Izdajavec (Slovenske večernice)

Izdajavec. Zgodovinska povest. F. V. Slemenik

Izdano:	Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (29. zvezek), 1873
Druge izdaje:	Izdajavec (Amerikanski Slovenec, 1926)
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I. Stric Gregor.

Ljubezen je bila,
Ljubezen še bode,
Ko mene in tebe
Na svetu ne bo.

Iz vsakega grmiča, iz vsake vejice se prepeva hvalna pesem Bogu, ker je poslal tople vetrove v doline ter izbudil celo naravo iz zimskega spanja in počitka k novemu veselemu življenji. V prvej sapi mladega leta se zibljio zvončki in norice in ne bode mnogo časa minulo, ko se ti bode nêžna vijolica smejala nasproti. Prvo cvetje razširja svoje ljube vonjave, prve vence si spletajo otroci, skakajoči po domačej trati. Glasno petje se razlega po dolini, po kterej se že pridno obrača oratar; pa tudi iz brda se že čuje pastirjeva piščalka, prvi pozdrav iz gorskega pašnika. Kamor obrneš oko, povsodi občuduješ novo, mlado lepoto, in serce ti svobodneje bíje.

Pomlad je leta 1558. Dvekrati veča radost širi vsako serce slovensko. Ne samo spomladna krasota vzročuje veselje, da se petje odmeva, kjer koli Slovenec živi; še drugo veselje navdaja vsa srca. Kdo bi bil že zamogel zabiti Lenkovičeve zmage pred nekimi tedni? Vsa govorica se še vedno suče o drzovitem Lenkoviču, slavnem vojskovodji enako drzovite trumice slovenske.

„To je za nas igrača, to peščico gjavrov do dobrega ugonobiti!“

Tako so se bahali Turki pred bojem. In res je vsakemu Slovencu stalo nasproti po deset Turkov. Že sama misel, češ da bi vendar-le mogli kristijani si zmago pridobiti, sama misel taka bi bila znamenje pokvarjenega razuma. Od veselja so toraj poskakovali Turki v svojem Taborišču, ter kričali na vse četiri strani sveta, da je Allah velik in velik tudi Mohamed, prerok njegov! Računali so že, koliko da bo mogoče ropa odnesti seboj domu v jutrove kraje. Saj je bila tako bogata letina na Slovenskej, in gjavrski Slovenec mora Mohamedovim ljubljencem lepo žetev prepustiti. To je tako jasno in samo ob sebi razumljivo, da je brez dvombe najmanjša bedarija, se temu turškemu prepričanji še ustavljati.

Med tim, ko so se tako posmehovali sovražniki, so Slovenci molili ter se s krikom: „V imenu Božjem!“ zakadili na oholega Turčina. In prej, ko se je solnce skrilo za gorami, so naši vrli očetje desetkat veče število nasprotnikov poderli v prah, ter Mohamedove ljubljence tako do živega opletli, da jih je neusmiljeno malo odneslo pete v Turčijo nazaj, naznanit svojincem to nepričakovano nesrečo.

Veselje nad to veličastno zmago Slovencev je bilo po pravici veliko in obče. Ne samo, da je pridelek ostal doma za lastne potrebe, tudi Turčin je dobil nekaj v spomin, da ga ne bode vsaj dve leti mikalo zopet misliti na plen v slovenskih pokrajinah. Med tim si vojska slovenska počije od večnega boja, ter se pripravi za drugo pot.

Tudi stric Gregor je bil jako vesel ter svojim mnogim prijateljem dopovedoval, da se pričenjajo boljši časi za Slovence, da bode napočila tudi za slovenski narod zlata doba, samo da srce ne sme upasti in roka in um ne sme nehati neprestano delovati. Pa kdo je ta stric Gregor?

Na starem trgu je stala omenjenega časa v Ljubljani srednje velika hiša, ki se je od sosednjih odlikovala po lahkotnem, prijetnem slogu, v kterem je bila sézidana. Vsa okna prvega nadstropja so kinčale domače rože in tudi druge redke iz daljnih krajev, kjer je drugo solnce in drugo podnebje. V spomladnih žarkih razkrivajo zdaj svoje mnogobrojno cvetje, da ljudje postajajo ter nenavadne cvetlice občudujio.

„Ne more se jih oko nagledati!“ se kdo iz množice oglasi. „Stric Gregor je vendar umetnik.“

„To je resnica!“ dostavlja drugi. „V vsakem obziru izvrsten mož, in mlada Lavna nima zastonj takega strica, premetenega, kjer si bodi.“ —

„Pač! Pač! Bog jej daj srečo dobri mladenki; mnogo ubogih žaluje, ker v kratkem zapusti našo Ljubljano ter se poda“ — —

„Saj vendar ne v temni Zavrh?“ urno seže drug v besedo.

„Kaj še! Kaj takega bi cela Ljubljana ne dopustila. Junaškemu Vitu z Visokega, ki je v zadnji vojski čudeža delal pogumnosti, kterega ime tudi med Turki slovi, temu bode dala roko. Kaj pa možicelj v Zavrhu!“

Zadnje besede je govornik tako zaničljivo izrekel, kakor da bi bil v misel vzel nesramnega potepina.

V prostornej, skrbno uredjenej izbi prvega nadstropja ravno omenjene hiše se radujeta dve osebi v sladkem razgovoru: Stric Gregor in njegova netjakinja Lavra.

Stric Gregor je mož najboljših let, krepke, zdrave postave. Ne more imeti, bi vsakdo mislil, več kakor četirideset let, ako tudi jih šteje v resnici že dva nad petdeset. Kdor prvokrat v lice Gregorjevo pogleda, mora takoj spoznati, da je to lice zrcalo blage plemenite duše. Neprestrašenost se bere iz celega obličja in iz mirnega očesa se sveti tisti prijazni mili pogled, ki si vsakega človeka na mah pridobi. Obleka kaže, da je stric Gregor duhovnega stanú.

Sedečemu Gregorji nasproti visi na steni podoba prelepe, cvetoče deklice. Tisti mili pogled seva iz velikih očí; čisto snežnobelo čelo venčajo svetločrni lasjé, v obili se vijoči na tilnik. Menil bi človek, gledaje to podobo, da je podobar hotel pokazati vso svojo umetnost, ter na platno pričarati podobo angelja iz nebes, kakoršen se prikaže v sanjah nedolžnemu otroku.

Ozri se pa na Lavro, ki zraven strica sedi, in rekel boš, da ona podoba na steni predstavlja čedno Gregorjevo netjakinjo. Res, to je podoba Lavrina in vendar tudi ne.

„Taka je bila tvoja dobra mati, Lavra“, pravi stric, ko je že nekaj časa ogledoval podobo nasproti. „Dà, ravno taka je bila v svoji starosti. Ni mi žal za trud, ne za denarje, da sem bil dobil iz slavnega Rima, ki je domovina umetnikov, slovečega podobarja, ki mi je to podobo izdelal moje sestre Angelije. Ko smo bili z Benečani doplesali bojni ples, ter ohole kramarje spodili od naših mej, obhajili smo ravno v tej hiši častni dan Angelijine poroke; in ko se je vse plavalo v veselji, dal sem odkriti to podobo — — oj tega dne ne zabim nikdar! Bil je lep dan mojega življenja!“ —

Kadarkoli je stric Gregor govoril o svoji sestri, vsikdar je omenil njene poroke in podobe, in vsikdar se je njegovo oko veselja lesketalo. Navdušeno je popisoval najmanjšo stvarico, ki se je dotikala njegove povesti. Naj se tukaj nekoliko iz njegovega življenja pové. —

Oče Gregorjev in Angelijin je bil plemenit, premožen mož, čislan zavoljo svojih občekoristnih djanj, s kterimi se je skazoval podpornika vsega, kar je bilo domovini v prid. Ravno tako je tudi pridno sukal meč zoper sovražnika ter marsikterega Turčina poslal v krtovo deželo. Imel je ta korenjak posestvo na Dolenskem, na kterem je s svojo rodbino poletne mesece preživel, ako so bile sicer okoliščine ugodne. Na prijetnem griču sredi vinogradov je stalo precej obširno poslopje, in spodaj se je mimo vil potočič, ki na svojem celem potu do utoka v Krko ni imel nič posebnega opraviti, samo da je nekaj strelajev od griča gonil ponižen mlin.

Neko poletje, ko se ni bilo nadjati nepovabljenih turških gostov, pride cela rodbina tu-sem, in zraven še domačih prijateljev nekaj. Mali Gregor zbere verstnike okoli sebe. Dečki sami ne vedó, kako novo igro bi še zopet in zopet igrali. „Zdaj sem izduhtal, kaj moramo početi!“ zavpije Gregorček ter poleti navzdol k potoku in fantiči berné za njim. Odveze čoln in stopi vanj; veslo v roci vabi tovarše k sebi; pa nikdo izmed njih si ne upa udeleževati se vožnje, ker je voda bila narastla. Gregorček se je že večkrat vozil za kratek čas po tem potoku, a veslal je le vedno z varno roko mlinski hlapec. Zdaj poskusi sam voditi čolnič, ki prične počasno plavati z vodo naprej. Fantiči na bregu korakajo vštric čolna, čudeči se Gregorjevej srčnosti, ter veselja zaploskajo, kedar po dobrem potisleji lahkotni čoln poletí naprej. Le eden izmed njih, z imenom Branko, ga prosi, naj obrne čoln in vesla proti domu nazaj, češ, da ni sto korakov več do mlina. Pa Gregorček se svaritelji smeji, ker ga je vnela tovarišev pohvala. Moško goni dalje, kar se mu vsled prevelikega upiranja veslo izterga iz rok, in malo, da se sam v vodo ne prekucne. Kričanje nastane, in kakor bi pihnil, se tovarši razleté na vse strani. Gregorček ne zna plavati in čoln se bolj in bolj bliža mlinskemu jezu, kjer mladega veslarja čaka gotova smert v penečih valovih, kajti silno žene voda čez jez in bode tudi čolnič čeze-nj v globočino potegnila. Edini Branko je bil ostal na bregu in urno spoznal veliko nevarnost, ktera njegovemu mlademu prijatelji proti. Pogleda daljino do čolna in prekrižavši se plane v vodo, kakor je bil, plava za veslom, ktero z velikim trudom privleče do čolna. Gregorček, skoraj obupen, zagrabi veslo in kar je moči, priganja k bregu. Tri male korake je še do jeza, zadnji čas je že bil, da mu je veslo prinesel vrli Branko.

Mala dečka si padeta v naročje, prišedša na breg.

Od tega prigodka sta bila Branko in Gregor vedno skupaj; in tako se je med njima ukoreninilo iskreno prijateljstvo. Skupaj sta živela o času mirú, skupaj hodila v boje zoper tlačitelje domovine. Tu so napadali lakomni Benečani, tamo so hoteli razsajati divjaki iz Turčije; vsikdar je bilo treba v krepkej roki držati meč, vedno je moral Slovenec pripravljen biti dragej domovini v bran.

Gregor je bil srčno vesel, ko so se delale priprave za zaročbo sestre Angelije z Branko-tom. Komu bi bil raji svojo sestro izročil v varstvo, kakor temu junaškemu prijatelju od mladih let. Prej pa, kakor se izreče cerkveni blagoslov nad zvezo dveh si udanih src, zahteva zopet domovina, da se jej priteče na pomoč. Kdor jo ljubi vestno, iskreno, bo na prvi klic hitel med njene branitelje in naj ima tudi zapustiti nevesto ali ljubljeno sestro, kakor Branko in Gregor. Vzela sta orožje ter šla nad sovražnika.

Hud boj se vname na meji; bogati Benečani so, kolikor je bilo dobiti kupljenih vojakov, poslali proti Slovencem ter še svojincev dodali lepo število. Zgodi se med trdovratnim bojem, da se Branko odtegne od svojih in svojega krdela. Urno ga obsujio Benečani, skušajoči ga živega ali mrtvega dobiti. Dolgo se brani Branko, ter glave ceplje osupnjenim naskakovavcem; vendar prične pešati. Ko ga zagleda Gregor, pošlje vročo molitvico k Božji porodnici, pa germí prijatelju na pomoč. Razpodí in potolče nekoliko sovražnikov ter pristreže silen mah hrustega Benečana na Branko-tovo glavo. Meč zabliskne zopet in Benečan se zvrne na tla. To videti in v begu iskati rešitve, je bilo Benečanov najbližnje delo. Slovenci so zopet zmagovavci prišli domu.

V Ljubljani se je ta srečnen izid vojske z Benečani obhajal posebno na dan Angelijine poroke. Vsi znameniteji mestjani, plemiči, žlahtniki iz vseh slovenskih krajev so se udeleževali te veselice, ki je pa tudi vsakemu ostala v sladkem spominu.

Kar je bil Gregor obljubil na bojnem polji Materi Božji, da se namreč posveti oltarji njenega Sina, ako otme prijatelja iz sovražnikovih rok, to tudi stori, prepričan, da je samo njena pomoč oba zdrava pripeljala iz boja nazaj. Postane duhovnik in čez deset let ni bilo človeka v Ljubljanskej škofiji, ki bi Gregorjevega imena ne poznal, s poštovanjem ne izrekel. Kjer se je hotela utrditi nova iz Nemčije upeljana krivovera, gospoda Gregorja je bilo treba tje poslati in v kratkem je izginila novarija in jela se zopet častiti in na pomoč klicati Mati usmiljenja in tolažnica žalostnih. Zopet so bile cerkve polne in povrnil se je mir v potolažena, z Bogom spravljena srca.

Zakon Angelijin z Branko-tom je bil srečen; pa zemeljska sreča je tako minljiva, tako kratka. Branko-ta je, kakor toliko drugih junakov, dohitela smrt na polji časti in slave. Iz nekega boja zoper starega sovražnika Turka so prinesli njegovo truplo nazaj. Sovražnikova krogla je bila ustavila junaško srce. Ali dobrotni Bog je Angelijo ohranil pred neizmerno bolečino, ktero bi jej bila zadala vest o smrti predragega moža. Tisti dan, ko je Branko stopil pred Sodnika, je tudi Angelija za nekaj ur trajajočo boleznijo zaspala v Gospodu in brat Gregor jej je zatisnil oči. Prevzel je z vso ljubeznijo odgojevanje edinega otroka, Lavre, ki je štela pri smrti roditeljev sedem let.

In zdaj je Lavra veselje in ponos strica Gregorja, trdno podučena v verskih resnicah in v potrebnih in koristnih znanostih sveta daleč nad svoje tovarišice.

„Kakor je bil vesel dan“, konča stric razgovor, „ko sem podobo tvoje matere pokazal svatovstvu, tako veselega dne se nadjam doživeti, ko bodeš ti dala svojo roko v roko slovečega Vita z Visokega. Tvoji materi sem obljubil, da hočem skrbeti za srečo njenega edinega otroka; po mojem prepričanji boš srečna na Visokem. Vit je — smeš nanj-ga ponosna biti — korenjak od nog do glave, ki se je proslavil v zadnji vojski, da ga vojskovodja Lenkovič prehvaliti ne more. Kar je pa najbolj potrebno zraven blagoslova od zgoraj, je to, da se ne sili nikdo v nerazvezljivo zvezo. Tudi v tem obziru smem biti miren. Je-li?“

Lavra molči; a v solzah jej plavajo oči, rajski smehljaj se razliva na njenem lici.

„Bog vam povrni vse dobrote, predragi stric! Jelite, da mi ne odrečete, ako vas prosim, da idete z menoj na Visoko k — —

„K tvojemu Vitu!“ dopolni smejé se stric Gregor in prikimaje potrdi, da rad ustreza njeni prošnji.

Sluga naznani, da je prijezdil vitez Vovk iz Zavrha. Stric se loči od Lavre, da sprejme gosta. — —

II. Vitez Vovk.

Glej, povsod pomladni cvet,
Zemeljski raj tú na ogled.
In to je Slovenska zemlja,
Na Slovenskem dom je moj!

Pirnat.

Čez dve ali tri ure jašeta iz stric-Gregorjeve hiše dva mlada moža; prišedša na ulico, poženeta lepa belca v skok, ter naglo dirjata skozi špitalska vrata po belej cesti naprej. Kakor bi ga veter gnal in hudi duhovi podili, tako drví desni jezdec, da ga levi komaj dohaja, z glavo kimajoč.

„Pa vitez Vovk, kamo se vam tako mudi? Saj ni Zavrh na koncu sveta!“ spregovori levi jezdarec. A nagovorjeni vitez se ne zmeni za besede svojega spremljevavca, in še huje konjiča spodbode.

Ta vitez Vovk, kakor se imenuje, nosi danes krasno opravo, vse se bliska na njem našiva iz zlatih nitic. Posebno dragocen pa mora biti meč, ki mu bije ob levem boku, kajti okovan in okinčan je z dragimi biseri, ki se lesketajo v solnčnih žarkih, da pogled jemljio očesu. Z biseri okinčan meč! In zlate ostroge! Pešci postajajo, ter čudé se gledajo za bogatim vitezom, in siromaki si želé le dvajseti del njegovega premoženja; saj mora, po tej obleki soditi, strašansko biti bogat.

Res kamo se mu tako mudi? Kaj ga tako viharno podí iz mesta, v kterem se je le malo časa obotavljal? Lice mu je bledo, nenavadno bledo; izpod rumenkastih gostih obrvi se svetijo male temne oči in strašen srd šviga iz njih. Bledi ustni sta trdno sklenjeni, in da ni ropota kopit, lahko bi se čulo, da vitez, kteremu siromaki zavidajo, hudo z zobmi škriplje. Ljudje slabe postave, kakor je vitez Vovk, radi z zobmi melejo, ako se jim je kaj nevkretnega pripetilo in si sami pomagati ne vedó.

Vitezov spremljevavec, ali prav za prav njegov služabnik je tiste starosti, kakor njegov gospod, kakih pet in dvadeset let; pa on je mnogo trdneji in močneji in nekakovega zvitega, lisičjega pogleda. Navado ima, da usta vedno na smeh drži, zraven pa se dela, kakor da bi hotel počiti jeze.

„Kakor gotovo sem Lukež Vohač“, prične zopet vitezov sluga, „tako naglo še nisem jezdil v svojem življenji. Dajte si vendar dopovedati, vitez, sicer me bo tega jezdarjenja konec. In če vam ni vse pravo po volji izšlo, poslušajte kratko historio, pa recite potem, komu se je veča krivica zgodila, meni ali vam. — Sinoči po najinem prihodu v to hudobno Ljubljano, sem se bil podal žeje gasit. Bog vedi, v kterej hiši sem se s tim opravkom pečal. Ker je bilo vino neizrečeno slabo, sem ga moral nekaj več porabiti za grlo, kakor po navadi. Tako sem nekaj časa pil zmerno, kakor vselej, pil; pa zdaj se začne nesreča. Celó prijateljska beseda — saj ste sami prepričani, da ni moja navada koga žaliti — je tako nekaj tih sirovih, mestjanskih moželjnov razkačila, da so me ti bedaki, hočeš nočeš, porinili skozi vrata na ulico, ter mi vošili lahko noč. Kakor se samo ob sebi razume, jaz ne poznam okolice pri vražji hiši, in k temu je bilo temno, kakor v vreči. To se še vem spomniti, da sem hotel stopiti naprej, pa pri tej priči sem na kolenih in laktih, da vam rečem, na vsih četirih se dotikal kamenja. Gotovo sem padel iz stopnic navzdol, pa na kamnena tla pred hišo. Celo življenje bom Boga hvalil, da si nisem glave poškodoval.

Zaspanci Ljubljančani si pa naj dobro zapamtijo, kaj se pravi z mirnim človekom grdo ravnati. Glejte, da imam razloga dovolj do najviharneje jeze, ker kolena in lakti še zdaj krvave solze točijo, vi pa, ki ste zdravi in nepokvarjeni, se še, kakor vidim, bolj srdite nego jaz.“

Vitez je bil začel mirneje jezditi, ter se pri Lukeževih besedah malo posmejal. A bledo lice kmalo zopet postane temno.

Mnogo mine časa, da tiho jezdita naprej. Vohač, kakor je Lukežev priimek, prične zevati, ter za kratek čas muhe okoli sebe loviti.

„Vohač!“ spregovori urno vitez. „Pazi dobro, kaj ti povem. Koristilo ti bode.“

„Mislite si, da je celo Lukež Vohač eno veliko uho, tako skrbno hočem poslušati.“

„Dobro, Lukež. Veš, kje si se rodil?“

„Bi ne mogel natanko povedati“, odgovarja Vohač ter se praska za ušesom. „Brž ko ne, kje v Evropi. Vse eno, da sem le na svetu in zdrav in včasih še vesel.“

„Ti praviš, kje v Evropi? Še to ni gotovo, veš!“ se zopet nasmeje vitez. „Nekega lepega jutra so te najdli kričečega pred gradom mojega očeta. Morebiti še nisi bil star pol leta. Kdo vé, če nisi ciganske krvi?“

„Tega mi pa saj ne pravite, gospod. Najdenec sem, pa kakor gotovo ste vi vitez, tako gotovo jaz nisem cigan. } Vidite, da sem bele kože, kakor kaka gospica v mestu in pridjani listek je pravil, da se imenujem Lukež Vohač. Toraj sem kristijan, nikakor cigan, nikdar! Le tega ne recite, prosim vas, vitez.“

„Kakor ti je ljubše. Toraj, moj kristjanski Lukež, kje si odrastel? V gradu mojega očeta, ki te je v skrb izročil posebnej dekli, čuješ, tebe, kterega je enako lehko smel vreči v grajski ribnik. Kaj da odkimuješ? Gola resnica! In dalje; ker si bil skoro moje starosti, sva skupaj igrala, in pri meni se ti je izvrstno godilo. Tega mi ne moreš nikakor tajiti. Ker si bil pogosto porednega obnašanja — saj se ti ni treba jeziti — so te večkrat hoteli iz gradú pognati, razumeš; pa jaz, jaz vitezov sin, sem vsikdar prosil za-te, da si smel ostati. Ne moreš trditi, da bi to ne bilo popolnoma res. In ko sem dobil Zavrh, moj rajski Zavrh, sem te seboj vzel iz gole dobrote, ker moj ostri brat Stanislav bi te bil zdajci iz svojega Dvora izpodil. Glej koliko se imaš meni zahvaliti. Se hočeš-li toraj tudi za to hvaležnega skazati?“ praša vitez Vohača.

„Čemu vprašate? To me žali!“

„Tako mi je ljubo, moj Lukež! Pa ni kar si bodi, pri čemur bi rad tvoje pomoči. Naloga je velika, pa plačilo, bodi prepričan, je tudi veliko.“

„Lukež je za vse pripravljen, samo da za vrat ne gre, ker bi se še rad nekoliko časa potepal po svetu.“

„Nikakove nevarnosti se ni treba bati. Pa Lukež, to ti moram povedati, delo, ktero imam v mislih, zahteva poguma, zatajenja, dà, trdosrčnosti od tebe. Pa če te ne bom več imenoval služabnika, timveč prijatelja, če te postavim za svojega oskrbnika, prevzameš tega dela ne več ne manj kakor polovico?“

„Če ni treba na ravnost v pekel, pa prevzamem!“ odgovarja Lukež.

„Prisežeš?“

„Prisežem!“ glasno izgovori Vohač, ter vitezu zajedno roko poda.

Vitez mu krepko strese podano desnico in veselje mu šine po bledem obrazu. Oko, njegovo malo oko zažene tako presunljiv pogled v Lukeža, da se ta za trenotek prestraši. Toliko groze v tem očesu!

Pa le za kratek trenotek zgane Vohača. Njegovo srce, ki ga niso blaževala dobra, nravna načela od mladih nog, kterega ni skrbna mati polnila z nežnimi čuti, Vohačevo srce je že davno pusto polje, ktero ne rodi in nikdar rodilo ne bode druzega, kakor osat in koprive pregreh.

„Zdaj ti bom jaz pravil o krivici, ki se mi je v Ljubljani zgodila, Lukež. Kar si ti poprej kvasil ni nič proti temu, kar trpim jaz. Veš, čemu sva se podala v Ljubljano? Seveda veš. Kako bi naj ne bil upal dobrega vspeha, kako bi naj misliti mogel, da se mi ne izide po godu. Nimam dosti premoženja? Nisem plemenitaš? Mi more kdo kaj hudega očitati? Saj ti je znano, kolike krati sem bil pri Lavrinem stricu, v njegovi hiši! Vsikdar je bil prijazen in Lavra tudi. Vsak pameten človek si je že moral misliti, zakaj da obiskujem to hišo. In danes, ko sem naravnost duhovnemu stricu brez ovinkov razložil, da želim Lavro peljati kot svojo ženo v Zavrh, kaj meniš, kako me je pogledal?“

„Ne ljubeznivo?“ se roga Vohač.

„Prav nič! Rekel mi je, da naj se ne šalim in tako naprej. Jaz dalje silim v njega, in kako me je odpravil? Govoril mi je Lavrin stric blizo tako-le: Vita z Visokega poznate, vitez Volf? Da ga spoštuje vse plemstvo, veste? Da ga časti vsa dežela, vam ne more biti neznano. Zakaj? Odgovor je kratek. Ker nikdar ni manjkal, kedar se je bilo treba postaviti v vrste braniteljev napadene domovine. Vitez! Kedaj ste pa vi sukali svoj lepi meč po sovražnikovih glavah? Vem, da je to hudo za ušesa, a resnica je. Zagovarjati in izgovarjati se ne morete. Vaš brat v Dvoru, Stanislav, ima ženo in sina, pa vendar je popustil vse, ter hitel k Lenkovičevej četi in s častno rano prišel nazaj. Kaj ste vi imeli pustiti doma? Ne čutite-li, da vas čedalje bolj vse mrzi? Da se že čujô ne ravno hvalisavni izreki o vašej osebnosti? Da ne poznate domoljubja, da zaničujete vero svojih rojakov in rojake tudi? In vi, vitez Vovk, vi zahtevate, naj bi vam dal Lavro, moj zaklad na zemlji, v roko? Vedite, prvo nedeljo meseca maja se poroči moja netjakinja Lavra z Vitom iz Visokega. — Tako mi je povedal, pa hrbet pokazal.“

Nekaj časa prestane, huda jeza ga prehaja.

„V resnici to niso bile sladke besede. Vitezu pa tako zarobljeno stvar praviti v lice! Še jaz bi tega ne pozabil, ki sem samo Lukež Vohač.“

„Tako je Lukež. Tudi jaz ne zabim, in ti boš pomagal, da Lavrin stric na-me ne zabi.“

„Radoveden sem, kako menite pričeti.“

„Moja osnova je gotova, Lukež; da se dobro izvrši, ni treba toliko prebrisane glave. Dobro oko in varna roka.“

Dolgo časa je pravil potem vitez Vovk Vohaču med počasnim jezdarenjem, glasno in tiho zopet. Ako ravno nekaj nerad, pritrdi Vohač vitezevej zahtevi.

„Ti vzameš Vita, jaz strica Gregorja!“

„Jaz vzamem Vita, vi strica Gregorja!“

„To bode raj na Visokem, Vohač! Kaj?“ konča vitez ter vesel z rokami ploskne.

„Gotovo! In Vohač pojde gledat, pa vam bo povedal, kako se bodo imeli.“

Krohotaje spodbodeta zopet konja. Cesta ju vodi skozi rodovitna polja, mimo zelenih gričev. Povsod vidita radostne obraze, čujeta ubrano petje, tisočerno žvrgolenje. Kako lepa si, zemlja slovenska! In zraven pomladni kras! Cela narava izraz božje dobrote! Od človeka do malega črviča v prahu, vse poje hvalo Stvarniku, vse se raduje, vse. Le vitez in Lukež ne vidita naravne lepote, ne slišita vesoljnega pevanja, ne čutita rajskega veselja v prekrasnej domovini. Črna osnova je prevzela nju srca, misel na grozno hudobijo je njuna tiha molitev. —

Na potu sta v Zavrli; tako se imenuje vitezovo posestvo. Od Ljubljane do vitezovega Zavrha je precej daleč in naša potnika, Vovk in Lukež, se ne držita pota najkratkejšega, timveč v ostudnih pogovorih in v večnem divjem smehu jezdarita, kakor izgubljena, po Notranjskih cestah okoli ter poredne burke vganjata po raznih krajih. Predrzneta se nekega dné z velikim ropotom pridirjati do na široko čislane cerkve, notri so verniki hvalo pevali Bogu ter mu v svetej daritvi darovali Njegovega Sina. Vitez Vovk in Vohač se vstavita pred velikimi vrati ter se glasno pogovarjata, medtem ko konja bijeta na kamenena tla. Vitez že meni skoz odprta vrata tirati konja v svetišče, ko ga Lukež o pravem času potegne nazaj. Ko bi trenil, spustita se v beg. Iz stranskih dur je bilo privrelo razžaljeno ljudstvo, hoté hudobneža kaznovati. Le urna konjiča sta otela predrzna potnika srditim ljudem. Vendar je priletelo nekaj kamenov na pleče in v hrbet hitrih jezdarcev.

Sredi Notranjskih gorá je čepel Vovkov Zavrh, osamljen gradič, kakor že kaže imé. Ako se zapustí levi breg Krke in krene iz velike ceste proti severnim krajem, prideš kmalo v žalosten, pust svet. Med jenoličnimi gorami in hribovi se vije zanemarjena steza naprej in ravno, ko prideš pri ovinku okoli, še le zagledaš nekaj korakov pred seboj tako imenovani grad Zavrh. Staro, temno zidovje ti zija nasproti. Desni, severni del je še najprijaznejši; v tem tudi stanuje vitez Vovk. Južna stran je skoraj podrtija, komaj da tukaj prebiva družina. Vzadej, v sredi so hlevi, mnogo preobširni za Zavrh. Okoli in okoli se pa vzdigujio tik gradú visoke goré, obraščene spodaj s temnimi šumami, kjer se medvedi in volkovi in perutnine poželjive lisice plazijo okoli; više so bledozelene planine in vrhunci so sive ostre skale. Mal kos neba se širi nad gradom.

Ni blizo žalostnejega in samotnejega kraja, kakor je ta Zavrh; po zimi skoraj solnce nanj-ga ne posije. Pa vitezu je ta osamljen kraj najljubši. Temni značaji si volijo samotnih prebivališč.

„Evo moj rajski Zavrh!“ vsklikne veselega obraza vitez Vovk, ko po raznih križem-potih prijašeta pred začrneli gradič.

„Kar se rajskega priimka tiče, menim, da se bolj pristuje zalemu Visokemu, kakor skritemu Zavrhu. Ko bi bil grad na Visokem vaš, vitez!“ meni Vohač.

„Saj še ni vsih dnov konec!“ kratko odvrne vitez, skočivši raz konja.

Znotranji grad je bil enako pust, kakor njegova zvnanja stran. Nikjer krasnih, okusnih izb, umetnih podob ali slikarij. Ničesa enakega. Najbornejši kmetič ima svoj vrt, ki mu dela veselje in kinča ter zakriva ubožnost; v Zavrhu bi bil vrta zastonj iskal. Kako žalostno mora biti v kraji, kjer še prostora za dišečo cvetlico ni!

Vitezove tri sobe so bile tako navadne in proste, kakor le mogoče. Razen najpotrebnejšega pohištva nisi videl nič, kakor obilo steklenic in čaš, ki so semtertje stale, kakor da bi jih raznesel vihar.

Vitez Vovk in Lukež se zdajci spravita k mizi, na kterej stoji velikansk vrč vina. Pogosto trčita:

„Ti Vita, jaz strica Gregorja!“

„Jaz Vita, vi strica Gregorja!“

III. Vesel dan.

Od snežnih planin,
Do trtic dolin
Mile pesmice povsod pojô.
Slovenec je rad vesel,
Kaj, da bi ne pel,
Njemu pesmi iz srca tekó!

B. Potočnik.

Kar je rekel stric Gregor strmečemu vitezu Vovku, to se je zgodilo. V prekrasnej pomladi je obhajala Ljubljana zvezo dveh src, vsakdo je čutil srečo teh dveh src, le edini vitez Vovk je škripal v svojem Zavrhu z zobmi, ter klel svojo osodo.

Že nekaj dni prihaja v slovensko središče mnogo gostov; plemstvo se zbira v Ljubljani, da je navzoče pri poroki občeznanega junaka iz turških bojev, Vita iz Visokega z lepo, občudovano Lavro. Mesto se opravlja v praznično obleko.

Pride tudi Vitov prijatelj in bojni tovariš Herbart Turjaški. Slovenci niso imeli kmalu takega korenjaka, kakor je bil Herbart Turjaški. Rojen iz visokoplemenite rodovine je Herbart nosil že v zgodnji mladosti meč, ter ga tako silovito sukal, posebno po Turkih, da je urno stopal od stopinje do stopinje, in postal najslavnejši slovenski vojskovodja proti Turkom. Strah je šel po Turčiji pred njegovim imenom. Kedar so Mohamedanci se nameravali ropat v slovenske kraje, pa čuli, da jim gré Turjaški Herbart s svojimi Slovenci nasproti, zdajci so prišli ob ves pogum ter se ali vrnili nazaj v Turčijo, ali se pa morali dati dobro naklestiti. In kolikokrat jih je Herbart v svojem življenji nažgal.

Bil je naš Herbart visoke, silno močne postave. Njegov prijazni, junaški obraz je bil obraščen z lepo, polno brado; njegovo okó pa pod visokim čelom je znalo tako ljubo znalo gledati prijatelja, kakor je grozno plamtelo po sovražnikih. To živo okó je marsikedaj navduševalo rojake, ko je bilo treba premagati mnogoštevilneje Turke. Njegov glas pa je donel čez vrste kakor angeljeva trobenta sodnega dné.

Ker je prišel Herbart v Ljubljano k častnemu dnevu svojega vrednega prijatelja Vita, ni čuda, da so hiteli plemenitaši iz svojih gradov v glavno mesto, da z obilo navzočnostjo povišajo sijajnost Vitove poroke.

Pride predvečer odločenega dne; Ljubljano spreleti glas, da se bliža slavljeni ženin.

Kdor ni Vita poznal, je hitel k dolenskej cesti; prijatelji in med njimi Herbart dirjajo dohajajočemu nasproti in množica vré za njimi.

Evo jih! Velika četa jezdarcev brni po cesti proti mestu, da se prašen oblak vzdiga za njimi. Kako se bliska v zadnjih žarkih zahajajočega solnca častno orožje, viteška nošnja! Kako se svetijo oklepi, kako vihrajo na čeladah peresa! Krasna četa! Pa kdo je tista vrla postava, ki jaše na čelu urnih jezdarcev?

Ta je Vit iz Visokega, pričakovani ženin; junaški, plemeniti grajščak v lepih dolenjskih krajih, ljubljenec tovaršev, čast domovine, Turkom znani nasprotnik. Glejte ga, kako lahkotno skoči s konja, in objame Herbarta in prijateljem stresa desnico! Vidite skozi množico se riti strica Gregorja, ki se sladko smeji zagledavši vrlega Vita. Lavrin stric dobro vé, da bo ta Vit osrečil njegovo netjakinjo. Kako mu solza radostno sveti v očesu, ko stisne v naročje korenjaškega Vita! Kdo je videl lepšega junaka?

Bil je Vit, kakor Herbart, v najlepšej moški dobi, v letih, kjer stoji človek na vrhuncu življenja, v največji zmožnosti duševnih in telesnih moči. Ni čuda, da so se tega para, kakor sta Herbart in Vit, Turki bali. Le glejte ti postavi, ko stopata s stricem Gregorjem v sredi proti hiši na starem trgu pozdravit nevesto!

Ni treba omenjati, da je bila na dan poroke cela Ljubljana na nogah; toliko sijajnosti že davno ni videlo mesto. Stricu Gregorju ste radostni solzi kanile iz očes, ko je izgovoril cerkveni blagoslov nad zvezo svojih ljubljencev, Vita in Lavre. Kako si je želel blagi mož tega dne doživeti in se ga veseliti! In prišel je dan, tako vesel kakor nekdaj, ko se mu je sestra Angelija poročila s prijateljem Brankotom.

Po cerkvenej svečanosti se je vse vdalo veselju in radovanju. Vsakdo je bil svat, svatovšnja je bila po celem mestu. Tu so napivali ženinu in nevesti, tu so rajali, tamo so popevali, in manjkalo tudi ni ponosnih viteških iger. Na prostornem kraji zraven mesta so se shajali vitezi in žlahtniki, ter so poskušali na ognjenih konjičih v vsakovrstnem orožji. Ljudstvo je vriskalo zmagovavcu, pa ni zasmehovalo premaganca, ni hotelo žaliti in kaliti občno veselje tega lepega dné.

Samo enkrat ni bilo smehu ne konca ne kraja. Pridirjal je bil namreč vitez z zaprtim obraznikom, tako da ni bilo mogoče ga spoznati. Prične sila ošabno, ženina Vita pozivati v boj. Vit se ne dade mnogokrat klicati, zasede vranca ter koj v prvem nasprotnem navalu tujega viteza izpahne iz sedla, da se ta telebnivši v prah komaj zopet pobira na konja. Trdili so mnogi, da je bil ta ošabnež vitez Vovk. —

Pri častnej mizi se vzdigne Herbart Turjaški, ter spregovori zbranej sijajnej množici. Njegov glas krepko doni k odličnim, plemenitim svatom:

„Današnjega dné se bomo veselili, dokler bomo živeli. Kajti takih dnov je malo v našem pozemeljskem življenji, kakor je ta, kterega se ravno veselimo. Zbranih nas je obilo iz vsih slovenskih krajev, lepo število prijateljev in znancev se je snišlo. In zakaj smo prišli tako obilo skupaj zdaj v mirnem času? Ker vsi ljubimo in spoštujemo moža, kteremu gre čast tega dneva; ker smo s svojo pričujočnostjo hoteli pokazati Vitu, kako ga v čislih imamo. Danes se je zavezal naš Vit s cvetico mladenk, ktero si je izbral za družico svojega življenja. Da si je to cvetlico izbral, prijatelji, to nas je tudi gnalo v slovensko središče. Marsikdo izmed nas je osebno poznal junaka Branko-ta. In plemenita hčerka tega junaka je postala danes žena našemu hrabremu Vitu. Toraj smo se snišli tako obilo, da častimo junaka v Branko-tu, da ga častimo v Vitu, da same sebe s tim častimo. Treba nam je častno se spominjati junakov, kakor je bil Branko, da spomin na te može, da njih izgled budi in množi v nas ljubezen do svetega križa, ljubezen do drage domovine. Živimo v časih, ko moramo to ljubezen djansko kazati, in v takih časih dobro deje spomin na one junake, ki so se v tej dvojnej ljubezni proslavili. Osrčeni toraj po slavnem izgledu stojimo, bratje, vsikdar neprestrašeno za sveto vero naših prednikov, za svobodni dom naših očetov! Spominjaje se mnogih zaslug nevestinega očeta za vero in dom, oziraje se na junaška dela našega Vita, želeči zraven, da bi mu še bilo mnogokrat mogoče enaka dela izvršiti domovini v prid in sovražniku v pogubo, vzamem kupico in pijem na tisočero srečo novoporočencema. Živila Lavra, hči junaškega očeta! Živil njen Vit!“

Do neba je segal radostni krik po teh besedah. Kupice zvoné, vsakdo se rije in približa, da trkne z vzhitjeno nevesto in veselja žarečim ženinom, ter izpije kupico na njuno srečo in zdravje.

Ko se hrup malo poleže, vstane stric Gregor. On, ki mu danes srce veselja kipi, mora ziniti nekaj besed; on, ki je toliko storil za ta radosti polni dan, mora nekaj odgovoriti na Herbartovo zdravico.

„Med seboj imamo,“ pričenja Lavrin stric, „moža, ki iz gole ponižnosti skoraj sam za-se ne vé. Mi ga dobro poznamo, naši prijatelji Turki pa še bolj, ker je s svojo mogočno roko že pogosto vdrihal po njih, ter jim delil čudne spomine. Ker nas je ravnokar Herbart Turjaški navduševal, da bi se radi spominjali svojih junakov, ter z imenom nam pokazal na teka izglednika, namreč na mojega prijatelja, Lavrinega očeta Branko-ta, in na dragega mi Vita, naj jaz spomnim na tretjega junaka, ki je v našej sredi. Napijem toraj Herbartu Turjaškemu, da bi bil še mnogo let strah Turčije, ponos domovine!“

Zopet se vname hrum ter se širi med ljudstvom dalje in dalje. Ako vržeš kamen v vodo, delajo se vedno veči krogi, ter izginejo še le v daljini. Tako se je razširjevalo po mestu radovanje, glasno in navdušeno nazdravljanje Herbartu.

Zdaj se pa vzdigne Vit. To videti, viharno prične ploskati množica, in roka vdarja ob roko, da se je skoro bati, da ne bi razletela. Mine precej časa, prej ko po tem viharnem pozdravu zmore Vit govoriti.

„Naj vam, predragi, srčno hvalo izrekam, da ste me ta dan, ki je najlepši mojega življenja, v tako lepem številu počastili. Hvalo vam toraj, mili prijatelji, tudi izrekam v imenu Lavre, moje ljube neveste in žene. Omenilo se je mojih zaslug prečastno, povekševavno. Prijatelji, jaz nimam zaslug; storil sem vsikdar le po svoji moči svojo dolžnost. Pa med nami je mož, ki ima v resnici zasluge za vero in domovino; mož, ki je vsa svoja dolga leta daroval na čast domovini, v slavo svetega križa. Dovolite mi, dragi, toraj, da iskreno zdravico napijem temu zasluženemu možu, junaku na svetnem in duhovnem polju, stricu moje Lavre — Gregorju. Mnoga mu leta!“

Kako je Vit vsim iz srca govoril, se je zdajci pokazalo. Ni bilo mogoče stricu Gregorju, kupico izrečeno zdravico popiti, ko ga zagrabijo vkljub vsemu branjenju plemenitaši, povzdignejo na svoje rame, ter ga nosijo okoli po ulicah sredi vriskajoče množine ljudi, ki vedno vpijio: Živil stric Gregor mnoga leta!

Lavrina poroka je bila velika narodna veselica v Ljubljani; po vsem narodna, ker so se je vdeleževali vsi stanovi. Ni bilo razločka med žlahtnikom in prostim mestjanom; bili so Slovenci, in sicer takrat srečni, ponosni Slovenci, ker so imeli v srcu domoljubje, v žepu pa cvenk.

IV. Na visoko.

Bog Oča je vstvaril
Goré in dolé,
Jih s trtjem zasadil,
Da vince rodé.

Narodna.

Vsa Ljubljana hiti na dolenjsko cesto. Vsakdo bi še rad videl lepo nevesto, ter jej vošil srečo na pot, dobrej Lavri, ki danes zapusti rojstno mesto in se poda na novi dom, kot žena junaškega Vita. Na starem trgu, v hiši strica Gregorja jemljio od nje slovo, ki je ne vtegnejo spremiti na Visoko.

„Bodi zdrava, mila nam Lavra!“ pravi Herbart Turjaški. „Ljubljana izgubí najboljšo, najlepšo svojo hčer, pa ponosna je zraven zgube, ker zna ceniti tvojega Vita. V imenu mesta ti želim vso srečo na lepem Visokem!“

Stric Gregor je še prekrižal svojo srečno netjakinjo z blagoslovljeno vodo, in potem so se popeli bliščeči jezdarci na čile, okinčane konjiče ter se začeli pomikati naprej; vozovi so se polnili in sledili jezdarcem in gledajoče ljudstvo je vriskalo, in ko se prikaže na pragu slavljena nevesta, ni bilo konca trušču in veselemu hrumu. Vse kliče Lavri in Vitu in stricu Gregorju nasproti; klobuki letajo nad zbrano množico; neštevilne roke z belimi robci se dvigajo kvišku, in odhajajoči ljubljenki vošijo sto sreč. Ko se tudi Lavrin voz pomakne naprej, zažene ljudstvo neizmeren krik in mnogo časa mine, dokler zadnji klici ne potihnejo.

„Kako se tvoje sreče veselim, predraga Lavra“, reče jej Marija, Stanislajeva žena, sedeča v vozu ž njo. „ponosna smeš biti, ker Ljubljana še ni častila tako, kakor tebe, ktere neveste.“

„Res je, da me sreča gladi, da mi vse gleda množiti veselje, pa ljuba Marija, ena misel me pri vseh svečanostih, pri vsem radovanji zapustila ni, misel na zadnje besede viteza Vovka, ki jih je izgovoril bivši zadnjokrt pred menoj. Vitezove besede so mi grenile najmilejše veselje.“

„Kaj pa je rekel vitez temnega obraza, ljuba?“

„Zarotil se je, da se mora maščevati prej ali pozneje“, reče Lavra, in groza jo strese, ko se spomni hudobno sevajočih oči Marijinega svaka.

„Bodi pametna, pa zabi teh besed. Saj veš, da ljudje, ki si ne morejo drugače pomagati, in svojim željam zadovoljiti, srd svoj s tim tolažijo, da žugajo in proté celemu svetu. Zabi Vovka in njegovih praznih besed!“ prosi Marija.

Ker je pot veselo družbo vodil blizo Dvora mimo, je Stanislav prisilil celo svatovšnjo, da se je radovala en dan v gradu Vitovega prijatelja. Potem so se vzdignili dalje na Dolenjsko, in Stanislav z Marijo je tudi moral ž njimi na pot, ki je polna šal in veselja.

Mrak se dela in mesec je priplaval na obzorje. Ne minejo dve uri, ko bode v obilnej mesečini zagledala Lavra Visoko. Čez ta grič še morajo priti in prikazal se jim bode razsvitljeni grad. Lavra se ozira po okolici, ki se v luninem svitu prostira pred njo, petje jej doni na uho. Blizo voza jašeta skupaj presrečni Vit, in enako srečni stric Gregor. Cesta vodi zdaj navzgor; na obeh straneh se širi lepa, gosta šuma. Počasi se premika vrsta potnikov naprej, ker je pot nekoliko strma. Črn oblačič zakrije mesec, da tema obda našo družbo.

Pok! — Pok! — zagrmi v istem trenotku od vsake strani iz lesa, in Vitov in stricev konj omahne in pade na tla, in s konjema jezdarca. Vražji smeh se začuje iz lesovja; krik nastane in velika zmešnjava.

„Vit! Stric!“ zavpije Lavra, in omedlevša pade v blazine nazaj.

A satanska hudobija je spodletela. Mesec stopi iz oblaka, in v njegovem svitu se vidi, da sta se Vit in stric Gregor ravnokar izmotala izpod konjev. Hudobneža vitez Vovk in njegov pomagač Lukež, sta slabo zadela, ker se je bil mesec skril za oblak. Vendar sta menila, da sta dosegla svoj namen, ter se spustila v beg. Nikdo ni mislil v prvem strahu pognati za njima. Le konja sta, smrtno ranjena, končala življenje.

Na vrhu gričevem je mala planjava, prost kraj. Zraven ceste stoji visok, rudeč križ, znamenje našega odrešenja. Okoli križa kleči in glasno moli vsa družba, namenjena na Visoko. Vroča molitev puhti iz vsakega srca in hvaležna solza igra v Lavrinem očesu: Hvala in slava Ti, Oče nebeški!

Čudno! Ko je odmolila družba in se podala naprej, polnilo je še veče veselje vsim srca, kakor pred prigodkom v lesu. Petje se je začelo glasiti v dol in zdajci se začujó pesmi od vsih strani; ljudje spoznajo, da se Vit vrača z mlado ženo na Visoko, ter mu pesmi pevajo v pozdrav.

Pred njimi se zasveti Visoko!

Vit je bil toraj grajščak na Visokem. Dolenjska stran ima mnogo lepih krajev, pa lepšega ni, kakor okoli tedanjega Vitovega gradú. Človek kaj rad gleda po okolici lepega pomladnega dné iz kakega griča. Prelepi razgled pa je bil iz Visokega, ko so drugo jutro po veselem prihodu Vitovi prijatelji in spremljevavci z Lavro občudovali krasni svet okoli gradu. Proti zahodu molé visoke goré v čisti zrak; vrhovi so še s snegom pokriti in se čarobno v solncu bliščé. Kakor ogromen zid varujio te gore mično dolino, ki se širi pred gledavcem. Srebrn trak se vije bistra rečica skoti njo, izvirajoča tamo v gorah; čista, kakor postrvino oko, goni svoje male valove proti vzhodu in zlato solnce se ziblje v nji. Kakor da bi ne hotela rada zapustiti te ljube dolinice, teka sem ter tje skozi temne loge, skozi in mimo belih vasi. Ozrimo se na desno ali levo, ali pogledamo proti vzhodu, moramo reči, da je blažen ta kraj. Kako se vzdigujio po malem iz doline lahkotni griči, in iz tih gričev se odmeva slovensko petje! Na njih raste toliko čislano rudeče vino in zdaj, spomladi, vse mrgoli v vinogradih pridnih delavcev. Veselje se je razlegalo po tih gričih od nekdaj, in se bode, dokler jih bo Slovenec obdeloval. Nad griče pa se dviga ponosno Visoko, lepi Vitov grad.

Na Visokem je trajalo veselje več dni. Vedno so prihajali okoličani, pozdravljat mlado gospo, o kterej se je zdajci razvedlo okoli Visokega, kako so jo Ljubljančanje radi imeli, in kako je dobrega srca. Veselje je med ljudmi prikipelo do vrha, ko so zaznali, da ostane Lavrin stric, duhovnik Gregor na Visokem in da bode toraj okolica imela svojega dušnega pastirja; kajti tistih časov je bilo težko duhovnov dobiti.

V celem prostornem gradu je bilo polno radovajočih se ljudi. V obojih dvorih so bile postavljene mize, za ktere je smel vsakdo, ki je prišel na Visoko. In mize so nosile obilo mikavnih stvari, in Vitovi sluge so pridno stregli s priljubljeno domačo kapljico, da se je vedno veča radost vnemala v srcih. Tudi pred gradom, kjer je bilo mnogo prostora, so se vsedavali okoli lipe, ter napivali zdravice Vitu in lepej Lavri. Večkrat prideta grajščak in tudi Lavra ter stopata med veselimi ljudmi okoli, pogovarjaje se tu in tamo. In vsaka beseda, ki jo mlada gospa izgovori, je množici tako všečna in ljubeznjiva, da je prehvaliti ne more in se radostni klici odmevajo v nebo. Kedar kdo zdravico izreče ljubeznivej, prijaznej gospôdi, zagrmi po vsem gradu:

„Živela Lavra! Živel Vit!“

Pred gradom na trati osnujio narodni ples pri narodnem petji. Ko si odpočijio od viharnega plesa, zopet pojo narodne pesmi, kakor tisto:

Stoji, stoji tam lipica
Pod lipo hladna senčica;
Pod lipo miza kamnata,
Na štiri ogle rezana.

In starejši možjé so tudi poskušali pevati med seboj, veseli med veselo mladino in smeha je bilo obilo, ko je prileten možek z rudečkastim nosom prav dobro zapel:

En starček je bil,
Je vince rad pil;
Ko je kupico popil,
Je pa drugo nalil.

Navdušenje za Vita in gospo njegovo je bilo od ure do ure veče. Z živo pohvalo je nekdo dalje časa govoril, da je za takega ljudomilega grajščaka, kakor je Vit, pripravljena vsa okolica vse darovati, tudi o času potrebe umreti. Vsi, ki zmorejo nositi orožje, pojdejo ž njim v boj! In kmalu se je pričela popevati bojna pesem in sablje so se blesketale v solncu:

Moja svetla sabljica
Bo zdaj moja ljubica,
Ta me bo objemala,
Da bo kri se vlivala.

Moja svetla pušica
Bo pa moja ženica,
Kogar ona položi,
Nihče njega ne zbudi.

Prav norčavo je poskakoval mlad mož, o kterem nikdo ni vedel, kdo da je in od kod. Obnašal se je, kakor da bi bil izrečito povabljen na Visoko, delat burke. Ako ga je kdo prašal, kako mu je imé, je zavpil, da so ga Lukeža krstili, in mnogokrat pel s šaljivim obrazom:

Nikolj ne bom pozabil
Očeta svojega,
Ki zmiraj me je vabil:
Sin! pit ga pojdiva!

Pa Lukež Vohač, ki je bil ta norčavec, je sčasom prehudo začel divjati in nazadnje se kregal s služabniki. Ko ga redovatelj Jurko, Vitov strežaj, zastonj opominja, naj bode mirneji in Lukež še grozneje vpije, potisne ga Jurko iz Visokega.

Pobiraje se na strmem potu Lukež pesti dela proti veselemu gradu.

V. Nasprotna brata.

Primi celov, zemlja mila,
Primi srce moje v dar,
Da bi vedno matka bila,
Nepozabljena nikdar!

R. Razlag.

„Kaj da vendar Lukeža tako dolgo ni iz Visokega?“ se pogosto vpraša Vitez Vovk, ker mu je samemu v Zavrhu dolg čas in ker ga že silna radovednost žene, kako so reči na Visokem. Lukež se je bil podal na Vitov grad, da bi se sam prepričal, koliko zmešnjave sta storila on in vitez v Lavrino življenje, ker sta jej podrla moža in strica v prah. Pa dolgo mora čakati vitez, da Lukež pride v Zavrh nazaj.

Na videz truden prijaše vendar Vohač nekega večera ter se nevtegoma poda v vitezove sobe. Smeh sili Lukež in gnjev ga tlači zajedno.

„Pa moj Lukež, kaj se tako nenavadno kislo držiš?“ ga urno nagovori Vovk, ter svitle male oči pazljivo vpré v njega, hoteč Lukežu brati iz obraza dobre ali slabe novice.

„Gospod, ob pamet pridem, ob vso pamet, prej kakor vam vse dopovem. Menim, da se nisva rodila srečnega dné,“ izdihuje Vohač ter išče, kamo bi se vsedel.

„Kaj? Povedi! Kako je na Visokem?“ sili Vovk in potegne vpehanega Lukeža k sebi na stol. „Kako je na Visokem? To najprej hočem slišati.“

„Kako je na Visokem?“ ponavlja vprašanje zviti Lukež. „Ravno tako, kakor si vi ne želite. Vrag se z nama igra, kajti vedite, — pa vsaj me tako grozno ne gledite! — konja sva postrelila, ne pa Vita in strica Lavrinega! Pri tem takem bi pa naj človek ne prišel ob pamet?“

„Kaj praviš, kaj? Lažeš!“ kriči Vovk, da Lukež strahoma vstane ter nekaj korakov odstopi. „Nisem videl pasti oba,“ divjá vitez dalje, „nisem čul vpitja, Lukež, in ti praviš, da to ni res?“

„Jaz sem tudi videl pasti oba, vitez, namreč konja, jezdarcema pa nisva lasú ne zakrivila. Saj imam zdrave oči, in sem bil dva dni zdaj na prijaznem Visokem, ter imel dosti časa se prepričati, da sta Vit in stric Gregor tako zdrava kakor vi ali jaz, vesela pa tisočkrat več. Še jaz sem bil, ne bodite hudi, na Visokem vesel ter tamo kratek čas užival, dokler me niso potirali skozi grajska vrata zavoljo neke malenkosti, da sem si komaj zaceljena kolena zopet odrl. Za to sem pa obljubo storil, da se znosim nad komur le mogoče na Visokem za tako prijazno ravnanje z mojo osebo. Posebno mi je v spominu ostal ošabni Jurko, nekakov prvak Vitovih hlapcev; njegovih pesti ne bom pozabil. — Pa da vam rečem, tako veselje je kraljevalo na Visokem, toliko ljudstva, toliko plesa in petja, in grad tako imenitno okinčan, da —“

„Molči, pa se poberi!“ zagrmi razkačeni vitez, ter z roko vdari po mizi. Vohač se namuzne ter tiho izgine izpred oči svojega ljutega gospoda.

Vitez odpre okno, da si vroče čelo ohladí v nočnem zraku. Nasloni se ter gleda v tiho, mirno noč. Zdaj pride mesec na malo obzorje nad Zavrhom in obsije Vovkovo lice, ktero se je zeló spremenilo jeze in srda. Krv mu sili v glavo, srce viharno bije, kakor da bi hotelo razgnati prsa. Da je črna tema, videlo bi se jasno svetiti vitezevo oko.

„Ti prokleti mesec!“ škriplje Vovk in pesti dela proti nedolžnej luni, ki mirno sveti v hrib in dol. „Ravno, ko hočeva vstreliti, se skrije, ravno tedaj! In se ne drži, kakor da bi me zdaj zasmehovala? Oj ti!“ —

Okno zatelebne zopet ter se poda spat, pa spanje beži od njega, še le proti jutru malo zatisne oči, in ko ga beli dan prebudi, prva beseda mu je kletev, da mu je spodletela zlobna namera.

Vohač stopi v sobo. „Ako kaj smem govoriti, vam to-le naznanjam: Vaš gospod brat vas je prišel obiskat! Stanislav iz Dvora je tu! Stanislav je tudi bil na Visokem, in še kako dobre volje!“

„Bodi mi tih o Visokem, ako hočeš, da ti glave ne strem. Kaj pa Stanislav hoče? Le naj pride, sem radoveden, kaj bode prinesel. Že dolgo nisva govorila. To je brat!“ —

Pri zadnjih besedah stopi Stanislav v sobo. Brata si zdaj stojita nasproti.

V Dvoru sta se rodila oba; Vovk je leto in nekaj stareji. Ista mati ju je dojila, isti oče ju pestoval, a vendar svet ni videl različnejših bratov, kakor sta bila Vovk in Stanislav. Različna sta si bila po duši in telesu. Vovk je mala, slabeja postava proti visokemu, krepkemu Stanislavu. Kakor je moško in odprto Stanislajevo oko, tako nemirno se suče Vovkovo, skušajoče se skriti za gostimi obrvi. In kako različno je še le bilo njuno dušno življenje! Kako nasprotna sta si bila v svojih mislih in djanjih od mladih nog! Vedno se je razlegal krik po Dvoru in okoli Dvora, in ako si poprašal, kdo ga dela, vsakdo ti je odgovarjal: Mali, poredni Vovk. Ako je kdaj Stanislav bornemu dečku podaril svoj kos kruha, gotovo je Vovk kje reveža, ki se je že kruha veselil, pristregel, mu iztrgal kos ter ga še povrh naklestil. Roditelja sta poskušala vse, da bi poredneža zboljšala, pa vse je bilo bob ob steno. Nikde pa ni znal mladega Vovka huje razjeziti, kakor da je omenil dobrega, pridnega Stanislava.

Ko je Vovk odrastel, ostal si je enak, le da je še zoprneje se obnašal. Bil je prava kuga, kakor se pravi, za Dvor. Oča je bil večnega vrišča in prepira sit, ter želel sinu od sebe, kajti Vovk se je včasih hudo pregrešil zoper otroške dolžnosti. Pride nekdaj čudni sin Vovk domu ter naravnost stopi pred očeta. Kje da se je potepal pretekle dni, za to ni smel nikdo poprašati, tudi oča ne. Temu je le kratko razložil, da si želi samotni Zavrh in da mu ga naj oča, ako mu je ljub mir, prej ko mogoče kupi. Očetu je bil ljubši mir, kakor denar, in toraj je kupil Zavrh od dosedanjih, v slabem glasu stoječih posestnikov za porednega Vovka. Mladi vitez Vovk še slovesa ni vzel od roditeljev ali od brata, samo potuhnjenemu Vohaču je mignil, pa sta odjezdila v Zavrh.

Obiskal ni več rojstnega Dvora; še tedaj ni vtegnil priti, ko mu je mati umrla, dasitudi ga nič ni zadržavalo. V Ljubljani se je včasih prikazal, pa gotovo tedaj ne, ko se je zbirala moška mladina, da jo vdari proti sovražniku. Ljudje so tudi pravili, da se izogiba cerkev, kakor hudič križa, ter ga imenovali „črnega viteza,“ morebiti tudi zavoljo njegovega zatemnelega Zavrha. Zgodilo se je vsled takih in enakih Vovkovih lastnosti, da ni bilo človeka najti, ki bi „črnega viteza“ vsaj po imenu ne poznal, pa čislal ga ni nihče, ljubil še manj; in ker je vitez to čutil marsikaterokrat, začel je misliti, da ga svet sovraži in po krivici, ter duhtal v svojem Zavrhu z Lukežem, kako povrniti to sovraštvo vsemu svetu.

Hudobni ljudje sovražijo vsakega dobrega človeka. Ako je kdo proti Vovku govoril o njegovem bratu Stanislavu, videla se je jeza vitezu na obrazu; in še bolj je črtil dobrega brata, kedar je čul pripovedovati, kako se je Stanislav tu ali tamo slavno obnašal. Vsikdar se je zdelo Vovku pri takih priložnostih, da mu vse to ljudje nalašč na ušesa vežejo, kakor da bi hoteli reči: Glej ti vitez Vovk, ti si pa tak malopridnež! Enako kakor brata je črtel druge poštene možake, kakor Herbarta Turjaškega, Vita, strica Gregorja in druge. —

Nasprotna brata si toraj zdaj stojita nasproti.

„Da si mi zdrav, brate!“ spregovori prijazno Stanislav ter Vovku desnico poda. „Ker tebe ni nikdar v Dvor, pridem jaz v Zavrh.“

„To je lepo, Stanislav, da me obiščeš! Bil si pač vedno dobri Stanislav!“ Tako odvrača vitez Vovk s komaj prikritim gnjevom. „Vendar kako je to, da si tako shujšal, odkar sva se zadnjikrat videla?“

„Vidiš, da se na palico opiram. To sem prinesel iz zadnjega boja domú. V vojski, v kterej sem bil z Vitom, me je zadela turška pušica v desno stegno ter me neznatno skoraj ranila, pa pušica je bila ostrupena. Toraj hujšam, dragi moj brat. Rana ne celi, in strup se počasi širi po vsem telesu, in prej kakor pride zopet pomlad, bom počival pri svojih prednikih.“

„Kaj govoriš? Ti umrl? Kaj še!“ naglo poreče Vovk; lice se mu zasveti, kakor da bi ga vesel čut prešinil. „Jaz, jaz, ki toliko trpim, jaz prej nego ti!“

„Saj ti je znan učeni Milvanus v Ljubljani. On, ki za vsako bolezen zdravila vé, on mi je naravnost povedal, da ni leka za-me, da se naj pripravim za odhod iz tega svetá. Sam dobro čutim, kako pešajo moči od dné do dné; prepričan sem, da ima Milvanus pravo. Jaz, ki sem že mnogokrat smrti gledal v oči, se je tudi zdaj ne bojim. S teboj pa bi se rad še kaj pogovoril, prej kakor odbije zadnja ura, rad bi te to in to prosil.“

„Prosim te naj jaz, ne govóri tako, Stanislav!“ opominja Vovk z ginljivim glasom, vendar težko zadušuje veselje, ki se mu je vnelo v hudobnem srcu.

Sedeta k mizi in Lukež donese zlatega vina, da trkneta na zdravje.

„Prvo je,“ prične Stanislav, „moj ljubi brat, da me nehaš mrzeti, me sovražiti; da mi odpustiš iz srca, ako sem kaj zakrivil zoper te. Nerad bi šel iz sveta, da ne bi se z bratom spravil.“

„Pusti to, Stanislav, pusti! Jaz ne gojim nikakove jeze zoper tebe, ako tudi se res nisva nikoli posebno dobro imela. Kaj jaz morem za to, da nisem tako mehkega, rekel bi, tako prikupnega značaja, kakor ti? Kaj jaz morem za to, da nisem od matere narave tako obdarovan, kakor drugi ljudje? Ako sem pa v premoženju malo prikrajšan, nič ne dé; še lahko živim. Pa, Stanislav, to, da nisi ne le rekel za-me dobre besede pri Lavrinem stricu, timveč menil, da Lavra ne sme v Zavrh, to ni bilo bratovsko od tebe, pa naj bode pozabljeno.“

„Ali Vovk, reči moraš sam, da Lavra ni hotela vedeti nič o tem, da bi postala tvoja žena. Kdo bi jo toraj silil v zvezo, za katero ne mara. Stric Gregor? Tudi nima take oblasti. In le pomisli, — saj smem odkritosrčno govoriti, — le pomisli, kako se je začelo govoriti o tebi, ker se nikdar, nikdar nisi podal zoper naše sovražnike, ki na vsih stranéh prežajo, kako bi nas zatrli. Vsakdo že praša, čemu nosi vitez Vovk meč?“

„Nosim meč,“ odvrne nekoliko srdito Vovk, „da branim samega sebe, ako me kdo napade; nosim meč, ker imam pravico, ker sem vitez. Pa nikdar ne pričakuj, Stanislav, da bi se jaz za druge ljudi kedaj v nevarnost podajal. Kaj imaš ti zdaj od tega, da si se dal Turkom raniti? Ostal bi bil doma in si ohranil zdravje!“

„Kedar kliče domovina — —“

„A kaj domovina!“ seže Vovk naglo v besedo. „Ta reč se že tako, da naravnost rečem, neumno rabi, da se mi v resnici gnjusi, ker se vedno ropota o domovini.“

„Beseda domovina ni ti mila, Vovk?“ popraša Stanislav.

„Ne vem, kako bi se to moglo zgoditi, ker me le hoče jeza zgrabiti, kadar čujem to besedo. Domovina! Kaj je to? In Lavrin stric je še nekdaj rekel celó pobožno: „Naša lepa slovenska domovina! — Bi se naj človek ne jezil ali vsaj smejal, ko čuje tako žvekanje? Kaj, Stanislav?“

„Najboljši ljudje, ki so se kedaj rodili v svet, so goreli za domovino, in moj brat bi se ne prišteval rad tim ljudem? Najslavnejši pesniki vsih časov so najkrasnejše pesmi zlagali o domovini ter povdarjali, da je slavno in sladko umreti za njo! In ti Vovk bi domovine ne ljubil, ne bil pripravljen žrtvovati kaj za njo?“

„Naj ti nekaj rečem, Stanislav. Tisti ljudje, ki so kvasili, da je neizrečeno sladko in slavno umreti za domovino, ravno tisti ljudje so radi pobirali peté pred sovražniki, in še mojstri so bili v tem. Možaki take baže, kakor je stari rimljanski Horac, mi ne dokažejo nič. Če se ne motim, se ravno ta Horac prizadeva v nekej pesmi mladini natvezati, češ kako je sladko in slavno umreti za domovino; isti Horac nam pa v drugi pesmi brezsramno pripoveda, kako jo je vlil pred sovražniki nekdaj. In pravo je imel, da se jim ni dal posekati.“

„Ako kdo pobegne pred sovražniki, kar se je tudi že zgodilo, in se še bode, zamore to tebi povod biti, da se domovine s celim srcem ne okleneš? Je še kteri narod beg kot slavno delo poveličeval? Si ni ves svet v tem ene misli, da je slavneja smrt v hrumu ljutega boja, kakor dolgo življenje, pridobljeno morebiti po sramotnem begu? Ako je ves svet tega prepričanja, da je človekova dolžnost ljubiti domovino in to ljubezen tudi o potrebi v djanju pokazati, se hočeš ti, Vovk, tako ponižati, in ogrditi, da bi si upal reči: „Jaz ne maram za domovino?“

„Jaz nimam, jaz ne poznam domovine,“ kratko odvrne Vovk.

„Vsak človek ima svojo domovino, toraj tudi ti. To je tista draga dežela, v kterej se človek rodi, v katerej toliko rad živi; tista mila zemlja, v kterej si kedaj počivati želí. Le vprašaj nesrečneža, kterega so nevgodne razmere pregnale iz domovine, če ne misli vedno na njo, če mu ne koprni srce po njej. Solza mu kane iz žalnega očesa na lice, ako pride gotova vest, da ne bode v domačej zemlji prostorčka, kjer bi mogle počivati njegove kostí. Na tujem ne čuje sladkega jezika, kterega glasovi so mu v zibelki prvokrat doneli na uho; v kterem je klicati začel mater in očeta, sestrice in brate; v kterem je molil prvo molitvico. In v domovini so si vsi bratje in sestre, ker govoré tisti jezik, ker jih veže tista zemlja, tisto podnebje. Vovk, ti zamoreš doma ostati, ko pridere sovražnik in tepta po tej ljubej domovini, jo pustoši, in razdira? Ti zamoreš doma ostati, ter ne pomagati in ubraniti, da sovražnik tvojih rojakov ne grabi in goni v krvavo sužnost? To ti zamoreš, Vovk? In vest ti zamore reči, da se nisi pregrešil zoper važno dolžnost? Ni res, ne, Vovk, da bi ti včasih vest ne očitala, da bi te ne gnala nikdar v vrsto srčnih braniteljev domovine! In dalje; ako v tej ljubej deželi ti in tvoji rojaki slovenski jezik govoré, zakaj bi ne rekel, da ti je domovina slovenska? Da je lepa, krasna in mila, moraš sam priznati. Kdo bi toraj ponosno ne rekel: Naša lepa slovenska domovina! Kdo bi je ne ljubil, zanjo ne delal, ne žrtvoval za lepo slovensko domovino!“

„Pusti to, Stanislav; znano ti je, da jaz takih reči nikdar nisem razumeti — hotel. Kaj meni mari za slovensko domovino! To so samo take besede in ti boš med našimi plemenitaši skoraj sam s svojo slovensko domovino.“

„Ne, nisem sam te misli, dragi moj; mnogo jih enako misli, kakor jaz. Ako bi pa tudi kedaj to mišljenje, to prepričanje o našej domovini, o našem slovenskem jeziku, o naših domačih šegah med plemstvom izginilo, na večno ne bode spalo, zopet pride čas, ko bode ogrevalo in navduševalo vsa srca. Če si tudi ne bode popolnoma svest ta ali uni te domoljubne misli, v djanju nikdar ne bode manjkalo domovini sinov, ki jo bodo branili z roko ali z umom; ki bodo širili ljubezen do nje, širili slavo njeno po svetu; ki bodo v čislih imeli domovino, ktero so nam izročili, jezik, kterega so govorili, vero, v kterej so nas odgojili naši očetje. Brez skrbi bi umrl, samo da bi zamogel poprej svojega sina v tih načelih utrditi, to trojno ljubezen vsaditi mu v srce: Ljubezen do doma, ljubezen do naroda, ljubezen do vere!“

„Meni je to geslo ni kar nič vredno,“ povzame Vovk. „Domovina! Doma sem lahko povsodi, saj je svet velik. Narod! Kaj je na enem človeku ležeče? Če jaz nič nočem vedeti o svojem narodu, če jaz nič ne delam zanj-ga, kaj za to? In vera, vera! Koliko je ver na svetu, nasprotnih, manj ali bolj neumnih! Moja je ta, da nobene nimam.“ —

Dolgo sta se tako brata pričkala in prepirala, zjediniti se sevéda nista mogla. Na enej strani srce, ki bije za vse, kar je dobro in lepo v blagem pomenu; na drugej pa srce, v kterem že ni poštenega čuta več, v ktero so se ugnezdile nizke strasti, noseče slab sad.

Stanislav vzame slovo od sebi toliko različnega brata. Danes je šele izvedel, kako daleč sta narazen.

„Toraj se ločiva, ne kot nasprotnika, kot ljubeča se brata!“ pravi Stanislav, roko podajaje.

„Če tudi jaz na ogled ne nosim in postavljam svoje ljubezni, ne misli nikdar, moj Stanislav, da bi je ne imel v srcu. Če sva tudi raznega značaja, brati si ostaneva vendar-le.“

„To tudi, Vovk: Stoj na strani mojej Mariji, kedar mene več ne bo. Pomagaj jej, svetuj jej, tolaži jo. Vdova potrebuje podpore. Glej na to, da se Milan tako izredí, da bo čast delal svojemu stanu.“

„Tvoje želje hočem, kakor je bratu spodobno, izpolniti; bodi prepričan. Koliko je že star tvoj Milan?“

„Tri leta in nekaj čez. Brhek dečko je, da ga je veselje gledati in njegov ded, najin oča, me vedno naganja, naj mu unuka pošljem za nekoliko časa. Kadar bode trgatev, tedaj.“ —

Brata se poljubita. Blizo s takim občutkom je Vovk svojega brata objel ter stisnil na prsa, kakor nekdaj na vrtu Getzemanskem glasoviti Judež svojega Gospoda.

Stanislav se je že davno odpeljal, pa Vovk še vedno tamo stoji, kjer sta se ločila ter gleda po cesti, po kterej je oddrdral bratov voz. Kaj neki tako strupeno gleda? Kaj mu je sicer bledi obraz ožarel? Zdaj mrmra nerazumljive besede, zdaj s pestjo žuga za onim, kterega je ravno poprej poljubil. Začne si roke méti ter se glasno smeji, gledajoč še vedno za davno izginolim bratom.

„Le umri, Stanislav! Prej ko vgasneš, bolje je. Lahkeje bom dihal, ko zvem, da te ni več. Ha! Stanislava ni več! Sladka misel! Kako sladka še le bode resnica! Dokler še živi, dozdeva se mi vedno, da stoji za menoj ter gleda na vsako mojo stopinjo. Še v spanji se mi prikaže brat, očitaje mi, češ da se viteško ne obnašam. Zakaj bi jaz nikdar ne imel mirú? Toraj le umri, kmalo umri, Stanislav! — Pa kako bi bilo to? Kako bi se dal Dvor, v kterem zdaj Stanislav kraljuje, spraviti v mojo last? Dvor je lepše posestvo, kot ta-le Zavrh; to se ne da tajiti. Zavrh in Dvor, oboje bi rad imel. Po smrti Stanislajevej kaj ko bi jaz bil varuh malega Milana? Deček bi kmalo šel za očetom; za to bi že jaz skrbel. Pa vdova? Kaj počnem ž njo? Lukež Vohač je zvita buča, to se ne da odreči; on mi bo pomagal pri tih težkih vprašanjih, on mnogokrat pravo zadene. To pa je moj sklep: Milana ti hočem izrediti, Stanislav, pa nekoliko drugače, kakor sam želiš! Ha! Ha! Kje si, Vohač?“ —

Pa Vohač se ni dal priklicati. Kedar je imel svoje muhe, ni prišel na dan za veli svet. Najbrže se je v kri velikem sodu kratkočasil s tim, da je štel, koliko kupic vina ima človek zadosti, da si žejo dobro pogasi. Lukež je to že mnogokrat skušal izvedeti; štel je, da je marsikdaj prištel do dvajset, trideset in še več, pa do konca še nikdar ni bil prišel. Toraj se je tolažil rekoč, da se njegova žeja ugasiti ne da.

Čez nekaj dni ga vendar vjame vitez Vovk.

„Ti si nehvaležen, Lukež, da ti povem. Kedar te hočem imeti, te ni! Hočeš, da se ločiva?“

„Da mi ne morete nič očitati, vam samo rečem, da sem bil minule dni hudo bolan, saj se mi mora poznati; in kar se ločitve tiče, vas prosim samo ziniti besedici: Idi, Lukež! in Lukež bode zdajci odšel.“ Prepričan, da vitez ne more brez njega obstati, je Lukež pogosto tako ošabno govoril. „No, Vohač, ti si pa resnično bolan, umiri se, ter vzemi tega zdravila!“ S temi besedami potisne polno kupico pred Lukež, ki se je tudi kmalo umiril in prav vesel postal.

Dolgo sta se pomenkovala skupaj, ter pridno prijemala za kozarce. Videti je bilo, da vitez sili v Lukeža, ki pa dolgo privoliti noče. — —

„Sto zlatov! Moja zadnja ponudba!“ zarenči vitez na zadnje.

„Vdariva!“ se odreže Vohač.

VI. Oporoka.

Zvezda se utrne —
In človeka črni pot ogrne,
Poleg njega zvesta duša joka,
Mrtvega na pare deva,
V solzah omedleva.

Fr. Cegnar.

Iz pustega Zavrha hajdimo pogledat v prijaznejši Dvor, Stanislavovo posestvo. Ni tako skrit Stanislavov Dvor med pustimi gorami, kakor Vovkov gradič. Lepa rodovita dolina se širi od Slavinih bregov na dolenjskej strani; semtertje so raztreseni logi in pašniki, njive in senožeti, prašna in nasejana polja. Proti zahodu, kjer se začenjajo vzdigovati griči in vrsta večih in manjših hribov, stoji na koncu doline na malej višini Stanislavov Dvor. Daljša stran na četiri ogle zidanega gradu je obrnjena proti vzhodu in iz pomolja prvega nadstropja se lehko pregleda cela mična dolina notri tje do zelene Save; in iz štajerske strani se v solncu blišči sèm Sevniški grad in trg pod njim. Ako o primernem času stopimo skozi glavna vrata v veliki dvor, kterega obdajajo četiri strani gradú, začudi se naše oko nad lepoto okusno razdeljenega vrta; tukaj rože rade cveté, ker so varne pred hudimi vetrovi in jih hladi v poletnih solnčnik žarkih dobrodejni dež, kterega siplje stari vrtnar na svoje gojenke. Skozi zahodno grajsko stran pridemo v drug vrt, ki druži v sebi ne le, kar je očesu dopadljivo in lepo, timveč tudi druga koristna zelišča, jedilna in zdravilna. Kdor hoče poletnej vročini uiti, naj se vsede v hišico na koncu vrta, ali pa naj zapusti vrt in stopa navzgor hribovja, v gosto senco ljubodišečih jelk. — Gotovo, Dvor je lepo, prijazno ležeče posestvo. Srečni ljudje, ki prebivajo v zalem Dvoru!

Srečni ljudje? V bliščečih gradovih tudi ne vlada vedna radost, tudi ne prebiva nepopačena zadovoljnost. Tudi v njih z zlatom okinčane sobane se prikrade večkrat, kakor preprosti človek mislil, neizmerna žalost ter na videz srečne prebivavce toliko občudovanega gradú sili, da točijo najgrenkejše solze! V bornej hišici še veči del sreča prebiva.

Minula je prijetna pomlad, prešlo poletje s svojimi hudimi urami in jesen se že bliža svojemu koncu. V Dvorskih vrtovih ni rožice več, vse so pomorili mrzli vetrovi, ki so prevzeli vladarstvo, ter pregnali še podleske iz zapuščenih travnikov, nemudoma tergajo zadnja peresca od nekdaj tako oživljenih vej.

Prebivajo v zalem Dvoru srečni ljudje?

Črna noč pokriva grad in njegovo okolico. Ljuto se tepejo vetrovi okoli prostornega poslopja. Od hribov se čuje mogočen hrum, kajti vihar stresa lesovje. Grozno drvi Sava, in vzburkani valovi besnijo hrupeči proti sestri Donavi. Dež lije, kakor da bi se bilo pretrgalo nebo; silen vihar ga goni in bije na dvorske zidove ter skuša ulomiti šipe v oknih. Temen je ves grad, le eno okno na zahodnem koncu južne strani je slabo razsvitljeno. Zdaj se vidi luč; od okna do okna se pomika naprej do vzhodnega konca omenjene južne strani. Odtodi zopet hiti naprej na vzhodnej strani do srede. Tu obstoji. Pol okna se odpre. Hudi vihar, ne tepi dežja v bledi, skrbipolni obraz! Vsmili, grozovitnik, vsmili se, ter ne metaj težkih kapelj v nežne, solzne oči, ki hoté predreti črno noč! Molči vsaj nekaj trenotkov, da začuje uboga gospa toliko zaželjenega ropota, kopit! A ti, vihar, si neusmiljen, le dalje bučiš! Ni ti mari za potnika, ni ti mari za materno srcé, ki hoče počiti prevelike bridkosti!

Zopet hiti luč nazaj od okna do okna na konec južne strani in mlada bleda gospa tiho stopi v malo razsvetljeno sobo k postelji ter z neizrekljivo žalostjo pogleda na bolnika, ki zdaj mirno spi. Poklekne k postelji, prime bolnika za roko in išče žilo; — počasi bije, vedno bolj počasi, in zdravnik je rekel, da, ako se to zgodi po noči, bolnik ne bode ure čez polnoči živel; in zdaj že celo uro slabeje bije najdražja srce, in poprej kakor udari eno po polnoči, bode nehalo biti po redno. Oklene se hladne bolnikove roke, nagne glavo in obilne solze tekó na-njo, na roko predragega moža.

So v zalem Dvoru srečni ljudje? —

Bolnik odpre trudne oči in proseč jih vpre v plakajoče lice svoje sopruge.

„Ne plakaj, moja Marija, ne plakaj! Prosim te, ne plakaj, saj me ljubiš! — Milana še ni domu?“

Tiho, lagano govori; oči se zopet odpró.

Uboga Marija! Kolikokrat je že hitela na sprednjo vzhodno stran ter razbeleno čelo silila v poznojesenski siloviti vihar! Kolikokrat je že vpirala oči na cesto, ki vodi proti Dvoru, da bi videla, jaše-li kdo proti gradu, da bi vsaj slišala kakšen ropot! Ničesar ne more videti, kakor neusmiljeno, črno, temno noč, ne slišati, kakor razuzdano tuljenje borečih se vetrov.

In vendar njegova najvročejša želja je, da še enokrat vidi sinú, da še enokrat objame Milana ter mu zadnji očetov poljub vtisne na mlado cveteče lice. Pa Milana še ni, Bog vé, če še dospè o pravem času.

Stanislav, Vovkov brat, je bil spomladi rekel, da ni več dolga nit njegovega življenja; in žalibože, resnico je govoril. Moči so pojemale v enomer, ostrupljena je že skoro vsa krv, in kar je še dobre in zdrave, ta ne zamore povrniti zdravja. Stanislav je na pragu v večnost, pripravljen napraviti zadnjo važno stopinjo. Stric Gregor je bil v Dvoru, še ni dolgo; tudi njegov prijatelj Vit je bil prišel iz Visokega poslovit se od tovariša vojskinega. Vse je v redu, le svojega Milana bi še rad dobil Stantslav pred oči.

Danes zvečer bi že bil moral dospeti z Milanom oskrbnik Tomaž, najzvestejši služabnik v Dvoru. En dan je do deda, eden nazaj; pred dvema dneva pa je odjezdil, da bi Milana prinesel umirajočemu očetu, in še ga ni! —

„Še ni Milana?“ je bil rekel Stanislav. Ljubezen zamore vse premagati. Marija vstane od postelje, si otrne solze in naglo stopa pa stopnicah v družinsko izbo, kjer vsi klečé, moleči za svojega gospoda. Plak zaženó, videti vjokani, trpeči obraz Milanove matere, že tretjo noč ni prišlo spanje na njene trudne oči.

„Ni nikdo še ničesar čul, da bi se bližal Tomaž?“ popraša žalostna gospa. — Nikdo si ne upa odgovoriti. —

„Nič nismo čuli, milostljiva, pa jaz pojdem tretjokrat Tomažu nasproti ter pridem le ž njim domu!“ Tako se čez nekoliko časa oglasi nekdo izmed hlapcev in izgovorivši izgine skozi vrata v temno noč.

Marija se poda zopet k Stanislavu.

„Mati božja! Zavetnica moja, tolažnica mila, ozri se, blaga, na-me!“ Tako izdihuje reva, stopaje po stopnicah navzgor. Zopet poklekne k postelji, vzame desnico bolnikovo v roke in plaka, kakor še nikdar ni plakala na svetu. To jo nekoliko umiri.

Stanislav se zopet zavé; vesel mu je obraz, in okó se mu mirno sveti, kakor iz boljšega svetá. Milo pogleda Marijo z nežnim smehljanjem, ter jej stisne roko.

„Še ni Milana? Gotovo si niso upali oča moj v takem času pustiti unuka na pot. Tako je. Imajo popolnoma prav. In ti moja mila?“

„Nehaj govoriti, nehaj, ker ti govorjenje dela bolečino, Stanislav!“ prosi žena.

„Oj ne, bolečine nobene ne čutim več; skoraj bi menil, da sem zdrav, tako dobro mi je. Lahko govorim, res. Naj toraj nekoliko s teboj, mila moja Marija, govorim, zdaj ko morem. — Vsedi se, draga, tu-sèm. — Ker me je Bog odločil, k sebi vzeti, ker te morebiti v kratkem zapustim, prosim te pri vsi ljubezni, ki bije v najinih srcih, ne žalostuj, Marija. Kdo bi se ustavljal Božjim naredbam, kdo zoper nje godrnjal? Jaz pojdem v boljši svet, in ker vem, da me iskreno ljubiš, mi to privoščiš. Za malo časa le sva ločena. Ti tudi prideš za menoj v one blažene kraje, kjer ne bova več ločena, Marija! Tamo ne bova več ločena! Tamo, kjer ni bolezni, ne trpljenja, ne žalosti, ne solz; tamo, kjer naji bode sprehajala neizrekljiva radost, naji obdajala neminljiva sreča, tamo ne bova več ločena! Toraj ne žalosti se, ako grem pred teboj v presrečni kraj. Varuj se za najinega Milana, čuj! Za Milana se varuj!“ —

Rahlo jo potegne k sebi, ter drago ženo poljubi.

In zopet brezi truda nadaljuje: „Vse je oskrbljeno, oporoka je tukaj na mizici. Ti gospodariš, dokler da Milan ne odrase; ti, nikdo drugi. Milan bo gotovo, kakor se dobremu sinu spodobi, dobro s teboj ravnal, sicer imaš odločeni del, da si lahko brez skrbi.“

„Uči najinega Milana ljubiti Boga čez vse, zvesto držati se svete vere, ter ljubiti in braniti svojo domovino do zadnjega diha.“ —

„Daj ta poljub Milanu; tako. Obljubi mi, da se ne žalostiš, ako se kmalo od tebe poslovim. — Veš, nikar ne žalosti se! — Večno ne bova ločena! — Bodi srečna, — Bog — bodi — s teboj — Marija!“ — — —

Mrtvaška sveča trepetaje sveti. V neizmernej bolečini moli bleda gospa glasno: „Verujem v Boga Očeta!“ Tudi Stanislav moli zraven; ustne se mu premikajo. In ko domoli hrabra Marija do: „V večno življenje, amen!“ nehalo je biti Stanislajevo srce, duša z velikim zaupanjem je stopila pred Sodnika. Vdova vstane, prekriža ljubljeni obraz, zatisne oči ter poljubi belo čelo.

Nato se omedlevša zgrudi na tla. —

Milana toraj Stanislav ni videl več. Res, da prijezdi v jutranjih urah oskrbnik Tomaž od deda na smrtno vspehanem konji. Živa duša si ga ne upa ogovoriti. Kje je Milan? Kaj da je Tomaž prišel brez Milana v Dvor? Kaj da tako žalostno gleda? —

Kakor hitro je prišel, poda se Tomaž v gornje izbe, povedat kako in kaj. Prvo je bilo, da pokliče pomoči omedlevšej gospi Mariji. Glasen jok se razlega po gradu, ko se razvé, da Stanislava ni več. Tomaž dopové starejim ženam, kako je silno skrbeti za gospo, da je prevelika žalost ne umori, nje, ki še cele svoje nesreče ne vé! Pri priči odjezdari hlapec na Visoko, naznanit žalostno dogodbo, drug se odpravi v Zavrh po brata Vovka.

Vihar proti jutru mine, oblaki izginejo in gosta jesenska megla se vzdigne, ko je pričelo solnce ogrevati. Zopet sije na zemljo v prijazni kraj okoli Dvora in gleda razdrtije, ki jih je napravil grozni vihar. Skuša tudi gledati skozi okno v grajsko kapelico, pa ne more, kajti črna zagrinjala odvračajo radovedno solnce. Mesto njegovih žarkov razsvitlja kapelico mnogo, mnogo sveč, razpostavljenih okoli odra, na kterega so položili Stanislava. Svitlo je, kakor pri dnevnej luči, v kapelici; v blesk voščenih sveč se sveti zlati križec v rokah umrlega junaka. Sladek mir je v njegovem licu, in zadnja misel na tem svetu morala mu je biti radostipolna, kajti smeh igra okoli bledih ustnic. Pred odrom je mizica, na njej pa razpelo in blagoslovljena voda; ljudje dohajajo, molit za mir in pokoj dobrega Stanislava in z rožmarinovo vejico škropé blagoslovljeno vodo na njegovo truplo.

Pride stric Gregor, pride Vit in Lavra, tudi Vovk ne izostane. Vse se je podalo že iz kapelice, samo Vovk je še v njej, pred svojim mrtvim bratom. Li moli? Kaj še! Vitez Vovk ne moli. H komu bi molil, ker Boga ne spozna. Mu-li mrtvi brat oznanuje, da je Bog, plačnik dobrega in hudega? Nekaj vendar vitez šepeta, z glavo kima, še celó roko položi na prsa. Toraj ga le dobre misli obhajajo? Velika zmota! Vse druge misli mu rojé po glavi kakor dobre.

„Dobro je, da je vmrl Stanislav! Dobro, da te ni več, Stanislav! Saj se nisva mogla trpeti, kar se poznava in dobro je človeku, ako mu nasprotnik stopi iz vrste živečih. Vedno, od mladih nog, se je obnašal proti meni, kakor moj gospod, ter mi branil vsako veselje, rekoč, da je greh, neporednost, grdoba. In pozneje mi je očital, ker se nisem hotel v vojsko podati. Tako je: Enega zoprnika imam zdaj manj, za tim naj sledi drug za drugim in jaz, vitez Vovk, sem naposled sam in zadovoljen. Drug za drugim! In ti si se prvi umaknil meni, Stanislav in tako se naj umaknejo vsi! Vsi!“ — —

Stopi bliže pred sveto razpelo. Zona ga obide. Natančneje vidi zdaj bratov obraz, in zdi se mu, da ga je mrtvi Stanislav z milo prosečim okom pogledal. Rad bi v prsih mehkeje občutke potrl, pa zdaj mu nepremagljivo silijo na dan, pred njegovo dušno življenje.

„Ni mi bil zoprnik, ne! Stanislav, ni res, da bi me ti kedaj bil sovražil! Moje napačno srce te je pač vedno mrzelo, ker si ti bil mnogo mnogo boljši od mene. Dobrega brata nisem ceniti znal, nisem hotel. Dobro se še spominjam, kako me je rajni Stanislav nekdaj v mladostnih dneh vadil moliti pred podobo Križanega, ko mi je še prihajala molitev iz nepokvarjenega srca, ko sem še rad sklepal svoje otroške ročice proti Odrešeniku! In zdaj? — — — Trditi sem si že upal, da ni Boga! Ubogi vitez Vovk!“ —

Vitezovo serce je postalo rahlo, kakor navadno ni bilo. Rad bi iztrgal iz prs te nevšečne mu misli, bežal bi iz svetišča, izpred mrtvega brata bi hitel na polje; raji bi bil trdi brezsrčni Vovk, pa neka skrivna moč mu množi blage, žlahtneje misli, ter ga sili, da stoji le dalje pred bratom Stanislavom.

„Kakor sem živel dosedaj, dalje tako ne smem. Sovražen čut proti tebi, moj Stanislav, hočem uničiti, hočem se ravnati po tvojem zgledu, in — morebiti se zopet povrne srčni mir v trudna prsa! Pustiti moram, hočem, pregrešni pot, po kterem hodim; popraviti sklenem tukaj, pred blagim, mrtvim Stanislavom, kar sem zakrivil, vrednega se moram storiti vitezovega imena, živeti hočem zanaprej, kakor se spodobi pravemu kristjanu in črne namere, ki sem jih gojil v svojih prsih, hočem zatreti, hočem pozabiti osnovo, ktero izvršiti sem si postavil kot cilj in konec svojega življenja. Tukaj pri odru rajnega brata stopim iz krive poti na pravično! Stanislav, odpusti, kar sem zoper tebe zakrivil! Tvoj blagoslov me naj spremlja v mojem boljše začetem življenji! Naj ti sveti večna luč! Mir in pokoj ti, dobri Stanislav!“

Že prijema ganjeni vitez Vovk za rožmarinovo vejico, da bi poškropil mrtvo truplo z blagoslovljeno vodó; že vzdiga roko, da bi napravil križ, ko mu zapazi oko, da je miznica malo odprta. Potegne in odpre — — in bil je zopet prejšnji hudobni vitez Vovk! V miznici je mnogo pisem, eno je veliko, zapečateno; na njem se pa čita, da je Stanislavova oporoka. Pri občnej zmešnjavi o gospodovej smrti so domači ljudje vrgli to važno pismo v kako miznico k drugim, in slučajno se je dotična miza porabila pred odrom v kapelici.

Vovk ima zdaj to važno pismo v rokah. Vsi prejšnji, žlahtneji občutki ga minejo, kakor pomladanski sneg. Pozabljeni so dobri sklepi, kakor se zabijo lahkotne sanje. Ozre se, nikdo ga ne vidi. Vtakne imenitno pismo v znotranji žep in urno miznico zapré ter na strani poklekne, ker ravno zopet pride množica ljudi molit k mrliču. Z žalostjo na obrazu, s smehom in groznim veseljem v srcu, zapusti kapelico, sveti kraj, kjer je oropal mrtvega brata!

Hudobije svoje si svest, se izogiba ljudi in gleda priti do Savinih bregov.

„Kaj pa stoji v bratovej oporoki?“ praša se radoveden vitez Vovk, prišedši v gost les, kjer ga nikdo ne vidi. Pismo odpré, ter ga pazno prečita. V njem stoji, da je Marija varhinja svojega sinu. To je vitezu Vovku dovolj. Ako to pismo ugonobi, bode varuh on, in — — Milana ni! Ha! Ha! Dvor je lep, in vse bode Vovkova last. Plašno se ozira, ko prikoraka do Save, ga li kdo vidi. Trese se. Kako bi počel z oporoko, da bi se ne bilo bati, da tudi najmanjši košček ne pride na dan? Med ploščnata kamena dene pismo, ju križem preveže ter spusti v Savske valove. Na dnu reke naj se hrani dokaz njegove hudobe.

Umirjen se poda zopet v Dvor in hinavske solze toči. „Glejte, kako ga je imel rad!“ pravijo si ljudje, videči Vovkov otožni obraz in solzne oči pri pogrebu Stanislavovem. „Saj ni res, da sta si bila nasprotnika!“ Tako so rekli ljudje.

Oprta na Vita in Lavro spremi nesrečna Marija sopruga k večnemu pokoju v rodbinskej raki. Okó jej ne plava v solzah, nje izdihi pravijo, kakova žalost stiska njeno srce, kako želi, da bi tudi njo položili zraven Stanislava. Molitve so pri koncu in zdaj že ploščo uterjujejo nad rako. Marija se ne zavé več; morajo jo nesti od žalostnega kraja preč.

Na njeno večkratno vprašanje po sinu Milanu je Tomaž vedno le odgovarjal, da ga je še pustil pri dedu zavoljo nevarnega pota; tako govoriti so mu veleli vsi, kterim je povedal Tomaž, zakaj da se je povrnil sam. Pred tednom je stopil iz službe v Dvoru hlapec Jakob, rekoč, da pojde med vojake. En dan pred Tomažem pa prijezdi k Milanovemu dedu, ki ga je kot Dvorskega hlapca poznal in seveda Milan tudi. Povedal je dedu, da ima od Stanislava naročilo, Milana precej in varno spraviti v Dvor.

Nerad je pustil starček unuka od sebe, nerad se ločil Milan od deda, pa Stanislav zahteva sina nazaj, kdo bi se ustavljal? Jakob pa je izginil in Milan ž njim! Kdo bi to materi Mariji naznanil zdaj?

Po celej deželi, po vsih krajih so dali pozvedovati Stanislavovi prijatelji po Milanu. Ko bode imela Marija njega, živo podobo rajnega soproga pred seboj, utolažila se bode, in žalost bode nehala izpodkopavati njeno zdravje.

Pa teden mine za tednom, a nikdo ne pride, ki bi besedico vedel povedati o Milanovej osodi. Nikdo ni videl Jakoba, nikdo Milana. Lavra prevzame težavno nalogo, da nesrečnej materi rahlo razloži, kaj da Milana ni od deda. Misliti se more, kako je bilo Mariji pri srcu, ko je izvedela strašno novico o svojem izginolem sinu. Lavra tolaži prijateljico, ter si prizadeva dokazovati, da jej bode Bog prej ali pozneje Milana v naročje poslal nazaj.

Ko je začul ded, ki je na Štajerskej strani doli živel pri svojih goricah, da je krivemu poslancu bil izročil predragega unuka in da je ta poslanec izginil z otrokom vred, pulil si je od žalosti bele lasé iz stare poštene glave, očitaje si vedno, noč in dan, da je on sam kriv cele nesreče; zakaj je pa tako brezskrbno pustil Milana od sebe? In zdaj, ko Marija toliko potrebuje tolažbe po zgubi dragega moža, zdaj je on kriv, trikrat nesrečni starec, da nima sneha edine tolažbe. Hirati začne in prej ko pade prvi sneg, se ded preseli v boljši svet za svojim sinom in morebiti tudi za svojim unukom.

Da Milana ni več med živimi, je vsakdo rekel, čuvši povest, da so najdli nekaj dni naprej na Savskem produ utonjenca, ki nikdo ni bil, kakor prejšnji Dvorski hlapec Jakob, in zraven njega Milanov klobuček. Najbrže so valovi lahkega otroka še nesli naprej na svojih hladnih ramah, dokler ga niso v daljnih krajih položili v zgodnji grob.

Čudili so se ljudje, da je imela Marija moči, prebiti tolike bridkosti. Vzela je najdeni klobuček ter ga obesila pod razpelo. On na križu je še mnogo, mnogo več prestal!

Vitez Vovk je dal pri svojej svakinji ne dolgo potem poprašati, kaj da pravi oporoka Stanislavova. A oporoka ni govorila nič, ker je ni bilo najti v Dvoru, v nobenem kotiču; ker je gnjila na dnu zelene Save. Za Marijine pravice niso toraj govorila nijedna pisma; morala se je reva po tem takem umakniti vitezu Vovku, ki je še povabil ni, naj le prebiva v Dvoru. Vzela ni ničesa iz lepega gradú, v kterem je mnogo veselih in žalostnih ur preživela, kakor razpelo in Milanov klobuček, ter se preselila na prijazno Visoko, kamor sta jo bila prosila Vit in Lavra. Na tihem je upajoča, da še vidi kedaj svojega Milana, je pomagala odgojevati malo Anko, Lavrino hčer.

Dvor je zdaj Vovkov; pa ne trpi ga, da bi v njem prebival, zakotni Zavrh mu je ljubši. Prejšnji oskrbnik Tomaž ostane na vitezovo prošnjo, da gleda nad lepim posestvom.

VII. Milan.

Ko na večer pride luna bleda,
Lepa Vida spet pri oknu gleda,
Da b’ si srčno žalost ohladila,
Bledo luno je ogovorila:
„Luna! Žarki lune! Vi povéte,
Kaj mi sinek dela, moje dete?“ —

Narodna.

Vitez Vovk je toraj zopet v Zavrhu, v svojem rajskem zakotju, kjer je malo ljudi in malo trušča in kjer s svojim Lukežem v tej puščavi lahko dela na svojej osnovi, za dosežbo zaželjenega cilj. Lukežu to večno duhtanje vitezovo dela kratek čas in ne more si kaj, da ne bi včasih svojemu gospodu prav neumno predložil, kako bi se naj žlahtni vitez nad tim ali onim nasprotnikom znosil. Prašal ga je v dobrih urah pogosto, kako bi se neki dal celi svet podreti in pokončati, saj je celi svet Vovkov nasprotnik. Na razvalinah sveta bi se dalo vitezu ponosno korakati, zamogel bi ošabno klicati pred sebe ljudi, ki so mu očitali nevšečne reči. Le malokedaj pogleda vitez v Dvor in vsikdar naglo odide, češ, da mu tukaj celi svet gleda na dno črnega srca. V svoje samotno gnjezdo nazaj prihiti, kjer je še vsaj nekoliko miren in vesel, in kedar je vesel, sedi z nerazločljivim Lukežem pri mizi in pije. V zadnjih časih mnogo pije, kajti ne more sicer zabiti bledega brata na odru, ne more zabiti oropane, iz lastnega Dvora pregnane svakinje. In še drugo ime mu vest vedno šepeta na uho: Milan! —

„Kaj mi pripovedaš, ljubeznivi moj Lukež, da je Jakob utonil?“ se široko smeji vitez, ko mu je Lukež to novico začel praviti.

„Sevéda, sevéda! So ga že zagrebli! Gotovo ni bedak menil, da bode tako plačilo dobil! Toraj se je tako upiral, prej kakor je v mojo terjatev pridovolil; slutil je, ako človek kaj slutiti zamore, da ne priraste nič dobrega iz celega početja.“

„Po tem takim si ga težko dobil na svojo stran?“

„Izprva nič ni hotel slišati,“ pripoveduje Vohač dalje „ko sem mu pa kazal svitle zlate, je nehal z glavo odkimovati, ter je čedalje bolj pazljivo poslušal na moje besede. Razkladal sem mu prav široko in dolgo, da pri vsem, kar ima on storiti, ni za las krivice, ker Milana poprej kakor Tomaž prinese v Dvor. Ko je pa ugovarjal, zakaj bi se moralo vse to na tihem zgoditi, navezal sem mu, da samo to po zdravnikovih izrekah more ozdraviti njegovega gospoda, ako ta svojega Milana nepričakovano ugleda. Rekši mu še, da tudi lahko drugega dobim, le da je on pripravnejši, ker pozna deda in unuka, in da zraven mojega lepega plačila, deset zlatov, se ima še nadjati velikega darú od drugih strani, se obrnem, češ da hočem oditi ter rumenjake ropotaje spustim v mošnjo. Videl sem dobro, kako je željno upiral svoje oči v lepo, težko mošnjo.“ —

„Hočeš v treh dneh prinesti Milana v Dvor ali ne?“ še rečem Jakobu.

„Hočem, gospod, ako to ni nikakova krivica, in ako ni nevarnosti zraven nobene!“ mi naglo odgovori.

„Ne eno, ne drugo, Jakob! Urnega konja dobiš, da gotovo v treh dneh prideš nazaj.“

„Pripravil sem mu iz vašega hleva konja za pot in vračajoč se v Zavrh, kaj mislite, s kom sem govoril?“

„Kaj jaz vem,“ odvrača vitez, „kakor to, da sem ti dal sto lepih cekinov zato, da mi Milana spraviš iz pota. Najbrže si se s kterim postopačem svojega rodú posvetoval; saj si le vendar cigan! — No, no, ti ne moreš nič zato,“ ruga se vitez Vovk.

„Ni res, da bi jaz bil cigan, pa oni je bil, s kterim sem govoril,“ trdneje izgovori Lukež.

„Kaj sta važnega tamo v lesovju sklenila?“

„Pravil mi je cigan, ko sem si ga prikupil z malim srebrnjakom, na moje vprašanje, da se preganja njegova velika družba, ter da se brž ko mogoče v prihodnjih nočeh vzdigne in poda v jutrove kraje nazaj. „Ti, moj prijatelj,“ sem mu rekel, „bi ti hotel za dober denar enega mojih sovražnikov tako celó na tihem odstraniti za vselej? Veš — za dober denar!“

„Zakaj ne,“ mi odgovori cigan; „samo da čez tri dni nas že ni več blizo.“

„Tim bolje! Jutri zvečer je najlepša priložnost, in po noči odidete potem.“

„Izvrstno, izvrstno! Za koliko, gospod? He?“

„Ni preveč deset takih?“ pokažem ciganu svitel zlat.

„Malo, malo za delo težavno, pa vendar vam obljubim, da ga ne videte več, omenjenega sovražnika, če ga tukaj kje zamorem pristreči.“

„Ravno tukaj, na tem mestu, sredi lesa. Pazi cigan: Ako dobiš še deset zlatov več, napraviš, da tudi drugi izgine, tudi na tem mestu?“

„Oba ob enem?“ — — preudarja cigan. „Dobro, napravim! Toraj — —“

„Jutri proti večeru, ali že v mraku prijezdi po tej cesti, dobro poslušaj cigan, na lepem konjiču, ki je tudi lahko tvoj, človek, kteri ima na konju pred seboj fantiča v rudečej suknjici z belim klobučkom. Pazi: Oba ta moraš, kakor sem rekel, odstraniti, da ne prideta nikdar več živa med ljudi. To storiš, kakor ti je ljubo, da le izgineta za vselej. Pri jezdecu najdeš deset zlatov. Udari!“ —

In cigan je od veselja poskočil, ter mi roko poljubil, ko sem mu naštel deset cekinov, rekoč, da naj ne zabi vrlega konja, z možem in dečkom pa naj počne, kar hoče, samo da ju več videti ne bo. N ato se je cigan skril v lesu in jaz sem hitel v Zavrh.“

„In kaj so cigani storili?“ vpraša Vovk, ki je dozdaj zadovoljen poslušal.

„E kaj? To se na tanko ne more vedeti. Bržkone so kanalije oba zadavili ter pometali v Savo, ki je Jakoba že vrgla na suho, Milana pa še menim da žene naprej, če ga niso cigani rajši vzeli seboj.“

„Pa, Lukež! Po tem takem še lahko kedaj pride nazaj?“ opomni malo prestrašen vitez.

„Kdo?“ nalašč vpraša Vohač.

„No — dečko — Milan!“ jeclja vitez.

„Kako to neki zamorete misliti? Cigani ga prodajo, Bog si ga vedi kje na jutru, in od ondot bode prišel nazaj?“

„Tedaj si prepričan, da se ga mi ni bati?“ željno izveduje vitez Lukežovo mnenje.

„Kakor gotovo je v tej kupici vino!“

„Trčiva toraj na najino zdravje, Lukež! Zvita buča, ki si pri tej barantiji osemdeset rumenjakov pribarantal! Lep denar!“

„Vi pa celi — Dvor,“ odvrne hitro Vohač; „in to, bi menil, je nekoliko več!“ —

Praznila sta kupice pri takih priložnostih, dok nista oba pri mizi zaspala. Večkrat se je pripetilo, da se Vohač ni zamogel na stolu v ravnotežju obdržati in da je zropotal pod mizo. Debelo je zaklel in s polno kupico jezo potolažil. Včasih ni smel Lukež od viteza, cele dni in noči je moral zraven njega prepiti in Lukež je dobro vedel razlog in se vitezu na tihem smejal: Kedar je bil Vovk sam, videl je mrtvega brata pred seboj; zdelo se mu je, da vidi njega milo proseče oko. — —

Kakor že vemo, je bil Jakob, zapeljan od Vohačevih zlatov in njegovih besed, prijezdil k Milanovemu dedu, ter unuka zahteval v imenu očetovem. Starec, nemoč ničesa sumbljivega opaziti, je unučka varno opravil, da ne bi ga zeblo po poti, in mu dal poljubiti srebrno svetinjico matere Božje, ktero je Milan nosil od rojstnega dné okoli vratu in ktero je vsakega večera z materjo pred spanjem poljubil, ter besedice na svetinjici za materjo šepetal: Mati Božja! Prosi za nas! — Tudi zdaj jo poljubi in dedec tudi, ki mu na to rudečo suknjico popné, klobuček priveže, poljubi in blagoslovi, ter na konja k Jakobu povzdigne.

Dolgo je še stal starček, pa gledal za unukom Milanom, kterega je videl poslednjokrat. —

Cigani so iz Azije doma. Sami pripovedujejo o sebi, da so nekdaj že v Egiptu prebivali. Iz Egipta jih je pa gospod Bog razgnal po svetu, ker niso hoteli sprejeti Marije in njenega Sina na begu pred Herodežem. Ker se niso takrat skazali gostoljubnih, jim tudi za kazen zdaj nikdo gostoljubja ne skazuje. Selijo se iz dežele v deželo, nikjer nimajo miru, celi svet je njih dom. Stoletje je minulo za stoletjem, druge šege in navade so nastopile, in zopet menjale z drugimi, le edini cigani so si ostali enaki, se niso nič spremenili, le njih čas ne more predrugačiti. Kakršni so dandanes, takošni so bili pred sto in sto leti. —

Razpostavljeni že prežajo zraven ceste v temnem lesu celi popoldan na Jakoba z Milanom. To bode dober, ugoden vlov, si mislijo ter ugibajo, koliko bode vreden konj. Mrak nastaja, pa pričakovanega jezdarca s fantičem še ni. Gotovo ga slabi pot zadržuje, toraj še morajo potrpeti in čakati dalje. Trda noč se napravi in dež obilno lije, pa cigani, dasitudi omočeni do kože, le še čakajo in svitle oči obračajo proti strani, odkoder ima priti Jakob v nastavljene pesti. Ura poteka za drugo; nekateri cigani že mrmrajo, trdeči, da je neumno tukaj čas izgubljati, ako se to noč hočejo pomakniti dalje. Zdaj se začuje tenek žvižg, tenek, da ga le cigansko uho zamore slišati. Žvižg je od zgornje strani, kjer se ima približati zaželjeni jezdarec. Cigani se postavijo urno na svoja mesta. He! Zdaj se pričné šala! Komaj da glasen smeh in kihanje zadržujejo, tako se že veselé dobrega dela, ki bode dobička doneslo.

Jakob počasno jezdari, da ne izdrami spijočega Milana, ki mu na prsih sloni. Ko zarja pride, bota že v Dvoru, se bode ves grad že veselil Milana, in njega — Jakoba bodo hvalili in obdarovali veseli stariši.

Nekaj streljajev še in gozd neha. Kako vetrovi šumé z vrhi drevesnimi! Pa kaj je to? Konjič postoji in nemiren puha po zraku. Od vsih strani se bližajo temne postave. Jakob, zdaj tebi gorjé! Groza ga prepade, ne vé, kaj bi počel. Ko hoče v skok pognati konja, zagrabil je že nekdo za uzdo, drugi mu Milana iztrga iz naročja, tretji ga potegne raz konja in zopet drugi mu vežejo roke, zadrgnejo vrv okoli pasa in hajdi! v gosto lesovje. Po dolgi, trudapolni poti pridejo do velikega ognja, okoli kterega so sedé čakale žene in otročad ciganska. Milan se izbudi, ko pridejo do svitlobe in videti same tuje, začrnele obraze, milo zaplaka, da se usmili ciganskim ženam, ki si ga prizadevajo upokojiti. Naposled zopet v naročji mlade ciganke zaspi.

Dovedejo tudi prestrašenega Jakoba k ognju. Trese se na vsih udih in ne besedica mu ne pride iz ust. Čul je mnogokrat o roparjih, ki človeka neusmiljeno umoré. Zdaj bodo njega! Kako bi rad dal deset zlatov nazaj, da bi le bil v varnem Dvoru! Zakaj se je dal preslepiti? Cigani se mu posmehujejo, videti njegovo bojazen.

„Ti imaš v žepu deset zlatov!“ zarenči mu nekdo iz družbe; „dobro in pametno storiš, ako nam jih brezi obotavljanja radovoljno daš.“

To je vjetega Jakoba še bolj prestrašilo. Kako zamore cigan vedeti, da ima ravno deset zlatov pri sebi? Polagoma se osrči in krepko spregovori:

„Možjé, dam vam, kar imam, samo da me pustite s fantičem naprej. Tu imate zlate. Pustite me, ker se mi mudi, prosim vas!“

Cigani pograbijo zlate, ter jih dopadljivo in strastno ogledujejo. Zdaj se posvetujejo. Konjiča nikakor ne dadó nazaj; to je jasno in razumljivo samo ob sebi. Konj ostane pri njih. — Milana? Fantiček je lep, kakor roža jutranja, in mlada ciganka, načelnikova sestra, se ga nagledati ne more. Tega zalega Milana ne kaže nikakor oddati. Jakoba bi samega še izpustili, kajti to jih malo briga, da se je obljubilo, oba spraviti v stran. Kaj bi z velikim možakom počeli, ker ni njih navada, da bi ljudi pokončavali?

„Odkod si pa?“ ga popraša načelnik.

„Iz Dvora sem,“ odgovarja Jakob odkritosrčno. „Iz Dvora sem, pustite me, da ne pridem s fantičem prepozno na dom. Pustite me, ker še imam daleč v Dvor!“

Ko bi bil vedel Jakob, da ga ta resnični odgovor spravi v največjo nevarnost!

„He! Iz Dvora je, čujte!“ kričé povprek cigani. „Iz Dvora si toraj? In ta le dečko?“

„Je sin Dvorskega grajščaka.“

„To je dobro! To nam pride prav! Ha! Zdaj se lehko znesemo nad njim. Vaju nobeden več ne bode videl Dvora. Nikdar več. Zakaj? Nekdo iz naše družbe je na tihem hotel iz grajskega pašnika odpeljati dva ničvredna konja. Ker se je preveč neukretno obnašal, zasačili so ga hlapci in vlovili in grajščak mu jih je dal nekoliko našteti. To pa nam nikakor ne more povšeč biti in toraj ne bode ne sina več, ne tebe v Dvor. Razumeš? Zdaj se vzdignemo naprej. Naprej!“

„Zdaj se vzdignemo naprej. Naprej! Naprej!“ vikajo drugi cigani za načelnikom in velik hrum nastane.

Vse je bilo v nekih trenotkih pospravljeno in priredjeno za odhod. Dež je ponehal, razvedrilo se je in na vzhodu se svita, ko nastopijo cigani pot skozi daljne gozde in šume, vedno se držeči proti jugu. Staro kljuse mora zasesti od pota in strahu oslabeli Jakob, okoli in okoli obdan od jezdaečih ciganov. Njegov prejšnji konjič pa nosi mlado ciganko z Milanom v naročji.

Pridejo do Save. Unstran so boljši kraji, varnejši pot, topleje podnebje. Morajo toraj čez. Načelnik požene svojega konja v reko in po vrsti za njim stopajo drugi. Nikdo zdaj ne pazi na Jakoba, saj jim v vodi ne bode ušel. Pa Jakob že dolgo prevdarja, kako bi vsaj sam uiti zamogel. Z zdatno pomočjo bi že dohiteli cigani, in Milan se dobil od njih nazaj. Sredi struge, kjer voda najhitreje teče, plane raz konja v valove. Nikdo ciganov ne požene za njim, ker so dobro poznali Savo. Prišedši na desni breg gledajo mirno, kako plava Jakob proti glasovitemu vrtincu; vidijo, kako ga v vedno ožjih krogih nosijo valovi; slišijo, da siromak kliče pomoči onemagajoč. Zdaj so se valovi združili nad njim in zdaj še Milanov klobuček, ki ga je imel na prsih pripetega, potegne utonjenec v globočino za seboj.

Tako grozno je ubogi Jakob končal.

Nemudoma se pomikajo rujavi cigani proti južnim krajem, ker ne morejo zime trpeti, kakoršna je pri nas. Milan se je prijazne mlade ciganke kmalo privadil, ker se mu je prizadevala vsako željo izpolniti. Prašal je vedno, kaj da tako dolgo ne more priti domu, v Dvor, k mamici, k ateju. A bistra Vida, kakor je bilo ciganski imé, ga je vsakokrat z lepo igračo ali z drugo všečno rečjo potolažiti znala. Najlepše pesmice, ki se jih je bila naučila v jutrovih krajih, mu je predpevala, da je fantič sladko zaspal, pozabivši Dvor in stariše. Ni ga silila z navadno jedjo, ktero so ciganski otroci željno pohlastali, sama mu je kuhala in pripravljala, kar je menila, da bode Milanu dišalo. Mnogokrat je morala poprositi pri bratu načelniku za boljše, ugrabljenemu fantiču prikladneje stvari. Ni več mnogo marala Vida za družbo, celi čas je bila okoli Milana in dečko je res s časom popolno se privadil v novo življenje, in pozabil na Dvor in na vse. Le kakor v sanjah se je kterokrat spominjal prejšnjega življenja na slovenskem domu.

Odkodi pa je ciganka Vida vzela toliko ljubezni do tujega fantiča? Zakaj je vsa spremenjena, odkar ima Milana?

Morebiti še ni leto, kar je tudi krasnega dečka nosila v naročji mlada ciganka, Vida. Takrat je bila Vida tudi tako vesela, kakor zdaj. Mlada, lepa načelnikova sestra, — toraj spoštovana pri vsih — je imela moža in lepega sina, prvorojenca. Vsi so si želeli, kar jih je štela družba ciganov, Vidino srečo in veselje. Pa tudi pri ciganih sreča ni stanovitna; to vsakdo spozna. Bežala je družba nekdaj pred svojimi sovražniki in Vidin mož, ki je nosil malega sina, je na strmem potu omahnil in se z ljubljencem Vidinim v prepadu razbil. Od tega je eno leto ali kaj. Vida bi bila prej ali pozneje žalosti umrla, ko bi ne bila dobila Milana, ki je bil čudno njenemu sinu podoben. Vida vsaj je trdila, da si ne moreta brata bolj enaka biti. Toraj je vso materinsko ljubezen obrnila na dragega jej Milana. Bila je zopet vesela mlada Vida, bolj ko kedaj in iz njenega obraza je izginila vsaka sled prestane britkosti.

Milan je imel dedov blagoslov seboj!

Iz začetka ni nikomur v številnej družbi na misel prišlo, da bi se spodtikal nad Vidinim veseljem in obnašanjem do ujetega fantiča. Privoščil je vsakdo žalujočej sestri načelnikovej tolažbo, ktero je najdla v ugrabljencu. Pa s časom je postalo drugače. Stare ciganke so bile prve, ki so očitale Vidi, da ima preveč ljubezni ima do kristjanskega dečka. Pri tem ni ostalo. Podšuntale so tudi mlajše ciganke, češ, kako se Vida vsih iger in vsega društvenega življenja izogiba; v greh so jej šteli, da ne pride več v krog narodnih ciganskih pesem popevat ter se njih čudnih obredov udeleževat. In kar je najgroznejše, videle so jo, da je Milana pred spanjem prekrižala. Ženski del družbe je bil kmalo ves nasproten mladej Vidi, ki ničesar ni opustila, da bi vsaj tovarišice in vrtnice obdržala na svojej strani.

Vidi nasprotno ženstvo cigansko sklene enoglasno grozen korak, ki se ima v postavljenem času storiti.

A vendar se je najdla med cigankami oseba, ki ni mogla skrivnosti zamolčati proti mladej Vidi.

„Lepa mi Vida, vedno si vesela, kakor tičice, ki skakljajo po gostih cedrinih vejah na Libanonu. Lepša si od dné do dné, kakor roža, ki se v spomladnih sapicah razvceta. Pa bojim se, Vida, lepa mi roža, da bo tvoje veselje kmalo minilo in cvet tvojega obraza minil, kakor mine rože kras, ki jo vihar pokonča.“

Vida je izvedela vse. Mati, to je najstarejša ciganka, je prevzela nalogo, da se priplazi po noči v Vidin šotor, ter dade spečemu Milanu strupa v usta, naj dečko umre in se Vida spreobrne in postane prava ciganka zopet.

Pride namenjena noč. Ciganke so se pomenljivo pogledovale, poprej kakor so se podale k pokoju. Drugo jutro je pa krik, kakor ga le cigani znajo, po ležišču ciganskem. Kaj se je zgodilo, da letajo ciganke v Vidin šotor? Kaj da s strahom bežé iz njega? Mlada Vida pôje, kakor po navadi ter okusnih jedil pripravlja za ljubljenca svojega, za Milana, ki tako lep po šotoru skaklja ter si z rednico dobro igra.

Strah prevzame vse ciganke. Kako je to? Zna-li Vida čarati, bolj kakor „mati“, ki je bila v tem na glasu? „Mati“ v svojem šotorju obešena visi, in po jeziku se jej cedi strup, ki je bil namenjen malemu Milanu.

Hrabra Vida, v skrbéh za svojega rejenca, je storila, kar bi si nikdo ne bil upal izmed ciganov storiti. Prišla je one noč v šotor k „materi“, starko zadavila ter jej pripravljen strup potisnila v usta. Nikdo se več ni upal enakej smrti se podati naproti, ter Vidinemu ljubljencu zasledovati. Vida je imela mir, ker je vedela Milana varnega, kajti ciganke so se tresle pred njo. Pričele so med seboj šepetati, da je Vida umorila „mater“, kar izprva nikdo ni hotel verjeti. Pozneje so se glasno pogovarjale o tej zadevi in može podpihovale zoper Vido. Pa kdo bi kaj storil žalega načelnikovej sestri?

Pridejo daleč na jug blizo lepega mesta pri morju. Tukaj je Vida zopet bridke solze točila: Načelnik, njeni brat, naglo umré! Mlada Vida, zdaj tebi in svojemu Milanu gorje! — — —

VII. Turki.

V šotorje dirja, dirja v skok
Turčine seka vse okrog, —
Toliko jih za njó leži,
Ko snopja za ženjícami,
Al drobne trave pod kosá,
Ko Bog nam dobro létino dá.

Narodna.

„Ko snopja za ženjicami!“ tako poje lepa narodna pesem, in v teh besedah je krasno povedano, kako so se naši predniki obnašali junaško proti neštevilnim Turkom, ki so hoteli slovensko zemljo teptati, v njwj gospodovati. Hrabro so se postavili domovini v bran ter vrsto za vrsto Turke podirali v prah, toliko let, dokler niso Turčini odjenjali prepričani, da na Slovenskem za nje drugega ni, kakor boj in smrt.

Odkodi so Turki? Zgodovina jih prej ne pozna, kakor še le v prvej polovici trinajstega stoletja. Bežali so o tem času pred silnimi Mongoli iz prvotne domačije v notrajnej Aziji proti zahodu, in od zdaj se prične zgodovina tih najhujših sovražnikov, kar jih Slovenci poznamo.

Bežeči toraj se razsujejo po malej Aziji, kakor se zahodni del tega sveta imenuje, po Armeniji in Siriji. Turčija je bila tako ustanovljena. Izvrstni voditelja in vladarji, kakor Osman, po kterem se Turki tudi zovejo Osmani, in drugi so čedalje bolj širili na vse strani turško oblast. Znamenit je sultan Orkan, ki je svoje vladarstvo posebno vtrdil. Vzel je vse trdnjave v malej Aziji ter se približal Carjemgradu, v kterem so stolovali grški carji. Orkan dobi za ženo hčer grškega carja Kantakuzena, in tako je prišel najprvi z Evropo v dotiko. Uhod v njegovo palačo se je imenoval „visoka porta“ — visoka vrata — in to imé so začeli že Grki rabiti za turško vlado, in dandanes je splošna navada, da se reče mesto turška vlada „visoka porta.“

Naslednik in sin Orkanov Soliman, kar je toliko kakor Salomon, pridere prvi v Evropo, in njegov brat Murat I. si leta 1362 že prisvoji Drenopolje, ktero mesto je bilo nekdaj stolno mesto Turčije.

Pride tudi žalostno leto 1389. Srbski car Lazar postavi lepo vojsko zoper vedno naprej sileče Turke. Na Kosovem polji se vname odločivni boj. Car Lazar pade in njegova junaška vojska si tudi voli raje smrt, kakor sužnost. Slavnega srbskega carstva je konec, in to je storilo izdajstvo. Srbski izdajavec, Vuk Brankovič, je izdal Turkom svojega cara, svoj dom. Še dandanes idajavčevo imé vsak srbski otrok dobro pozná, in pljune, kedar ga izgovori.

Za srbskim carstvom pride v kratkem času tudi grško carstvo v Carjemgradu na vrsto. Mohamed II. vzame 26. velikega travna leta 1453 staroslavni Carjigrad, kterega Turki Štambul naimenujejo. Le divjaki, kakor so bili Turki, zamorejo tako razsajati po dobljenem mestu, kakor so Mohamedanci po Carjemgradu. Kri je v potokih lila skozi ulice, kajti vse, ki so jim prišli v roke, so podavili in pomorili okrutneži. Sprelepa cerkev svete Sofije je postala prva turška mošeja in mesto svetega križa se sveti nad njenimi oboki turški polomesec, znamenje Mohamedanstva.

Na vrhunec slave in mogočnosti je pa spravil Turčijo sultan Soliman II. Spravi pol Ogerske pod svojo oblast, ter pridere dvekrat v sredo Evrope. Nameraval je ta sloviti sultan podjarmiti si celo Evropo, in tako ustanoviti največo državo na svetu. Ko se vzdigne na pot z nepreštevilno vojsko, dovršit svoj velikanski namen, pač ni mislil, da bode njegovih namer tako kmalu konec. Na potu v zapadne kraje se mu ustavi Sisek, v kterem zapoveda neprestrašeni Hrvat Zrinjski, in ustavlja se mu tako dolgo in izdatno, da Soliman od same jeze umré.

Ko je Soliman drugi zatisnil oči, začel se je propad Turčije; od zdaj je šlo v Turčiji vse rakovo pot. Vojske so se množile, prekucije so jo slabele, ničvredni sultani pa še bolj. Vgnjezdila se je navada, da je sultan, prišedši na prestolje, zdajci dal pomoriti vse svoje brate in žene svojega prednika. Akoravno Mohamedova vera prepoveda vina piti, čislal ga je Selim II. čez vse, in ker je na otoku Cipru jako sladka kapljica rastla, ni sultan prej miroval, dokler ni otoka Benečanom vzel. Moritve in prekucije se množé.

Krvolok prve vrste, pravi turški Neron, pa je bil Amurad IV. Ta grozovitnež je pomoril nad sto tisoč ljudi; med timi so bili njegovi trije bratje in stric.

Še enkrat se priklatijo Turki do Dunaja, in to leta 1683. Sultan Mohamed IV. je imel dobrega vezirja, ki mu je bilo Kara-Mustafa ime. Temu dade lepo vojsko, naj ide nad kristjane. In Kara-Mustafa se je podal proti zahodu, pa s tim samolastnim namenom, da vzame Dunaj in tukaj drugo veliko turško državo utemelji, čez ktero bo pa sultanoval on sam, Kara- Mustafa. Da ni svojega namena dosegel, za to se mora hvala vedeti poljskemu kralju Janu Sobieskemu, ki je o pravem času Dunaju prihitel na pomoč, da je bil Kara-Mustafa premagan in odpodén. Na begu tega visokoletečega Turka Sobieski pristreže, in ga še drugokrat nabije. Kara-Mustafa pribeži v Beligrad, pa zavoljo tolike nesreče ga dade sultan zadaviti. —

Odzdaj so trgali sosedje kos za kosom od Turčije. Največi in najnevarnejši sovražnik je pa postala Turkom mogočna Rusija. Ta je tudi mnogo pripomogla, da so se Srbi in Grki osvobodili od turškega jarma. Varovala in skrbela je in še skrbi najbolj za tlačene turške kristjane, in pomagala bode tudi tim sužnim rodovom o svojem času k svobodi.

V novejših časih nam ne podaja zgodovina Turkov mnogo zanimivega. Večne skušnje se delajo, kakó oslabelo državo zopet spraviti na noge. Prenaredbe se množijo, kakor nikjer; mnogotere prekucije še to, kar se dobrega upelje, pokončajo in odstranijo. Morebiti, da ni daleč konec Turčije.

In vendar so imeli in še deloma imajo Turki najlepše dežele v oblasti; to je, južno-vzhodna Evropa, zapadna Azija in severno-vzhodna Afrika. To so bile najlepše, najomikanejše dežele starega sveta in Turkom gré žalostna zasluga, da so v tih blagoslovljenih krajih zatrli omiko, uničili blagostanje, in sužnost in ubožnost in nevednost razširili po nekdaj najsrečnejših deželah svetá.

Pravih Turkov je samo do ednajst milijonov in ti gospodujejo čez več kakor petnajst milijonov kristjanov. Kar se tiče omike, zaostali so Turki daleč nazej, akoravno imajo vsa sredstva v rokah, ki pospešujejo omiko. Le pri podložnih Slovanih in Grkih se vidi stanoviten napredek vkljub vsim hudobnim oviram. Kristjani so poljedelci in živinorejci, Grki tudi mornarji in trgovci; Turek pa len pohaja, ne maraje za rodovitno zemljo, na kterej živi. Tu raste, kar kdo hoče: duhan, volna, olive, rajž, turšica, pšenica, tudi žlahtno sadje in vino pripravljajo slovanski prebivavci. Mak je posebno važen, kajti iz njega se dela opij za lenega Turka. Roža daje imenitno olje in svilni črviči se tudi dobro obnašajo.

Pride čas, ko se iz tih blagonosnih krajev iztirajo leni Mohamedanci v prid človeštvu, in pride krasna zemlja v boljše zaslužnejše roke!

Bog bode uslišal ponižne prošnje v britkej sužnosti izdihujoče „raje,“ kakor Turki uboge kristjane v Turčiji imenujejo, ter mnogo vekov trajoče robstvo končal. —

Mi Slovenci smo tudi mnogo mnogo hudega prestali od Turkov. O tem vedô povedati narodne pesmi in pripovedke; in zgodovina je zapisala dobo turško-slovenskih vojsk v zlato knjigo v slavo naših hrabrih očakov, v spodbudo sledečih rodov. Dobili smo v last lepe več ali manj rodovitne kraje, da pridne roke več pridelajo, kakor je potrebno za vsakdanje potrebe. To so Turki privalivši se v Evropo, kmalu zavohali, da od jadranskega morja proti severu na široko stanuje marljivi slovenski narod, ki v rodovitnih pokrajinah prebiva. Ko so ničemarni sultani čepeli na prestolu turškega carstva, so plena in ropaželjni poveljniki zbirali ogromne vojske ter jih vodili skozi Hrvaško proti Slovenskej. A naši očaki niso nepripravljeni pričakovali mnogobrojnega vraga.

In sovražnik je ostrmel nad slovenskim junaštvom!

Kdo prešteje vse boje, ki so jih Slovenci bili z ropajočimi divjaki? Kdo prešteje junake, ki so v boji za vero in domovino storili smrt? Kdo prešteje žrtve, one nesrečne, ki so padali Turčinom v krute roke, ter Bog vé kje daleč od dragega doma preplakali v sužnosti tugopolno življenje? Kdo šteje prelito kri, kdo prelite solze, kdo prešteje vse to? —

Hude so bile turške vojske, ter mnogo britkosti prizadjale slovenskim deželam. Vendar si ne moremo zakriti, da so ravno ti trdovratni boji imeli tudi dobrih nasledkov za Slovence.

Ker je bila vsa narodova moč potrebna, da se ustavijo in odpravijo divjaki, prešinil je vse stanove, ves narod tisti čut, ki ga imenujejo domoljubje in s tim je prišla tudi narodna zavednost. Slovenec ni bil več tujec na lastnej zemlji, ljubil je to zemljo in vesel se podal za njo v boj. Vedel je, da je celi narod ž njim ene misli, enega prepričanja, ene ljubezni; vedel je, da ako pade v boji, tudi ne bode se zabilo njegovih domá, zapuščene žene in otrokov. Storilo je to, da je bila slovenska pogumnost na glasu, da je bilo v časti slovensko imé, kakor že davno ne.

Dobrodejna živahnost poprijela se vsih Slovencev; s to živahnostjo se je množilo blagostanje, ker se je vsakdo kolikor mogoče trudil na svojem mestu. Beračev ni bilo med nami, niti tatov, in hiš še treba ni bilo zapirati.

Žrtve so bile velike, pa Turki so tudi strašno plačevali. Več kakor dve sto tisoč je v slovenskej zemlji Turkov pokopanih, in naši očaki so nam pokazali, kako se naj po njih izgledu ravnajoči borimo za vero in svobodno domovino.

IX. Pogodba.

Spomladi leta 1575 zapusti vitez Vovk svoj Zavrh, navzočemu oskrbniku Tomažu rekoč, da se podaja v južne kraje zdravja si poboljšat. Pošteni Tomaž sevéda ni zapazil, da se je pri teh besedah Lukež obrnil na drugo stran, ter usta potisnil v dlan, da skrije smeh, v kterega so ga silile vitezove besede.

„Ta gré res zdravja iskat na jug!“ se smeji Lukež. „Zalega leka išče pri — Turkih! Spremil bi viteza, pa misel me obhaja, da se njmu samemu morebiti le kaj nevkretnega pripeti in da ne vtegne več priti nazaj, potem je pa Zavrh moj!“

„In ti, Lukež,“ se obrne vitez od Tomaža do Vohača, „pomagaj s svojimi znanostmi oskrbniku, da ne bo imel preveč skrbi. Bodi medtim nadzornik mojih posestev in izpij ga včasih kupico na moje zdravje.“

Lukež se debelo nasmeji. „Kar se pitja na vaše zdravje tiče, vem, da bom to spolnil v vašo zadovoljnost. Spremim vas pa do Novega mesta.“

Kmalu imata Zavrh za seboj. Po samotnej cesti se mnogo pogovarjata in mnogo smejita.

„Rekel sem vam že, vitez, zakaj vas ne spremim celo pot. Vidite, ako se raznosi, da ste se kam podali v italijanske toplice, verjel bo to vsakdo in da mene ni z vami, bo vsakdo najdel kakega razloga. Ako pa idem z vami po krajih proti turškej meji, bi me ljudje, ker sem v tih krajih dobro znan, spoznali, in prašali bi se, kaj da imava na Turškem opraviti? Za vašo reč je mnogovažno, da potujete sami. Ni to jasno?“

Vitez nehote prikima, da-sit udi se mu je navedeni razlog nekoliko omahljiv zdel.

„Še to sem vam hotel omeniti,“ govorí Lukež, „vaša pogodba s Turkom, — kako mu je že ime?“

„Ferat-beg.“

„Vaša pogodba s Ferat-begom se mi čisto jasna ne dozdeva. Spregovoriva še nekaj o njej, morebiti vam še to koristi. Kako veste, da je Ferat-beg poveljnik turške Bosnije, in da stanuje v Sarajevem?“

„Od potnikov se to lahko izvé, in tebi je znano, da od nas v Bosnijo ni prehudo daleč. Da ti ni treba prašati, ti ves načrt še enkrat razložim. — Se nisem obljubil maščevati za to, ker se mi je tako razžaljivo Lavrina roka odrekla? Zdaj je prišel čas! Dolgo sem čakal. Zakaj me plemstvo mrzi? Naj tudi skusi jezo viteza Vovka. Plemstvo naj pade v boju, Herbart in Vit tudi. Za oholo Lavro bo zguba Vita že ostra šiba. Strica Gregorja pa pozneje s tvojo pomočjo odpravim, ter se polastim — že vem, kakó — Visokega, in Lavro, ako bi ne marala postati moja žena, izpodim prazno v svet.“

„Pa kako in kje bode padlo zoprno vam plemstvo in Herbart Turjaški in Vit?“ izveduje Vohač.

„Kako? Zato grem v Sarajevo, da se razgovorim, kako. Več o tem izveš, ko se povrnem nazaj. Zdaj ti naj to zadostuje, da na tem ni mnogo ležeče, kje se ugonobé moji nasprotniki med plemstvom, da se le samo ugonobé. V sedanjih večnih bojih ne bo težko speljati jih kamo doli proti Turkom, in da posebni moji ljubčki ne najdejo rešitve, za to moram zdaj preskrbeti.“ —

Vohač se je podal v Zavrh nazaj ter pridno praznil vitezove sode, za kratek čas pa še stopil v Dvor in tamo tudi poskušaval razna vina.

Vitez Vovk je pa medtim bredel proti turškej meji in čez v Bosnijo, kakor se zove zahodna pokrajina turška, v katerej živé večidel Slovani kristjani. Bošnijaki so hrvaškega ali enako sorodnega plemena srbskega. Imeli so nekdaj svoje kraje, pa tudi čez nje je privrela turška sila in od petnajstega stoletja so pod turško oblastjo.

Bosnija je lepa slovanska dežela, nekoliko gorata, kar ravno dela tako milo in zdravo podnebje. Vitez Vovk je občudoval krasne, rodovitne doline, v kterih bivajo zmerni in delavni Bosnijaki. Tako sprelepe nošnje še vitez v slovenskih krajih videl ni, kakor pri Bosnijakih.

Ta lepa Bosnija, kako je strašno zanemarjena od turške vlade! Cest ni, toraj tudi trgovine ne. Ubogo ljudstvo, ki se peča s poljedelstvom in živinorejo, pa plačuje neizmerne davke, ki vsi potujejo v nenasitljivi Stambul.

Vitez Vovk je na potu v Sarajevo, naj znatnejše mesto Bosnije. Dandanes se je po slovanskej marljivosti in obrtniji mesto vendar povzdignilo na višo stopinjo; ko so ga Turki dobili v roke, so ga razdrli, le močen grad so postavili, strah bližnjim dolinam.

Ko se je vitez pol meseca trudil mimo trdnega Bihača, Banjalute in Travnika, dospé konečno v zaželjeno Sarajevo.

Ni se podal zastonj v Bosnije glavno mesto; tukaj je bival že več časa sultanov namestnik Ferat-beg, ki je tudi iskal priložnosti, kakor drugi turški velikaši, kje bi se dalo kaj dobiti za lastni žep. In Ferat-beg ni bil siromak, kajti imel je v Drenopolji tudi lep kos svojega nakupičenega premoženja. Sprejme prijazno, kolikor zamore le Turek, došlega viteza Vovka, ki mu je poročil, da bi mu rad s svojimi znanostmi pri kakej vojni pomogel.

Več iz radovednosti se spusti Ferat-beg z vitezom v pogovor.

„Pridem, kot prijatelj nepremagljivih Turkov, kot njih občudovavec,“ pričenja trditi Vovk.

„Me veseli,“ odvrne turški velikaš. „Res me veselí, da se kdo najde med gjavri, ki nas tako visoko čisla.“

„Kamo menite svojo vojsko peljati to leto k novim zmagam, ako je to vprašanje dovoljeno?“

„Hm! Kamo? V vašo Slovensko! Hrvaška je obrana, kaj bi tamo! V vaših krajih, ha, je še mnogo dobrega, kar nas mika. Kedar pridete med rojake nazaj, le povedite, da pripravijo za nas lepih stvari, kakor so: Srebro in zlato, kar ga vtegnete spraviti na kup; žito, ker pri vas dobro raste, tudi radi vzamemo seboj; platno neki posebno izvrstno pripravljate, tudi to nam bode po volji; posebno pa mlade fantiče in deklice naberite nam mnogo, kajti vaši fantíči bodo potem najboljši naši vojaki, kedar jih preučimo na našo stran, in deklice zale lahko za drag denar prodamo, kakor črnooke Čerkeske. Le pripravite vsega, pa ni treba boja.“

„Da Slovenci,“ ugovarja Vovk, „takih reči ne dajio radovoljno brez krvavega boja, to veste sami, Ferat-beg, in zato tudi zna skrbeti Herbart Turjaški, slovenski vojskovodja. Herbart Turjaški zna vojske voditi!“

„To je resnica,“ odvrača Ferat-beg, „bolj kakor nam je ljubo. Samo to si želim, da bi jaz slovitega Herbarta Turjaškega in še nekaj drugih enakih korenjakov dobil v pest, ali vsaj pokončal, da bi se moji Turki ne tresli več pred njimi.“

„In ko bi vam jaz pomogel, da bi se vam ta želja izpolnila?“ seže Vovk v besedo.

„Vi? Se ne šalite? Kako je to mogoče?“

„Jaz se ne šalim. Da bi se šalil, nisem napravil dolge poti iz doma v Sarajevo. To sprevidite?“

„Dà, moj vitez. Pa kako pridete k temu namenu?“

„Meni je Herbart Turjaški sovražen, meni je sovražen Vit iz Visokega — —“

„Vit iz Visokega? Njegovo imé je med nami dobro znano, in takih nasprotnikov se bojimo,“ meni Ferat-beg.

„Razun tih treh,“ nadaljuje Vovk, „mi je zopern velik del plemstva, toraj želim, da vsi ti vzamejo konec.“

„Ta je prava! Nobeden gjavr še ni tako umno govoril! To željo imam jaz, kakor vi! Bodiva prijatelja!“ ploska Ferat z rokama in dada sijajno postreči vitzu Vovku. —

„Kako toraj misliš, moj ljubi vitez Vovk, da je nama mogoče do dobrega iznebiti se skupnih neprijateljev?“ povzame Ferat-beg besedo.

„Koliko vojske imaš?“

„Zdaj skoro nič. Pa do blizo jeseni jih lahko zberem petdeset tisoč. Ni dosti?“

„Ni treba toliko, moj beg!“ odvrača Vovk in sladek up ga navdaja. Vse dobro kaže, da mu bode mogoče izdati rojake. „Ni treba tolike vojske,“ ponavlja Vovk, „in želja najina se lahko izpolni.“

„Kako? Herbarta vničiti, za to sem pripravljen več, kakor zahtevaš, žrtvovati,“ sili v viteza beg.

„Jaz zahtevam malo za svojo podporo, pravo za pravo to, kar sam želiš: Herbart Turjaški in Vit iz Visokega ne smeta, ako ju spravim tebi v roke, nikdar več priti v svojo domačijo nazaj. Ako sta, živa prišedša v tvojo oblast, izgubljena mrtva za slovenske dežele, tedaj, pa samo tedaj imaš mojo pomoč, mojo izdatno pomoč.“

„Meniš toraj, da ju ne smem pustiti domu, ako bi mi ponujala cel svet odkupnine?“

„Tako menim, Ferat-beg,“ potrdi Vovk.

„V to ti srčno rad roko dam, moj ljubi gjavr, le kako ta dva junaka spraviš v mojo oblast?“

„Drži se miru, dokler ni dozorel grozd. V ta čas pošiljaj posle po praznem Hrvaškem, da se bliža neizmerna množina Turkov. Ko so pričnejo Hrvati zbirati, pošlji v Ljubljano zvitega poslanca, ki bode v imenu Hrvatov samo nekaj dobrega konjištva prosil. Z vojsko se vzdigni naprej, ter se všotori nekaj dni od Hrvatov. Da pride Herbart in Vit in plemstvo zdajci Hrvatom pomagat, tega sem si svest. Kakor hitro pride plemstvo k Hrvatom, se prikažem v tvojem taboru jaz, da dalje delam za tebe in za sebe.“

Sežeta si v roke. — — —

X. Na boj!

Nabita je risanca, oster je meč,
Obilno v kartušu še blaga;
V junaškem srcu poguma še več,
Na vraga, o bratje, na vraga!

J. Koseski.

Naglo hití čas, leto za letom poteče, mnogo se spreminja svet in tudi na prijaznem Visokem se je jako mnogo spremenilo, odkar smo bili zadnjokrat tamo o času Lavrine poroke. Stric Gregor je še trdne postave, pa snežnobeli lasje kažejo, da je že nekoliko let preteklo, kar biva na Visokem. Stric Gregor je velik dobrotnik okolíci, duhovni oče vsih Vitovih podložnikov. Sreča je prišla ž njim v te kraje, zakaj stric Gregor je znal ljudstvo podučevati, kako je treba ravnati, da je človek kolikor toliko srečen že na tem svetu. Revščine ni videti na široko okoli Visokega, zadovoljnost se bere iz obrazov prebivavcev; pa tudi vedô ceniti zasluge strica Gregorja in blage Vitove hiše.

Stopimo na grajski vrt; jesensko solnce prijetno greje na gredice, na kterih je polno cvetlic. Celi vrt je umetno uredjen; vidi se na prvi pogled, da mora marljiva in vesela roka biti, ki tukaj rože tako nežno goji in zaliva; ki ve za vsaki kotiček primerno drevesce, za vsako gredico raznovrstne cvetlice. Sredi vrta stoji hišica, ki jo opletajo in senčijo trtine veje; pri okroglej mizici pa se resno pogovarjata stric Gregor in Vit, Lavrin mož.

Vit, kakšen junak je postal! Njegovo ime slovi v daljne kraje, in Turki ga dobro poznajo. Kakor se slavnega Herbarta Turjaškega bojé, da že trepetajo, ako le od daleč začujejo njegovo imé, tako jih tudi groza obide, ako zvedô, da je Vit z Visokega v slovenskej vojski, ki jim stopa nasproti. Odkar zamore orožje nositi, v vsakem boju je bil brezi števila turških glav razcepil, pa se vsikdar še povrnil domu. Kakor Turjaškega Herbarta, tudi njega niso mogli, kakor radi, vkončati srditi Turki.

„Vidi se, da nam bo letos zopet nekaj pricvetelo na vzhodu, reče Vit; ropa in krvi željni Mohamedanje ne mirujejo. Kakor se je poročilo v Ljubljano, so že vpadli hrvaške kraje in tamo pustošijo in morijo po svojej navadi. Ubogi Hrvati prosijo pomoči od nas; kdo bi jim tudi pomagal, kakor sorodni sosedje? Lahko se likajo in mikajo naši sosedje v zapadnej Evropi, ker doma v lepem miru sedé; nas pa neotesance, suroveže, divjake imenujejo, nas, ki imamo komaj le časa, da sablje in meče brusimo ter ostalej Evropi odvračamo sovražne trume. Naš slavni glavar, nadvojvoda Ernest čuti, kaka nesreča žuga našim krajem, ako se Turki, podjarmivši si Hrvaško, približajo našim mejam. Toraj je bil sklical meseca avgusta ali velikega srpana občen zbor štajerskih, kranjskih in koroških stanov, da se pogovori, kako se je mogoče najizdatnejše ustaviti Turčinom, ter jih užugati, da vendar dobimo kedaj toliko zaželjenega in toliko potrebnega mirú. Ne le, da so vojske z Benečani in večni boji s Turki nam toliko prizadjali, še domače vojske je bilo treba, še kmetje so morali razsajati!“

„Da so vsi grajščaki tako ravnali s podložnimi kmeti, kakor ti s svojimi, bi kmetje tudi mirni bili ostali, kakor so tvoji. Ti gospodje pa niso pomislili, da človek ni živina; toraj se je vnel kmečki punt. Kaj se je neki z njihovim kraljem zgodilo?“ pravi stric Gregor.

„Reveža so vlovili,“ odgovarja Vit, „ter ga v Zagrebu posadili na razbeljen, železen prestol, mu položili na glavo razbeljeno železno krono, da so iz ušes in iz nosnic mu zdajci pritekli možgani; v roko pa so mu vtisnili razbeljeno žezlo, ter ga zasmehovaje prašali: No, kralj Elija, kako se počutiš v kraljevej časti? Pa iz Elijevih ust ni prišla níjedna besedica, tiho je prestal vse pregrozovitne muke.“

„To je strašno!“ izdihne stric Gregor. „Da bi ajdi ali Turki kaj takega počeli, bi se že ne bilo toliko čuditi; da pa kristjani s kristjanom tako počenjajo, to je žalostno. Kedaj bode ljubezen, saj je naša vera ljubezen — kedaj bo objela in prevzela vsa srca! —“

V vrt priskaklja deklica, stara morebiti petnajst let, Vitova hčerka. Na potu do hišice obstoji pred trto, ki komaj nosi obilno grozdje. Zadovoljna in vesela gleda debele jagode, ki se svetijo v popoldanskem solncu.

„Anica,“ ogovori deklico Vit, „to trto si ti bila vsadila; kaj dobro se je obnesla. Plemenita trta je, ki se še poredkoma najde pri nas, ker ljudje premalo pozvedujio za žlahtnimi plemeni. Veselo je gledati tako polno trto!“

„Da, moja je ta trta, dragi atej, in obrala jo bodem jaz; to šele bode veselje. — Da ne zabim: Nekdo je prijezdil iz Ljubljane, ki želi vas. Naj pride tu sem?“

„Seveda! kar sem ga priženi, v utici ga hočem sprejeti; ti pa preskrbi, že veš —.“

Pevaje sladko pesmico odleti iz vrta brhka deklica.

„Oho, tebe pa poznam, Krištof! To je kaj posebnega, da te Turjaški pošlje na Visoko. Vsedi se prijatelj, pot te je gotovo utrudila.“

„Kdor veči del svojega življenja na konju preživi, tega dvadnevno jezdarjenje toliko ne vpeha. To le pismo imam vam oddati od svojega gospoda.“

Vit odpre pismo in vrste urno preleti. Glasilo se pa je pismo Herbartovo tako-le:

„Domovina je v nevarnosti! Turška kopita zopet želé teptati naše kraje. Naši hrvaški bratje že imajo mnogo trpeti od sile gladnih volkov. Res, da ne more biti tako neprijetno, samo le žeti, sejanje pa drugim prepuščati. Ti naši vragi se tudi tega načela, kakor se vidi, držijo, češ, da kristjani le naj skrbé za setev, žetev bo že shranil Turek. Da si tudi smo jim mi Slovenci že tolikokrati krvavo napisali pleča, hoté jih prepričati o nepostavnosti takega sicer prikladnega načela, se vendar še ne morejo odpovedati svojej starej navadi, ker se pripravljajo to jesen v naših krajih žetev pobrati. Treba je toraj, da jim to grdo navado vendar enkrat izbijemo iz trdih buč. Naš svitli vladar nadvojvoda Ernest me je, kakor ti je znano, imenoval poveljnika vojske, ki se zbira v slovenskih krajih Hrvatom na pomoč. Brez vsake dvombe je tudi najbolje, da ne pričakamo gospodov Turkov doma, unstran naših mej jih moramo prijeti, in z združenimi močmi jim dati nekaj v spomin, da jih ne bo nikdar več nazaj: Poštenemu in hrabremu sinu domovine, kakor si ti, ni treba razlagati, kaj da je v takej zadevi treba storiti. Le to bi te s tim rad prosil, da svojim bližnjim sosedom grajščakom in plemenitašem naznaniš, da se v kratkem naj začnó mnogoštevilno zbirati v Ljubljani. Smrt našim vragom! Živela domovina!

Željno tebe junaka pričakuje

Tvoj Herbart Turjaški.“

„Živela domovina! Smrt vragom!“ ponavlja Vit, navdušen prijateljskega pisma. „Živio naš Herhart!“

„Zopet bo nekaj dela, in tako delo mi ni bilo nikdar nevšeče in tudi nikomu ne more biti, ki mu je mar za blagor in srečo naše slovenske domovine. Moji dobri kmetje bodo zopet vriskali, čuvši ta klic na boj! To bo zopet vesel dan na Visokem!“

„Kedaj bo vesel dan na Visokem?“ smehljaje se vpraša Lavra, stopivša ravnokar v vrt. „Kaj se ti tako žari obraz, dragi moj?“

„Ženka, s Turki jo bomo zopet zaplesali! Zdaj veš vse. Jurko naj stopi doli v vasi, naznanit možem, naj se jutri zberejo v gradu.“

„Če doživim zmage,“ povzame stric Gregor besedo, prečitavši Herbartovo pismo do konca, „če bode naš junaški Turjaški zopet, kakor navadno, Turke oštel, potem bom pa rekel s Simeonom: Gospod! pusti svojega služabnika v miru iti, zakaj moje oči so videle vzhajajočo zarijo boljših dni za predrago domovino. Trčimo, prijatelji, na zdravje slovenskega vojskovodje, na zdravje Herbartovo!“

In kozarci zapojô med domoljubnimi klici.

Drugega dné že rano prihajajo kmetje v velikem številu na Visoko. Veselih lic stopajo gori.

„Kaj meniš sosed,“ nagovarjajo se med potjo, „kakošne novice nam bo pravil vrli naš grajščak? Grajski Jurko je le vedel povedati, da je gospodu pismo došlo iz Ljubljane. Jaz menim, da se nič dobrega ne plete blizo naših mej. Kaj ti praviš?“

„Jaz tudi tako trdim; saj veš, kaj je unega dné razkladal popotnik, ki je globoko iz Hrvaške k nam pripotoval, kako namreč vedno dalje silijo naprej zlobni Turčini. Gotovo bo treba zopet prijeti za meč!“

„Naj se zgodi karkoli,“ oglasi se tretji, „to vem o vsakem izmed nas, da je vse pripravljen storiti za našega vrlega gospoda na Visokem.“

„To nam pa iz srca, govoriš, prijatelj,“ potrdujejo vsi, za „našega grajščaka smo pa res pripravljeni vse darovati. Bog ga živi mnogo let. Bog dal vsikdar tako gospodo na Visokem! Živio naš Vit!“

Zagrmelo je iz stoterih ust: Živio naš Vit! Živela njegova rodbina!

Daleč se je razlegal navdušeni krik, vetrovi so ga ponesli na vse strani, v vsako dolinico, in iz vsih krajev je zopet odmevalo: Živio naš Vit! —

Še vedno dohajajo kmetje v trumah na Visoko; grajski dvor ne more vsih sprejeti, mnogo se jih toraj postavi na ravnici pred velikimi vrati.

Zdaj se prikaže Vit; v prekrasnej, viteškej opravi stopa iz gornjega nadstropja. Kakšna postava! Junak od nog do glave! —

„Ah!“ strmi v prvem trenotku množica, v drugem se pa širijo živio-klici do nebeškega stropa ter se prostrnejo okoli in okoli.

Vit se ustopi na zgornjo stopinjo stopnic, ki vodijo naravnost iz prostornega dvora v prvi nadstrop. Videti ga je zamogel vsakdo, tudi stoječi pred grajskimi vrati na trati.

Njegov lepi glas zadoni tja čez množico do zadnjega:

„Možjé! pozdravljam vas, svoje prijatelje, pozdravljam vas, vrle slovenske možé! K temu pozdravu pa moram najprej dostaviti svojo zahvalo, da ste na moj poziv se v tolikem številu zbrali v mojem gradu. Lep dokaz mi je to iznova vaše udanosti, ali da boljše rečem, vaše očitne ljubezni do svojega grajščaka. Ako sem si prizadeval vam v tem ali unem krogu dobro storiti, najslajše mi je za to plačilo vaše spoznanje, da imate gospoda, ki vam ni samo gospod, ki je vaš odkritosrčni prijatelj, ki je skrbel — to smem reči — za vas in ki bo tudi skrbel za vas do zadnjega diha. Možjé! Skupaj smo preživeli že dobrih in nedobrih ur, skupaj smo se branili naših žalibože domačih, in nedomačih sovražnikov, in sreča je bila le vedno na našej strani, ker smo branili pravico, ker smo branili naš slovenski dom! — In zopet je zdaj došla priložnost, pokazati, da smo slovenske krvi, vsikdar pripravljeni stopiti v bran svojega domovja. Kdo izmed nas ne pozna in ne časti Turjaškega Herbarta, ki nas Slovence vodi že toliko let od zmage do zmage? Čujte toraj, kaj poroča prvi slovenski junak.“

Vit razvije zgoraj omenjeno pismo ter prečita vrste počasi, vsakemu razumljivo. Mnogokrat ga radostni in živahni klici žive pohvale silijo, da preneha. Vsaka besedica je navduševala zbrano ljudstvo.

„Možjé!“ nadaljuje na to Vit, „besedam našega Herbarta imam malo več dostaviti; saj vas poznam. Vit z Visokega bode sledil klicu svojega prijatelja Herbarta, in meni, možjé! meni, vašemu prijatelju, o tem ne dvomim, boste sledili tudi vi! Moja orožnica vas bo preskrbela s potrebnim orožjem, ktero bodete nosili kakor junaki, in domovina vam bode vedela hvalo. — V treh dnevih se zberite zopet tukaj, vsak v svojem orožji in potem nastopimo slavno pot, in Bog bode z nami. Čujte, zapomni si naj vsakdo, naj se glasi od kraja do kraja slovenske naše domovine, vsaka mati naj uči svojega otroka te le kratke besede: Moli Boga in brani svoj dom, brani ga tujega vraga. Ako smo vredni imenovati se Slovence, zdaj pokažimo, da se držimo tega načela: Vse za vero naših očetov, vse za srečo in slavo naše domovine, v kterej smo se rodili, v kterej živimo in v ktere krilu tudi počivati upamo. Da obranimo svoj dom in ž njim svojo vero, kdo bi se temu delu odtegnil? Toraj gotovo vam vsim iz srca zakličem: Živila naša slovenska domovina! Bog jej daj vselej junaških Herbartov! Živila Slovenija!“

Pri zadnjih besedah vzame Vit bliščečo čelado raz glave. Njegov govor tako prešine vse poslušalce, da se tudi odkrijejo in živio-klicev ni bilo konca. Vita gane, videti, kakova radost, kakov pogum se je vnel med prostimi kmeti, ki niso mogli nehati v enomer klicati: Živela naša slovenska domovina! Tujec naj se nikdar ne šopiri v njej!

Orožnica se odpre; razdeli se sablja, meč, čelada, puška, oklep, sulica; kar je kdo potreboval, kar se je komur prileglo, je dobil. Sleherni poskuša svoje orožje in mnogovrstno žvenketanje nastane v dvoru in zvunaj; pred malim časom tako tihi grad postal je zdaj vojskini tabor.

To je bil zopet vesel dan na Visokem. Vit je vso množico obilo pogostil. Vrči polni domačega vina hodijo iz roke v roko; junaške pesmi se pojejo, naroden ples se osnuje zvunaj na zelenej trati, drug drugega objema v domoljubnej radosti, vsi so si bratje slovenski.

Veseli krik tudi ne prestane, ko se približa večer, ter se oboroženi okoličani spravljajo proti domu. Na vse kraje okoli Visokega se razkropé, in iz vsih tih krajev se dolgo še čuje narodno petje, pesmi o boji, o zmagi, o junakih; pesmi, ki ogrevajo in pregrejejo vsako čutljivo srce, da radostno bije le za en biser: za domovino!

XI. V sovražnem taboru.

Oprosteno je grešnima,
Zalumčaru, ubojici;
Oprosteno svima, svima,
Samo nije izdajici.

V Zavrhu se tudi pripravljata naša znanca, vitez Vovk in njegov drug, Lukež Vohač, na odhod proti slovenskemu središču, v Ljubljano, kamor se shaja premožno in ubožno, visokega in nizkega stanú. Sevéda se ne podajata iz samotnega Zavrha tudi z istim svetim namenom, kakor vsi drugi. Njima, posebno vitezu, ni mar za boj zoper vrage domovine; saj je on sam med temi vragovi, a grši, ostudneji od Turčinov. Najnevarnejši sovražnik je Vovk, na kterem ni trohice najti, kar bi bilo pogumnemu možu le količkaj podobno.

„Tomaž,“ obrne se pred odhodom prijazen do svojega oskrbnika, „vse izročam v tvoje roke, vse moje posestvo, Dvor in Zavrli, priporočam tvojemu bistremu očesu. Prepričan sem, da prišedši iz vojske nazaj bodem imel veselje obdariti zvestega varha za njegov trud. Ako bi pa padel za dom,“ nadaljuje hinavec in nehoté obraz potegne v smeh, „ako bi pa storil slavno smrt na častnem polji, tudi pozabljen ne boš. Preskrbel sem že na vsako stran. Bodi zdrav!“

Še dolgo časa gleda Tomaž za odjezdajočima. Dobre besede in to zaupanje ga veseli; voši črnemu vitezu, ki se zdaj prostovoljno podaja v nevarni boj, na tihem dober vspeh.

Ljubljana je bila malokedaj tako glasna kakor sedaj. Iz vseh krajev slovenskega svetá se zbirajo brambovci; vse je v orožji. Herbart je bil naznanil, da kliče domovina in njegov glas ni bil zastonj. Poveljnik posameznih krdel in veljavni možjé se posvetujejo v njegovej dvorani, in med te junake se vrine tudi vitez Vovk. Govoril še nikdar ni toliko in navdušeno tako o potrebi urne pomoči hrvaškim sosedom; da se mora turški ropar prijeti, kakor koli hitro mogoče; da se nikakor ne sme ne dan zamuditi. Znal je besede viti, da je vse prepričal o svojej pogumnosti, o svojem dobrem namenu, o svojem domoljubji; edini Vohač je dobro vedel, kamo pes taco moli, in čudi se, da znade njegov gospod tako zvito tudi obračati besedo.

Posli dohajajo iz jutra, da se Turki urno bližajo in širijo čez hrvaške meje; nikdo ne more njih vojske ustavljati.

„Da bi vsaj nekoliko konjištva imeli ubogi Hrvati! Le nekaj malo konjištva!“ je izdihoval posel, trdeč, da je prišel naravnost iz hrvaškega taborišča.

Sklene se v Ljubljani, da se zdajci cela vojska vzdigne proti sovražniku, konjištvo naprej in pešaci, kakor hitro morejo, za njim.

„Vohač!“ pravi vitez Vovk, ko sta na večer pred odhodom sama, „vse se godi, kakor si le želeti morem. Ti-le plemenitaši, te-le visoke glave, ki so me vedno zaničevali in me na tihem, menim še, storili so že korak k svojemu poginu. K temu sem jaz pripomogel! Kako so kmalo verjeli lažnivemu poslancu, češ da je le nekaj konjištva treba, urno postaviti proti Turkom! Ko bi vedeli, da je poslanec bil od turškega poveljnika, od Ferat-bega, ki je moj zaveznik! Konjištvo je polno mojih neprijateljev in ni prehudega števila; ga ni na tisoče! Herbart se od konjištva ne odtegne, to je gotovo; in Vit iz Visokega tudi ne. Namen, da se Herbart s konjištvom naprej poda, je v nekterem obziru dober; njegov prihod bo Hrvate osrčil, posebno, ko se razvé, da je lepo peštvo za petami. Tudi se dade mnogo važnega pogovoriti in skleniti, da se po določenem načinu ravna proti Turkom in odločivni boj tako dolgo odlaša, dokler ne priroma peštvo in cela lepa navdušena vojska ne zgrabi gospodov iz jutrovih dežel. Namen bi rekel je izvršen, ako bi le — mene ne bilo. V nekterih dneh naju čaka delo; pripravi se, da se bode dobro dokončalo. To bo čuden ples! In kdo bo godel? Vitez Vovk.“

S prvim svitom lepega jesenskega dné se vleče dolga vrsta konjikov skozi mestna vrata po dolenjskej cesti. Lepo krdelo! Sèstavljajo ga zastopniki vsih slavnih rodovin, od Turjaškega Herbarta do malega plemiča; vsi so se zbrali okoli slavnega načelnika. In med timi vrednimi možaki jezdari ponosno vitez Vovk z Vohačem, lulika med pšenico.

V Podbrezji, na grajščini Herbartovej, prenočijo prvo noč; odtodi hitijo naprej, prestopijo mejo na Hrvaško in pri Budačkih se Slovenci zedinijo s Hrvati.

Budački so neznaten kraj v malej dolini; okoli in okoli se vzdigujejo hribi z gostimi šumami pokriti, ali pa gole višine, ki s svojimi pečinami in peščenatimi brdi otožno izgledajo. Na zahodnjej strani je dolina bolj odprta, pa oko daleko gleda le nerodovito plan.

Herbart se vstraši, ko pregleda skupno vojsko; Hrvatov se je več nadejal, mnogo več. Zraven tega ima hrvaško krdelo toliko tujcev v sebi iz vsih dežel, od vsih četirih vetrov. Kdo se more na tujca opirati s polnim zaupanjem? In kako bode tujec za tujo mu reč navdušeno ravnal?

Pa junaku Herbartu ne upade pogum. Kakor njemu ne, se tudi njegovih ne polasti nobena plaha misel. Večej nevarnosti se mora zoperstavljati, toliko več poguma. Razpošlje srčne mladeniče ogledovat, kje da se že tabori Turek, in kolikega števila da je.

Proti večeru izgine Vovk in njegov vedni spremljevavec Vohač iz kristjanskega ležišča; rekalo se je, da se je podal na ogledovanje, kajti povedal je bil pred svojim odhodom tako, rekoč, da se ne boji nikakove nevarnosti od sovražnikove straní, ker znade dobro z mečem ravnati, kar pa še nikdo do zdaj na njem ni bil opazil; zraven je dokazoval, da, ako bi tudi naletel na Turka, ni v strahéh, ker njegovemu konju ni para med Turčini.

Zmenil se je sicer malokdo za viteza Vovka, in ti, ki so se menili o njem, so se ali čudili, da je puščavnik iz Zavrha, kakor so ga priimkovali, tako poguma poln; drugi pa niso hoteli verjeti, da bi se v resnici daleč upal proti sovražniku. Vendar pa ni nikomur prišlo na misel, da bi znal ta Vovk kaj drugega v srcu nositi, kakor samo to, da bi se skazal srčnega moža in pred drugimi malo pobahal.

Mesec nekako zaspano gleda skozi tenke oblake, ki krijejo celi obzor. Včasih veter skozi grmovje povleče, sicer je zeló tiho, še kopita se skoro ne čujejo v peščenatej in mahovitej zemlji, dasitudi skokoma jezdarita Vovk in Vohač. Puščava je vse okoli, kamor pogleda oko; puščava od neštevilnih vojsk, ki so se že toliko in toliko let podile po tih krajih. Vitez Vovk posebno urno jezdari, da ga Vohač težko dohaja.

„Gospod! Kako dolgo še hočeva tako jezdariti v noč? Mene že žeja neusmiljeno nadleguje, v tih blagoslovljenih krajih pa še slabe vode dobiti ni.“

„Kdo bi se menil zdaj za žejo, dragi moj Vohač! V nekih urah boš imel, bodi prepričan, vsega po volji. Naše že imava precej daleč za seboj in Turke menim da jih v dveh urah dobiva pred oči. Ha! To bom lepo izpeljalo, kakor si želim. Trpi še žejo nekaj časa, potem ti bode piti bolj dišalo.“

Zopet molčeča, kakor poprej, dirjata proti vzhodu, da konja plavata v potnih penah. Za nekaj ur se v slabem mesečnem svitu prikažejo daleč pred njima griči, za kterimi je sovražnikov tabor. Vovk ni slabo računil; mesec nagne utrujeno glavo, pomikaje se v zaton, ko se približata gričem.

„Na vrhih morava zadeti na prednje turške straže; tako mi je naznanil Feratov posel. Kaj, misliš, Lukež, kako bova naskočila in razpodila njih tabor? Imaš revež, tako osušeno grlo, da ti ne dá marnja? Jaz sem zabil na vse telesne potrebe. Na, nesi to le belo banderce v roki; to je znamenje mirnih ljudi. Razumeš, ne izgubiti! Zdaj lahko počasi jaševa navzgor.“

Turška straža se krepko oglasí; na vrhuncih začne vse mrgoleti.

„Allah je velik!“ povzdigne svoj hripavi glas Vovk. „Prijatelji, najin namen vam ni sovražen; v resnici teh besed se bodete kmalo lahko prepričali. Ni vašemu zapovedniku imé Ferat-beg?“

„Ako tudi, kaj te to briga? Kaj hočeš?“ zahrumé turški vojaki nad vitezom ter obstopijo oba.

„Imate pravo, imé me res malo briga,“ skuša Vovk ponižno in ljubeznivo besedovati. Pogledite v to-le pismo, ter me urno dovedite k poveljniku, za kterega imam mnogo važnih novic. Prosim, prijatelji, nikarte izgubljati časa!“

Na to pristopi zapovednik straže, ki došla izprva meri od nog do glave. Videti pa bogato obleko, ktero nosita oba, in Feratov podpis v pismu, v kterem turški vojskovodja Ferat-beg zapoveda, da se ima gjavr, ki to pismo pokaže, skozi vse straže pustiti in častno spremiti notri do njegovega šotora, se turškemu častniku spremeni obraz, ker ju prijazno pozdravi in sam zasede konja, da ju spremi do vojskovodje.

Vsi trije jezdijo proti sredi taborovej. Molčé so pozdravljale druge straže, ter začudjene gledale za imenitnima gjavroma, ktera doleti tolika čast, da smeta prostih oči jezdariti skozi turško ležišče.

„Ako bi nas kdo,“ se smeje spremljevajoči častnik proti vitezu, „hotel v vaše taborišče, gotovo bi mu zamašili oči, da bi stvarice ne mogel videti in morebiti še nos zamašili, da bi le kaj ne ovohal. Reci, gjavr, da ni res.“

„Aga, kakor ti je ljubo, tudi nama smeš zavezati oči, ako mi ne verjameš, da bi bilo to nepotrebno delo, kar se tiče najinih oseb.“

„Potrebno ali nepotrebno, gjavr,“ odvrača Turek vitezu; le naš tabor in naša vojska je takošna, da se najdenega ogleduha ni bati. Pri Mohamedovej bradi! Take vojske še nikdar videla nista! In naš vodja, slavni Ferat-beg tudi velja nekega Turjaškega, ki med vami toliko slovi.“

Turško ležišče se razširja daleč okoli ter obsega več gričev. Vse je polno belih šotorov in v bledem mesecu se lesketa turški polomesec nad konjskimi repovi, ki so častno znamenje raznih poveljnikov.

Že od daleč se odlikuje vojskovodjev šotor od drugih. V sredi na višem griču mimo drugih se dviguje ponosno, okoli se pa nižje vrstijo drugi šotori, tudi okinčani; tu šotorujejo višji častniki Feratovi.

Zdaj prijezdijo mimo obilih straž do najvišjega šotora; straža Ferat-begova prevzame naša junaka slabega spomina. Mnogo častnikov se zbira okoli.

„Gospoda!“ jih nagovori vitez, „prej ko me čast doleti, da stopim pred vašega slavnega vojskovodjo, bote blagovolili meni in mojemu tovarišu podariti kako zdravilo zoper grozno žejo; drugače še govoriti ne vtegnem. Pot je bila dolga in suha.“

Vitez Vovk se s svojimi sladkimi besedami in spretnim obnašanjem prikupi navzočim častnikom. Hladivne, lepo dišeče pijače, ki jo šorbet imenujejo Turki, jima podajo in po šorbetu še kave, ktere še ni bilo takrat po Evropi. A Lukež se je le malo zmenil za tako pijačo.

Prične se daniti in Ferat-beg je bil po koncu. Nebo se je zjasnilo o jutrajnej sapi; naznani se lep, a grozno vroč dan.

Poročijo vojskovodji, da sta došla gjavra, ki zahtevata k njemu, za kar imata pismo njegove roke.

Ferat-beg je danes posebno dobre volje vstal; slišati o gjavrih s pismom, z rokama veselja ploskne, ter ju brez odloga vpeljati veli.

Turki se čudom čudijo, kaj da je njih vojskovodja tako milostljiv proti kristjanoma, da ju celó pusti z orožjem k sebi. To se še nikdar ni pripetilo.

„Dobro mi došel, moj vitez Vovk iz gjavrskih pokrajin!“ pozdravlja Ferat ustopivšega izdajavca, ter mu poda roko. „Dobro došel k mojej vojski! Ta je tvoj spremljevavec, tvoj pomočnik ali prijatelj?“ pogleda Vohača, enako pružeč mu desnico.

„Moj prijatelj in pomočnik v tem težavnem poslu, o kterem sva se v Sarajevem pogovorila. Imé mu vitez Lukež,“ tolmači urno Vovk in hudo Vohača pogleda, ker se je ta ravno hotel debelo nasmejati, čuvši, da je vitez.

„Tudi dobro došel, dobri vitez Lukež!“ ponavlja Ferat-beg. „Kako se imajo naše skupne zadeve?“

„Po vsem dobro!“ odgovarja vitez. „Te je še toraj volja, slavni Ferat, za to kar ti jaz dam in k čemur ti jaz pomorem, tudi meni zagotoviti, kar jaz zahtevam?“

„O tem ne moreš dvomiti,“ smejí se Ferat-beg; „o tem ne smeš dvomiti, moj ljubi vitez Vovk! Kakor si se prepričal, ravnal sem se do zdaj na tanko, kakor si mi ti naročil. Moj posel je bil v Ljubljani?“

„Bil. Ravno o pravem času je prišel, prosit v imenu Hrvatov konjištva in to je že na Hrvaškem!“

„Praviš? A kdo mu je vodja?“

„Turjaški Herbart!“ izgovori težko vitez Vovk.

Ferat-bega prešine pri tem imenu groza; ko bi tega dobil v roke! Vsaj mrtvega, kako bi mu srce poskakovalo, nič več bi si ne želel na svetu!

„Vit iz Visokega je tudi pri konjištvu!“ naznanja dalje vitez.

„Tudi? Nevaren sovražnik nam je ta Vit, in ne vem, kaj bi dal, da téh dve ni, Turjaškega in Vita, na svetu!“

„Bi toraj rad ta dva junaka ukrotil?“

„Čemu to prašanje, vitez Vovk? Kar si poželiš, gjavr, ti dovolim, samo da mi Herbarta in Vita, kakor si obljubil v Sarajevem, pomagaš ugonobiti, ako ju že ne morem živa v svoje roke dobiti. Omenil si, da ti je tudi na tem, da izgineta. Je to še resnica?“

„Želim še.“ odvrača Vovk počasno, „želim še, da vzameta konec oba, da se nikdo ne povrne več v domače kraje nazaj, pa reči moram, da odtegnem vsako pomoč, ako mi ne zagotoviš, da ju res več nazaj ne bo na dom, če padeta živa v tvoje roke. Da ti v roke padeta, za to lahko poskrbim.“

„Vse dovolim, vse. Kako toraj meniš?“ sili Ferat.

„Zgoditi se more, da ne padeta v boju, da morebiti ranjena prideta v tvojo oblast, ti ju pa za lepo odkupnino potem v domačijo pustiš nazaj. Tega se bojim!“ se obotavlja vitez.

„Nikogar ne pustim iz svoje oblasti, ako tako zahtevaš, in če se mi svet ponujajo za nju.“

„Pomorem ti toraj, pa samo s to pogodbo: Zaroti se pri Mohamedovej bradi, da, ako ne storita smrt v boju oba, Turjaški in Vit, ako kteri tih dveh pride živ v tvoje roke, da ga ne izpustiš iz svoje oblasti več, da ga ne bode nikdar k svojim nazaj. Prisezi pri Allahu!“

„Zarotim se,“ krepko govori Ferat-beg, „da nijednega ne bode več nazaj, in prisegam kakor gotovo je Allah velik in Mohamed prerok njegov!“

„Dobro! Zdaj ti razložim, kako ti bo edino mogoče, ju ali uničiti ali vsaj vjeti. Ako se ravnaš po mojih besedah, je Herbart tvoj in Vit in cela vojska slovenska, skoro samo plemstvo; ne more ti uiti nikdo. Toraj: Dober dan hoda odtodi stoji kristjanska vojska; ni še vsa skupaj, peštvo je še na poti. Herbartova vojska ni velika, in ako jo primeš poprej, kakor pride peštvo, se zgodi, kar sem rekel. Jutri večer že zamore cela vojska zbrana biti, toraj je treba jutri zjutraj boj začeti s Herbartom. Kako bi to bilo mogoče? To je moja naloga. Jaz in moj pomočnik sva dobro pregledala celo okolico okrog Budačkov; dobro nama je znana. Midva bodeva kazala najkrajšo pot, ki vodi do kristjanskega ležišča. Tvoja vojska se še danes pomakne za pol pota naprej, in ko se stori trda noč, se zopet vzdigne, tako da imaš jutri zjutraj kristjane pred seboj. Pa da se ne odmaknijo? To je tudi moja naloga. Da Herbarta in njegovo vojsko ujameš, moraš razdeliti svojo vojsko v tri dele. Prvi del stopa naravnost proti Herbartu, to je proti zahodu in ta del so pešaci. Drugi del, ki mora kakor tretji obstajati iz konjikov, se zavije na desno; tega vodim jaz. Tretji del jo mahne na levo; njemu bode pot kazal „vitez“ Lukež, moj prijatelj. Ko začenjajo ugasovati zvezde, mora že vsaki oddelek biti na svojem mestu; ti, Ferat-beg s pešci, kristjanom nedaleč nasproti v lice, jaz z drugim oddelkom se vstavim kristjanom v levo in „vitez“ Lukež na desno stran. Vsi oddelki si ostanejo v malej dotiki med seboj. Zraven se mora drugo in tretje krdelo združiti za Herbartovo vojsko in tako so kristjani obkroženi. Da se to dobro izpelje, bodeva skrbela jaz in moj tovarš. Ne more spodleteti!“

To Ferata neizrekljivo razveseli. Herbarta dobiti! Herbarta, ki je že toliko Turkom škodoval, tolikokrat jih do živega namlatil! Herbarta, pred kterim se je vsako turško srce prestrašilo; njega, strah Turkov, bo on, Ferat-beg, ugonobil, in slava mu bo zaradi tega donela po celem turškem carstvu. In zraven Herbarta še enakega Vita! —

Vse se zgodi po Vovkovih besedah. Kmalo se vzdigne peštvo in ž njim poveljnik Ferat proti kristjanom. Vodstvo drugega dela prevzame Vovk in tretjemu mora kazati pot Lukež Vohač.

„Recite, kar hočete,“ toži Lukež Vovku, prej ko se ločita vsak na svojo stran, „to se pravi človeka po živinsko trpinčiti. Zdaj že zopet phava nazaj, odkoder sva se priklatila in še po ovinku; kapljice vsaj kislega vina še pa videl nisem, da bi potolažil razbeljeno grlo. Kaj maram za tisto črno čorbo, katerej pravite kava, in tisti prazni šorbet in vse druge ropotije, s kterimi so naji hoteli Turki zaliti. Za takega poštenega moža, kakor sem jaz, se spodobi pošteno vino. Zato Turki tako radi bežijo, ker nimajo vina!“

„Če ti je ljubo,“ ga prosi Vovk, „se še nekoliko časa obračati po svetu okoli, ne govori tako žalivno. Ako te kdo čuje, slaba bi pela. Bodi vesel, saj si danes „vitez“ Lukež in vojskovodja. Ne zabi svojih konjikov tako postaviti, kakor sem ti že mnogokrat razkladal. To pomisli, da te ne bo nikdo več porinil iz Visokega; lahko boš tamo gospodoval, kakor v Dvoru ali Zavrhu. Ako dva dni vina ne vidiš, te še ne bode konec; vsaki trud donaša tudi plačilo.“

Vohač se potolaži, zasede kakor Vovk čilega konja, ktera jima je podaril Ferat-beg, in krene s svojimi na levo.

Ko nastane poldné, vstavi se Ferat, da se mu pešci odpočijejo do noči. Desni in levi del se pa nemudoma pomika v polkrogu naprej in ko se stori noč, sta vodnika izdajavca postavila svoja krdela tako, da sta imela kristjane v sredi. V drugej polovici noči se skušata Vovk in Vohač skleniti za kristjani med seboj, in na drugej strani s Ferat-begom. Ko se zasvita na vzhodu, so Turki po izdajstvu kristjane popolnoma obkolili. Vodnika sta predobro poznala pot.

Tudi slovensko peštvo se bliža.

XII. Pri budačkih.

Kedar bliska meč morije,
V boji kri junaška lije,
Kakor hrast Slovencev stoji;
Za očastvo se daruje,
Vso nevarnost zaničuje;
Večna bo Slovencev čast!

J. Virk.

Dan napoči 22. kimavca 1575. leta, osodepolni dan! Jasno kakor ribje oko je celo obnebje, v doline pa se je vlegla gosta jesenska megla. Griči, homci in daljne goré molé iz tega meglenega morja. Tiho, strašno tiho je v tem morji, in vendar toliko življenja. Herbart ni očesa zatisniti mogel celo noč od nepoznane skrbi; z glavo oprt na desno roko je prebedel ves čas do prvega svita. Slutil je junak, da bode nevspešen boj se bojeval ta dan, pogubljiv za marsikterega slovenskega korenjaka.

Razposlani ogleduhi se vračajo poročat hudo vest, da se bliža Turkov od vseh strani kakor listja in trave. Ko da bi izrastli iz zemlje, so se pokazali na vsih krajih na mah. Umakniti se ni več mogoče slovenskej vojski, neizogibljiv boj se mora pričeti.

Resnega obraza vredi Herbart maloštevilne čete zedinjene vojske. Kakor tica jezdari urno od vrste do vrste, od trume do trume; povsod ga zagledaš. Sveta jeza plameni iz njegovega lica; čutil je, da je žrtva on in njegovi izdaje; pa drago, neizmerno drago bode prodal svoje življenje sovražniku. Njegov pogum se polasti cele vojske, še tujci so navdušeni za junaškega Herbarta. Nobeno srce ne trepeta pred prihodnjimi urami, ko se bode pričel vojskini hrum.

Pred bojem mora še govoriti s svojimi rojaki; mora slovo vzeti od svojih Slovencev, kakor brat od bratov, prej ko začnó padati vojskine kocke. Zbere jih okoli sebe, kakor je imel navado pred vsakim bojem pogovoriti se še s svojimi prijatelji; vesel čut ga spreleti, ko bere na vsih obrazih plamteči pogum in nenavadno koprnenje, prijeti sovražnika ter mu pokazati, kako znade Slovenci pasti za domovino.

Kedaj je kdo čul, da so se naši očetje zbali sovražnika?

Rudečo zastavo, na kterej je bila videti Kristusova podoba, v roki, stopi med svoje, rekoč:

„Predragi mi rojaki! Žene me srce, da spregovorim nekoliko besed do vas, ki ste mi vsi mili bratje. Slovenec je Slovencu brat! Ne govorim pa, kakor da bi trebali še besed, ki bi vnetile in vzbudile v korenjakih pogum. Ne, tega med Slovenci treba ni! Besede, ktere govorim, prihajajo mi iz drugega namena iz srca, in bodo toraj tudi našle pot v srca mojih rojakov. Pred važnim bojem, ki ga v kratkem pričnemo, se pristuje, da vzamemo slovo drug od drugega; da se spomnimo tega, kar je nam vsim milo in drago, na ljubljeno domovino; da se razveselimo pregledavši dobrotne nasledke današnjega boja za našo sladko domovino slovensko.

Boj, katerega imamo pred očmi, nam nikakor ne obeta slavne zmage. Lahko se izreče pred junaki, da gremo le slavni smrti v naročje. Slovenci! Akotudi to dobro vemo, mi se ne ustrašimo boja, mi se ne vdamo sovražniku! V poznih letih se bode še govorilo, da je trumica Slovencev slavno padla pri Budačkih, da je vesela umrla za vero, za dom. Kamor obrnemo oko, nam reže sovražnikove čete nasproti, drhteče veselja, da imajo vendar priložnost, siliti malo vojsko kristjanov, da se vda. Pa brez boja se ne vdamo; mi se ne podamo nikdar! Ob koncu boja naj prešteje sovražnik svoje vrste in groza ga bode prevzela, ko vidi, kako zna Slovenec umreti in koliko nasprotnikov podere prej v prah, kakor sam izdihne. Rojaki! Preteče smrti se ne bojimo, se je ne izogibamo, dasitudi bi si mogli rešiti življenje, a morali bi se sramotno podati. In mi bi to storili? Nikdar! Ne vdajmo se!

Kot zvesti sinovi domovine tudi ne smemo drugače storiti, kakor da si izvolimo slavno smrt mimo sicer malo vrednega življenja. Naj se uče naši vnuki, naj se uče Slovenci prihodnjih časov iz zgleda prednikov pri Budačkih, da se nikdar ne smejo ustrašiti mogočnega sovražnika, da se nikdar ne umaknejo hudim navalom, ki prete domovini. Vnuki, posnemajoči naš zgled, vedno hrabro do zadnjega diha braneči drago domovino, bodo zagledali boljše dni, kakor smo jih videli mi, njih predniki. Pa zgled smo jim zapustili, pokazali smo zanamcem pot, po kateri se pride do boljše prihodnosti. V poznih časih se nas bodo veseli spominjali, v svobodni domovini se bodo ponosno omenjala naša imena ter se slavila naša smrt. Kadar bode hvaležen narod prešteval svoje junake, ne bodo pozabili na nas, ker smo jim zapustili zgled, da smo vse, tudi življenje darovali za dragi dom!

Zanamci bodo posnemali izgled, ki ga jim danes podati hočemo; vnuki — o tem sem prepričan — ne bodo pozabili svojih prednikov in njih del, ter z enako ljubeznijo, z enakim srcem stali vsekdar za dom. Kaj sledi iz tega? Kaj, kakor da za trdovratnim, a pogumno bitim bojem pride vesela zmaga in ž njo mileja doba zanamcem. Ko bodo prepodeni in podrti vsi sovražniki, ko si ne bode več upal nobeden nasprotnik vstati zoper Slovence ter z oholo nogo teptati po njih domovini, tedaj pride toliko zaželjena mila, zlata doba. Bog, dobri oče vseh narodov, je odločil vsakemu zlato dobo, temu prej, temu pozneje pride toraj tudi Slovencem. Pride čas, ko bode nekaljeno veselje vladalo po blagoslovljenih krajih slovenskih; ko ne bode grozna vojska po deželi trosila smrti in tuge; pride čas, ko bode Slovenec ponosno mislil na svojo domovino, ki je svobodna, od prijatelja ljubljena in čislana, od neprijatelja spoštovana in častita; na domovino, ki ima bistre sinove, da z umom širijo njeno slavo po svetu, modre, krasne hčere, kinč naroda presrčnega. V duhu gledam to zlato dobo slovenske domovine, dobo polno slave, polno radosti, polno ponosnega zadovoljstva. In da pride mojim rojakom ta zlata doba, v to bi mi naj ne pomagali? Smrt slovenskih junakov pri Budačkih naj bode vreden pripomoček, da do sežemo zlati vek!

Ako bode toraj naša smrt pomagala, da pride Slovencem zlata doba, nam ni to razloga dovolj, da veseli in radosti polnega srca idemo v smrt? Da, veseli se podamo v pogubni boj, da bode strmel sovražnik nad nenavadno prikaznijo! Veseli hočemo umreti in pasti za domovino, ker nas obdaja sladki čut, da ne umremo zastonj, da bode iz naše smrti, iz naše žrtve vstala kdaj oslavljena, srečna domovina naših vnukov! Pri Bogu sem obljubil, za geslo vsega življenja sem si izbral, da hočem nepozabljeno držati zvestobo mili domovini! Bratje, z Bogom toraj! Živela naša slovenska domovina! Za zlato dobo naših vnukov hajdimo v boj! Vse za vero in dom! Z Bogom!“

Ganljivo je bilo gledati vzvišeni prizor, kako so se junaški Slovenci, goreči ljubezni do domovine, gotovo smrt pred očmi, radostno poslovili, si stisnili roke ter se bratovsko poljubili. Vesel krik se vzdiga proti nebesom in Bog, ki je gledal dan pri Budačkih, gotovo ne bode dopustil, da bi se toliko za sveti križ in za dom prelite krvi bilo prelilo zastonj.

Herbartova vojska krene na zahodno stran, odkoder mora priti slovensko peštvo. Temu toraj ide nasproti. Ako je mogoče se združiti ž njim, ako je mogoče na tej strani si napraviti pot skozi sovražnikove vrste do bližajočih se rojakov, je še nekoliko upa, oteti se celoletnemu poginu. Ako se levi turški oddelek predere, je še nekoliko mogoče se umikaje braniti, dokler ne prihite pešci, ki vendar ne morejo biti daleč. To je dobro izprevidel tudi vitez Vovk, ter dal največji oddelek postaviti na levo stran.

Slovensko konjištvo prične boj; na desnici popadejo sovražnika neprestrašeni Hrvatje, na levi tujci iz vseh krajev sveta. Izprva se bojujejo iz daljine, kolikor se more skozi vstajajočo meglo razvideti. Počasi se bližajo nasprotniki. Pa kaj je to? Slovenskega središča ne doleti noben strel, nobena puška ne pošlje smrtne krogle.

Turški vojskovodja, Ferat-beg, je bil dal povelje, da ne streljajo v konjike; hotel je namreč Herbarta in Vita in druge junake dobiti žive v svojo oblast in znano mu je bilo, kje stoje junaki Slovenci, in da je Herbart v sredi, na čelu svojih rojakov. Tem huje pa gospodari smrt med korenjiaškimi Hrvati in osupnjenimi tujci.

„Vražja megla, da se tako dolgo mudi,“ ogovori vitez Vovk jeznega Vohača; „rad bi vedel, kako se pletejo na bojišču. Iz onega griča bode prav varno gledati po celi dolinici, po vsem bojišču.“

Utihne. Zbode ga huda misel, da je on kriv toliko prelite krvi. Herbart! Kaj mu je Herbart storil zalega, da ga sune sovražniku in prerani smrti nasproti? Da ga izda vragu, Herbarta, tolikega junaka, pa on, toliki malovrednež! Kdo povrne Slovencem izkušenega Herbarta? Vitez Vovk? Izdajavec si ne more v tem trenotku kaj, da bi ga ne obšla groza, ko pregleda tolike provzročene nesreče. Herbart! Vit! Junaška slovenska vojska! Vse si izdal v pogubo — ti, vitez Vovk!

Če je kteri greh, ki se ne more odpustiti nikdar, tedaj je izdajstvo ta greh, to črno, črno delo!

„Vas grize, da se tako kislo držite,“ pikne ga Vohač, vedoč, kaj se godi v vitezovem srcu.

„Zadel si, Lukež,“ dobi odgovor in Vovk se dalje vtopi v misli, sileče v njega. „Grize me, vest me grize, ki sem menil, da sem jo že davno pokopal. Herbart! Vit!“ — —

„Oj, ti budalo,“ se čez nekaj časa glasno nasmeje. „Takim neumnostim pustiš, da ti letajo po buči? Kaj Herbart, kaj vsi drugi, kaj ves svet, ako moja osnova to zahteva!“

Boj se vname do živega. Še nekaj korakov, pa so skupaj, in potem velja roka zoper roko, mož zoper moža. Megla že plava nad glavami in hitro gine. Solnce milo, jasno sije, in v njegovih dobrovoljnih žarkih se sveti in bliska krščanski in turški meč. Zdaj se vidijo vsi oddelki Turčinov. Bože, to bode mesarsko klanje! Kristjani, pred vami na desni, na levi mrgole povsod sovražne drhali, žele vam pogin! Slovenci, od vseh strani vas stiskajo sovražni zoperniki; kje je rešilna pot?

Čim dalje boj traja, tem huje raste srd in besen pogum v srcu bojevnikovem. V taki sveti jezi se vržejo Slovenci na neštevilnega vraga. Herbart stisne na njegovi strani borečemu se Vitu poslednjikrat roko, in v tem stisku je bilo slovo, kakor ni drugače soditi, za ta svet. Le en trenotek nese misel Vita daleč proti zahodu za gore v domači grad, kjer je pustil drago Lavro, na prijazno Visoko, kjer je pustil milo mu hčerko. Za vselej? Bog ve!

„Za menoj, kdor ima srce,“ zagrmi Herbartov glas in rdeča zastava frfra visoko nad glavami kristjanov. Vojskovodja slovenski izpodbe žlahtnega konjiča, a ta se silno vzpne, kakor da bi ne hotel nesti svojega gospoda v smrt. Kdaj je slovensko krdelo zapustilo svojega vodnika? Vdero za načelnikom, junaki za junakom vdero v goste sovražne vrste.

Ta naskok, ta krepki naval provzroči v Turčinih nemir in nered. Strmeči in osupnjeni izprva ne vedó, kaj početi. Polumeseci se zibljio, zastave omahujio in konjski repovi frfotajo v zraku. Pa zopet se postavijo. Velik kreg in trušč nastane med njimi. Kdo b! se dal od preklete raje, od krščanskih psov meniničtebinič brez obrane posekati? Kaj je nam mar, Ferat-beg, za tvoje posebne želje? Da le gjavre pobijemo!

Začne se najhujši boj. „Allah“ krohotajo mohamedanci; „Jezus,“ kriče kristjani. Kako se križajo meči! Kakor grozen val ob času hudega vremena dero Slovenci naprej, na vse strani deleči smrt. Prah se dviga, silno žvenketanje orožja, zraven neizmerno kričanje srditih vojakov, stokanje in ječanje ranjenih in umirajočih. Žare se obrazi, bliska se morilno jeklo, kri se pretaka, da je ne more zemlja popiti. Naši se borijo kakor levi, strašno obilo trosijo smrt med sovražnike. Strah se širi po sovražnikovih vrstah.

Kaj pomaga ves pogum! Čez nakupičene mrtve Turčine stopajo povsod nove drhali. Zdaj se še pokaže, kaj imaš upati tujcu. Levi del krščanske vojske, sami tujci, se spusti v beg, v silno važnem trenotku. Na Vovkov svet je bil Ferat-beg svoji vojski zapovedal, naj se levemu oddelku kristjanov umakne široko na stran, da tako zapelje tujce v beg. In kakor je rekel Vovk, tako se je tudi zgodilo.

Zdaj se Slovencem bliža konec. Zbere je še enkrat načelnik okoli sebe, krvaveč iz mnogih ran.

„Bratje, zdaj velja drago prodati naše življenje! Naprej! Za vero in dom!“

Zopet se zakade v najgostejše trume in Turkom koljio glave, pa tisoč jih nadomesti deset, katere je posamezen junak podrl. Od trenotka do trenotka se zmanjšuje kopica okoli Herbarta; od vseh strani pritiskajo Turki. Skoraj bode načelnik sam; rojaki padajo drug za drugim, do zadnjega dilia se boreči, kakor se borijo le junaki. Zdaj se zgrudi Herbartov konj, od sablje smrtno zadet; pa Turjaški na tleh stoječ udriha okoli v razdražene vrage. S silno roko nameri na nekega poveljnika, ki ga je bil hotel zgrabiti in živega dovesti k Feratu. Dobro ga zadene, da Turčinu glava odleti na tla; jezik še nekaj mrmra, očesa se krožijo, le nekoliko časa se premika, zeva, obleduje in ugasne; iz trupla pa, ki je ostalo na konju, je visoko planila kri. Strašen vik zaženo Turki, ko ostnašeni konj zdirja po ravnici, na sebi truplo svojega gospoda. Herbartov meč neprenehoma seka po Turkih.

Vse priča sovražnikom, da jim ne bode mogoče, se Herbarta polastiti živega. Koliko vendar je že njihovih pokončal! Pa junaku gine moč, pade naposled tudi sam. A še na tleh ne miruje; hude rane deli med kričeče Turke, ki so ga obkrožili. Še porine v najbližnjega meč, da se Turčin blizu njega zvrne, in zdajci izdihne življenje. Turki prestrašeni stoje okoli njega, neupajoč se nameriti v junaka, Herbartovo oko umira, še nekaj izdihov, in — junaka, kakršnih je malo videl svet — ni več! Iz premnogih ran mu je potekla kri in ž njo življenje. Slavna smrt, kakor je bila Herbartova na polju časti!

Sovražnika prestraši smrt junaka. Feratbeg ne ve, kam bi se dejal jeze. Toliko tisoč svoje vojske je žrtvoval, samo da bi Herbarta živega dobil v roke, toda bilo je vse zastonj! Pa kaj bode sultan poizvedoval, koliko Turkov je zahtevala Herbartova smrt, da le ni več živ! Le urno nazaj v globoko Turčijo!

Boj je končan, za Slovence nesrečen, -a slaven. Ferat-beg s strahom pregleda svojo izgubo ter uredi priprave, da se ostala mu vojska povrne, odkoder je prišla. Pomakne se toraj kmalu iz bojišča ter hiti v svoje kraje. Bi li slovensko peštvo počakal, da bi ga ugonobilo? Izvedel je zopet, kako znajo Slovenci umreti ali zmagati.

Kristjanov je malo ostalo živih. Kar jih je še, jih vlečejo v sužnost; vsi so hudo ranjeni, znamenje, kako srčno so se bojevali. Ko pride noč, so Turki že daleč odtekli od bojišča. A z nočjo pride — prepozno — pride slovensko peštvo! In vendar je hitelo noč in dan — zastonj. Polni mesec jim došlim pokaže grozovito bojišče, katero jim pove, kaj se je zgodilo. Kar so še neradi zvedeli o nesreči Slovencev in o koncu Herbartovom, to jim je tužnega obraza pravil črni vitez, izdajavec, rekoč, da je po čudežu ušel sužnosti, on in njegov Lukež, in da se je tudi nekoliko drugih plemenitašev odtegnilo turškim rokam.

Resnica pa je bila, da je zapustil proti koncu boia z Vohačem grič, odkoder je gledal boj ter po ovinku prijezdil na bojišče, malo prej, ko so došli pešči.

Dolgo časa hodi pri luninem svitu po bojišču, dolgo v noč se plazi skozi vrste mrtvih bojnikov. Ne da mu iz pota, katere je hotel. Tam je mesto, kjer so stali junaški Slovenci; tam jih zdaj mnogo leži bledega, mirnega obraza, kot da bi spavali. Pa saj spavajo dolgo, dolgo spanje, dokler jih trobenta angelska ne zbudi. Na to sveto mesto stopa vitez Vovk in klavrn sledi Lukež. Tega čvrstega moža so zadnji dnevi skoro spravili na nič. Tri dni je že, kar ni videl rumenega vinca, in to je za Lukež velika nesreča. Tri dni in noči že mora hiteti čez hribe in doline, semtertja; kakor senca mora biti svojemu gospodu vedno za petami. V celem življenju ga še ni tako dražila neizrekljiva nezadovoljnost; čemeren, s pobešeno glavo, kakor v sanjah se vleče za veselim Vovkom, ki premetuje trupla in obrača obraze proti luni. Rad bi izvedel, kdo je tukaj ostal na bojnem polju in kdo se je moral s Turki podati na pot.

„Vohač, stopi vendar bliže, pa poglej, kdo je ta — vidiš?“

Lukež ni imel navade, da bi se kdaj prestrašil, pa zdaj ga le nekoliko spreleti groza. Tiho je po vsi okolici, na jasnem nebu trepeta mesec, in njegovi bledi žarki padajo na še bledeje lice; s krvavimi lasmi pa se igrajo hladni, ponočni vetriči.

Bil je ubogi Jurko, Vitov strežaj z Visokega, ki je tu pri Budačkih našel svojo smrt.

„Glej, Vohač,“ nadaljuje vitez, „ta te ne bode več tiral z Visokega, kakor te je; ne boš več čutil njegove pesti. Da je Jurko padel, mi je znamenja dovolj, da tudi Vita ni več med živimi. Ako pade služabnik, se tudi gospodu ne more boljše zgoditi. Razumeš, Vohač?“

„Dobro, dobro,“ mrmra Lukež. „Zdaj, ko nimava tu nič več opraviti, je tudi razumno, da pobereva šila in kopita in poiščeva urno ljubi Zavrh, kjer se okrepčava po takem trudapolnem delu.“

Po poti od Budačkov je Lukež nalašč žvižgal ali pel napev tiste narodne pesmi, ki pravi:

Solnce že gori gre,
Silno je žalostno;
Kaj bi ne bilo žalostno,
ker čez vojsko je šlo.

Žalni napev je viteza hudo zbadal v trdovratno srce, in vse si je Vovk prizadeval, da bi tovariša spravil od te pesmi, ki mu je prihajala na uho, kakor vzdihljiej umirajočih rojakov pri Budačkih, katerih smrt je zakrivil on. Tako se pri najmanjši priložnosti vzbuja grozno očitajoča vest hudobnežu.

Ko prispeta v Zavrh, je bilo prvo, da se vsedeta izdajavca za polne vrče in mnogo pijeta, vitez, da si omami in potopi vest, Lukež iz navade.

„Da, da,“ jeclja pijan, „zmagal sem jaz čez svoje nasprotnike pri Budačkih, in to ti povem, Lukež, kakor gotovo sem gospod Zavrha in Dvora, tako gotovo moram biti posestnik Visokega, ali pa me naj razkljujio krokarji!“

„Zadnje zadnje bodi tvoj del,“ vošči na tihem Vohač.

XII. Nevaren pot.

Dolgost življenja našega je kratka,
Kaj znancev je zasula že lopata!
Odprta noč in dan so groba vrata:
Al dneva ne pové nobena pratka.

Fr. Prešeren.

Grozd je dozorel, trgatev se je povsod pričela. Vse je polno urnih delavcev po gričih in homcih, na katerih se šibe trte od obilega sadu. Trgatev je vesel čas, najveselejši celega leta. Kaj neki, da po goricah okoli Visoke, ga ni slišati tistega veselja, ki se je sicer razlegalo o tem času po okolici? Kaj, da trgavci molče opravljajo svoje delo, da si še skoro govoriti ne upajo med seboj? Ni čuti ne sladke pesmi ne radostnih klicev. Otožni se spravljajo delavci o mraku iz vinogradov; marsikdo vzdihne oziravši se na Visoko in zamišljen stopa do svoje pohlevne hišice, in prej ko duri zapre za seboj, še enkrat pogleda na Visoko, nad katerim migljajo zlate zvezde upa in tolažbe; na Visoko, kjer je bilo vedno veselje doma, odkoder se je razširjalo daleč na okrog, med vse prebivalce. In zdaj? Žalost je zdaj tam doma, in ker je na Visokem žalost, so žalostni vsi okoličani.

Kako se je v nekih tednih vse izpremenilo. Polni nade so se podali iz doma junaki branit očetnjavo, bratom prihiteti na pomoč. Vsakdo je sanjal o sijajni zmagi, o slavni vrnitvi k domačemu ognjišču. Nesreča pri Budačkih je skazila vse nade, ovila mnogo src z grenko bridkostjo. Res so se vračali kmetje, ki so bili šli z Vitom v boj, zopet na dom, ker se je vojska razpustila; pa na Visoko se ne vrača nihče! Že misel, dobrega grajščaka izgubiti, je ranila vsakaterega, zdaj se pa kaže, da Vita ne bo več nazaj. Saj je bil tudi pri konjikih, ki so skoro popolnoma vzeli konec v nesrečnem boju, le nekoliko ranjenih je ostalo, pa med temi ni Vita z Visokega. Najbrže je storil junaško smrt pri Budačkih! Zato je na Visokem minilo vse veselje ter se umaknilo skrbem in žalovanju.

„Dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti,“ pravi slovenska pesmica.

Na Visokem je zdaj žalost doma.

V Zavrhu pa? — V navadno tihem, začrnelem gradu se zdaj vesel obrača vitez Vovk ter s svojim ljubim Vohačem prazni kupice. Zelo glasno razodevata oba svoje veselje, posebno vitez si zadovoljen mane roke in kaka zadovoljnost ga je, kaže užarelo lice, ki se vedno drži na smeh.

„Dobro sva se obnašala na Hrvaškem; bolje kakor sem si mislil. Huda je pela oholim plemenitašem, res; pa zakaj so me tako prezirali? Kazen ne izostane, in tudi zaničevani vitez Vovk se ena maščevati. Tvoj zopernik, Vitov Jurko, je tudi izbrisan iz bukev življenja, kakor si se sam prepričal; zdaj te ne bode več mogel s pestmi potirati z Visokega, in to te mora veseliti. Herbarta Turjaškega ni več, ki se je toliko nosil; moral je končati, ker bi bil sicer mojo Osnovo prekrižal in uničil; in dobro je za svet, jaz vsaj tako menim, ako se taki imenitniki spravijo iz pota. Vita ni; ako ga ne krije hrvaška zemlja, moral je pa s Turki, toliko kakor da bi bil mrtev. A vendar še nisem pri kraju, nisem še došel do cilja. Eden nasprotnikov, ki ga najbolj sovražim, eden je še med živimi; in tudi tega je treba odpraviti. Kdo meniš, da je?“

„Gotovo se ne motim, vitez,“ odvrne Vohač in postavi izpraznjen kozarec na mizo, „ako rečem, da menite tistega gospoda, kateremu so v Ljubljani toliko čast skazovali, ki nam je povedal nekaj debelih in ki ima čast biti Lavri stric! Zadel?“

„Ti izvrstna glava, zadel si! Strica Gregorja moram tudi spraviti, da mi je pot prosta. Kako bi se to zgodilo, ti prebrisanec?“

„Starec tako kmalu umre, počakajte. Izguba toliko prijateljev, in pred vsem Vita, ga požene v grob. Počakajte, dokler se vam dobrovoljno sam ne odtegne.“

„Rekel bi, da je ta prva neumna, ki si jo izustil v svojem življenju, Lukež Jaz naj bi čakal? Jaz, ki sem tuhtal in čakal in pazil blizu dvajset let na priliko, jaz bi zdaj čakal, ko vem, da mi je sreča mila? Ne, stric Gregor mora kmalu iz poti, in njegovo ime, vidiš, tukaj zraven Herbarta Turjaškega podpisano, bo pričalo čudno stvar, katera Lavrinemu očesu nikakor ne bo prijatena.“

„Povedali mi še niste nikdar, zakaj tako skrbno nabirate podpise. Tu je Herbartov, tukaj Gregorjev, čemu to? Kaj bo to hasnilo?“

„Kaj bo hasnilo? Potrpi, da se boš naposled bolj smejal. Tvoj podpis in moj še manjka in pismo postane velike važnosti. Tu-le se podpiši.“

„Pa vsaj to povejte,“ pravi Vohač, načrčkavši svoje ime, „kdaj sta se na tem pismu podpisala Herbart Turjaški in stric Gregor? Pa niste — —“

„Seveda, ponaredil sem imena. Njsem se zastonj uril toliko let. Zdaj pazi, kako bom posnel tvoj podpis.“

Vitez Vovk napravi v kratkem času Lukov podpis, in moral ga je posneti že nepričakovano dobro, da se je Lukež prijel za glavo ter strmel v Vovka.

„Gospod, kaj takega pa še nisem videl, kar sem na svetu. Ne morem ločiti, katero sem pisal jaz. Če morete tako varno in nerazložljivo ponarediti podpis kateregakoli človeka, bi vas pa ne hotel imeti sovražnika. — Jamo izviren podpis potrebujete?“

„Tako je, Lukež. — Zdaj pa imaš zopet malo nalogo. Pojdi na pot proti Visokem, pa izvohaj, če ne bo Lavrinega strica gnalo v Ljubljano, ali kam drugam pozvedovat o Vitovi usodi. Kar izveš, donesi mi urno nazaj. Stori, stori to, Lukež!“

Vohač zapusti Zavrh ter stika nekaj dni okoli Visokega.

„Vrla glava mi služi,“ smeje se vitez za odišlim Lukom; „kakor nalašč se mi je pridružil zviti Vohač. Izdati me ne more, ker se tako pridno udeležuje vsega mojega početja.

Rad ga imam in vendar se ga tudi bojim, in „ker se ga bojim, moral ga bom z dobrim ali hudim spraviti od sebe, pa tudi iz sveta. Da morem živeti brez vseh skrbi, ko dovršim svoj načrt ter izpeljem svoje stavljene si naloge in dosežem svoj cilj, mora tudi Lukež Vohač nehati med živimi se klatiti. Šele njegov konec je za me začetek pravega življenja!“

Tako je mislil vitez Vovk o Vohaču, a tako tudi Lukež Vohač o vitezu.

„Le naj ima veselje, sirota, dokler ne doseže svojega velikanskega namena, kakor ga imenuje. Ko bode menil, da je že splezal na vrh, mu izpodnesem lestvo, da se zgrudi v prepad, iz katerega ne vstane več vitez Vovk. Jaz imam tudi svoj namen in ta je. — kakor gotovo se imenujem Lukež Vohač, moram ga doseči, — ta je: Lukež Vohač, bogatin!“

Da razjasni svojo in Lavrino negotovost o Vitu, se poda stric Gregor nekega jutra iz Visokega. V glavnem mestu Ljubljanskem bode izvedel resnico, kakor se boji, žalostno. Sedemdesetletni starček je še zdaj bil čudno pri močeh, kakor da bi pozabil število let. Stopa v vas pod grad ter nagovori znanega kmetiča, Vrhnikovega Jožeta, da ga spremlja v Ljubljano. Ni se obotavljal pošteni Jože ter šel svoji usodi naproti. Mali voziček kmalu oddrdra izpred Visokega in meri jesenske doline.

Mine skoro dan težavnega potovanja, že se dela mnak. Do bližnjega trga, kjer menita prenočiti, je še dobre pol ure. Hiti konjiček, da pred trdo nočjo dospeta v zavetje. Nebo se je prevleklo, megle se pode proti jugu. Zdaj in zdaj se približa vihar. Že se sliši od daleč šumenje, orumenelo listje frfra po zraku, zadnja svetloba se umika gosti temi. Konjiček urno beži pred hudim vremenom.

Zdaj se vije cesta semtertja med temnim gorami; spredaj in zadaj je vse tiho, le veter maje vršiče. — Čuj, kaj je to? Udarci se slišijo iz vetrovega šumenja; to so udarci kopit. Konjič zarezgeta in nastavi ušesa; na voznikov klic naglo podirja naprej. Skozi temo se toliko more razločiti, da se počasi bližata dva jezdeca. Zdaj se srečajo. Eden nju zgrabi konja za uzdo, in drugi mahne Jožeta, ko bi trenil, z mečem po glavi, da se revež zgrudi vznak in zamrmlja nekaj nerazumljivih besed. Istega trenotka iztrgata napadavča strica Gregorja iz vozička ter ga preselita v drugega. Bil je zraven ceste ne daleč pripravljen ter imel streho, da je pred dežjem varoval na vseh straneh. Jožefov voz pa obrneta neznanca proti Visokemu in trudni konjiček potrpežljivo stopa zopet proti domu, polagoma, kakor da bi ne hotel hudo ranjenega Jožeta raziti v naglem diru. V bližnji vasi umna žival obstane pred razsvetljeno hišo in tako dolgo s podkvami bije ob kamenita tla, da pridejo ljudje in nezavestnega Jožeta v prvo skrb prevzamejo. —

Voz pa, v katerega sta bila napadavca posadila strica Gregorja, je tekel, kar sta vprežena konja imela moči, v temni noči, v hudem, dežju nemudoma skozi neznane kraje. Zdaj šele stric Gregor more prav premisliti, kaj se je zgodilo v nekih hipih. Zdaj mu Stopi jasno pred oči, da ni prišel v roke dobrim ljudem. Ujet je, in ž njegovo osebo se nič dobrega, nič prijateljskega ne namerava. Dolgo časa moli, in tudi najde tolažbe in miru v molitvi.

Na dolgem potu utrujen zaspi v pokritem vozu, in dobrohotni, sladki sanj ga vede nazaj, daleč nazaj v minule dni. Fantiček se v lahkotnem čolnu ziblje po jezeru. Valovčki pluskajo na vznožje prijetnega griča. Vsa narava diha le veselje, raduje se v nepoznani lepoti.

Na griču se sveti v solnčnem zlatu domači gradič in na pragu mu kima z ljubljeno roko najmilejša mati, vabeča ga gori na prelepi domači grad, kjer nihče ne pozna žalosti. Čolniček varno neso kristalno čisti valovi; v kratkem času mora priplavati do vznožja onega griča, na katerem ga čaka pred gradom na vedno cvetoči trati premila mati. Pa zakaj, čuj, piš na piš! Po obnebju se raztegujio vojaki. Urno čolnič naprej, da pride mali veslar v varno materino naročje, gori v domači grad, kjer nihče ne pozna žalosti. Hiti, mladi veslar, da te razburjeni valovi ne dohite! Oh, da bi že bil pri kraju, in mogel zapustiti nevarni čoln ter hiteti gori v grad, kjer nihče ne pozna žalosti.

Mlada roka pridno podaja veslo, pa mlada roka utrujuje, in le slabo se še vidi, ker se je tema naglo razširila po dolu.

Kako bi se ogibal skal, ki mole iz hrumeče vode? Hudi valovi, ravnokar tako pohlevni in mirni, začenjajo čolniček metati semtertja. Veslarček, kdo te reši pogube? Kdo te prinese k ljubeči materi, na gnad, kjer nihče ne pozna žalosti? Silno dero valovi s fantičevim čolnom proti skalam. Še en hip in raztrešiti se mora na skali čolnič in ubogega, zapuščenega veslarja zagrebejo neusmiljeni valovi v svoje hladno krilo. Še vidi skozi strašno teno iz daljine se bliščati grad, kamor ga vabi mati rajskega obrara, ker tam nihče ne pozna žalosti. Zdaj treskne čolnič ob trdo skalo — —.

V istem trenotku se je prikazal angel, ki veslarčča rahlo vzdigne iz valov ter ga ponese iz temnega dola gori, kjer ni teme, kjer biva najslajša mati v prekrasnem gradu, kjer nihče ne pozna žalosti — — —.

„Tam nihče ne pozna žalosti,“ ponavlja starček razvedrenih lic. „Tam gori, kjer kraljuje Oče vseh ljudi, vsemogočni vladar vesoljnega sveta, tam je le veselje doma. In mati mila me vabiš k sebi iz te solzne doline, kjer gospodujio viharji, k sebi na prelepi grad, ki je nas vseh pravi dom. To je toraj zadnji vihar mojega življenja, iz katerega da srečno pridem, mi pravi sanj o veseli višavi, kjer nihče ne pozna žalosti!“

Neke črnotemne noči postoji voz v dvoru Završkega gradu. Stric Gregor je zdaj v Vovkovi oblasti. Ne vidi se koraka daleč.

Vse je tiho v Zavrhu.

„Stric Gregor,“ izpregovori vitez Vovk prvokrat, „zdaj smo doma, in precej vas spravimo k počitku.“

Pomaga starčku stopiti iz voza ter ga vzame pod eno in Vohač pod drugo pazduho. Stopajo počasno skozi dvor in naprej po stopnicah brez luči, po mostovžih zdaj na levo, zdaj na desno. Po križem potih tavajo, po razpadlih stopnicah zopet navzdol, vrata se odpirajo in zapirajo; vlažen, nečist zrak je tu doma. Zdaj obstoje in onemogli stric Gregor se zgrudi v kot na kupec slame.

„Tako,“ reče Vovk; „stric Gregor, zdaj si morete po dolgem potovanju odpočiti. Od Visokega do Zavrha, pravijo, je daleč. Ker boste brez dvojbe zdaj zaspali, tudi luči ne potrebujete. Sanjajte kaj o vitezu Vovku in o rajskem Zavrhu! Dobro počivajte!“

Veselje in zasramovanje je v vitezovih besedah. Urno zaklene težka vrata in kmalu v svoji sobi z Vohačem sedi za mizo, polno dišečih jedil in izvrstne pijače.

„Dober kos sva dogotovila, ljubi Vohač; lep kos zares! Zdaj, ko imam Lavrinega strica v svoji oblasti, zdaj mi ne more nihče več prekrižati mojih namer. Vohač, okrepčaj se, pa mi povej, kaj bi s starim Gregorjem počel? To je jasno kakor beli dan, da ne sme več priti živ iz tega zidovja! Kaj toraj ž njim?“

„Kar se tiče mene,“ počasno odvrača Vohač, „jaz bi starca pustil živeti, dokler sam ne ugasne. Ako vam je bil stric Gregor na potu, dobro; zdaj vam ni več. Šiloma ga brcniti v takoimenovani oni svet, se mi zdi zelo nepotrebno. Bilo bi to junaško delo?“ — Vohač pomenljivo pogleda viteza. — „Bilo bi to junaško delo, stari pokveki ugasniti leščrbo življenja, ker že tako sama ugasuje?“

„Tedaj meniš,“ pozveduje Vovk Lukovo misel, „da naj stanuje v temni sobani, dokler se sam ne poslovi iz tega sveta?“

„Da! Če se hočete izkazati velikodušnega, dajte mu dobrih jedil, kakor jih dajio obsojenemu v smrt. Tožiti ne bo mogel, češ, da se mu slabo godi; in prišedši na oni svet, vas bode še za to dobroto priporočal in tako se še lahko zgodi, da pridete kdaj v nebesa. Ha! Ha!“

„Dobro, to storim. Jutri postrežem stricu Gregorju ter mu nesem izbranih jedil v njegovo varno, nenavadno stanovanje. Neizrekljivo ga bode moralo veseliti, slišati iz mojih ust lepo povest o mojem maščevanju!“

Divje krohota in v dušku izprazni kozarec.

„Trčiva, Lukež,“ vzdigne zopet napolnjen kozarec, „in pijva na veselje toliko srečno dovršenega dela!“

To je bilo Luki po godu; pogumno sta trkala, še pogumneje praznila kozarce, dokler se ni jelo svitati na vzhodu in sta oba premagana premnogo zaužitega vina pospala za mizo.

V svoji pijanosti je vitez Vovk Vohača seznanil s posebnostmi svoje spalnice. Trezen bi tega nikdar ne bil storil, pa vino, pravijo, odvezuje jezik in spravlja skrivnosti na dan. Pokazalo se bode, kako je Vohač umel porabiti vitezov na videz ne toliko važni razkaz, in kako si je Vovk z nepotrebnim, natančnim razlaganjem o imenitnostih te sobe takorekoč sam prerezal vrvk, po kateri bi mu bilo morebiti še mogoče splezati iz strašnega brezdna do rešilne svetlobe.

„Ko bi Lukež Vohač vedel, kaj vse premore ta-le ključek,“ mu začne vitez praviti ter potegne iz stranskega žepa majhen, lepo izdelan ključ in ga vrti okoli kazavca. „Ako me zapreš v to sobo, ako vrata in okna zazidaš ter me meniš tako varno okovariti, vendar pridem iž nje ter v nekih trenotkih stojim na dvoru in se ti posmehujem. Je-li, da se ti to“ zdi neverjetno? Poskusi s ključkom v sobi kaj odpreti!“

Vohač vzame toliko čudni ključek ter ga vtika v vse ključavnice, ki jih najde na omarah in raznih predalih. Dalje ko Vohač poskuša, bolj se vitez smeji njegovim poskušnjam. Končno se Lukež brez uspeha zopet povrne k mizi.

„Ozri se vsaj na podobo mojega prednika, ki tako nedolžno visi nad posteljo,“ ga izpodbuja vitez iznova.

Vohač pregleda podobo na vseh“ koncih ter že vpraša, kaj ima ključ s podobo opraviti. Nevoljen jo privzdigne od stene; v tej pa zapahi mala, neznatna vrata omarice v zidu. Podobo sname ter omarico odpre. Kako se Luki zasvetijo oči! Zlato in srebro se mu bliskata naproti.

„Skozi omarico pa vendar ne morete uiti, to vam rečem!“

„Skozi omarico ne, pa ključ, ki leži notri, mi mora dalje napraviti pot. Glej, na nasprotni strani grajskega zidovja so navadna vrata, katera oni ključ odpre, in jaz stopim na dvorišče.“

„Pa kako pridete do tistih vrat?“

„Pod zemljo, Lukež! Ha! Kaj gledaš tako debelo?“

„Pod zemljo! Jaz vas ne morem razumeti. Kako pod zemljo? Kako pridete iz sobe pod zemljo?“

„Lukež, če se ti ljubi poskusiti svoje moči, pa odmakni urno veliko omaro; pod njo so skrivna vrata, skozi katera prideš pod zemljo na nasprotno stran! Zdaj me razumeš. Trčiva zopet!“

Le kratko časa je vitez spal; sladka misel, da ima zdaj zadnjega nasprotnika v svoji oblasti, da mu zdaj nič ne ovira poti povzpeti se na vrh do zaželjenega cilja, ta misel mu ne da več spati. Vesel se vzdigne izza mize, katero malo odmakne, in zdaj Vohač zaro

Vitega žene k stricu Gregorju. Vzame s seboj, kakor se je bil namenil, vina, mesa in kruha seboj za vjetnika.

„Prišel sem, da se od vas poslovim,“ pričenja vitez, ko stopi v temen, vlažen prostor Gregorjeve ječe. „Menim, da ne bode odveč, ako vam razložim, zakaj ste tu. Glejte, to je sad, ker ste mi bili Lavro tako osorno odrekli. Morebiti se še spominjate, da sem se takrat zaobljubil maščevati. Zdaj se maščujem. V nekaterih dneh pride na vrsto tudi Lavra, vaša nečakinja. Morebiti vas zanima izvedeti, kaka je moja osveta. Tega še ne veste, da Vita več ni, da ga ne bode več nazaj na Visoko. Za to sem skrbel jaz. Lavri to v kratkem povem, in obenem tudi novico, da Visoko ni njena last, ampak moja, vsled dolžnega pisma; priča pa vaš in Herbartov podpis resnico Vitovega dolga. Herbart je pri Budačkih storil smrt, pred Vitovo vrnitvijo na dom sem zavarovan, le vas je še bilo treba odstraniti, da se tako znosim nad vsemi. Zakaj me je zaničeval svet? Vitez Vovk se je strašno maščeval pri Budačkih. Da, jaz sem kazal Turkom pot, jaz sem povzročil, da se je pokončala slovenska vojska in so ž njo storili konec moji nasprotniki!“

„Izdajavec!“ vzklikne stric Gregor v svoji bridkosti.

„Kakor me izvolite imenovati! Naznanjam vam še, da iz tega prostora ne pridete več, in da je najbolje, ako hitro zatisnete za vselej oči, ker mi ne bo več mogoče donašati hrane. Lavra mora postati moja žena, ali pa jo preženem iz Visokega, kakor sem pregnal svakinjo Marijo iz Dvora. To vam še lahko povem, da sem jaz prestregel Stanislavovo oporoko ter jo uničil dalje, da sem jaz dal Milana odstraniti. Vidite toraj, da sem se znosil tudi nad bratom! Vi se čudite vsemu temu, in ako bi svet to vedel, čudil bi se z vami. Jaz pa se radujem, ker osveta je sladka! Zdaj veste vse, in meni je čas, da se poslovim. Imejte se dobro, stric Gregor! V miru in pokoju počivajte!“

Ko se povrne v svojo sobo, še najde Luko smrčati pod mizo. Strese ga, v drugi roki polno kupico držeč.

Še tisti dan sta zapustila Zavrh ter na čilih konjičih zdirjala izpred začrnelega gradu, venomer se glasno smeječa.

„Poglejva v Dvor in obiščiva Visoko!“

XIV. Žale ure.

Povejte mi ptičice!
Kje radost stanuje,
Nihče ne žaluje? —
Veselja je dosti,
Pa več še bridkosti, —
Je smeh, pa je jok!

J. Hašnik.

Sedemnajsto leto že teče, kar Marija žaluje za Stanislavom in po izginolem Milanu. Pravijo, da čas celi srčne rane, a zaceli jih nikdar. Kakor potnika v temni noči osrčuje in z upom navdaja daljna luč, enako je polajševala Marijino tugo vedno vračajoča se jej misel, da še kdaj pride čas, ko bode objela svojega sina, ko se ga bode zopet srčno radovala. Kakšen že neki mora biti moj Milan? Tako se vprašuje Marija leto in dan. In ljubezen, ki jo ima v srcu do izginolega sina, obrača na Anko, živo podobo svoje prijateljice Lavre.

V dolino pod Visokem se izprehaja ž njo. Kolikokrat je že pravila mladi deklici, kdaj in kako jej je izginil ljubljenec, ki bi jej bil imel biti tolažba po Stanislavovi smrti; kolikokrat ga je opisovala, kakšen je bil, ko se je podajal k dedu! Dasitudi bi ga Anka mogla po tem popisovanju na prvi pogled spoznati, ako bi stopil pred njo, vendar še vedno povprašuje to in ono, in mati tudi rada govori o dragem Milanu.

„Ako vi, mila mi, še vedno in že tako dolgo pričakujete Milana, recite, da bodem tudi jaz še videla svojega dobrega očeta! Saj ni res, da bi ga mogla izgubiti in za vselej!“ To se dozdeva nemogoče žalujočej Anki.

„Upajva v Boga, Anica, moliva za oba, da ju kmalu zopet vidiva. Kaj se pa v vasi tako zbirajo ljudje? Kaj se stavijo okoli voza?“

Stopita bližje. Milosrčni ljudje so nevarno ranjenega Jožeta pripeljali v domačo vas, in zdaj pripovedujio, kako so ga našli. Jože se še nič ni bil zavedel, in mnogi trdijo, da se tudi nikdar več ne bo. O stricu Gregorju pa ni bilo ne sluha ne duha.

Stric Gregor je izginil! Ta novica je potrto Lavro hudo zadela, vendar Marijine nežno tolažilne besede so pripomogle, da je žalost ni premagala; saj je bilo treba skrbeti tudi za Anko, ki je vedno obračala velike solzne oči na belo cesto, po kateri je videla hiteti bojnike v boj in med njimi dragega očeta. Kaj, da ga še ni nazaj?

Dan mine za dnevom, a nobeden ne prinese tolažilne vesti. Z vsakim dnevom se množi skrb in žalovanje na Visokem, in vsaka vzhajajoča zarja zagleda marsikatero oko, v solzi plavajoče, kakor oko Vitove Lavre. V rokah drži list, Vitov list, ki jej ga je bil poslal pred svojim odhodom iz Ljubljane. Kake vesele besede jej piše ljubi mož, kako je v tem pismu poln zaupanja, da zmaga ne more izostati! Kolikokrat je v zadnjih dneh že imela to pismo v rokah! Vedno ga je zopet jemala v roke ter ga prebirala, kakor da bi iž črk mogla izvedeti, pride li Vit, ali ne.

Napove se Lavri, da želi tuj gospod ž njo govoriti. — Bo li tujec poročil veselih novic?

Ko se prikaže pri vratih, Lavra na prvi pogled spozna to bledo lice; zakaj še vedno seva iz tega očesa oni grozni plamen, kakor nekdaj pred mnogimi leti. Groza jo spreleti, ko vidi pred seboj moža, katerega ni mogla pozabiti, katerega se je vedno bala na tihem.

„Vsi svetniki! Vitez Vovk! Je li mogoče?“

„Kakor vidite. Naj se vam poklonim, draga gospa,“ pričenja črni vitez, „pozdravljam vas po dolgem, dolgem času, odkar sva se poslednjikrat videla.“

Lavri pridejo na misel besede, ki jih je Vovk pri zadnjem odhodu od strica Gregorja iz Ljubljane izustil: Vitez Vovk se bode znal maščevati. — Tako je mrmral med zobmi vitez, ko mu je bil stric Gregor brez ovinkov povedal, da Lavra nikdar ne bode njegova. — Kaj ga je toraj prignalo na Visoko, se vpraša Lavra.

„Vem, da se čudite,“ nadaljuje Vovk, kakor da bi vedel njene misli, „vem, da se čudite, kako da pridem k vam, ki ste me mrzela od nekdaj. Prišel sem le opravit prijateljsko dolžnost, da vam to in ono sporočim o vašem —“

„Toraj veste kaj o njem? Govorite! Živi?“

„Odpustite mi, ako vam prej kratko razložim razmere med vašim možem in med menoj. Ne smete misliti, da nosim srd do vas v svojih prsih. Nikakor! Dasitudi ste mi odrekla svojo roko ter jo podala Vitu, vendar bodite prepričana, da čutim le ljubezen do vas, kakor nekdaj,“ se hlini in laže Vovk. „Kakor nekdaj vam le dobro želim. Ako sem moral odstopiti, vedite, da sem tem lahkeje odstopil, ker ste vzela Vita, ki je bil vedno moj prijatelj.“

„Moj ljubi mož mi je včasih pravil, da se poznata, in še v tem pismu, ki ga je poslal iz Ljubljane, vas omenja. Pa povejte, kje je Vit? Pripravljena sem tudi najhujše slišati!“

„Kakor nalašč,“ si misli Vovk, ko zagleda pismo, „zmaga je moja.“

„Žal mi je,“ pravi nato glasno, „da vam ne morem povedati najboljših novic. Meni poka srce, da vam moram naznaniti nesrečo Slovencev pri Budačkih. Solze mi silijo v oči, kadar pomislim, da sem se iz strašnega boja vrnil na svoj dom in nisem svojega prijatelja pripeljal v Lavrino naročje nazaj. Gospa! Vi ste izgubila ljubega moža, jaz pa dragega prijatelja!“

„Bože mili, usmili se me, reve!“ vzklikne Lavra in omahne. Vitez jo pristreže in rahlo položi v naslonjač. Okoli bledih, tankih ustnic se mu plete hudoben smeh. „Saj sem rekel, Lavra, da pride dan maščevanja; to je šele začetek!“ Vzame pismo v roke, in ko se prepriča, da ima popoln Vitov podpis, radostno z glavo prikima ter ga vtakne v žep. Zdaj še le zakliče, da kdo omedlevšej Lavri prišel pomagat. Anka prileti iz bližnje sobe, in ko vstopi, takoj spozna, kake vesti je moral prinesti ta tujec; plane k materi ter se zgrudi na njeno krilo. S satanskim veseljem ogleduje Vovk ta prizor prevelike bridkosti. „Le umiri se, da čuješ mojo pripovest do konoa, ohola Lavra,“ mrmra vitez Vovk.

Pobrotljive solze olajšajo srčno bolečino. Z nadčloveško močjo premaga mati svojo žalost in poljubi Ankino čelo: „Ne plakaj, ubogi otrok! Bog bo skrbel za naji. Ti si ostala meni in jaz tebi. Poslana nama je od zgoraj bridka žalost, poslana nama bode tudi tolažba. Zveličarjevo podobo; „On naju ne bo pustil brez tolažlie.“ Prime jo za roko in pelje v drugo sobo; ne sme čuti, kaj ima vitez še povedati o nesreči. Mati jej bode vse mileje, tolažljivejše razodela o svoji in njeni izgubi.

Vitez stoji med oknom, roki križem na prsih, in ko se Lavra zopet prikaže, nadaljuje otožnega glasu:

„Gospa, jaz sem kmalu pri koncu; sam nerad govorim o zadevi, ki mi je prizadejala toliko bridkosti.“

Skuša napraviti prijazen obraz, pa iz globokega malega očesa vedno šviga srditi žarek, da je celo lice protivno. Pripoveduje o slovenski vojski, o junaškem konjištvu, o neštevilnih Turkih in o nesrečni bitki.

„Ste toraj tudi vi bili pri konjištvu,“ ga vpraša Lavra.

„Kaj pa; vse plemstvo in njegovo spremstvo. Kar nas je bilo boljših znancev, vsi smo se bojevali skupaj. Vaš Vit, — odpustite, da ga zopet jemljem v spomin, — se je nosil, kakor se le more nositi junak. To je vsakdo rekel, in Herbart Turjaški sam mu je med vročim bojem zavriskal srečo, ko je bil ravnokar s svojimi podrl celo vrsto naskakujočih sovražnikov. Tako je udrihal po turških glavah, da so se ga začeli sovražniki izogibati; ali Bogu bodi potoženo,“ žalosten beseduje naprej, „slavni junak je končal toliko drago življenje. Tolažite sebe in hčerko s tem, da je storil junaško smrt za domovino!“

Vitez neha govoriti, kakor da bi same žalosti ni mogel dalje.

„Toraj ne bom več gledala tvojega prijaznega lica, moj Vit, ne poslušala tvojega sladkega govora, ne mogla se ponašati s teboj. Naj se izide po božji volji! O Vit, moj Vit!“ vzdih ne Lavra in pokrije lice z rokami.

„Naj v miru počiva v bratski zemlji,“ dostavi ter se vgrizne v jezik, da mu smeh ne uide. „Gospa, verjemite mi, da bi rajši počival na Vitovi strani, kakor da moram praviti toliko žalostne oči. Kmalu hočem končati, ali pa naj zdaj že končam.“

„Nadaljujte, vitez, in povejte mi o mojem možu kar veste,“ prosi oplakana Lavra.

„Turki videti, da se nikakor ne podamo, planejo od vseh strani na nas. Pade naš načelnik Turjaški, za katerim naj vsi kristjani točijo solze, padejo drugi. Trikrat več je pa padlo Turkov. Jaz se zrušim na zemljo in v istem trenotku vidim Vita, da mi med švigajočimi meči migne z roko, kakor da bi hotel reči: z Bogom! — V turškem taboru se potem zavem,“ laže naprej črni vitez, „in tu izvem, da so Turki pobrali vse ranjence in da je tudi Vid med njimi. Moja rana — glejte, tukaj mi jo je vsekal turški meč,“ pokaže nad zatilnikom belo rižo, kjer mu od mladih nog ni rastlo las.

„Ta rana ni bila tako nevarna, mogel sem se še držati po koncu in poiskati Vita, pa — ne ustrašite se — revež je še ležal v omedlevici, zakaj imel je globoko rano na glavi in na prsih. Turki so si sami mnogo prizadevali, da bi ga oteli smrti, ker so pričakovali mnogo odkupnine. Čez dolgo časa odpre oči: Tebi izročim svoje drage na Visokem! Te besedice je več izdihnil kakor izgovoril, in zopet zaprl oči — za vselej. — Razumem vaše solze, častim jih, saj je bil Vit mož, da malo takih. Roko sem umirajočemu prijatelju stisnil; kaj se je pa zgodilo naprej, ne vem. Žalost in bolečina sta mi vzeli zavest. — Ko se zopet prebudim, je bila svetla noč, Turkov nikjer. Peštvo slovensko je bilo že blizu, to so vedeli; — ker sem jim jaz to povedal, si misli Vovk; — toraj so po veliki izgubi rajše bežali nazaj, odkoder so bili prišli, in nekaj ranjencev pustili za seboj. Jaz sem okreval in potem hitel na svoj dom in k vam na Visoko, da vam povem, kar vam imam povedati. Četudi sem prinesel žalostno poročilo, vendar je bolje človeku hudo novico kmalu izvedeti, kakor pa dolgo časa preživeti v negotovosti, nevedoč ne na dobro, ne na slabo stran.“

„Hvala vam, da ste se potrudili na Visoko, vitez; hvala vam za vašo prijaznost do mojega moža. Ko bi vam mogla vaš trud s čim povrniti —“

„Kdo bi govoril o tem, Lavra; umirite sebe in svojo hčer, jaz sem za danes pri koncu. Kar bi imel še povedati, odložim za jutranji dan. Rad bi se razvedril in zato se hočem malo ogledati po lepi okolici.“

Prikloni se ter odide na grajski dvor, kjer najde Vohača, slonečega ob drevesu. Ni vedel njemu primerni tovariš, kaj bi počel dolgega časa.

„Vi ste se pa morali gotovo bolje imeti nego jaz, ker vas celo večnost ni. Menil sem že uiti, ter si že osedlal svojega konja. Dolgočasiti se, to se mi zdi največji smrtni greh, in ta greh pride na vaš račun. No — pa saj vidim, da se vam — —“

„Od same žalosti solzi oko,“ nadomesti vitez ter položi kazavec na ustni. „Dajva, jezdiva malo na okrog, kamor že koli!“

Prijašeta v dolino; po cesti se vije truma pogrebcev proti pokopališču. Zvonovi še nikdar niso tako žalostno peli, se zdi Vovku. Izpreleti ga tajna groza. Kaj ti je storil, vitez, pošteni kmet, da si mu tako silovito pretrgal nit življenja ter ga vzel ženi in otrokom? Da nesejo k pokopu Vrhnikovega Jožeta, to je vitez uganil na prvi pogled. Ljudstvo glasno moli, pa duhovnika ni zraven, ker ni Lavrinega strica.

Kakor da bi hotel vitez pičiti, vpraša Vohač mimogredočega kmeta: „Vi prijatelj, koga pa nesejo k večnemu miru in pokoju?“

„Vrhovnikovega Jožeta, ki je našega duhovnega očeta bil peljal v Ljubljano. Sam se je še malo živ pripeljal domov in umrl za rano, ki mu jo je nekdo — božja kazen ga naj kmalu zadene — prizadel v glavo. O našem stricu Gregorju pa ni več glasu. Bog se nas usmili,“ vzdihne kmet in stopa naprej.

Vitez je bil izpodbodel konja ter začel urno jahati, kakor da bi se hotel izogniti nevšečnemu mu prizoru.

„Ako prav sodim, ne čujete radi donenja zvonov, ki pojio rajnemu — —“

„Tiho, Vohač, tiho,“ dostavi urno vitez, in še huje izpodbode konjiča.

Vest se je vzbudila v vitezovih prsih; naglo vzbudivša se vest pa strašno peče in grize.

Dirjata, da se pena cedi od konjev. Ko se mrak vleže na zemljo, se šele vračata na Visoko. Celo pot ni vitez zinil besedice. Milijonov zvezd trepeče na jasnem obzorju in mesec se vzdiguje nad zvezdino čredo. Kdo še ni občudoval lepote jasne noči? Tudi vitez Vovk zamišljen gleda v prekrasno, mirno noč. Že davno se mu ni tako godilo pri srcu kakor nocoj. Angel varih je še enkrat poskusil spraviti viteza iz hudobne poti na boljšo stezo. Prej kakor je število tvojih hudobij napolnjeno, vitez Vovk, obrni se, vdaj se dobremu angelu! Čuj vendar njegov proseči glas!

Čedalje bolj počasi jezdi; sam ne ve, zakaj se mu sili v spomin vse preteklo življenje od prvega spoznanja do te prelepe noči. Strašen razloček! Kaj je neki to? Vitez, solza v tvojem očesu? Zadnji don zvona je potihnil in ta don ga spomni, kako ga je zvon nekdaj vabil k molitvi z rajnim, dobrim Stanislavom. Kako je po molitvi vsekdar sladko zaspal! In kako dolgo že ni molil! Odkar pa je opustil molitev, je tudi zbežal dušni mir, je zabredel v črne hudobije. Izgubil je vero v večnega Boga, katerega so molili njegovi predniki in katerega molijo njegovi rojaki; izgubil je ljubezen do naroda, h kateremu pripada po božji postavi, da, še izdal ga je, svoj narod slovenski! Kamo je zabredel nesrečnež? In vendar je še čas, da si pridobi zopet notranji mir! Bog je usmiljen oče. Ne zapri božjemu klicu duševnega ušesa!

Pogleda na Visoko pred seboj; mesec lije svojo čarobno luč na prijazen grad. Divji smeh zažene v tiho noč in ljuto požene konja.

Dobri angel se žalosten odtegne od njega.

„Gospod, zvezda se je tam-le utrnila,“ reče bolj porogljivo kakor resno Vohač, komaj dojezdivši na vitezovo stran.

„Naj se,“ odvrne vitez. —

Lavra ni bila zapazila, da je Vovk bil vzel pismo; v svoji bridkosti ga ni tako hitro pogrešila. Drugo jutro pride vitez zopet in pismo skrivaj položi na staro mesto. Zadnji podpis je ponaredil. Komu bi prišlo v glavo dvomiti o veljavnosti teh podpisov? Najmanjše skrbi ni imel vitez, da bi zdaj ne mogel priti do zaželjenega cilja.

„Vi tudi nič ne veste o mojem stricu Gre. gorju,“ ga vpraša Lavra.

„Da je izginil, to sem izvedel tukaj, drugega ne. Ljudje pravijo, da se v sedanjih časih lahko kaj takega zgodi. Človek ne ve, kje ima sovražnika. Škoda pa je, da je umrl njegov voznik; ta bi bil mogel kaj povedati.“ Tako brezsramno laže vitez Vovk.

„Če mi še tega tolažnika vzame Bog,“ toži žalostna Lavra.

„Poslušajte me, gospa, pa ne glejte na to, da ne znam umetno staviti besedi. Prosto hočem govoriti. Sedemnajst let je in čez, kar sem vas snubil in kar ste rekli skozi usta svojega strica, da ne marate za me. Zdaj ko Vita ni, smem upati, da ne gojite nikake mržnie več zoper mene. Zoper mene, ki sem vam v svojem srcu še vedno ohranil tisto ljubezen, kakor je nekdaj puhtela za vas. Zdaj stojite sama, treba vam krepke pomoči, treba vam tolažnika, variha, branitelja. Ne zahtevam, da bi me ljubila kakor Vita; človek ljubi le enkrat; le da me ne sovražite, da ste mi prijazna in jaz vam hočem biti — vse! — Vas smem kdaj imenovati svojo ženo?“

Strme je poslušala Lavra te nepričakovane besede. Ravnokar jej je naznanil Vitovo smrt in zdaj si upa ob enem govoriti o ljubezni, ki je nikdar ni čutil! Kaj namerava? Strašna misel jo obide: Kaj, če ni ta vitez vse nesreče — —

„Smem upati ali ne,“ sili vitez.

„Vitez Vovk, malo besedi naj vam zado. stuje. Vit naj ima mojo ljubezen do groba. Vaša ne bodem nikdar. — Povejte, kar imate še važnega, in potem — pustite me v moji žalosti samo.“

Vitezu se začno srdito svetiti oči. Tega upora se ni nadejal. Molči nekaj časa, kakor da bi zbiral besede.

„Ako bogatin vzame beračico za ženo, je dobro storil, ali ne? Ga ne vleče čista ljubezen k nji, k beračici?“

„Ne vem, od kod jemljete pravico, me žaliti v mojem gradu,“ mirno odgovarja Lavra.

„V mojem gradu! Ha! Ha! — Čegav je ta-le podpis, žlahtna gospa,“ se ostudno smeje Vovk ter razvije polo po mizi in s prstom kaže na podpis. „Čegav je, vas lepo vprašam?“

„Vitov, mojega moža je podpis!“

„In ta?“ kaže vitez naprej.

„Mojega strica!“

„Dobro poznate, gospa! Morebiti še tega?“

„Če se ne motim, je Herbartov. Pa kaj hočejo vsi ti podpisi?“

„Prosim vljudno, čitajte, kaj hočejo, gospa!“

In vitez sam začne glasno, krepko čitati:

„Dolžno pismo. S katerim podpisani Vit z Visokega vpričo tudi podpisanih Herbarta Turjaškega, deželnega glavarja, Gregorja Boževiča, duhovnika, in Lukež Vohača, oskrbnika, izkazuje, da dolguje vitezu Vovku v Zavrhu deset tisoč zlatov, in da, ako omenjenega dolga ne poravna v desetih letih, preide grad na Visokem z vsem posestvom v last viteza Vovka v Zavrhu. — Na veliko noč l. 1564.“

„Ker teče že enajsto leto,“ nadaljuje vitez, „meni pa še ni plačanega vinarja, ne morete toraj trditi, da vas žalim v vašem gradu. Moj je grad, moje je vse! Vas poženem lahko to uro z Visokega, pa nisem tako hudega srca. Le ostanite tukaj, Lavra, zapovedujte, gospodujte, vse, vse ostane vaše, samo recite, da ste voljna vitezu Vovku podati roko. Dva dni imate odloga. Ako pa ne dobim zadovoljnega odgovora, gorje vam potem!“

Vitez naglo odide.

Lavra ni vedela, je-li to vse resnica, ali le sen. Vit bi jej nikdar ne bil povedal besedice o tem velikem dolgu? Ni mogoče! Bolje se umakniti sili in drugje iskati pravico.

Po noči, ko sta Vovk in Vohač že pijana spala, stopajo tri ženske po samotni stezi iz Visokega doli v vas, odkoder jih nekoliko hvaležnih vaščanov spremi v Ljubljano: Lavro, Marijo in Anko.

XV. Grška dežela.

Kot so dedovi
Branili svoj rod,
Tako, sinovi —
Ga bran’te povsod.

D. Trstenjak.

V grški in slovenski zgodovini najdemo mnogo enakega. Kakor smo Slovenci imeli in jih še imamo, seveda z drugim imenom, svoje Turke in izdajavce, ki so prežali na naš pogin, enako so tudi Grki imeli svoje ljute sovražnike v neštevilnah trumah azijatskih Perzov. Poglejmo nekoliko v to zanimivo deželo.

Grška je majhna kakor naša slovenska dežela; in vendar ga ni naroda, ki bi bil več vpliva imel na človeštvo kakor grški duh. Kako je to mogoče?

Grški narod je bil od Boga čudo bogato obdarovan; njegove duševne in telesne zmožnosti so bile v vsakem oziru izvrstne, nenavadne. Podnebje, v katerem so živeli Grki, bilo je najugodnejše, da so se zamogle njih zmožnosti vedno bolj razvijati in razviti na najvišjo stopinjo. Najlepši kos vsega sveta prišel je srečnim Grkom v last!

Grška dežela je polotok, ki pa nima enakega ali podobnega na vsem svetu ne. Velik ni, pa na svojih obalih tako mnogotero razdeljen in razno vrezan, da ima brez števila dobrih pristanišč, in da se more v zalivih daleč jadrati v notranje kraje. Ta mnogoličnost morskih bregov se nikjer ne opazuje kakor pri grškem polotoku. Pa tudi ni kraja na svetu, kjer bi še na tako malem prostoru toliko obali dotikalo z morjem.

Nihče bi ne verjel, da je Grški, v gorati deželi, tako milo, prijetno podnebje; medtem ko v sosednji Italiji pripeka solnce, da pokajo skale, in vse kar diha, bega v najgostejšo senco, pihljajo po grškem polotoku morske sape iz nebrojnih zalivov ter branijo žarkom poletnega solnca kazati vso svojo moč. Enako te sapice tudi hude zime ne puste v deželo.

Zemlja grška ni tako rodovitna, kakor večjidel slovenska. Stari Grki so se mnogo potrudili, da se jim je skazala zemlja hvaležna. Sama na sebi ni nerodovitna, pa zahteva mnogo truda in obdelovanja. Krasna je pa posebno na vzhodnji strani polotoka, kar je tudi vzrok, da so se tukaj v raznih časih stavil a mesta in je tukaj bilo središče grške omike, grškega uma.

Ker je bila vzhodnja stran tako prikladna za naselitve, zato je iz Azije počasi vsa omika, odtegnivša se od zibele človeštva, prihitela v te blažene kraje, tako sposobne za trgovino in brodarstvo, dve okoliščini, kateri najbolje zamoreta širiti izobraženost in blagostanje po svetu. Večji del trgovine in brodarstvo je potemtakem bil do poznih časov na vzhodni Grški.

Grški polotok se dandanes meji s Turčijo. Črta, katero potegneš od zaliva, z imenom Arta, naravnost proti vzhodu od Volskega zaliva, dela mejo med Grško in Turško. Po otokih, ki so raztrošeni po grškem morju, tudi prebivajo Grki. Vseh jih je blizu toliko kakor nas Slovencev.

Dveh mest naj v kratkem omenimo, ker so znamenita za vso grško zgodovino.

Prav sredi grške dežele leži pokrajina, imenovana Atika. Atika je tudi gorat kraj in visoke gore brez potov ga ločijo od zahodnjih in severnih. Le proti morju je mala deželica odprta ter ima mnogo lepih pristanišč. Zemlja atiška je zelo kamenita in rodi posebno olive in fige. Dolina, katero obdajajo od treh strani mogočne gore, ima na sredi skalovit hrib, okoli katerega so se naselile davno pred Kristusovim rojstvom Atene, v grški zgodovini najslavnejše mesto in tudi zdaj glavno mesto vse Grške. Atene so bile rojstno mesto največjih umetnikov vsake vrste, najslavnejših vojskovodij in državnikov. Atene so imele najmodrejšega moža vseh časov, Sokrata, moža, ki je mnogo časa pred prihodom Odrešenikovim izrekel preroško misel, da pride Bog na zemljo, ki bode v človeški podobi rešil svet in osrečil človeški rod.

Važno mesto je bilo tudi Korint in še dandanes ni izgubil svoje imenitnosti. Od starega Korinta se še vidijo razvaline gradu, tempel poganskega boga in pa gledišče. Kar je bilo osta lo od starega, to se je porabilo za zidanje novega, sedanjega mesta. Korint je bil v starih časih samooblasten, in znan je po vsem katoliškem svetu tudi iz tega, ker je od tukaj pisal sveti apostol Pavel pisma Tesaloničanom in Rimljanom. Stal je pa Korint blizu morja; v zalivu, po njem zvanem, je imel svoja pristanišča, ki pa danes delajo močvirje.

Najslavnejši čas iz zgodovine Grkov pred Kristom so njih petdesetni boji z ošabnimi Perzi. Ti so prebivali v neizmernih prostorih Azije in njih kraljestvo je bilo velikansko. Perzijski kralji so bili sklenili veselo grško ljudstvo podjarmiti, ter so tirali svoje podložne v groznih trumah proti mali Grški. V prvem boju jih je mala peščica Atenčanov nepričakovano slavno premagala pri Maratonu. Tako so se le naši predniki proti Turkom znali bojevati, kakor so se Atenčani borili pri Maratonu proti Perzom.

Drugokrat prilomastijo še v groznejšem številu. Pisatelji pravijo, da jih je bilo razen brodovja nad poldrugi milijon. Od severa so lomastili v Grško. Pridejo do visoke gore Ete, ki se po malem znižuje do morja. Tukaj ne morejo naprej, ker jim je neznana zamotana pot čez goro, dostopna le posameznikom. — Eta neha blizu morja, in sicer tako, da dela ž njim eno miljo dolgo, tesno pot, pravo sotesko, ki se imenuje Termopile ali po naše Toplice, ker je tu izviralo mnogo toplih vrelcev. V tej soteski se postavijo Grki z junakom Leonidom na čelu proti Perzom. Prične se boj. Grki se ne umaknejo in Perzov pade vrsta za vrsto. Dva dni traja boj. Zastonj; Perzi ne pridejo koraka naprej. Kaj storiti? Čez goro vojska ne more, skozi sotesko tudi ne, ker jo Leonid tako junaško brani. Hočejo li tukaj na tej peščici Grkov razbiti svoje moči?

Tu se najde rešitelj Perzom; bil je — Grk!

Sovražnikom pokaže pot čez goro, da pride truma Perzov Grkom za hrbet. Grki padejo radovoljni vsi do zadnjega moža, načelnik Leonid ž njimi.

Črnemu izdajavcu je bilo ime Efialt, ki ga še dandanes preklinjajo. Tako hudobno je izdajstvo!

Perzi so vreli zdaj skozi odprto sotesko, poskačejo na ladje, pa malo grško brodovje jih popolnoma uniči. Komaj je njih kralj v revnem čolniču zbežal v zavetje.

Sčasoma so Perzi pred Grki popolnoma obnemogli.

Za temi boji je prišla zlata doba za staro Grško.

Tudi zlata doba mine. Tisto lastnost, ki tudi nas Slovence tako slabi, so imeli tudi Grki: Bili so nesložni. Ko so v večnem prepiru že oslabeli, ko je stal že na mejah drug sovražnik, da jim odvzame svobodo, še niso pozabili svojih razprtij, svojih notranjih neslog.

Demosten, največji govornik vseh časov, je gromel nad in med nje ter rotil svoje rojake, naj se složijo, naj se Zedinijo, naj se združijo in združeni premagajo nevarnega sovražnika! Vse zastonj! Razkosano, oslabljeno Grško, ki se še ob času sovražnikove zmage prepira med seboj, igraje podjarmi močni sosed in izginila je slava, izginila je svoboda grške dežele.

In tako je dolgotrajni čas neslavne zgodovine in sužnosti zakrivila notranja nesloga in razkosanost grškega naroda! Vsake baže mogočniki so se od zdaj trgali za ubogo Grško.

Ko so pridrli Turki v Evropo, so tudi skušali kolikor mogoče, lepe grške kraje izpuliti Benečanom, kar se jim naposled tako posreči, da so gospodovali čez vso Grško. In kako so ti divjaki ravnali po ubogi deželi! Kar je ustvarila zlata doba grške zgodovine, kar je še umetnosti ostalo iz minulih vekov, vse pomandrajo in razrušijo in raztrgajo, hujše od divje zverine. Prebivavci so morali v sužnost, ali pa so doma živeli solzepolno življenje. Mesta in sela so bila podrta in Grška je morala trpeti hudo ubožnost in še hujše poniževanje. Padle so v razvaline slavne Atene, padel tudi bogati Korint, ki je bil prej središče trgovstva v zahodnje kraje.

Pri Korintu so Turki posebno grozovito ravnali. Ko se ni bilo več mogoče ustavljati turškim trumam, ki so se kakor silni valovi valili proti Korintu, zbeži tristo meščanov v bližnjo tako zvano ostro goro; pa to je bila njih smrt. Turki jih obkolijo in do zadnjega pomorijo. Korint se ne more več braniti, ker so branitelji popadali in obnemogli. Turki razdero že na pol razdejano mesto ter naberejo šeststo drugih meščanov, katere grozovitniki krvoločno pomorijo, češ, da morajo umreti kot žrtev za padle Turke. Kar je ostalo prebivalstva, moralo je v sužnost na vse strani sveta.

Med zadnjimi, ki so še poskušali braniti Korint, je bil spoštovan meščan, z imenom Melant. Ta Grk je izgubil, kakor tudi mnogi drugi, vse, kar človeka veže na svet. Videl je domovino pasti, v grozne roke tulških divjakov, videl je pasti v razvaline svoj dragi Korint, videl tudi svoje hiše podrte na kup kamenja. V strašnih, časih turških navalov umrla mu je žena in revež sam pride ob koncu boja v turško oblast in mora gledati, zakaj mu srce ne poči? — kako pred njegovimi očmi mu morijo razdivjani Turki otroke, ki zastonj od sužnega očeta prosijo pomoči!

Melant, čemu si še na svetu?

Da izgubivši vse pozemeljsko okusiš sužnosti grenki kruh, da se navadiš trpljenja in nosiš potrpežljivo križ, katerega ti je naklonil Beg. On sam ve, kdaj ti pride zopet svoboda, kje najdeš svoboden dom, da se v svobodni zemlji vležeš k večnemu počitku.

Trpi toraj Melant in upaj!

XVI. Vrtnarja.

Dežela ljuba, kje ležiš,
Ki jezik moj mi govoriš,
Kjer znanci moji še živé,
Prijatli moji v grobih spé?

F. Strel.

Na levem bregu reke Marice, ki izvira na visokem Balkanu in se izteka v grško, tako imenovano Egejsko morje, leži lepo mesto Drenopolje. Pesniki so opisovali in opevali njegovo lepoto. Še dandanes je lepo Drenopolje, a lepše, mnogo lepše je bilo, ko so mogočni sultani stolovali v njem. Odkar je pa Carigrad, štirideset ur od njega oddaljen, postal glavno mesto Turčije, je Drenopolje začelo izgubljati svoje sijajnosti, svoje poprejšnje krasote.

Ferat-beg je štel v Dren o polju mnogo bogastva. Čarobne sezidane palače so bile njegova lastnina; okoli palač pa so se razprostirali vrtovi, kakršni se mnogokrat vidijo le v jutrovih deželah, krasni, da se jih oko ne more nagledati. Vroče dneve hladijo vodometi, mična jezerca, cipresni logi. Tu gledaš vsakovrstne cvetlice, katerih vonjavo vetriči nosijo okoli. Tam se čudiš umetno postavljenim hišicam na gričih, na katerih se igrajo večerne sape s tankimi vejicami cipres. Menil bi, da si v raju, ako bi se ne spomnil, da je vsa ta čarobna lepota le delo ubogih sužnih rok, ako bi ti ne prišlo v misel, da so vsak kotiček tega prelepega kraja že rosile krvave solze sužnikov.

Tako zagledamo tam-le v Feratovem vrtu dva sužnja najboljših let. Dozdeva se nam, kakor da bi ju poznali. Prvi rahlja in trebi črno zemljo in njegov tovariš zasaja rožne grmiče. Rožni grmiči so na jutrovem na glasu, ker razširjajo prijeten duh in jih Turki posebno čislajo zavoljo imenitnega rožnega olja. Prostorni vrt je z visokim zidom ograjen in na zahodnji strani obzidja, kjer delata sužnika, teče proti jugu bistra Marica v Arkipel, kakor imenujio to morje. Šumenje njenih valov se čuje čez obzidje daleč v vrt.

„Melant,“ izpregovori saduječi sužnik, „čuj, Melant, kako ljubko Marica šumlja! Milo se mi stori, kadar začujem njene valove udarjati na visoki zid, ki obdaja najino ječo. Zdi se mi, da njeni valovi šumljajo pesem o izgubljeni svobodi. Melant, suženj biti je hudo!“

„Ej, dragi moj Vit, dobro te razumem. Ta Marica naju tudi ponese na svojih valovih v druge kraje, kjer je še svoboda doma. Kaj ti, ti si srečen, tvoja domovina je svobodna, tvoji rojaki se ne uklanjajo tujemu jarmu, ni se jim treba pripogibati grdim mohamedancem, i kakor moja nesrečna Grška.

Bil sen. srečen in menil, da tudi ostanem srečen. Pa kdo vidi v bodočnost? Imel sem ljubo ženo v staroslavnem Korintu, imel ljubeznivo deco, imel bogastva dovolj. To je bilo mirno, srečno veselje. In kaj sem zdaj? Melant, ni zgubivši vse drago mu na svetu, je rob!“

Utihne in utrne solzo.

„Naju je enaka nesreča zvezala, tolažbo imava v najinem prijateljstvu,“ meni naš Vit z Visokega.

„Da, da, dragi moj, resnico govoriš. Najino prijateljstvo nama lajša spomin na pretekle in sedanje nesrečne dni. — Razsuli so se bili brez vsakega vzroka glad ni Turki čez našo mimo deželico; rojaki moji so se junaško bojevali za svobodo domovine, pa so bili pok lani. Kar nas je ostalo živih, smo morali zapustiti dragi dom, vzeti slovo od rojstne zemlje, od domačih gora. Ha! Vražji, krvoločni Turčini! Pred mojimi očmi so posekali in podavili moje nežne otroke ter hoteli odpeljati ženo, Bog ve kam. Pa mojo drago Sofijo je prej ogrnila smrt s svojim plaščem; dobro ji, da jej ni treba več trpeti. Vse to bi še prestal, da bi le videl svojo Grško svobodno, videl, da Korint sam sebi daje postave, da se sveti križ veličastno dviga na naših stolpih. A Bog je drugače odločil. — Čuj, moj Vit, svoboden hočem biti, in tudi ti! Kako se pa to more kmalu zgoditi, to bodi moja reč. Enkrat bi še rad stopil na domovinsko zemljo ter njena sužnja tla poljubil v slovo. Ti me bodeš spremil, Vit, na moj nesrečni dom in potem hitiva naprej v tvoje lepe, svobodne slovenske kraje. Slovenska bode moja druga domovina, v prosti zemlji bi rad kdaj počival. Bog in sv. Sofija!“

Grk konča in krepke strese Vitu roko.

„Bog daj in sveta porodnica!“ odvrača Vit.

Zopet se poprimeta dela, zakaj stražar sužnjih se je nevoljen približeval.

Tudi naš Vit z Visokega je toraj Ferat-begov sužnik. Pri Budačkih ranjenega so Turki vlekli s seboj in vojskovodja Ferat-beg si ga je bil prisvojil izmed drugih. Ker mu je vitez Vovk tako posebno priporočal, da ujetega Vita nikdar ne izpusti v domače kraje nazaj ter se niti besedica več ne sme zvedeti o njem, je toraj Ferat-beg sklenil Vita vedno pri sebi obdržati ter ga uredil med odličneje svojih mnogoštevilnih robov. Med temi se je pa kmalu seznanil in spoprijaznil z Grkom Melantom. Ker je bil razodel željo, da bi se smel pečati z vrtnim delom, mu to nadzornik za nekaj časa dovoli; ko pa vidi, kako se vrt lepša pod njegovo in Melantovo roko, pusti oba skupaj v vrtu.

Ferat-beg je pustil Vita v Drenopolju, sam se je pa urno podal v Carigrad, kjer si je pridobil od sultana Selima mnogo časti, za druge ujete slovenske plemenitaše pa potegnil ogromno odkupnino.

Skoro je že preteklo mesec dni po usodepolni bitki pri Budačkih. O tem času sta se naša znanca v Feratovem vrtu tako pogovarjala.

Odslej pa je bil Grk tih in večjidel sam; Vita se je ogibal, dasitudi nerad. Tembolj pa je gledal prikupiti se nadzorniku, kar se mu je tudi kmalu posrečilo. Jusuf, tako je bilo temu ime, je že nekaj časa sem opazoval, da sta Vit in Melant rada prepogosto skupaj in se živo pogovarjata. Ker je sumil, da snujeta kak naklep, odtegniti se sužnosti in se v ti zadevi bat Melantove prirojene grške zvijače, jima zapreti, da bode enega izmed njiju prestavil daleč naprej v drug vrt. To bi že bil Jusuf davno storil, ako bi ne bil prepričan, da sta za delo potrebna skupaj; zakaj nihče izmed sužnikov ni umel zemlje tako lepo uravnavati in umetno deliti kakor Melant, in nihče ni z a njim znal prijetne je saditi ali staviti rož kakor Vit.

Treba je toraj bilo sumničenje spraviti iz Jusufa; pa nista samo to, še prikupila sta se mu s časom. Kadar je imel Jusuf opravka v mestu, vzel je vsekdar tega ali onega s seboj in taka pota je Melant skusil dobro porabiti.

Farat-beg se povrne iz Carigrada, da v krasnem Drenopolju uživa pridobljeno si slavo. Nekega dne se izprehaja po svojih vrtovih; dobro se mu dopada uredba. Zadovoljen se ozira po raznovrstnih gredah.

„Vrtovi so se mnogo olepšali,“ nagovori Jusufa, ki se mu priklanja do tal; „moraš pač imeti umetne delavce.“

„Allah ti je milostljiv, mogočni efendi, in Mohamed te šteje med svoje prve ljubljence, ker ti stelje srečo in slavo na pot tvojega življenja. Gjavr, katerega si iz zadnje slavne vojske pripeljal semkaj, je dobro izveden v vrtnarskih zadevah. Škoda, da sta gjavra, on in Melant. Pa Allah je velik in Mohamed prerok njegov!“

„Slušaj, gjavre,“ zakliče beg Vitti, ko pride blizu njega, „milosten ti hočem biti, Vit, kakor nobenemu še. Srečnega te hočem storiti, če slušaš moj svet; Allah te naj razsvetli! Pravim ti pa, ako hočeš biti srečen že tukaj na zemlji, spoznaj, da je Allah velik in Mohamed prerok njegov. Pomisli le to, da, kar si bil, Vit, ne moreš nikdar več biti. Čuješ, nikdar več! Saj dobro poznaš viteza Vovlca? Temu sem dal besedd, da te ne pustim nikdar v tvojo domačijo nazaj, če prideš v mojo oblast. Ves, zakaj sem mu to obljubil? Izdal mi je vašo slovensko vojsko o pravem času ter mi tako pomagal ukončati Herbarta Turjaškega in tebe dobiti v roke, dva sovražnika, katera sta bila nam Turkom nevarna. Glej, za to ceno tebe ne sme biti več nazaj. Vedi, glasoviti gjavr, da mohamedan drži dano besedo. Toraj boš moral pozabiti, kar si bil, in časti Mohameda, in vsako željo ti bom izpolnil.

Ne ustavljaj se mojemu prijaznemu svetu, sicer ostaneš suženj vse žive dni; „in to se junaku ne pristuje. Oznani mi čez tri dni svoj sklep. Allah te razsvetli!“

Izrekši se poda naprej.

Jusuf je strmel; slavni Ferat-beg se poniža tako in prijazno govori z gjavrom! Odslej je še bolj odlikoval oba vrtnarja.

Begove besede odprejo Vitu oči; spomni se Lavrinih besedi, da se je bil namreč vitez Vovk zagrozil stricu Gregorju, da se bode maščeval. Vovk je toraj izdal svoje rojake, vragu kristjanov spravil v oblast čast slovenskega junaštva, Herbarta! To je storil, da je odstranil njega, Vita. Kako bi se toraj Vit za svoje drage na Visokem ne bal? Kaj ne more vsega storiti hudobni človek, ki je izdal svoj lastni dom?

Melant ga potolaži z naznanilom, da ima že mnogo upanja sebi in njemu v kratkem pridobiti svobodo; naroči mu pa, da ni varno naravnost ustaviti se begovi želji; odloga si naj zahteva za teden ali še več dni. Medtem bode gledal Grk, da s svojo osnovo pride do konca ter jo uresniči.

V Drenopolju je bilo mnogo grških trgovcev že iz starih časov; tudi v času naše povesti so imeli Grki skoro vso trgovino v svojih rokah. Turek se ne peča rad s trgovino, prepušča jo toraj drugim narodom. Pa grški trgovci so imeli mnogo prestati od turških tlačiteljev; zakaj gladneži so jim pobrali vse imetje, ako se jim je izljubilo. Gjavra ne varuje postava.

Melant gre nekdaj z Jusufom v mesto; rekel je, da potrebuje za vrt več vrst semen. Stopita v grško prodajalnico. Jusuf ni zapazil, da je Melant stisnil trgovcu nekaj v roko. Ko odideta, prečita trgovec košček papirja.

„Rojak! Izvedi Korinčana, ki bi hotel pomagati sužnjemu k svobodi! To te milo prosi suženj Korinčan.

Ko zopet hodita nekaj dni pozneje mimo grške prodajalne, spomni se Melant, da bi bilo dobro vzeti še nekaj semena.

„Pa stopimo noter,“ djal je Jusuf brezi vsake sumnje.

V vrtu pa najde prekanjeni Melant te-le vrstice med semenom:

„Brate! Jaz sem iz Korinta doma. Moj brat se odpravi te dni na pot proti domu. Kolikor je v najinih močeh, ti pomoreva. Sporoči, kdaj in kako.“

Čez teden dni se bode prvorojenec Feratov zaročil z imenitno Turkinjo, sultanove krvi. Kadar bode v begovem poslopju vladalo občno radovanje, kadar se bodo Allahovi izvoljenci, kakor Turki imenujio sami sebe, naužili rajske opije, da se bodo menili v edemi, v sladkem naročju Mohamedovem, isti čas bode tudi primeren ubogemu sužniku s pomočjo gjavrskih, zaničevanih rok poskusiti svojo srečo.

„Še enkrat si moram izbrati žlahtnih semen, Jusuf,“ je trdil Melant; „Feratovi vrtovi se morajo odlikovati od drugih. Vit ima umetno roko, povsod se kaže, da je izveden. Gjavra ne delata sramote svojemu gospodu. Idiva v trgovino!“

Jusuf vesel privoli.

„To seme sem prinesel nazaj,“ pomenljivo reče Melant trgovcu; „na drugi zemlji bode morebiti poganjalo zdravejše kali. — Božja pomoč!“ še dostavi pri odhodu. Grški trgovec je pa potem vesel prebral ta-le načrt:

„Ko bomo mi, ki častimo sveti križ, obhajali spomin naših vernikov, kateri so že v večnosti, bode Ferat-beg s svojimi plaval v veselju pri zaročbi svojega sina Murata. Jaz in moj prijatelj, katerega želim vzeti s seboj, se bodeva odtegnila očem našega čuvaja in čakala v kotu na južno-zahodnem koncu obzidja, mimo katerega teče Marica. Ko bodo derviši naznanjali iz minaretov polnoč, bodi s čolnom pripravljen. Lestvico iz vrvi spleteno vrzi čez visoki zid na omenjenem koncu, in potem Bog z nami!“

Grški trgovec oskrbi svoje priprave, zraven pa tudi spravi krdelce svojih rojakov na noge, da se namenijo skupaj v Carigrad po blago. Ako ubeženca srečno dospeta v Carigrad, imata že večji del nevarnosti za seboj.

Odkar je Jusuf nadzornik sužnikov, še nobeden ni ušel; zdaj, ko sta se mu vrtnarja tako priljubila, mu nikdar niti na misel ne pride, da bi mogla imeti namen pobegniti. Ker se mu je tudi zdelo, da nihče ne more uiti, ako bi tudi hotel, ni več toliko pazil, posebno na vrtnarja ne.

Večer, katerega so obhajali zaročbo, je prišel. Celo poslopje odmeva veselega trušča. Tudi sužnikom se danes slabo ne godi, in Jusuf je dobre volje, kakor že davno ne, ker je tudi za njega dober dan, kakršnih je malo videl vse svoje dni. Še vrtnarja priganja k veselju, pa Grk mu reče:

„Gjavra sta trudna, gresta spat, zakaj jutri je obilo dela!“

„Allah je velik, pa idita spavat, umetnika. Mohamed vama naj v sanjah preobrne srce, da bi spoznala, da je Allah velik, in Mohamed prerok njegov!“

Odide iz sobe, v kateri sta spala, med drugimi sužniki; veselja poln je pozabil vrata zakleniti.

„Tudi prav,“ reče Melant Vitu; „še manj bode dela. Ako bi bil Jusuf zaprl, bi mi bilo treba izdreti samo en žrebelj, ki še drži zapah.“

Vsi sužniki so pospali, le vrtnarja ne. Bolj ko se približuje polnoč, silneje jima bije srce. Čas pa čas se kdo sužnikov v spanju nasmeje; morebiti se revežu sanja, da je daleč od Drenopolja na trati pred domačo hišo, v sredi svojih ljubih vesel, in da s svojimi vrstniki svoboden pleše narodni ples. A zopet kdo zaječi in težko vzdihne, kakor da bi gledal nesrečo, ki ga je odtrgala domačemu krogu in svobodnim domačim goram.

V turško obleko se opravita. Noč je črna, vetrovna, ni videti zvezde na nebu. Piš vleče okoli zidovja in skozi cipresine veje. Derviš iz bližnjega stolpa začne peti otožno pesem. Ura svobode je tu!

Tiho in varno prideta iz suženjske spalnice na dvor. Tema jima je ugodna, piš odnaša jek njunih stopinj. Že sta sredi vrta; iz poslopja se razlega veselje, v razsvetljenih dvoranah se izprehaja turška gospoda. Iz neke sobe se prismeje Jusuf, se nasloni in gleda v vrt, pa tema mu zakriva begunca. Veter se zasukne in prinese na svojih perotih nekaj na Jusufovo uho, kar ga predrami.

„Allah je velik! Kaj je to? Ni kdo govoril v vrtu? Pa kako sem čuden, saj le vetrovi delajo to!“

Od zidu mu vetrovi čez nekoliko časa zopet prineso, kakor da nekdo praska po njem.

„Tega pa ne delajo vetrovi! Nikakor! — In zopet!“

Zagrabi luč, pa skoči v spalnico k sužnjem. Oj! Strah ga strese, ko najde vrata odprta na stežaj. Prepade se, ko vrtnarjev ne more zagledati. V hipu so vsi sužnji po koncu. Kmalu jih je cel vrt poln. Z lučmi tekajo semtertja. Jusuf je veliko darilo obljubil onemu, ki zasledi uhajajoča gjavra. Res, da so tekali sužnji reveži po vrtu in vpili v temno noč, pa v srcu teh nesrečnežev je vendar vsakdo voščil vrtnarjema dober uspeh, ki sta plezala že na oni strani zidu po lestvici v čoln. Ko pride Vit na vrh zidu, zagleda v bližini enega svojih prejšnjih tovarišev, ki je postal ter mu z roko mignil v slovo. Kdaj se bo njemu prismejala svoboda? Lestva se potegne v čoln, v katerem sta čakala trgovec in njegov brat. Tiho plavajo proti jugu po Marici mimo celega mesta. Noč jih prikriva turškim stražam. Krik v begovih vrtovih ponehuje in kmalu popolnoma utihne.

V samotnem, od mesta oddaljenem kraju se ustavijo in stopijo na suho; blizu je bilo podrto zidovje, znamenje turškega ropanja in rušenja. V to zidovje se podajo prenočit; zbranih je tu že nekoliko krščanskih potnikov v Carigrad. Trgovec se drugo jutro poda v Drenopolje nazaj in prepusti bratu skrb za varno potovanje naprej. Pa namesto, da jih popelje v Carigrad, jih brat iz sicer dobrega namena pregovori, da se drže reke Marice, češ, da pri njenem iztoku v Arkipel najdejo lahko kako kristjansko ladjo, ki jih popelje v ljubi dom.

Dospejo do morja, pa zaželjene ladje ni videti. Čakajo tri, štiri dni ter se že odpravljajo na pot proti Carigradu, ko vendar zagledajo bela jadra na visokem morji. Bela jadra se vedno bolj bližajo bregu, ker ugoden veter jih žene proti severu. Ne mine dolgo časa, ko vrže ladja sidro! v malem pristanišču.

„Ne upajmo tej lahki šajki,“ svari prebrisani Melant. „Menim, če se ne motim, da jo vodijo morski roparji.“

Drugi so se mu smejali.“ Kaj se bomo bali, saj nima mnogo ljudi in nas je vendar precejšnje število. A ko bi to hoteli, jo še mi lahko vzamemo. Hajdimo na ladjo, pa v Carigrad!“

Tako so govorili Melantu drugi Grlci ter se z voditeljem malo ladje urno pogodili in stopili na krov. Z glavo kimajo stopi zadnji na barko Melant.

Zgodaj drugi dan začne ladja jadrati proti Carigradu; ko pripluje na visoko morje, prvi zapazi Melant, da se je obrnila proti jugu, in tja jadra s polnimi jadri. Potniki na barki se obrnejo do voditelja, a ta jim s smehom pokaže na morje.

„Ne vidite li, da je tista ladja za nami? In da je roparska, to vem jaz. Srečni smo, ako jej uidemo, sicer se naj vsi pripravijo na boj!“

Namesto da bi kolikor mogoče hitela naprej ter zasledovavki skušala ubežati, je mala ladja sčasoma popolnoma obstala, kakor da bi hotela pričakati nasprotnico. Pa ni bila nasprotnica! Ko pridete ladji skupaj, se posadka z velikim krohotom druga drugo pozdravlja ter si vošči srečo k tolikemu plenu. Na obeh ladjah, so zapovedovali morski roparji, ki so bili v zvozi in drug drugemu pomagali. Naši potniki se morajo po kratkem boju podati močnejim roparjem, ki ujete prodajajo v afrikanskih mestih. Potaknejo jih v večjo ladjo in zdajci odjadrajo ž njimi proti daljni Afriki — na človeški semenj.

XVII. Bog obrne.

Pustimo grško morje in morske roparje z ubogimi sužniki na ladji, pa se povrnimo v slovenske kraje ter poglejmo, kaj se tam godi. Hočemo li v Dvor ali Zavrh?

Oba posestva oskrbuje pošteni Tomaž, in nima mož malo skrbi na svojih ramah, ako hoče svoje oskrbništvo natanko in dobro opravljati. Ne samo, da mu je obširno posestvo, katero je spadalo k Dvoru, prizadevalo mnogo truda, ker se Vohač, akoravno je imel oskrbnika, že davno več ni zmenil za nobeno stvar; moral je tudi gledati, kako se godi v Zavrhu, kako se opravlja tamošnje posestvo. Vitez Vovk bi si ne bil mogel želeti zanesljivejšega oskrbnika, kakor je bil ravno Tomaž; posebno v sedanji dobi je vitezu to prav ugodno, ker se ne more mnogo muditi na svojih gradovih.

Čudno se jo dozdevalo poštenemu oskrbniku vitezovo življenje, vendar si ni mogel kaj slabega o njem misliti. Prišteval je svojega grajščaka onim ljudem, ki se rajši sprehajajo po drugih krajih sveta, kakor po svoji domačiji. Nikakor pa mu ni šlo v glavo, kako se more človek tako malo brigati za svoja posestva, da se niti ne potrudi poprašati, je li letina dobra ali ne.

Poda se zopet iz Dvora v Zavrh, prvokrat, kar je prišel vitez iz nesrečne vojske nazaj. Sam si ni vedel povedati, kaj ga vleče v samotni grad; zadnji vihar gotovo ni razsajal tako, da bi bilo treba oskrbnikovega pregleda: saj je družina v gradu. Pa vendar mu ni dalo miru, dokler ni bil v Zavrhu. Nekega dne stopa okoli gradu, na severni strani, kjer so vitezove sobe. In res, tukaj najde zelo potrebnega dela.

Zadnja ploha je mnogo zemlje, kamenja in lesovja pridrvila iz gor v vznožje ter mali prostor med gradom in strmim brdom napolnila skorro do strehe. Trebalo je toraj ta zasip iztrebiti, da zidovje od mokrote ne trpi škode, in da ne bi grad tičal tako v hribu. Tomaž privede nekoliko delavcev, ki začno odvažati zemljo.

Pokazalo se je kmalu, da je voda že mnogo let tu sem nanašala in zasipavala severno stran zidavja. Ko odstranijo zasip do srede zidu ter odvozijo zemljo, zagledajo, da je bilo blizu tleh nekdaj okno, katero je zdaj zelo slabo zazidano. Nekdo izmed delavcev udari s kijem po temmestu, in zid je bil tako lahkotno sestavljen, da se po prvem udarcu udere in se napravi luknja.

„Naj se celo okno izbije,“ veleva Tomaž, „in potom zopet boljše zazida!“

Vlažen zrak sili iz temnega zidovja skozi okno.

Ko so bili proti večeru delavci odšli, žene radovednost nekega fantiča pogledat skozi okno v notranje prostore. Splazi se toraj noter, pa daleč ne more, ker je povsod trda tema; vendar bi le rad pogledal še naprej. Oskrbi si svetilnico in zopet nastopi svoje potovanje. Mnogokrat postoji ter ogleduje tam pa tam dobro okovana vrata, zdaj nizka, zdaj visoka. Kaj neki more biti v teh shrambah, se vpraša fantič. Neka vrata prime za velikansko kljuko; morebiti niso zaklejena. Pa vrata so trdno zaklenjena, in ti, dečko, kaj ostrmiš? Kaj se plaho oziraš? Ne, — tu notri je! pravi ter pred vrati obstoji in posluša. Srce mu močno bije; kaj more biti? Ni bil to vzdih? Pa to mrmranje, kaj je? — To ni človeški glas, ki mu je prišel na uho! Ta hripavi, votli glas! Fantiča prevzame strah; trepetajoč. na vseh udih, kar more teče nazaj, odkoder je prišel. Še enkrat začuje čuden, rahel glas; pospeši svoje korake, skoro da pozabi pot; znoj mu kaplja iz čela, ko teka na desno in levo, ali svita skozi okno le ne more zapaziti. Kamen se mu od srca odvali, ko po dolgem blodenju zagleda zuželjeni izhod. Na trati pred gradom postoji ter premišljuje, kaj bi moglo biti, kar je čul v temnem zidovju.

„E kaj, oskrbniku poročim, on bo vedel, kaj da je,“ sklene deček in poišče Tomaža.

„Vzemi težko kladivo s seboj,“ pravi oskrbnik pristopivšemu hlapcu; „če ni prazna, katero je ta mali ogleduh prinesel, ne bode od škode.“

Vsi trije izginejo skozi okno ter se vstopijo pred vrata, kjer je fantič prej čul čudne glasove. Vlečejo na uho; Tomaža že sili smeh, že hoče oditi. Fantič prime za kljuko, da glasno zaropota.

„Zdaj poslušajmo!“

Fantič je imel prav; še moža obide groza. Začuje se nekaj, kakor zdihovanje umirajočega. — Zopet.

„Poskusi s kladivom, če se umaknejo vrata. Moramo pogledati, naj bo kakor koli.“

Mnogokrat vzdigne hlapec železni kij, in gromovito treska po vratih, pa vrata so močna, ne vdajo se nič.

„Če jih ne premorem in ne ubijem, pa nikdar več ne sežem v skledo,“ trdi hlapec ter si za drugi naskok počije. In znotraj se zopet zasliši slab glas.

Z vso močjo udriha zdaj hlapec po vratih. Tresk! Zapah se zlomi, vrata grozno zaškripljio ter se napol odpro. Skozi pa puhne smrdljiv, omamljiv zrak; malo da luč ne ugasne. Odkod prihaja ječanje? Tomaž vzame luč ter vstopi. O groza! V kotu leži na segniti slami na mokrem človeško truplo. Nekaj cunj je še na njem, nekaj jih leži okoli raztrošenih. Sama kost in koža je tega trupla, pa vendar je še nekaj življenja v njem, zakaj ustnice se še premikajo in zdajpazdaj se prikrade hripav glas iz prs. Tomaž se bliža s svetilnico klicu. Oči se odpro, pa le za trenotek, in težke obrvi se zopet sklenejo.

„Jezus Marija,“ vzklikne oskrbnik in svetiinica mu pade iz rok. „To ni mogoče! Lavrin stric Gregor v takem! Bože mili, saj se ne motim, saj je bilo njegovo oko!“

Še enkrat pogleda v upadlo lice mučenikovo. „Ni mogoče dvomiti! Lavrin stric! Tu se je izvršila velika hudobija! Urno, prijatelj, morebiti še ne pride prepozno najina pomoč! Primiva, nesiva nesrečneža odtod. Fante sveti, — naprej!“

Kar je bilo prebivalcev v gradu, vsi prihite, ko prineseta možaka strica Gregorja v zdravo, zračno sobo. Krik nastane; do zadnjega hlapca je vsakega razkačila ta prigodba. „Pa mi služimo v takem roparskem gnezdu,“ se razlega od ust do ust. „Ta črni vitez je vražjega rodu! Božja kazen ga bode zadela!“

„Jaz ubijem oba. viteza in njegovega grduha,“ se oglasi neki hrust izmed hlapcev. „Kakor se prikažeta, jima črepinjo razbijem.“

Mnogo si prizadene Tomaž, da pomiri in potolaži množico, togotečo se nad vitezom Vovkom.

„Naše kričanje ne bode nič pomagalo bolniku. Pozneje se zmenimo o vitezu, Vohaču in tudi o bolniku. Nekoliko moških ostani pri meni, drugi odidite na stražo, in vsakega ujamete in zvežete, kdor se približa grdih hudobnežev.“

Stric Gregor se ne zave nič. Prsa se dvigajo in se najemajo čistega zraka. Slečejo ga gnilih cunj, očistijo v topli kopeli in oblečejo v čisto perilo. Tomaž pa po kaplji spušča krepkega vina v posušena usta. Polagoma se zbirajo in množijo moči; kri se zopet začenja živeje pretakati po žilah in skoro izginulo življenje se širi. Smehljaj se vidi okoli bledih ustnic.

„Hvala Bogu,“ vzkliknejo vsi. Starček izpregleda, pogleda okrog ter vpre oči v oskrbnika; govoril bi rad, pa ne more.

„Rešili ga bomo smrti; spoznal te je, Tomaž, in to je dobro znamenje.“

Tomaž vso noč prebedi pri postelji. Po malem daje starčku krepke juhe zauživati. Naposled stric Gregor zaspi nekaj ur, in to spanje ga ojači tako, da more drugi dan razumljivo govoriti.

„I kje pa sem vendar, Tomaž, in kako, da si ti pri meni,“ prične rahlo, prebudivši se iz zdravega spanja.

„V dobrih rokah ste, dragi gospod! Kako se čutite?“

„Oj, kako dobro! Zdaj bom zopet ozdravel in že sem bil bolj na onem, kakor na tem svetu. Pa kje sem?“

„Nehajte govoriti! Vse vam povem.“

Zopet postreže Tomaž ter starčku razloži, kako so ga bili našli.

„Bil sem že sklenil s tem svetom in čakal rešenja. In v zadnjem trenotku mi toraj pride pomoč! To je poslal večni Bog. Bodi slavljeno njegovo ime!“

Stric Gregor strmečemu Tomažu pripoveduje, kako ga je bil vitez Vovk spravil v ostudno ječo, iz katere bi naj nikdar več ne bil prišel, ako bi se godilo po Vovkovem namenu, vsaj živ ne.

„Kakor mi je znano,“ pravi Tomaž, „ste se včeraj pred štirinajstimi dnevi podali na pot iz Visokega v Ljubljano. Če vas je čez dva dni privlekel vitez Vovk sem, ste trpeli celili dvanajst dni. Bog in sveta Mati božja, to je čudež!“

„Dvanajst dni, praviš, Tomaž? Jaz ne vem, koliko, ker me je vedno obhajala tema, da niseni vedel ne za noč, ne za dan. Rad poza-, hi ni, kar sem prebil v tem času, ki se mi je zdel večen. Vedel sem, da sem v sovražnikovi oblasti; vedel tudi, da je ta sovražnik pahnil moje drage prijatelje v nesrečo, da je izdal lepo slovensko vojsko. Bog se ga usmili! Molil sem v svoji temni ječi, da bi Bog obvaroval pred vitezovo hudobijo vsaj Lavro in njena hčer na Visokem. Vitez Vovk mi je odkril ves svoj namen, vsa svoja hudobna dela in početju samo, da bi pomnožil mojo žalost. Rekel mi je v ječi, da me mora spraviti iz pota, ker je ponaredil moj podpis, jaz bi pa gotovo tega podpisa nikdar za svojega ne pripoznal.“

„Da boste mogli,“ mi je končal vitez razkladati svoj peklenski načrt., „da boste mogli več časa premišljevati o moji osnovi, sem vam tu prinesel toliko, da se lahko preživite dva dneva. Razen tega ne dobite ničesar več! Toraj se potem morete, kadar vam ljubo, spraviti k večnemu počitku. Iz te prijazne sobe ne pridete nikakor več. Dobro se imejte, stric Gregor!“

„Tako mi je povedal vitez in zaklenil duri.“

Tomaža grabi jeza, da pesti dela.

„Bog mi je usadil up v prsa,“ nadaljuje starček; „vedno mi je nekaj pravilo, da še pridem iz te črne, mokre ječe. Kolikor mi je bilo mogoče, sem trpel lakoto, tla bi dalje izhajal s tem, kar mi je bil vitez prinesel, namreč steklenico vina, kos mesa in kruha. Pa pri vsej varčnosti je postala steklenica prazna, in pošlo je meso in ž njim tudi kruh. Glad, še bolj pa žeja, sta me strašno mučila. Svojo suknjo sem raztrgal in kosce namakal v lužo, ki se je stekala od zidov. Namočene kosce sem grizel ter si hladil žejo, pa jih tudi požiral, da bi potolažil želodec. Zeblo me je, mokrota me jo obdajala povsod, da mi je obleka gnila na telesu. Up je ginil, moči so pešale. Priporočil sem se Bogu vsaki čas pričakoval smrti. Oslabel sem bil tako, da nisem čutil več. Kako dolgo sem tako bolj mrtev kakor živ ležal v mokroti, ne vem. Bog vas je poslal o pravem času. Pol ure pozneje bi bili zastonj v meni iskali življenja!“

Stric Gregor vzdihne globoko; bil je to vzdih hvaležnosti do Večnega! Potem zopet nadaljuje:

„Ko bi me ne bil Bog otel, bi si vitez Vovk po krivici Visoko prilastil in obdržal, Lavna pa bi s hčerjo prišla ob vse premoženje. Moram toraj urno na pot, da ubranim Vovku krivico izpeljati ali izpeljano nadaljevati. Ti me moraš spremiti, moj Tomaž!“

„Kdo raji kakor jaz! Trenotka dalje ne ostanem tu kakor vi.“

Mnogovrstni krik se začuje; ne more se razločiti, je li krik veselja ali srda. Tomaž odide pogledat, odkod prihaja tak hrušč.

Po stezi proti Zavrhu jaše Lukež Vohač! Vesele misli ga morajo navdajati, ker tako brezskrbno posluša nevarni mu krik. S konjičem se igra in žvižga prav zadovoljen v samotni Završki svet.

Njegov gospod mu jo bil naročil na Visokem, da naj se poda na pot v rajski Zavrh, kakor je vitez vedno imenoval zapuščeni kot.

„Idi, Lukež, mu je rekel, „pa izvohaj, kako se godi duhovnemu očetu Gregorju. Saj veš, v katero sijajno stanovanje sva ga shranila. Zdaj že gotovo tiho v kotičku čepi in gnije. Spravi njegovo truplo kamor hočeš, da le v Zavrhu ne bo. To sam razumeš, da bi mi ne ugajalo ravno posebno v rajskem Zavrhu, dokler je tam še kakšen sled omenjenega gospoda. — Vendar ni treba, Lukež, čuješ, pusti rajše Gregorjevo truplo, kjer je, ker ga sam ne moreš spraviti; poišči samo primeren kraj daleč od gradu. Za nekaj časa, ko dokončam svoja opravila tukaj, pridem tudi jaz za teboj in obema bode lažje, strica Gregorja spraviti iz gradu. Njegovo dosedanje stanovanje se morebiti uravna za druge goste. Razumeš, moj dobri Lukež Vohač?“

„Razumem, dragi moj vitez,“ mrmra Vohač, ko ima Visoko za seboj. „Dobro razumem, in več kakor je tebi ljubo! Jaz bi naj bil tisti gost, ki bi po vitezovi nameri prevzel to prekrasno stanovanje. Hvala lepa, vitez Vovk! Tepec, ako meniš mene prevariti! Ha, mene, Lukež Vohača! Ne imenujem se zastonj Vohač! Pa ako bi se le motil? — Ne, ne motim se, gotovo bi se me rad iznebil, ali jaz se bodem njega.“

Vohač je na potu v Zavrh izgotovil svojo osnovo. Naveličal se je že pri Vovku, ki je zdaj dosegel, kakor se vidi, svoj namen; k temu je tudi on zvesto pomagal. Zakaj bi se Vohač ne postavil na svoje noge? Kaj še hoče pri vitezu zanaprej? Njegov tovariš biti? Predolgočasno! Boljše, da si dobi plačilo za toliko let ter uživa svobodo, kjer sam hoče; saj je svet tako širok in tako lep! Toraj po plačilo! Nesreča za viteza, da je Vohaču pokazal vse posebnosti svoje spalnice.

Kako se zdaj Vohač smeje na vsa usta, da ga je vitez samega pustil v Zavrh! Saj ve, k je se pride v njegove sobe; ve tudi, kje je shranjenih lepo število zlatov rumenjakov. Teh mu jo najbolj potreba, in potem v daljni svet! Le prav daleč od Zavrh a, v tuje dežele, in tam prav dobro živeti od okroglih rumenjakov. „Plačo si vzamem toraj sam, kaj mi je mar drugo!“

Tako sklepa Vohač svoje popotne misli. Iz teh ga vzbudi obilo kričanje izpred Završkega gradil. Vohač za trenotek ostrini. Da ta krik zadeva njega, je Vohač zdajci spoznal; enako tudi, da to ni prijateljski krik, s katerim bi ga Završčani sprejeli. Kakor hitro zagleda, prijezdivši izza ovinka grad, zapazi tudi, da se mu od vseh strani bližajo grajski hlapci; vidi tudi, kako nevarno dvigajo pesti, čuje, da kričijo: „He! Enega že imamo! To je bil njegov pomagač!“

Lukež mirno in počasno jezdi naprej, kakor da bi ne videl ničesar, ne čul ničesar. Sliši pa vendar dobro na svoja ušesa, o čem je govorica.

„Ti-le presnetneži so medtem izteknili strica Gregorja, menim, še živega. Zdaj pa kriče in tulijo nespametni ljudje, ki bi se bržkone radi maščevali nad vitezom in nad mojo malenkostjo.“

„Vohač!“ samega sebe osrčuje, „nevarnost preti velika. Treba ti je porabili vso svojo pamet in zvijačo, da odneseš zdrave pete, vitez je pa izgubljen!“

Urneje počne jezdariti.

„Možje, kaj delate tak trušč. Če imate kaj krščanske vesti v sebe, poslušajte me! Kakor vidim, vas navdaja srd zoper viteza.“

„In zoper tebe, črna duša,“ se z groze moški ter ga obkrožijo.

Vohač se ne zmeni za njihove besede in nadaljuje:

„Prišel sem, kakor vidite, sam, ker sem zapustil hudobnega viteza. Čujte, možje, vitez Vovk je strašen hudobnež; —“

„In ti tudi!“ nekdo dostavi. Pa Vohač mirno nadaljuje: „Izvedel sem od viteza samega, da je storil, glejte, tam v onem koncu gradu, grozno hudobijo. Jaz sem mu ušel in prihitel v Zavrh, da rešim dobrega očeta Gregorja. Za menoj! Rešimo ga iz ječe, ako še ni prepozno!“

S sveto jezo je govoril zvijačnik zadnje besede, da mu večina hlapcev verjame; osupnejo in strme v njega.

„Kaj, ali nihče ni volje mi pomagati?“ jih srdito vpraša.

„Smo že oteli očeta Gregorja! Mi! Živega!“

„Hvala bodi Bogu,“ vzdihne zdaj Lukež Vohač, in pobožno povzdigne roke k nebu. „Hvala Bogu, da je izpodletela hudobija!“

„Pa ti si bil zraven pri hudobiji,“ mu nekdo očita.

„Kdor to trdi, nima zdrave pameti. Ako bi se jaz bil udeleževal te hudobije, bi me gotovo ne videli tukaj,“ ponosno odvrne Lukež.

„To je pa res,“ so kimali nekateri hlapci.

„Peljite me k oskrbniku Tomažu, ako je tu v Zavrhu, ali pa k stricu Gregorju. Mnogo imenitnega imam povedati, kar ni vse za vseh ušesa. Tukaj samo prenočim in jutri se podam v Ljubljano, da razkažem oblastnijam vitezove goljufije in hudodelstva.“

Tomaž pristopi; čul je na strani vsako besedo.

„Lavrin stric in jaz se jutri podava v Ljubljano; ti, Lukež, pojdeš z nama, da boš v Ljubljani povedal, kar veš. Nocoj si naš jetnik.“

„Rad, rad, če ti je tako ljubo, Tomaž; pokazalo se pa bode, da je bila tvoja zadnja beseda nespametna. Da resnica hitreje pride na dan, moram ti pokazati nekaj pisem v vitezovi spalnici. Hodiva,“ pravi, stopajo raz konja, „pojdiva tja; seveda moramo šiloma odpreti vrata, pa to je tako potrebno kakor lačnemu kruha.“

Vsi se napotijo proti vitezovim sobam, katerim so morali ulomiti vrata.

Lukež išče s Tomažem dolgo časa po predalih, v katerih je bilo mnogo pisem, pa po Vohačevih besedah nikakih pravih za njega. Naposled zagrabi šopek zvezanih pisem.

„Našel sem jih vendar, to je prava roba za nas. Vzemi jih in daj očetu Gregorju v pregled, mene pa pusti, da si tukaj-le v tej postelji odpočijem, ker že dve noči nisem našel počitka. Hvala Bogu, da je le blagi Gregor pri življenju!“

Tomaž se mu po teh besedah ne ustavlja.

„Ne zabi, Tomaž, za dobro večerjo,“ še dostavi tako prijazno Vohač, da slednjega spravi na svojo stran.

XVII. Vitezov konec.

Ti lepi črni gavrani,
Ti bodo tvoji angeljci,
Mesó ti bodo raznašali,
Po lepem zelenem borovji.

Narodna.

„Naš Lukež Vohač gotovo ni hudobnega srca,“ so začeli trditi hlapci v Zavrhu.

„Ni mogoče, da bi bil, saj je bil z nami vedno dober in prijazen. Lukež je nedolžen, pa vitez, vitez je luidodelnik!“ Tako so sklepali vsi in tako se motili vsi, prekanjeni od Vohačevega obnašanja. „Lukež je nedolžen!“

Tomaž je bil vzel pisma v tujem mu jeziku ter se namenil jih stricu Gregorju pokazat, je li Vohač govoril resnico, ko je trdil njih imenitnost.

Pa stric Gregor sladko spi, ne kaže starčka buditi. Nekaterim možem napove oskrbnik, da naj prenočijo pred Lukovo sobo, ki je bila poslednja na to stran. Uiti ne more skozi varno omrežena okna.

Pisma seveda niso imela nikake imenitnosti; Lukež sam ni vedel, kaj v njih tiči. Bilo mu je le za to, da izlepa pride v vitezovo sobo.

Ko se dobro navečerja, vleže se v vitezovo posteljo; pa spanje mu niti na misel ne pride. „Sobina vrata so ljudje skrbno zavarovali, pa ptiček jim bode le ušel,“ se je smejal Lukež in včasih junaško zasmrčal. Ko so pa pred njegovo sobo hlapci brez vse skrbi pospali, se izmuzne Vohač iz „ležišča. Noč je silno temna, pa Vohaču je ravno tako ljubo. Kdor ni bil tako znan po ti sobi, kakor on, ni mogel vedeti, kaj je pod podobo nad posteljo. Ta podoba je kazala nekega vitezovega prednika ter zakrivala vratca omare v zidu. Lukež sname podobo prav tiho, iz žepa pa potegne ključek, ne more se zdržati smehu, ko pomisli kako mojstrsko ga je pred odhodom iz Visokega izmaknil svojemu natrkanemu gospodu. Tiho ga vtakne v vratca, tiho jih odpre. Dva, trikrat po omarici okoli potipa in privleče iz nje veliko mošnjo, polno rumenih zlatov. Preden mošnjo vtakne v svojo obleko, jo skrbno potiplje, da se prepriča, ali kaj drugega ne spravi, kakor čisto zlato. Še enkrat seže v omarico in privleče srednje velik ključ, katerega vtakne v žep. Zelo zadovoljen obesi podobi na prejšnje mesto nazaj. Zdaj posluša sredi sobe stoječ; pa hlapci trdno spijo. Zraven sobinih vrat v kotu je stala starovita, velika omara, v kateri so malo poprej iskali pisem. Pred njo stopi Vohač.

„Zdi se mi, da sem bil nekdaj močan,“ še peta, „bom poskusil, koliko sem še. To je najtežavnejše delo, pa srčnost velja!“

Počasi odmika omaro od zidu. Omara je težka, da Vohaču kaplja pot iz čela. Mnogokrat si oddlihuje in posluša; hlapcem spanje ugaja. „Le tako naprej!“ se smeje in briše znoj; „kako bodo čez nekoliko časa debelo gledali in delali križe, ko jim niti v sobo ne bo mogoče priti!“

Po dolgotrajnem trudu spravi omaro iz po. prejšnjega mesta tikoma pred sobina vrata. Kjer je pa prej stala omara, so bila vrata v tleh, in ta vrata Vohač pazno vzdigne.

Ozre se še po sobi, je li kaj pozabil ali ne. Ničesar ne pogreša.

„Zdaj pa srečno pot,“ pravi napol glasno, in stopi na stopnice, ki so bile napravljene v spodnje prostore. Vrata zapre za sabo; a ni jih spustil rahlo, ampak zatelebnil jih je, da so prestrašeni hlapci planili po koncu ter hiteli odpirati vrata v vitezovo sobo. Pa še bolj se prestrašijo, ko vidijo, da se vrata ne dajo odpreti, ker je to zavirala nastavljena omara. Počnejo klicati Vohača, a Vohač je med tem stopal doli po stopnicah, v črni temi varno kakor po dnevu. Hodi nekaj časa pod oboki, dokler ne pride do malih vrat na nasprotnem delu gradu. Pri vratih posluša, srce mu plava radosti; ključ, ki ga je bil vzel iz omarice, mu vrata odpre.

Na oni strani se razlega v tiho noč mnogojezičen kreg. Vsi rajski hlapci so hiteli proti vitezovi sobi, še Tomaž zapusti strica Gregorja.

Po mnogem prizadevanju podrejo hlapci vendar omaro, pade pa ravno na stran, kjer so vrata, skozi katere je pobegnil Vohač. Kako je izginil, ni mogel nihče razložiti. Nekateri se strahu tresejo, kakor šiba na vodi. Hlapci napravijo krik in vik, da vsi ljudje prihite skupaj. Pa ravno to je hotel Vohač, in bolje bi mu ne bili mogli ustreči. Naravnost se poda v hlev, urno osedla najvrlejšega vranca, katerega si je mogel izbrati pri leščerbi, ki je razsvetljevala hlev. Potem mirno jezdi skozi dvor ter malo postoji in gleda čudno zmešnjavo v vitezovih svetlih sobah.

„Zdravi ostanite,“ zakriči in izpodbode konjiča, „Luke ne vidite nikdar več!“

Iskre kuje podkev, kakor ptica v zraku dirja urni vranec, ki nese Vohača v tuje kraje.

Bo li našel mir vesti? Bo li ušel zasluženej kazni? —

In vitez Vovk? Ne pride kmalu v rajski Zavrh, da vidi kje je nehala njegova pot? Vitez, ura tvoja poteka!

Pa vitez tega še ne ve, on je na Visokem vesel in, kakor se mu dozdeva, zadovoljen, kakor še nikoli ne v svojem življenju. Kaj ne bi? Znosil se je nad svojimi dozdevnimi sovražniki in nasprotniki; obogatil se je in po bogastvu mu je koprnelo srce; Glavni namen je tudi dosegel; rekel je nekdaj, da se bode maščeval, in ali se zdaj ni? Ni Lavre ponižal? Je ni pregnal iz njene lastnine? jej ni na široko pravil v lice vso po njem provzročeno nesrečo, kakor da bi hotel dokazati: Tako je ker si vzela Vita in odpodila Vovka, s katerim bi srečno bila živela!

Radostno gleda vitez iz Visokega po lepi okolici, kjer je toliko njegovega posestva. Nihče ne ve in nihče ne more trditi, da si je po krivici polastil Visoko. Kdo? Podpise v dolžnem pismu je Lavra pripoznala, in podpisanci, kateri bi se ustavljali resnici svojih podpisov, so odstranjeni. Herbarta ni! Vit Bog ve kje na Turškem skuša sužnost, če je še živ, in stric Gregor, da stric Gregor, ki se mu je upal praviti take odkritosrčne besede, gnije v Završkem gradu. Nikogar toraj ni in vitez je lahko brez skrbi Nikogar ni? To“ vprašanje se vsili vitezu. Ali ne živi nekdo, ki bi znal nekdaj vse spraviti na dan? Ne živi še Lukež Vohač, edina priča? Sklep je ta: Lukež Vohač mora izginiti iz tega sveta, da se vitez more popolnoma veseliti svoje sreče.

„Naj umre enake smrti kakor Lavrin stric in uživati, kar svet ponuja brez vsake skrbi! Gregor! Oba se podava v tisto ječo, kamor sva spravila duhovnika, pogledat. Ko vstopiva, pustim Vohača en korak pred seboj ter urno planem nazaj in za osupnjenim Vohačem zaklenem vrata. In konec ga bode! Njegov konec je toliko zaželjeni začetek prave, mirne sreče za mene. Na zadnje delo toraj!“

Tako misli vitez Vovk in se napravlja v rajski Zavrh; pel bi, ko bi znal samega veselja, misleč, koliko let bo lahko užival, kar si je pridobil, čislan od vseh ljudi.

Ko ravno hoče zasesti konja, da bi se podal na pot v Zavrh, prinese mu kmet iz vasi pisemce.

„Zjutraj je jezdil skozi vas vrl gospod, ki vam pošlje to-le pismo. Naročil mi je, da naj vas pozdravim v njegovem imenu, ter dostavil, da mu je resnično žal, ker vas nima časa obiskati.“

Strela iz jasnega neba!

Vitez Vovk ne ve, se mu li sanja, ali je gola resnica. Obledi še bolj, roka se mu trese, ne upa svojim očem. To pismo mu pošlje Lukež, ki se je zjutraj tukaj mimo podal, Bog ve kam. Lukež, ki si ga je bil ravno namenil ugonobiti kot zadnjo, pričo njegovih hudobij, ta Lukež mu naznanja:

„Ljubi moj vitez Vovk! V resnici mi je, bi rekel, srčno žal, da nimam veselih novic za Vas. Vi ste, da brez ovinkov in naravnost povem, — izgubljen mož! V Zavrhu so — nisem vprašal, kaj in kako — rešili strica Gregorja, vedite, živega! Zdajci se je podal v Ljubljano, kakor sami razumete, gotovo vam ne v korist. Jaz sam sem komaj ušel razkačenim ljudem. Vaše zlato imetje v Zavrhu sem pobral, saj veste, da je hlapec vreden plačila. Tudi v Dvoru bi si bil še kaj prilastil, pa tam so že nama nevarni ljudje, ki se imenujio vojaki in biriči; bržkone iščejo Vas. Da nočem počakati plačila še od neke druge strani, in to za neumnosti, ki sva jih skupaj počela, to se prav lahko razume. Kaj bi vam naj svetoval, pa res ne vem. Brez cvenka in plenka ne morete v svet, in skoraj me peče, da vam nisem vsaj nekaj pustil v Zavrhu. Morebiti pa najdete kje kaka usmiljeno vrv in kako prijazno vejo. Z vašim denarjem se bo po svetu dobro obnašal Lukež Vohač.“ To je bila za viteza res strela iz jasnega neba. V glavi se mu vrti, ne vidi, ne sliši ničesar. [nejasno] tla, na eno mesto, pa temno je pred očmi, črno, neizmerno brezdno se odpira, in iz njega stopajo strašne pošasti.

Strese se, kakor da bi hotel otresti od sebe grozne občutke.

„To so le strašne sanje, to ne more biti resnica. Ne, ne, nikdar! Lukež se norčuje, to ni resnica, gotovo da ni!“

Venomer mrmra vitez in usta se mu penijo. „Gospod, kako pa? Ne čujete li nič,“ se že tretjekrat oglasi kmet ter krepko dregne Vovka.

„Glejte, vitez, tam po cesti se bliža množica vojakov in nekaj gospode; morebiti pridejo vas obiskat? Poglejte vendar na cesto!“ Zopet ga strese kmet.

Vitez plane kvišku, kakor da bi ga bila pičila kača. Slišal kmeta ni, le nehote je obrnil oči na cesto, kamor mu je kazal. Proti Visokemu se res bližajo vojaki in drugi ljudje.

„Ali pridejo vas obiskat,“ ga opominja kmet.

„Gotovo, zdi se mi, mogoče,“ jeclja vitez. „Moram jim naproti, moram; ti pa ostani tu.“

Pisma, ki mu je bilo padlo iz trepetajočih rok, še pobral ni; vzpne se na konja ter po stranskih stezah hiti v Zavrh, kamor prijaše smrtno truden.

In Lukež se ni norčeval. V Zavrhu, ki je bil vitezu raj, je zdaj tiho strašno tiho, kakor v grobu. Žive duše ni več v gradu. Nepoznana groza izprehaja viteza v samotnem gradu. Sam ne ve, kako se mu godi. Preleti vse sobe, preišče vse skrivne in neskrivne predale, a ne najde ne vinarja. Da bi vsaj toliko bilo, da bi se mogel prikrasti do turške meje! Nič! Vse iskanje je zastonj. Še živeža ne najde, kakor nekaj trde kruhove skorje. Vodnjak je zasut, vinski sodi izpraznjeni. V hlevu ni več živinčeta, ker je pastirji niso hoteli prignati več nazaj v hudi grad; bržkone blode na paši po planini.

Izdajavec, kaj počneš zdaj? Roka pravice, maščevalna roka, segla bode lahko vsak hip v Zavrh in ti prisodila plačilo za toliko prelite krvi, za toliko prelitih solz. Kje se ti odpira zavetje?

Tega vitez Vovk ne ve. Da se je poslopje njegovih načrtov tako nenadno zrušilo, to mu niti jasno misliti ne dado več. Ko bi vsaj Lukež še bil na njegovi strani, ta bi mu znal še svetovati, kam in kako. Pa Lukež je šel, vzel s seboj ves denar, s katerim bi mu bilo morebiti mogoče se rešiti iz duhamornih trenotkov.

Pa mu ni Lukež nekaj svetoval?

Prelep svet, ki mu svetuje vrv! Bojazljivi vitez se strese, ko pomisli na čudni svet. Še mu ni popolno jasno, je li njegovo grozno stanje resnično ali samo dozdevno, lažnivo. Res ni več bogati vitez Vovk?

Tako se plazi po Zavrhu, obupajoč že za zdravo pamet v razbeljeni glavi. Zadnje dni se je popolno izpremenil; bolj je že podoben mrtvemu kakor živemu. Brez hrane že toliko časa, z najstrašnejšimi občutki v srcu, ni čuda, da ga je v resnici sama kost in koža. Glad ga ne muči tako, [nejasno] žeja ga trpinči, da mu zdivjati; v dvorišču srka včasih smrdljivo lužo in potem se onemogel zvrne na kamenje. Kaj, da ne beži iz Zavrha?

To vprašanje si pogosto stavi tudi vitez, in sam ne ve, zakaj da ostane. Kakor da bi bil priklenjen na zdaj toliko grozni Zavrh, nikakor ne more iz njega. Ako napravi pet korakov po edinem potu naprej, ne more se povrniti nazaj, pa se vsede na trda tla pred hlevom, objame z rokama koleni in trudno glavo nasloni na nje, ali pa strmo gleda v oblačno nebo. Kri mu je stopila v oči.

„Kako dolgo jih ni,“ vzdihne.

Morebiti je menil vojake in biriče, da bi ga vzeli in storili konec grozovitemu stanju.

„Kako dolgo jih ni, in jaz jim ne morem naproti! Ne morem, ne. Pa kaj me šiloma tukaj drži? Kaj? In zakaj se sam ne končam, ko me drugega ne čaka, kakor —“

Dalje misli ne more izreči.

Krokarji letajo nad Zavrhom, predrznejši že posedavajo blizu viteza. Nepremakljivo zre v črne ptice, krokarji rastejo in postajajo strašne pošasti, ki ga hočejo vsaki čas zgrabiti in raztrgati. Vitez napne vse moči, da vstane; in zdajci krokarji odleté, pošasti izginejo, čuje le hripavi krik ostudnih ptic in kako mogočno bijejo s perotmi. Vitez neznano trpi.

Obila rosa je bila padla ter vzdignila velo travo. Ha, kako željno jo trga izdajavec in grize, da se mu zelene pene cedijo iz ust.

„Jaz sem vitez Vovk! Kdo pa menja zdaj z menoj? Da, z menoj? Da bi vedel, da je na svetu kak človek, ki bi to želel, še bi se štel srečnega ali vsaj ne najnesrečnejšega. Kam si prišel, vitez Vovk! Samemu sebi se smilim, in vest, ta grozna budivka, mi vedno poudarja, da po pravici trpim, da trpljenja še ni konec! Ga morebiti ne bo! Kar sem počel na svetu hudobnega, kakor se navadno reka, to nikdar ne bom obžaloval. Jaz ne! Edino kesanje me prehaja, edina moja žalost je, da mi je toliko izpodletelo, da zdaj ne vem ne nazaj ne naprej. Žal mi ni za svoje življenje, kakor sem živel, žal mi je le, da moram to življenje kmalu končati. Vovk! Vovk! Zdaj življenje končati, ko si ga ravno menil začeti uživati, ta misel ti uniči razum!“

Tudi spanje, krepčevalni sen, beži od njega; in vendar je truden, kakor ga ni človeka, živali na svetu. Ako prileze v kak kot ter hoče otekle trepalnice skleniti ter v počitku zabiti pregroznih muk, ki mu pokončavajo dušo in telo, — zastonj, vse zastonj! Pa se vzdigne po koncu trepetajočih udov in kriči, kolikor more; a le votel glas prihaja iz njegovih prs:

„Ali se je vse zarotilo zoper viteza Vovka? Ni mesta na vesoljnem svetu, ni hipa v neizmernem času, da bi si odpočil? — Ni, ne! Vovk, za te ni več miru, pokoja nikjer nikoli. In pred kratkim časom sem bil tako srečen, tako zadovoljen, tako miren! Zdaj pa trpim? Ha! Zdaj se vprašam, zakaj trpim? Ha! Zdaj se vprašam, zakaj trpim, ko mi vedno pred očmi stoji podoba mrtvega brata Stanislava, kako me je prosil, naj pomagam njegovi Mariji, naj skrbim za sina Milana, kadar zatisne oči. Nesrečni Vovk! Kaj si storil bratu? Ali je kdo na širokem svetu tako ravnal zoper brata? Je li mogoče, da sem to storil? Oj, da se ne morem zagovarjati!“

Utihne. Lase si puli iz glave, kamen zagrabi ter bije ž njim na vroče čelo, da se mu vlije kri po licih. Pristrega vsako črno kapljo, vitez Vovk pije sam svojo kri!

„Kaj se mi neki vedno sili pred oči krvavo polje pri Budačkih? Prehodil sem to polje pri luninem svitu. Videl sem tam ležati svoje rojake. Hu! Da bi tega spomina ne bilo! Prejšnji dan so bili tako veseli, polni življenja, polni zaupanja v slavno zmago! In večer potem? Bledi obrazi, po katerih so bile proge in črte krvi; pa vendar je bil čuden smehljaj, rajski mir na teh obrazih mrtvih, umorjenih rojakov! Tu so bile razklane glave, tam raztrgani in odtrgani udi, tu zopet mlaka krvi, tam nekoliko odsekanih glav. Mnogo znancev sem spoznal na tem krvavem polju, spoznal, koliko krvi se je prelilo. In vse to sem storil jaz! Jaz sem rojake pomoril, jaz jim odvzel zmago, jaz jih ugonobil, ker sem bil izdajavec, ker sem izdal brate! Izdajavec! Vitez Vovk, lep priimek si si pridobil! V poznih dneh se te bodo še s strahom spominjali, in matere bodo pravile otrokom, da je bil nekdaj Slovenec, ki je izdal svoje rojake. Da, izdal sem jih in zato trpim, in vsakemu izdajavcu voščim to trpljenje. Večne muke izdajavcem, večne muke tudi meni! Vovk, vzemi večne muke na se, trpi jih brez kesanja, trpi, ker si izdal vero in dom!“

Silovitega srda poln bije zopet ob čelo, dokler se omamljen ne zgrudi. Obličje ima obrnjeno v tla in glavo navzdol.

V tej omotici prebije malo časa. Ko se obrne in se z velikanskim trudom na pol spravi po koncu, ni več prejšnji vitez Vovk, nekdanji hudodelnik. V zadnjih bridkostnih urah je trpel njegov duh premnogo, oblak je stopil pred njegovo duševno življenje, razum se mu je omračil, zblaznel je popolnoma.

„Je to Dvor ali Zavrh? Ha! Ha! Budački so! Kako se lovimo po polju! In jaz sem sam? Sam! Sam! Sam! Da bi se le mogel ogniti teh grdih pošasti, ki se zaletavajo v mene in me pode po krvavem polju. Vse je polno mrtvaških glav! Pošasti pa pobirajo te glave ter jih zaganjajo v mene. Oj! Kri se mi je pocedila iz čela, ker me je zadela mrtvaška glava. Čegava je ta glava? Naj jo pogledam. Mirujte vsaj med tem, črne pošasti! Herbartova glava je to? Kaj pa imaš na čelu zapisano z žarečimi črkami, ti, Herbartova glava? „Kakor pogineš ti, Vovk, pogini vsak izdajavec vere in domovine!“ Nisem jaz Vovk? Tu imate Herbartovo glavo, pošasti, jaz ne morem več ostati pri Budačkih!“

Po štirih se prikobaca skozi dvorišče do blizu hleva.

„Tukaj veter hudo piše, kakor tedaj, ko smo pokopavali brata — kako mu je že neki bilo ime? Kaj pa hočeš, Stanislav? Kaj stojiš pred menoj in me prosiš? Beži, kaj ti morem jaz dati, ki sem izgubil življenje in smrt, časnost in večnost!“

S krvavim očesom gleda okoli. Ne daleč od njega moli iz hlevovega zidu kratek steber, na njem se pa v vetru pregiblje vrv. Vovk zažene grozen, potuhnjen smeh, ko zagleda vrv.

„Pošasti premogočno puhajo v mene! Se moram okovariti, da me ne prevržejo grozovitnice!“

Zraven vrvi stoji stolec; nanj stopi Vovk in si zadrgne vrv okoli vratu.

„He! Dečko ti! Kaj me gledaš? Rojake sem izdal!“

Ker ne more mirno stati, prevrže stolec in na vrvi obvisi. Nek fantič je dolgo časa gledal Vovkovo početje. Ko pa vidi, da je izdajavec obvisel, pobegne.

Hitro se razglasi po vseh krajih, kako je Vitez Vovk končal življenje. Nihče ni šel blizu, tudi v grad ne. Nihče ga ni pokopal; krokarji in druge zverine so ga požrle. Grad se je podrl na kup kamenja, katero obrašča zdaj gosto grmovje. Vse življenje je izmrlo iz samote, in ako vprašaš, kako je temu kraju ime, pravijo: Črnega viteza grob!

XIX. Mladi kapitan.

Ne plaši se, če burja hraste vije,
Po hudej uri lepše solnce sije.

V Sredozemskem morju je velik otok, Kreta, tudi Kandija imenovan. Prijazno obnebje se širi nad njim, vedna pomlad je na Kreti doma. Visoke gore obdajajo prelepe, rodovitne doline, v katerih bi mogel živeti srečen narod ter se veseliti svoje sreče; pa obila kri se je še v najnovejših časih prelivala po lepih dolinah: grški prebivalci otoka so se že mnogokrat borili za svobodo iz dolgega turškega jarma.

Za časa, iz katerega je naša povest, so imeli ta imenitni otok Benečani v svoji oblasti. Ker so mnogo trgovali z vzhodnimi obrežji Sredozemskega morja, niso mirovali, dokler Turkom niso vzeli važne Krete, ki je pa v polnejših časih zopet prišla v turške roke.

Kreta ima mnogo dobrih, varnih pristanišč. Morski roparji, ki so bili ujeli našega. Vita in Melanta s tovariši, so bili na svojem potu proti Afriki do tega otoka in si poiskali samotno pristanišče, da jih Benečani ne bi zapazili ter jim odvzeli jetnike, katere nameravajo na človeškem trgu v Tunisu prodati za drag denar. Spodnji prostori njihove ladje so napolnjeni z ugrabljenci vsake vrste; od otoka do otoka že jadrajo mnogo časa v grškem morju in grabijo ljudi. Na manjše ladje si tudi tipajo, in ako ni mogoče zmagati, pobegnejo s svojo urno ladjo ter se skrijio v kakem pristanišču premnogih otokov, ki jih šteje Egejsko morje.

Prijadrali so zdaj v pristan, ker se bliža hudo vreme in spustijo sidra. Preštejejo svoje jetnike; nič se ni posebnega zgodilo, samo deset revežev je pomrlo v ozkih, smrdljivih prostorih. Le krepke postavo, kakršne sta Vit in Melant, morejo strpeti dolgo vožnjo v okuženem zraku pri pičli hrani. Zato roparji že računi jo, koliko bi cenili vsakega na Tuniškem trgu.

Zdaj prijadra pred grozečim viharjem druga ladja v pristanišču iskat zavetja. Komaj so sidra prijela, jame razsajati huda ura. Gorje ladji, ki je sredi kipečih valov ali blizu skalnih morskih bregov!

Morski roparji poželjivo gledajo na sosedno ladjo. Dobro jo poznajo že zdavna. Kolikokrat so jo že skušali premagati in opleniti, pa vsekdar jim je ali ušla, ali pa so sami morali pobegniti, Kupčijska ladja je, ki vozi blago v Kreto in zopet odvažuje. To bi bil plen.

Dokler gospodari vihar, je v pristanišču mir med nasprotnima ladjama. Med roparji se cilje smeh in zadovoljni opazujio, da vozi nasprotnica mnogo blaga, da pa ima malo ljudi, ki bi jo branili. Zdaj jim ne sme uiti za ni kako ceno.

Da ni bučanja valov in šumenja, ki ga širi vihar po morju, čula bi se vsaka beseda, ki se tu ali tam govori. Načelnik roparjev da povelje, da se mora, ko odneha vihar in kupčijska ladja meni odjadrati, njegova ladja postaviti tako, da jej zapre pot iz pristanišča.

„Kaj počnemo s kapitanom, ako ga dobimo v pest,“ se vprašujejo roparji.

„To je pa res treba premisliti, gospodje,“ nagovori načelnik okoli stoječe. „Zapovem pa, da nihče ne pomeri nanj, ker ga moramo imeti živega. Sicer menim, da njegove ljudi poprodamo v Tunisu, njega pa izpustimo za nekaj tisoč benečanskih cekinov. Gotovo ga še drugo krat ujamemo, in zopet potegnemo lepo odkupnino.“

„Dobro! Iz Tunisa jadramo v Dobrovnik, kjer je mladi kapitan doma. Glejte ga, kako ponosno se sprehaja po krovu!“

Od zahoda začne pihati veter in vihar ponehuje. Ura preteče, oblaki se trgajo in solnce zopet pogleduje na umirjene valove. Ko se pa bliža k zatonu in se namenja pogrezniti v morje, je celo obnebje Čisto. Zahodni veter žene še vedno, kar roparjem ni po volji, ker bi ravno proti zahodu radi jadrali. Nasprotna ladja se je začela pomikati iz pristanišča; v nji ugodnem vetru bode v kratkih urah prispela v navadno pristanišče pri mestu Kaneja, kjer oddaja in prejema blago.

Roparji postavijo svojo ladjo povprek, vsi na krovu pripravljeni za boj.

„Na krov,“ zadoni na drugi ladji prijeten glas mladega kapitana, ki je obenem krmarju dal znamenje.

Roparji osupnejo. Iz ladjinih prostorov stopajo na kapitanovo povelje oboroženi mornarji na krov ter se postavljajo v red. Strah prevzame roparsko ladjo, že se obrača, da bi se spustila v beg. Zdaj trešči nasprotnica z železnim kljunom tako [nejasno] v njuno stran, da poči stena in voda vteka. Roparji mašijo, kar morejo, in obrnivši ladjo, urno jadrajo v morje, pa mladi kapitan jim je vedno za petami. Vode se nabira čedalje več; jetniki morajo prijeti za delo, nič ne pomaga. Nasprotniki so vrgli sidro na njihovo ladjo, že jim ni več mogoče uiti. Iz mnogobrojnih cevi zagrni in kopica roparjev pade, med njimi načelnik sam. Ostali so videli, da se mor a jo brezpogojno podati mlademu kapitanu. Poklina se docela zamaši in jetniki se spravijo na dan, ki po dolgem času zopet dihajo zdravi, čisti zrak. Mesec plava na modrem nebu, ko prideta ladji v Kanejsko pristanišče. Veselje je v Kane ji, ko zvejo, da so ujeli glasovito roparsko ladjo Vse hiti gledat pogumnega kapitana in osvobojene jetnike. Grki so rojake prijazno sprejeli ter naprosili slavljenega kapitana, da jih prepelje na potu v domači Dobrovnik v rojstno mesto Korint.

Prijadrajo okoli Morejskega polotoka v Korintski zaliv. Veselje in žalost navdaja Melanta, ko od daleč zagleda znane domače gore, ko mu stopi nekdaj tako slavni Korint pred oči. Le nekoliko ur se mudi Melant v svoji osuženi domovini; poišče kraj, kjer je stala njegova hiša, zdaj razvalina; pomoli na grobu svojih dragih in izkoplje železno skrinjico, ki jo je bil skril pred grabljivo turško roko, preden so udrli sovražniki v deželo, na svojem vrtu. Hranila je vse njegovo premoženje.

In zopet so se napela jadra in ladja je plavala proti Dobrovniku, kapitanovem domu. Naš Vit je na celem potu iz Kaneje premišljeval, kje bi bil kdaj videl kapitanov obraz. Gledal je že — pa kje in kdaj — v te črne, pogumne oči; obraz mu je znan. Pa kapitan je v Dobrovniku doma, kako bi ga toraj bil kdaj videl?

Na jutrovem bregu Jadranskega morja leži. staro mesto Dobrovnik. Ta čas je bilo to mesto na vrhuncu svoje slave in sreče. Dobrovnik je bil samostalna ljudovlada, ki se je smela meriti z benečansko. Živahna kupčija na vse kraje je bogatila mesto in okolico; krasna poslopja so se vzdigovala in okinčala srečni Dobrovnik in morske obale. Njegovi pesniki so sloveli po svetu in njih imena še dandanes Slovan ponosno izgovarja. Dokler se bodo častili in slavili pesniki, se Gundulič Dubrovničan pozabil no bo.

V pristanišču tega slavnega mesta spusti sidra naša ladja in popotniki stopijo na suho. Kapitan je bil Vita in Melanta povabil, naj ostaneta, preden se podasta naprej, nekaj dni pri njem. Ko stopijo vsi trije iz čolna, ki jih je pripeljal od ladje do brega, zbrana množica veselo pozdravi mladega kapitana. Skozi množico se pririje odličen Dubrovničan s svojo ženo.

„Dobro došel, dragi Milan,“ mu kličeta naproti ter ga srčno objameta. V sredo ga vzameta in ponosno stopata ž njim skozi vedno pozdravljajoče ljudstvo v mesto. „Živel naš mladi Kapitan, razlega se po bregu.

„Milan je kapitanu ime,“ se vpraša Vit. — Zdaj mu pade mrena od očesa, zdaj mu je vse jasno. Seveda je že gledal mnogokrat v njegove oči, pred mnogimi leti, ko se je mladi kapitan kot otrok igral v prijaznem Dvoru na Slovenskem! Njega obraz je obraz rajnega prijatelja Stanislava! Ni več dvoma! Le kako pride Milan v sijajni Dobrovnik?

Stopijo v veliko poslopje. Meščan, katerega Milan imenuje očeta, je imenitne stare rodovine in ud samostalne vlade. Vit in Melant sta bila srčno sprejeta v hišo slovečega Dubrovničana.

Lepega, poznojesenskega dne se izprehaja Vit z gostoljubno domačo gospo po vrtu ter jej pripoveduje zgodbe iz svoje sužnosti. Pride toraj govorica na rešitelja iz roparskih rok, na mladega kapitana.

„Pa ta čislani junak ni vaš pravi sin, draga gospa?“ rahlo popraša Vit.

„Res da ni. Milana sva jaz in moj mož le vzela za sina, in ne vem, če bi lastnega otroka mogla bolj ljubiti, kakor Milana, moje veselje! Prišel je majhen k nama, ni bil star štiri leta, in kar ga vidim, se še nisem razjezila zaradi njega. Sami lahko sodite, kako se je moral obnašati, da ga je v njegovem dvajsetem letu imenovala vlada kapitana kupčijskih ladij v Kreto.“

„Njegova prava roditelja se ne veselita z vami Milana,“ dalje vpraša Vit.

„Sam Bog ve, kje in če še živita!“

„Dovolite, da dalje vprašam; ne žene me radovednost, le dozdeva se mi, da morem kaj povedati o Milanovih roditeljih. Kako je prišel Milan v vašo hišo?“

„Kar vem, povem vam rada,“ odvrača gospa. „Usediva se tu-le na klop. — Bil je neprijeten, deževen jesenski dan. Mrak se je delal in gosta megla se vlegla na Dobrovnik in okolico; v južnem Dobrovniku malo doživimo tako neprijetnega vremena. Mojega moža ni bilo doma, sama sem pospravljala tu pa tam kaj po sobah, zakaj istega dne so mi bili pokopali edinega otroka. Naznani se mi, da želi tuja ženska, ki vodi dečka za roko, z menoj govoriti. Ustopi. Kakor da bi bilo včeraj, se še dobro spominjam, kako je solznih oči povzdignila roki ter milo prosila, da bi naj vzela v varstvo zraven stoječega fantička. Pravila mi je bleda deklica razumnega obraza, da je cigank in se za kratko časa odtegnila svoji družbi, ki se je ustavila blizu mesta v lesu. Njen brat je bil družbi načelnik, pa je danes naglo umrl, on, ki jo je še branil pred cigankami, mladimi in starimi; vse so stregle zalemu fantiču po življenju, ker ga meni niso mogle privoščiti. Zdaj ko ni več brata, nežnemu dečku preti velika nevarnost, ker se je srd skoro vse ciganske krvi obrnil zoper mene in njega. V daljni deželi, v kateri govore tukajšnjemu enak jezik, so ga grajščaku ugrabili moški in jaz sem ga varovala in ljubila doslej. Glejte, gospa — je govorila ciganka — to-le obleko je imel, ko je prišel med nas; lepa je, fantiček mora biti iz imenitne hiše. To svetinjico je imel okoli vratu, skrivala sem jo pred svojimi ljudmi. Ime mu je pa Milan, kakor je sam znal povedati. Vzemite ga, rešite ga iz sovražnih nevarnih rok, in jaz sem umirjena, zadovoljna, dasitudi mi poka srce, ko pomislim, da se moram ločiti od dragega mi Milana. Pa to mora biti, ker je to njegova rešitev, njegova sreča, za katero sem pripravljena najljubše mi, Milana, pustiti od sebe, prepričana, da ga reva ne vidim nikdar več. K družbi ciganski pa moram nazaj, ker ne smem storiti, da bi me ves moj rod preklinjal kot izdajavko. Prosim vas toraj pri vsem, kar vam je drago, vzemite Milana, rešite ga!

Mlada ciganka je pokleknila pred mene. Ganile so me njene iskrene besede, ganil me je pogled zalega fantiča. Mož je bil prišel domov, in ker sva ravno izgubila svojega otroka, sklenila sva pri priči Milana obdržati. Kaj je plakala njegova dosedanja varihinja, ko ga je zadnjikrat pritisnila na ljubeča prsa. Šopek las mu je odrezala; to je vzela s seboj v spomin. — Tako je prišel Milan v naš Dobrovnik. Zdaj veste vse. Ve se še spomniti Milan, da je nekdaj bil v gradu in letal po krasnih sobah; da ga je nosila lepa gospa okoli gradu in se igrala ž njim, in da bi zopet spoznal mlado gospo, svojo mater, ko bi jo zagledal. Kakor sem že omenila, je Milan postal najin ljubček, najin ponos, in šla bi za njim, ako bi moralo biti do konca sveta. Bog vé, kje je njegov dom!“ Tako konča gospa svojo pripoved.

„Ako se najde njegov dom na Slovenskem, ali bi mogla, milostliva gospa, z možem zapustiti sijajni Dobrovnik ter spremiti Milana v materino naročje?“ vpraša Vit.

„Oj, vsaki hip sem pripravljena in moj mož tudi, iti z Milanom v puščavo ali kamorkoli!“

„Slovenski kraji niso puščava, gospa, prav vrt božji so. Morebiti jih boste, preden mislite, ogledovali in se z Milanom veselili njegove domačije.“

„Kako to, dragi moj gost?“

„Milan je prišel brez klobučka v cigansko družbo; ni tako menila tudi ciganka?“ vpraša dalje Vit.

„Res da, zraven druge popolne obleke manjka klobuček.“

„Svetinjica je bila srebrna in na modrosvilnatem traku?“

„Da, gospod!“

„Napis pa ima ta-le: Mati božja, prosi za nas! Ali ni tako?“

„Je! Za Boga, kako morete vi to znati,“ meni strmeča gospa in prikliče Milana in svojega moža. —

Še tisti večer se je moralo razvedeti med Dubrovničane, ker so postajali ter se vedno menili o mladem kapitanu Milanu in o njegovem domu v bratovski deželi slovenski.

XX. Domohod.

Kdor ima sercé,
Vé za dom solzé,
Domovine mile sladki raj.
Za njo le živí,
Po njej hrepení,
Njo, le njo bo ljubil vekomaj!

B. Potočnik.

Tako je bilo. Mladi kapitan je izvedel iz Vitovih ust, kje je njegov pravi dom, kje je mični grad, v katerem je preživel prva leta svojega življenja. Izvedel je Milan, kako dolgo let že mati Marija žaluje po njem ter goji v srcu trdno nado, da še sprejme kdaj svojega sina v naročje ter ga popelje nazaj v njegovo last, v lepi Dvor, o katerem se še spominja mladi kapitan, in katerega po krivici svojega imenuje vitez Vovk, očetu Stanislavu toliko nepodobni brat. Seveda Vit ni slutil vse hudobije in groznega kohca črnega izdajavca. Hajdimo, hajdimo z Milanom k mili materi in z Vitom na Visoko, da bode došla prej tolažba in radost zapuščenim dragim.

In Milanova reditelja? Kako bi se ločila od njega, ki jima je najdražji na zemlji. V kratkem času poprodasta vse svoje imetje v slavnem Dobrovniku, le najboljšo ladjo si pridržita, ki naj malo družbo popelje v slovensko domovino Milana. Mladi kapitan bode zopet vodil ladjo, ki ga prinese materi nazaj.

Rahlo pihajo vetrovi. Morje je mirno, le semtertja se zaigrajo valovčki, pozlačeni v žarkih ravno vzhajajočega solnca, ki napoveduje prijetno vožnjo, prijeten dan. V pristanišču pri Dobrovniku je vse živo. Ladje so okinčane, najbolj pa ona sredi njih, ki je razprostrla avstrijsko zastavo, in kateri je Milan poveljnik. Mnogo ljudstva se premika na bregu in vedno še dohajajo Dubrovničani k pristanišču. Vsakdo bi pač še rad videl kapitana Milana in njegova reditelja, preden odjadrajo na novi dom. Škoda Milana, da nas zapusti, se pogovarjajo ljudje, pa kdo bi mu branil v pravo domovino nazaj?

Množica dela prostor. Iz ladij zagrme topovi kot mornarski pozdrav. Ko topovi utihnejo, nastanejo med obilo množico tisočeri kriki v pozdrav in slovo. Sredi svojih rediteljev stopa mladi kapitan, za njimi Vit in Melant, strmeč in vesel nenavadnega prizora. Vse odlično meščanstvo, udje ljudovlade, vsi imenitniki spremljajo odhajajoče v pristanišče, in še dalje nekaj časa po morju.

Čolniči krenejo od brega k ladijam. Zopet zagrme topovi, zopet vriska ljudstvo, dokler malo brodovje ne poplava visoko na morsko planjavo.

Nekoliko milj spremljajo druge ladje Milanov brod. Sredi morja vzamejo znanci in prijatelji slovo od mladega kapitana in njegovih rediteljev. V tretje zahrume topovi iz ladij: Bodi zdrav, mladi kapitan!

Milanova ladja srečno pripluje v Trst, kjer se družba vesela ustavi nekaj dni.

Vit in Milan se izprehajata drugo jutro po predmestju, katerega velik del je bil ravno preteklo noč pogorel. Zažgano je bilo predmestje na več krajih pa zažigavca so še zasačili pri hudobnem delu. Škoda je bila velika in nesreča tem večja, ker je v srditem ognju mnogo ljudi storilo konec. V smrt z zažigavcem, je kričalo razkačeno ljudstvo.

Sodnija je tudi kmalu izrekla sodbo. Na koncu pogorelega predmestja urno postavijo nekaj strebrov za višji oder, potem še enega prav visoko in drugega povprek. V hipu so bile vislice pripravljene.

Že se vali množica ljudstva iz mesta, in sredi vojakov stopa v železju prav smelo hudodelnik, ki se rotenju in preklinjevanju množice še posmehuje. Vit in Milan postojita, dokler pride dolga vrsta mimo nju. Vit ostrmi.

Lukež Vohač! Vovkovega pomagača spremlja jo k vislicam!

Nehote stopata z ljudstvom naprej na sodišče. Brhko skoči obsojenec po stopnicah na oder in porogljivo pogleda na grozni steber, potem naprosi rablje, da mu naj odvzamejo neumno železje, za kar jim radodaren poda nekaj srebrnjakov.

Obsodba se še enkrat prečita. Lukež Vohač se je pritepel pred mesecem dni v Trst ter tukaj počenjal hudobne norčije. Ker je imel mnogo denarja, je kazen plačeval. Ko ga je pa nekdo v predmestju razžalil, je obljubil celemu predmestju zavoljo tega posvetiti, kar je storil minulega večera. Lesena bajte je lahko zažigal ter tako brezskrbno in očividno trosil ogenj po hišah, kakor da bi metal denar med reveže. Branil se ni, ko so ga ustavili pri pogubonosnem delu. Le žal mu je bilo, da ni mogel zanetiti še več. Zagovarjal se je le s tem, da se je moral maščevati.

Ni si dal vzeti, da ne bi zbranemu ljudstvu izpregovoril nekoliko besed. Vse utihne, ko minge Lukež z roko.

„Dragi postopači,“ tako vljudno pričenja; „pred seboj vidite zastarelega grešnika, kakor še niste imeli priložnosti takega ogledovati. Ne mislite tako narobe, da bi bil včerajšnji požig vaših malovrednih bajt tako imenitno delo, da bi me odločilo k vislicam. Kaj še! Moje delovanje, za kakršno se navadni ljudje kaznujio več ali manj, sega daleč nazaj čez mnoga leta. Pa sem imel tudi tovariša, s katerim sem deloval. Ko je temu vitezu, da povem le nekoliko iz svojega življenja, umrl brat, sva odstranila edinega sina, nekega Milana, oporoko uničila, vdovo izgnala in se sama tako polastila gradu. Moj vitez Vovk in jaz sva tudi bila, katera sva Turke vodila ta[nejasno] vzela konec. Pa kaj je še drugih enakih del! Ko se je pa začela bližati nevarnost, sem viteza zapustil ter se z njegovim denarjem podal v svet. Pa nisem storil prav. Brez viteza mi je bilo povsod strašno dolgočasno in celo življenje mi je postalo zoperno, toraj sem sklenil zapustiti ta ubogi svet, na katerem se je videlo malo takih možakov, kakor sem vam jaz. Pred svojim koncem sem moral vendar še kako junaško izvršiti, in ker sem videl raztrgane koče, sklenil sem jih požgati, kar sem tudi storil, ne brez vzviševalne misli, da se bodo na mestu grdih, zanemarjenih bajt v kratkem povzdignila lepa pohištva, krasne palače. Nisem toraj hotel le dobro storiti Trstu? In vi me tako šiloma tirate k vislicam! In ker vam, nehvaležnežem, nočem napraviti veselja, da bi takega korenjaka obesili živega, vam povem, da hočem še enega umoriti, preden me obesite, in ta je — Lukež Vohač!“

Izrekši vzame betvico strupa, ki ga je nosil v žepcu okoli vratu, in preden so okoli stoječi razumeli, kaj namerava početi, omahne ter se mertev zgrudi pred nje Lukež Vohač. Vsi osupnejo. Ljudstvo strahom gleda na mrtveca in ko rabelj popraša, se li naj mrtvi hudodelnik obesi, ne dopušča tega, temveč zahteva glasno, da se naj pokoplje kar poleg vislic, a ne v posvečeni zemlji.

Tako je končal Lukež Vohač, bistra glava, samo nesreča, da je vso svojo bistroumnost obračal vse življenje v izvrševanje svojih hudobnih del. V drugih časih, v drugih razmerah bi bil morebiti koristil človeštvu toliko, kakor je zdaj škodoval.

Narod še rad pripoveduje o zvitem Luki. Lukov govor je Vitu in tudi Milanu razjasnil marsikaj. Ni se mogoče dolgo muditi v primorskem mestu, ker oba vleče in žene naprej k Lavri, k Mariji.

Družba pride naposled po težavnem potovanju v zaželjeno Ljubljano. Vit je imel tukaj mnogo prijateljev in znancev, ki ga sprejmejo z glasnim veseljem. Junaški Vit, katerega so vsi že menili izgubljenega, je zopet med svojimi rojaki in tovariši. Zanimala je celo mesto povest o Grku Melantu in o mladem kapitanu Milanu, od katerega se reditelja nista hotela ločiti, ampak rajši zapustila svojo domačijo, lepi Dobrovnik.

Naključilo se je tudi, da se je ravno stric Gregor mudil v Ljubljani, stari stric Gregor, ki veselja ni vedel kaj početi, ko je zagledal Vita, ko je spoznal Milana. Starčku ni več dalo miru v mestu, hitel je naprej v Dvor, da pripravi Marijo na preveliko srečo, na prihod sina Milana. Po Vovkovem koncu se je preselila Marija v dragi nji Dvor, na mesto nekdanjega veselja.

Potem hiti stric Gregor na Visoko, da prinese Lavri veselo poročilo, da jej Vit še živi, da je zdrav in da ga bode v kratkem mogla objeti; da napove hčerki Anici, da deklica ne sme več žalovati po očetu, ker se bliža iz daljnih krajev Visokemu. Starček mora tudi zaprositi med okoličane veselo novico, da se vrača grajščak, njih dobrotnik, njih načelnik. Vsa okolica ploska veselja in dela priprave za veličasten sprejem.

Do Dvora hiti Lavra z Anko Vitu naproti, spremljana od imenitnejih okoličanov. V prijaznem Dvoru se je zopet solzilo marsikatero oko, pa žalost je izginila ter se umaknila najslajšim občutkom, ki morejo navdajati človeško srce. Ako po dolgi ločitvi, ko je že up ginil z vsakim dnevom, mati zagleda zopet dragega sinu, recite mi, je li še mogoče mislili si slajši čut, kakor materino radost? In ako Vit objame svojo Lavro in cvetočo hčerko Anico, ko se je po mnogoterih nezgodah in usodah zopet povrnil v domačijo, veste li mi reči večjo srečo, ki obsije človeka v tej dolini solz?

Na potu proti Visokemu je postavljeno pri večjih selih mnogo slavolokov in drugega kinča ob cesti. Vsi prebivavci hite iz hiš, da pozdravijo z veselim vikom srečno družbo, ki hodi tu mimo. Kdo bi ne bil poznal Vita? Pristuje se, da tako pozdravljajo na domači grad se vračaj očega junaka, ki slovi po celi deželi.

Ko zagledajo Visoko, začne odmevati po gričih stoterni grom, ki ga pošiljajo topovi okoli. Vse je na nogah. S strelom in vriskanjem prihite ljudje Vitovi družbi naproti.

Zvonovi zapojo. Na pragu cerkvice stoji sivi starček Gregor v duhovni opravi ter podeli prišedšemu Vitu in drugim blagoslovljeno vodo. Iskrena hvalna pesem je donela po svetem prostoru pred prestol Očeta v nebesih:

„Bodi češčeno tvoje ime!“

* * *

Sveti večer je. Ni še prišla letos zima z belim mehkim plaščem pokrivat hribov in dolin. Prijeten vetrič pihlja od juga in ti nosi petje na uho. Zopet milijonov zvezd miglja, kakor nekdaj nad prijaznim Visokim, in med njimi se pomika srebrna luna naprej in gleda na razsvetljeni grad in v prostorno dvorano, ki je, polna veselih ljudi. Na Visokem je zopet veselje doma, okoli se zopet razlega narod no petje. Vit je doma, katerega nihče ni več pričakoval. V materino naročje je s seboj pripeljal iz daljnega Dobrovnika izgubljenega Milana, mladega kapitana, in Marija je zabila žalovanje minulih let. Z Milanom sta pa tudi prišla njegova dobra reditelja iz Dobrovnika, hoteča pri njem preživeti stare dni. In starček Gregor se je, rekli bi, pomladil med svojimi srečnimi, in z Melantom, ki je srečen med srečnimi, se pogovarja in gladi zlate lase mlade Anke. Presrečna Lavra je kozarce natočila in po mnogih, hudih izkušnjah, po veliki žalosti zopet zazvene kupice po dvorani, in se napivajo zdravice. Bilo pa ni nobenega tukaj zbranih, da bi ne bil mislil v srcu:

„Bodi čast in hvala na veke tebi, Oče nebeški!“

* * *

Širokovejnata lipa stoji zdaj na mestu, na katerem je bil prejšnje čase grad na Visokem. Pod njo je kamenita klop, zadnji ostanek lepega poslopja. Če se vsedeš v njeno senco in gledaš po krasni okolici, čuještudi zdaj ljubo slovensko petje doneti iz vinogradnih gričev in če poprašaš starega moža po zgodovini nekdanjega gradu, ne bo ti opustil, povedati o poštenem, pravem plemenitašu na Visokem.