Iz zavrženih poezij

← Utrinek (Lojze Grozde, 1)

Iz zavrženih poezij Lojze Grozde

Samota (Lojze Grozde) →

Viri:	Plamen, 1939–1940, stran 121; v: Lojze Grozde, Pesmi in proza, zbral in uredil Anton Štrukelj, Družina, Ljubljana 2011, stran 93, (COBISS).
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

O Tebi nas dandanes sram je peti,
le kar zaznajo čuti, se slavi,
le snov ljudem se vsa vrednota zdi,
a Tebe hočejo povsem prezreti.

Lepote Tvoje nočejo umeti.
»Merilo vsemu,« pravijo, »smo mi!«
Umetno je, kar draži njih strasti,
vse drugo se ne sme v umetnost šteti.

Prašič je srečen, če po blatu rije,
zato bo vedno po blatu ril,
le orel proti soncu se prebije.

Resnica je pa ta, da svet je gnil,
zato gorje vam, moje poezije,
in meni kajpak, jaz sem vas rodil.