Nikar poditi revežev,
če prosijo te kruha v dar!
Poslušaj, kaj v sramoto nam
storila je brezumna stvar.
In ne sramuj se v očéh solzice,
ko čital bodeš te verstice.
U rovtih daleč, kjer pomlad
nikdar ljudem se ne smehljá,
je dom sicer bogatega,
vendar ne srečnega možá.
Bogastvo imel je ne'zštevno, –
serce samotno, prazno, revno.
Prišel je sivček, reven mož,
ga prosit kruha bogajmé,
raztergan, bos in brezoglav,
v očéh so glada mu solzé:
„Gospod! dajte mi kruha kosček,
v imenu božjem prosim vbožček!“
Al prošnje vse nič ne zdajó,
po pasje 'z hiše ga spodí,
serca ne gane revež mu,
ki mraza trepetá, ihtí. –
Z molitvijo ljudí glušiti,
drugod ukaže mu prositi.
Berač čez dvor napoti se,
ko ravno poldne je biló,
in vidil skledo je pred psom
napolnjeno z dobro jedjó.
Pretužen zdihnil je v nebesa,
ter brisal si solze z očesa.
Oj! misli revež, mili Bog!
Ko bi imel tri kosčike,
kar tolstemu ostaja psu –
kako bi jez nasitil se.
In pes, ki ljut je sploh ko kača,
se milo v reveža obrača.
Pogum je dala lakot mu,
nič več se ne boja pesá,
pripogne revež k skledi se –
lej! – mirno skupaj kosita.
Prijazno pes se mu príbliže,
ter mu roko pohlevno liže.
Pri oknu stal je bogatin,
in vidil vse, kar se godí.
Verjeti tega ni mu moč. –
„Dans lastne me slepé oči!“
Psa, ki je hud bil, grozoviti,
kosilo vidi ga deliti.
In padel žark nebeški je,
ljubezni žark mu v dno serca:
v podobi tej zagledal on
besede je Zveličarja.
Po reveža je hitro planil,
pri svoji mizi ga nahranil.
In verjemite! od soréj,
nikdar več od pesá
v osmiljenji bogati mož
osramotiti se ne dá.
In če ga revež kruha prosi,
gotovo ž njim pri mizi kosi.
