Izgnanci (Miran Jarc)
| ← Besi | Izgnanci (Človek in noč) Miran Jarc |
Bele roké → |
| |||||||||
Valovi dima ovijajo žarnic kričeče soje …
vihar razbrzdanih popevk, krikov in kletev se staplja v godbo tokavo,
ki trga ko zver nenasitna še ujedljivo, vonjivo
laskanje vijolin in cimbal čarobnih sviračev-ciganov …
in jaz: — otoček, ki skoro preplavlja ga že razljučeno morje.
Od vseh vetrov
so se s tepli skupaj ti blodneži, obupanci, rovarji,
sanjarji novih zakonov, kovarji neznanih usod.
Še tolstega kapitalista omamlja
melodija skrivnostna, ki valuje od srca do srca:
s trudnim glasom popeva, taktira z omahujočo roko —
(kaj mar so mu zdaj računi, kupčije, ko tudi njegovo
smejoče srce niha v neznanih tokovih).
Iz omotice me je predramil neznanec z otroškimi očmi:
»Saj me poznaš!«
»Kako?«
»Proletarec!« in mi podal je rokó
in že sva brata. Njegove besede — zublji vulkana Rusije
in vsa brezmejnost tujine … bojišč …
še ni vgasnil plamen v očeh,
še veruje mož-otrok, da se vtelesijo sanje ogromne …
Tam v kotu zaupno šepečejo prekupovavci — jekleni možje,
a tudi nje že zastruplja divja pesem,
ki obliva duše vseh teh zatočencev.
Preko src razžarjenih, trudnih drsijo
utripi vriskajočih vijolin,
bajalci duš izvabljajo strupe opojne …
In zdaj so te melodije edina vez,
ki druži nas vse izgubljence … vsi bratje zdaj, v kres
so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj …
V eno se stapljata kletev in sen:
v oni skrivnostni prakrik — o, kak te poznam —
ti večno neutešeni kam … kam …
Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic
mravljišče,
vse to — ogromni kaos, ki išče, išče …
Česa?
In nad vsem — vijoline, spravljivke-tolaživke pojo ...