Izgubljena sreča

Izgubljena sreča Povest iz vaškega življenja Jožef Urbanija

Izdano pod vzdevkom Soteščan.

Izdano:	Domovina 14/18–33 (1931)
Viri:	18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Ta tretja roža roženkravt:
ni treba starim babam pravt.

Na Vrtičju so končali običajni sejem. Trgovci so pospravljali blago v zaboje, ki so jih nakladali na vozove. Sejmišče za živino se je začelo počasi prazniti. Potihnilo je kričanje mešetarjev, ki so se porazgubili po gostilnah. Kmetje pa so odganjali živino in zabavljali na kupčijo.

Poti in ceste proti bližnjim vasem so bile polne odhajalcev. Skrbne gospodinje so nagibali težki cekarji in košare. Ob njih so stopali možje: vsakdo je nesel kaj pod pazduho ali na rami. Zadaj je mukala živina; tožilo se ji je po domačem hlevu.

Med zadnjimi je bil Brezar iz Razorja. Zamudili so ga mešetarji, njegova vola sta jim dišala. Ta ga je vlekel za roko, drugi mu je šepetal na ušesa, dokler se ni mož naveličal in pognal proti domu. Takih volov, kakršna sta bila njegova, ni bilo na sejmišču.

Ob cesti med Vrtičjem in Razorjem je stala Otrinova gostilna. Ob navadnih dnevih je bila skoro vedno prazna; kadar je bil sejem, pa ni bila slabo obiskana. Mnogi, ki so nehali piti na Vrtičju, so tukaj nadaljevali.

Tudi Brezarju se je oglasila žeja. Ne toliko iz potrebe, kolikor iz navade. Kadar je bil sejem, ni mogel mimo gostilne. Tudi danes se je ustavil in privezal vola k ograji. Kmalu ga je obkrožila gruča možakov. Kdor mu je pohvalil vola, ta se mu je silno prikupil.

Mize v gostilni so bile skoro že zasedene. Brezar je stal na sredi sobe in gledal, kam bi prisedel. Med fanti mu ni ugajalo, za zgovorne mamice je bil preresen; želel si je sebi enakih mož, kjer bi nekaj pomenil.

Želja se mu je izpolnila. Izza mize v kotu se je dvignil Rožanc iz Potoka. »Le sem, Miha, le sem!« ga je poklical. Hitro je natočil kozarec in mu pripravil prostor zraven sebe. Brezar je pokusil in prisedel. Otrin je postavil predenj liter vina.

»Danes ga bova iz litra«, se je pošalil Brezar.

»Čeprav«, je odvrnil Rožanc. »Sejem je na Vrtičju samo trikrat na leto.«

»Prav imaš, Matija.«

Rožanc je napravil nekaj krepkih požirkov in jih založil z belim kruhom. Nato je pokazal s prstom na polna usta.

Brezar ga je hotel posnemati. Potegnil je iz žepa kos črnega kruha in ga slastno prigriznil.

»Zobe imaš pa še vedno dobre«, se mu je Rožanc namuznil.

»Od doma ne grem nikoli brez zaloge. Kar imam doma zastonj, ne kaže drugje kupovati.«

»Ali si prodal?« je Rožanc hitro zasukal pogovor.

»Nisem, Matija. Dolgo so me mrcvarili, pa me niso omajali. Tako blago ne bo izgubilo cene.«

»Res je. Dobra voliča imaš. Lahko boš prodajal.«

»Danes so me hoteli odreti. Pa me niso premaknili.«

Zadonela je vesela pesem. Fantje so jo urezali, da je bilo veselje. Otrin je odprl okno, da bi mu petje privabilo nove goste. Čim dalje so peli, tem lepše se je razlegalo:

»Dol s planince gledal ravno sem poljé,

radostno zavriska moje mi srcé.

Deklica tam doli žanje sred' poljá,

moja ljubica, ki me pozna.

Dvignem v zrak klobuk, zavriskam prav glasnó,

pa pridirja k meni gori na goró.

Vrže srp iz rok, ostane pred menoj.

‚Bog te živi!‘, pravi, ‚ljubček moj!‘«

Brezar in Rožanc sta utihnila, petje ju je motilo. Počasi sta srkala sladko kapljico in prigrizovala. Otrin jima je ponudil pečenko, pa sta mu pokazala vsak svoj kos kruha.

Ko sta se naveličala poslušati, sta se pričela potiho meniti. Najprej sta pohvalila petje. Rožanc je pokimal in rekel: »Miha, stara pesem je še vedno lepa.«

Miha ni bil pevsko nadarjen, zato mu je odgovoril: »Ničesar nima človek od petja«, in se je vrnil zopet h kupčiji.

Rožanc mu ni maral vsiljevati svojih nazorov. Sicer sta se dobro razumela. Oba sta bila trdna gospodarja. Razlikovala sta se v tem, da se je Brezar držal tega, česar se je bil naučil od očeta. Tako je vzgojil tudi svojega sina, ni ga pustil v nobeno družbo. Rožanc pa je bil bolj napreden. Rad je čital in zahajal v družbo, ne da bi pri tem kaj zapravil. Tak je bil tudi njegov sin Tone in njegova hči Tinca mu je bila popolnoma enaka. Nobeden se ni vrgel po materi, ki je bila bolj Brezarjevega mišljenja.

Naposled je utihnilo petje, fantje so pričeli odhajati. Brezar je vstal in pogledal po volih, ki sta mirno stala ob ograji. Krčmar jima je vrgel povesek sena.

»Kadar pride Ivan, bova odrinila«, je omenil, vrnivši se v sobo. »Ne vem, kje se mudi tako dolgo.«

»Na sejmu je dovolj zanimivega«, ga je Rožanc zagovarjal. »Moje Urše tudi še ni, pa je rekla, naj jo počakam.«

Trčila sta in izpila. Brezar je bil vedno bolj nejevoljen zaradi fanta, ki ga ni bilo tako dolgo s sejma. Rožanc pa je imel nekaj na srcu; sličil je otroku, ki suče v roki jabolko in premišlja, kje bi ugriznil.

»Saj bi ga ne čakal, pa bi rad, naj požene«, je bil Brezar vedno bolj nemiren. »Na sejmu sem se utrudil.«

»Stara sva, Miha, stara«, mu je Rožanc segel v besedo.

»Noge se prehitro starajo«, je potožil Brezar. »Včasih sem jih komaj dohajal.«

»Meni pa sapa nagaja. Takoj se upeham.«

»Ne vem, kaj bo, Matija. Silno sem opešal.«

»Hm, kaj naj bo, Miha.« Rožanc si je oddahnil. »Delati ne boš mogel ...«

»Vidiš, tega se bojim. To me skrbi in bega.«

»Mlade gospodinje ti je treba. Dekla je dekla.«

»S Franco sem zadovoljen. Pridna je in poštena.«

»Saj ne rečem, da ni, toda ...« Rožanc se ni mogel več premagovati. Povrtal je nos, kakor je imel navado, in rekel: »Fantu daj kmetijo.«

Brezarju ni bilo všeč, ako mu je kdo kaj takega omenil. Rožanca pa je cenil, zato se ni vznejevoljil. Samo nekam otožno mu je odvrnil: »Saj mu jo dam, ako se pametno oženi.«

»Nevesto mu izberi«, je bil vesel, ker mu ni zameril.

To pa Brezarju ni ugajalo. »Kdo se bo s tem ukvarjal!« ga je naglo zavrnil.

»Kakor hočeš«, je Rožanca skoro užalilo. »Pa reci, da še nisi mislil na bodočo gospodinjo.«

»Sem, pa tudi nisem. Veš, Matija: take ni več, kakršna je bila moja pokojna žena ...«

»Res je, Bog ji daj nebesa! Vendar ne smeš tako slabo soditi.«

»Zakaj pa ne? No, to sem radoveden!«

»Ne vem, ali bi ti povedal ...«

»Kar povej, Matija!«

»Prav za prav ti samo svetujem. Ali poznaš našo Tinco?«

»Tinco pa, Tinco«, ga je silno iznenadilo. »Pa je ne misliš že možiti? Kdo pa je vedel?«

»Dovolj je stara. Kadar jo oddam, bom pa fanta upregel. Čas je, da si odpočijem.«

»Ali bi pa šla k nam?« Brezarja je skoro zaskrbelo. »Spravil jo boš lahko na boljšo domačijo ...«

»Naj bo tako ali tako, samo to ti rečem: ‚Miha, tebi sem jo najprej ponudil.‘«

»Velja, velja!« Brezar mu je stresel desnico, jezen, ker že sam ni prišel na tako misel. Rožanc je bil na dobrem glasu; pa tudi njegova otroka. Daleč okrog je bilo znano, da ima mož nekaj pod palcem.

»Pa pridita, da se pomenimo«, je prigovarjal Brezarju, ki se je kar tajal od zadovoljstva. »Z Ivanom jo primahajta.«

»Ho, kam pa, kam?« Iznenadila ju je ženica z nabasanim cekarjem. Tiho je vstopila in ju zalezla pri važnem pomenjkovanju.

»Snubit bosta prišla«, je Rožanc pojasnil svoji ženi. »Urša, ženili se bomo.«

»Ti pa, ti, Miha!« se je pošalila in stresla Brezarja za ramo.

»Zakaj pa ne?« se je nasmehnil. »Vdovec je za deset fantov ...«

»Saj ima sina«, je Rožanc resno pripomnil. »Ivan je dozorel.«

»Fant bo šel drugam«, je vihala z nosom. »Mara za našo Tinco ...«

»Ti pa veš«, jo je mož nejevoljno zavrnil.

»Urša, fant ne gre nikamor«, je Brezar resno pritrdil. »Vem, da ne zahaja med ponočnjake.«

»Dekle ima pa le izbrano«, je Rožanka tiho omenila.

»Kaaaj?« je porasel Brezar.

»Sitnica!« Rožanca je ponovno vznejevoljilo.

»Dekle ima izbrano«, je ponovila, ne da bi se bala zamere.

»Ne bodi vendar sitna!« jo je mož uganjal.

»Ni mogoče«, je dvomil Brezar. »Fant se z deklinami ne ukvarja.«

»Seveda, tebi bo pravil«, mu je zabrusila. »Ali ne veš, kako poje tista pesmica: ‚Ni treba vedeti ljudem, kar znano tihim je nočem ...‘«

»Mar je tebi povedal?« Rožanc je zamižal z levim očesom in zapel potiho: »Ta tretja roža roženkravt: ni treba starim babam pravt ...«

Urša je odložila cekar in široko sedla. Prezirljivo ju je pogledala in rekla: »Škoda, da nosita hlače. Oba skupaj ničesar ne vesta.«

»No, pa ti govori«, ji je mož prepustil besedo.

»Kaj me briga!« mu je kljubovala.

Brezar ni hotel biti jezen, ker se je bal zamere. Pogledal je na uro in godrnjal nad sinom, ki še vedno ni prišel s sejma.

»Fant ima svoje opravke«, je zopet porogljivo namignila.

»Kakšne?« je Miho ponovno ujezilo.

»Odpustke izbira ...«

»Komu neki?« je bil radoveden.

»Kaj praviš, komu? To se boš začudil!«

»Kar povej, Urša!« Starec je slutil, da bo razočaran.

»Pa veš, da me ne smeš izdati. S Sevčevo Julko sta hodila po sejmu kakor ženin in nevesta.«

»Oho!« Rožanc se je zaničljivo posmehnil. Brezarja je zabolelo.

»Urša, ali je res?« ji kar ni mogel verjeti.

»Ali misliš, da lažem?«

»Z bajtarico hodi«, se je razjezil. »Sram ga bodi!«

Rožanc ga je začel miriti: »Miha, to je bolezen mladih ljudi, nikar mu ne zameri. Glej, da ga čimprej oženiš. Tako ga boš ozdravil.«

»Sramota za našo hišo«, je udaril ob mizo. »Mar sem se trudil za berače?«

»Miha, daj si dopovedati, saj še nista poročena. Pri vas bo treba denarja, Sevc ga pa nima.«

»Še koča ni njegova«, je vedela Urša.

»Ali slišiš?« ga je Brezar opozoril. »Pa naj fant napravi kakšno neumnost!«

»Zato pa nikar ne odlašaj!«

Vsi trije so nenadno utihnili. Ivan je stopil v sobo.

»Fant, pit pojdi«, mu je zaklical Rožanc.

»Domov bi pognal, vola sta lačna«, se je izgovarjal.

»Šele zdaj to veš?« mu je dal oče pod nos, ne da bi ga pogledal.

»Pol ure sem ali tja, s tem še ne bo nič zamujenega«, ga je vabil Rožanc vedno prijazneje.

Ivan se je počasi približal in zvrnil kozarec vina. Oče je gledal v stran, izpregovoril ni nobene besede. Na obrazu se mu je poznala strahovita jeza.

»Sedi«, ga je silil Rožanc. »Ali si lačen? Boš kaj prigriznil?«

Rožanka se mu je posmehljivo odmaknila. Ivana je zabolelo; spomnil se je, da ga je videla na sejmu. Srečala sta se, ko sta hodila z Julko po trgu. Zdaj ga je izdala.

»Domov grem«, se je obrnil. Za vse na svetu ni mogel sedeti v družbi ženske, ki ga je očrnila očetu.

»Mar se me bojiš?« se je norčevala.

»Pozno je že«, je odšel proti vratom.

»Ostani, Ivan«, ga je Rožanc hotel pridržati.

»Pusti ga, naj gre«, je zarežal Brezar.

Rožanc mu je pomignil, naj molči, in je ponovno poklical fanta, ki pa se ni hotel več vrniti. Zunaj si je obrisal čelo; sam ni vedel, zakaj se mu je tako hitro oznojilo. Nato je odvezal vola in ju pognal proti Razorju.

V krčmi je nastala mučna tišina. Brezar je spravil v žep ostanke črnega kruha; ni se mu ljubilo jesti. Poparjen je bil tudi Rožanc, vendar ni hotel tega očitno pokazati.

»Urša, Urša, vse si pokazila«, je oponašal ženi.

»Moj Bog, kaj sem pa rekla?«, se je branila krivde.

Lotil se je tudi Brezarja, češ: »Preveč si se mu pokazal. Ne znaš se zatajevati.«

Pa mu je odvrnil: »Ne bom se hlinil, nisem hinavec. Kar mislim, povem odkrito, četudi se zamerim.«

»Nocoj si mnogo pokvaril. Lahko bi bili postavili temelj. Pa si ga podrl, še preden smo začeli ...«

»Na to pa res nisem mislil«, se je pričel kesati.

»Dalo se bo še popraviti«, ga je potolažil. »Samo jaz naj ga dobim v roko. Kar snubit ga privedi.«

»Ali bo pa hotel iti?« je dvomila Urša. »Fant ima svoje muhe.«

»Kakšne?« se je oglasil Brezar.

»Takšne«, je dejala, »da ne bo ubogal.«

»Bomo videli«, mu je zapretil. »Ako vzame Tinco, mu dam kmetijo, za bajtarico pa nimam nobene groblje.«

»Kaj pa, ako se boš moral udati«, ga je Rožanc izkušal. »Tedaj, kadar boš opešal.«

»Naložil mu bom, da bo komaj dihal.«

Rožanc je zmajal z glavo. Hujskati se mu je videlo prezgodaj, prej mora poskusiti druga sredstva. Zdaj gre za korist njegove hčere, kateri je pripravljal toplo ognjišče.

Dvignil je kozarec in nazdravil Brezarju na bodoče sorodstvo. »Miha, ti si moder gospodar«, ga je koval v zvezde. »Tvojemu domu je treba razumne gospodinje.«

Brezar je izpil in vzdihnil: »Oh, ko bi ne bilo Sevčeve bajte.«

»Bajtarje bomo že ugnali«, se je Urša košatila. »Sevca vprašaj, koliko ji bo dal dote.«

»Fanta ne smemo žaliti«, je menil Rožanc. »Julka je naposled čedno dekle, zato mu ni zameriti, ako ji je dal odpustke. To je stara fantovska navada. Kdo ve, kje so njegove misli.«

Izpili so, poravnali račun in odšli iz gostilne. Za gorami je tonilo solnce, na cesti že ni bilo več sejmarjev. V bližini se je cepila cesta: na levo v Potok in na desno v Razorje. Tukaj so se ustavili, niso se še porazgovorili. Rožanc je bil silno zgovoren, čim je nekoliko pogledal v kozarec. Brezar pa je bil vedno bolj počasen; kadar je pil, se mu ni nikamor mudilo.

Naposled so se poslovili. Urša je odšla, Brezar in Rožanc pa sta se še dolgo držala za roko. Kar nista se mogla ločiti.

»Pa le pridita«, ga je vabil Rožanc. »Ne smeta pozabiti.«

»Saj ne bova«, je obljubil in dostavil: »Ako Bog dá«, kakor je bila njegova navada.

»Na svidenje v nedeljo!« mu je zaklical Rožanc, ko sta bila že precej narazen. Urša je bila že daleč, treba je bilo hiteti. Babnica je bila sitna in mu ni zlepa pozabila, kadar ji ni ustregel.

II.

Naj jo bran'jo al' ne bran'jo,
moja je in moja bo ...

Pri Brezarju so okopavali koruzo – vsak na drugem koncu. Sosedje so hitro uganili, da jih je nekaj razdvojilo. Ivana je bilo sram, čeprav ni bil ničesar zakrivil. Prvi je bil na njivi; oče je šel mimo njega na drugi konec. Očetu se je pridružila tudi dekla zaradi tega, ker je morala držati z gospodarjem.

Delali so, kakor bi pobijali kače. Brezar in Franca sta skoro vedno molčala, le semtertja sta kaj izpregovorila. Kadar je bil jezen, tedaj mož ni rad govoril. Dekla je bila radovedna, zakaj je prišlo do spora, a ni se upala vprašati.

Ivan je bil sam; nikogar ni bilo v vasi, da bi mu bil kaj zaupal. Njegov značaj pa tudi ni bil tak, da bi komu odkrival bolečine. Z očetom sta se dobro razumela. Zato se mu je videlo čudno, kaj je očeta tako naglo izpremenilo. Prav Rožanka je morala nekaj izblekniti, saj se mu je posmehovala. Kdo ve, kaj mu je natvezila? Ni ji bilo treba sejati razdora. Tega ji ne bo nikdar pozabil.

Skrivaj se je ozrl proti vasi – tja, kjer je čepela Sevčeva koča. Zunaj na klopi se je solnčil stari Sevec in kašljal, da se je čulo na njive. Bil je hrom; celo sedeč se je moral opirati na bergle.

Na pragu se je prikazala Julka v belem predpasniku. Stopila je k očetu in mu nastavila ramo, da se je nanjo naslonil. Povedla ga je na drugi konec hiše, kjer je solnce bolj pripekalo. Tako mu je stregla dan za dnem; zraven tega pa je še pomagala sosedom, kadar je le količkaj utegnila. S pičlim zaslužkom je preživljala sebe in očeta. Mati ji je umrla v zgodnji mladosti.

Ivanu se je storilo milo pri srcu. Smilil se mu je hromi starček, ki je imel v svoji hčeri vso oporo. Ali ne zasluži vso čast tako dekle, ki žrtvuje za očeta mladost in se odreče vsemu – počitku in razvedrilu. Kolikokrat trpi pomanjkanje, pa ji je dovolj, ako vidi, da je oče zadovoljen. Kako rada si pritrga od svojih ust, nobena žrtev ji ni pretežka za očeta. Res, zlata je njena duša; tako srce je polno najlepših čednosti, ki sezajo z zemlje v nebesa.

Mladenič je občutil v srcu nepopisno srečo. Naj se mu le posmehujejo vsi, ki so navezani na prazno slavo. Takega dekleta se mu ni treba sramovati. Res ne bo imela dote, a njene vrline odtehtajo vse bogastvo.

Razdalja med njim in očetom je bila na njivi vedno manjša, merila je le še nekaj korakov. Brezar je odpravil deklo, češ: »Noč se bliža; glej, da bo doma prej opravljeno.« Spričo nje ni maral govoriti s sinom o zadevi, ki še ni bila znana v Razorju.

Franca ni vedela, zakaj je šla z njive prej, kakor je bila navada. »Poglej, koliko smo naredili«, je rekla Ivanu, ko je hotela mimo njega.

»Menda zato, ker smo molčali«, se je nasmehnil.

»Ivan, kaj te je prijelo? Kaj imata z očetom?«

»Ničesar«, je odvrnil. Skrivaj je pogledal očeta, radoveden, ali bo kaj odgovoril. Morda ga izkuša dekla v njegovem imenu.

Franca ni več poizvedovala. Nabrala je plevela za svinje in odšla proti domu. Ko se je skrila za ovinek, ju je zbližala okopana zemlja. Sin se je naslonil na motiko in premišljal, kako bi očeta nagovoril. Odločil se je in ga vprašal, ali bosta začela zopet vsak na svojem koncu.

Brezarju je ugajalo, ker se je sin ponižal. Obrisal si je čelo in rekel: »Kaj bi začenjala, solnce bo itak kmalu zatonilo.«

»Pa bodiva skupaj.« Ivan se je zopet pripognil in okopaval.

»Včerajšnjega dne je škoda«, je potožil oče Brezar. »Pa ves dan smo zamudili.«

»Smo pa danes nadomestili. Poglejte, koliko smo okopali!«

»Saj ne rečem, da nismo«, je potrdil oče. Vedel je, da ni udaril na pravo struno. Kreniti mora na drugo pot, ako hoče priti do smotra.

Nadaljeval je mirno in prijazno: »Ivan, kje si bil včeraj toliko časa?«

»Na sejmu«, mu je kratko odvrnil.

»Vem«, ga je jezilo, ker je premalo izvedel. Sam bi mu moral povedati, zakaj mora poizvedovati kakor sitne babe!

Zopet ga je vprašal čez nekaj časa: »Kdo pa je bila tista deklina, kateri si kupil odpustke?«

Fant ni vedel, kaj bi odgovoril. Resnico je bilo hudo povedati, laž pa se bo prej ali slej izkazala. Ali naj zataji svojo nevesto, kateri je že tolikokrat prisegel zvestobo?

»Kdo pa je rekel?« je odgovoril tako, da ni nič povedal.

Brezar se je spomnil Rožančevega nasveta, da fanta ne sme preveč žaliti. Odkašljal se je in rekel: »Ivan, pameten bodi, pa pusti otročarije. Star sem in bolehen; kmalu boš moral resno misliti na ženitev.«

»Prej ne, preden ne dobim kmetije«, mu je odvrnil počasi, kakor da mu ni nič za nepričakovano novico.

»Seveda boš dobil posestvo, ako si poiščeš pridno gospodinjo. Morda si o tem že kaj razmišljal.«

»Sem, pa tudi nisem«, je pritrdil in zanikal.

»Oho, potem imaš pa že izbrano. Zato si že dalje časa nekam tih in zamišljen. Glej, da ne bo posledic ...«

»Tako daleč pa še nismo«, se je sramežljivo nasmehnil.

»Upam, da ne, Ivan. Lahko pa zabredeš ... Kdor ima ob ženitvi vezane roke, je revež. Prijeti mora, kar je zagrabil.«

Sin se je natiho čudil, zakaj mu oče danes toliko govori o ženitvi. Tega mu prej ni nikoli omenil; še slišati ni maral, da bi mu dal kmetijo. Zdaj mu jo pa kar ponuja in ga sili, naj se oženi. Pa ni menda tako naglo opešal.

Starca je potrlo, ker je sin že mislil na ženitev. »Nekaj bo že res ...« si je mislil ter ga vprašal po kratkem molku: »Povej no, kam si se zaletel?«

»Kaj menite, kam?« mu je vzbujal radovednost.

»Ne vem. Pameten ženin gleda na srce, pa tudi na doto ...«

»Oče, plemenito srce je več vredno kakor vse bogastvo ...«

»Res je, pa vendar ... Priložnosti pa tudi ne smemo zanemariti. Takrat zagrabi, kadar imaš kje zagrabiti.«

Ivan se je pošalil: »Oče, vi bi radi doto, jaz pa nevesto ...«

»Pri gospodarstvu boš potreboval denar. Pride nesreča ali slaba letina, pa boš gledal skozi prste. Kadar teče voda v grlo, tedaj ni lahko pomagati.«

»Ako bom izbiral, porečejo, da gledam po denarju. Povsod bi me zapodili ...«

»Daleč ti ne bo treba hoditi. Pri Rožancu v Potoku je staro bogastvo. Tinca je edina hči, zato bo imela veliko doto. Radi bi ji priskrbeli pripravno ognjišče.«

Fant je vedel, koliko je ura. Zato se mu je Rožanka rogala na sejmu in v gostilni. In Rožanc ga je poklical pit ter ga vabil, naj prisede. Zdaj šele ve, zakaj je naperila očeta, da mu ni ves dan privoščil lepe besede.

»Tinca je izurjena v vsem, kar spada v gospodinjstvo«, jo je hvalil na vse pretege. »Kuha, šiva, pere, lika, pa tudi na njivi se zasuče, kadar je potreba. Boljše ne moreš dobiti za našo hišo.«

»Aa, Tinco ste mi izbrali«, se je porogljivo namuznil.

»Kod si pa ti brskal?« Starca je jezilo, ker ga ni mogel ogreti.

»Bliže, mnogo bliže ... Ako vam povem, vam morda ne bo ugajalo ...«

»Pravijo, da biješ za Sevčevo beračico ...« Moža je pogrelo, lice se mu je pričelo resniti.

»Z Julko se razumeva že dlje časa«, ni maral več tajiti. »Resnica mora na dan, pa naj poboža ali udari.«

»Sram me je, ker si naš«, se je razljutil. »Mar bi bil sosedov!«

»Oče, kadar dobim kmetijo, bo tudi Julka naša ...«

»Nikdar!« Starec je udaril z motiko, da se je držalo prelomilo.

»Nisem vas še prosil za posestvo. Kaj mi pomaga bogastvo, ako ni zadovoljstva. Julka je moja sreča.«

»Ivan!« Očetov glas je razodeval, da mu bo nekaj važnega povedal. »Ako vzameš Tinco, boš že drugi teden samostojno gospodaril.«

»Ali ste se tako domenili?«

»V nedeljo pojdeva snubit. Julka ni za našo hišo.«

Sin je povesil glavo: »Oče, zaradi Tince ne bom nikoli pri Rožancu.«

»Kaaaj?« je zategnil. »Dovolj si star, zato lahko pametno razsodiš.«

»Ni prav, da mi vsiljujete dekle, ki ni po mojem okusu ...«

»Ali je bolje, da se družiš z berači?« Brezar se je kar tresel, tako ga je razgrela sinova upornost.

»Julko zaničujete, ker je revna. Nočete pa vedeti, kako skrbno streže bolnemu očetu. S tako potrežbo bi bili tudi vi lahko zadovoljni na stara leta.«

Ivan je govoril resnico. Oče mu ni mogel ugovarjati, ni pa hotel priznati. Po glavi mu je rojilo Rožančevo bogastvo. Ni mu šlo v glavo, da sin odklanja bogato nevesto, zagovarja pa deklino siromašne koče. V svoji prevzetnosti si je mislil: »Ako bi bila zlata, bi je ne maral.«

V starcu je vrelo in kipelo. Rad bi bil porasel, a se je premagal. Najprej mora poskusiti z lepo besedo. Vzbuditi mu mora ponos, da ga ne bodo poniževali. Pričel je z občutkom:

»Sin, ali veš, kaj se pravi gospodariti? Noč in dan boš delal, pa boš še težko izhajal. Polje ni nikdar varno pred viharji; v hlev lahko pride nesreča in v hišo bolezen – nič ne veš, kaj boš še doživel. Čutil boš, kako huda je beseda ‚nimam‘, kadar je treba dajati. Dolg na kmetiji je kakor rana na telesu.«

Fant si je slikal drugače svojo bodočnost. Menil je: »Domačija je v najlepšem redu. Zadolženi nismo, dote ne bo treba nikomur dajati. Očetu bom že izplačal, čeprav nič ne priženim.«

Očetovo izvajanje ga je nekoliko oplašilo. »Pa me ne mislite tako obložiti?« se je oklonil v strahu pred hudim bremenom.

»Ne, ako vzameš Tinco«, mu je odgovoril. Zadelo ga je kakor sunek v čutečo dušo.

Stopil je pred očeta: »Izrujte mi srce, naj izkrvavi in otrpne. Boril se bom do zadnjega občutka ...«

»Premisli do nedelje.« Brezar ni poznal usmiljenja. Motiko je zadel na ramo in odšel z njive. Nad gorami je krvavela večerna zarja.

Zvečer niso pri Brezarju mnogo govorili. Sin ni ogovarjal resnega očeta; oba sta bila potuhnjena kakor vreme pred nevihto. Semintja se je oglasila dekla, a je dobila vselej kratek odgovor.

Prišla je sobota in za njo napovedana nedelja. Brezar in sin sta prišla od maše; najprej sta zajtrkovala; nato sta odšla: sin k živini, oče pa je sedel k uljnjaku in opazoval čebele. Večkrat je pogledal pred hlev, kjer se je sukal Ivan, da je bilo veselje. Vse bolj bi bil še ponosen na fanta, ako bi se mu toliko ne upiral.

Morda pa se je premislil. Vprašati ga mora, sam mu ne bo povedal. Pred cerkvijo sta govorila z Rožancem, ki ju je ponovno povabil. Ako ne gresta, bo zamera. Sina mora nagovoriti. Da bi ga le omajal. Prvič se bo branil, a potlej se bo privadil. Rožanc ga bo privezal.

Zazvonilo je poldne, dekla ju je poklicala h kosilu. Molče sta pojedla cmoke, potem pa sta se lotila ričeta, v katerem so plavali konci mesene klobase.

Čim sta pospravila kosilo, sta pomolila in vstala od mize. »Kam pa sedaj?« ju je vprašala dekla.

»V senco«, je odgovoril Ivan.

»Kam?« ga je Brezar srpo premeril. »Kar hitro se obleci!«

»Zakaj?« se je delal nevednega.

»Snubit pojdeva«, ga je opomnil, ko je dekla odšla v kuhinjo. »Na Potok k Rožancu.«

Ivan je sedel na klop, prekrižal roke na kolenu in rekel: »Oče, jaz ne bom danes videl Potoka ...«

»Kaaaj? Kmetijo ti ponujam, pa se tako uporno obnašaš.«

»Posestva se ne branim, pač pa neveste. Tince mi ne vsiljujte.«

»No, pa ne«, je nalašč odnehal. »Potlej pa res ne vem, kaj naj ti svetujem.«

»Oče, saj sem vam povedal ...«

»Beračice pa ne maram. Pri nas ne bo nikdar gospodinjila, to si zapomni.«

»Bo, bo. Ako bom le jaz gospodaril ...«

»Potem boš pa čakal ...«

»Če ne prej, pa po vaši smrti. Nič se mi ne mudi; zaradi tega vam ni treba še umreti.«

»Že vem, kako bom uredil«, mu je zapretil.

»Komu pa boste dali?« Ivan je vedel, da ga hoče le ostrašiti.

»Dekli, ker me posluša. Naj posestvo le pride na tuje ...«

Fant se ni mogel jeziti, pa tudi ne smejati. Zavrnil ga je mirno: »Oče, ali je vredno tako govoriti?«

»Svoji trmi se zahvali ...«

»Ne vem, kaj sem zakrivil. Kar ste mi naročili, sem premislil in se odločil ...«

»Pojdiva, Ivan«, je Brezar ponovno poizkusil. »Ne boš se kesal, do smrti mi boš hvaležen.«

»Oče, nikamor ne pojdem. Ne dam se ljudem pod zobe. Boljša je prva kot druga zamera.«

»Pojdeš!« Brezar je udaril z nogo ob tla, obraz mu je zardel od jeze.

Ivanu je bilo dovolj. »Grem, toda ne k Rožancu«, je odgovoril. Vzel je klobuk in odšel skozi vrata.

*

Pri Rožancu v Potoku so pričakovali snubcev. Tinca je pogrnila mizo in jo okrasila s cvetlicami. Oblekla je boljšo obleko in opasala nov predpasnik. Okrog vratu je ovila tanko verižico, na kateri je visel zlat okrasek. Igle z dragocenimi kamenčki so se lesketale v njenih kitah.

Iz kuhinje je prijetno dišalo. Rožanka je pekla, kuhala in cvrla. Tinca je komaj sproti odnašala; pomagal je tudi Tone in Rožanc je vse ogledal in določil, kdaj in kako bo treba kaj postaviti na mizo.

»Najprej vina in potice«, je zgovorno naročal. »Potlej pa kaj toplega za želodec. Cvrtje posujte s sladkorjem. Naposled pride črna kava.«

Sinu in hčeri je ugajala očetova skrbljivost, mati pa je nevoljno godrnjala: »Dedec, povsod se vtikaš, kjer ni treba.«

»Vse je narobe, kjer me ni zraven«, je sitnaril. »Danes moramo pokazati ne le, koliko premoremo, ampak tudi, kaj znamo.«

Očetove besede so dvignile ponos vsem trem: materi, sinu in hčeri. Vsi so bili prevzetni in domišljavi. Veljati so hoteli mnogo več kakor drugi sosedje. Pri setvi, košnji in žetvi – povsod so jih morali prekositi. Rožanc se je postavil, kadar so pobirali za cerkev, biro je meril zvrhano in potreseno zato, da so ga hvalili. Reveža pa je ozmerjal. Kdor mu ni znal govoriti, tega se je kmalu naveličal.

Pripravili so zvrhane krožnike mesa, pa tudi cvrtnikov in potice. Na Vrtičju je že zvonilo večernico – znamenje, da bo kmalu treba nositi na mizo.

»Vsak čas bosta tukaj.« Rožanc je postajal pred hišo in dajal navodila. Toneta je posvaril, naj ne zine kake nespodobne besede. Potem je oponesel Tinci, da je v družbi pusta in mrtva. Naposled se je spravil nad ženo in jo pričel obdelovati.

»Urša, pa glej, da ne boš zopet kaj pokazila.«

»Seveda, jaz sem vsemu kriva«, je besedila.

»Saj veš, kako je bilo zadnjič pri Otrinu. Zakaj si izbleknila, s kom je bil Ivan na sejmu? Ako bi bila molčala, bi se bili lepo pomenili. Ali ne veš, da Brezar ni za nobeno šalo?«

Urša se ni mogla opravičiti, čeprav je imela pri hiši prvo in zadnjo besedo. Na vse kriplje se je branila krivde, pa ji ni obveljalo.

»No, boš pa danes popravila«, je Matija naposled odnehal. Tako je napravil vselej: najprej je oštel, nato pa rahlo pobožal.

»Tiho bom ko riba«, je maščevalno sklenila.

»Molčati pa ne smeš. Jeze jim ne smeš pokazati.«

»Oh, kar naredim, ni prav. Bog mi pomagaj!«

Rožanc in Urša sta se večkrat zbesedila, a sta se imela vzlic temu silno rada. Mož je bil res nekoliko siten, toda jako skrben. Ona pa pridna in varčna, zraven pa zgovorna in zbadljiva. Prav težko ji je bilo ustreči.

Potekala je ura za uro, snubcev pa ni bilo od nikoder. »Ali ju res ne bo? Glej ga, zlomka!« je pihal Rožanc, ki ni bil vajen ostati na cedilu.

»Zdaj pa imamo ženina«, se je Urša norčevala. Šala pa ji ni prihajala od srca, rajši bi se bila hudovala.

»Potegnil me je, pa me ne bo več«, je mrmral na oglu hiše, odkoder se je videlo v Razorje. Tja je hodil neprestano gledat.

Tinci ni bilo toliko za ženina, kolikor se je čutila ponižana pred sosedi. »Še Brezarjev je ni maral«, porečejo. To bo opravljanja in posmehovanja.

Oče jo je tolažil: »Kdo pa ve, da smo imeli besedo? Z molčanjem se menda ne bomo izdali.«

Brž je odstranila cvetlice in razgrnila mizo, mati pa je prezračila vežo, da ni dišalo po jestvinah. Obe sta bili poparjeni; sram ju je bilo, ako pride med ljudi, da so imeli smolo. To jim bodo privoščili.

Po veži so se začuli drsajoči koraki. Nekdo je postal pred vrati in odložil palico. Po hoji ni bilo težko spoznati Brezarja iz Razorja. Rožanc je napravil luč in jo postavil na mizo.

»O, pa sam!« se je začudil, čim ga je zagledal.

»Ivan ni hotel iti«, je odvrnil počasi Brezar. »Prosil sem ga in rotil, pa se ni dal omehčati.«

»Škoda.« Rožanc je odprl omaro in mu pokazal tri hranilne knjižice. »Ta-le je za Tinco«, mu je delal skomine. »Ali veš, koliko je naloženo?«

»E, kaj bi vedel, Matija ...«

»No, kaj misliš, Miha?«

»Res ne morem uganiti ...«

»Miha, nič manj kot petdeset tisoč. Pa se ne baham tako, kakor se nekateri bahajo ...«

»Oh, koliko denarja!« Brezarju so se cedile sline.

»Koliko pa imaš ti takih bukvic?« ga je vprašal zaničljivo.

»Nobene, Matija. Za hranilnico nam nič ne ostane.«

»Pri vas prav za prav ne marate denarja. Kdo bi vam ponujal.«

»Ivan je tak. Ne morem pomagati.«

»V bajti bo dota«, ga je zbadala Rožanka.

»Bog me varuj nesreče!« je zastokal Brezar. »Nisem kriv, da je tako pri hiši.«

Tinca se je posmehovala: »Julka je pridna. Nekoč je menda na njivi zaspala ...«

»Ako jo vzame, mu odrečem dedno pravico ...«

»No, pa deklo obdržita«, se je rogal Matija.

Brezar je povesil glavo. »Rajši deklo«, je pritrdil čez nekaj časa.

Rožancu se je zasmilil, ni mu hotel več nagajati. »Z otroki je križ«, mu je začel hladiti bolečino.

»Veliki otroci, velike skrbi«, je dostavila Urša. »Ako le kje na svetu, tukaj je nehvaležnost.«

Starec je kimal in vzdihoval: »Ivan dozdaj ni bil tak. Bajtarica ga je zmešala ...«

Rožanc ga je zagovarjal: »Fant se bo še premislil. Vsakdo pride naposled do spoznanja.«

»Takrat bo prepozno«, je vzdihnil Brezar.

»Upam, da ga boš prej omajal. Vem, da ne boš odnehal.«

»Hudo mi je, ker me danes ni poslušal. Prišel sem ti povedat, nikar mi ne zameri!«

»Kar pridita, Miha. Pri nas vama je vedno odprto. Kar sem rekel, drži; drugo se bomo še pomenili.«

Brezar ni mislil, da bo tako srečno opravil. Res mu niso postregli, kar tudi ne more zahtevati, čeprav so kaj pripravili. Kadar bosta snubila, tedaj ju bodo posadili za obloženo mizo. Rožanc je ponovil vabilo.

S takimi misli je stopal Brezar iz Potoka proti Razorju. Svetila mu je polna luna, ki se je porogljivo majala med oblaki. V dolini so regljale žabe, kakor bi se mu posmehovale.

Prva hiša v Razorju je bila Sevčeva bajta. Nekje na peči je brlela lučka in dajala motno svetlobo. Okna so bila zastrta; vendar se ozko zagrinjalo ni povsod dotikalo okvira: tam se je videlo v sobo.

Koča je stala ob cesti. Brezar je slišal rahlo šepetanje. Stopil je k oknu in poslušal. »Nekdo je notri«, mu je zagomezelo po telesu.

Previdno je obrisal rosno šipo in pogledal v sobo. Na klopi pri peči sta sedela Ivan in Julka v tesnem objemu. »Mucka!« so mu šepetale ustnice. »Moja mucka!«

Ivan je bil dober mladenič, imel je mehko srce in blago dušo. Rad je imel živali, posebno mačke. Tak človek je menda dober zakonski mož, ki ne sovraži domače mačke.

Ko je sedel Ivan ob svoji nevesti, tedaj ji je hotel pokazati svojo iskreno ljubezen. Najti pa ni mogel izraza, v katerega bi izlil vse svoje občutke. Kje naj najde besedo, v katero bi se dalo spojiti vse, kar je čutil v njeni bližini. Vse to je mogel povedati edino le z besedico »mucka«.

Brezarju se je stemnilo pred očmi, zobje so mu šklepetali. »Capin!« je siknil na tihem. »Zdaj sem te zalezel.«

Pomiril se je in ugibal, kako bi ga spravil iz koče. Vpiti ne sme zaradi sosedov, ki niso vajeni razgrajanja.

»Ivan!« Zaklical je mirno in potrkal na okno.

»Oče«, sta si pošepnila in se odmaknila. Obema je bilo neprijetno.

»Domov!« je zarentačil. »Vol se je odvezal ...«

»Saj ni res«, je dahnil Ivan. »Domov me spravljajo.«

»Pojdi, Ivan«, ga je prosila.

»Ne grem«, se je upiral.

»Porečejo, da te hujskam. Še bolj me bodo črtili.«

Ivan se je uklonil. Vdal se je zaradi Julke.

Med potjo je dohitel očeta, a ni izpregovoril besede. Sram ga je bilo, ker ga je zasačil pri vasovanju. Očetu pa je bilo toplo pri srcu; vest ga je hvalila, da je storil dobro delo.

III.

Vse je veselo, kar živi,
a srce moje vendar ni.

Sevčeva Julka se ni zamerila le staremu Brezarju, marveč tudi ošabnemu Rožancu iz Potoka. Ivana nista črtila, ampak pomilovala. Vsemu je bila kriva bajtarica, ki mu je zmešala možgane.

Revica je doživela marsikako grenko uro. Nekega večera, ko je sedela zunaj pri očetu, jo je napadel Brezar. »Zapeljivka!« jo je nahrulil. »Vlačuga!«

»Kaj pa imata?« je osupnil bolni oče.

»Sina mi zapeljuje. Pokvarjena deklina!«

»Nič mi ni znano, Miha. Saj vidiš, da se komaj držim po koncu.«

»Posvari jo«, je robato zahteval. »Umreti boš moral.«

»Povejte mi, kaj sem vam storila!« je milo zaihtela.

Brezar ni odgovoril dekletu, tako ji je pokazal svoje zaničevanje. Sevcu pa je očital: »Vem, kam zahaja moj sin. Od žalosti se bom razpočil.«

»Pa ga imej doma«, mu je pohlevno zabrusil.

Takega odgovora se Brezar ni nadejal. Togotno je škrtnil z zobmi in rekel: »Potuho mu dajete. Vrata mu zaprite!«

»Nimam povoda, Miha. Kdor je pošten, lahko pride, kadar hoče.«

»Grešno shajanje trpiš v svoji hiši. Čakaj, boš že dajal odgovor!«

»Ali je kaj hudega, ako mladi ljudje malo pokramljajo?«

»Ne veš, kaj vse lahko pride iz tega. Kri ni voda ...«

»Pri nas ga ne bo nihče pohujšal.«

»Priložnost ima.«

»Miha, skupaj sva rasla in se dobro razumela. Zakaj me sovražiš? Nisem ti storil krivice.«

Brezarju se je oglasilo sočutje. Rekel mu je mirneje: »Deklino primi za ušesa!«

»Vedno jo lepo učim. Zaradi tega menda ne bom trpel na onem svetu.«

Videl je, da pri starcu nič ne opravi, zato se je spravil nad Julko. Grozovito je spačil obraz, vse gube so se mu napele. Stisnil je pesti, da so pokali členi; oči so se mu zasukale in obrvi naježile. »Gorje ti, ako te še kdaj zasačim z Ivanom! Boj se me kakor smrtnega greha!«

Julka je jokala, dolgo se ni mogla utolažiti. Brezarjeve grožnje so ji padle kakor kamen na mehko dušo. Natančno je izpraševala vest, a ta ji ni ničesar očitala.

Čakalo pa jo je še hujše: čaša trpljenja je bila šele načeta. Grozilo ji je preganjanje od Rožanca. Mati in Tinca sta jo hoteli uničiti. Začeli sta jo nesramno obrekovati.

Na Vrtičju so ustanovili dekliško družbo. Prednjačil ji je domači kaplan, ki je strogo pazil na članice. Pomagale so mu številne odbornice; vsaka večja vas je imela svojo nadzornico. Tem je bilo naročeno, naj vohunijo za dekleti. O vsem, kar so slabega zapazile, so morale sestaviti zapisnik.

Nadzorstvo nad dekleti v Razorju je bilo ponudeno Sevčevi Julki, a ga ni marala sprejeti. Izgovorila se je, da ne utegne, ker mora streči bolnemu očetu. Razorška dekleta so se na tihem veselila, ker so ostala brez čuvarstva. To pa resnemu predniku ni bilo po volji. Toliko mladih deklet ni mogel pustiti brez nadzorstva.

Spomnil se je Rožančeve Tince iz Potoka. Povabil jo je na sestanek in jo posadil na prvo mesto. Gledala ga je nedolžno kakor svetnica. V naročje si je položila debel molitvenik z zlato obrezo. Kadar je gospod povedal kakšno genljivo, tedaj je pobožno povesila glavo.

»Tinca je dobro dekle«, si je mislil. »Potok pa tudi ni daleč od Razorja.«

»No, Tinca, boš pa ti, boš pa ti«, ji je ponudil nadzorstvo.

»Ne vem, ali bom mogla.« Branila se je zaradi lepšega, v srcu pa se je čutila počeščena.

»Kaj ne boš!« ji je laskavo prigovarjal. »Z domačimi dekleti nimaš dosti opravila.«

»Pa res ga nimam«, je boječe potrdila. Menila je, da ji gospod očita malomarnost, ker dozdaj še ni predložila zapisnika. Pa bi ga bila rada, a nima kaj povedati. Ali naj zatoži samo sebe? Vsa druga dekleta so bila starejša in so že preživela vihravo dekliško dobo.

Tako se je Tinci razširilo območje, podrejeno ji je bilo Razorje, kjer je imela družba obilo članic. »Zdaj se bo pa že kaj dobilo«, se je veselila na poti od sestanka. Takoj je pričela iskati napake, da bi napravila poročilo.

Brezar je zaupal Rožancu, kako je zasačil sina pri vasovanju. Obljubil mu je molčati; ni pa se mogel premagati in je prelomil besedo. Povedal je zaupano Urši s pogojem, da ne bo o tem črhnila živi duši. Ob misli na dostojanstvo svoje hčere pa se ji je vzbudila žilica maščevanja.

»Sedi in piši«, ji je velela nekega večera, ko so drugi odšli počivat.

Tinca je sedla in omočila pero, toda roka se ji je tresla: nikdar še ni pisala duhovnemu gospodu. Težko je bilo povedati z dostojnimi besedami, kar je morala zapisati.

Mati ji je narekovala: »Julija Sevc, po domače Sevčeva Julka, se ukvarja z Ivanom Brezarjem, po domače z Brezarjevim Ivanom. Fant je dober kakor potica, a deklina ga lovi in zapeljuje.«

Hči je morala prebrati, kar je s trudom zapisala. Tako je zahtevala mati, ki je hotela slišati svojo duhovitost. Začetek ji je ugajal, po obrazu se ji je prelivalo zlobno zadovoljstvo.

»Prav dobro je povedano«, je hvalila Tinca. »Kdo bi vam zaupal.«

Mati si je mislila: »Čakaj, poglavitno šele pride. Zapeljivki gre predvsem za to, da pride iz bajte na kmetijo ...«

Dekle se je zamislilo in odložilo pero: »Ne, tega pa ne bom zapisala.«

»Zapiši!« jo je silila. »Zakaj se boš branila!«

»Porečejo, da ji zavidam ...«

»Kdo pa ve, da smo imeli besedo ...«

»Vse bodo izvedeli ...«

»Dolžna si, da poveš. Greha ne smeš zamolčati.«

Naposled se je odločila. Pri tem je preveč omočila pero, na papir je kanila debela kaplja črnila.

»Jej, kaj bodo rekli gospod!« se je ustrašila.

»Nič. Vedeli bodo, da se ti je ponesrečilo.«

Ko se je posušilo črnilo, sta nadaljevali: »Najgrše pa je to, ker mu ponoči odpira vrata. Kjer je priložnost, tam tiči nevarnost. Ponočevanje je že mnogim škodovalo. Taka deklina ne spada v pošteno družbo.«

Tako sta končali poročilo. Tinca ga je podpisala in spravila v svoj molitvenik. Drugo jutro je potrkala na kaplanovo sobo. Gospodu je najprej poljubila roko, potem pa mu podala listič, zganjen in brez ovitka.

»Tole sem vam prinesla«, je izpregovorila na koncu jezika.

Gospod jo je povedel v sobo in nataknil naočnike. »Sevčeva Julka ...« je mrmral, ko je prečital. »Ni mogoče.«

»Gospod Izidor, o tem govori že vsa okolica«, je dodala, kar je manjkalo v poročilu.

»Ni prav, seveda ni prav.« Gospod ni bil napačen človek. Imel pa je to slabost, da je rad poslušal prazne marnje. Verjel je, kar mu je kdo natvezil. Včasih je tudi brez dokazov izrekel obsodbo.

Tinca je stala kakor pred oltarjem. Bela svilena ruta ji je zakrivala čelo, desnico z molitvenikom je držala na prsih, obilno pest levice pa ji je ovijal molek. Tako se je precej vihrava mladenka znala pretvoriti v svetohlinko, kadar ji je kazalo.

Navadno je bil duhovnik jako radoveden, danes pa ni maral poizvedovati. O Julki je imel povsem drugačno mnenje, pa se je motil in to ga je bolelo. »Hm, hm, hm. Julka, Julka!« mu kar ni hotelo iz glave.

»Pohujšanje daje.« Tinca bi jo bila rada še bolj očrnila.

»Pozval jo bom na zagovor. Ne gre drugače. Sama naj se opraviči.«

»Kar izbrišite jo«, je prosila. »Taka članica nam dela sramoto.«

»No, bomo videli, bomo videli«, ji je skoro obljubil in jo odslovil s prijaznim zbogom.

Mežnar je že drugi dan prinesel Julki pisemce v prav majhnem ovitku. S kratkimi vrsticami je bila pozvana, naj se opraviči.

Nekaj takega je skoro pričakovala. Vedela je tudi, kdo jo je zatožil. Kaplan jo je večkrat mahal proti Potoku, pri Rožancu se je vselej oglasil. Tam so obdelali vso okolico, vse slabosti in napake. Menili so se kar po domače. Gospod si je sproti marsikaj zapisal, da ni pozabil.

Julka se ni ustrašila, pač pa je bila žalostna in nejevoljna. Zakaj me preganjajo? Kaj sem jim storila? Brezarju ni zamerila toliko kakor Rožancu. Čemu se vtikajo v tuje zadeve? Ali ne iz gole nevoščljivosti in zavisti?

Vest je ni težila, ni se bala stopiti pred duhovnega pastirja. Ivana ni nikoli zapeljevala. Sam je prišel tedaj, ko ga je najmanj pričakovala. Svarila ga je, naj beži, pa je ni poslušal. Ni ga silila, sam ji je prostovoljno obljubil zvestobo. »Ivan, nikar!« mu je branila. »Saj veš, da sem sirota.« On pa je ponovil prisego, samega Boga je poklical za pričo. Kar strah jo je bilo, ko se je zaklinjal.

Zakaj je izzvala njuna ljubezen toliko sovraštva? Nekaj ji je odgovorilo: »Zato, ker si sirota.« Morda je žal tudi Ivanu, ker je napravil slovesno obljubo. Najbrž je ne bo mogel nikdar izpolniti. Brezar jo sovraži, nikoli mu ne bo dal kmetije.

Kaplanovo pismo je shranila za podobo na steni, nikdar več se ga ni dotaknila. Nekaj ji je prigovarjalo: »Čemu se boš opravičevala, saj nisi ničesar zagrešila.« Temu pa se je opiral njen ponos in vest jo je osrčevala: »Kdor ni kriv, ta se lahko zagovarja.«

Pri fari je bil tisto nedeljo družbeni sestanek. Tudi Julka se ga je udeležila. Sedla je v zadnjo klop, da bo ob sklepu lahko prej odšla iz cerkve. Kaplan je govoril o grešnem shajanju in zapeljevanju. Predvsem je poudaril: »Dekleta, ki norijo za fanti, so podobna veščam, ki letajo okrog luči toliko časa, dokler se ne osmodijo.« Ob koncu je navedel številke sprejemnic, katerih lastnice se morajo osebno opravičiti.

Julko je oblila rdečica: tudi njena številka je bila imenovana. Zdaj bo šla, čeprav je nedolžna. Dokazati mora, da ni taka, kakor so jo zatožili. Videlo se ji je, da se ji posmehuje vsa cerkev; celo svetniki v oltarjih so delali čudne obraze.

Preden je odšla iz cerkve, se je zatekla pred Marijino podobo. »Marija, ti veš, kako čista je moja vest«, je zbrano molila. »Ne zavedam se druge krivde kakor te, da imam Ivana tako presrčno rada. Pomiri moje in njegove sovražnike. Pomagaj mu, da bo mogel čimprej izpolniti svojo obljubo. Prikrajšaj dneve obrekovanja.«

Vstala je potolažena, molitev ji je dala novega poguma. Cerkev je bila že skoro prazna. Zunaj za ogli so se stikale babnice v skrivnostnem pomenkovanju. Radovedne so se ozirale za njo, ko jo je ubrala v kaplanijo. Smuknila je po lesenih stopnicah, srce ji je glasno utripalo. Preden je potrkala, se je morala nekoliko oddahniti.

Duhovnik je zamahnil z roko v znamenje, naj še nekoliko počaka. Družbene svetovalke so namreč imele običajno sejo. Sedele so krog mize, na kateri so cvetele vrtnice v dragoceni vazi. Videla je, kako so se sklanjale druga k drugi, ko je gospod odprl vrata. Tudi Rožančevo Tinco je zapazila. Julka je sedla na klopico pred vrati in sklonila glavo. Pripravljala se je, kako bo govorila. Nič ne bo tajila; kar je res, bo brez zavijanja priznala. Laž pa bo odločno zavrnila.

Seja je bila kratka, svetovalke so pričele prihajati iz sobe. Vsaka je nesla zvitek papirja: nabiralno polo za članarino in milodare. Julko so pomilovalno pogledovale, nobena je ni prijazno nagovorila. Ko so stopale mimo nje, so se preširno odmikale, da bi se je ne dotaknile z obleko. V veži pod stopnicami so se zbrale v gručo in začele zgovorno čebljati.

Kaplan je odprl vrata in prezračil sobo. Nato ji je pomignil, naj se mu približa. »Sedi!« ji je velel bolj hladno, a vendar še nekoliko prijazno.

Sedla je na stol, ki je stal ob mizi prav ob umetni vazi. Cvetoče vrtnice, cvetlice ljubezni, so širile prijetno vonjavo. Nekatere so že razpadale in bledele. Tudi njeni ljubezni preti enaka usoda.

Duhovnik se je sklonil nad pisalno mizo. Nekaj časa si je poigraval s svinčnikom, prelagal papirje in listal knjige. Nedvomno mu je bilo hudo začeti. Dekle je sedelo kakor na trnju, čakanje je bilo mučno in dolgočasno.

»Julka, ali veš, zakaj sem te poklical?« se je kaplan naposled oglasil.

»Prav za prav ne vem«, je počasi odvrnila.

Gospodu Izidorju ni ugajal ta odgovor. Vtaknil je svinčnik za desno uho in rekel: »No, punca, ti bom pa jaz povedal ...«

»Prosim, gospod Izidor.« Grlo ji je bilo suho, ustnice so se ji sprijemale.

»Ali si čula, o čem sem danes govoril?«

»O grešnem shajanju in zapeljevanju ...«

»Pa te je kaj zadelo?« Duhovnikov glas je bil resen, dasi se mu je lice še vedno smehljalo.

»Prav nič, gospod Izidor«, je odločno zanikala.

»Čudno«, je skomignil z rameni.

»Vest mi ničesar ne očita ...«

»Pa so te tožili«, je prišel na pravo točko.

»Ne vem, zakaj ...«

»Torej ni res, da zahaja v vašo hišo Brezarjev Ivan ...« Kaplan se je skrivno namuznil.

»Včasih pride«, mu je priznala.

»No, vidiš. Prav, da nisi utajila ...«

»Zakaj? Fant je pošten in se tudi dostojno obnaša ...«

Gospoda je vznejevoljilo. »Ponočevanje ni dovoljeno. Ali poznaš družbena pravila?«

»Gospod Izidor, med nama ni drugega kakor sama čista ljubezen ...«

Odgovor ga je iznenadil. »Ali ti obeta zakon?« je pričel poizvedovati. »Ali ima poštene namene?«

»Dal mi je častno besedo ...«

»Pa naj te vzame. Čemu pa odlaša?«

Julko je pogrelo. »Ne more«, ga je zagovarjala. »Nima še kmetije.«

»Menda je tudi ne bo imel. Ali ne veš, da oče Brezar nasprotuje vajini zvezi?«

»Vem«, je povesila glavo.

»Ako veš, tedaj se moraš po tem ravnati.«

»Povejte mi, kaj naj storim, da vam bom ustregla!«

»Ne meni, ampak besedam večnega življenja. Ako jih hočeš izpolnjevati, tedaj je najbolje, da se z Ivanom razideta še ob pravem času. Očetu ne smeta kljubovati. Zakon, sklenjen proti volji staršev, ne prinese otrokom prave sreče. Ne bosta deležna blagoslova, marveč prekletstva ...«

Julka je pričela tiho ihteti.

Duhovnik je razbelil železo, ki ga je hotel kovati. »Obljubi, da boš raztrgala grešne vezi«, je dvignil kladivo. »Nedovoljeno znanje je pohujšanje mladini. Ne veš, kako grenko je kesanje in kako grda je sramota.«

Dekle je molčalo. Ne ona, ampak Ivan bi moral tukaj govoriti.

»Obljubi, Julija«, je ponovno zahteval. »Daj mi častno besedo ...«

»Ne morem«, si je otrla vročo solzo.

»Nočeš, trdoglavka, nočeš.« Kaplanov glas je bil očitajoč in oster.

»Ne morem«, je ponovila. »Drug drugemu sva dala besedo ...«

»Človek ti je več kot poštenost. Bridko se boš še kesala.«

Julko je posilil jok, ni mu mogla odgovoriti. Kako naj prelomi obljubo? Ivan bi ji očital nezvestobo. Nekaj ji je reklo, naj ostane pri dani besedi.

Duhovniku se je pričela smiliti, ni je mogel več mučiti. Namenil ji je lahko kazen, izdatno zdravilo za dekliško trmoglavost.

»Tako sva končala«, je nadaljeval po kratkem preudarku. »Za danes, a ne za vedno. Čez tri mesece se lahko zopet oglasiš. Do tedaj pa te izključujem iz naših mesečnih sestankov in prav toliko časa ne smeš nositi družbenega znaka.«

Molče je sprejela kazen in odšla po stopnicah. Zunaj ni bilo žive duše. Zavila je na bližnjico, zakaj dolgo se je zamudila. Domov se ji je silno mudilo.

Steza je vodila med njivami, na obeh straneh je cvetelo mlado žito. Pihal je rahel vetrič; polje je sličilo jezeru, kadar ga zibljejo valovi.

Julka se je ustavila na odprtem polju in gledala krog sebe. Pred njo se je zgrinjala Brezarjeva pšenica v bujnem cvetju. Kdaj bo stopila na to njivo s srpom kot žanjica? V odgovor je vzdihnila, pri srcu jo je zabolelo.

Nedaleč pred seboj je zapazila Brezarja. Stal je upognjen ob stezi, pravkar je utrgal plevel, ki je rasel med žitom. Ni se mu mogla izogniti, morala je mimo njega.

»Oho, prišla si mi baš o pravem času«, si je mislil, ko jo je zagledal. Sklenil je, da jo bo pošteno obdelal. Ako bi kdo videl, bi je niti ne pogledal. Tukaj pa ga ne čuje živa duša.

»Dolgo si molila«, jo je nagovoril in mrmraje dostavil: »Hinavka!«

Julka se ni zmenila, bala se je prepira. Molče je požrla psovko in rekla: »Oče, lepo žito imate.«

»Ali meniš, da bo kdaj tvoje?« ji je ošabno zabrusil.

»Kdo vé?« mu je ponagajala in odšla naprej po stezi.

»Nikdar! Rajši naj pogorim do tal, pogrezne naj se vsa kmetija.«

Obrnila se je nazaj proti njemu in rekla: »Oče, glejte, da vas Bog ne kaznuje.«

Starec je kričal in zmerjal, pa mu ni več odgovorila. Psovka, katero je pravkar čula, jo je strašno zadela. Zapičila se ji je v srce in ji zadala grozno rano.

Domov je prispela vsa objokana, toda taka ni smela stopiti pred očeta. Solza na njenem licu mu je grenila življenje. Morala si je obrisati oči in veselo poskočiti. Morda bi bilo bolje, ako bi mu bila zaupala svojo bolečino.

Zvečer je pričakovala Ivana, vsako nedeljo po večerji se je bil oglasil. Morda je že izvedel, da je bila zatožena, pa ga bo zanimalo, kako je pač opravila. Videl jo je Brezar, ko je šla pozno iz cerkve; gotovo se je pohvalil, kako jo je ozmerjal. »Rajši naj pogorim do tal, pogrezne naj se vsa kmetija«, ji je še vedno bučalo po ušesih.

Tudi nauki gospoda Izidorja so ji ostali v spominu. »Zakon, sklenjen proti volji staršev, ne prinese otrokom prave sreče. Ne bosta deležna blagoslova, ampak prokletstva.« Duhovniku tega ni verjela, Brezar ji je dopovedal.

Kesala se je, zakaj ni obljubila, da bo razdrla grešno znanstvo. Kakšno bo vendar življenje pri hiši, kjer jo bo oče sovražil in preklinjal? Vedno lepši se ji je zdel duhovnikov opomin, da je najbolje, ako se razideta ob pravem času. Kako hitro je občutila te posledice.

Ko je postregla očetu, je sedla in pričela čitati, da bi se razvedrila. Tedaj je vstopil Ivan. Julka je bolestno zaihtela.

»Zakaj pa jokaš?« se je ustrašil in prisedel.

»Ivan, tako sem žalostna, da ne vem, kaj bi počela ...«

»Čemu?« ji je hotel položiti roko na ramo.

»Beži, Ivan! Bog vé, kdo naju zopet opazuje.«

»Julka, čemu se plašiš? Midva se ne bojiva nikogar na svetu ...«

»Pa ni tako, Ivan. Očeta ne smeva več žaliti.«

»Julka, vse se bo nehalo, ko se združiva pred oltarjem ...«

Vzdihnila je in rekla: »Ivan, tega ne bova nikdar doživela ...«

»Bova, Julka. Vse ovire bova premagala, ako boš le ti hotela ...«

»Bog ne bo blagoslovil najine zveze. Očetova kletev naju bo preganjala in uničevala. Najino življenje bo nesrečno.«

Ivan je osupnil. »Julka«, ji je pogledal v oči, »zakaj si začela nocoj tako govoriti?«

»Nekaj mi pravi, naj greva narazen. Sam veš, da je tako najbolje ...«

»Julka, zares te ne razumem.«

Zamolčala mu je, da je bila pri kaplanu. Izmislila si je druge opravke, ki so jo zamudili, zaradi česar je šla po bližnjici iz cerkve. Med potjo je naletela na očeta, ki jo je strahovito napadel. Ni mu dala povoda, prav prijazno ga je nagovorila.

»Pozabi, Julka. Saj veš, kako so razburljivi.«

»Ne morem, Ivan. Zarekli so se, da rajši pogorijo do tal, da jim je ljubše, ako se pogrezne vsa kmetija. Ako bi me bili udarili, bi me ne bilo tako zabolelo.«

»Jej, tako so rekli!« Tudi Ivan se je ustrašil.

»Vidiš, vse nama nasprotuje. Zato je najbolje, da se prijateljsko posloviva ... Čim dalje bova odlašala, tem težja bo ločitev.«

Ni ji mogel odgovoriti drugače kakor: »Julka, moja sreča ... Moj najdražji zaklad na svetu ... Ali ne veš, kaj sva si obljubila? Ne pustim te za nobeno ceno.« S silo se ji je hotel okleniti krog vratu in jo pritisniti na prsi.

»Nikar!« se je branila. Komaj se je premagala, da ni glasno zajokala.

»Julka, razmere se bodo izpremenile«, jo je tolažil. »Danes je tako, a jutri bo drugače ...«

Naposled jo je nekoliko pomiril. Ko je odhajal, mu je stisnila desnico. Obljubil ji je, da se bo kmalu zopet oglasil.

»Oh, saj veš, koliko že govorijo«, ga je rahlo opozorila.

Julka se je odločila, izpolniti kaplanove besede in izbrisati naloženo kazen. Šla bi najrajši tako daleč, da bi je nihče več ne videl. Toda kdo bo stregel bolnemu očetu? Siromak je bil vsak dan slabši, vidno je hiral in pešal. Kmalu bo ugasnil in tedaj bo ostala sama kakor tujka na domači zemlji. Zamaknila se je v temno bodočnost.

Sevc se nekega jutra ni več prebudil. Ponoči ga je zadela kap; niti hči ni vedela, kdaj je izdihnil. Tretji dan so ga skromno pokopali. Ko so pogrebci zasuli krsto, tedaj se je Julka zgrudila na tla in omedlela. Dolgo se ni mogla ločiti od očetove gomile.

Doma jo je čakala prazna koča. Vrgla se je čez očetovo posteljo in jo močila z vročimi solzami. Danes je ni nihče potolažil. Sosedje so hodili mimo, a vsakemu se je mudilo na delo, nihče se ni ustavil. Prezirajo jo, ker je sirota; ako bi bila premožna, bi jo pomilovali in ji izražali sožalje. Samo Ivan ni tak, a mora poslušati očeta. Zato bo odšla, ker noče, da bi se izpolnile njegove besede.

IV.

Za bolezni so zdravila,
za ljubezen jih pa ni ...

Po Razorju se je raznesla nepričakovana novica. »Sevčeve Julke ni«, je šlo od hiše do hiše. »Julka je nenadno izginila.«

»Kaj pravite, kam?« so ugibali vaščani. »Pa nič ni povedala. Bajta je zaprta, celo okna je zagrnila ...«

»Šla je, šla«, je vedela Šepakova Meta. »Pri nas je shranila ključe.«

»Ali se ne bo več vrnila?« so vpraševale radovedne sosede.

»Ničesar ni rekla. Prav kakor bi bila odšla k maši.« Meta ni mogla ničesar povedati, čeprav bi jim bila rada utešila radovednost.

»Pa tik pred možitvijo!« so se čudile. »Menda je obupala nad srečo ...«

Meta je uganila, da sta bila z Ivanom dogovorjena. »Prav zaradi očeta je šla, le verjemite. Kadar bo dobil kmetijo, tedaj jo bo poklical. Brezar bo prevaran in si ne bo mogel pomagati.«

Babnice so kimale in pritrjevale.

Ivan pa je vedel manj, kakor so vedeli drugi vaščani. Takrat je še celo ni bil pogrešil. Smilila se mu je sirota, odkar je ostala sama po očetovi smrti. Noč in dan se je ukvarjal z mislijo, kako bi jo osrečil. Ljubezen ga je privedla do sklepa, da se bo poročil. Ako mu bo oče odrekel kmetijo, tedaj se bo preselil v kočo, kjer bo počakal njegove smrti. Zanašal se je, da bo oče umrl brez oporoke, sicer pa se bo pritožil kot prvi dedič.

Svoj sklep je hotel razodeti Julki. Nekega večera se je napotil proti koči. Ves je bil srečen, da je prišel na tako misel. Kar jezen je bil sam nase, ker si ni tega že prej domislil. Koliko grenkosti bi ji bil lahko prihranil.

»Julka!« Potrkal je na okno kakor po navadi, a nihče se mu ni oglasil. »Zakaj neki nima luči? Ali je šla počivat tako zgodaj?«

Klical jo je in trkal, a ni je mogel vzdramiti. Srce so mu polnile temne slutnje ...

Začul je korake in se odmaknil od okna. Mimo po cesti je prišel županov Lojze, njegov prijatelj. »Ali si ti, Ivan«, ga je nagovoril.

»Julki bi rad nekaj povedal. Pa je tako trdo zaspala ...«

»Nocoj ne bo nič, Ivan.«

»Zakaj pa ne?« je bil radoveden.

»Zato, ker je ni doma ...«

»Kje pa je?« se je ustrašil.

»Ali res ne veš, Ivan?«

»Eh, kaj bi vedel. Nikar me ne begaj!«

»Včeraj je vzela delavsko knjižico. Ključe je shranila pri Šepaku.«

»Ooooh!« Ivan se je zgrabil za glavo. Lojze je bil pameten mladenič; vedel je, da ne laže.

»Kam je neki odšla?« je začel poizvedovati.

»Nikomur ni povedala. Saj veš, kako je bila molčeča ...«

»Preveč se je sramovala.«

»Kaj, ali se nista poslovila?«

»Morda mi bo kaj pisala ...« Več mu ni mogel povedati; preveč ga je bolelo, ker se nista videla pred odhodom.

Lojze mu ni mogel verjeti. Mislil je, da mu nalašč prikriva resnico.

Odšla sta počasi proti domu. Lojze je bil zgovoren, toda Ivanu se ni ljubilo govoriti. Njegove misli so begale za Julko, a je niso mogle dohiteti. Zakaj mu ni povedala, da bo odpotovala?

Lojze ga je tolažil, pa ni imel uspeha. Voščil mu je lahko noč, ni ga hotel nadlegovati. Čas mu bo že zacelil srčno rano.

Ivan je krenil s ceste po domačem vrtu. Noge so mu bile težke, v prsih ga je dušilo. »Julka, kaj si naredila?« ji je neprenehoma očital. »Kaj sem vendar zagrešil?«

»Drugega nisem mogla storiti«, mu je skrivnostno odgovorila. »Vse me je preziralo in zaničevalo. Zapodile so me besede tvojega očeta: »Rajši naj pogorim do tal, pogrezne naj se vsa kmetija.« Zato sem se mu morala izogniti.«

»In vendar, Julka! Zakaj nisi počakala mojega sklepa? Kam si izginila? Kje naj iščem izgubljeno srečo?«

Zvezdna noč je molčala, tudi ranjeno srce mu ni moglo odgovoriti. V dolini so zapeli fantje:

»Dve let' in pol sva se midva ljubila,

tako kot bi poročena že b'la.

Al' božja roka naju je ločila,

sam Bog vé, kdaj se bova videla.«

Pri Rožancu na Potoku so praznovali zmago. »Julko je vzela noč«, je prinesla Urša od soseda. Najlepšo kračo je obljubila sv. Antonu, ako je ne bo več na Razorje.

»Sam Bog vé, kaj jo je odgnalo«, je ugibala Tinca. »Pa ne pismo na gospoda kaplana?«

»Aha, gospod jo je prijel«, se je Rožanka posmehovala. »Prav to jo je ugnalo.«

»Sram jo je, ker je bila kaznovana. Pa še iz družbe pojde kakor suha pleva iz pšenice. Pri sestanku smo se že menili ...«

»Bolj mi je všeč kakor nova obleka. Prav ob pravem času smo se je iznebili. V zahvalo bom dala za mašo.«

Tudi Rožancu je ugajalo, ker mu Julka ne bo več delala napotja. »Zdaj se bomo pa že pogovorili«, si je mislil in poklical Brezarja na razgovor. Videl ni več nikake ovire, vse je kazalo, da se bo gladko izteklo.

Brezar ni vedel, da jo je Julka pobrisala. Stare ljudi ne zanima, kaj se dogaja med mladino. Ko mu je povedal Rožanc, tedaj je od veselja poskočil. »Matija, samo jaz sem jo odgnal«, se je pobahal. »Jaz sem ji stopil na prste.«

»Kaj pa Ivan reče?« je zanimalo Rožanko.

»Nekam kislo se drži, pa ne more pomagati.«

»Eh, jo bo že pozabil«, je menil Rožanc. »Saj ni sama na svetu.«

»Še berači so dandanes ošabni«, se je zgražala nalašč, da bi jo še bolj očrnila. »Menda jo je kar na tihem popihala ...«

»Naj le gre, kamor hoče.« Brezar je hitro natočil sadjevca, ki mu ga je prinesel Rožanc in sedel zraven njega. Ženi in hčeri pa je namignil, naj gresta iz hiše.

»Kaj pa sedaj, ali se bo dalo kaj napraviti?« je omenil, ko sta bila sama. »Dajmo no poizkusiti.«

»Saj veš, da bi rad ... Ne misli, da bom snedel besedo ...«

»Jaz tudi ne, Miha. Boš videl: Tinca bo nevesta, da ji ne bo enake. Kar si boš izgovoril, boš dobil pošteno in pravočasno. Po vrhu pa še vsako leto nekaj za nameček.«

»Kak priboljšek sem si pa pač zaslužil. Dolga pa nimam, gospodarstvo je dobro urejeno.«

»No, pa pridita med tednom ali vsaj v nedeljo. Drugi teden že lahko napravimo pisma in naročimo oklice.«

Rožanc ni dvomil, da se zdaj ne bo obneslo. V duhu je že nakupil balo in pripravil doto. Takega ženitovanja še ni bilo na Potoku! Tukaj bo izključeno vsako obiranje in opravljanje. Vsa okolica bo pomnila, kdaj se je možila Rožančeva edinka.

Brezarja je čakalo zopet hudo delo: vpreči sina v zakonski jarem. Ivan je bil silno potrt, zato ni bilo tako lahko začeti. Odkar je izginila Julka, ni pokazal veselega obraza. Oče je resno ugibal, na kateri strani bi se mu približal.

Najprej mu je skušal raniti ponos, češ, da ga je deklina iz bajte osramotila. Tako mu bo morda ohladil ljubezen in pogasil spomine. Če le količkaj drži na svojo čast, jo bo zavrgel in pozabil.

Zato mu je omenil nekega večera: »Včasih so se fantje izneverili dekletom, zdaj je pa narobe ...«

Ivana je zadelo, vendar ni hotel odgovoriti. Oče pa je nadaljeval: »Prav grdo te je potegnila. Prste bi bila lahko oblizala za tako kmetijo ...«

»Saj je niste marali«, mu je hitro oponesel.

»No, si jo pa ti. Zmerom samo Julka, Julka! Kaj imaš zdaj od tega? Še toliko ji nisi bil vreden, da bi se bila poslovila od tebe!«

Starcu se je posrečilo, Ivan se je vznejevoljil. Res je odšla, kakor bi se ne bila nikdar poznala. Pa ne ve, kdaj se ji je zameril.

»Tinca bi ne bila kaj takega storila. Rožančeva Tinca s tisočaki! Več kakor drugod smeti ima Rožanc denarja.«

»Vem«, je hladno odvrnil.

»Veš, pa ga ne maraš ...«

»Počakajte, da nekoliko pozabim ...«

»Ivan, Rožanc ne bo čakal ...«

»Kakor hoče.«

Brezar jo je zopet mahal k Rožancu. Šel mu je povedat, da je sina naposled vendarle omajal. »Zdaj je naš«, je pretiraval. »Nisem mu prej odnehal.«

»S teboj naj bi bil prišel.« Rožanc ni bil zadovoljen z njegovim uspehom.

»Prosil me je, naj preložimo za toliko časa, da bo nekoliko pozabil ...«

Rožanc je sumljivo zakašljal. Tudi Urši ni bilo všeč in je dejala: »Ali je treba sploh žalovati za tako deklino?«

»Pljunil naj bi za njo«, je potrdil Miha. Matija pa je dostavil: »Boga naj zahvali, da se je otresel te punce.«

»Saj mu ni dosti zanjo«, je vedela Urša, ki je modrovala: »Spreti sta se morala, spreti. Zato se pa nista poslovila.«

Njeno mnenje je Brezarju nadvse ugajalo. Čez sina namreč ni rad zabavljal, Julka je morala ostati zapeljivka. Tako ne bo mogla Tinca očitati Ivanu nerodnosti, kadar bosta poročena.

Matija ni rad izgubljal časa s praznim pomenkovanjem. Šlo mu je za to, da pospeši ženitev. »Glej, da bo hitro«, mu je prigovarjal.

»V teku meseca se bo moral odločiti«, mu je zagotovil.

»Slab si, ako ga ne uženeš«, je hujskala Rožanka.

»Bomo videli, kdo je gospodar pri hiši. Gorje mu, ako me bo razjezil! Za kmetijo naj se kar obriše pod nosom.«

»Moška beseda!« ga je Rožanc pohvalil. »Le drži ga z obema rokama.«

Ivan ni šel nikamor od doma; sram ga je bilo, ker so se mu posmehovali. Željno je čakal pisma od Julke, da bi jim zavezal jezike. Pa ga ni bilo od nikoder. Nihče ni vedel, kje se je nastanila.

Brezarju so odpovedale obljube in grožnje, ostala mu je le še zvijača. Nekega večera je namišljeno obolel. »Zdaj bo pa konec«, se je zvijal in stokal. »Le pripravi se, da boš prevzel kmetijo.«

»Ali boste napravili oporoko?« se je ustrašil.

»E, kaj še! Na sodišče pojdeva, da ti zapišem. Nočem, da bi imeli sitnosti po moji smrti.«

»Pa pojdiva.« Sin je uprl roki v bok in čakal odločitve.

Namišljenemu bolniku se je pričelo zdravje naglo boljšati. »Poprej moram poznati prihodnjo gospodinjo«, je popravil čez nekaj časa. »Čemu ti bo kmetija, ako nimaš veselja do ženitve?«

»Oče!« Ivan ga je očitajoče pogledal. »Ne vem, ali vam je res toliko na tem, da se oženim ...«

»Predvsem moram vedeti, kje se boš oženil«, mu je priznal resnico.

»Aha! V tem grmu tiči zajec ...«

Starec mu je pihal na dušo. »Fant, včasih smo ponoči iskali zaklade, ti ga pa lahko podnevi izkoplješ. Pri Rožancu je staro bogastvo.«

Sin ni vedel, kaj bi mu odgovoril. »Oče«, je rekel po kratkem molku, »povejte mi, ali bi se Rožanc rad iznebil dekleta ali denarja ...«

Očeta je ujezilo. Toliko se trudi in prizadeva, sin pa uganja šale. Prej je bila vsemu kriva Julka. Kam pa naj zdaj obesi krivdo? Zakaj je dočakal tako mučno starost?

Rožanc je bil Brezarju vedno za petami. Vsak dan ga je vprašal, kdaj se bodo ženili. Tudi Urša ga je neprestano nadlegovala. Tinca kar ni mogla dočakati odrešenja, tako željno je hrepenela po zakramentu svetega zakona. Oče in mati ji nista mogla napraviti drugega veselja, kakor da sta ji kupila venec, prstan in poročno obleko.

Ljudem ni ostalo skrito, da se Brezar in Rožanc pripravljata na bodoče sorodstvo. Izvedelo se je tudi, zakaj jo je pobrisala Sevčeva Julka. Nekateri so obsojali trdega očeta, ker je s tem onesrečil neizkušenega sina; mnogi pa so odobravali njegovo početje. Bodrili so Ivana, naj zagrabi, kar mu ponuja sreča. Vedno manj je bilo takih, ki so mu odsvetovali.

Za vročim poletjem je nastopila hladna jesen. Na Razorju so orali in sejali. Vmes so spravljali sadje in stiskali sadjevec, ponekod so namakali za žganje. Letina je bila prav dobra, vse je bogato obrodilo.

Brezar se je zibal v sladkem zadovoljstvu. Vse je bilo napolnjeno z obilnimi pridelki. »Letos bomo pa že pokazali, kaj imamo«, je menil sam pri sebi. »Tinca nam ne bo mogla oponašati, da je prišla na prazno.«

Ivan pa je bil čedalje bolj otožen. Poletje ga je skoro nekoliko razvedrilo, jesenska megla pa mu je zopet padla na mlado dušo. Julke ni nikomur več omenil, tudi drugi so jo že pozabili, kakor da je ni bilo nikdar na Razorju. Mladenič je bil vedno bolj zamišljen, nekaj mu je zopet grenilo mlado življenje. Sramežljivo je gledal v tla, ljudi se je vedno bolj izogibal. Večkrat si je obrisal solzo, posebno takrat, kadar ni bilo nikogar v bližini.

Oče se ni več upal siliti ga k ženitvi. Bal se je, da s fantom ni vse v redu: ali je bolan ali pa se mu je zmešalo. Tudi sosedje so se čudili njegovemu vedenju.

Starec je bil popolnoma osamljen. Prej se je semintja porazgovoril z deklo, pa tudi ta se je nenadno izpremenila. Kadar je zvečer po opravljenem delu zlezla na zapeček, tedaj se je navadno zatopila v svojo pobožnost. Snela je s stene leseni molek, okrogle jagode so ji drčale skozi prste, njene ustnice so se vidno premikale.

Zavidal jo je in si mislil na tihem: »Zakaj ni moja hči? Kako je pametna in pobožna! Jaz nisem bil tak v njenih letih.«

Nekega večera jo je zasačil, ko je na peči milo ihtela. Tiho je pristopil ter jo prijel za ramo. »Francka, ali si bolna?« ga je zaskrbelo.

Zakrila si je lice z dlanmi in mu ni odgovorila.

Brezar pa ni odnehal. Potegnil ji je roke z obraza in jo sočutno pogledal. »Kaj ti je vendar?« je hotel vedeti.

»Nič«, je odvrnila komaj slišno.

»Čemu pa jokaš?«

»Zato, ker sem tako nesrečna ...«

»Čudno. Dozdaj si bila vedno vesela ... Nisi še tožila o nesreči ...«

»Seveda nisem ...«

»No, in sedaj? ...«

»Oh, sedaj je drugače ...«

»Govori, kaj imaš na srcu ...«

»Ne morem, oče ...«

»Morda ti pa lahko pomagam ...«

»Ne morete ... Ga ni na svetu ...«

Starca je pričelo resno skrbeti. »Kadar ti bo dovolj hudo, boš že povedala«, je navidezno odnehal.

Franca je ponovno zaplakala.

Smilila se mu je, zato jo je hotel potolažiti. Začel je prav ljubeznivo kakor oče svojemu otroku: »Francka, ali naj grem po zdravnika? Morda ti preti nesreča ali nevarnost? Odkrij mi, kaj te je zadelo! Izpolnil ti bom slednjo željo.«

»Morala bi vam povedati«, jo je genila očetova ljubeznivost, »a ne morem ... Oh, kako sem nesrečna!«

Brezar se je zgrabil za glavo in vzdihnil: »Menda so prišli vsi križi v našo hišo. Ivan je tudi kakor kup nesreče ...«

»Oba se bova pokorila«, je z mukom priznala.

»Kaaj?« Starcu se je pričelo jasniti. Čelo se mu je nabralo v gube. Komaj se je premagal, da je ni udaril.

Franca se je naslonila na peč, ni se ga upala več pogledati.

»Govori, kaj imata!« je osorno zahteval.

»O Bog!« je vzdihnila. »Vsaj ti mi pomagaj!«

»Mara zate!«

»Pri Bogu je milost!« ga je zavrnila.

»Pekel pa za grešnike«, jo je obsodil.

»Oh, kaj bo, kadar se pokažejo posledice!« Tako bolesten vzdih še ni nikdar prišel iz njenega grla.

»A tako!« ji je zagrozil. »Potuhnjenka! Hinavka!«

»Oče, odpustite! Izkušnjava me je zapeljala ...«

»Molči!« Razjarjen je pograbil brezovo metlo in ji je nameril.

»Stojte!« Široko so se odprla vrata in Ivan je stopil pred očeta. »Mene udarite«, mu je nastavil hrbet. »Oba sva kriva ...«

Očetu je odrevenela roka. Spustil je metlo in se zgrabil za glavo.

Ivan je pobral metlo in jo vrgel skozi okno. »Pustite jo«, se je zavzel za Franco. »Po toči zvoniti je prepozno ...«

»Kje si bil pa poprej?« mu je presekal besedo.

»Oh, da se je moglo to zgoditi!«

»Sramota! Nad srečo si obupal. Tako si se umazal, da te nobena voda ne umije. Ves ugled si pognal od naše hiše.«

Sin je omahnil na klop, lice mu je obledelo. Na peči se je zvijala Franca v pojemajočem joku.

Očeta je premagalo sočutje. Hodil je nemiren po sobi in premišljal, ali naj bi udaril ali prizanesel. Naposled se je ustavil pred Razpelom, kjer je iskal utehe. Izreči pa ni mogel druge besede kakor: »Moj Bog, zakaj si me zapustil?«

V.

Ne obupaj, srček moj!
Božje varstvo gre s teboj.

Za Sevčevo Julko so izginili vsi sledovi. Samo grobar na Vrtičju je kazal pismo, ki ga je dobil na oknu tisto jutro po njenem odhodu. Prosila ga je, naj popravi očetov grob; za plačilo je priložila nekaj drobiža. Rad ji je ugodil, ker sta bila s pokojnim Sevcem dobra znanca. Tudi zastonj bi bil opravil njeno naročilo.

Sirota je zapustila Razorje še pred solnčnim vzhodom. Med potjo se je ustavila ob očetovem grobu. Za spomin si je vzela peščico prsti in jo skrbno shranila. Vse svoje imetje je nesla v culici, s katero je hitela proti železniški postaji. Brž je kupila vozni listek, zakaj vlak je že pihal proti kolodvoru.

Mesto, kjer je izstopila, ji je bilo popolnoma neznano. Prav nič ni vedela, kam naj bi se obrnila. Naposled se je pridružila postarni gospé in ji zaupala, da išče službe. Povedala ji je, da je šele pred dnevi izgubila očeta ter nima sedaj nikogar več na svetu.

Gospa jo je povedla v posredovalnico za službe. Julka se je predstavila in prosila za kako mesto. Prijazna uradnica jo je vpisala v debelo knjigo. Rekla ji je, naj sede in nekoliko počaka.

Prihajala so kmetska dekleta, pa tudi mestne gospodične; vpraševale so za službo in se priporočale. Pozneje so se pojavile gospe in gospodje, ki so iskale poslov: kuharice, sobarice, postrežnice, pestunje in služkinje za domača dela. Izbirali so take, ki so bile že vajene mesta, in so zahtevali izpričevala. Dobrim kuharicam so obetali prav lepo plačo.

Julka je bila šele začetnica, zato je ni nihče pogledal. Njeno vedenje še ni bilo uglajeno, jezik se ji je nerodno zapletal. Videla je pred seboj dekleta, gibčna in izurjena v mestnem gospodinjstvu; govorila so celo tuje jezike. A vendar se jim ni posrečilo najti primerne zaposlitve. Skoro se je že kesala, ker se je podala v tuje mesto. Zakaj ni ostala na kmetih, čeprav za navadno deklo!

Potekla je polovica dneva. Uradnica jo je prijazno odslovila in zaprla pisarno. Pozvala jo je, naj se oglasi popoldne.

Zavila je v ulico, ki je vodila v sredino mesta. Mimo nje so dirjali vozovi, ljudje so jo dohajali in srečevali. Nihče se ni zmenil za siroto, nikogar ni poznala. Sempatja je obstala pred izložbo in občudovala lepoto in bogastvo. Kako visoke so se ji videle palače, ona pa je bila tako mala in priprosta. Ali bo mogla živeti sirota v okrilju tolikega razkošja? Tudi v Razorju je bila osamljena in zapuščena; vendar pa je bilo tamkaj vse bolj toplo in domače.

Zazvonilo je poldne. Julka ni vedela, da je dospela blizu cerkve. Srce se ji je tajalo, mehki občutki so jo vabili v svetišče. Priporočiti se je hotela božjemu varstvu in prositi za srečo, katere ni bila deležna v domačem kraju.

Sedla je v klop pred oltarjem. Nekaj časa je molila, potem se ji je zadremalo. V duhu je pohitela nazaj domov v rodno kočo. Pred seboj je uzrla Ivana z otožnim obrazom. Celo v sanjah je zatisnila oči, misliti nanj se ji je zdelo grešno na svetem kraju. Tukaj mora pozabiti na vse, tudi na gostilno, čeprav ni ves dan še ničesar zaužila.

Deska pod nogami je glasno zaškripala. Julka se je vzdramila in se ozrla krog sebe. K njej se je priplazila zanemarjena deklina, ki je njeno culico poželjivo ogledovala. Že je iztegnila roko, da bi si jo prilastila. Tedaj se je upognila deska in malopridnica je zbežala.

Poštenemu dekletu se je gnusilo tako početje. Tem bolj goreče se je priporočila nebesom, naj jo ohranijo na pravi poti. Rajši naj umrje, kakor bi se morala kdaj tako daleč izpozabiti.

V posredovalnici za službe ni bilo popoldne nikake izpremembe. Služkinje so zopet prihajale in odhajale z naslovi gospodarjev. Gibčna uradnica se je klanjala milostivim gospem in odzdravljala strankam. Vmes se je čulo brnjenje telefona.

Za Julko še vedno ni bilo primerne zaposlitve. Tiho je sedela na klopi in čakala, kdaj ji bo kdo privoščil besedo. Posredovalka je imela obilo posla; njen razgovor s služkinjami je bil navadno kratek, dočim je z gospemi kramljala na dolgo in na široko.

Julka se ji je naposled zasmilila. »No, kaj bo pa z vami?« jo je vprašala, ko se ji je nekoliko zmanjšalo opravilo.

»Ne vem, kje bom prenočila«, jo je zaskrbelo.

»Za vas pa res ne bo danes pripravnega mesta. Temu je vzrok, ker ste šele začetnica ...«

»Torej me ne bo nihče maral ...«

»Počakati bo treba, počakati. Izkušene moči imajo navadno prednost; najdemo pa tudi gospodinje, ki se rade ukvarjajo z začetnicami in jih izurijo po svojem okusu.«

»Ne vem, kje bom prenočila«, jo je zaskrbelo.

»Ali nimate v mestu kakega sorodnika ali znanca?«

»Prav nikogar. Nisem še prenočila izven doma.«

»No, potem bi vam svetovala kako pošteno gostilno ...«

»Hm, toda ...«

Posredovalka je uganila: deklica nima denarja. Resno je pričela misliti, kam bi jo spravila pod streho.

Tedaj so se odprla vrata. Postaren gospod je prilezel ob palici, uradnica se mu je vljudno priklonila.

»Zadela me je nesreča«, je pričel, ko si je odkašljal. »Služkinja, ki je bila pri meni deset let, je včeraj nevarno obolela in je danes v bolniščnici umrla. Zato prav nujno potrebujem drugo. Rad bi pošteno deklico z dežele, ki zna le nekoliko gospodinjiti. Drugega ne zahtevam.«

»Ali bi sprejeli tudi začetnico?« ga je vprašala posredovalka.

»Zakaj pa ne«, je bil kar zadovoljen.

»Tedaj vam lahko postrežem.« Pomignila je Julki, naj se predstavi.

Julka je vstala in se približala gospodu. Vprašal jo je, odkod je doma in ali zna opravljati domača dela. Povedala mu je, da je stregla bolnemu očetu, ki je pred dnevi nenadno umrl. Zato je primorana iskati službe.

Pogodila sta se za plačilo. Gospod je poravnal posredovalne stroške in dal uradnici primerno darilo. Julka je vzela culico in mu sledila.

Stari gospod je bil upokojeni višji državni uradnik. Imel je v predmestju čedno hišico s prijaznim vrtičkom. Žena in otroci so mu pomrli; imel ni svojega človeka, ki bi mu postregel na stara leta.

V novo gospodinjstvo se je Julka kmalu vživela. Bila je poštena in marljiva, natančnost je krasila njeno delo. Gospod je bil z njo prav zadovoljen. Ni je bilo treba učiti ali ji kazati, vse je znala sama urediti. Skrbela je za vso hišo kot najboljša gospodinja.

Njena delavnost pa ni ostala skrita. Zasnubil jo je mlad delovodja, ki je bival tamkaj v bližini. Julka pa je sklenila vstati samica in ga je odločno odklonila. Ni še pozabila, koliko je morala prestati zaradi ljubezni, katero je s silo pogasila. Zdaj šele je srečna in zadovoljna.

Starček jo je vzljubil kot svojega otroka, stregla mu je kakor rodna hčerka. Na zabavo in veselice ni hodila. Kratkočasila se je z delom na vrtu, v mesto je šla le po opravkih. Za družbo ni marala; še se je spominjala, kako so jo tovarišice nekdaj zavidale in tožile.

Naglo so ji potekala leta ob starcu, ki sta ga bili sama pohlevnost in dobrota. Pomanjkanja nista trpela, vsega sta imela v izobilju. Julka si je prihranila že dokaj denarja. Varčnosti se je naučila od očeta, nagibala pa jo je k varčevanju tudi skrb, da lahko nastopijo za solncem megleni časi.

Starost je položila dobrega gospoda na bolniško posteljo. Pretila mu je neizogibna smrt, česar se je Julka najbolj bala. Vedela je, da tako dobre službe ne bo nikoli več dobila.

Bolniku je odleglo nekega jutra in tedaj je začel živahno kramljati. »Vem, da imaš sitnosti z menoj, pa le potrpi, saj bo kmalu vse prestano.«

»Privadila sem se vam. Zdi se mi, da strežem pokojnemu očetu.« Mladenko je posilil jok ob spominu na umrlega očeta.

»Tvoja pridnost ne bo zastonj«, ji je obljubil. »Odpri predal pisalne mize.«

Kakor bi mignil, je ustregla njegovi želji.

»Pismo, ki leži v predalu, nesi na sodišče!« ji je naročil. »V njem je zapisana tvoja usoda.«

Ko se je vrnila, ji je rekel: »Julka, kadar umrjem, ne hodi od tukaj. Nihče te ne bo gonil od hiše.« Potem se nista več menila o tem.

Julka je izgubila drugega očeta. Ostala je po naročilu na njegovem domu in čakala sodne odločitve. Še tisti mesec je bila obveščena, da je podedovala hišico in vso imovino kot plačilo za postrežbo in trud, ki ga je imela z bolnikom v hudi bolezni. Komaj je mogla verjeti uradnemu obvestilu. Tega ji ni starec nikdar omenil, menda zato, da jo je tem bolj presenetil. Kadar se je spomnila svojega dobrotnika, vselej se je utrnila solza hvaležnosti v njenem očesu.

Sirota, ki je prispela v mesto s culico, je postala ugledna meščanka. Zopet so se oglašali snubci, bogati in veljavni gospodje, a Julka je odklonila vsako ponudbo. Samo enkrat se je spomnila Ivana, pa je v mislih bežala mimo njega. Podile so jo besede: »Rajši naj pogorim do tal, pogrezne naj se vsa kmetija.«

V Razorju seveda niso vedeli, kakšna sreča jo je doletela. Samo Šepak, ki je hranil ključe Sevčeve koče, je prejel kratko pismo in vsotico denarja zato, da bo popravil streho. Julka si je hotela ohraniti kočo za spomin na mlada leta.

VI.

Oj, zdaj pa nikdar, nikdar več,
veselje preč je, preč ...

»Kam bi se zaprl in zaklenil, da bi se izognil posmehovalcem?« Tako je tarnal Brezar, ko je zvedel, kakšno razmerje je nastalo med sinom in deklo. »Kaj bodo rekli ljudje, kadar se pokažejo posledice greha!«

Vaščanke so kmalu opazile, da se je Franca začela izpreminjati. Poprej je bila vesela in zgovorna, zdaj pa je povešala glavo. Ruto si je zavezovala tako, da je zakrivala bledo lice. Babnice so radovedno stikale glave.

Na Ivana takrat še ni padla krivda. »Fant še vedno žaluje za Julko«, so menile. »Kar ne more je pozabiti.«

Brezar se je začel izogibati ljudi, osobito Rožanca. Kadar ga je videl pred seboj, je zavil po drugi poti. Ako je le mogel, se mu je daleč umaknil.

Rožanc je hotel vedeti, kaj se mu je zameril. Nekoč ga je počakal. Ko je prišel mimo, je stopil izza grma. Brezar se ga je ustrašil kakor prikazni.

»Le nič se me ne boj«, ga je nagovoril in mu zastavil pot, da ni mogel uiti.

»Oh, pa res«, se je izgovarjal. »Kakor iz tal si prirasel.«

»Veš kaj, Miha, tako si nekam čuden. Povej no, kdaj sem se ti zagulil.«

»Meni nikdar, Matija. Prijatelja sva, odkar se poznava.«

»Čemu pa se mi izogibaš? Pa grdo me gledaš kakor medveda.«

»Matija, ti bi šele gledal, ako bi bil na mojem mestu ...«

»Jaz, Miha? Zato pa nimam povoda.«

»Pa ga imam jaz, Matija.«

»Zakaj neki? Meni boš vendar zaupal ...«

»Ali še res ne veš?« Brezar se je postopno umiril. Rožanc je bil mož, s katerim se je dalo govoriti.

»Eh, kaj bi vedel«, se mu je priliznil.

Starec je premišljal, kako bi mu pokazal svojo bolečino. »Torej res ne veš, kaj se godi pri naši hiši«, mu je prišlo počasi iz grla.

»Zaradi dekle, misliš. Beži, beži! Kaj te briga dekla. Zapodi jo, ako ni zate.«

»Zakaj me ne briga?« Brezarju se je že nabiralo na jok, solza za solzo mu je drčala po licu. »Za fanta gre, saj boš zvedel ...«

»O jej, to je pa sitno!« Rožanca je kar privzdignilo. »Torej taka je ta reč, taka ...«

»Zato, da boš vedel. Dolgo tako ne bomo mogli skrivati ...«

Rožanca je pograbila sveta jeza. Pogledal ga je izpod čela in rekel: »Miha, pa jo še vedno trpiš pod streho!«

»I, kam pa naj gre? Ni treba, da bi takoj govorili ...«

»To je res, pa vendar. Prav za prav ti privoščim ... Fanta je zapeljala slaba priložnost ... Kmetijo bi mu bil dal, kmetijo ...«

Brezar se je popraskal za ušesi. »Najprej nisem hotel zaradi Julke, potem je pa odlašal. Nisem vedel, da imam doma zapeljivo kačo ...«

»No, kaj boš pa zdaj ukrenil?« je bil Rožanc radoveden.

»Kaj praviš, Matija? Kaj misliš?« je željno pričakoval nasveta.

»Najprej jo zapodi ... Potem jo bo treba seveda plačati ...«

Brezar je zastokal: »Jej, jej! Šlo bo nekaj tisočakov.«

»Škoda jih je, pa nič ne pomaga. Samo da ga dvignemo iz blata ...«

Brezar jo je ubral proti domu. Gnali sta ga dve sili, močni kakor struga, ki žene mlinska kolesa. Najprej bo zapodil deklo – grešnico, ki ni vredna, da biva pod njegovo streho. Potem bo povedal Ivanu, kaj pravi Rožanc iz Potoka. Prej ga ni maral; zdaj pa, ko mu teče voda v grlo, bo videl, kdo je njegov prijatelj.

Stopil je na prag in nedolžno zarobantil. Nato je pograbil metlo ter jo vrgel po veži. Nekaj loncev se je prevrnilo.

Franca je planila iz kuhinje; vedela je, komu preti nevihta. Tedaj je pričelo grmeti. »Beži, nečistnica! Proč od moje hiše! Glej, da se mi več ne prikažeš!«

Ni se utegnila niti preobleči. V peči je kipelo mleko in gasilo žerjavico. Neprijeten duh se je širil po veži.

Prišel je Ivan kakor vselej, kadar je slišal rohnenje. Vedno se je potegnil za siroto – ne morda toliko iz ljubezni, kolikor iz usmiljenja in sočutja.

Očetu se je mahoma izkadila jeza. »Segnal sem jo«, je povedal sinu. »Proč naj se mi pobere!«

»Kam pa naj gre?« se mu je užalilo. »Pa zdaj v takem stanju ...«

»Vrag naj jo odnese«, se je zopet zadrl.

Ivan je počasi ugovarjal. »Oče, to ni kar tako ... Mene bo držala ...«

»Seveda, dokler ji ne plačaš ...« V starcu je kar kipelo. Vendar se je premagal; ni mu oponesel nerodnosti, katero je zagrešil.

»Hm, plačati ...« Fant se je zamislil. »Kje naj vzamem toliko denarja?«

»Pri Rožancu se lahko bogato oženiš ...«

»Pa ne maram. Kdo jih bo poslušal ...«

»Nič ti ne bodo očitali ... Znane so jim tvoje razmere ...«

»Človek, ki je izgubil srečo, ne pričakuje nič več od življenja ...«

Brezar ga je zavrnil: »Čemu pa so pripomočki? Ako prevrneš, dvigneš voz ter iznova poženeš. Pokvarjeno orodje damo v popravilo. Nihče ne zaide tako daleč, da bi se ne mogel vrniti.«

»Pa vendar!« Sin ga je očitajoče pogledal. »Francko ste prej imeli radi. Povsod ste jo hvalili.«

»Seveda kot deklo, ne pa kot gospodinjo ...«

»Oče, vam je težko ustreči ...«

»Tince pa ne maraš«, mu je hitro oponesel.

»Nočem, da bi me poniževali ...«

»Rožanc je pameten in razsoden. Pa denar ti je na razpolago ...«

»Oče, škoda denarja ...«

»Pameti pa ni bilo škoda«, ga je zafrknil. »Glej, da se poceni pogodita.«

»Tukaj razdirate vi, ker jo podite od hiše ...«

»Pa res«, si je domislil. Stopil je na prag in pogledal za Franco, ki je zavila po stezi med njive. Žal mu je bilo, ker se je prenaglil.

Franca jo je ubrala proti Samoti, tako so imenovali selo med Potokom in Razorjem. Pri Punču so jo vzredili; tukaj je imela edino zaslombo, kamor je zahajala. Ko je umrla Brezarica, tedaj se je preselila na Razorje.

Punč je klepal koso, ko je dospela njegova rejenka. Položil je kladivo na koleno ter jo začudeno pogledal. Kaj jo je privedlo tako nenadoma v dolino? Navadno se je oglasila le ob nedeljah, kadar je opravila delo. Ob delavnikih ni bilo časa za obiske.

Še preden jo je nagovoril, je pričela jokati. »No, kaj pa je?« jo je vprašujoče pogledal.

»Boter, pomislite, kako sem nesrečna ...«

»Zakaj?« ji skoro ni mogel verjeti.

»Brezar me je zapodil od hiše ...«

»Čudno«, je zmajal z glavo. »Pet let si pri njem, pa se še nisi pritožila.«

»Hudo se je šele začelo.« – Franca mu je odkrito povedala vse, kar jo je zadelo. Punč ji je zavezal birmo, njemu ni smela prikrivati resnice.

»A taka je ta reč«, ga je presenetilo. »Zato so te zapodili.«

»Oh, kaj bo z mano, boter. Kdo me bo vzel pod streho?«

»Nazaj mi pojdeš«, ji je zapovedal. »Zdaj jih imaš v pesteh ter jih boš tudi držala. Kar tako te ne bodo odgnali. Sicer se mi Ivan smili, toda staremu privoščim kakor beraču kos kruha. Le trda bodi; čim bolj se boš bala, tem huje te bodo strahovali.«

Obrisala si je lice s predpasnikom in vzdihnila: »Ali res ni drugega pripomočka? Saj ne bom mogla prestati ...«

Punč jo je osrčeval: »Žalega ti ne smejo storiti, drugo boš pa potrpela. Ako ti bodo delali krivico, jim bova že navila uro.«

»Ivan se me ne sramuje, ni mi še rekel žal besede. Celo postavi se zame pred očetom.«

»No, vidiš. Potem te bo osrečil. Drugega mu tudi ne kaže, sicer pojdejo tisočaki. Starcu se pa le postavi. Ne pusti, da bi s tabo pometal.«

»Ako me plačajo, bom morala oditi ...«

»Pazi, kako se boste pogodili. Pokliči me za pričo, ako se bojiš, da te utegnejo nasukati. K meni se lahko vedno zatečeš, vrata ti bodo vselej odprta.«

Punčove besede so jo čudežno okrepile. Vrnila se je z novim pogumom, močna in odločna. Nikogar se ni več sramovala. Vsakomur, ki se jo bo drznil sramovati, bo odgovorila, kakor bo zaslužil. Tako jih bo polagoma ugnala.

»Ali si že spet tukaj?« jo je pozdravil Brezar, čim jo je zagledal.

Odgovorila mu je pogumno kakor še nikdar: »Ne boste se me tako hitro znebili ...«

»Saj tudi nočemo«, je mirno popravil. »Poprej se moramo domeniti ...«

»Tisto pa tisto«, je bila zadovoljna.

»Čemu bi se prepirali in sovražili. Nekaj ti bomo dali, pa je konec besede ...«

»Koliko?« je bila radovedna.

»Prav za prav ne moreš še nič zahtevati, ker še ni posledic. Ker pa nismo taki, kakor misliš, ti damo tri sto goldinarjev, ako mirno odideš.«

»Oče, najmanj tri tisoč ...« se je glasila njena zahteva.

»Tri tisoč!« je poskočil ter se prijel za glavo. »Ali meniš, da denar kopljemo kakor kamenje? Ali da ga pobiramo po tleh kakor kura zrno?«

»Kakor hočete«, se je zasukala tako, da mu je obrnila hrbet.

To ga je še bolj ujezilo. »Torej po taki ceni prodajaš svojo poštenost!« je zakričal. »Sram te bodi!«

Prihitel je Ivan, ki je slišal glasno prerekanje. Ustavil se je pred pragom, ker je videl očeta s praznimi rokami.

»Ivan!« Oče ga je divje pogledal. »Tri tisoč si zapravil ...«

Fant ni ničesar odgovoril. Starec pa je rohnel in grmel: »Za tri tisoč prodaja svojo nedolžnost. Bog naj jo udari!«

Sin se ni razburil. Rekel je mirno: »Oče, nikar se ne jezite. Nič ne bomo plačevali ...«

»Ali meniš, da se je boš kar na lepem odkrižal?«

»Poročila se bova. Tedaj bo vsega konec ...«

Francka je mahoma pozabila vso žalost, objokano lice se ji je razvedrilo. »Ivan, kako ti bom hvaležna!« Stopila je predenj ter ga hotela objeti.

»Nikar«, je namignil na očeta ter ji prestregel roko.

Dekle ga je razumelo. Pograbilo je košaro in odšlo na polje.

»O Bog!« je Brezar obupno vzdihnil proti nebu. »Ali ni še dovolj greha? Ivan, Ivan! Kdaj boš izpregledal?«

»Vem, da ni bilo prav, zato bom popravil. Vi pa storite, kar ste se namenili. Ne bom vas silil za kmetijo.«

Brezar je bil ves iz sebe. Tolkel se je po glavi in begal po veži. Venomer je ponavljal: »Kam bi se zaprl in zaklenil ...«

Hipoma se je nečesa domislil, preoblekel se je ter jo mahnil proti Vrtičju. S sabo je nesel veliko vprašanje, na katero si ni mogel odgovoriti. Ali naj prepreči ženitev? Naj mu li zapiše kmetijo? O vsem tem se je hotel posvetovati z duhovnim gospodom.

Kaplan Izidor ga je mirno poslušal. »O vašem sinu sem že nekaj slišal«, se je spomnil, ko mu je starec potožil svoje nadloge. »Poprej se je menda ukvarjal s Sevčevo Julko, ki je potem nekam izginila ...«

Prikimal je ter se pobahal: »Takrat sem razbil, zdaj pa nisem vedel ... Oh, taki so otroci!«

Duhovnik ga je pametno poučil: »Očka, ni prav, da mu vi izbirate nevesto. Dajte mu prosto voljo, sam naj si postelje. Tako vam ne bo mogel očitati, kadar se bo slabo počutil.«

Brezar mu je pritrdil ter se ravnal po njegovem nasvetu. »Pa naj bo v božjem imenu«, se je vdal v usodo. »Sam bo trpel, ako bo kaj narobe.«

Ob misli na ločitev od gospodarstva mu je bilo tesno pri srcu. Kako pusto bo v izgovorjenem kotu! Prej je odločal on, zdaj bo ukazovala dekla ter se šopirila na njegovem domu. Sam vrag je premotil Ivana, da se je tako nerodno spotaknil.

Naposled se je odločil: »Dal mu bom kmetijo, ampak naložil mu bom, da bo komaj dihal.«

Svoje mnenje je povedal sinu, ko sta bila sama po večerji. »Ali jo boš res vzel?« ga je vprašal. »Kako si preudaril?«

»Tako kot sem vam že povedal.«

»Naredi kakor hočeš. Lahko pa še premisliš. Glej, da ne boš butnil v zakon kakor tele ob jasli. Kar bo zavezano na zemlji, bo potrjeno tudi v nebesih. Le zini mi, ako te bo žulil zakonski jarem ...«

»Sreče ne pričakujem ... Odšla je z Julko ter se ne bo več vrnila ...«

Očeta je zabolelo, a mu tega ni hotel pokazati. Delal se je še bolj trdega kot je bil v resnici. Sin je stal pred njim kot pohlevna ovca.

»Kaj bo pa s kmetijo, ako se misliš ženiti?« ga je vprašal po kratkem molku.

»Ne vem, kako boste ukrenili«, mu je počasi odvrnil.

»Tako, da bo prav. Jutri že lahko urediva. Dal mi boš hrano in stanovanje, pa pet tisoč v gotovini. Ob letu mi boš vse izplačal.«

»Oče, veliko je, veliko!« Ivana je kar pogrelo. »To je več kakor polovico kmetije ...«

»Kar sem rekel, sem rekel. Pogajala se ne bova. Ali hočeš, ali nočeš?«

»Moram«, je vzdihnil. »Vem, da ne bom nikoli srečen ...«

Drugi dan sta opravila pri sodišču. Ivan in Franca sta se oglasila v župnišču in naročila oklice. Gospod Izidor se je oddahnil. Zopet bo odpravljeno grdo pohujšanje, ko ju poveže pred oltarjem.

Ivan se je poslavljal od nesrečne mladosti. Odpiralo se mu je resno življenje – resna moška doba. Ob tem velikem trenutku se je ustavil kakor na razpotju in gledal nazaj v preteklost. Marsikako nerodnost je zapazil, marsikaj bi bilo lahko drugače. Zamahnil je z roko in vse je izginilo, samo Sevčeva Julka je ostala. Sramoval se je samega sebe, ker jo je tako naglo pozabil. Vsa je bila objokana, nobene besedice ni spregovorila. Oh, koliko očitkov je bilo v njenem molčanju!

Franca se je preselila k Punču na Samoto, kjer je ostala do poroke. Tako je zadostila predpisom, ki branijo ženinu in nevesti skupno bivališče. Seveda je podnevi gospodinjila pri Brezarju, na Samoti je samo prenočevala.

O sreči ji je Punč neprenehoma govoril. Vse najboljše je privoščil svoji rejenki. »Vidiš, kako se je lepo izteklo«, ji je delal veselje. »Bog te je pogledal skozi največje okno.«

Nevesta pa ni bila popolnoma vesela. Nekaj jo je natihoma skrbelo. Pa ni vedela, odkod se ji vsiljuje bojazen. Morda se je bala, da bo prezirana in zaničevana. Ali pa ji je zadovoljstvo grenila zavest, da ni izbrala prave poti iz devištva v materinstvo.

Poroka se je vršila tiho brez rajanja in svatov. Najela sta jutranjo mašo, cerkovnik jima je bil za pričo. Prostorna farna cerkev je bila prazna, nihče ni prodajal zijal. Po končanem opravilu sta zavila proti domu. Ženin brez šopka in nevesta brez venca – nič se ni poznalo, da gresta od poroke. Francka je bila pač nekoliko zgovorna; rada je iztegnila roko, na kateri se je svetil poročni prstan. Ivan pa jo je težko potegnil iz žepa, kadar ga je kdo srečal ali dohitel.

Stari Brezar se je umaknil v popolno zatišje. Nič več se ni vtikal v gospodarstvo, dasiravno ga je Ivan še vedno prosil za nasvete. Vselej mu je odgovoril: »Naredi kakor kočeš. Samo to glej, da mi boš ob letu izplačal.« Ob vsaki priložnosti je ponovil to zahtevo.

VII.

Jaz se že ne bom jokala,
rajši si bom druz'ga zbrala,
ki bo imel zadost' blaga,
hišico pa v štuka dva.

Tisto nedeljo po Brezarjevi poroki je imel gospod Izidor, kaplan na Vrtičju, zelo lepo pridigo. Govoril je o nevoščljivosti ter jo proglasil za najgršo pregreho. Med drugim je dejal takole: »Tat ima nekaj od tatvine, slepar pride do krivičnega denarja, nečistnik streže poželjenju, požrešnik se napase ko živina – nevoščljivec pa nima nič od svoje pregrehe. Zato je nevoščljivost peklenska kraljica poglavitnih grehov.«

Tvarine za nedeljski govor si gospod ni izbral namenoma, tako je pač naneslo naključje. Nikogar ni mislil zadeti – najmanj pa koga svojih zvestih faranov. Niti od daleč ni slutil, da bo žalil Rožanca, bogatega moža in poštenjaka. Še bolj pa mu je zamerila Tinca, ranjena je bila tudi njena občutljivost.

Oba sta se zavedala grde nevoščljivosti. Gojila sta jo najprej do Sevčeve Julke, pozneje pa do Punčeve rejenke. Obe sta jima bili v nadlego in v napotje. Prva se je prostovoljno umaknila, a druga je razbila njune nakane. Tinca je morala shraniti poročni prstan in svatovsko obleko, katero je prezgodaj kupila.

Nad duhovnikom se Rožanc seveda ni upal znositi. Nikoli mu ni odgrnil svojih tajnosti; vselej je dobro premislil, preden je govoril. Zato bi bilo krivično, ako bi ga osumil, da ga je žalil na svetem mestu. Kdo pa je vedel, da se je čutil prizadetega on, najboljši mož v župniji. Nihče ni slišal, kako mu je utripalo srce, ko so ga zadele duhovnikove besede.

Rožančev ponos je moral prenesti hud udarec – Brezarjevo poroko. Koliko se je prizadeval, da bi spravil hčerko na pripravno domačijo. Ponujal jo je in denar je obetal, pa vse skupaj ni nič izdalo. Vse to ga je bolelo in poniževalo. Pravi mučeniški venec so mu pletli hudobni jeziki, ko so si šepetali: »Edino hčer ima, pa je ne more omožiti ...«

Še bolj se je jezila njegova zgovorna žena. On je vsaj previdno molčal, toda Urša se ni mogla premagovati. Kadar je srečala mlado Brezarico, vselej jo je ošvrknila s kako opazko. Med drugim ji je očitala, da ji je moral ženin kupiti poročno obleko. Seveda ji je Francka tudi primerno odgovorila. »K vam me pa le ni bilo ponjo«, ji je nekoč zabelila.

Pa tudi Ivana ni pustila v miru. Podtikala mu je ošabnost, ker se ji je izogibal. »Ponosen je, ker je toliko priženil«, je dejala sosedom, ker se njemu ni upala kaj takega zasoliti. Babnice pa so modrovale: »Saj ne bo mogel shajati. Oče ga bo pognal po svetu ...«

Urša je podvojila vse svoje moči: noč in dan je premišljala, kam bi Tinco primožila. Najti pa ni mogla pripravne kmetije; tam ji ni ugajal ženin, drugod je bilo preveč zadolženo. Tako ni bilo drugega izhoda, kakor počakati boljših časov.

Kadar je bil na Vrtičju sejem, tedaj so prispeli sejmarji tudi iz sosednjih trgov. Prišli so rejeni mesarji, zgovorni trgovci in vsiljivi mešetarji. Rožanca je vse poznalo. Kar po imenu so ga klicali, kamor se je prikazal.

S trgovcem Belinom se nista videla že precej časa, zato pa je bilo svidenje tem bolj prisrčno. Drug drugemu sta tresla desnico ter besedila, kdor se je bolj postaral.

»Dolgo se itak ne bom več ukvarjal«, je priznal trgovec svojo onemoglost. »Dovolj sem se trudil; zdaj naj se pa drugi, ako hočejo kaj imeti. Vsakdo se rad na starost odpočije.«

»Nevesto ima gospod sin gotovo že izbrano«, je Rožanc hitro omenil.

»Menda je še nima. Pa jo bo že dobil, kadar bo treba.«

»No, kar k nam naj pride.« Rožanc se je navidezno pošalil, mislil pa je resno.

»Zakaj pa ne«, je bil Belin zadovoljen. »Čakaj no, Matija, to si bom zapomnil.«

Pustila sta ženitev ter se menila o kupčiji. Ko sta se nakramljala, sta se prijateljsko poslovila.

Rožanc ni povedal doma, o čem sta se menila. Menda se mu je zdelo še prezgodaj, ali pa je pozabil. Zato je bil tem bolj presenečen, ko je nekega dne pridrdral voziček in se ustavil pred hišo. Izstopil je trebušnati Belin s svojim sinom, ki je bil večji in manj obilne postave.

»Snubca!« Rožanc je dregnil ženo s komolcem, da jo je kar zabolelo.

»Jej!« se je plašila. »Pa nič pripravljeno!«

Zadrževal ju je zunaj toliko časa, da je Tinca pogrnila mizo in si opasala nov predpasnik. Mati je brž zakurila, da bo vsaj ogenj, ako bo treba kaj pripraviti. Tone pa je zgrabil bučo in tekel v klet po pijačo.

Pogovor je tekel kakor olje. Nekaj veselih dovtipov med resnimi besedami – pa so se domenili. Med tednom so naredili pisma, v nedeljo pa sta bila oklicana enkrat za trikrat. Tako je hotel Rožanc; bal se je, da se zopet ne skrha.

S pripravami za poroko so hiteli, kar se je dalo. Šiviljo so najeli na dom, pa tudi čevljarja in mizarja. Nevesta, ki se omoži v drugo faro, se mora postaviti. Rožanc je hotel pokazati, da moži edino hčer, in napraviti skomine Brezarju, ki ni maral njegovega bogastva.

Urša se je radovala, ker je Tinca prejela zadoščenje. Na Razorju bi bila navadna gospodinja, pri Belinu pa bo gospa, posestnica in trgovka. Zmirom bo lepo oblečena, na polje ji ne bo treba hoditi. Veljala bo tem več, ker bo prinesla k hiši vse, kar spada v gospodinjstvo. Rožanka še ni slišala, da bi imela kaka nevesta oprave za tri vozove.

Za ženitovanje so zaklali mladega vola in kupili sod najboljšega vina. Kuharice so pripravile vsega, kar so vedele in znale. Povabljeni so bili vsi sorodniki in sosedje, pa tudi pevci in druga gospoda. Za boljše svate so pripravili poseben prostor; vsa hiša je bila opletena z venci in okrašena z zastavicami. Pred hišo se je dvigal slavolok z napisom: »Pozdrav ženinu in nevesti – obilo sreče na življenja cesti!«

Svatba se je začela že prejšnji dan pred poroko. Podnevi so vozili balo, zvečer pa so bili povabljeni domači fantje na poslovitev od neveste. Odzvali so se prav v obilnem številu. Ko se je zmračilo, so se zbrali pred hišo in zapeli:

»Tebi naj se glasi

spev ljubeči moj.

Ti najlepša v vasi,

slušaj me nocoj.

Daj, da te objamem,

od ljubezni vnet.

Naj s seboj te vzamem,

roža vseh deklet.

Čuvati povsodi

hočem te vsikdar.

Rožica mi bodi,

jaz ti bom vrtnar.

V hram me svoj zakleni,

kjer je sreče raj,

in v naročje meni

vrni se nazaj.«

Bolj prikladne pesmice si fantje niso mogli izbrati. Tinco je ganila do solz; Rožanc pa je v sladkem razpoloženju ves večer ponavljal: »Ti najlepša v vasi« in »Roža vseh deklet«. Te vrstici so mu med drugimi najbolj ugajali.

Vaška dekleta so se vadila v petju. Dogovorjeno je bilo, da bodo pela pri poroki in na ženitovanju. Izbrane pesmice so donele mično, samo »Slovo nevesti ob poroki« se je vleklo nekam otožno.

»Ali pojde?« so se vpraševale ter se bodrile: »Mora iti, samo ustrašiti se ne smemo.« – Dekleta iz Potoka so imela namreč lepe glasove, toda v cerkvi še niso nastopila.

Poroka se je vršila slovesno dopoldne ob deseti uri. Na Vrtičju je pritrkavalo kakor ob škofovem prihodu. Proti cerkvi se je pomikal dolg sprevod ob zvokih vesele godbe. Radovedna mladina je drla trumoma v cerkev in zasedla prve prostore na žagradu in na koru. Tukaj se je dalo natanko opazovati.

Svatje so prikorakali v cerkev, dočim je ostala godba zunaj ter je kmalu nato izginila v gostilno. Ženin in nevesta sta se ustavila v bližini oltarja.

Zijala na žagradu in na koru so se pričela dvigati in iztegovati. Mladim radovednicam je ugajal ženin, nobena bi se ga ne bila sramovala. Tem bolj pa so obrale nevesto, češ, da je vse preveč nališpana, kar se ji ni podalo. V navadni preprosti obleki je bila vse bolj brhka in pripravna.

»Kje ima neki bradavico?« so delale neslane opazke. Tinca je imela namreč na licu ob levem ušesu znamenje, katerega se je silno sramovala. Poprej si ga je zakrivala z ruto, danes pa je imela na glavi poročni venec. Sitne opazovalke so naglo ugotovile, da ji visi od kite šop las, ki zakrivajo prirojeno brazgotino. To je izzvalo glasno hihitanje.

Svatje iz sosednje fare so se zgražali nad nedostojnim vedenjem. Kmalu bi ne bili vedeli, ali so v cerkvi ali na sejmišču. Doma niso bili vajeni takih prizorov. Marsikdo se je spomnil Kristusa v templju, ki je rekel: »Moja hiša je hiša molitve, vi pa ste jo spremenili v jamo razbojnikov.«

Nevesta je bila pri poroki nekam razmišljena. Preslišala je, ko jo je duhovnik vprašal, ali hoče vzeti ženina za svojega tovariša, ter mu ni odgovorila. K sreči je stal za njo cerkovnik, ki jo je dregnil v komolec in rekel: »Tak reci no, vendar!« Tinca se je zavedla in potrdila duhovniku vprašanje. Mladina na žagradu se je zopet posmehovala.

Pri maši so se oglasile pevke. Pele so brez knjig, saj so znale na pamet. Med odmorom pa so zobale sladkorčke, tiste »melizne«, ki dajejo sapo. Srečno so izpele najtežjo pesem ter se zadovoljno oblizovale. Nikjer se jim ni ustavilo, to bo pohvale in priznanja!

Človek pa ne sme hvaliti dneva pred večerom. Nekje zunaj na trgu je zapela trompeta in pevke so izgubile glasove. Zastonj so jih lovile; zdaj se je oglasila ena, pa zopet druga in tretja – petje je sličilo zvonjenju ob hudi uri. Svatje so se ozirali na kor in tiščali ušesa.

Javkanje na koru je duhovnika silno motilo. Rad bi jim bil rekel, naj molčijo, pa se je bal zamere. Zato je namignil cerkovniku, naj opravi namesto njega. Mož se je zasukal in zamahnil z roko proti koru. »Tiho!« je zakričal na vse grlo. »Usta zaprite!«

Pevke so utihnile ter se niso več oglasile. V cerkvi je nastala tišina. Duhovnik je opravil tiho mašo.

Svatje so se po končanem opravilu zbrali pred cerkvijo ter se počasi zvrstili v sprevod. Manjkalo je le pevk, ki se zaradi sramote na koru niso upale pridružiti. Po vsej dolini se je razlegala godba in vriskanje vesele mladine. Na gričku nad Potokom pa so pokali topiči.

Ženitovanje je trajalo do ranega jutra. Plesalci so se naplesali, drugi pa so se zabavali pri obloženih mizah. Manjkalo tudi ni izbranih govorov; govorniki so slavili ženinove vrline in nevestino nedolžnost.

Ko se je zdanilo, se je nevesta poslovila ter se odpeljala z ženinom na novo domovanje. Odhajali so tudi svatje; ostali so le tisti, ki so ob mizah zadremali.

Mlada Belinova gospa se je pozneje na Potoku večkrat oglasila. Prihajala je navadno v mraku. Kmalu so ljudje začeli šušljati, da ni sedla na cvetlice. Pri Belinu so bili namreč silno zadolženi. Vsa njena dota je bila kakor kamenček, ki ga vržeš v vodo. Računali so, da bo založil Rožanc, a ni hotel več pomagati. Pričeli so s prostovoljno razprodajo. Najprej so razkosali zemljišče, nato je razpadla trgovina; ostala je le še hiša, pa tudi ta se je že majala.

Mladi Belin se je moral naposled zateči v mesto in poiskati službo. Tinca pa je pribežala domov k očetu.

VIII.

Kako bom dajav,
oh, kje bom jemav!

Okrog Božiča so pričakovali pri Brezarju vesel družinski dogodek. Prav na Štefanov dan so dobili sinčka ter ga krstili na Štefana. Družina je obogatela za novega člana, vendar pa se razmere niso spremenile. Vse je bilo nekam tiho in megleno; pri hiši ni bilo slišati prijaznega občevanja. Samo stari Brezar se je včasih pošalil: »Šele nekaj mesecev sta poročena, pa imata že družinski prirastek ...«

Starec ju je zbodel, kadar je mogel. Nikoli jima ni prizanesel. Srce mu je na starost popolnoma oledenelo. Ob letu je hotel imeti denar, četudi je vedel, da si ga bo Ivan moral izposoditi. Tudi za las se ni dal premakniti od svoje zahteve.

»Vzemi, kjer hočeš«, je zavrnil sina, kadar ga je prosil, naj še nekoliko počaka. »Kar je zapisano, je moje. Druzega ne zahtevam.«

Ivan se je upiral: »Dam vam polovico; od ostanka boste pa dobivali obresti.«

»Bomo videli, kako smo se zmenili.« – Zagrozil mu je s tožbo, česar se je Ivan ustrašil. Ni mu kazalo drugega kakor plačati.

Toliko denarja ni bilo lahko dobiti na posodo. Posojilnice še ni bilo v vsakem kraju. Kdor je imel denar, ga je posojal za visoke obresti. Moledovanje za posojilo je napravilo Ivanu mnogo sitnosti in potov. Marsikje se je ustavil in potrkal na vrata. Skoro povsod so se izgovarjali in naštevali svoje potrebe. Šele po dolgem trudu se mu je posrečilo zbrati dogovorjeno vsoto. Povabil je očeta pred župana, kjer mu je izplačal in prejel pobotnico. Tako si je mladi gospodar nakopal prve dolgove, starec pa je sedel na kup denarja.

Ivan je spoznal, da nima sreče. Česar se je lotil, mu je spodletelo. Vsako leto se je mislil otresti vsaj enega upnika, pa se mu ni obneslo. Komaj obresti je mogel sproti plačevati.

Prišle so slabe letine: pšenico je pobila toča, krompir je segnil, sadje ni obrodilo. K temu so se pridružile še gospodarske nezgode. Svinje so počepale za nalezljivo boleznijo. Dohodki iz hleva so pokrili komaj domače potrebe. Kdor je imel dorasle delavce, ta je že še shajal; kjer pa so najemali, tam so nazadovali.

Brezar ni imel ne hlapca ne dekle. Sam je bil za vsako delo, najemnikov ni mogel dobiti. Šele potem, ko so drugod že naredili, se ga je kdo usmilil. Pri Brezarju je bilo namreč silno dolgočasno. Mladi najemniki so rajši zahajali tja, kjer je bilo bolj prijetno.

Stari oče ni prijel za nobeno delo. Kadar je bilo treba pokladati živini, tedaj je rekel: »Moja živina je že opravljena.« Tako je tudi ob košnji že zdavnaj vse pokosil; njegove njive so bile požete in dosejane.

Podnevi je šel ob lepem vremenu navadno od doma. Vtaknil se je, kamor je mogel, samo da mu ni bilo treba doma kaj premakniti. Zvečer se je vrnil silno občutljiv in nevšečen. Nič mu ni bilo po volji, vedno je ščipal in zbadal.

S Franco sta se večkrat pošteno zbesedila. Oponašal ji je, da ni prinesla k hiši druzega kakor to, kar prinese vsaka navadna ženska.

»Pa ste vendar vse dobili«, mu je zabrusila.

»Zato sta se pa zadolžila«, jo je zavrnil.

»No, zakaj ste pa hoteli vse imeti? ...«

»Vzel sem samo to, kar je bilo moje ...«

Kadar je prišel Ivan, tedaj sta navadno utihnila. Vpričo njega se nista upala prepirati. Posebno Ivana je bilo težko nagovoriti, da bi bil rekel očetu žal besedo. Rajši je molčal in potrpel.

Sosedje niso več toliko držali z očetom, spoznali so ga kot pravega nezadovoljca. Pomilovali so Ivana in Franco, ker sta ga morala poslušati. »Nazadnje jima bo pa le vse zapustil«, so menili in dostavljali: »Pa saj bosta tudi zaslužila.«

»Kdo ve, kje ima starec denar?« O tem je ugibalo staro in mlado. »Ali ga je dal v hranilnico ali ga je komu posodil? Morda ga je le kdo nagovoril za visoke obresti.« – Vedeli so, da je starec silno nezaupljiv; verjetno je bilo tudi, da ga je kje skril ali ga dal komu shraniti.

Ivan ni o tem nikoli razmišljal, tem bolj pa je mikala Franco očetova skrinja, katero je vedno skrbno zaklepal. Težko je čakala priložnosti, da bi mu jo pretaknila. Nekoč je izvohala, kam je spravil ključ, preden je šel od doma. Ni imela sicer namena, da bi mu kaj izmaknila, samo videti je hotela njegove tisočake.

Smuknila je v podstrešje, kjer je stala očetova skrinja. Nihče je ni videl in vendar so jo obhajali neprijetni občutki, ko jo je odklenila. Zavedala se je, da opravlja nepošteno delo.

Najprej je prebrskala obleko in obrnila žepe. Nato je pregledala perilo in drugo ropotijo. Nikjer ni bilo hranilne knjižice, pa tudi nič takega, kar bi sličilo tisočakom. Šele ko je dvignila spodaj na dnu umazano krpo, je našla ovitek, ki pa ni bil zalepljen. Tukaj je hranil oče svojo oporoko. Spoznala je županovo pisavo.

Radovednica je iztaknila nekaj, česar ni pričakovala. Tukaj bo najbrž povedano, kje je denar in komu je namenjen. Zase ni seveda nič pričakovala. Vedela je, da jo oče ne mara, zato ji ne bo zapustil druzega kakor pot za sabo. Tem več pa se bo prijelo Ivana – komu pa naj dá kakor edinemu sinu. Morda se je spomnil tudi Štefana, svojega vnuka. Otrok je nedolžen ter se mu ni še mogel zameriti, saj začenja komaj govoriti.

Brž je poklicala Ivana ter mu pokazala najdeno oporoko. Sama ni znala gladko čitati; prosila ga je, naj ji glasno prebere.

Ivanu ni ugajalo, ker je stikala po očetovi skrinji. Rekel pa ji ni nobene besede. Preveč je bil radoveden, kakšna je očetova poslednja volja. Najprej jo je potihoma prečital. Franca ga je gledala nepremično; že je računala, koliko očetovega denarja bo ostalo pri hiši.

»Ali ne bo nič?« se ji je zdelo sumljivo moževo molčanje.

»Nič«, je dahnil komaj slišno. Roka s papirjem mu je omahnila.

»Ni mogoče«, ji je vzelo besedo.

»Poslušaj!« – Zopet se mu je počasi dvignila roka; čital je glasno in razločno:

»Ker ne vem, kdaj bom izdihnil, določam, naj se moje premoženje po moji smrti razdeli takole:

Farni cerkvi na Vrtičju zapuščam 1000 kron za večno mašo. Bere naj se na dan mojega godu ali na dan moje smrti.

Za novo bandero na Vrtičju darujem 500 kron. Enako vsoto volim za poslikano okno z mojim imenom.

Podružnica na Zapotju naj dobi 500 kron za prenovitev stranskega oltarja sv. Mihaela, mojega patrona.

Podružnici sv. Štefana naj se izplača 400 kron za popravilo, 600 kron pa za nove orgle.

Za novo vaško kapelico prispevam 500 kron. Ako jo ne bodo takoj zidali, naj denar naložijo na obresti.

Občinskim revežem darujem 200 kron. Denar polagam v roko županu ter ga prosim, naj bo pravičen pri razdelitvi.

Kar bo ostalo, naj bo za pogreb in za maše.«

Oba sta molčala nekaj časa. Vedela nista, ali bi se jezila ali jokala. Najprej je spregovorila Franca: »Ivan, ali meniš, da bo oporoka veljavna?«

»Ne vem«, je zmignil z rameni. »Pisal jo je župan in oče so jo podkrižali. Kot priči sta podpisana Premk in Jurman.«

»Ivan!« Priliznjeno je stopila predenj in dejala: »Take oporoke ne smeš nikoli potrditi.«

»Zdaj je prezgodaj, da bi kaj ukrenil ...«

»Ali boš takrat, ko bo prepozno? Daj mi oporoko!«

Vzela mu je papir in ovitek ter hitela v kuhinjo. Oboje je raztrgala na drobne kose in zmetala v ogenj. Tako je uničila očetovo poslednjo voljo.

»Jej, kaj si storila!« Ivan je kar priskočil. Tega bi ne bil dopustil za nobeno ceno. Trdo jo je prijel, zakaj mu ni povedala, kaj namerava.

»Ali se bojiš«, ga je gledala debelo.

»To je vendar tatvina!«

»Kdo pa je videl? Midva bova tajila ...«

»Grdo bi bilo, ako bi začeli ljudje kaj govoriti ...«

»Oče ne bodo tega niti zapazili. Ključ sem položila na prejšnje mesto.«

»Franca, to ni mala stvar. Ako izve sodišče, bova kaznovana ...«

»Beži no, beži. Saj si mož ... Kdo bo pa dokazal?«

Franca je ostala hladna, Ivan pa se ni mogel pomiriti. Bil je v neprestanem strahu, kdaj bo oče pogrešil oporoko. Kako se bo izgovarjal, kadar bo hotel vedeti, kdo mu jo je izmaknil. Prav njega bo osumil, da je brskal v njegovi skrinji. Trda mu bo predla, ako ga bo ovadil.

Oče pa ni nikdar črhnil besedice. Še manj kot prej je sitnaril. Franco je zaničljivo preziral; ni se mu zdelo vredno, da bi se z njo razgovarjal. Tudi z Ivanom je prekinil občevanje. Manj kot je mogel, jima je delal napotje. Celo malega Štefana ni več prijazno pogledal.

Brezarica se ni mogla dovolj nahvaliti. »Poglej, Ivan, kako se je lepo izteklo. Oče se motijo, ako mislijo, da imajo urejeno ... Mi bomo šele uredili ... Samo molčimo, molčimo ...«

»Ali meniš, da ne vedo?« je njega še vedno skrbelo.

»Ne bodi neumen. Samo da si tiho«, ga je osrčevala.

Brezar se je naposled popolnoma umiril. Natihem se je že veselil bogate dediščine. Na dolgove je pozabil; na račun očetove zapuščine se je celo ponovno zadolžil. Obresti so zaostajale, a naraščajoči dolgovi ga niso več strašili. Slepila ga je misel, da se jih bo otresel po očetovi smrti.

Zgodilo pa se je nasprotno, kakor se ni nadejal. Stari Brezar je nenadoma umrl. Zdrav je legel zvečer v posteljo ter se ni več prebudil. Ko so ga zjutraj klicali k zajtrku, je bil mrtev.

Skrinjo, v kateri je hranil pražnjo obleko, so morali s silo odpreti. Ključa niso mogli nikjer dobiti. Na predalu je ležala hranilna knjižica. Ivan jo je strastno pograbil; ko jo je prelistal, mu je zastala sapa. Naložena glavnica je bila dvignjena. Ostanek je kazala mala številka – vsoto, ki je bila namenjena za pogrebne stroške.

Kam je izginil denar, ni mogel nihče razložiti. Starec je molčal, ko je pogrešil oporoko. Denar je imel v hranilnici, tam mu ga ni mogel nihče izmakniti. Tatvino si je dobro zapomnil. Ivan se mu je grozno zameril. Tedaj je dvignil denar ter ga razdelil v svoje namene. Pustil je le toliko, da so ga dostojno pokopali.

Upniki so že težko čakali, kdaj bo Brezar pograbil po očetu. Drug za drugim so se pričeli oglašati, vsak se je bal zamuditi. Ivan se je zaklinjal, da ni podedoval niti počenega groša. Njegovo trditev je podprl župan osmi dan po očetovi smrti. Pokojnik mu je naročil, naj pove, kako je razdelil denarno premoženje. Terjalci so odhajali poparjeni, morali so verjeti.

Brezarjev Štefan je krepko dorašal. Opravil je ljudsko šolo ter se razvil v zalega mladeniča. Po obrazu je sličil očetu, dasi mu po značaju ni bil podoben. Oče je bil površen ter je hitro popuščal. Ako mu je kaj izpodletelo, se ni upal več začeti. Sin pa je bil vztrajen in pogumen. Pri hiši se je marsikaj obrnilo na bolje. Samo dolgov se niso mogli rešiti, ker so predaleč zavozili.

Sin je bil Brezarju edino upanje. Samo njegova pridnost ga bo rešila grozečega propada. Seveda se na kmetiji ne bo tako hitro opomogel. Toda ako ga bo mikalo po svetu, se bo nalezel denarja. V Ameriki ima bogatega strica, ki bi mu priskrbel delo in zaslužek. V nekaj letih se bo povrnil s tisočaki. Tedaj bo lahko vprašal, koliko je vredno Razorje.

Mladenič sprva ni bil vnet za očetove načrte, polagoma pa ga je ogrelo upanje v dolarje. Zavest, da bo ohranil dom, ga je vabila v tujino. Prav ko je hotel oditi, pa je izbruhnila svetovna vojna. Državne meje so se hipoma zaprle.

Potovanje je odložil na drugo leto. Takrat bo že končana vojna in pot bo zopet odprta. Tako so modrovali izkušeni možje, kar pa se ni izpolnilo. Poteklo je leto, a vojna se je komaj šele začela. Ne v Ameriko, temveč k vojakom je moral odriniti, od tam pa na bojišče.

Dva bridka dneva je doživel Brezar v svojem življenju. Prvo bridkost je okusil tedaj, ko mu je izginila Julka. Pa ta rana je bila že zaceljena, čeprav se je poznala še utiskajoča brazgotina. Drugo čašo grenkosti pa mu je pripravila usoda, ko je odhajal Štefan k vojakom. Od takrat, ko se je molče poslavljal od Julke, še ni tako bolestno jokal kakor ob njegovem odhodu. Takrat je izgubil srečo, ki se mu je vračala zopet po dolgih letih. Samo od daleč se mu je nasmehnila, pa se mu je najbrž za vedno umaknila.

Ko se je na postaji ločil od sina, ni vedel, kam naj se obrne. Ves je bil zmeden in obupan. Zopet ga bodo preganjali upniki, katere je prej odrival s tem, da jim bo vrnil z dolarji. Zdaj mu tega ne bodo več verjeli. Ako jim poreče, da se bo to zgodilo po vojni, se mu bodo samo smejali. Sinovo življenje je na tehtnici, vsak dan lahko pride grozno poročilo. Tako bo izgubil najdražje, kar ima na svetu. Vojna pa mu ne bo le umorila sina, temveč tudi podrla domačijo. Zemljišče bodo razkosali – vse bo razpadlo. Morda mu še toliko ne bo ostalo, da bi si urezal v svojem grmu beraško palico.

Izmučen od skrbi, je prišel do Otrina in zavil v gostilno. Otrin je bil njegov najboljši upnik, ta je še najmanj sitnaril. »Boš že dal, kadar boš mogel«, tako se je izrazil vselej, kadar ga je ponovno zapisal med svoje dolžnike.

Brezar je sedel in naročil vina. »Danes bom plačal«, se je odrezal, videč, da krčmar pomišlja, ali bi mu postregel.

Natočil je pol kozarca ter si izplaknil usta. V pivnici ni bilo nikogar, ker je bil delavnik. Otrin je odšel po opravkih; z gosti se je ukvarjal le tedaj, kadar je bila večja družba. Brezar si je zaželel druščine, sam se je dolgočasil. Svojih muk bi sicer ne razkrival, za to ni bil dovolj odkritosrčen. Vendar bi se v pogovoru raztresel in vsaj za nekaj časa pozabil svoje težave.

Želja se mu je kmalu izpolnila. Po veži so se začuli koraki. Počasi so se odprla vrata – Rožanc iz Potoka je obstal na pragu. Delal se je, kot bi premišljal, ali bi odšel ali vstopil.

Tudi Brezar je bil neprijetno iznenaden. Z Rožancem že nista govorila dolga leta. Molče sta se srečavala, ako se nista prej drug drugemu izognila. Danes pa sta se našla tako nepričakovano. Sploh je bil Ivan opazil, da se mu Rožanc že dlje časa nekam približuje. Pa ni vedel, ali bi mu rad izprašal vest ali poravnal staro sovraštvo.

Ivan je gledal topo predse v kozarec, s prsti je nemirno dromljal po mizi. Sam ni vedel, ali bi molčal ali govoril. Čakal je, da se prej oglasi mož, ki se mu je tako nenadoma približal.

»Bom pa kar tukajle, ako dovoliš ...« Rožanc je odmaknil stol in sedel k njegovi mizi.

»Prav«, mu je Brezar nakratko odvrnil.

Nekaj časa sta sedela tiho ter se spogledovala. Rožanc ni mogel dolgo molčati. »Najbrž si pospremil sina«, je začel prijazno.

»Do postaje.« Ivan je bil še vedno kratek in hladen, čeprav ni čutil v srcu pravega povoda. Tisto zaradi ženitve se ni pletlo med njim, marveč med očetom. Rožanc mu ni Tince nikdar osebno ponudil, oče je bil posredovalec.

»Oh, težka je ločitev, težka!« se je užalilo Rožancu. »Vem, kako je bilo lani, ko je odhajal Tone ...«

Ivan je vzdihnil ter si obrisal solzo.

»Pijva!« Rožancu se je zasmilil. Tudi on je žaloval za sinom, a je laglje prenašal, ker je bil vnet za vojno. Sicer ga je pogrešal pri gospodarstvu, a vendar je bil ponosen na sinovo odlikovanje. Ko je bil na dopustu, se mu je svetila na prsih hrabrostna svetinja. Vse to pa Brezarja ni potolažilo; v vojni je gledal samo prelivanje krvi in razdejanje.

Trčila sta in izpila na zdravje – prvič po dolgih letih. »Eh, kaj bi se držala!« je omenil Rožanc, ko mu je vino nekoliko seglo v možgane. »Tako je menda moralo biti ... Kar prijatelja bodiva. Tisto, kar je minilo, morava pozabiti ...«

»Oče, prav za prav se nisva nikoli sovražila ...«

»Eh, seveda se nisva, Ivan. Drugod se prepirajo in iščejo koncev, midva sva molčala.«

»Oh, vse bi še bilo, toda vojna, vojna ...« Brezar se je zopet domislil sina, ki je bil začetek in konec njegovega upanja v boljšo bodočnost.

»Zaupaj, prijatelj! Po vojni se bo marsikaj izpremenilo ...«

»Kdo ve«, je skomizgnil z rameni. Ni se hotel ukvarjati s praznimi nadami v boljše čase.

»Ivan!« Rožancu se je zresnilo lice. »Mlad si ter boš še marsikaj doživel ...«

»Hm, v vojno bi moral, ako bi bil mlajši le eno leto ...«

»Vidiš, mene pa teži že sedem križev ...«

»Pa ste še trdni. Mene poglejte ...«

»Žalost za sinom ti je menda škodovala ...«

»Oh, ko bi poznali vse moje križe in težave«, je vzdihnil globoko iz prsi. Na obrazu se mu je poznalo, da ni pretiraval.

»Nekaj sem slišal«, je Rožanc potihoma omenil. »Dolgovi te tlačijo, dolgovi ...«

»Upniki so kakor nadležni komarji«, mu je potožil.

»Seveda, vsakdo se boji za svoje. No, pa se jim izgube še ni treba bati. Veš kaj, Ivan: poskusi preložiti z ene rame na drugo ...«

Brezar ga je debelo pogledal. Ni ga razumel, kam mu je namignil. Rožanc mu je pojasnil: »Vrni jim, pa jim pokaži vrata ...«

»Oče, vam je lahko govoriti«, je smatral Rožančeve besede za neokusno šalo. »Kje naj vzamem toliko denarja?«

»Drugod si ga izposodi. Ljudje imajo dovolj denarja in radi čakajo, ako boš plačeval obresti.«

»Nerad se ponižujem ... Zdi se mi, kakor bi beračil ...«

»Saj ne prosiš za darilo.« – Rožanc se je zamislil in rekel: »Ivan, koliko bi pa potreboval za silo?«

»Nekaj tisoč bi že moral imeti. S tem bi odpravil komaj najhujše nadlegovalce.«

»Ivan.« Rožanc ga je prijel za ramo. »Kolikor hočeš, ti posodim, samo da boš imel mir pred nezaupljivci. Ali si zadovoljen?«

»Seveda bi mi ustregli.« Brezar ni mogel doumeti, zakaj mu je bogatin nenadoma tako dobrotno naklonjen. Kakor da je pogodil njegove misli, mu je začel Rožanc pripovedovati: »Človek ne sme imeti samo grabelj, ampak tudi vile, zakaj dajati je slajše kakor jemati.«

Ponosno je potegnil iz žepa rejeno listnico in poklical Otrina. Brezarja so obšli neprijetni občutki, menil je, da bosta opravila sama brez krčmarja. Ugovarjati se seveda ni upal, zakaj revež skoro nima pravice, da bi se uprl bogatinu. Tolažila ga je zavest, da je Otrin možak, ki ne izdaja, kar mu kdo zaupa.

Zahvalil se je in spravil posojene tisočake. Nekaj mu je reklo, da jih ne bo mogel vrniti. Vendar se je oddahnil, saj se bo rešil nadležnih terjalcev. Rožanc pa je mož ter mu ne bo vedno za petami. Če bo mogel, mu bo že polagoma izplačal. Otrin ga je pohvalil, da je modro ukrenil.

Zopet sta nalila kozarca in izpila na trajno prijateljstvo. Ivanu se je zazdel Rožanc najboljši človek. Skoro mu je bilo žal, zakaj ni poslušal pokojnega očeta. Danes bi mu ne bilo treba jemati na posodo, marveč bi lahko posojal.

Domov grede je izbiral, katerega upnika se bo najprej odkrižal. Ponujal ne bo nikomur; dobil pa bo tisti, ki se bo prvi oglasil. S preostankom pa bo poravnal zaostale obresti.

Takoj drugi dan so prispeli trije, ki so Brezarja vedno nadlegovali. Ivan jim je možato izplačal. Kar osupnili so, odkod ima nenadoma toliko denarja. Trdo so ga mislili prijeti, pa jim je poprej zavezal jezike.

Izvedeli pa so tudi drugi, ki dozdaj niso toliko sitnarili. Prihajali so drug za drugim in zahtevali nazaj, kar so mu posodili. »Ako si vrnil drugim, moraš tudi nam«, so mu trobili na ušesa. »Dovolj smo te čakali in prizanašali. Zdaj vemo, da nalašč odlašaš.«

Nekateri so se zadovoljili s poravnavo zastarelih obresti, drugi pa so zahtevali več in grozili s tožbo. Brezar je prosil in prigovarjal, a vse skupaj je le malo zaleglo. Ponovno se je moral zateči k Rožancu, ki mu je zopet dobrotno ustregel. Samo Urša mu je nekoč oponosila: »Nekdaj pa nisi maral našega denarja ...«

Ivan se ni razburil. Samo da je dobil denar, z jezikom ga ne more ubiti. Tako si je mislil po svoje, Rožanc pa je snoval drugačne načrte. Ko je poplačal vse Brezarjeve upnike, tedaj si je zadovoljno pogladil sivo brado. Ne Brezar, ampak on je sedaj gospodar na njegovem domu.

Nekaj mesecev pred koncem vojne mu je povedal svoje mnenje. »Ivan, vrniti bo treba«, ga je opomnil. Rožanc se je med tem časom močno izpremenil. Celo glas mu je bil drugačen. Vir njegove dobrotljivosti je usahnil. Ostala je samo še neizprosna pravičnost.

Brezar se je ustrašil. »Kako? Saj vidite, da ni mogoče.« Vsa kri mu je šinila v glavo.

»Obresti rasejo in z njimi tudi posojilo. Vsak dan boš teže vrnil.«

»Rekli ste, da bodo po vojni nastopili boljši časi ...«

»Ne, ne. Tako dolgo pa res ne morem čakati.«

»Štefan jo bo po vojni kam odrinil ...«

»Oho, ali pa veš, da se bo vrnil! Naš Tone že ni dolgo pisal. No, pa če pride – kar čez noč tudi ne bo mogel obogateti. Nikjer ga ne bodo čakali z denarjem.«

»Ako zahtevate, da vam vrnem, moram nekaj odprodati ...« Brezarju je uhajalo na jok; malo je manjkalo, da se ni razjokal.

»Tega ti prav za prav ni treba storiti«, mu je odvrnil tiho brez sočutja.

»Potem pa res ne vem, kaj hočete od mene.«

Rožanc ni mogel povedati naravnost, kaj namerava. Sram ga je bilo samega sebe; čutil je, kot bi mu nekaj zapiralo usta. Krenil je previdno po ovinku in rekel: »Posestvo je vredno komaj toliko, kolikor znašajo dolgovi ...«

»Ni mogoče!« Ustrašil se je, kot bi ga udaril po glavi. Noge so mu drgetale.

»Prav gotovo. Če bi lahko izbiral, bi vzel rajši denar kot kmetijo. No, pri tebi bi morda napravil izjemo zaradi usluge. Pa ne iz pohlepnosti, marveč iz usmiljenja in sočutja.«

»Moj Bog, kaj mi je storiti!« Krčevito je sklenil roke, da so pokali členi. Oči so se mu omotično sukale.

»Bolje je, ako napraviva na tihem, kot pa da bi prišlo do javne dražbe. Manj bo govorjenja in sramote.«

»Seveda. Oh! – Kam pa naj greva z ženo? Pa Štefan, kadar pride od vojakov?«

»Brez strehe ne boste, za to je preskrbljeno. Moja hišica na Razorju je prazna ... Vrt in njivico vam dam v dosmrtni užitek.«

»Iz rodne hiše v – bajto!« Brezar je milo zajokal.

Bolestno vzdihovanje nesrečnega moža je Rožanca nekoliko ganilo. Vest mu je pričela očitati zvijaštvo. Začel si je umivati roke ko Pilat pred Kristusovo obsodbo. »Ivan, ne morem pomagati ... Kdo pa je vedel, da se bo vojna tako zavlekla ... Meni gre samo za to, da pridem do denarja ... Bog obvaruj, da bi izgubil, kar sem prihranil ... Štefan bo morda popravil, ako se bo po vojni bogato oženil ...«

»Štefan!« Brezar je zaklical kakor v omedlelosti. »Ali boš našel izgubljeno srečo?«

»Prav lahko, ako bo le hotel. Fant je mlad ter ima veselje do dela. Jaz bom zahteval samo toliko, kolikor znaša posojilo. Dobička ne maram, za to ti jamčim s častno besedo.«

Brezar se je poslavljal od ljubega doma. Srce, ki je bilo s slednjim utripom navezano na rodno grudo, se mu je trgalo in krvavelo. Vse v njem se je branilo zapustiti pripravno domačijo. In vendar je bil primoran sprejeti Rožančevo ponudbo. Kakor pajek muho, tako ga je zapredel v svojo mrežo. Svojemu denarju je hotel ohraniti trajno vrednost ter ga plodonosno naložiti. S tem namenom se mu je približal takrat v Otrinovi gostilni. Zakaj mu ni pljunil v obraz – hinavcu, ko mu je ponudil prvo posojilo! Ujel ga je kakor miško na košček slanine.

Zadaj na vzhodni strani Razorja je stala Rožančeva koča. Vzel jo je Mrkaču, ki se je pri njem zadolžil. Nekaj časa mu je posojal; kadar pa se je nabrala večja vsota, tedaj ga je pognal po svetu. Ne prošnje ne solze niso pomagale. Brezar je zdaj že druga žrtev požrešnosti ugrabljivega soseda. Ali bo kdaj iztaknil koga, ki mu bo stopil na prste?

Franca je ostala hladna, ko je čula Rožančevo nakano. »Saj tako ne delamo zase«, je tolažila Ivana in sebe. »Vse, kar pridobimo, nam vzamejo drugi; nam ne preostane drugo ko trud in delo. V bajti bova živela v božjem miru. Stradala ne bova; kar bova prislužila, nama bo ostalo.«

»Kaj pa Štefan?« jo je opozoril na sina.

»Služit pojde. Pa bolje bo živel ko na zadolženem posestvu. Saj se je vedno spravljal od doma.«

Ivan je vzdihnil: »Oh, vsaj toliko časa bi rad obdržal, da pride Štefan iz vojne!«

Temu pa se je Rožanc s silo uprl. V osmih dneh je hotel imeti denar ali kmetijo. Brezarju ni hotel nihče pomagati. Tako je bil prisiljen, da je podpisal pogodbo. Tedaj mu je Rožanc odprl bajto, kamor je spravil najpotrebnejše pohištvo. Orodje pa je moral pustiti na račun zaostalih obresti. Prav tako tudi prašiče in živino.

S tresočo roko mu je Brezar izročil ključe od rodnega doma. Rožanc mu je pred nosom zaklenil vrata.

IX.

Oj, zdaj gremò, oj, zdaj gremò,
nazaj nas več ne bo.

Mir! Goste oblake sovraštva je naposled predrlo solnce miru in posvetilo na bojne poljane. Vojaki, naveličani vlažnih strelskih jarkov, so odložili orožje. Vsak se je trudil in hitel, da je bil čimprej v domačem kraju.

Kmalu za drugimi jo je primahal tudi Brezarjev Štefan. Vesel je privriskal čez hribe in pogledal v dolino. Prav na Razorje je sijala polna luna. Že od daleč je razločil domačo streho, kar mu je podvojilo korake. Kako dolgo že ni videl ljubega doma!

Kar pridirjal je pred hišo in hotel odpreti. Vrata so bila zaklenjena. »Kaj, ali že spijo?« si je mislil, ker ni bilo luči. »Odprite vendar!« je zaklical in potrkal na okno.

Sosed, ki je slišal trkanje, je takoj uganil, kdo je pozni prišlec. Smilil se mu je ubožec, ki se je na bojišču le umikal nesreči, doma pa ji niso mogli ubežati. Kako ga bo potrla žalostna novica!

»Ali si ti, Štefan?« ga je poklical skozi okno.

»I, seveda. Kje pa sta oče in mati?«

»Tam zadaj v Mrkačevi koči.« – Ni se mu upal še povedati, kaj se je zgodilo. Vedel je, da mu bo pokvaril veselje.

Štefan se je začudil. Takoj se mu je pričelo dozdevati, zato ni hotel poizvedovati. Molče je odšel proti Mrkaču. Mati mu je prihitela odpirat, ko je potrkal na vrata.

»Zakaj ste šli od doma?« jo je vprašal, ko ji je stisnil desnico.

»Zdaj smo tukaj doma«, mu je začela pripovedovati.

»Pa ni res?« se je ozrl na očeta.

»Žal, da je resnica«, je pritrdil in vzdihnil, »nič več nimamo svojega doma.«

Štefan je milo zajokal. Mati mu je pripravila večerjo, pa se je ni dotaknil. Sedel je k očetu, ki mu je moral povedati vse od konca do kraja. Besede so mu prihajale od srca, vsaka je razodevala bridko žalost.

»Pa da me niste počakali!« Štefan se ni mogel utolažiti. Zavest, da je brez doma, mu je trla mlado dušo.

Oče se je branil vsake krivde. »Rožanc je pritiskal, grozil mi je z javno dražbo. Vse moje prošnje ga niso ganile.«

Rožanca si je Štefan pošteno privoščil. »Ob vse ste nas pripravili«, mu je očital. »Na duši vam bo gorelo ...«

Starec pa mu je odgovoril: »Štefan, nate ne bom nikoli pozabil. Mlad si in zdrav ko riba. Glej, da si kaj prislužiš. Kadar mi prineseš toliko, kolikor znaša posojilo, tedaj ti odstopim vso kmetijo. Tako boš zopet gospodar na svoji zemlji.« V potrdilo mu je stisnil roko, s čimer je ponovno oveljavil svojo obljubo.

Mladeniča so besede čudovito ogrele. Pisal je stricu v Ameriko, naj mu pripravi delo. Poteklo pa je leto, a na pismo ni bilo odgovora. Šele ob koncu drugega leta je dospelo poročilo, da je stric umrl med vojno. Tako mu dela seveda ni mogel priskrbeti, zapustil pa mu je toliko denarja, da se bo lahko podal čez morje.

S potovanjem pa je odlašal; nekaj ga je zadrževalo, kar ni se mogel spraviti od doma. Naposled se je odpravil v mesto, da poišče kakega zastopnika, ki bi ga spravil čez lužo. Naključje ga je privedlo pred njegovo pisarno, kjer se je ustavil in občudoval slikovito izložbo – različne parnike, pristanišča in divne pokrajine. Vse je bilo tako pestro in mamljivo – že pogled na slike ga je vabil v neznano tujino.

Na pragu se je pojavil uslužbenec kakor vselej, kadar je zapazil koga pred pisarno. Tako je zahtevala njegova služba. Že po obrazu je moral poznati vsakogar, ki namerava kam oditi. Posebno pozornost je moral obrniti na tistega, kdor se je ustavil pred izložbo.

Štefan se je nemirno prestopal in gledal sliko za sliko. Sluga je pozorno spremljal njegove korake. Naravnost ga ni smel povabiti v pisarno, ker bi kršilo to izseljenske predpise. Nikogar ni bilo dovoljeno nagovarjati k izseljevanju, vsakdo se je moral sam odločiti.

Iz pisarne se je čulo nejevoljno mrmranje. Predstojnik se je hudoval nad uslužbencem, češ, da zanemarja svojo službo. Videl je skozi okno, da se Štefan nekam obrača; na drugi strani ulice je bila namreč pisarna neke druge paroplovne družbe. Med obema je vladalo precej napeto nasprotje: tekmovali sta, katera bo odpravila več potnikov. Med njima ni bilo nikdar pravega prijateljstva; tako kot sta igrala predstojnika, pa je moralo plesati tudi osebje.

Sluga se predstojniku ni smel zameriti. Skrbno se je ozrl okrog sebe, ali ga kdo ne vidi, nato pa se je previdno približal Štefanu ter ga vprašal potihoma: »Ali bi radi kam potovali?« Pri tem se mu je moralo lice priliznjeno nasmehniti – služba mu je namreč nalagala vljudnost in prijaznost.

»V Ameriko sem se namenil«, mu je Štefan skoro boječe odvrnil.

»Tukaj dobite brezplačno navodilo ...«

Štefan se je osrčil in stopil v pisarno. Predstojnik mu je prišel laskavo nasproti ter mu je stisnil desnico. Za pisalno mizo se je dvignil uradnik in pripravljal navodilo.

»V Ameriko bi rad«, je fant okorno povedal.

»Ljubček, to ni več tako lahko, odkar je Amerika določila število.« Predstojnika je bila sama ljubeznivost. »Lani je že še šlo, a letos se je poostrilo. Morda ste rojeni v Ameriki? Imate li tam očeta ali mater?«

»Nikogar nimam.« Mladeniču je upadel pogum, ker je moral zanikati vprašanje. Mislil je, da bo kar poletel čez morje, pa je naletel na take nepričakovane ovire.

»Amerika je polna, zato se nas brani«, je pojasnil vitki uradnik. »Tam ni več toliko zaslužka, ker ga odjedajo stroji ...«

»Kam pa naj gremo!« je vzdihnil mladenič.

»V Argentino«, mu je namignil predstojnik.

»Kam?« Fant ga je debelo pogledal. Nikdar še ni slišal tega imena.

»V Argentino«, je vabljivo ponovil. »V Južno Ameriko. Malo je še znana ta dežela, a nam zelo veliko obeta ...«

»Tam doli se vam odpira zlata bodočnost«, je hvalil zgovorni uradnik. »Koliko pa jih odide vsak teden! Pa vsi se pohvalijo ter nam pišejo zahvalna pisma.«

Štefan je premišljal: »Ali ni tamkaj huda vročina?« Polmegleno se je spominjal, da so se učili v šoli, kako je daleč doli na jugu divje in vroče.

»Divjaki vas bodo požrli«, se je predstojnik kljubovalno pošalil.

Uradnik je videl, da fant ne razume šale, zato je hitro dostavil: »Podnebje v Argentini je prijetno in zdravo. Samo toliko je razlike, da je tamkaj poletje, kadar je tukaj zima. Ljudje so takšni kot pri nas, divjakov ne boste našli.«

Štefan se ni bal ne mraza ne vročine; skrbelo ga je le, ali bo mogel dobiti delo. Ako bo delal, tedaj si bo tudi kaj prislužil.

»Dela je v Argentini dovolj«, mu je pravil uradnik. »Dežela hitro napreduje. Povsod gradijo ceste, železnice, tovarne. Delavci prejemajo prav lepo plačo.«

»Argentina je dežela neizmernega bogastva«, je vedel predstojnik. »Tamkaj so že mnogi obogateli. Neki mornar je prišel pred leti s culico v Argentino, zdaj ima milijone. Na svojem ogromnem posestvu redi po deset tisoč ovac; ako mu jih sto pogine, tedaj tega niti ne zapazi. Razen tega ima svoje ladje in velike palače.«

Mladeniču so se zacedile sline. Takega bogastva si ni mogel poželeti. Samo toliko bi rad prislužil, da bi rešil domačijo. »Zakaj ne morem zleteti kakor ptica?« si je mislil in vprašal, kdaj bi lahko odrinil.

»Kadar hočete«, mu je odvrnil uradnik. »Naši parniki odhajajo po dvakrat na teden. Vselej je večja domača družba.«

Zastopnik mu je pokazal na zemljevidu najkrajšo pot v Argentino. »Dva dni z železnico in nekaj čez deset dni po morju. Med vožnjo na vlaku se ni treba nič presedati. Naša proga je najkrajša, imamo najboljše parnike; potrežba je izborna, vsi potniki dobivajo okusno domačo hrano in vino pri vsakem obedu.«

»Pojdem.« – Štefan je bil kar očaran; srce mu je bilo polno sladkega zadovoljstva.

Uradnik je segel po seznamu. »Ako želite, da vas vpišemo, nam morate dati nekaj are, zato da vam pripravimo dober prostor na parniku. Pred odhodom vam bomo aro seveda vračunali: ako zbolite, pa jo bomo brez odloga vrnili.«

Štefan je odrinil bankovec za sto dinarjev, potem je dobil podrobna navodila in potrebne tiskovine za nabavo potnega lista. Razen tega so ga še obdarili s slikami raznih parnikov. Naložili so mu toliko, da je komaj nesel.

Doma se je naglo pripravil na potovanje. Dobil je od oblastva potrebne listine, zastopništvo paroplovne družbe mu je naznanilo dan odhoda. Poslovil se je od staršev in od rodne vasice. Kdaj jo bo zopet videl? Ali mu bo tujina izpolnila srčne nade? Vprašal je samega sebe, a srce mu ni odgovorilo. V skrbi in dvomu se je milo razjokal. Nikdar ni mislil, da bo ločitev tako težka in grenka.

Na kolodvoru ga je čakal uslužbenec. Vzel mu je pleteni kovčeg in ga nesel pred njim v pisarno. Štefanu se je zdelo imenitno, tako mu še ni nihče postregel.

Napovedane večje družbe seveda ni našel v pisarni. Na klopi je sedel možakar, močan ko hrast, a ves objokan. Na zadolženem posestvu ni mogel več shajati. Grozili so mu dolgovi, da ga posučejo v svoj vrtinec. V skrajni sili je zgrabil rešilno bilko: namenil se je v Argentino. Drugi pa so si premislili, poslušali svarila in opomine. Precej poguma je bilo namreč treba za pot v neznano daljavo.

Štefan še ni bil nikdar tako postrežen v svojem življenju. Kamorkoli se je ganil, povsod ga je spremljal uslužbenec, ki je moral paziti, da njegov varovanec ni zašel pred izložbo nasprotne agenture. Zastopnik ni nikomur zaupal; pred seboj je videl same črne pošasti, ki mu želijo škodovati. Bal se je, da bi kdo ne pregovoril stranke, katero je večkrat s težavo pridobil. Kot izurjen podjetnik je poznal vse pripomočke, kako je treba držati stranko v svojem okviru. Kakor on, tako so delali tudi drugi; povsod je cvetela bujna nevoščljivost.

Čim je nakupil v mestu nekaj perila, ga je uslužbenec povedel zopet nazaj v pisarno. Kakor pribit je moral sedeti in poslušati hvalisanje parnikov in naštevanje ugodnosti najkrajše proge. Po pisarni so se cedile dobrote tujine, zabeljene s pohvalnimi pismi. To je trajalo tako dolgo, dokler ni plačal vožnje. Tedaj je bil prost; rekli so mu, da lahko odide. Dvignil je košaro in odšel na postajo.

Že na vlaku se mu je začelo prvo trpljenje. Prišel je med druge izseljence – trpine v pravem pomenu besede. Ležali so na obilni prtljagi, otroci so se oklepali staršev in jokali. Voz je bil natlačen do zadnjega kotička. Mnogi niso našli več prostora in so ostali na hodniku. Štefan je moral stati polovico poti.

Tik pred odhodom parnika so dospeli v pristanišče. Brž so jih vkrcali na ladjo, ki je bila bolj mala in starinska. Posebne sobice so bile namenjene boljšim osebam, dočim so navadne izseljence nastanili v skupnih prostorih, kjer so spali in prejemali hrano. Jedli so ponajveč ribe. O kakih okusnih jedilih ni bilo ne duha ne sluha. Tudi postrežba je bila vse prej kot izborna.

Štefan in njegov tovariš sta bila najrajši na krovu ladje. Med drugimi izseljenci jima ni ugajalo, ker se niso umeli. Tukaj je bilo zanimivo opazovati, kako je zadaj izginjalo obrežje, spredaj pa se je odpirala široka morska gladina. Za ladjo se je poznala dlje časa široka brazda. Kmalu so se jim pridružile velikanske ribe, ki so se podile za parnikom in lovile hrano.

Solnce je vedno bolj pripekalo, na sredozemskem pasu jih je kuhala neznosna vročina. Ladja je krenila k obrežju Brazilije, kjer je naposled pristala. Razen mornarjev ni smel nihče izstopiti, čeprav so stali skoro polovico dneva.

Vročina je ponehavala, čimbolj so se bližali Južni Ameriki. Morje je bilo mirno – največja dobrota, kar so jih užili med vožnjo. Ladja je pričela piskati ter se bližati morski obali. Bele morske ptice so jo neprenehoma obkroževale.

Argentina! Rezek pisk ladje je naznanil, da so pripluli do smotra. Pred očmi se je širilo velikansko pristanišče – ladja pri ladji na desni in na levi. Naprej v daljavi pa se je belilo glavno mesto Argentine. Kamor je seglo oko, ni bilo drugega kakor sivo zidovje.

Čim se je ustavil parnik, je nastalo pravcato vrvenje. Izseljenci so pripravljali prtljago in silili k izhodu. Nemirno jim je utripalo srce, polno nad in bojazni. Skoro vsak se je vprašal: »Kam pa sedaj, da bi kar zagrabil srečo z obema rokama?«

Najprej so jih povedli v Izseljenski dom, kjer so jim dali hrano in prenočišče. Tukaj so jih počasi odbirali v skupine in pošiljali na delo. Nekaj so jih oddali v kamnolome, druge v pustinje, kjer so gradili ceste, tretje na polje obirat koruzo; največ jih je odšlo v gozdove. Tovarne so sličile preprostim delavnicam, ki so mogle zaposliti le prav malo delavcev. Čulo se je neprestano pritoževanje o pomanjkanju stalnega dela in o slabem zaslužku. Okrog izseljenskega doma so pohajkovale trume lačnih, raztrganih in bosih možakov, ki niso mogli dobiti nikakega opravila. Radi bi se bili vrnili v domovino, a niso imeli denarja. Tu okrog so našli vedno kak obrezek sadja ali ostanek kruha, zakaj vsak dan so prihajale ladje z novimi priseljenci. Skrbno je bilo treba paziti na kovčeg in na druge predmete, da ni kdo kaj izmaknil.

Štefan in njegov tovariš sta bila bridko razočarana. Zaman sta več dni čakala na delo. Naposled so ju priklopili manjši skupini, ki je odšla v notranjost Argentine spravljat koruzo.

Vozila sta se po nepreglednih pustinjah; kamor je seglo oko, ni bilo človeškega bivališča. Najprej se je raztezalo smradljivo močvirje, nepresežne širjave je preraščalo trnje, šele potem se je pričela rodovitna zemlja. Hiše so bile redke in preprosto zgrajene. Štirje koli, opleteni z dračjem in ometani z blatom, so tvorili stene; pokrite so bile s koruzno slamo. Kolibe brez sten so služile za skladišča. Krog in krog se je širilo polje, obsejano s koruzo. Drevje je bilo redko in zanemarjeno.

Delavci so se ustavili pred prvo kolibo. Sprejel jih je postaren Španijol ter jim odkazal delo. Najprej so jim prinesli hrano: nekaj mesa, riža in polente. Nato so jim dali dolge vreče z močnimi trakovi. Vsakdo si jo je moral navezati krog vratu; z levico jo je bilo treba držati, z desnico pa so trgali storže in polnili vrečo. Plača je bila odmerjena po vrečah. Čim več je kdo natrgal, tem več je zaslužil. Nadzorovali so jih zanikrni Španijolci, ki so ležali v sencah ter niso po ves dan prijeli za nobeno delo.

Obiranje koruze je bilo kmalu končano, določen je bil dan plačila. Prekanjeni Španijol je izplačal nekaterim polovico, drugim četrtino, nekatere pa odslovil kar brez vsakega beliča. Rekel jim je, naj pridejo pozneje, kadar bo prodal koruzo. Siromaki si niso mogli pomagati. Saj niso poznali poti do pristojnega oblastva. Kdor je ujel kak denar, ga je moral skrbno shraniti, zakaj nikjer ni bilo varno pred tatovi. Napadali so celo pri belem dnevu iz zasede.

Ker je bilo delo opravljeno, so ostali delavci tukaj brez vsakega zaslužka. Rekli so jim, naj se odpravijo proti jugu, kjer je podnebje hladneje in koruza pozneje dozoreva. Tam doli pa se je že kar trlo sestradanih delavcev, ki so se trgali za delo. Prihajali so od vseh strani in delali za vsako plačo. Videl pa je tudi take, ki so že omagovali ob potih ter umirali od lakote in žeje. Našel je celo mrliča, ki je imel v ustih travo.

Štefan dozdaj še ni vedel, kaj je glad in uboštvo. Ako bi bil prej kaj takega slišal, bi ne bil mogel verjeti. Kako grdo se mu je videlo ravnanje brezvestnih agentov, ki slikajo tujino kot obljubljeno deželo. Gre jim pač za to, da prejmejo nagrado. Zakaj ni poslušal oblastva, ki ga je svarilo, naj se ne podaja v Argentino, preden mu je izdalo potne listine.

Zaradi silnega navala priseljencev Štefan ni mogel na polju več dobiti dela. Izvedel je, da gradijo nekje v bližini cesto, kjer bi se dalo morda kaj zaslužiti. Delo pa je bilo tako težavno in naporno, da ga ni mogel zmagovati. Podnevi je žgalo solnce; kamenje je bilo razgreto, kakor bi bilo na ognju. Ponoči so pikali reveže komarji in jih mučil drug nadležni mrčes. Spali so kar zunaj pod milim nebom brez strehe in odeje.

Štefan je hiral od dne do dne. Ves se je bil že posušil in silno je ogorel. Bila ga je sama kost in koža. Prav tako se je godilo tudi njegovemu tovarišu. Dogovorila sta se in pustila delo. Slišala sta, da je nedaleč od tukaj kamenolom, kjer rušijo skale ter jih meljejo v gramoz. Delo je bilo težko, a precej dobro plačano. Delavci so bili vedno v nevarnosti za življenje.

Varnostnih odredb v kamenolomu niso poznali. Pokalo je vsevprek, na vseh koncih in krajih. Na vseh straneh je moral imeti oči, kdor je hotel odnesti zdravo kožo. Delavci si niso dajali znamenj, ko so zažigali smodnik, šele pok jih je opozoril, naj bežijo. Tedaj pa je bilo navadno že prepozno.

Nekoč je grmelo kakor ob sodnem dnevu. Štefan se je komaj sproti izogibal kamenju, ki je sikalo na vse strani kakor krogle na bojišču. Tovariša ni ves dan videl, ker se ni upal nikamor geniti. Našel ga je šele proti večeru, ko je nehalo grmeti. Ležal je na tleh za visoko skalo. Ves je bil razbit in razmesarjen. Desna noga mu je bila zdrobljena; tožil je o silnih bolečinah.

»Poglej, kam so me zavlekli«, je komaj še govoril. »Pomagaj mi, prijatelj!«

Štefan je sedel zraven njega. Smilil se mu je, a ni vedel, kako bi mu pomagal. Kam naj se obrne, da bi dobil zdravila za njegove rane?

»Poskrbi, da me spravijo v bolniščnico. Oh, nič več ne morem trpeti. Kaj bo z menoj, prijatelj?«

Poskusil ga je dvigniti, a tovariš se ni mogel več držati pokoncu. Kjer se ga je dotaknil, je bolestno zastokal. Naposled mu je omahnil na tla in vzdihnil: »Štefan, z menoj je pri kraju. O nesrečna tujina!«

Prav narahlo mu je obrisal kri, ki mu je polzela iz rane nad očesom. »Čim boš ozdravil, pojdeva domov«, mu je lajšal trpljenje. »Tukaj ne moreva živeti.«

Odvrnil mu je s slabotnim glasom: »Ako boš kdaj tako srečen, da prideš v domovino, tedaj pozdravi mojo ženo in moje otroke. Povej jim, kako je bilo, pa tudi drugim, da ne bodo hodili v Argentino.«

Tedaj sta prispela rešilca – možaka z nosilnico, na kateri je bilo nekaj suhe trave. Njima je bilo naročeno, naj poiščeta ponesrečence po končanem delu. Nosila sta jih v kolibo, kjer so jih zasilno obvezali. Komur niso mogli pomagati, so ga pa oddali v bolniščnico. Prevoz se je vršil po dvakrat na teden. Mrliče pa so pokopali zraven kolibe.

Pregledala sta ponesrečenca in zmajevala z glavama. Med vsemi, kar sta jih našla, je bil ta najhuje poškodovan. Povedala sta Štefanu, da bo njegov tovariš težko še kdaj okreval.

Tovariša sta se morala ločiti. Ponesrečenca so spravili v kolibo, kjer so mu obvezali rane in preprečili zastrupitev. Štefan pa je zahteval plačo in odšel iz kamenoloma. Naveličal se je živinskega dela in neprestane nevarnosti. Skoro vsako uro se je kdo ponesrečil.

Čim dlje je šel, tem dlje so mu kazali. Marsikje se je oglasil in vprašal za delo, pa ga niso sprejeli. Delavcev je kar mrgolelo. Prepirali so se in tepli, kdo bo delal za manjšo plačo. Vmes pa so preklinjali agente, ki so jih spravili v tujino.

V šumi še Štefan ni delal in tja se je tudi namenil. Gozdi pa so bili daleč, jako daleč. Večinoma je hodil peš; denar, ki ga je zaslužil v kamenolomu, je hranil, da ga pošlje domov očetu, kadar pride v kako mesto. Upal je, da bo spotoma našel kako delo, s čimer bo zaslužil toliko, da se bo preživel. Toda kamor je prišel, povsod je našel ljudi, ki so iskali dela. Naletel je na trume beračev, ki so prosili, kradli in ropali, kakor jim je kazalo. Ako so zapazili človeka, ki je bil količkaj bolje oblečen, so ga takoj napadli in mu vzeli – ako ni bilo drugega – zadnjo skorjico kruha.

Štefan se jim ni hotel pridružiti, čeprav ga je morila lakota in žeja. Semintja se je napil vode ali pobral kako sadje. Obleka se mu je skoro že raztrgala, nove pa ni mogel kupiti. Na čevlje je silno pazil; nosil jih je podnevi na rami; obuti pa jih je moral ponoči zaradi strupene golazni.

Po dolgem potovanju se mu je naposled posrečilo priti do velikega gozda. Našel je ogromno število delavcev, med njimi tudi nekaj rojakov. Nekateri so podirali velikanska drevesa, drugi jih obsekavali in žagali v hlode ter nakladali na vozove. Kar je bilo odpadkov, so jih požgali. Daleč za njimi pa so delavci kopali korenine in obdelovali zemljo. Tesarji so gradili kolibe. Tako so nastajale posamezne kmetije – farme – kakor so jih imenovali. Zemlja je bila mehka in rodovitna, samo vode je primanjkovalo.

V gozdu se je Štefanu še najbolj dopadlo. Delali so večinoma v senci, zato niso čutili toliko vročine. Spali so ponoči v kolibah na posušeni travi. Tu so imeli vsaj streho, dočim so drugje prenočevali pod milim nebom. Nekatere kolibe so bile prav lične ter so se celo zapirale; imele so klopi, posteljo in mizo. Pokrite so bile z debelim lubjem.

Tukaj si je Štefan pristradal toliko, da je mogel poslati nekaj očetu. Po dolgem času je našel črnilo in papir – srce mu je trepetalo od veselja – a roka mu je bila težka in okorna. Ali naj popiše vso bedo in vse trpljenje, ki ju je že tukaj okusil? Ne. Iz ljubezni do staršev tega ni smel storiti. Resnica bi jih potrla – rajši se je pohvalil. Tako so delali tudi drugi. Poznal je rojaka, ki je vlačil samokolnico, domov pa je pisal, da se vozi z avtomobilom.

Enolično samotarstvo je najbolj trlo Štefana in rojake. Kamor je seglo oko, nikjer ni bilo videti drugega kakor temne gozde. Nikdar niso slišali zvonjenja; na steni neke kolibe so si napravili solnčno uro. Hranili so se ponajveč z mesom divjačine; jedli pa so tudi sadje divjih dreves, jagode in sladke korenine. Vsak teden so jim pripeljali na vozovih riža in koruzne moke. Tega dne so se vselej veselili.

Delali so od ranega jutra do poznega večera. Ko se je stemnilo, so zažgali vselej okrog kolib visoke kupe dračja zaradi zverin, ki so zvečer prilezle iz brloga in iskale plena. Ognja se je namreč zverina silno bala. Kadar je napadla kolibe, tedaj so jo najlaže odgnali z gorečo bakljo. S puško jo je bilo v temi prav težko zadeti.

Ponoči niso nikdar vsi zaspali. Nekaj jih je ostalo na straži, zato da so odganjali krvoločne živali. Najbolj nevarne so bile strahovite kače. Kar ovile so se človeka, strle mu kosti in ga požrle. Vzlic vsej previdnosti so zahtevale marsikako človeško žrtev. Spravile pa so se tudi nad zverino ter jo davile.

Straža se je ponoči menjavala in vrstila. Tudi Štefana je zadela nočna služba. Rojak, katerega je nadomestil, ga je opozoril, naj bo pazljiv in previden. Predvsem mora gledati, da mu ne ugasne ogenj. Svaril ga je, naj se ne odstrani daleč od kolibe. Bog ne daj, da bi sedel in zadremal.

Štefan je bil pogumen za dva enaka. Mislil si je: »Saj ni tako nevarno, mi se le preveč bojimo.« Ako ga iznenadi zverjad, tedaj bo pomeril in sprožil ali pa nastavil bodalo. Tako je storil na bojišču, ko so se poskusili od blizu pri naskoku. In nič se mu ni zgodilo.

Pridno je kuril, na vseh straneh kolib je napravil grmado. Sčasoma mu je zmanjkalo drv; ne daleč od tamkaj pa so ležale veje posekanega drevesa. Tedaj je pozabil prijateljevo naročilo –: prislonil je puško k deblu in hitel ponje. Prav toliko je mislil na nevarnost ko doma na Razorju. Kolikokrat je že nabiral drva, pa se mu ni nič pripetilo.

Čim se je približal posekanemu drevesu, je med vejami zelo močno zašumelo. Hitro se je hotel vrniti, a nekaj se mu je vrglo pod noge in ga stisnilo s tako silo, da je glasno zakričal. Krik je polagoma utihnil v pojemajočem grgranju.

Rojak, ki ga je Štefan poprej nadomestil, še ni bil zadremal. Ko je zaslišal vpitje, je zgrabil sekiro in hitel proti drevesu. Tovariš je ležal na tleh v težkem hropenju. Debela kača se mu je ovijala krog telesa.

Nevarnost je bila velika, a hipoma ni vedel, kako naj mu pomaga. Ako zamahne s sekiro, utegne raniti tovariša, kačo pa samo razdražiti. Tudi s puško bi je ne mogel pogoditi. Pomoč pa je bila nujna. Kača bo zdajzdaj strla svojo žrtev, potem pa jo bo pogoltnila.

Tedaj se je spomnil ognja. Skokoma jo je ubral nazaj h grmadi in zgrabil drog, ki je gorel s plamenom. Kača se je pričela odvijati, čim jo je dregnil v žrelo. Ni pa odnehal prej, dokler je ni pregnal med vejevje. Pri tem je strahovito udrihala z dolgim repom. Rešilec se ji je spretno umikal, da ga ni zadela. Ubila bi ga bila z enim samim udarcem.

Štefan je ležal kakor mrtev, rahlo dihanje je bil še edini znak življenja. Tovariši so ga spravili v kolibo, kjer so mu z mokrimi obkladki lajšali bolečine. Mogel ni ne živeti ne umreti.

Njegovo pismo, polno izmišljene sreče in zadovoljstva, pa je hitelo iz dežele gorjá k očetu v domovino.

X.

Oh, kje si sreča mojih dni?
Srce mi v prsih krvavi,
zaman se mi oko solzi ...

»Oh, kam smo prišli! Kam smo prišli!« je tarnal Brezar v Mrkačevi koči. »Tako se nam godi na stara leta!«

Odkar je izgubil domačijo, se ni nikdar več nasmehnil. Kadar je šel po stezi čez polje, se je bridko razjokal. Kako mučen mu je bil pogled na njive, katere je obsejal s pšenico, požel pa jo bo on, ki ga je nesramno opeharil. Ali se bo Štefan že skoro vrnil? Kako težko ga pričakuje! Ni še minilo leto, pa se mu je zdelo, da ga ni videl že pol življenja.

Siromak se je v enem letu silno postaral. Hrbet mu je upognila beda ter ga pritisnila k tlom; obraz so mu razorale solze, prelite po izgubljeni sreči.

France, njegove žene, pa nesreča ni toliko izpremenila. V bajti je bilo manj dela in to ji je ugajalo. Dokler je bila dekla, je morala delati, čeprav za skromno plačo. Kot gospodinja pa se je polenila.

Pismo, ki je dospelo iz tujine, je Brezarja čudovito poživilo. Prejel je tudi denarno pošiljko. Štefan mu je ostal še edino upanje, čeprav je bilo že vse izgubljeno. Še je hotel živeti, četudi v skrajni bedi, in dočakati njegovo vrnitev. Zaupno je gledal proti nebu in prosil, naj mu bodo prikrajšani dnevi pričakovanja.

Štefan je bil na glasu kot priden in varčen mladenič, zato je bilo verjetno, da si bo v tujini kmalu opomogel. Sosedje, ki so brali njegovo pismo, so mu želeli srečo. Dvomili pa so, ali bo Rožanc ostal pri dani besedi. Poznali so ga kot lakomnika in stiskača ter mu niso verjeli. Tudi se je vrednost zemljišča po vojni znatno dvignila nad prejšnjo ceno.

O čemer so pričeli na Razorju kdaj namigovati, to se je rado izpolnilo. Tudi mnenje o Rožancu je obveljalo. In res je začel podirati, kar je prej možato obljubil. »Kdo pa je vedel, da se bo zemlja tako podražila«, se je izgovarjal, kadar mu je kdo omenil sklenjeno pogodbo. O Štefanu ni hotel nič več slišati. Najrajši bi bil videl, da je za vedno izginil.

Okolica se je razdelila v dva tabora: nekaj jih je držalo z Rožancem, drugi pa so ga zavidali in črtili. Vrag, ki seje zavist, pa si je poiskal podlo dušo. Vdahnil ji je strašno misel, ki je dozorela v grešno dejanje. Storilca pa je skril pred pravično sodbo ...

Pri Rožancu na Potoku se je oglasil pismonoša ter mu izročil pismo. Pisava je bila neznana, zato je bil možak tem bolj radoveden. Čim je prečital, je začel trepetati. Malo je manjkalo, da se ni zgrudil na zemljo. Iz odrevenele roke mu je padlo pismo, sin Tone ga je prebral in prečital.

Pisanje se je glasilo: »Ker si odrl siromaka, te zasleduje črna roka. Vendar pa se lahko odkupiš, ako se ti smili tvoja koža. Položi tretjo noč po prejemu tega pisma pod klečalnik ob križu za vasjo med enajsto in dvanajsto uro 10.000 dinarjev. O vsem tem pa moraš strogo molčati, sicer te bo zadelo strašno maščevanje.«

Pismo je bilo opremljeno z odtiski prstov – znamenjem črne roke. Žig na ovitku ni bil razločen ter se ni poznalo, kje je bilo pismo oddano. Zadnja vrstica je bila pisana z rdečilom.

Rožanc se je zvijal in stokal, bal se je maščevanja. Ali naj molči in nese denar na odkazano mesto? Tega ne more storiti, zahteva je prevelika.

Sin ga je tolažil: »Vse skupaj ni drugega nego grda šala. Nekdo nas je zlobno potegnil ...«

»Kdo ve, morda je pa le res ...« je skrbelo očeta. »Nič več ne bom mogel mirno zaspati ...«

»Menda ni nihče tako neumen, da bi se dal ujeti ... Vsakdo mora vedeti, da bomo pazili, kdo bo prišel na določeno mesto ...«

Rožanc pa se ni dal pomiriti. Vedel je, da si je nakopal zaradi Brezarja marsikakega sovražnika. V srcu je bil že sklenil, vrniti Štefanu kmetijo, če poravna dolgove. V strahu pred grožnjo se obljube ni upal prelomiti. Žal mu je bilo, ker se je kdaj drugače izrazil.

Sin je izmaknil očetovo pismo ter ga nesel orožnikom. Tretjo noč so se odpravili na stražo. H križu pa ni bilo nikogar, čeprav so položili pod klečalo denarnico, na katero so hoteli ujeti zlobnega izsiljevalca. Nato so uvedli strogo preiskavo.

Najprej so prijeli Brezarja, a se je izkazalo, da ni njegova pisava. Siromaku so namreč oslabele roke, tako da ni mogel več pisati. Ali je koga nahujskal, mu niso mogli dokazati. S solzami v očeh je trdil, da je nedolžen. Saj je še vedno upal, da bo sin dobil kmetijo. Že zaradi njega bi se ne bil drznil nikdar kaj takega storiti.

Za Brezarjem so bili osumljeni tudi drugi – vsakdo, ki se je bil Rožancu kdaj le količkaj zameril. Pravega krivca pa seveda niso mogli pogoditi. Kamorkoli je vodila kakšna sled, povsod je manjkalo dokazov.

Polagoma so se polegle govorice, samo Rožanca je še vedno begala domišljija. Ponoči je vstajal in hodil okrog hiše. Vso noč je tresel kljuke; nikomur ni zaupal, da je dobro zaklenil. Tone je moral spati v hlevu pri živini. Celo vodnjak je skrbno zapiral; bal se je, da bi ga kdo ne okužil.

»Dedec nori«, je pihala Urša. »Ali ne vidiš, da te imajo ljudje za norca ...«

»Saj ne bo nič hudega«, mu je skušal Tone dopovedati.

»Kaj pa veš!« ga je starec nejevoljno zavrnil. »Meni je tako nekam čudno pri srcu. Nekaj mi pravi, da me bo nekdo umoril ...«

»Oče, to je prazna domišljija.«

»Meša se mu, meša«, se je Urša posmehovala.

»Tiho!« je zapovedal ter naročil sinu: »Tone, ako bi me res kaj doletelo, ne pozabi na Štefana, kadar pride iz tujine. Bog ne zadeni, da bi rekli ljudje po moji smrti: Rožanc je snedel svojo besedo ...«

»Oče, radi bomo izpolnili vašo željo.«

Preden je odšel počivat, je Rožanc vselej pogledal skozi okno.

»Oče, kaj pa gledate?« je bil Tone nekoč radoveden.

»Gledam, kdaj se bo posvetilo ...«

Toneta je spreletela groza.

Rožančeve slutnje so se izpolnile. Ko je nekega večera o mraku odprl okno, je zapazil nad Razorjem čudno svetlobo.

»Gori!« je zabučalo po vasi. »Pri Brezarju na Razorju!« – Rožanc se je onesvestil.

Na Vrtičju je udarilo plat zvona, vmes se je razlegala gasilska tromba. Ljudje so drli iz hiš in hiteli na Razorje. Pretresljivo je odmevalo v nočno tišino klicanje preplašenih vaščanov: »Pomagajte, pomagajte!«

Pri Brezarju sta gorela hiša in gospodarsko poslopje. Sosedje so opazili ogenj, ko je bilo oboje že v plamenu. Polotil se jih je silen strah, zakaj po vasi so žvigale iskre, strehe pa so bile večinoma slamnate. Prestrašeni so plezali na hiše in odbijali goreče utrinke. Ženske so nosile vodo, moški pa odnašali pohištvo in odganjali živino. Ni bilo skoro poslopja, kateremu bi ne bila pretila ognjena nevarnost.

Za Mrkačevo bajto se ni nihče zmenil, ker je stala zadaj za vrtovi. Vsakdo je krčevito branil le svoje imetje. Na gorišču se je pričela udirati streha. Utrgala se je goreča plast slame, katero je dvignil veter visoko nad drevesa. Padla je onstran vrta na Mrkačevo streho. Kočo je mahoma obliznil plamen.

Tedaj so prispeli gasilci, brizgalne so pričele delovati. Vse gašenje se je osredotočilo v bližini požara. Tu je bila nevarnost največja; hiše so bile kar na kupu, streha se je dotikala strehe. Gorišče pa je žarelo in širilo neznosno vročino. Pričelo je razpadati podstrešje, naposled ni bilo videti drugega nego ožgano tramovje.

Kmalu je bila prestana vsa nevarnost. Gasilci so obvarovali najbližja poslopja, nikjer se ni užgalo. Kjer je stala prej prijazna Brezarjeva domačija, je štrlelo drugi dan ožgano zidovje. Od Mrkačeve koče pa ni ostalo nič drugega nego kup pepela. Brezarju je zgorelo vse imetje, otel si je le golo življenje. Franca je hotela rešiti v poslednjem hipu vsaj nekaj obleke, a se je pri tem nevarno opekla. Vso ožgano so našli na vrtu, revica ni mogla več hoditi. Drugi dan so jo odvedli v bolnišnico.

Požar je zanetila zlobna roka. Kje je začelo goreti, ni mogel nihče povedati. Sosed, ki je prvi zagledal ogenj, je pravil, da sta bila hiša in hlev nenadoma v plamenu. Oboje je moralo biti zažgano ob istem času. A kdo je bil skrivnostni požigalec? Nedvomno je zapalil zlobnik, ki je pisal Rožancu grozilno pismo.

Govorice so se razpletale, manjkalo pa je prave podlage. Požigalca so iskali povsod – med tujci in domačini. Prijeti pa niso mogli nikogar, ker niso mogli nikomur krivde dokazati.

Rožanc je ležal v globoki nezavesti. Zdravnik je ugotovil, da ga je zadela kap kot posledica strahu in groze. Duhovnik je oskrbel njegovo poslednje maziljenje. Umrl je, ne da se je še zavedel.

Požigalec je imel na vesti tri zločine: požig, Rožančevo smrt in nevarno Brezaričino poškodbo. Zasluženi kazni pa se je spretno izmuznil. Vse poizvedovanje orožnikov ni rodilo pričakovanega uspeha. Za zločincem je bilo vedno manj sledi.

Sum je padel naposled na Brezarjevega Štefana. Nihče ga ni videl in vendar so vedeli mnogi, da je prišel iz tujine in zapalil izgubljeno domačijo. Preden je izbruhnil ogenj, je sosedov pes neprenehoma lajal in tulil ter se divje zaganjal proti Brezarjevemu hlevu.

Tako so pripovedovali tisti, ki so Štefana nepremišljeno obdolžili. Drugi pa so ugovarjali: »Tako nespameten menda ni, da bi uničil samega sebe. Med njim in Rožancem je bil vendar sklenjen dogovor, da mu bo vrnil kmetijo, kadar poravna dolgove.«

Obrekljivci pa so trdili: »Prišel je suh ko poper. Najbrž je kaj zagrešil, pa so ga poslali po odgonu ...«

»Obupal je nad srečo«, je marsikdo dostavil. »Zato jo tudi Rožancu ni privoščil. Vendar bi tega ne bil smel storiti.«

Rožanka se je spomnila, kako je Štefan nekoč zapretil pokojniku ter mu rekel: »Na duši ti bo gorelo.« Ta dokaz so zopet pograbili tisti, ki okolnosti niso znali pametno presoditi.

»Brezar mora vedeti. Pri njem se je gotovo oglasil.« Tako so mnogi hudobno namigovali.

»Ali pa tudi ne«, se je križalo mnenje. »Ako je mislil zažgati, tedaj se ni nikomur pokazal. Tiho, kakor je prišel, je tudi izginil.«

Niso bili redki, ki so menili: »Ko je zažgal, se je vrgel v ogenj. Tako je ušel pravici, kazen pa ga bo zadela na onem svetu ...«

Brezar pa se je rotil pri živem Bogu: »Jaz ga nisem videl ... Štefan je nedolžen ... Umrjem naj, ako ne govorim resnice ...«

Pismo, ki je dospelo kmalu po požaru, je zavezalo hudobne jezike. Rojak mu je sporočil iz Argentine, da je Štefan umrl zaradi težke poškodbe. Kosti mu je zdrobila debela kača. Njegova čast je bila oprana. Sosedje so mu z globokim pomilovanjem dali zadoščenje.

Brezar je izgubil vse na svetu. Sina mu je požrla tujina, žena pa je v bolnišnici podlegla opeklinam. Ostala mu je še edina opora – beraška palica. Prosil je župana, naj mu pomaga, a ga je zavrnil, češ, da nima ubožnega denarja.

»Kam pa naj grem?« je bil ves obupan.

»Na občino. Od hiše do hiše ...«

»Berač!« mu je zagomezelo po vsem telesu. Odšel je z drsajočimi koraki. Ob pogledu na pogorišče so se mu pričeli oživljati nekdanji spomini. Vse je minilo – od življenja mu je ostal le še kup pepela. Spomnil se je Sevčeve Julke, zvezde njegove mladosti. Ko mu je zatonila, sta mu ugasnila upanje in ljubezen. Vse ga je zapustilo. Kam naj se obrne, da bi našel prostorček, kjer bi se razjokal?

Neka tajna sila ga je vedla na Vrtičje med nizko obzidje – tja, kjer je pokopanih toliko nad in bridkosti. Na očetov grob ga je silila potrta duša. Ali naj očita očetu, da mu je uničil življenje? Ne! Samo svojo nesrečo mu bo potožil.

»Oče!« Koliko bi mu bil rad povedal, pa ni mogel začeti. Nobene prave besede ni našel, da bi mu pokazal svoje nadloge.

Tedaj so železna vrata pokopališča rezko zaškripala. Vstopila je neznana gospa v črni obleki. Pazno se je ozirala krog sebe, kakor bi iskala nekaj med grobovi.

Brezar si je obrisal solzo, katero mu je privabil spomin na očeta. Za hip sta mu ponehala bolest in žalost. Kdo je imenitna neznanka? Odkod je prišla in kaj išče tukaj na pokopališču? Gledal jo je kakor zamaknjen ter jo spremljal z radovednim pogledom, kamor se je premaknila.

Naposled je prišla mimo njega. Sočutno ga je pogledala in mu stisnila nekaj drobiža. Smatrala ga je za siromaka. Brezar je prejel prvo miloščino, odkar je obubožal. Ginjen se ji je zahvalil.

»Pa molite za mojega očeta, ki počiva na tem pokopališču«, mu je rekla, čim ga je obdarila.

»Kdo pa?« jo je vprašujoče pogledal.

»Ali niste poznali hromega Sevca z Razorja? Jaz sem njegova hči – Julka ...«

»Julka!« Brezar se je oprl na palico, a se ponovno sesedel. »Julka!« je vzdihnil bolestno. Debela solza mu je kanila na očetovo gomilo.

»Ali me poznate?« se je sočutno sklonila. »Dolgo me že ni bilo v tem kraju ...«

Hotel je poklekniti, a noge se mu niso več upognile. Opreti se je moral na palico, ko je sedel na očetovo gomilo. Na pokopališču ni bilo žive duše, krog in krog je vladala smrtna tišina.

»Dolgo – Julka – dolgo ... Oh, koliko se je medtem izpremenilo ...«

»Kdo ste pa vi?« je začela poizvedovati. »Pa res se vas ne spominjam ...«

»Julka ...« se mu je tresla beseda. »Nekdaj sva se poznala ... Brezarjev Ivan te je ljubil ... Zdaj pa nima nikogar več na svetu ...«

»Ivan!« ga je spoznala in mu stisnila desnico. »Ivan, ali je mogoče?«

»Julka – bridka resnica.« – S trudom ji je začel pripovedovati vse, kar je doživel potem, ko sta se ločila. Odkrita izpovedba mu je čudežno olajšala bedo in ohladila bolečino. Povedel jo je od dogodka do dogodka – do zadnje postaje svojega trpljenja. Tukaj se je šele oddahnil in vzdihnil: »Julka, s teboj sem izgubil vse na svetu!«

O svoji sreči mu Julka ni ničesar omenila. S tem bi mu bila morda zadala novo rano, zato je previdno molčala. Tolažila ga je, naj voljno prenaša udarce bridke usode. Tako si bo nabral zasluženja in spletel mučeniški venec.

»Pojdiva!« mu je rekla, ko je pomolila na očetovem grobu.

»Kam?« se je ponovno zasolzil. »Odkar nimam doma, sem občinska sirota ... Hodil bom od hiše do hiše ...«

»Ivan«, ga je prijela sočutno za roko, »pojdiva na Razorje ...«

Ko je zagledala Julka Brezarjevo pogorišče, so se ji vzbudili mladostni spomini. Natanko so se izpolnile besede pokojnega Brezarja, ki je rekel: »Do tal naj pogorim, pogrezne naj se vsa kmetija.« Vso nezasluženo krivico bo danes povrnila – z dobroto. Ta zavest ji je bila slajša kot upravičeno maščevanje.

Stopila je k Šepaku po ključ in odprla rodno kočo. Med preprostimi stenami so objeli mehki občutki njeno nežno dušo. Spomnila se je bolnega očeta in svoje prve mladosti. Tukaj ji je vzcvetela cvetlica – prava, iskrena ljubezen. Zamorila pa jo je slana strupene nevoščljivosti in zavisti. Takrat je bila sirota, prezirana in zaničevana – danes pa je ugledna meščanka. Izgubljena sreča se ji je vrnila, toda mrtve ljubezni ni mogla nikdar več obuditi.

Ob spominih na preteklost jo je posilil jok; naglo, kot je prišla, se je zopet poslovila. Ključ pa je pustila Brezarju – dala mu je pravico do brezplačnega stanovanja.

»Tolike dobrote pač nisem zaslužil«, se ji ni mogel dovolj zahvaliti. »Julka, v nebesa bo zapisano, kar si mi storila ... Odpusti, ker sem te nekdaj tako lahkomiselno pozabil ...«

Julka ni mogla poslušati opravičevanja. Pekla jo je zavest, da je uničila siromaku srečo takrat, ko je pobegnila od doma. Glasno jo je opominjala dolžnost, naj mu povrne storjeno krivico. Preden je odšla, ga je bogato obdarila.

V Sevčevi koči je preživel Brezar zadnja leta svojega življenja. Preživljal se je s skromno občinsko podporo in z miloščino dobrih sosedov. Tudi Julka mu je večkrat olajšala bedno starost.