Izgubljena vera
← Sila spomina. | Izgubljena vera. Prešérnove poezije (1902), uredil A. Aškerc. Dr. Prešérin. |
Mornar. → |
|
Nebeško sijejo oči,
ko si sijale prejšnje dni.
Rudeča lica zorno še
cvetejo, ko so pred cvetlé.
Se usta smejejo ko préd,
sladkost ni manjša z njih besed.
Otèmnil ni ga časa beg,
nič manj ni bel prs tvojih sneg.
Život je tak, roké, nogé
so, kakoršne so préd bilé.
Lepota, ljubeznivost vsa
je, kakoršna je pred bilà.
Al ver’vat’ v tebe moč mi ni,
kakor sem ver’val prejšnje dni.
Le sveta, čista glorija,
ki vera dá jo, je prešlà.
En sam pogled je vzel jo preč,
nazaj ne bo je nikdar več.
Ak bi živela vekomej,
kar si mi b’la, ne boš naprej.
Srce moje je biló oltar,
pred božtvo ti, zdaj — lepa stvar.