Izgubljeni goldinar
| Izgubljeni goldinar Oskar Kamenšek |
| |||||||||||||
Hanzi je stala na trotoarju in žalostno gledala na omrežje, ki je pokrivalo obcestni kanal. Pod omrežjem, v kanalu pa se je svetil goldinar, svetel, čisto nov.
Malo poprej je šla mimo, poslovila se je od moškega, in v tistem trenotku ji je bil pal denar iz rok, se zakotalil po trotoarju in zdrčal po nesreči v kanal. Zavrisnila je natiho Hanzi, moški pa je odšel in se ni brigal za Hanzino nesrečo. Odšel je in morda je ne vidi več nikdar, ali če jo vidi, je ne spozna — zakaj pač? Ljubil jo je in plačal je, in kaj ga briga drugo!
A Hanzi je izgubila plačo in žalostno je stala na trotoarju, prav pri omrežju.
Zbrale so se polagoma druge; prišla je Grete, prišla je Tončka in Ilonka — in povedala jim je Hanzi o svojem goldinarju. Pa so stale okrog nje, se pripogibale in gledale skoz omrežje, v kanal, kjer se je svetil na vrhu umazani goldinar, okrogel, lep. Pomilovale so jo in vsem je bilo hudo za denar.
„Kaj si delala, tepica!" je dejala napol jezno, napol sočutno Grete. „Pa bi bila pazila!"
Prišla je celo Mici, največja Hanzina sovražnica, zvedela je o nesreči, in celo ona jo je pomilovala. V polukrogu so stale okoli kanala, zrle na denar in mislile, kako bi ga rešile.
„Da bi vsaj dobila može, ki čistijo kanale, morda imajo ključ od omrežja", je rekla Hanzi in vzdihnila.
„Saj res — ali kje so? Čaki, potečem in pogledam po bližnjih ulicah — morda vendar kje snažijo" ...
Potekla je Grete, in čakale so jo. Ni se kmalu vrnila, ali ko se je vrnila, je dejala, da ni nikjer nikogar.
„Kako torej, kako torej?" je vpraševala žalostno Ilonka in zmajevala z glavo.
Prišel je mimo policaj, in skoro bi bile vse zbežale. A Hanzi je ostala pri omrežju in niso je hotele zapustiti.
„Narazen prosim, moje lepe dame!" je dejal stražnik in pristopil veselo blizu. „Narazen prosim, saj veste, da ne smete obstajati." —
Bil je to dober in usmiljen policaj, in ko so mu povedale, kaj se je dogodilo Hanzi, se je nasmejal, odšel in jih pustil ob kanalu.
„Istenem," se je razjezila Hanzi, „da bi vsaj imele kako palico!"
V tem pa je prišel po cesti gospod Anton. Mlad, eleganten mož je bil, z malimi brčicami in velikimi lasmi, in hodil je sključeno. Ženske niso vedele, kaj bi bil; za študenta je bil malo prestar, uradnik pa tudi ni bil, zakaj pravil jim je vsak večer, da spi zjutraj do desetih. Prišel je namreč redno vsako noč ob 12. uri po cesti, ustavil to ali ono, odšel z njo, črez pol ure se je poslovil, in nji sta se lesketala v roki dva goldinarja. Protežiral pa je Hanzi, zakaj zdela se mu je najlepša.
Zato so mu rekale doktor in imele so veliko spoštovanje pred njim in njegovim denarjem. Govoril ni dosti, tupatam je vzdihnil in dejal:
„Tako se moramo mučiti na sveta," nato pa je povedal, da bo spal jutri do desetih in da je soliden človek.
Prišel je tedaj gospod Anton po cesti in v rokah je imel palico s srebrnim ročajem. Ko je zapazil gručo, je krenil na trotoar, in se ji pridružil.
„Servus, doktor," ga je pozdravila Hanzi. „Tako se mi je zgodilo ..."
Povedala mu je nesrečo, ki jo je doletela.
Vse so se sklonile nad omrežje in zrle pozorno na Antonovo palico.
Nič ni bil odgovoril, samo nagnil se je in vtaknil palico v kanal. Premikal je goldinar, skušal ga vzdigniti, ali ni šlo. Tedaj pa se je spomnil in vprašal Hanzi med delom:
„In kaj mi daš v plačilo, če ti ga dobim?"
Nasmejale so se vse in se dreznile s komolci, Hanzi pa je odgovorila:
„Pojdeš z menoj."
Zmignil je z rameni, niso vedele, ali mu je odgovor ugajal ali ne — dejal pa ni nič.
Nato se je vzravnal, se oddihnil in pogledal po damah.
„Nič ne bo —"
Obenem je pokazal na prižigalca, ki je ugašal obcestne svetilke. Pogasil je drugo za drugo, cesta se je zavila v temo, v kanalu, pod omrežjem pa se je še bolj lesketal Hanzin goldinar, lep okrogel, na vrhu umazan. In vsi so stali tam in vsem je bilo žal goldinarja.
Tedaj se je pridružil gruči še eden. Star voznik se je privozil s svojo kočijo mimo in ker je bil malo vinjen, se je pripeljal tik trotoarja, ustavil in povprašal, kaj da je.
Zlezel je z voza in si ogledal nesrečo.
„Kruha bomo dali na bič, pa bo" — je zagodrnjal.
Vsem so se zjasnila lica in nova nada jih je spreletela.
Tončka je stekla k vogala, kjer je še k sreči stal prodajalec klobasic, in je kupila kos kruha.
— Zopet so se vse sklonile, celo doktorja je zanimalo; postavil se je tik Hanzi in ko se je pripognil, je položil roko okrog njenega pasu, kakor bi se opiral. Hanzi je zrla v kanal in se ni branila doktorja, ta pa jo je zdajpazdaj pritisnil močnejše k sebi.
Voznik je prilepil na konec svojega biča kruha, segel z bičem v kanal in skušal prilepiti na kruh goldinar. Čisto nizko je čepel in marljivo poskušal svoje delo. Tedaj pa se je nasmejal in se prevrnil na cesto.
Smejal se je in vsi so se čudili, zakaj se smeje. On pa je zaklical med smehom:
„No škoda ga je — tisti te je zastonj ljubil."
In tako smešna se mu je zdela ta misel, da se je smejal venomer.
Hanzi pa je postala jezna, hipoma ji je pošla vsa žalost po goldinarju, in vstala ji je misel, da kaznuje predrzneža.
„Kaj bi se kahljal", mu je zaklicala, „reši mi raje goldinar!"
In voznik se je spet spravil na delo in posrečilo se mu je, da je prilepil denar na kruh.
Zavrisnile so vse veselja, še bolj so se sklonile nad omrežje in voznikovo glavo. V tem pa je bila prešla Hanzi vsa žalost in želja po izgubljenem, in ko je voznik s trudom, pozorno in počasi počasi vzdigal iz kanala bič proti omrežju, je pocuknila skrivoma doktorja in se izločila iz gruče. Stekla je nanaglo na voz in povlekla gospoda Antona s seboj. Vzela je vajeti v roko in pognala konje.
V tem je oni privlekel goldinar do omrežja in tedaj je zdrdral voz. Začul je Hanzin smeh, vzdignil se je naglo — bič se je zadel ob mrežo, goldinar je padel z biča nazaj v kanal ...
In čeprav so se vse naokrog razžalostile vsled tega, so se vendarle smejale Hanzini prevari in vozniku.
Voznik pa je cepetal z nogami in kričal:
„Počakajte, počakajte!"
Žene so se zbale kriča in škandala, razpršile so se po ulici, kočija s Hanzi in doktorjem je izginila v temi, voznik pa je držal bič v rokah in tekal vinjen po trotoarju semtertja.
„Prokleta baba, prokleta baba! ... Uniči mi konja in vse!"
V tistem času pa se je bil gospod Anton že popolnoma razvnel. Jako mu je ugajala Hanzi, ko je tako spretno in izurjeno, v najhitrejšem trabu vodila konje po ulicah. Vzela mu je palico, včasih se je vzdignila s sedeža, se sklonila naprej in se dotaknila konj. In dirjali so po temi tja do mestnega pasu, in gospod Anton je ves razvnet občudoval in objemal Hanzi, jo poljubljal, ona pa ga je rinila vstran in ponavljala:
„Doktor, pusti me, zdaj kučiram!"
Anton pa jo je vseeno poljuboval, veselo mu je postajalo pri srcu, in ko jo je tako gledal in objemal, si je je zaželel.
Potem je obrnila konje in pri vozila do voznika. Ta je začel vpiti, zakaj žalost nad Hanzino nehvaležnostjo in jeza, da mu je odpeljala voz, ga je čisto upijanila. Tedaj pa mu je stisnil gospod Anton denar v roko in velel, da naj ju popelje do nočne kavarne.
Voznik je mahoma utihnil, zagodrnjal ter splezal na svoj sedež. —
V kočiji pa je poljubljal gospod Anton Hanzi in ji ponavljal:
„Da, da, šampanjca ... danes vse, kar hočeš, dete" …
Bil je že skoro pijan same ljubezni.
— Zjutraj ob desetih pa se je sicer tako solidni gospod Anton prebudil v zadnji sobi kavarne in nič več ni imel želje po Hanzi.