Ej, vi grajščaki, bogataši,
ej, vi nečimerni ljudje,
zredili so vas žulji naši,
pot naš in solze vas pojê.
Za vas smo zidali te grade,
a zase stene temnih ječ,
vam smo sejali žit livade,
a sebi trn, osat pereč.
Vam peli k piru so zvonovi
in blagoslavljal vas je pop,
ko žene, hčere nam surovi
k vam vlačil je biričev trop.
A ko po selih se razlegal
je glada stok in jok otrok,
do vaših trdih src ni segal
in kruh ni pal iz vaših rok.
Nad brezzaščitnim ste narodom
vso svojo izkazali vlast,
kot črv se zvijal pred gospodom
je v mukah, podli duši v slast.
Res, vašim krivdam ni ga kraja
in krvoločnosti ni mej,
no, solnce vaše zdaj zahaja
in vzhaja naše, glej ga, glej!
Da, vaši to gore gradovi;
je polna kresov širna dalj;
to je svetilnik k luki novi, —
za vas je plače dan nastal!
