Iz zasede
| Iz zasede Francka Zupančič |
| |||||||||||||
Nekega jutra, ko sem pisala ob odprtem oknu, sem uzrla na poboju grdega pajka pohajača, ki se je zdajci vzpenjal kvišku, zdajci spuščal nizdol, skrivaje se, in zopet tekal sem ter tja. Mržnja, ki jo imam do pajčevine, ki mi priča o malomarnosti in nesnagi hiš, me je že dvignila, da ga preženem in ga pohodim. A prišel mi je na misel rek, da pajek srečo prinaša ... in ta mu je rešil življenje. Tudi on je imel navsezadnje pravico do sonca, do življenja ... Pa sem iskala vzroka njegovih kretenj in njegovega nemira. Dvoje muh se je lovilo med tem na isti šipi; sedaj bliže, sedaj oddaljeno, druga poleg druge, skrčujoč in stezajoč neznatni rilček. Sestanek teh dveh je zmotil pajek-vsiljivec z namerami vse druge kot prijaznimi. Presenečena dvojica je zletela na nasprotno stran. Zdajci se je prva ustavila, si odrgnila z nožico peroti, kakor da jih lika. Pajek pa, ki je ostal za trenutek skrit, je švignil naglo po nji in muha se je v drugo zmuznila zasledovalcu.
»Ej, da,« sem rekla sama pri sebi, »nima mreže, da bi jo ujel in muha s svojimi krili je hitrejša od njega.« Toda hip za tem se je muha spustila nizdol in pajek je nadaljeval svoj lov. A krilata nagajivka — komaj ji je bil sovražnik za petami, je skoro v zasmeh odletela in se vrnila na prejšnje mesto.
Poleti muhe in tek pajka zasledovalca sta se obnavljala. Nekaj nepomembnega, a zame zanimivega.
»Zakaj se vrača?« sem si mislila. »Zakaj se ne utrudi zasledujoč jo?« sem se domislila pajka, ko se je nadaljevala igra. Ali je tu kljubovalen poziv ali neznana primorana moč umikanja? Kakor privlačuje svetiljka svečo ali metuljčka, da ga osmodi, kakor privlači kača ptičko, ima morda ostuden pajek posebno privlačno silo za male zasledovanke? Najbolj pritajena zvijača zoprnega zasledovalca zdajci ves dremav in zdajci v malih vztrajnih skokih za plenom, za okusnim grižljajem. Boj za življenje je močna vzmet, ki tira najmanjše, najneznatnejše bitje do največjega napora v moči in v duhu. Muha se mi je zdela že malce utrujena. Nje poleti so postajali vedno manj urni; onemogla je in dohitel jo je pajek. Zaslišalo se je brnenje — hrup, prošnje?
»Ne, ne, grdoba, ne boš je udušil,« Sem rekla in odstranila s koncem peresnika pajka, da je odletel onstran vrtiča. Toda muha, ki se mi je zdelo, da sem ji otela življenje, je vztresla peruti v zadnjih močeh in obležala mrtva. V svojem objemu jo je sovražnik udušil.
Pajek, zavedajoč se iz omame in nevoljan izgubiti s trudom pridobljeni plen, se je pojavil na oknu, toda brez premisleka sem ga pohodila.
V malo minutah dvojna žaloigra na eni in isti šipi. Žaloigra neznatna in neznana, a trepet dvoje malih življenj, dvoje atomov neskončnega vesoljstva.
Odstranila sem trupelci na cesto. Pajka ni bilo spoznati, muho, z nožicami nizdol, razprtimi krili, bi bilo domnevati še živo.
Ugledala jo je lastovka, se spustila nizdol in jo odnesla v gnezdo, kjer jo je čakal roj malčkov odprtih kljunčkov.
Rumenkast madež je ostal na oknu in privabil sestro muho k pojedini. Je li prišla radovat se sovražnikove smrti ali obžalovat izgubo ljube tovarišice? Kdo ve!
To so mali dogodki vseh dni, vseh ur; neopaženi dogodki vrtoglavega življenja narave, toda zanimivi kot dogodki človeškega življenja.
In ni morda naše življenje sestavljeno iz pohlepa, nevarnosti, bojev? Nagonska potreba ohranjenja, želja ljubezni, truda-polno iskanje kruha, stremljenje po pridobitvi ...
Samo da na veliki lestvi navzgor ima človek višje stremljenje, moč napredka, ki ga sili dalje in više in da mrtvemu ne konča vse, ampak začenja novo življenje, višje in vekotrajno. Življenje, vedni pogon fizičnih in intelektualnih moči je stremljenje po dobrem, dvig k luči, večen dvig duha, neukrotljiva želja po neznanem in kakor v naravi poseganje po nedosegljivi, bežeči sreči ...