Izgubljeni sin (Primorski list)
| Izgubljeni sin |
| |||||||||||||
Bilo je koncem meseca januvarja. Burja in sneg ovirala sta vsako prijetno občevanje ljudi. Po samotni cesti počasi koraka mladenič. Sneg zaletava se v njegovo vže tako bledo lice, iz oči pa sije mu, ne morda žalost, ampak nekak obup. Tu pa tam se vstavi in počiva, da zbere zopet svoje moči v nadalnje potovanje.
V ravno istem času sedi v prvi hiši bližnje vasi postarna ženica. V rokah drži sv. rožni venec. Počasi premikajo se molekove jagode. Za koga pač žena moli tako iskreno? Oh, sina vzel ji je pred desetimi leti zapeljivi svet! Mislila je, da je gotovo vže umrl, ker v celem času po ločitvi se ni zglasil z nobenim sporočilom. Včeraj pa je dobila pismo, da se sin, njen ljubljenec, povračuje, da ga v malih dneh dobi v svoje naročje. Bog mu daj srečno pot do maternega srca! To je sedaj molila, za to je Boga prosila ljubeča mati.
Zmračilo se je. Farni zvon je donel čez vas in ravan, ter vabil pobožne vernike k molitvi. Naša znanka poklekne in vsa v molitev vtopljena izgovarja »Angeljsko češčenje«.
Ko je z molitvijo prenehala, zdelo se ji je, da so se sobina vrata tihoma odprla. Pred seboj zagleda mladeniča, katerega smo prej opazovali na cesti. Ni ga poznala po zunajnem, kdo je, a, ko je izgovoril besedo »mati«, spoznala ga je po svoji ljubezni. Malo sta govorila, a v gorkem objemu odkrila sta drug drugemu sladko veselje zopetnega snidenja po dolgi ločitvi.
»Anton,« reče mati čez nekoliko časa, »tebi se ni dobro godilo! Tvoje oči in tvoj obraz mi vzbujata žalostno slutnjo«.
»Ne, mati, ni se mi dobro godilo. Dolgo časa sem se sam seboj bojeval, ker sem se sramoval tak k vam se povrniti. A misel na vas mi ni dala miru. Zdelo se mi je, da moram k vam.«
»Anton, glej, to je vspeli moje molitve, ker sem neprenehoma molila, da bi zopet se povrnil. Pa, o tem kasneje. Ti si lačen in truden. Sedaj se boš nekoliko pokrepčal.«
Po večerji je hotela ž njim moliti. »Mati, ne govorite mi o molitvi, jaz več moliti ne znam,« odvrne sin naglo. Prestrašena pogleda ga mati. Njegove besede so bile meč njenemu srcu. »Anton, kaj govoriš,« zakliče vsa žalostna, »ali ne veš, da človek, ki ne zna moliti, je podoben ptiču, ki ne zna peti. Če si pozabil moliti, nauči se zopet!« Za tem peljala ga je v njegovo sobo. Sama pa se je zaprla v svojo spalnico. Nad omaro visela je podoba žalostne Matere božje. Pred to podobo je pokleknila in gorko molila.
Prosila je za sina, ki je vero izgubil, da bi se zopet povrnil k svojemu Bogu. V molitvi dobila je sladko tolažbo. Saj ima sina zopet pri sebi in morda ga bode spreobrnila.
Anton ni mogel spati. Bil je sicer ves utrujen in tudi bolan, a spanje ni hotelo priti. Kako vse drugače je sanjal o bodoči vrnitvi, ko se je pred tolikimi leti poslavljal od matere in šel iskat sreče in bogastva v dalnji svet. Kako ga je mati prosila, da bi doma ostal, kako se je jokala, a nič ni pomagalo. Bil je prelehkomišljen, da bi bil mater poslušal. Šel je, videl je svet, iskal bogastva, sreče in kaj je dobil? Nič! In kaj je izgubil? Mnogo, mnogo – svojo vero.
Na ladji se je prepeljal v delnjo Ameriko. Delal je pri kmetih, gospodih, na polju, po gozdih, a bogastva ni bilo. Šel je v kraje, kjer zlato kopljejo, med ljudi, katerim nič več ni sveto, ne premoženje, ne življenje, živel je med sleparji in morilci in tako popolnoma zdivjal tudi sam. Tu mislil je srečo dobiti. Zasledil je samoten kraj, ki je bil poln zlate rude. Delal je dan za dnevom, njegovo imetje se je množilo. Tu ga tatovi zasledijo. Z gorjačo so ga omamili in pobrali mu sad njegovega truda. Zadovoljen je moral biti, da so mu življenje pustili. Kako je preklinjal ljudi in Boga! A vse ni nič pomagalo.
S težavo si je še toliko pridobil, da se je prepeljal v Evropo. Nekoliko let delal je po večjih mestih in raznih službah, dokler ni zapazil, da je začel bolehati. Začutil je hrepenenje po domu in materi, seveda ji ni mogel ničesar nesti, kot samega sebe. In še on kakšen je!
Šele proti jutru je zaspal. Spal je še, ko je mati že prišla od svete maše, pri kateri je tako goreče molila za sina.
Mati stopila je k sinovi postelji in prestrašena zapazila na Antonu hudo bolezen. Spoznala je, da ji je Bog poslal sina le za to, da bi umrl v njenem naročju in morda kmalu.
»Gospod,« vzdihne, »zgodi se tvoja sveta volja! Samo to prosim, o Bog, spreobrni ga, da ne bo vekoma zavržen.«
Anton se vzbudi. Ko zapazi mater, zakliče: »Dobro jutro, mati.«
»Bog je daj, kako je s teboj, moj sin? Zdiš se mi zelo bled!«
»Zelo sem utrujen od dolge hoje. Ne morem vstati. Potovanje in zimsko vreme me je zelo ošibilo in utrudilo.«
Prešli so tedni. Anton se ni okrepil. Večinoma je moral biti v postelji, ker lotila se ga je huda mrzlica. Potrpežljiv ni bil in tudi molil je le tedaj, če ga je silila mati. Rad pa je bral iz lepih bukev, ki mu jih je po materi poslal njegov nekdanji učitelj, stari gospod župnik.
Ko se je Anton nekega dne zelo slabega čutil, odpro se vrata in v sobo stopi njegov nekdaj tako ljubljeni dušni pastir.
»Hvaljen budi Jezus Kristus in pozdravljen moj dragi Anton! Povej mi, kako je s teboj,« tako pozdravi duhovnik bolnika.
»Hvala za Vaš trud, častiti gospod! Slabo, mi je in komej čakam, da končam svoje sitno življenje.«
»Anton, trpi potrpežljivo, kar ti pošilja Bog! Križi in težave vodijo v nebesa!«
»Nebesa! Saj ni nebes, ne pekla!«
»Auton, ti sam ne verjameš, kar govoriš. Glej, ko si bil še otrok in moj učenec, si drugače mislil. Veselil si se nebes in bal si se pekla, pa bal si se tudi greha, ki vodi v pogubljenje. Ko pa si šel po svetu, si tako živel, da se treseš pred večnostjo, zato želiš enako mnogim malopridnežem, da bi večnosti ne bilo. Skrbi, da se z Bogom spraviš in spoznal bodeš, da nebesa morajo biti. Le nebesa ti morejo dati sladki mir, ki ga boš občutil po vrednem prejetju svetih zakramentov«
»Gospod župnik, o da bi bilo res, kar govorite! Pustite me samega, da bom o tem premišljeval.«
Duhovnik se poslovi od bolnika in odide, ko ga še opomni, da naj prosi Boga za razsvetljenje. – Gospod župnik ga pogostoma za tem obiskujejo. Težko je šlo. Nevera je pognala vže globoke korenine. A molilo je za bolnika mnogo pobožnih duš. Bližal se je vže veliki teden. Nekega dne pravi Anton gorečemu dušnemu pastirju:
»Gospod župnik, jutri bi se rad spravil z Bogom, morda dobim zaželjeni mir.«
O kako je bil vesel sivolasi mašnik, kako se je veselja jokala uboga mati po teh besedah.
Res, veliko večji veselje je nad enim spokornikom, kot nad mnogimi, ki pokore ne potrebujejo.
Drugi dan je res bolnika obiskal kralj nebes in zemlje. Anton čutil seje vsega oživljenega, nek nebeški mir prebival je v njegovem srcu. Ves vesel rekel je materi: »Tako vesel še nikdar nisem bil v življenju. Pač čutim, da so sešteti dnevi mojega življenja, a ne bojim se smrti, ker vem, da pojdem v sveta nebesa. Upam, da bom praznoval veliko noč vže v nebesih! O, da bi mogel zaklicati vsem, ki grešno žive: Spravite se s svojim Bogom, če hočete srečno praznovati veliko noč!«
Nekoliko dni je bolezen popustila, a potem se tem hujša povrnila. Hiral je vidno od dneva do dneva. Na veliki četrtek so ga gospod župnik zopet prevideli, na veliki petek pa je mirno zaspal v Gospodu.
Bilo je vstajenje in slovesna sveta maša pri farni cerkvi. O koliko veselja!
Ko pa je solnce obžarilo pomladanske gore, zapeli so zopet cerkveni zvonovi, zvonili so mrliču Antonu, ki so ga pogrebci nesli k zadnjemu počitku. Njegovo telo se je pač vleglo v temno zemljo, a duša šla je praznovat veliko noč k živemu nebeškemu jagnjetu, ki bode tudi njega zopet obudilo k življenju na zadnjo veliko noč – poslednji dan.