Izgnanski žig

Izgnanski žig (Novi svet, 1952, letnik 7, številka 7/8) Janez Menart

Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Brez konca noge hodijo,
brez konca in brez kraja.
In leta v leta vodijo,
od maja pa do maja.
In kod izgnanski žig davnin
me spremlja v prsi vžgari spomin
na tisto, kar bi naj bilo,
a ni bilo.

Kadar se luči utrinjajo, bled
pred izložbo postojim: predmeti
v nič izginjajo, le v nože kakor
nor strmim. In glej — na vsaki
teh ostrin se lesketa žareč
spomin na tisto, kar bi naj bilo,
a ni bilo.

Oblaki v trop se zgrinjajo, ko
bliski jih podijo in kaplje se
utrinjajo in se na tleh
bleščijo. In vsaka kaplja iz
višin ' je kakor žalosten
spomin na tisto, kar bi naj bilo,
a ni bilo.

Ko se oči zapirajo, se zarezi v
obraz fantom; in celice odmirajo:
žareč, zeleno-rdeč fantom.
Zahropem, vzpnem se iz blazin in
vem: to bil je le spomin na tisto,
kar bi naj bilo, a ni bilo.

Kolesca uro vodijo, kazalec
leno raja; in trudne misli
blodijo brez konca in brez
kraja. In kot izgnanski žig
davnin jih spremlja senčasti
spomin na tisto, kar bi naj
bilo, a ni bilo.