Izgnanci (Miran Jarc, 1)

Izgnanci
(Nezbrane pesmi)
Miran Jarc
Izdano: Dom in svet 34/7–9 (1921), 132–133
Viri: dLib str. 132, str. 133
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Valovi dima ovijajo žarnic kričeče soje …
vihar razbrzdanih popevk in krikov in kletev se staplja v godbo ogromno,
ki trga ko zver nenasitna še ujedljivo, vonjivo
laskanje vijolin in cimbal čarobnih sviračev-ciganov …
in jaz — otoček, ki skoro preplavlja ga že razljučeno morje.

Od vseh vetrov
so se s tepli skupaj ti blodneži, obupanci, rovarji,
sanjarji novih zakonov, kovarji neznanih usod.
Glej: še gruntarja, debeljaka je omamila
melodija skrivnostna, ki valuje od srca do srca:
s trudnim glasom popeva, taktira z omahujočo roko — —
(kaj mar so mu zdaj računi, kupčije, ko tudi njegovo
smejoče srce niha v neznanih tokovih).

Tam v zboru prostakov pri mizi v kotu razgraja klepar,
v srce se ujeda mu misel, da njegov sin-mladenič
zasluži več kot oče …

Iz omotice me je predramil neznanec z otroškimi očmi:
»Saj me poznate!«
»»Kako?««
»Proletarec sem!« in mi podal je rokó.
In že sva brata. Iz njegovih besed Amerika diha
in vsa brezmejnost tujine, bojišč …
še mu ni vgasnil plamen v očeh,
še veruje mož-otrok, da se vtelesijo sanje presmele.

Tam v kotu zaupno šepečejo
prekupovavci — jekleni možje,
a tudi nje že zastruplja divja pesem,
ki obliva duše vseh teh zatočencev.

Čuj: kak drsijo prek src razžarjenih, trudnih
utripi vriskajočih vijolin, ki jim bajalci duš —
bohemi izvabljajo strupe opojne …
(v pretihih samotnih urah
je neznan zamaknjenec poslušal nebeške zvoke
in jih zapisal —).
In zdaj so te melodije edina vez,
ki druži nas vse izgubljence … vsi bratje zdaj, v kres
so zagorele nam duše, ki vriskajo od hrepenenj,
v eno se stapljata kletev in sen:
v oni skrivnostni prakrik — o, kak te poznam —
ti večno neutešeni kam … kam …

Iskreče se luči, dušeči dimi, kriki in viki, množic mravljišče,
vse to — ogromni kaos, ki išče, išče
česa?
In nad vsem vijoline tolaživke, spravljivke pojo.