — mislil si je — ko pridem ponjo s krdelom vojakov in dvorsko godbo; boljše bi njegove hčere vendar ne mogel oddati.« Kar je sklenol, to je tudi storil.
Ne dolgo potem pride pred kmetovo hišo tropa vojakov z godbo. Starega kmeta tedaj ni bilo doma, ker bilje na polji; prišla mu je naproti kmetova mati, stara grbava ženica, katero komaj zagleda, stopi s konja ter teče jej naproti. Malo potem pride tudi njena hči, katero on objame in na srce pritisne šepetajoč jej, da je po njo prišel. Stari kmet se res in upiral mu |o dati in drugi dan vsi vkupe odrino v mesto v novo stanovanje ubežnega junaka, sedaj stotnika.
Ko je dva tedna pozneje ženitovanje vršilo, podarila je novici cesarjeva hči prekršen venec in zlato, z briljanti obloženo kolajno. Mej občnim veseljem in vriskom si stara roditelja novice in novica nista mogla kaj, ne da bi zapela:
Kol'kor kapljic, tol'ko let,
Bog nam daj na svet' živet.
Slična poprejšnjej je tudi ta-le:
Ubežal je od vojakov nek prostak, ker ljubilo se in mu ni več pod strogim vodstvom. V bisagi, ki mu je na strani obešena bila, imel je štiri hlebce vojaškega črnega kruha in v žepu nekaj novcev. S to bogatijo si je upal prebresti več dni hoda velik gozd. Skrival se je ubežnik, da nebi ga kdo zapazil in bal se začetkoma vsake žive duše. Ko je bil od vojakov uže v gošči močno oddaljen, zagleda osebo, katera se mu približa ter prosi, naj bi jej blagovolil pot kazati do bližnjega mesta, za kar mu ode ona vedno hvaležna.
Ubežni vojak je sprvič grdo odpravil ovega človeka, ki je bil v slabej obleki ter brez vsakoršnega živeža, a podaril mu je košček vojaškega hlebca. Ker je pa videl, da oni vendar le vedno za njim gre, zdel se mu je nevaren, ter, počakivši ga nekoliko, jame ga grditi in zmirjati in na zadnje tudi s pestjo suvati.
Ubožeč ni vedel, kaj početi, preslab je bil proti ovemu vojaškemu velikimi in potreben živeža, zato je lepo prosil vojaka, naj bi se ga hotel usmiliti ter peljati ga na pravo pot v mesto. Rekel mu je, da je on bogatega stanu in da je na lovu pot grešil. Oddalil se preveč od drugih in prišel v pest tatovom, kateri so mu vzeli vse, kar je vrednosti imel na sebi ter lepega konja, in pustili mu le strgano oblačilo, v katerem ga vidi.
Sedaj se je našemu vojaku srce omečilo, rad ga vzame z seboj: z jedjo pa pu ne more postreči, ker kakor sam vidi, imate prav malo. Privošči mu le še jeden košček komisa in sprijaznila sta se.
»Noč se dela,« reče mu, ko je na stala uže skoraj tema, »prehranila sva se danes vendar le, ali prenočiti pod milim nebom me ni volja, ker tu človek ni varen; pogledati si morava toraj za kako kočo, toliko, da bodeva pod streho.« — Pripovedovati mu jame potem o svojem begu od vojaštva ter prosi, da bi mu tudi on pomagal, ko pri le na svoj dom, da ne bode kaznovan ter skril ga v kak kot svoje hiše. V te pogovore zamišljenima zablešči v daljini luč; hitro stopata proti njej in dospeta pred borno kočo v katero sklenita iti prenočišča prosit.
V njej najdeti žensko, grdo in razrmšenimi lasmi, koja naša tujca čemerno in nezadovoljno sprejme, rekoč, da ju ne more pod streho vzeti, ker v tej hiši stanujejo razbojniki, ki poznajo koj ko v hišo stopijo sled vsakovšnega krščenca, ki bi se v njih stanovališču nahajal.
»Lačna sva,« laže se ubežni vojak, »in potnika, ki sva zgrešila pot; prosiva te, daj nama nekoliko jedi in dovoli nama prenočitev na hlevu. Ali dekla se ni dala omečiti; še le ko se jej vojak zlaže, da nista krščena, ampak juda iz mesta, usmili se ju dekla in prinese skledo mleka ter hleb belega kruha; potem ju skrije pod stopnice, ki so držale na podstrešje, kder je imela shranjeno moko v vrečah.
Pozno v noč pride v brlog tropa groznih mož, bolj zverini nego ljudem podobnih, ki se skozi okno v hišo skobacajo; svoje velikanske nože in velike kupe nakradene zlatnine razpostave po mizi ter jamejo se deliti. Nekateri uhani so bili vtakneni še v kosu mesa, v uho kake ženske; nekateri prsteni oviti še okolo prstov, katere so ti brezsrčneži kar odrezali, ne potrudili si jih sneti.
Zadnji pride mož velikan, grozno divjega pogleda ter sede za mizo; ali koj vstane in stisnovši si nos zarjove na deklo: »Tu notri je krščeno meso; na dan ž njim, drugače te precej razmesarimo.« Ali dekli mu jame oporekati ter tajiti, da ni pod njegovo streho nobenega kristijana, diši mu morda le meso ušes in prstov, koje so sami z seboj prinesli. Ko so to skozi vrati vrgli, trdil je grozov ti divjak z mirom še, da so tu v kakem kotu Kristijani skrili. Ko slednjič prete dekli z smrtjo, uda se in privede divjake k skrivališču naših dveh znancev, katera si nista niti dihati upala.
Potegnó jih z silo izpod stopnic ter jima za drugo večerjo naštejejo lepo število batin na zadnjo plat.
Divjaki so se vrnili v spodnje prostore večerjat, pustivši sama naša popotnika, ki sta milo stokijoča zvezana ležala na golih tleh. Sabljo, ki jo je ubežni vojak z seboj imel, vzeli so mu. Mej tem so se divjaki v jeziku, našima popotnikoma nerazumljivem, spodaj pogovarjali in slišalaa sta tudi razbojniškega poglavarji, ki je jezno udaril z roko ob mizo in izgovoril glasno dve besedi.
Na to jima prinese dekla skledo dobro narejenih žgancev, katere je vojak skoraj sam pojedel, ker njegov prijatelj ni mogel od strahu jesti. — Poprašavši deklo, zakaj se glavar spodaj tako jezi, dobi vojak za odgovor, da je sklenol, drugi dan zgodaj ju ustreliti, njej pa ukazal, naj jima nocoj vezi odveže, in ju odvede spat na posteljo in to ona tudi stori.
Vso noč se je vojakov sodrug premetaval po postelji, zadnji pa mirno spal, kakor bi drugi dau ne imel bili ustreljen, kar se je njegovemu tovarišu prečudno zdelo, radi česar ga zbudi ter mu reče: »Prijatelj, pripravil si me namesto na pravo pot, v ta razbojniški brlog in zdaj ko morava jutri bili ustreljena, spiš kakor bi bil uže mrtev; ker nam je prisojena gotova smrt, prosiva milega Boga za odpuščanje naših grehov, priporočiva njemu svojo dušo, koja v nekolikih urah stopi pred njegov sodnji stol.«
»Molči, sitnež, ne pridigaj mi, kar je, pa je — ne godrnjaj in spi,« odgovori mu vojak ter se obrne na drugo stran. K malu potem je zopet močno smrčal. — — Obupan je njegov prijatelj vstal iz postelje, pokleknol iti s povzdignenima rokama zdihoval k vsemogočnemu za dušno in telesno rešenje.
Ko se začne daniti, zasliši močne korake po stopnicah in v sobo stopita dva divja velikana, ki ubozega tovariša, ubožnega vojaka, zvežeta, potem pa se lotita njega; ker je pa prvi še spal, udarita ga po glavi, da se koj prebudil.
Zvezana sta stala malo potem vojak in njegov tovariš v sobani, obdana od dvajsetih divjakov, ki so s puškami v rokah bili pripravljeni, da ju ustrelé.
Navada je, da se onemu, ki je k smrti obsojen, dovoli na zadnjo uro, česar poželi, in tudi naša znanca sta bila vprašana, je-li še kaj želita; vojakov tovariš ni vedel sam, kaj se z njim godi, zato ni tudi poželel nič, drugače pa vojak, ki z veselim obrazom prosi deklo, naj prinese skledo soli z jesihom napojene.
Čudno se je dekli zdela taka prošnja, ali obljubo mu je morala spolniti. Gre v kuhinjo, vzame z sklednika največjo skledo, natoči vanj kisa in vsuje vanj dobro mero soli.
Vojak pritisne skledo k ustom ter dela, kakor bi iz nje srebal; v tem se pa razbojniki priprave na strel.
»Pripravite se!« zagrmi glavarjev hripavi glas in divjaki naslone puške na ramena; v tem pa se zviti vojak obrne z skledo, kojo je držal še v rokah, in zaprši kislo in slano tekočino v oči razbojnikom, katerim so kar puške iz rok popadale, ker jih je jelo v očeh grozno grist, videli pa niso nič.
Tedaj izleče vojak necemu razbojniku izza pasa dolg meč, isto tako stori njegov tovariš, ki se je ohrabril, in mahala sta po razbojnikih; glavarja sta umorila prvega, zatem vse druge; prizanesla sta le dekli, ki je pred nju pokleknola ter ju prosila usmiljenja. Zato pa jima je morala pokazati vse shrambe denarja in dragocenosti.
Napolnita si potem žepe in torbe z jedačo in dragocenosti; teh je vzlasti mnogo z sabo vzel ubežni vojak; njegov tovariš za nje ni maral, le s kruhom se je dobro preskrbel.
Dolgo sta hodila od tam v mesto, vzlasti zato, ker se je naš vojak bal ljudem kazati, da ne pride v roke vojaškej pravici. Še-le, ko nista imela več živeža, moral seje vojak udati, ter krenoti na pravo pot.
Njegov tovariš ni imel denarja niti dragocenosti, zato si ni nikamor upal; ako mu ubežni vojak ne pomore, moral bi po mestu beračit. Vojak pa je bil neusmiljen do svojega prijatelja; imel je dosti denarja in polne žepe zlatnine, pobrane v roparskej koči. Prideta pred krčmo, vojak veli svojemu tovarišu, naj ga na ulici čaka in pazi. Potem mu iz krčme pošlje vina in kos kruha. Ko to popije in pojé, gre na vojaško stražo in tam odda nek list. — Potem pa stopi v krčmo in vpraša krčmarice, kam je šel njegov prijatelj. Ona mu odgovori, da je šel spat, ker se je tako vpijanil, da ni mogel več na nogah stati. Poprosi je na to, naj bi tudi njemu dala postelj in krčmarica ga pošlje na seno.
Na rano jutro pa se pripelje pred krčmo mnogo kočij ter iz njih izstopi polno velike gospode, mej temi sama cesarica. Ti gospodje so prašali po cesarju, ki je v tej krčmi prenočil; krčmarica je trdila, da v to ubožno krčmo hodijo le ubogi delalci, kako bi prenočil cesar! Ko pa ga cesarici, katere niso poznali, natanko popiše in praša, je li ni tu prenočil tak in tak mož, spomni se krčmarica moža na senu in reče hlapcu, naj ga pokliče.
Nekoliko trenotkov potem je stal cesar pred svojo ženo; ali kak! Ona je bila vsa z svilo preprežena, on pa ves strgan. Ni verjela lastnim očem, skoraj bi ga ne bila poznavala. Zajokala je ter se mu oklenola okolo vratu.
Cesar potem praša po svojem prijatelju, ubežnem vojaku, gre k njemu in vzame z seboj dve osebi, koji naj bi ga preoblekli v generalsko obleko. Da bi pa ne čutil, kadar ga preoblačijo, ukaže jima, naj mu denejo pod nos »zaspanca«. Mej tem se tudi cesar preobliče v svojo cesarsko obleko.
Kakor je ukazal, tako je bilo storjeno; ubežni vojak je bil preoblečen v blestečo generalsko suknjo, da čisto nič ni vedel. Ali glej, čuda! Ko odpre oči in si jih pomane, pa zagleda pred seboj krasno oblečene gospode, sebe pa v generalskej obleki, ostrini tako, da mu je kar sapa zastala in bil je mrtev. Cesar pa je za njim jako žaloval, in vselej, kadar se je spomnil ubežnega vojaka, utrnola se mu je solza iz očesa.
V nekej hiši so imeli kravo. Vsaki krat, ko jo je gospodinja molzla, odlašalo se je: Molzi, mati, molzi! — Gospodinja ni vedela, od kot ta glas prihaja in mislila, da jo kak vaški tantalin na oknu oponaša ter se zato nič ni menila. Ko pa vidi, da se ta glas vsak dan ponavlja in se je prepričala, da je nihče ne draži in da se nekaj v kravjem truplu glasi, spreletel jo je strah in zato drugi dan ni hotela iti več sama molzt. ampak poslala je deklo. Ko je ta jela molzti. Čula je: Molzi, dekla, molzi in dosti mleka namolzi! Tudi ona ni hotela iti več molzt, in moral je iti hišni gospodar. Ko jo ta jame molzti, sliči: Molži, oče, molzi! To se je gospodarju čudno zdelo in molzel jo je nekaj časa sam; ali slednjič se tudi on naveliča in sklene kravo ubiti.
Kravo res zakopljejo, predno pa meso razprodajo, dobro povsod po čevah in mesu preiščejo, kaj more v njej biti. Ali našli niso nič. Meso razprodade in čeva dade prascem.
Od tedaj se ni o tem čudnem glasu nič več slišalo in pozabili so uže vsi nanj. Za pust pa so zaklali enega kukca, naredili klobase, postavili jih nad ogenj v dimnik, naj bi se posušile. Minolo je poletje in z njim so zginole vse klobase iz dimnika, razven ene prav debele, koja je še gori visela. Neki dan je bila gospodinja sama doma in pospravljala po hiši, ko prileze k vratam nek berač: »Lepo prosim,« toži jej, »dajte mi ubogaj me, ljuba mati, od jutra nisem še nič jedel: prosim, dajte mi košček kruha.«
Gospodinji se je ubožček smilil, ali ni mu imela česa dati. »Pridite pozneje,« pravi mu, »napravim vam malo kosila in kos kruha, zdaj ga nemara, ker ga imam še v peči.« Ker pa berač le neče oditi in jo milo prosi, stopi ona na stol in odtrga klobaso, ki je v dimniku visela, da jo beraču z besedami: »Tu imate, zadnja je in hodite z Bogom.«
Vesel lepe klobasice vošči berač ženi tisoč blagodarov od Boga in vseh svetni kov in utakne klobaso v žep ter odleze opirajoč se ob palico. Danes bodem imel dobro kosilo, mrmra sam pri sebi; Bog daj mnogo takih gospodinj; lahko bi si toliko naberačil, da bi dobro živel in še obogatel. V teh mislih dospe do druge hiše.
Stopivši na prag te hiše ponavlja svojo staro melodijo: »Prosim lepo, mati, usmilite se me in dajte mi kaj v bogajme;« in gospodinja mu je uže pripravljala kos kruha in nekaj kuhanega v skledi, ko se iz njegovega notranjega žepa oglasi: »Ne dajte ničesar beraču, ker ima klobaso v žepu,« in gospodinja ga je odpravila brez vsakakega daru. Istotako se je ubožcu godilo v vsakej hiši one vasi. Minolo je uže poludne in nič ni še jedel: nobeden mu ni hotel dati nič zato, ker je v žepu klobaso imel. Prišedši na konec vasi, krene po stezici ob potoku navzdol in jezen izleče klobasico iz, žepa ter jo zamlati v potok, v neko robido in žalosten odide v drugo vas, kder je mnogo naprosil.
K malu potem pride blizu robide mačka in zapazivši klobaso, smukne na njo hoteča jo požreti. A i ko se je loti, poditi jo jame nek glas: »kec, kec!« mačka je pa le pustiti noče, ampak uleče jo z seboj, ne da bi je začela gristi, pred neko hišo v vas. Tu se je z njo mučila, poprijela jo ter zopet spustila, ker zmirom jo je nek glas iz klobase odstranjeval.
Ko ona nič ne more storiti, pridruži se jej Sultan, kojega se pa mačka čisto nič ni bala. Podila ga je s taco. Slednjič poprimala klobaso vsak za en konec in tako ulečeta vsak sebi. Ko si v klobasi, prav pred nosom mačke, oglasi močen: »kec, kec!« — spusti ta svoj konec; pes pa vso na enkrat požre.
Po nekoliko trenutkih čuje tudi pes, da ga nekdo od zadaj naganja z: »šek, šek!« — glasom, s katerim se psi pode. V strahu jame teči in ker ta glas nikoli ne odjenja, teče še dandenašnji.
Da zadovoljmo radovednosti, kak glas je bil oni, posedati nam je, da je bil to glas škratlja, ki se je kdo ve kako prikradel v kravje truplo; iz tega prešel po črevah, koja so bila prascem dana, v truplo prascevo in nazadnje v klobaso, kojo je berač v dar vdobil.
Po poti, ki je skozi gozd iz mesta v oddaljeno vas držala, hodil je popoludne potnik. Sredi gošče je bil holmec, v kojega znožju so rastli vitki topoli; blizu teh je bil ograjen prostor in pred tem mej topoli so stala vešala (gavge), na katera so v starem času hudodelnike obešali. Nekoč je bila v navadi obsodba na vešala, kar so pa v časih Marije Terezije opustili tako, da se dandanes le redko kdaj sliši o takej obsodbi. Na vešalih je viselo truplo umorjenega to jutro, in čakalo pokopanja.
Mož, ki je pot proti temu kraju ubiral, bil je ubog; ko dospe, sede malo v stran od vešal, da se malko odpočije ter gleda mrtvega hudodelnika. Bil je zadnji lepo oblečen, imel je svitle nove škornje in zlato uro. Tedaj šine našemu potniku nekaj v misel. »Lepe škornjice in zlata ura ne rabe temu mrliču gotovo nič; kaj, ko bi mu jih vzel? Vsaj se to ne pravi krasti, ampak najti in vsaj, ako mu jih jaz ne vzamen, odneso mu jih gotovo oni, ki ga pogrebó.«
Čevlje je imel mož res vse zakrpane in spredaj mu je nožni palec v svet molel, potreben jih je bil v resnici.
Približa se tedaj visečemu mrtvecu in vzame mu najprej uro ter jo utakne v svoj žep. Za tem mu jame izuvati škornje, kar pa ni šlo tako rado, ker noge so zatekle mrtvemu tako, da so jih bile škornje čisto polne: izuti ga ni mogel, zato si izmisli premeteni potnik drugo. Odreže mu v onem kraju, kder so se škornje končevali, nogo ter odnese na rami škornje in nogo. Ker se je noč uže storila, prosi v bližnjej vasi za prenočišče in vdobi ga, ali v hlevu pri kravi. Pod jasli postavi škornje, v drugi kot pa klobuk in zgornjo suknjo ter leže pod jasli. Tu trdno zaspi.
Ko se drugo jutro še za rana vzbudi, stane da ogrnoevši si gornjo suknjo išče, je-li so vrata odprta: rad bi navsezgodaj šel na pot, da bi ga po dnevu toliko solnce ne pripekalo. Vrata so bila res samo priprta in stopi ven ter se odpravi, pozabi pa podjaslami škornje z odrezanimi nogami. Še le ko je za dobre dve uri oddaljen od vasi, zmisli se na nje, tedaj se mu je pa tožilo vrnoti se. V tem vstane gospodinja in čez nekoliko časa gre v hlev kravo molzt. Ali kako se je prestrašila, ko je tukaj namesto tujca, kojega je prejšnji večer ohranila, nagla lepe škornje in v njih krvavi človeški nogi. Hitro je tekla klicat svojega moža, ko dospeta, jameta oba preiskavati, je li bi se morda kde ne našel sled, da je kdo ubozega tujca zaklal in Bog ve iz kake hudobije pustil tu njegovi nogi z škornjami. Slednjič jima pade v misel, da je moža gotovo krava snela in zato vtaknete eden od spredaj, eden od zadaj vanjo roke iščeč po njenem trebuhu, ako bi se v njej ne nahajalo truplo tujca.
Ko nekoliko časa tako grebeta po kravjem truplu, primeta se za roki ter — držiš — pravi mož svojej ženi. — Da jaz držim dobro — in tako sta se vlekla za roko dolgo časa, dokler ne sprevidita, da se držita za lastne roke. Smeh ju poprime, ali vendar si ne dasta v glavo, da je njih krava tujega moža snedla, nog pa, ki so bile v škornjah iz usnja, ni mogla. Ta isti dan sta ubila kravo, ali v njej nista našla ničesar. To se jima je pa dolgo časa čudno zdelo, dokler jima ni bile povedane, da so škornje z nogami bila odrezana mrtveca visečemu na vešalih, koji je bil brez nog pokopan.
Naj tu zabilježim tudi enačico o Kurentu.
Kurent je bil veseljak prve vrste. Še mlad se je navadil kaj lepo gosli na gosli in s temi je prepotoval mnogo sveta. Ko je v onih časih sv. Peter po svetu hodil, sreča ga Kurent z bariglo vina na rami in goslimi pod pozuho. Ker je bil sv. Peter zelo žejen, prosi Kurenta, naj bi tudi njemu privoščil malo vinske kapljice, s čemer mu Kurent rad ustreže, prosi ga pa, naj bi mu sveti Peter zato zagotovil, da ga v nebesa pusti. Sv. Peter mu samo za to dobroto noče še nebes zagotoviti ter mu veli, naj bi še kaj dobrega na svetu storil.
Kurent odide po svetu. Potem najde ubožnega človeka in podari mu, ker ni druzega imel, prazno bariglico. Nekoliko dalje sreča druzega in temu poda gornjo suknjo. Od tedaj se preživlja z svojim gosli. Kamor je prišel, vse je okolo njega vrelo in vse jelo plesati. Ako je prišel pred kako cerkev in jel na svoje gosli gosti, gnetlo se je vse iz cerkve in plesalo kakor bi bilo obsedeno. Z eno besedo njegovo godenje je imelo tako čarobno moč, da je mogel vsakdo plesati, kdor ga je slišal.
Ne vem zakaj je bil nekdaj vlovljen in obsojen na smrt. Predno se je pa smrtna obsodba izvršila, privolilo se mu je, kakor je pri vsakem navada, kar si je poželel. Njegove gosli, zadnja mu lastnina, bile so mu vzete in za te je prosil, da bi mogel vsaj še jedenkrat gosti.
Pod vešali sedeč je naslonil svoj inštrument na ramo in melodični glasovi so se razprostirali po ozračju ter blažilno udarjali na ušesa poslušalcem: vsi so jeli gibati in v malo trenotkih se je smrtni kraj spremenil v veselo plešišče.
Omeniti nam je, da je, ko je za gosli prosil, le jedna stara baba prosila, nuj jih mu ne dovole, ker kesali se bodo. In ni se motila; celo rablji so popustili svoje morilno orodje na mestu in vrteli se kot vretenec. V tem ko je vse norelo in se vrtelo, vstane Kurent in še lepše brenkajoč na svoj »škant« zbeži ter pusti ples. Ona babura, ki je nedaleč v strani stala, plesati je začela. Če tudi so noge komaj nosile okorno staro truplo, in v plesu zagazila v neko robido. Ko se je sukala, govorila je: »Vsaj sem rekla, da mu nikar ne dajte gosli, vsaj sem rekla!«
Na ta način je Kurent ubežal smrti in šel dalje križem sveta. Po cesti idoč vidi na nekej ravnmi pasoče se ovce in pri njih pastirja, koji mu ponudi kos črnega kruha, če enkrat zabrenka. Kurent njegovej želji ustreže in jame s prsti prebirati svoj inštrument. Kakor bi iskra skočila vanje, začele so s pastirjem vred plesati vse ovce, dokler niso vse zabredle v robido ter si tu vso volno razcenjale.
Kurent se tedaj odpravi. Prišedši v neko vasico dobi od nekega kmeta v dar drugo bariglo vina in sklene iti iskat sv. Petra. Ko dospe do nebes, zagleda ga, stoječega na nebesnih vratih s ključi v rokah. »Storil nisem mnogo dobrega,« misli si tedaj, »pa vendar mislim, da sem z svojim zemeljskim potovanjem zaslužl nebesa,« in približa se sv. Petru.
»No, Kurent,« pravi mu ta, »kako je kaj? Si storil, kakor sem ti ukazal?« — »Mnogo nisem storil,« odgovori mu Kurent, »pa vendar mislim, da sem si z svojimi dobrimi deli uže zaslužit nebesa.« »Ne, pravi mu Peter, zaslužil jih nisi še, ampak še moreš po svetu hoditi iti ne motiti več ljudi z svojimi gosli.«
Potem mu Kurent ponudi požirek dobre kapljice iz svoje bariglice, ali poprej mu reče: »Rad ti dam pit iz te-le barigle, ali vedi, da kdor hoče iz nje piti, mora se poprej široko razkoračiti.« Tedaj mu poda bariglo čakajoč, da bi se napil. Sv. Peter vzame bariglo ter razkoračivši se na široko nagne glavo in začne piti. V tem mu zviti Kurent smukne mej nogama v nebesa.
Notri pridšedši ni se znal kam obrnoti; povsod se je bliščalo od zlata in srebra. Slednjič zapazi za nebeškimi vrati suknjo, kojo spozna za svojo. Koj sede nanjo in kadar ga hoče sv. Peter s palico iz nebes izgnati, pravi mu: »Ne spraviš me od tu, ker jaz sedim na svojem. To-le suknjo sem po tvojem ukazu dal ubožnemu človeku, ki me je miloščine prosil.«
Tako je Kurent okanivši sv. Petra v nebesa prišel ter tam za vrati še zdaj sedi.
(Enako pravljico si pripoveduje narod na Notranjskem o sv. Roku.)
V nekej vasi je živel v starodavnih časih ubožen kmet. Bog ga je s časnimi dobrotami le malo obdaril, ker dal mu je v delež le ubogo kočo »na en kap" in sUhorebro kravico.
Polja ni čisto nič imel in, ker ni bilo tedaj še občinskih pašnikov, kakor sedaj, pasel jo je zdaj po posestvu enega, zdaj druzega svojih sovaščanov. Naravno je, da ga ti niso lepo gledali ter bo vsakikrat njegov mršavi rep s kamenjem z svojega posestva odpodili. Uboga kravica je bila uže vsa pobita ali vendar jo je njen gospodar pasel zmiraj po tujem, ker po lastnem je ni mogel.
Siti uže vednega podenja sklenoli so njegovi sovaščani kravo mu ubiti in kar rečeno, to storjeno. Ko se je drugi dan kravica na tuj pašnik prikazala, jeli so jo loviti in zaklali so jo pustivši jo na mestu.
Ubogemu kmetiču je bila s tem odvzeta zadnja posest, ali ni obupal, ampak sklenol je sovaščne prav dobro opehariti, tako da se bodo dolgo kesali svojega čina. Šel je po ubito kravo in jo na domu udrl in kožo posušil. Dene kožo na ramo in odide križem sveta.
Storila se je noč, ko dospé v neko vas, kder prosi prenočišča v hiši nekega trgovca. Zadnjega ni bilo doma, ker odšel je malo poprej od hiše po opravilih v daljno deželo in njegova žena »jempregala« ga je rada, ter mu napravila za postelj snop slame za hišnimi vrati. Kmet postavi svojo kravjo kožo v zglavje in leže na slamo.
Kadar mačke doma ni, mišim se dobro godi, — pravi nek pregovor in to je veljalo tudi v tej hiši. — Ker ni bilo gospodarji doma, napravila je gospodinji z deklami gostijo; zaklala majhnega prašička, spekla pinco in vtočila bariglico vina. Naš kmetje izza vrat nevošijivo gledal te priprave, ali ni si mogel kaj, zadovoljiti si je moral s prenočiščem.
Ko je bilo vse na mizi napravljeno, potrka nekdo na zaprta vrata in odpirat mu gre ena hišnih dekel. Prišel je nazaj hišni gospodar, rekoč, da je nekaj doma pozabil in da se je moral vrnoti, oddide pa drugo jutro, ker mu se po noči ne ljubi potovati. Kot blisk poskrijejo gospodinja in druga dekla napravljeno, da bi gospodarju ne prišlo pred oči; pinco ste skrili pod blazino, bariglico postavile pod posteljo in pečenega prašička zakade v peč.
Gospodar ni tega nič zapazil, videl pa je dobro kmet, ki je ležal na otepu slame za vrati. Za tem hodi gospodar po hiši in slučajno bacne v otep slame v temi za vrati. »Kdo je pa tukaj?« praša svojo ženo in ta mu ljubeznjivo odgovori, da je nekega ubožca prenočila. »Si mu dala pa kaj večerje?« praša jo usmiljeni gospodar, ker vedel je, da je njegova soproga gotovo na to pozabila. In res se jame žena koj opravičevati, da se tega ni domislila ter koj začne napravljati žgance ubogemu kmetu in njenemu možu, ki je tudi tožil, da je lačen.
Ko jih je postavila na mizo, odpravi se ona in dekle v postelj, on pa ostane, sam pri mizi in ubogi kmet z njim. Pogovarjala sta se o tem in onem dolgo in v pogovoru izrazi trgovec kmetu željo. Zdaj bi se nama hotelo na mizo še kaj boljšega, ali nobenega ni, da bi napravil. — Kmet je molčal; čez nekoliko časa pravi dalje trgovec: »Pa, tam le v kotu, kaj imate?«
Premetenemu kmetu je tedaj nekaj šinilo v glavo in rekel je: »Ono tam je moj vedež! Iz kože je narejen in kar ga poprašam, koj mi odgovori.« — »No, poprašajte ga, naj bi povedal, kde bi se kaj boljšega za večerjo našlo,« pravi trgovec. Kmet vzame kravjo kožo v roke, pololče nekoliko krati z svojo palico po njej in potem jo pristavi k uhu ter posluša. »Moj vedež, reče na to, pravi mi, da se pod vašo blazino nahaja jedna pinca, pojte pogledat je-li res.« — Trgovec pogleda in najde za resnico pinco. Kmet udari še jedenkrat po koži in spregovori: »Moj vedež mi pravi, da se v peči nahaja pečen prašiček, le poglejte!« In trgovec najde zares prašička. »Zdaj,« pravi kmet dalje, »bilo bi dobro, da imava kaj priliti«, potika po koži, pristavi jo k ušesu in reče: »Moj vedež mi pravi, da se pod vašo posteljo nahaja bariglica vina, pojte pogledat, morda je res!« — Tudi tu najde kakor mu je kmet povedal in gostila sta se pozno v noč.
»Koliko pa hočete za oni vaš vedež? Kaj rad bi ga imel: to se le redko kde nahaja.«
»Žal mi je, ali prodati vam ga ne morem, pravi mu kmet, ker to je vsa moja lastnina; z denarjem mi ga ne morete plačati.«
Slednjič se pa vendar zmenita in kmet odda kravjo nič vredno kožo za petsto goldinarjev v zlatu.
Trgovec odšteje kmetu pogodeni denar in drugi dan gre od doma, ne da bi seboj vzel niti denarja niti druzega, ker zaupa je na kupljeno kravjo kožo.
Proti poludne hoteč kosti, sede pod senčnat hrast ter tu jame biti po namišljenem vedeža ter pristavljati ga k ušesom, ali nobenega odgovora ni dobil. Morda me ni še vajen, misli si, uže pozneje odgovori, in nadaljuje svojo pot. Za južino stori istotako, ali tudi sedaj mu vedež noče odgovoriti. Na večer mu tudi koža nohtnega odgovora noče dati, ako tu di je po njej s tako silo bil, da je vso pretolkel. Oni dan je moral ubogi mož ostati brez vsakake jedi.
Ta pa ta, mislil si je, ta me je pa dobro »narihtal«; kaj pa zdaj storim: denarja nemam in drugega tudi ne, da bi mogel kde zastavii in tako daleč sem od doma! Ti zvitež ti!
Ali nič mu ni koristilo moledovati in se jokati po izgubljenem denarju; odloči se kožo prodati. Odda jo za dva goldinarja, s katerima se je vanj odtiščal, da ni šel miloščine prosit.
Vrnimo se h kmetu. Vesel lepe svote, ki jo je za kožo, boljše za kravo, izkupil, korakal je veselo proti rojstvenej vasi. Ko vanjo pride, pravi naproti mu pridšedšim kmetom: »Ubili ste mi kravico ter menili, da ste me s tem uže uničili, ali glejte tu, koliko rumenjakov: vse te sem vdobil za kravjo kožo."
»Glej ga, hudičevega berača, nehote smo ga obogatili,« pravijo kmetje drug druzemu.
»Kde si pa prodal svojo šušmarijo tako dobro; vsaj je bila koža tvoje krave vsa prebita! Za kože naših debelih krav bi mi dobili gotovo mnogo več! Ne da?«
To se ve; ako hočete, lahko poskusite: dober dan hoda od tukaj, kder sem jo jaz oddal, prodaste tudi vi dobro kože svojih krav.
Kmetje se vsi brzo odpravijo na dom in jamejo klati svoje krave; teden poznej šla jih je dobra vrsta drug za drugim s posušenimi kožami na ramah po poti, po kojej je ova tedna poprej odhajal kmet; ta se jim pa zadaj roga in v pest smeje.
Nevoščljivi sovaščani so prodali kože namesto po pet sto in več goldinarjev, po pet do osem gold, ter se drugi dan vrnoli z ukrepom, dokler mogoče škodovati našemu kmetu, ki je nje obubožal, sam pa obogatel. Koj tisti večer, ko njega ni bilo doma, zažgó njegovo kočo ter ž njo vse, kar je notri bilo.
Naš kmet je spal to noč pod milim nebom in drugi dan na vsezgodaj jel pobirati pepel svoje hiše ter devati ga v veliko škatljo. Njegovi sovaščani so ga gledali začudeni od strani. Ko je imel ves pepel v škatlji, dene jo pod pazuho, vzame v roke svojo gorjačo in se odpravi po poti na nasprotnej strani vasi. Ta pot je držala v neko večjo vas, kder je imel svoj grad nek grof. Ko pride na večer k temu, prosi, naj bi tja prenočili ter naj bi mu v kak varen kraj postavili njegovo škatljo. »Prosim pa,« zatrjeval je premetenec, »da bi je ne odprli, ker v njej so bogati zakladi, koje nesem cesarjevej hčeri, ki se ima zdaj poročiti; ako bi jo kdo odprl, spremene se ti zakladi koj v pepel.« — Stoprav je on odšel, ko pridejo grofove hčere in radovedne odpró škatljo, ali kako je bilo njih začudenje, ko vidijo, da so se v resnici vsi zakladi spremenili v pepel. V strahu pred kmetom napolnijo škatljo s zlatim denarjem.
Ko se drugi dan naš kmet od grofu odpravlja, izroči se mu tudi škatlja, katera se mu pa danes bolj težka zdi nego včeraj. Odpre jo in začudjen in vesel zagleda v njej polno bleščečih cekinov. »To mi pa bodo moji sovaščani nevoščljivi; speljati jih hočem še enkrat na led!« misli si in krene proti svojej vasi.
Kmetje so ga pričakovali, zbrani sredi vasi pod lipo; kadar pride on k njim, pokaže jim škatljo polno cekinov in jim reče: »Zažgali ste mi hišico in menili, daste me s tem uže uničili, ali glejte, kako drago se prodaje pepel na tujem.«
Tudi zdaj sklenejo nevoščljivi kmetje narediti kakor njih sosed in vsa vas je tisti večer pogorela. Drugi dan hité kmetje pobirat pepel in naloživši si vreče na rame korakajo po poti, po kojej je dva dni poprej hodil njih sosed, kateri se jim tudi zdaj roga in skrivaj posmehuje.
Drugi dan je bila nedelja; naš kmet se je zjutraj solnčil na blagodejnih spomladanskih žarkih ter gledal doli v vas, od kamor se je še tu pa tam kadilo. Žalostno je bilo res pozorišče ter žal mu je skoraj bilo, da je svoja sosede tako opeharil, ali vsaj mu niso privoščili pošteno živeti, ubili so mu edino kravico, koja mu je dajala vsakdanjega mleka, s katerim se je preživljal prodajajoč ga in nakupljajoč potrebnega živeža. V tem ko je on to premišljeval, pridivi za njim tolpa kmetov s paladičami in palicami v rokah ter ga jamejo šeškati in tepsti, da je bile joj. Ubogi kmetje so izkupili za pepel lastnih hiš namesto škatljo cekinov, vsak po desetico ali dvajsetico zato so prišli tako razbeljeni ter udrihali po svojem sosedu, potem ga pa ulekli na most, ki je bil sredi vasi čez globoko reko postavljen, da ga v vodo vržejo, naj bi tam notri utonil in jih ne sleparil več.
Predno to storé, zavežejo ga v vrečo in neso na most. Zadnja ura je uže bila ubogemu kmetu, ko zazvoni v cerkvi k maši. »Pojmo prej k maši!« rečejo vsi skupaj, »potem ga loputnemo v vodo. — Vsi gredo v cerkev, le kmeta pusté na mostu v žaklju. V času ko so kmetje bili pri maši, gnal je nek mož čedo volov po mostu in naš kmet jame tedaj se oglašati iz vreče zdihujoč: »Oh, kako bodem jaz papež, ker ne znam niti pisati niti brati!«
Mož z volovi se ustavi in praša kmeta, ki je v žaklji zdihoval, zakaj tam zavezan leži, in ta mu pripoveduje, daje bil izbran za papeža, ali ker se je branil sprejeti to veliko čast, ne znajoč niti čitati niti pisati, zavezali so ga v to vrečo, da ga šiloma naredé za papeža. »No,« pravi mu mož, »ako sami nočete papež biti, pustite mene v žakelj, jaz rad postanem, ker znam dobro pisati in brati.« Kmet odvezan od moža z voli, izleze iz vreče in vanjo zleze oni mož, zahvaljujoč se kmetu, kateri vzame njegovo palico in grene čedo volov na pašo.
Kadar kmetje pridejo od maše, tečejo na most in ko blizu žaklja pridejo: vzdignejo ga in čez, mostno ograjo v globočino »štrbunknejo«. Tako je mož bil pomaziljen za papeža.
Kmetje oddidejo veseli, da so se sleparskega njih soseda iznebili, in krenejo na svoja posestva gledat, kako drevje in trte poganjajo. Tam pri cesti na županovem pašniku je pasel nekdo čedo volov. Hitro tečejo, da ga odpode, ali vsi osupli in prestrašeni se ustavijo: »Ali ni tam kmet, katerega smo prav zdaj v vodo vrgli? In kato mu je dal tako čedo volov! To je coprnik, zapisan hudiču!« in jeli so se prekriževati, »ne imejmo z njim nobenega posla več, ker vgonobil nas je napol in lahko nas popolnoma uniči.«
Ko jih zapazi, gre jim kmet naproti in jame z sladkimi besedami tako le prigovarjati: »Ljubi moji, Bog je pravičen in ne zapusti dobrega človeka nikoli. Vi ste me v vodo vrgli, ali glejte čuda! Izpod vode sem seboj pripeljal to-le čedo živine; vi je tudi prav nič nemate, pod vodo jo je pa premnogo. Taki voli, biki in krave so pod vodo, da jih je lepo gledati! Nočem vam slabega, ampak želim vam, da si jih tudi vi preskrbite, če tudi niste vi dozdaj drugega iskali, nego meni škodovati. Pojdite tedaj tudi vi pod vodo in izberite si potrebne živine!«
Nevoščljivi sosedje pozabivši, da so ubozega kmeta malo poprej mislili umoriti, pa so namesto njega v vodo vrgli ubozega čredarja, slušali so ga koj. Prišedši v vas zbero se pod lipo ter se jamejo uže prepirati, kdo se prvi potopi v vodo, kajti prvi najlepšo živino odbere. Naposled so odločili, naj prvi gre župan in k malo potem se vsi skupaj napoté na most.
Prvi toraj je imel v vodo skočiti vaški Župan; ta se prekriža in štrbunk! v vodi je. Ko pod vodo zgine, slišalo se je na most; »b'k, b'k«, župan je namreč usta odpiral, da bi druge klical na pomoč, v tem mu je pa voda silila v grlo in moral jo jo požirati. »Vidite, ljubi moji,« pravi cerkveni starešina, »kmetje imel prav; župan uže odbira zase najlepše bike in govori se sabo: »b'k, b'k«; hitimo za njim, kajti, ako ne, pobere sam vse.« — Potem skoči on v vodo in za njim vsi ostali. Tako je posljal ubožni ali premeteni kmet svoje sosede iskat bikov pod vodo, od koder se pa niso še zdaj povrnoli.
Luter Martin je bil njega dni kardinal. Bil je zelo učen in pobožen ter slovel po širnem svetu radi teh dveh njegovih kreposti. Ko je tedanji papež umrl, moral je tudi on, kakor vsi kardinali, v Rim volit novega papeža in imel je trdno upanje, da bode on sam izvoljen. Spusti se tedaj na pot peš v Rim. Mej potjo pride v neko vas na Laškem. In malo v strani od te vasi sreča pastirja, ki je na nekej ravnici ovce pasel. Ko mimo gre, odkrije se mu mladenič ter ga ponižno pozdravi. Luter Martinu se je mladenič zdel bistre glave in zato se ustavi ter vpraša, je-li on iz bližnje vasi. Ko mu mladenič odgovori, da služi za pastirja pri grajščaku one vasi, reče mu Luter Martin: Bi pa ti ne hotel iti z menoj? Dobro se bodeš imel, ker skrbel bodem za te, samo učiti se bodeš moral, da postaneš kdaj kaka velika glava.
»Jaz bi uže šel,« odgovori mu mladenič, »ali bojim se mojih starišev, kateri so me temu grofu dali, da mu pasem drobnico ter pridobim kak sold za nje, kajti sicer bi me moj očem tepel,« in začel se je jokati. »Nič se ne jokaj, reče mu Luter Martin, jaz sam pojdem k tvojemu očmu in materi in dam jima denarju, s katerim bodo mogli živeti, ti pa pojdeš z menoj.«
Ubogi mladenič je bil s tem zadovoljin in Luter Martin gre k njegovim starišem, od katerih ga v lobi. Potem potujeta proti Rimu. Ko sta v Rim došla, moral ga je Luter Martin pustiti v nekem samostanu, on pa je šel zborovati, z drugimi kardinali.
Po nekoliko dneh so morali voliti! Luter prepove mladeniču v cerkev sv. Petra, ker tedaj, ko se papež voli, ni dovoljeno nobenemu vanjo mimo kardinalov. Mladenič pa Lutra ni poslušal; zvečer predno je bila volitev, gre on v cerkev sv. Petra ter tu moli pozno v noč, gre k spovedi in potem se natihoma skrile za neko spovednico. Tu ostane vso noč, ne da bi ga bil zapazil niti cerkovnik.
Cerkev je bila drugi dan prazna in zaprta. Opomniti nam je onega, kateri tega ne bi znal, da se, ko se papež voli, spusti golob: papež ostane oni, nad kojega glavo se golob ustavi. To se ve, da se golob na nobenem druzem ne ustavi, nego nad jednim zbranim kardinalom, ker ni v cerkvi nobenega druzega nego kardinali. Tudi to pot so spustili goloba ter gledali, nad glavo katerega obsedi. Vsi so bili gotovi, da bode nad Luter Martinom, ali ni bilo tako. Letal je in letal golob po obširnej cerkvi in slednjič obsedel na onej spovednici, za kojo je tičal skrit mladenič, ki ga je Luter z seboj pripeljal. Čudno se je vsem zdelo, da se tudi drugi krat golob na prav tistej spovednici ustavi. Spuste ga v tretje, zadnjikrat, ali glej čudo! tudi to pot sede na ono spovednico.
Tu more kdo biti, tako so si mislili, in jeli odmikati spovednico, za katero so našli onega mladeniča, kojega so za novega papeža oklicali. Luter Martin je pa ves obletel kot cunja in sklenol se maščevati. Zaril je v katoliško vero tak trn, katerega ne bode po njegovem menenju nihče mogel izruvati: ustanovil je namreč novo vero, katera se po njem imenuje lutrova, lutreševa ali luteranska vera.
(Ta pripovedka je slična onej o sv. Gregorju, koja je bila objavljena v šestem zvezku »Ljubljanske knjižnice«.)
Na Tolminskem so hoteli nekdaj cerkev razširiti. Vaščani so pa bili preskopi in niso hoteli dati nekemu inženirju, ki jim je ponudbo storil, vprašano svoto ter rajši poslušali vaškega župana, ki jim je po njih mnenji dal prav dober nasvet. Rekel jim je namreč, da on rad prevzame širjenje cerkve, ali z svetom, da mu vsi vaščani pomorijo. Ti so bili zadovoljni in segli mu v roke. Drugi dan jim ukaže župan, naj seboj vsak prinese rjuho (ponjavo), kar so oni tudi storili. Prinesli so rjuhe in jih na kole razprostrli okolo cerkve.
Zdaj pa, ukaže jim sviti župan, pojte vsi v cerkev in naslonivši hrbet na zid pahajte kolikor moči imate, dokler se zid ne premakne: rjuhe vse pod zid pridejo, ako se vam posreči, zid za toliko premaknoti.
Res gredo vsi in z največjo se silo vpirajo v zid, potem pa vsi izidejo gledat, ji-li bo rjuhe izginole. Za resnico rjuh ni bilo več, in vaščani so na svojo veliko zadovoljnost, ker se jim je posrečilo samim cerkev razširiti, odšli na dom, župan pa se jim v roke smeje, ker imel je doma polno rjuh, koje je ubogim sosedom vzel.
Teb deset pripovedk sem si zapomnil občevajoč z okoličani; je-li kaka teh uže objavliena, ne znam (razven II. kojo sem uže po priobčenju našel v nekej knjigi družbe sv. Mohora) ker čas mi ni dopuščal preiskovati, gotov sem pa, da se v okoličanih nahaja še mnogo narodnega blaga, kojega je zadnji čas zapisati. Ako mi bode mogoče, in ako bodem slišal, priobčim še kaj takega blaga, ki je neprecenljiv za spoznavanje stopinje kulture, na kojej se kak narod nahaja, in istočasno tudi zanimljiv in kratkočasen.
(Naslednjo zgodbo zapisal kriški kmet.)
Bilo je na Hrvaškem blizu Samobora, na sveti večer. Tam je bil mlinar ne daleč od vasi. Kakor je navada, šli so k božjej službi vsi, razen ene mlade hčerke. Opolnoči so prihrumeli razbojniki v to poslopje, ker menili bo, da dobe dober plen, ker mlinar je bil poprej mesar, potem pa mlinar. Ta mlinar je mesarsko orožije še vedno hranil v kleti. Ko so prihrumeli razbojniki — trinajst jih je bilo z glavarjem, začnejo razbivati. Ko mlada deklica zasliši razbijanja, prestraši se in gre v klet, kder je bilo hranjeno orožje in zgrabi mesarsko veliko sekiro ter se postavi zraven okna. Pretrgali so razbojniki železje in zdaj eden pomoli glavo skozi okno; deklica mahne s sekiro in s prvim mahom mu odseka glavo, truplo pa potegne v klet in tako se je zgodilo vsem dvanajstim, druzemu za druzim.
Ko glavar razbojnikov ne sliši nič od svojih pajdašev, misli si, kaj bi moglo to biti in tudi on pokuka skoz okno, pa kar naglo mu podrsa velika sekira po glavi ter mu odnese za eno dlan kože na glavi. Ko čuti, da mu kri po obrazu teče, umakne se in beži.
Zdaj pridejo stariši domu in začno zaprto klicati, ali prestrašena ni mogla odgovoriti. Nazadnje se je vendar ohrabrila in odprla. Reče jim, naj luč prižgo in pogledajo v klet, kder zagledajo pomorjene razbojnike. Oče popraša hčer, kdo jih je notri zmetal, na to mu začne pripovedati, kako se je zgodilo. Precej ko ste odšli k Božjej službi, prihrumeli so razbojnki. Ko sem jih opazila, šla sem v klet, zgrabila sekiro in vsacemu, ki je pomolil glavo notri, odsekala jo in truplo v klet potegnola in tako vsem dvanajstim, trinajsti se je umaknol, ker ga nisem dobro zadela. Strah je obšel družino, kajti menili so, da trinajsti pozove večo drhal razbojnikov, kar pa se ni zgodilo.
Minolo je polu leta. Na sv. Krstnika dan se približa lepa kočija z dvema konjema mlinu. Tu se ustavi, iz nje stopi imeniten gospod in popraša, ako bi mu dali sobo v najem za več dni.
Z dobrim pogojem je bil mlinar zadovoljen in tako tudi imenitni gospod, ki veli izvoščku naj mu nese kovčeg v sobo. Izvožček se vrne v mesto, gospod pa ostane pri mlinarju — in je bil zadovoljen. Mlinar ga povabi na obed in ko poobedovata, začneta se pogovarjati o raznih rečeh, in pri tej priložnosti mlinarju gospod pove, da je z Dunaja doma in ima tam veliko poslopje. Prišel je na zrak, da se spočije in razvedri. Ko mine mesec dni, odide, pa se k malu zopet vrne. ker se mu je mudilo izvršiti svoj namen.
Njegov namen je bil se razgovarjati z mlinarjevo hčerjo in prigodi se nek dan, ko se je hči po vrtu sprehajala, da jo gospod zapazi in se jej približa in jo nagovori. Sprehajata se po vrtu dolgo časa; gospod jej obeča ljubezen in deklica je bila zadovoljna, ker gospod je bil lepe moške postave in po njegovem govoru imeniten in bogat.
Premeteni gospod jo čez nekoliko dni povabi, naj ide ž njim na Dunaj. Ona je bila zadovoljna in nje oče tudi, ker mislil je, da ima gospo dobre nameje. Pride kočija in odpeljata se.
Po poti se pogovarjata, kako se bosta v mestu veselila, ali kar naglo se gospod odkrije in reče: Poglej sem in potipaj mojo glavo, se spominjaš, kaj se je zgodilo pri tvojem očetu pred sedmimi meseci, ko si dvanajstim mojim junakom glave odsekala? Ona se prestraši da omedli. Zdaj se prebližata stanovanju razbojnikovemu, naproti jim pride štiriindvajset strašanskih razbojnikov, ki so poskakovali od veselja, ko so zagledali lepo mlado žensko. Vzemó jo in izroče nekej starej ženi, katero so bili poprej ukradli, oni pa so šli na plen in njih glavar z njimi. Glavar reče še starki: »Glej, da ti ne uide.« — Deklica začne zdihovati in prositi starko, naj jo izpusti, da pobegne iz tega strašnega brloga. Ali stara se jej ustavlja, ker je dobro vedela, da jo poglavar ubije, če jo izpusti.
Ali deklica ni nehala prositi, prosi in prosi, da se je vendar usmili in jej reče: »Veš kaj, jaz ti dam bilko trave, s to travo skusi prerezati železje in stori naglo, ker oni bodo kmalu tukaj; če te dobite, razmesarijo te.« In glej v tem hipu je deklica prerezala železje in ušla, tekla v gozd in se skrila v neko votlo drevo ter splezla v votlino drevesa. Ko se vrnejo razbojniki v svoj brlog, popraša vodja starko, ali zdihuje mlada ženska; starka mu odgovori: »Četrt ure je, kar sem jo čula zdihovati.« Ko pa otpre, ne najde nič, in vidi železje prerezano, ves rastogoten zakriči na starko zakaj jo je izpustila. Zdaj k sebi pozove poglavar svoje pajdaše in kar naglo se spusté za ubeglo, da bi jo dohiteli, pridrve se do votlega drevesa in preiskujejo spodnjo votlino, a nič ne najdejo, ker ona je bila bolje zgoraj skrita. Zdaj se drve dalje, ona pa krene po drugej poti in sreča svojega krstnega botra, ki je peljal voz sena, njega je prosila, naj jo v seno skrije. On razmeče seno raz voza, deklico dene na voz in potem naloži vrh nje seno. Ko je enmalo dalje zavozil, pridejo spet lopovi in začnejo seno razmetavati raz voza, a našli niso nič.
Eden teh razbojnikov, ki je zadaj ostal, popraša voznika, ali je videl kako žensko; da videl sem jo, odgovori on, tekla je čez dol, kakor bi bila znorela. Razbojuik ga popraša, koliko časa je, kar jo je videl. Četrt ure je, kar je tam čez tekla in lopovi se spuste v tek; on pa pelje seno domu. Ko na dom dospe, hitro razloži seno raz voza, kajti menil je, da je uže mrtva od strahu. A živa je bila in živela v takem strahu, da je čez polu leta umrla.
(Konec.)