Iz zgodovine pevskega društva Zvon
| Iz zgodovine pevskega društva Zvon Andrew Žagar |
4
| |||||||||||
Iz zgodovine pevskega društva Zvon
Še predno smo se preselili k Plutu, smo imeli nekaj sej v Simončičevi dvorani med Osage in 77th St. Izvolili smo si odbor za pravila. Eden najbolj sposobnih za to je bil Aug. Strajner, ki nam je bilo pomagal, da je društvo napredovalo. Začeli smo se zanimati tudi za igre. Prvo igro smo uprizorili v Mafkovih prostorih na Union Ave. Oder smo zgradili sami. Igrali smo igro "Doktor Hribar." Kako se je igralo, ne vem. Toliko se še spominjam, da je bilo dosti presledkov, ker pozabili smo bili na besede vsled nervoznosti. Dobička od te igre smo napravili $6.00. In ta dobiček nam je ostal vsled tega, ker dotična družba, ki nam je stole posodila, ni prišla po najemnino. Ampak radi tega nam srce ni v hlače padlo, marveč smo se takoj pripravili za drugo igro in sicer "Trije ptički" v Plutovi dvorani. Igrali smo malo bolje, toda brke so nam delale velike preglavice, ker tista smola, ki se namaže, da brke drži, ni bila zanič. Ko je krojač, ki ga je igral Fr. Vrček, stopil na oder oziroma v gostilno, se mu je že takoj pri vratih ena stran brk odvalila. Ker je bil takrat Frank zelo hudomušne narave, ga to ni dosti oviralo, marveč se je obrnil proti ljudstvu, kot bi se ne bilo nič zgodilo. Ljudem je bilo to v veliko zabavo, ker je tako špasno izgledal z brki samo na eno stran. Da se bo pa vsem ustreglo, je še drugo stran v žep vtaknil. Kako se je takrat režiser počutil, ga nisem nikdar vprašal.
Jaz sem igral urarja in imel sem ravno take neprilike. Brke so mi prišle med klobaso in med zobe in nahajal sem se v precej kritičnem položaju. Vse skupaj nisem mogel pogoltniti, brke od klobase pa je bilo tudi težko rešiti. Skušal sem brke rešiti za pod nos, pa so brke silile od mene na tla. Končno sem rešil situacijo tako, da sem vse skupaj vtaknil v žep. Občinstvo je imelo pri tem imenitno zabavo, posebno tisti, ki igre še niso prej videli. Mislili so, da mora vse tako biti. Drugi pa, ki so igro že prej videli, so se potili kot igralec sam. Vsaj za enega vem, da se je potil, ki je potem spisal kritiko za Glas Naroda.
Imeli smo prav dober uspeh v finančnem oziru, ker smo pobirali oglase.
Ker smo bili večinoma še samci pri zboru, nam je postalo dolgčas in začeli smo se pogovarjati o mešanem zboru. Ker smo pa mislili, da morajo biti dekleta dovolj stara, da lahko pojo pri zboru, smo imeli slabo srečo. Dobili smo kakih šest deklet. En par jih je imelo slab posluh, drugim pa, razen ene, se je vse skupaj neumno videlo, pa so šle vsaka v svoj kraj. Le ena se je še nazaj vrnila in še danes poje pri zboru.
Sklenili smo, da priredimo zabavni večer in sicer na soboto. Ker se ni smelo na veselicah ničesar prodajati, smo napravili vstopnino po $1.00 in vsak je bil vsega prost. Napravljeno je bilo ko za ohcet. Pilo se je le pivo, ker za "takratkega" se takrat nihče ni zmenil. Torej ni bilo tako kakor danes, ko ne moremo nikamor brez flašce. Reči moram, da smo se imenitno zabavali in v gmotnem oziru smo napredovali. Škoda je bila le ta, da so se taki zabavni večeri pričeli pojavljati tudi pri drugih društvih. Razlika je bila le ta, da mesto kokoši so bile vinarice.
S petjem smo teden za tednom napredovali, vsaj tako smo se počutili. Vabljeni smo bili na vse kraje: krstije, ohceti in celo v cerkev za božič in veliko noč, da zapojemo par pesmi. Če se ne motim, smo prve žalostinke zapeli č. g. Fr. Lavriču. Povabljeni smo bili tudi, da gremo pet s Čehi v Luna park, da se bomo kosali z Nemci. In res smo šli. Zapeli smo "U boj" in "Jaz sem Slovan z dušo telom," v češkem jeziku. Aplavz smo dobili tak, da smo morali pesmi ponoviti. Rekli so, da smo zmagali mi. (Najbrže zato, ker je bilo takrat vse zoper Nemce; ker oni so tudi dobro zapeli). Povabljeni smo bili na banket v češki dom na Quincy. Tam smo dobili nekaj vinaric in zelja ter poslušali slavnostne govore, v katerih so slavili sebe. Sem pa tja je padla tudi kaka dobra beseda za nas, da bi ne bilo kake zamere. Povabljeni smo bili tudi na neko slovansko slavnost, ki se je vršila v češki dvorani na Clark Ave. Dvorana je bila natlačena, ljudje so prišli od vseh strani. Nastopilo je več zborov. Izmed Slovencev sta nastopila pevska zbora "Edinost" in "Zvon." Na programu smo imeli dve pesmi: "Slovanska pesem" in "Slovenec i Hrvat." Ko smo se pripravljali za nastop, nam pevcem niti najmanje ni utripalo srce. Pač pa sem se čudil, da je Mr. Kolbezen tako skakal in iskal glasu na klavirju in pri nas. Bil je jako nervozen, kar bi mu danes prav nič ne zameril. Vse je bilo dobro, dokler se zastor ni dvignil. Napako je napravil pevovodja to, ker nam ni poprej povedal, da ne smemo gledat po ljudeh. Vsak pevec si je mislil, da vse le njega gleda in tako pride človeku, da vidi še enkrat toliko ljudi in to mu tudi glas vzame. Meni so se tako note tresle, da nisem nobene črke videl. In kako so se mi tresle šele hlače!
Ko smo odpeli prvo pesem in smo šli za oder, smo vprašali Mr. Kogoja, kako je kaj izgledalo.
"O, izgledalo je precej dobro, slišalo se je pa bolj malo," je rekel. Bo pa druga boljša, smo se troštali. Pred nami je nastopilo hrvatsko društvo iz Detroita. Zapeli so tako dobro, da so morali še eno. In zapeli so "Slovenec i Hrvat," ravno tisto ki smo jo imeli mi na programu. Zakaj so ravno to zapeli, mi je še danes uganka. Ali so jo zapeli zato, ker smo se jim smilili in so vedeli, da jo bodo oni bolje zapeli, ali so pa znali samo dve kot mi. Nam ni kazalo drugega, kot da smo jo ubrali pri zadnji vratih ven. Ko smo se drugi dan o našem nastopu pogovarjali, nas je naš pevovodja potroštal, naj vsakemu, ki bi nas kritiziral, povemo, da bi mi lahko še boljše zapeli, samo če bi hoteli, ampak se nočemo bahat in smo bolj skromni.
Ker je Mr. Kolbezen stanoval precej oddaljen od nas, se je moral voziti na ulični železnici. Ker se mu ni mudilo domov, kot nam ne, se je zamudil celo čez pol noč. Takrat so pa kare bolj poredko vozile in je moral včasih čakati po pol ure nanjo in to v zimskem času. To nam je pa začelo delati neprilike, ker se je dostikrat tako prehladil, da ni prišel poučevat. Treba nam je bilo misliti na boljšo moč, da bomo kaj napredovali. Šli smo spet do Kogoja in mu razložili našo stvar. Povedal nam je, da ve Father Laurič za nekega organista po imenu Simčič, ki je že orglal v Cqllinwoodu, a da sedaj dela v neki tovarni. Kolbezna smo nato odslovili in mu tudi povedali vzrok. Želel nam je mnogo uspeha ter odšel. Po tistem času ga nismo več videli, akoravno smo vedno želeli, da bi bil navzoč na sličnih slavnostih kot bo 25. novembra ob priliki naše 20 letnice.
Kmalu je res prišel g. Kogoj s Simčičem. (Mr. Simčič je pred nedavnim umrl v stari domovini). Malo nas je postrani gledal in se mu je videlo da je precej natančen. Rekel nam je, naj jih par zapojemo, kar smo tudi storili, čeprav malo v strahu. boljšo moč, da bomo kaj napredovali. Šli smo spet do Kogoja in mu razložili našo stvar. Ker ima vsak pevovodja kolikor toliko različen takt in čut do pesmi, tako je imel to tudi Simčič in nam je tako povedal, da bo šlo sedaj malo imenu drugače. Malo je manjkalo, da nam ni ušel takoj prvi večer, ko smo mu povedali, da znamo tudi pesem "V hribih se dela dan."
"Enkrat sem jo slišal, ko jo je pel nek zbor v starem kraju in od tistega časa jo imam vedno v želodcu," je rekel.
Potem smo se pogovorili o tem in onem. Povedal nam je, da ima tudi on svoje muhe. Po vajah smo šli po naši stari navadi malo zalit h Kužniku, kjer smo ga žagali, dokler nam ni rekel gospodar, da bi bilo dobro, da gremo.
Simčič je bil dober pevovodja, zelo natančen. Pod njegovim vodstvom smo lepo napredovali. Svetoval nam je, da bi ustanovil mešan zbor. Povedali smo mu, da smo že poskusili, pa da ni šlo.
"Kako da ne bi šlo," se je začudil. "Ni treba samo po odraslih dekletih gledat; taka se omoži, potem je pa ne vidiš več. Dobite mlade, od 14 let naprej,pa bo uspeh."
Res smo šli na delo in v kratkem dobili lepo število deklet. Dal nam je tako težko pesem "Naše gore", s katero smo nastopili v Colonial gledališču ob priliki koncerta pevske zveze.
Priporočal nam je tudi, da bi ustanovili tamburaški zbor, da je to zelo prikladno pri pevskem zboru. Prav v kratkem smo ga ustanovili kot tamburaški odsek Zvona. Svirali smo skoro na vsaki prireditvi. Učil nas je Simčič sam. Spoznali smo šele, ko je bilo že prepozno, da on ni bil kos svoji nalogi. V treh letih smo igrali skoro ene in iste komade. Ko smo pa najeli nekega Hrvata, po imenu Sintič, smo vsako vajo po tri ali štiri nove zaigrali. Rekel nam je, da bi morali že sami igrati, ko se že tako dolgo učimo. No, denarja nam je zmanjkalo, na naše mesto je prišla harmonika, mi smo jo s tamburacimi pa počasi pobrali v pokoj.
Po tistem koncertu nas je moralo nekaj iti k vojakom. Jaz sem bil tam 16 mesecev, nekateri so prišli domov pa že v 6 mesecih. Jaz in več drugih nas je mislilo, da nas dolžnost veže, da ostanemo tam in storimo, kar nam bodo ukazali, da bomo prej prišli do cilja: demokracije in svobode narodom na onstran oceana. Pa smo se prav pošteno zmotili, posebno tisti, ki nam je zibeljka tekla na Krasu. Pa kakor danes izgleda, bomo imeli v kratkem priložnost še vso stvar popravit.
Še pred vojno so začeli pevci Zvona med seboj debatirat in te debate so se prinesle na sejo, kako bi namreč prišli do bolj prostorne dvorane. Slišalo se je, da so že pred leti nabrali $825.00 v ta namen. Torej zakaj bi se ne skušalo te ideje uresničit. Na seji Zvona se je sklenilo, da se povabi odbornike vseh društev na sestanek, da se združimo za idejo, da si na en ali drug način zgradimo narodni dom. Vsa društva so se odzvala povabilu in na prvem sestanku se je sklenilo, da si zgradimo svoj narodni hram.
V zadnjem mojem poročilo je bilo zapisano, da je bilo nabranega za SND $825 (kar pa ne odgovarja resnici; pravilno bi se moralo glasiti $8.25).
Ko se je ustanovilo pevsko društvo Zvon, smo vsi gledali, da dobimo kolikor mogoče mladih članov in članic. Določeno je bilo, da se sprejema kandidate od 16. do 40. leta, kar se je pa pozneje spremenilo do 45. leta. Nesreča je hotela, da smo najmlajšega člana prvo izgubili in to je bil Max Sršen. Bil je uslužbenec za sprevodnika na rdeči kari, ki je nekega deževnega vremena skočila s tira. Dolgo časa so skušali, da bi jo spravili nazaj na tir. Pri tem se je premočil in tako prehladil, da je čez nekaj mesecev umrl. Oče, Mr. Sršen, mu je priredil veličasten pogreb. Mi smo šli pa kot članu in prijatelju zapet par žalostink na dom in v cerkev na Holmes Ave. Naše petje je očeta ganilo, da ni vedel, kako bi se nam zahvalil. Dal nam je za pol sodčka pive v zahvalo. Mi smo pa potem sklenili, da vsak nekaj dodamo, da bo še nekaj pive in pa kaj za prigrizek, povabimo še druge člane in gremo kam v prosto naravo. Šli smo v Randall k Daničkovim, ki imajo še danes lep prostoren vrt tam.
Kar nas je bilo samskih in mladih, smo šli takoj opoldne in po naši navadi začeli skakat in se metat na vse načine. Med nami je bil tudi Polde Pirnovar, eden prvih za noreti in vedno vesel biti. Skočil je drugemu za vrat in pri tem tako nesrečno, da se je utrgal. Nihče ni kaj slabega slutil. Zagledam ga v senci sedečega in ga začnem nadlegovati naj se še naprej veseli in skače. Tudi drugi so prišli zraven in ga nagovarjali. On nas je pa za božjo voljo prosil, naj ga pustimo pri miru, da mu je slabo. Povedat pa ni hotel kaj da mu je. Zanesli smo ga v hišo in mu rekli, da gremo po zdravnika. On se je branil, a smo šli vseeno po zdravnika, ki je ugotovil, da mora takoj na operacijo. On se je pa še vedno branil in šele drugi dan je šel v bolnico, ko je bilo že prepozno. Umrl je čez dva dni. Spadal je k društvu Zvon. Ker je bil brez svojcev, mu je društvo preskrbelo pogreb. Pri pogrebu je bila velika udeležba, ker je bil priljubljen pri ljudeh. Društvo je takrat iz blagajne dodalo, da smo lahko najeli več voz. To se je zgodilo meseca avgusta 1917.
Meseca septembra so nas začeli pobirat k vojakom. Prva dva sva šla Režin in pa jaz. To je bilo na 21. septembra. Od tistega časa pa do januarja meseca 1919 nisem slišal Zvona peti. Toda takoj, ko sem prišel domov, sem se zopet pridružil petju. Veliko mladine je bilo zraven, deklet kot tudi fantov. Le žal, da jim je bilo petje prav malo pri srcu. Prišli so k par vajam, pa step šli.
Med vojno in po vojni so se vršile velike debate, kaj da naj bo naša država v starem kraju: republika ali monarhija. Vabilo se je pevske zbore na vse kraje. Pa kakor so bili drugi ljudje raznega mišljenja, tako smo bili tudi pevci, ne samo našega zbora, temveč tudi drugih. To je bila prava kuga za pevske zbore. Mi smo dobili dve povabili naenkrat: na dr. sv. Ane, ki je blagoslovilo zastavo in na SRZ. Prireditvi nista bili obe na en dan. Pevovodja Simčič je rekel, da v Collinwood ne gre. Večina pevcev je pa bila zato, da se odzovemo obema povabiloma, ali pa nikamor. Pevovodja se je na videz udal, ampak v srcu je pa koval svoj načrt. Rekel je: "Dobro, ampak točno ob tej in tej uri bo nastop in kakor ne bodo vsi navzoči, bom šel domov."
Slavnost se je vršila na Union Ave. Društva so korakala iz cerkve na prostor, kjer se je potem vršila vsa slavnost. Ko se je bližala določena ura, sem začel razdajati note in stopili smo v kolobar, da bomo nastopili. Prišla je tista nesrečna minuta, ki jo je imel naš pevovodja zaznamovano. Pogledal je po zboru in opazil je, da dveh pevcev ni. Zabrnil se je in odšel, akoravno je srečal par korakov stran dotična pevca, se ni hotel vrniti. Najel si je "lizo" in oddirjal proti domu.
Da ni bilo nam in ostalemu občinstvu to posebno pri srcu, si lahko mislimo. Razšli smo se ter jih en par na žalost in na korajžo spili, pri tem pa tudi kakšno pikro na račun pevovodje ... Vse to mu je prišlo tudi na ušesa in najbrže še več.
Ko se je vršila prva vaja po tistem, se je reklo: vsi so prihajali, a njega ni bilo. Hodili smo ga prosit, a se ni podal. Sovražil nas je par let iz dna srca. Ko je pa videl, da nam je vseeno, če nas sovraži, ali pa če nas ima rad, se je podal, kar mu je nazadnje še prav prišlo. Društvo mu je vse odpustilo in predno je šel v stari kraj in je živel v pomanjkanju, se je društvo in posamezni člani spomnilo nanj z malim darom. Naj mu bo lahka domača gruda.
Ko nas je Simčič zapustil, smo jo spet ubrali h Kogoju ter ga prosili, da nas zopet reši iz zadrege. Na vse načine se je izgovarjal, mi pa tudi. Pa smo vseeno zmešetarili tako, da smo se dogovorili, da bi nas poučeval ob nedeljah dopoldne. Zraven je pa še dodal: "Kakor vidim, bo najboljše, da vas kar jaz čez vzamem." To se je tudi zgodilo.
Zbor se je začel zanimat spet za napredek. Slovenski narodni dom se je začel graditi, mi smo pa tudi takoj zaarali dvorano za prvo nedeljo po otvoritvi za koncert, obenem pa za petletnico obstoja društva Zvon. Dobiček naj bi se razdelil med Zvonom in SNI, kar se je pozneje tudi izvršilo. Čistega preostanka je bilo $420. Tako je dobil SND $210, Zvon pa $210 in smo potem za tisti denar delnice kupili. Imeli bi bili lahko še več dohodkov, da se nam ni nalašč kljubovalo. Še danes se mi čudno zdi, kako da smo sploh prišli skozi z dotično prireditvijo. Imeli smo pač slabo po-strežbo, oziroma družba SNID jo je imela. Čigava krivda je bila, ne vemo: ali človeka, ki je imel delo čez, ali družbe za razsvetljavo, da ni preskrbela vse potrebno.
Že dokaj zgodaj popoldne se je začelo zbirat občinstvo, kajti to je bilo nekaj novega za naselbino — koncert. Zraven so bili povabljeni še drugi zbori, a ko je bilo treba začeti s koncertom in so hoteli prižgati električne luči, se je zasvetilo kot bi strela udarila in polovica žarnic se je pokvarilo. Poskušali so na vse načine, da bi se dela stvar na kak način v red, pa vse zaman. V spodnjih prostorih smo svetili s petrolejkami in v dvorani nam je ostala pa še ena žarnica, ki jo je nekdo od drugje prinesel. Pri tej žarnici se je vršila vsa slavnost.
Reči moram, da je bilo to za prijatelje Zvona že grenak večer, čeprav smo v gmotnih ozirih imeli najboljši uspeh, kar smo jih še imeli. Po tej prireditvi je Zvon prirejal koncerte ali prireditve celo dvakrat na leto, toda ne s takih uspehom kot prvič.
Iz Jolieta je prišel Mr. Martin Rakar, sedanji pevovodja društva Ilirija. Takoj smo se ž njim sprijaznili in uvideli, da smo pridobili dobro moč, ki jo je Zvon in ravno tako SND nujno potreboval. Rakar se je začel takoj zanimati za igre. Prva igra, ki smo jo igrali, se je imenovala, če se ne motim, "Debeluhar." Igra je v vseh ozirih zelo dobro uspela. Potem smo večkrat igrali v zimski sezoni različne igre. Ustanovil se je tudi naraščaj, ki se je zelo dobro obnesel. Ostalo je pri zboru tudi nekaj dobrih pevk, ki še danes pojo pri Zvonu ali pri drugih zborih.
Mr. Rakar je moral iti za svojim zaslužkom. Šel je v Collinwood, kjer ima še danes brivnico in je obenem organist slovenske cerkve na Holmes Ave. Mi smo pa potem z igrami zaspali. Ker je postalo moškemu zboru dolg čas, se je zopet začelo govoriti o mešanem zboru. Nas ni vzelo teden dni, ko se je že začelo s poukom z mešanim zborom. Bilo je kakih deset deklet, ampak so bile vse na mestu, kjerkoli se je nastopilo. Mešan zbor je dobil priznanje od občinstva, posebno še v pesmih kot "Zlata kanglica", "Medved za medom" itd.
Tudi moški zbor ni dosti zaostajal. Zbor je večkrat priredil koncert v javni knjižnici na 55St. in Broadway in tudi na 55 St. in St. Clair Ave. Več let zaporedoma smo šli zapet na 30. maja v Girard, O. Povabilu smo se odzvali tudi v Farrell, Pa., ko je bila otvoritev SND in še enkrat potem smo priredili koncert na njih željo. Ravno tako smo šli tudi v Lorain, O. Zvon je nastopil skoro pri vsaki otvoritvi narodnih domov v Clevelandu in drugih sličnih slavnostih. S tem so bili, seveda, zvezani tudi stroški za društvo in za posameznega pevca ali pevko. Zato upamo, da ljubitelji petja ne bodo prezrli slavnosti, ki se bo vršila 25. novembra zvečer. Z vašim posetom boste pomagali v gmotnem oziru in pevcem dali novega duška za našo lepo slovensko pesem.
Ob priliki desetletnice je priredil "Zvon" popoldne koncert in zvečer banket. Sodelovalo je več drugih zborov. Zvon je takrat pel Jeftejevo prisego, ki se je pela potem še dvakrat: v SND na St. Clair Ave., ko se je priredilo koncert skupno z društvom Lira in Sočo, nato pa ob priliki petnajstletnice.
Ob petnajstletnici je bila prireditev na sličen način kot ob desetletnici, le da je Zvon sam proizvajal koncert. Letos, za dvajsetletnico, to je 25. novembra, se bo koncert vršil ob 7:30 zvečer. Akoravno ni na programu težke skladbe kot je Jeftejeva prisega, pa so druge, ki jih občinstvo vedno ljubi, kot: Z glasnim šumom s kora, Dobro jutro, Domovini in sploh ves koncert bo dobro naštudiran, za katerega skrbi g. Ivan Zorman.
Seveda, da bo po koncertu tudi ples in v spodnjih prostorih vsakovrstna okrepčila, da se lažje človek pogovori z enim in drugim prijateljem ter se bo tudi kakšno zapelo.
Namenil sem se opisati tudi naše pevce in pevke. Morda me bo kateri kaj oštel, pa nič zato, saj sem navajen; če me kdo drug ne okrega, me pa soproga.
Eden prvih tenoristov je Vincenc Zimšek. Ako bi mu bila dana priložnost takoj od začetka, da bi imel nekaj vokalnih vežb, bi se lahko kosal s prvimi solisti. Kar se pa tiče naših zborov, pa menda lahko trdim, da je eden med prvimi. Prišel je v to deželo leta 1910 ter se naselil na Marble Ave. Star je bil šele 18 let. Ni bilo dolgo, ko je začel "čez ograjo vrtno gledat", na cvetko, zalo Rozalijo Kuharjevo in tudi ni bilo dolgo, ko je začel tarnat, da mu je dolg čas in da se je naveličal borda. "Kaj če bi midva šla na svojo roko?" jo je vprašal. "No, zakaj pa ne," je rekla Rozi. Oče in mati , sta ravno tako rekla. Danes že oba v miru počivata. Poročila 'sta se in živela udobno, dokler ni posegla vmes bolezen in celo smrt, ki jima je vzela prvorojenko. Bolezen jima je bila več let vedno za petami, tako da velik del zaslužka je šel vedno za zdravnika in zdravila.
Pri vsem tem sta pa vedno gledala, da sta dala nekaj na stran za deževne dni in čez več let ju je zopet obiskalo to ljubo zdravje in tudi družina se je pomnožila za pet otrok. Misliti sta pričela, kaj ko bi zgradila hišico, da ne bo treba po drugih stanovanjih v strahu biti. Dobro se je služilo takrat. Mislili smo vsi, da sploh ne more priti več do slabih časov, v čemer smo se zelo motili. Zgradila sta si res lepo hišico, ki ju je stala lepe tisočake, je pa tudi na lepem kraju v Maple Heights, kjer je tudi vse najdražje: davki, plin, voda itd. Akoravno se je otepal dolga kakor je mogel, se ga ni mogel znebiti, da bi popolnoma brez skrbi spal, posebno sedaj, ko je začasno odslovljen od dela. — Ampak star pregovor pravi, da po solncu pride dež, po dežju pa spet solnce in upamo, da bo kmalu zasijalo.
Zimšek bo imel na tem koncertu več kočljivih točk v kvartetu in solih. Prepričani smo, da jih bo izvršil občinstvu v popolno zadovoljnost. Ob dvajsetletnici Zvona mu pa želimo, da bi nam še mnoga leta pel.
Drugi tenorist je povsod dobro poznani Mike Plut, ki se zelo zanima za petje. Vaje pusti le, kadar ima zelo nujen zadržek. Mike je v Ameriki rojen, pa se mu v govorjenju in čitanju ne pozna. Bil je v svetovni vojni na Francoskem in po premirju nekaj časa na Nemškem. Ko se je pridružil pevskemu zboru, se je začel ozirati po pevkah, katera bi bila, ki bi mu sledila v dobrem in slabem. Oko mu je ostalo na Karlinci Venetovi, ki sedaj začasno ne poje, ker more sinčka zibat.
Mike je deputij pod Sulzmannom. Ako slučajno tako nanese, da se eden ali drugi znajde v njegovem "hotelu", bo prav rad postregel. (Seveda, tega ne želim nikomur).
Za njim pride Joe Plut, večletni blagajnik Zvona. Zboru se je pridružil šele pred par leti, pa jo vseeno dobro ubira za drugimi. Zato mu želimo, da bi nam še dolgo let prepeval.
Še en tenorist je, ki je tudi v Ameriki rojen, je 'še mlad in "ledig", zato je tudi zelo zaposlen, da pride večkrat prepozno na vaje ali pa celo katero izostane. Pa vseeno lahko pričakujemo, da bo z več vežbanjem dober tenorist in to je Rudolf Žagar.
Na vrsto pridejo tudi drugi tenorji. Eden med prvimi je Joe Blatnik, ki je tudi ustanovitelj Zvona. Pri petju je od začetka. Tu pa tam ga je oviralo ponočno delo, da se ni mogel udeležiti vaj, ker delo je prvo. Pel je tudi v kvartetu in ravno tako bo ob dvajsetletnici. Bil je tudi prvi in več let predsednik Zvona, želimo, da bi še mnogo let pel pri Zvonu.