Wikivir

Izkušnje z daljavo

Izkušnje z daljavo
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Izkušnje z daljavo 2006, Jožica Žitnik.
Izdano: Ljubljana: Mladinska knjiga
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Sedel je s praznimi očmi in se slinil. Nebogljen kot otrok. Brbljal v nekakšni latovščini. Na temni strani lune je doma, revež. Še dobro, da se ne zaveda, kaj je resnica življenja. Fantast, celo življenje je zagovarjal idejo nadčloveka.« Mama je govorila o svaku Erminiu. Čeprav je stanoval dve nadstropji nad nami, sem ga slabo poznal: ni bil samo visok, ampak tudi vzvišen, nikoli se ni igral z otroki, zanj smo bili napol opice, nerazviti ljudje. Iz vrtoglave višine svoje zamisli nas je opazoval prizanesljivo, bili smo naravna nesreča, sosedje črvov, blatni potomci plazilcev. Mamine besede so me pretresle, ker jih je izrekla prizadeto (v temnih očeh so se nabirale solze) in hkrati s prizvokom zaničevanja, češ: Poglej, kaj se zgodi, če človek ne pozna meje in mere, se slepi z nečim, kar je prazna izmišljija in lebdi v oblakih utvare! Je kaj drugačen od zasvojenca v kadilnici opija? Nisem razumel. Mama, ki je sanjarila ob glasbi, se vživljala v junake romantičnih filmskih zgodb, ki so se odigravale na platnu bližnjega kina Vič, mama, kije z zanosom govorila o Petrarci, Montaleju, Gradniku in Grudnu, ni marala utvar: Erminiu je očitala da se z nogami ne dotika tal. Meni se ni zdel, dokler je še bil doma, nikakršen nadčlovek. Bilje običajen starejši gospod, ki se s trdimi koleni vzpenja po stopnicah, se zadihan oprijema lesenega držala in si s tečnim glasom nekaj mrmra v brado. Napravljen je bil starinsko, tako kot so se meščani napravljali pred vojno. »Zanj seje čas že zdavnaj ustavil,« je rekla mama, »še zmeraj se mu motajo po glavi spiritizem, mediji in duhovi umrlih.« »Kakšno zvezo imata klicanje duhov in nadčlovek?« sem vprašal. Z nasmeškom na ustih je zamahnila z roko. »Pobožne želje. Erminio sije hotel podrediti voljo drugih, zato je vadil hipnozo. V resnici pa je imel zlomljeno dušo. Doma je bil brez besede, na silo so ga upokojili. Nič ne prizadene bolj kot ponižanje.« »Zakaj so ga ponižali?« Mama seje, sedeč na klopi v kuhinji, ozrla skozi okno v zelenilo japonske kutine in si prižgala cigareto. »Govoril je, kako mu je figo mar za bolečino, ker je bolečina lastnost šibkih. Če podcenjuješ ljudi okrog sebe, se ti to slej ko prej maščuje.« Gledal sem v njen obraz, prepreden z gubami: bila so znamenja prizadetosti. Ne, mama se ni znala požvižgati na nobeno stvar, odzivala seje ognjevito, z vsem srcem. Upal sem, daje ne bo nihče ponižal. Čez leta, ko je postala drobna kot ptica in jo je bolezen umirila, so iz kuhinjskega kota še vedno sijale njene oči. Ko sem prišel s predavanj, opit z mislimi o eksistenci in niču, se mi je zdelo, da razumem idejo o nadčloveku, a sem se motil. Začel sem razpravljati in se zapletel v pajčevino protislovij, reševal stavek za stavkom, se potapljal v blato prazne sofistike. Poslušala me je strpno, zaradi zagnanosti, s katero sem pametnjačil, a njena duša je bila drugje. »Se spomniš Erminia?« Pokimal sem. »Kar naprej je imel na ustih velike besede: volja, moč, svoboda, jaz pa še vedno vidim njegov prazni pogled za rešetkami celice na Studencu.« Bil sem potrt, zdelo se mi je, da kritizira moj zanos, s katerim sem se lotil velikih življenjskih tem. »Nadčlovek je zamisel, ki združuje ljudi v praznem upanju, da so lahko dobri kot bog. Nekakšna tolažba v krutem svetu, razumeš? Če jo posvojiš kot osebni projekt, se sprevrže v nemoč in norost. Verjemi mi. Erminio je pred smrtjo poznal samo mene, mogoče zato, ker sem mu pomagala, čeprav mu je marsikaj ležalo na duši.« »Zaradi vojne?« »Ja,« je rekla z nejevoljnim glasom, »pa tudi prej, ko je bil visok državni uradnik, bi se lahko vedel drugače. Bilje zaslepljen, ni znal realno oceniti sveta. Ko so karabinjerji odpeljali očka, je rekel, da si je sam kriv. Da se je pridružil ciganom, ki hočejo z revolucijo razdreti novi red sveta. Novi red sveta naj bi nam prinesel duče s svojimi fašisti! Potem pa... sem mu morala olupiti pomarančo, ker je sam ni mogel, nadčlovek.« Poslušal sem spomine na Erminia, dokler si nisem na predavanjih, v pogovorih s prijatelji na študentskem časopisu ali ob gostilniškem omizju začel izmišljati svoje zgodbe. Mogoče je bilo takole: Na trgu, ki mu daje pečat veličastna lipa pred gostilno, so postavljeni španski jezdeci, promet nadzorujejo italijanski vojaki. Tramvaj, ki prihaja z Viča in med trinadstropnimi meščanskimi hišami iz devetnajstega stoletja zavije proti Gradišču in naprej v središče mesta, se mora pred zaporo ustaviti. Patrulja pregleduje potnike, lista po njihovih osebnih izkaznicah. Oče, ki ima delavnico na dvorišču stare velbane hiše (kjer zdaj stoji nova fakulteta za strojništvo), pride do zapornice peš. Ni mu treba pokazati dokumentov, ker ga stražarji že poznajo, mu pokimajo in ga spustijo mimo. Zavije pod kamniti obok, prečka dvorišče in odpre široka vrata v delavnico. Zadiši po lesu, sredi delavnice stojita stružnica in rezkalni stroj, ob stenah lepo zložene deske, letvice, na obdelovalni mizi nedokončana miza, lonci z lepilom, steklenice firneža in lužila. Oče ima rad svoje delo, veselje, da ima dovolj naročil in se je s svojim znanjem in spretnostjo uveljavil. Glasno prepeva, kot po navadi, najlepše tenorske arije Verdijevih in Puccinijevih oper. Ko hoče prižgati luči v delavnici, zagleda na vratih Erminijev obris. Začudi se, ker Erminio tako zgodaj ne hodi iz hiše. »Je kaj narobe?« Erminio ne reče nič, z oholo vzravnanostjo stopi v poltemo delavnice. »Slišal sem, da sodeluješ z Osvobodilno fronto,« reče, sname z rok usnjene rokavice in si jih, lepo zložene, potisne v žep dolge črne suknje. Oče stopi k delovnemu pultu in si ogleda mizo. Lepilo je suho, zagozde ob stikih ploskev so trdne kot granit. »Od koga?« »Ni važno. Z ognjem se igraš.« »Pozabi na govorice. Z nikomer ne sodelujem,« tiho reče oče. »Me lahko pustiš na miru, na davkariji te bodo pogrešali.« »Mi ne zaupaš?« »Ne,« reče oče. »Kako naj zaupam človeku, ki bi prodal svoj narod za dobro rento in pokojnino?« »Aja?« zategne Erminio. »Ja. Ti pa tvoje blodnje o plemenitih prednikih.« »Vem, da ti ne gre v račun. A listine ne lažejo.« »Fantaziraš. Nočeš videti resnice.« »Kakšne resnice?« »Da si se posral pred Italijani.« »Jaz se nisem nič ...« vzroji Erminio. »Pravilno ocenjujem logiko zgodovine, človek! Moč je na strani Italijanov, to so z velikim imperijem že dokazali. Kaj pa smo mi? Sluge, hlevarji, medičarji, perice. Schiavi, nič drugega!« »Ni hujše stvari od odpadništva. Pojdi med svoje koleke in izvršbe in se igraj ničejanca,« besno reče oče in vklopi električni tok, zato stružnica zahrumi in po zraku zaplešeta žaganje in lesni prah. Vdelavniškem trušču se ne da več pogovarjati, Erminio stopi k vratom in med natikanjem rokavic zmajuje z glavo. »Bil je čudak,« se je nasmehnila mama. »Ze pred vojno so vsi ki jih je zaslepil fašizem s poveličevanjem slavne preteklosti, odkrivali v družinskih deblih sledi modre krvi. To je bilo prav smešno. Poznala sem učitelje in umetnike, ki so pozabili, da so bili njihovi nonoti furmani, none pa jajčarice. Erminio je vedno veliko dal na družbeno etiketiranje, ni bil dovolj samozavesten, da bi se sprijaznil s svojim položajem. Če kar naprej hočeš nekaj več, začneš trpeti kot pes. Kompleks manjvrednosti je hudičeva stvar.« »A ti nisi hotela več?« sem jo vprašal. »VTrstu si končala konservatorij, si hotela postati koncertna pianistka?« »Najbrž. Ko sem bila mlada. Potem smo morali oditi iz Trsta, skrbela sem za bolno mamo, naenkrat je bilo konec sanjarij. Prišla je vojna, nisem imela časa risati izmišljenih vej na družinskem drevesu.« »Kot Erminio?« Tiho je gledala v oddaljeni čas. »Do bolečine in smrti ne moreš biti vzvišen.« Pred velikim poslopjem stoji vratar v sivo-zeleni uniformi, na kapi se mu sveti državni grb stare Jugoslavije. Erminio si na stopnišču sname klobuk in pozdravi, vratar mu z rahlim priklonom odpre težka vrata. V prostornem preddverju vlada vzdušje strogosti, reda in spoštljivosti. Erminijevi koraki odmevajo od visokih sivih sten, se križajo z odmevi kolegov, ki s svežnji spisov pod pazduho odhajajo proti svojim pisarnam. Visoki državni uradnik gre po stopnicah in dolgem hodniku, pred vrati z medeninasto tablico, na kateri je vgravirano njegovo ime in naziv, si skrbno obriše noge v predpražnik in vstopi. Velika črna delovna miza zaseda večji del pisarne, pred njo stojita stola za stranke. Stene zakriva vrsta težkih, deloma zastekljenih omar, v katerih so, po barvah in letnicah, zloženi spisi sodnih izvršb, zakonikov, fasciklov. Svetloba je slaba in pada poševno na mizo. Ko Erminio sedi in v pritožbe, kijih proučuje, piše zaznamke, kljub ličnim očalom z roževinastimi okvirji ne vidi dobro. Večkrat mora spise dvigniti z mize, skoraj do obraza, kot bi hotel ugrizniti vanje. Kadar to stori, je v resnici podoben uradniškemu molju. Tišino pisarne in uradnikovo zbranost nenadoma zmoti škripanje parketa in trkanje na vrata. Cez hip vstopi starejši gospod z napihnjenimi lici, sršečimi kratkimi brki in dolgimi, sivimi zalizci. Erminio zagleda predstojnika, spusti iz rok peresnik, da se ta zakotali po mizi in obstane ob črnilniku, potem pretirano hlastno odrine stol in vstane. »Kaj se je zgodilo z vlogo gospoda Urbanca?« že med vrati vpraša šef. »Urbanc, Urbanc ...« tiho reče Erminio in guba čelo, kot bi se ne mogel spomniti. »Včeraj ste mi obljubili, da bo rešena do devete ure. Dobro veste, da gre za velik vložek v državne sklade, in s tem se ne bi smeli šaliti.« »Prosim,« uslužno reče Erminio in svoje besede pospremi s široko gesto, »sedite, gospod doktor. Samo hip, bom takoj-« Sivi debeluhasti predstojnik se ne meni za ponižnost podrejenega uslužbenca, ampak prhne skozi usta, dvigne kazalec in požuga. »Takoj je že prepozno, gospod Erminio. Preden se boste odločili, bo ministrstvo pogorelo.« »Na pogodbo imam nekaj pripomb,« se tiho upre Erminio in si popravi očala, ki so mu zdrsnila s korena nosu. »Jih boste pač pozabili,« cepetne predstojnik in se obrne. »Očitno ne zmorete realno oceniti stanja, v katerem se nahajamo. Kako dolgo ste na tem mestu, gospod?« »Šele dve leti.« »Predolgo,« zamomlja šef, ne da bi ga pogledal, in za sabo glasno zapre vrata. Erminio vzdihne, seže v žep suknjiča, izvleče lepo zlikan robec, si otre potno čelo in z vzdihom sede. Z rokami v naročju dolgo strmi v steno, na kateri ob kraljevem portretu belokranjske žanjice plešejo kolo. Tudi ko zasliši trkanje in v pisarno vstopi zgrbljen možiček, se ne zgane. Obiskovalec v zadregi, stoječ ob vratih, hrkne. Erminio dvigne pogled, izvleče žepno uro, pokima, počasi vstane, se zastrmi skozi okno. Za prišleka se ne zmeni. »Dovolite, moje ime je Žnidaršič. Jernej Žnidaršič. Prišel sem iz Svetega Jurija. Se morda spomnite - špecerija, žaga in vinska klet?« »Še ni rešeno,« reče Erminio in se obrne. »Potoval sem cel dan, gospod,« reče obiskovalec, »naročili ste me za danes.« »Sem vam že povedal,« mrzlo odvrne Erminio, »še ni rešeno. Saj niste mlinar. Ali pa se tudi na žagi vse govori po dvakrat?« »Oprostite, gospod, a zame je pomemben vsak dan. Sicer se bodo kooperanti premislili in bom bankrotiral.« »Pišete se Žnidaršič,« se nasmehne Erminio. Morda Erminio iz službe odide po Aleksandrovi in ob križišču s Šelenburgovo stopi v kavarno Emona. Verjetneje pot nadaljuje do Kazine; tam se zbirajo gospodje, ki še vedno žalujejo za monarhijo in med slovenske besede mešajo nemške popačenke. Na vrtu pred kavarno zagleda Vinka Spasiča, ki se hvali, daje izumitelj in farmacevt, v resnici pa živi od uslug, kijih ponuja tajni policiji. Erminia pozna iz šole, skupaj sta prisluhnila idejam, daje treba »svet, ki seje spremenil v pravljico,« prekucniti na glavo. Skupaj sta obiskovala nastope »tankistov«, ploskala mnenju, da morajo »naši možgani, kijih žene dinamo časa, ustvarjati z eroplansko brzino nebotičnike sodobnih idej«. Skupaj s Kosovelom sta »odpirala okna novemu človeku« in si zatiskala oči pred pesnikovo družbeno zavzetostjo. Se opazila nista, kako je »prevrednotenje vseh vrednost« ušlo človeškemu nadzoru in postalo samohodni stroj za uničevanje vseh vrednot. Prezrla sta, da ju je hitrost utvare pustila za sabo in ju spremenila v prikazni preteklosti. Naenkrat sta, uradnik in ovaduh, postala častilca sveta, ki seje v njunih glavah res spremenil v pravljico. V senci platan na kazinskem vrtu tketa platno iluzij, vanj ovijata napake in ponižanja in se spreminjata v mumiji neuresničenih želja. »Moj dragi kamerad,« vzklikne Erminio, ko se nad Ljubljano gosti koprena večera, »mogoče meje šef danes zatolkel, jutri pa me ne bo več. Z močjo nad moč!« Kolcne in vijolično pogleda Spasiča: preveč je bilo barbere za modernega barbara. »Popolnoma korektno!« vinjeni Vinko s pestjo useka po mizi. »Tvoj predstojnik ima masla na glavi, da mu bo zalilo srce. Če bo treba, te bom zasul s podatki!« Udarita si v dlan, potrdita vinsko pogodbo, se odmajeta mimo baročnih hiš po ozki ulici, kjer je komaj dovolj prostora za tramvaj in morajo redki avtomobili in vprege zapeljati na pločnik, da se mu ognejo, proti pošti in hotelu Elefant. Pred hotelom je veliko ljudi, ki se, kadeč debele smotke, pomenkujejo, med njimi opazita umetnike, ki se pred glavno pošto zbirajo vsak dan in so postali, s svojimi dolgimi bradami in dolgimi bohemskimi suknjami, zaščitni znak mesta. Med njimi skoraj ni žensk, zato takoj opazita kričavo opravljeno damo v družbi z elegantno opravljenimi gospodi. Damo je mogoče opisati le z eno besedo: ekstravaganca. Beseda združuje čudaštvo in posebnost, pretiranost in prismuknjenost, izzivalnost in blodnost, in gospa je utelešenje teh lastnosti. Obleka v žarečih barvah (podobne je mogoče videti le v Ilustriranem Slovencu, ki meščanke seznanja z muhavostmi pariške mode) se razširja v široko, plisirano krilo, zato razkriva velik del nog. Zivotec je elegantno stisnjen in poudarja ženske obline, ovratnik drzno izrezan. Še dobro, da gospa nosi okrog vratu več zlatnine in žlahtnih kamnov, kot jih je moč videti v draguljarski vitrini, sicer bi razgaljeno oprsje vzbujalo silno pohujšanje. Krona vsega pa sedi na damini rami: živa, žolto siva opica, ki iz gospejinih skodranih, vranje črnih las pravkar vleče okrasno vrtnico. Erminio obstane kakor vkopan, se zamaje in oprime prijateljevega ramena. »Vidiš to dekadenco, a jo vidiš?« Vinko pohotni pogled izostri na damin dekolte in pridno maje z glavo. »Svet je treba razrušiti v fundamentu. Naj pade vse do temelja!« »Zakaj?« odsotno vpraša Spasič. »Ni vodje. Ni kažipotov. Ljudje so izgubili razsodnost!« Zgrabi Vinka za ovratnik in ga trese, kot bi bil vsega kriv. Ovaduh zaman ugiba, kakšna je zveza med izzivalno žensko lepoto in razkrojem pameti. »To je ciganka, človek! Čistokrvna ciganka! Od ... od nekje daleč spodaj!« Vinko se kimanju ne more upreti, saj ga Erminio še naprej trese. »Poročena je s stavbenikom Dukičem, a ga vidiš, eden največjih ljubljanskih bogatinov je!« Ovaduh najprej ne more najti zveze med peno na Erminijevih ustnicah in bogastvom, čez čas pa mu postane jasna. Pri spoznanju mu pomaga črv zavisti v srcu, črv ubogih povzpetnikov. »Tudi o Dukiču vem marsikaj,« tiho reče, kot bi se hotel bra¬niti. »Še dobro,« sikne Erminio in s studom na licih strmi v cigan¬ko. »A ti veš, da v njihovi vili živijo Židje?« Spasič ve in išče zvezo med judi in razkošno vilo ob mestnem parku. »Ne morem prenesti misli, da so Židje smetana ljubljanske družbe,« reče Erminio, beločnice ima obrobljene z zlateničnim rumenilom. »Vedno je podcenjeval ženske,« je rekla mama, »ni bil ne vem kako bister.« Zasmejal sem se in izpil požirek kave. »Praviš, da se je zapletel v zgodbo o Dukičevi vili že leta pred vojno?« Mama je prikimala, si prižgala novo cigareto. Kuhinja je bila majhna, zato je stopila k oknu in ga priprla. Zaslišal sem žgolenje kosov, ki so gnezdili v razvejani tisi. »Bil je naiven, tako kot vsi tisti ljudje, ki niso dovolj pogumni, da bi mislili s svojo glavo, in raje prisegajo na puhlice demagogov. Zanašal seje na svoj status in je začel rovariti proti Dukiču.« Zaprla je oči in tiho kadila. »Ko sva v bolnišnici sedela na postelji, sem pod razprto umazano haljo videla modre žile, ki so brazdale usahlo kožo. Spreminjal seje v bršljan, plezal je po drevesu norosti. Modre žile, kakšen posmeh usode! Pred smrtjo je vendarle našel svojo plemenitost.« »Je bil Erminio jezen na očeta?« »Kuhal je zamero od takrat, ko je izvedel, da oče dela intarzije za spalnico Dukičeve ljubice. Saj sem ti pravila o ciganki z opico in papigami?« Prikimal sem. »O njenem pohištvu so po Ljubljani krožile legende. Narejeno naj bi bilo iz redkih vrst eksotičnih dreves, bilo naj bi pregrešno drago. Nekaj posebnega so bile intarzije v odtenkih rožnate barve. Menda so zanje na poseben način gojili vrtnice, tako da se les ni nikoli razdišal.« »A se tudi Dukičeva ljubezen ni nikoli razdišala?« »Kar misli si. Med okupacijo jo je, kot kakšno gos, prodal svojemu delavcu.« »Prodal?« »Morala seje poročiti z zidarjem. Dukič sije omislil primernejšo ljubico, svetlopolto dučejevo občudovalko. Ob kapitulaciji Italije sta pobegnila na Capri. Tam je bilo veliko vrtnic, njihovi lastniki so imeli denar naložen v švicarskih bankah.« Vinko Spasič in Erminio stojita pred kamnito ograjo, ki obkroža razkošno vilo na začetku Rožne doline. Z vrta prihaja grlen smeh, slišita trkanje kozarcev. Zvoku se pridruži tleskanje teniške žogice ob loparje. Erminio ne zdrži več, stopi čez cesto in ob ograji stika za luknjo v zelenilu, ki bi mu odkrila pogled na vrt. Po dolgem naprezanju jo najde. Tisto, kar vidi, ga hudo razkači. Na teniškem igrišču v prijetnem hladu visokih dreves Dukič in njegova temnopolta ljubica igrata proti dolgonogi lepotici in medvedastemu gospodu, v katerem, čeprav ga vidi le v hrbet, Erminio takoj spozna svojega šefa. Prizor je zasičen z obscenostjo in nadrealnostjo: beli damski klobuček, razkrito temno telo, polno mačje erotike, divja iskra v cigankinih očeh so preveč za Erminijevo samoljubje. Ob vsakem stiku žogice z loparjem, ki ga pospremita čutni smeh in poskok polnih, težkih prsi Dukičeve ženske, se mu zamegli pogled, prebode ga krvava bolečina. Nenadoma igralci obstanejo, žogica se kotrlja v mreži, Dukič stopi k ljubici, jo nesramno poljubi na vrat in jo z dlanjo poboža po zadnjici, tako da njuna nasprotnika to dobro vidita. A to še ni vse: para se odpravita nazaj k pogrnjeni mizi, na kateri se v srebrnem vedru hladi šampanjec, gostitelj natoči vino, vsi štirje z užitkom pijejo. Dukič nenadoma stopi k dolgonogi šefovi ženi, jo poljubi na lice, potem pa z roko seže za belo športno bluzico, nategne elastiko in poželjivo gleda skrite dojke. Medvedji moški se za hip vznemiri, a spet hitro umiri: njegova spremljevalka na rahlo krene Dukiča po prstih, ta spusti elastiko in se začne krohotati. Tudi ciganki je gostiteljeva podjetnost všeč, pridruži se smehu in pomežikne Erminijevemu šefu. Erminio odskoči, kot bi ga pičila kača, se obme k Vinku, globoko sope. »Svinjarija. Ciganka, ki se lepi na denar! Vidiš nebotičnike novih idej?« Vinko ga osuplo gleda, prizor, ki ga je opazoval, se mu je zdel prijeten, z lahkoto si predstavlja, kako bi se zabaval s temno lepotico, čeprav ni še nikoli igral tenisa. Pokima le iz prijateljske vdanosti. »Vodja ima prav,« sikne Erminio. »Možnosti sta le dve, novo barbarstvo ali nova rasa. Pomoč ubogim, posluh za revne in pohabljene, vidiš, kam to pripelje! Kdor nima moči za preskok v drugačen svet, kdor nima smisla za red in koračnico množic, mora odpasti. Slepiči zgodovine zavirajo svet. Napredek ali razkroj! Naj grejo cigani lepo v Španijo, general Franco jih željno pričakuje!« Po cesti ob progi se na kolesu pripelje oče. Erminio utihne in osuplo opazuje, kako prisloni kolo ob železna vrata, ki vodijo na vrt, ga zaklene z veliko ijasto žabico. Ko se pripravlja, da bo pozvonil, in si s hlačnic otresa prah, se mu uradnik približa. »Te ni sram?« vpraša Erminio, glas se mu od srda trese in postaja piskav. »Zakaj? Imaš spet nadčloveške popadke?« »A sploh veš, da služiš dekadentom?« se nagne k očetovemu obrazu, dihne vanj postano vinsko sapo. Spasič, kiju od daleč opazuje, se približa. OČe Erminia na lahno, brez jeze odrine. »Piši ti mene nekam, Benito,« reče. »Jaz lahko pokažem, kaj delam. Pa ti?« Služabnik odpre vrata, povabi očeta za sabo. »Kdo je to?« vpraša ovaduh. Erminio strmi v zaprta vrata, na čelu se mu bleščijo kapljice znoja, zamahne z roko. »Ženin sorodnik,« zamrmra. »A tako,« pokima Vinko. »Ni mogoče, da bi ga zato izdal.« Mama je skomignila, stopila k črno-belemu madžarskemu televizorju Orion in ga izključila. Drobni voditelj s štrlečimi ušesi, ki je poročal iz velike skupščinske dvorane, seje zgrbančil in izginil z zaslona. Slišal sem, da v sosednji hiši nekdo vadi violino, večerje bil poln medene poletne melanholije. Pomislil sem, da si mame ne morem predstavljati mlade, da sije ne morem zamisliti na sprehajališču vBarkovljah, obsijanem s soncem, ko se zaljubljeno stiska k fantu in seji slani veter z morja zapleta v dolge, kodraste, vranje lase. Rada seje smejala, to vem, a njenega smeha nisem mogel priklicati, slišal sem samo violino in mijavkanje mačke na vrtu. »Ne vem, če gaje on,« je neprizadeto rekla. Čas, ki jo je zgubal, je odplaknil bolečino izdaje in ljubezni. »Mesto je bilo podobno mišnici. Nisi se imel kam skriti, povsod so oprezale oči, polne strahu in lakote. Lačne in prestrašene oči niso normalne oči.« »Ampak službo je izgubil zato, ker je začel kovati zaroto proti ciganki?« »Kaj vem. Ze pred vojno je zavladal nered. Država je propadla, zakoni so bili razveljavljeni, svet je postal smrdeča greznica. Kdo bi vedel, komu seje zameril Erminio? Dukič je bil lahkoživec, raje se je z avtomobilom vozil v Opatijo, San Remo in Monte Carlo, kot da bi se ukvarjal z zagrenjenim uradnikom, ki blebeta o Zaratustri Njegova ciganka je plavala na oblakih slave in bogastva. Videla sem jo, kako je v kavarni Emona nasproti pošte zapeljevala bankirje in veletrgovce, videla sem jo, kako jo je šofer v belem lincolnu s spuščeno streho vozil po Dunajski. Bilo je kot v ameriških filmih, v limuzini je stala, na rami ji je vreščala velika zelena ara, okrog vratu soji plapolali pisani svileni šali, segala je v torbico, obšito z biseri, in ciganom in beračem metala dinarje in lire.« V mali kazinski dvorani poteka sestanek Narodnega zavezništva, politične združbe, ki simpatizira z razglasi kralja Petra in tiho sledi idealom nemških nacionalnih socialistov. V delovnem predsedstvu sedi Erminio, resen, podžgan z velikimi besedami, ki se odbijajo od štukatur visokih stropov in lestencev. Med občinstvom izstopa nekaj veletrgovcev in tovarnarjev; mnogo več je birokratov, malih obrtnikov, štacunarjev in borznih špekulantov. V zadnjih vrstah sedijo, napol skriti v temi, policisti v civilu, ljudje Spasičevega kova, nekaj orjunašev. »Kaj pa je socializem drugega kot tiranija najneznatnejših in najneumnejših, se pravi površnežev, nevoščljivcev in tričetrtinskih igralcev?« se razvnema govorec. Metuljček mu poskakuje na adamovem jabolku, na vratu in čelu so mu izstopile sinje žile, lica ima rdeča kot puran. »Nietzsche je imel prav, v mlačnem ozračju blaginje opeša zmožnost, kako priti do pametnega sklepanja.« »Ti še neumno ne znaš sklepati!« mu zabrusi nekdo iz občinstva, tako da govorec presenečen obnemi. Nekaj glav se obrne v smer glasu, a med ravnodušnimi obrazi ne more izbrati tistega, ki izziva. »Vidite?« se zadere govorec in s pestjo useka po mizi. »Rdeča drhal je povsod, kot kuga najde pot skozi zaprta vrata.« V dvorani vlada tišina, opogumljeni govorec si razrahlja po- škrobljeni ovratnik in izpije požirek vode. »Pomehkuženi smo, gospodje, šibke volje. Namesto da bi se iz pariške komune in podobnih zablod Evrope česa naučili, se igramo pravičnike.« »Crkni, mehkužec!« V dvorani izbruhne nemir, slišati je, kako se prevračajo stoli in drsijo po parketu, provokator, ki je sedel v ozadju, med smehom teče proti vratom, jih široko odpre in izgine na stopnišču. Nekaj razjarjenih moških zatopota za njim. V tistem trenutku prileti v okno debel kamen, velika šipa se razsuje na drobne koščke, stekleni drobci dežujejo po dvorani. Sestanka je v hipu konec, udeleženci se skrivajo za stebre, drugi se zgrbijo na stolih in si z rokami pokrijejo glave. So pa tudi pogumnejši, tisti skočijo k oknu, da bi videli, kdo je zalučal kamen, ali zdrvijo iz dvorane, da bi poiskali krivca. Erminio nepremično stoji za mizo, bel kot kreda. Spasič, ki si je nekaj zapisoval, spravi majhen črn notes v prsni žep suknjiča in se približa prijatelju. »Si ga videl?« vpraša Erminio. »Zdi se mi, daje bil eden od članov akademskega kluba.« Nenadoma ostaneta v dvorani čisto sama, zdi se, da so udeleženci sestanka komaj čakali zaključka in izginili ali domov ali v Krapeževo gostilno. »Vinko, že zdavnaj bi jim morali pobrati bogastvo, vile, teniška igrišča in pohištvo z intarzijami,« tiho reče Erminio, bleda prikazen. »To govorijo tudi komunajzarji,« sc nasmehne Spasič. »Ne omenjaj golazni!« sikne Erminio. "Jaz vem, kaj je nadčlovek Naj me učijo neskončnosti svobodne volje nepismeni ključavničarji ki še zmeraj dišijo po gnoju?« Tokrat je Erminio sam, hodi mimo Tobačne tovarne, izogiba se kotanj, ki sojih med vojno naredile zavezniške granate in so zdaj polne vode, vsakih deset, petnajst korakov se ustavi, jezno cepeta z nogami, si nekaj mrmra v brado, gleda v stene hiš, kjer je le zmeraj lahko videti sledove strelov. Strehe nekaterih stavb so le za silo pokrpane« mesto spominja na tuberkuloznega bolnika. Tudi kostanjev drevored pred Dukičevo vilo onstran železniške proge je okleičen in zanemarjen. Erminio se spet ustavi, večkrat ploskne, zmajuje z glavo, se z dlanjo udarja po ustih in sencih, potem se majaje odpravi naprej. Na vogalu obmiruje, z odprtimi usti. Dukičeve vile se, kot po čudežu, čas ni dotaknil. Erminio se zbegano spominja, da so v vojni nadljudje različnih govoric hodili po nesreči, bolečini in upanju najneznatnejšin povprečnežev. Zmagati so najneznatnejši povprečneži in postal nadljudje. Tega ne more doumeti. Ne verjame, daje zgodovina pe-klenski mehanizem, ki drobi velike zamisli. To ne gre, prav on je bil izganjalec hudiča. Veliki inkvizitor preživelega sveta, eksorcist od peta do glave! Tudi vrzel v ograji, prerasli z zelenjem, je ostala nedotaknjena. Erminio se skloni in opazuje dogajanje na vrtu. Tam, kjer je bilo teniško igrišče, je zdaj bazen, do vrha napolnjen z ažurno modro vodo. Ob robu bazena je postavljena miza, nad njo pisan senčnik, ki pred soncem šari kvartopirce, zatopljene v igro. Tarokisd so opazovalcu znani z nastopov na državnih slavjih; ob paradah sedijo v častni loži na tribuni. Erminio ve, daje med njimi novi lastnik vile. ujeden pisatelj in razumnik. Igro nadzoruje z inteligentnim obrazom, ostre oči in privihani kotički stisnjenih ustnic naredijo na opazovalca vtis odločne nedotakljivosti. Novega gospodarja vile pozna Erminio že leta, spominja se ga z medvojnih nastopov mladih avantgardnih umetnikov, slavilcev dinamične prihodnosti. Še nečesa se spominja: daje z balkona univerze spregovoril navdušeni množici Ljubljančanov, ki je proslavljala zmago. V bleščečih podredjih je opeval zoro človeštva, triumf revolucionarne zavesti, veličasten vzpon kulture, ki bo slovensko prestolnico spremenila v nove Ate¬ne. Erminio se spominja, da mu je med njegovim govorom začelo v ušesih brneti in so se mu zamajala tla pod nogami: tak naj bi bil prihod nadčloveka? Okrog sebe je videl solzne, vzhičene obraze, videl je, da z jasnega neba na plapolajoče trobojnice in svetleče se peterokrake zvezde dežujejo krvavo rdeči nageljni... Od dinamične sedanjosti se mu je stemnilo pred očmi in je omahnil. »A ti misliš, da si kakšen nadčlovek ali kaj?« Erminio prestrašeno poskoči, nekdo je zakričal z njegovimi usti w njegovim, od razburjenja piskavim glasom, s tako močjo, da so kvartopirci za mizo okameneli sredi igre in se srepeče zagledali v vrzel v ograji. »Nič nisi, manj kot nič, čeprav imaš bazen z račkami in cigankine papige!« Spet ta glas, ki je njegov in se ga tako zelo boji, da histerično vpije, spet ta glas!

Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
 Glej tudi članek v Wikipediji:
Izkušnje z daljavo


Na stolpu ga spreleti mrščavica. Občutek pozna, a ga ne more obvladati; ponovi se vsakič, ko zleze gor. Leži na hrbtu in gleda oblake, zdi se mu, da bi se jih lahko oklenil in potoval z njimi. Ne ve, kam grejo, ker je še deček in z daljavami nima izkušenj, a leteti do Rožnika, to bi bilo sijajno. Ali pa, kadar piha severnik, čez Barje vse do Krima. Se najbolj jasno mu je, kaj je na zahodu. Najprej gozdovi, potem kamnite kraške planjave in na koncu morje: s starši je večkrat potoval k sorodnikom v Trst. Ko je vlak sopihal čez obokani borovniški viadukt in je pritiskal obraz k šipi, je čutil gomazenje, tako kot zdaj. Začne se z mehkimi koleni in s ščemenjem, ki se od trtice dviga k zatilju - po dečkovi hrbtenici drobijo mravljice strahu. Vse skupaj pa ni neprijetno, želi si, da bi trajalo, se stopnjevalo in ponovilo. Skoraj sleherni dan zleze na stolp. Stolp je lesen in zelo visok, na vrhu je okrogla ploščad, ki jo nosijo Štirje stebri. Stebri so povezani z diagonalno prekrižanimi železnimi palicami, med dvema stebroma je - od tal do vrha - speljana lestev. Tudi lestev je železna in ima veliko prečnikov. Deček jih nikoli ne uspe prešteti. Ko pride do dvajset, včasih do trideset, pogleda gor, zazdi se mu, da je šele na začetku, in pozabi na štetje. Navzdol se ne gleda: to je nepisani zakon, ki ga je fant sprejel s skupino prijateljev. Zlato pravilo spoštujejo vsi, kajti če bi kdo padel, bi bil mrtev zanje pa bi bil mrtev tudi stolp. Na ploščad se pride skozi loputo, ki se odpira samo navzgor. Najnevarnejše je v trenutku, ko se vlečeš skoznjo; trdno seje treba okleniti ograje in stopiti vstran, da loputo zapreš in ti ne preščipne stopal. Ploščad ni majhna; na njej lahko hkrati ležijo trije dečki. Ampak Marko je najrajši sam in večinoma leži na hrbtu. Ne samo zaradi vrtoglavice, tudi zato, da ga ne bi kdo videl. Stolp stoji sredi travnika, ki ni ograjen in na njem ne zidajo nobene hiše. Levo je cesta in vodi čez potok, onstran ceste so velika poslopja fizikalnega inštituta z laboratoriji in delavnicami. Betonske stebričke, s katerimi je inštitut obdan, bi se dalo preplezati, a otroci ne rinejo tja: za stebriči so pazniki in psi. Če jim na dvorišče pade žoga, jo morajo tam pustiti in igre je konec. Včasih posedejo v plevel ob ograji in čakajo, da bo mimo prišel kakšen raziskovalec ali znanstvenik v beli halji in jim bo, če bo dobre volje, žogo vrnil. Ko čakajo, se pogovarjajo o strašni bombi, ki jo izdelujejo v inštitutu. Pametni fiziki jo morajo nujno narediti, da bi se Nemci in drugi sovražniki bali naše države in ne bi prišlo do nove vojne. To vejo, ker so jim povedali odrasli in so slišali po radiu, ne vejo pa, čigav je stolp in čemu služi: na ploščadi ni ničesar, čisto ničesar, le vonj po katranu, s katerim so premazane deske. Marka privlači ta nič, prazna višina, ki se je dotika in se ga dotika. Kot bi sanjal sredi belega dne, kajti glasovi pešcev, konjskih vpreg in redkih av¬tov, vozečih pod njim, so pridušeni in - v primerjavi z govorico bližnjega neba - nekako neobvezni, brez veljave. Le tu in tam se Marko prekobali na trebuh in pogleda čez rob ploščadi na desno: tam je ovalna steza, posuta z lešem, namenjena jezdenju. Marku ni znano, od kod pridejo konjeniki z živalmi, vznemirjenje, če galopirajo in se izpod konjskih kopit kadi. Velike živali se mu zdijo srečne, kadar dirjajo, čeprav morajo nositi na hrbtu ljudi, ki jim zadnjice v oprijetih hlačah smešno tleskajo ob sedla. Živali ponosno stegujejo vratove, gibajo se plemenito, medtem ko so jezdeci podobni napol praznim vrečam krompirja. V sredini lešaste elipse je trava steptana in zguljena, a ne zaradi kopit; jezdeci so disciplinirani in vodijo konje v gosjem redu, samo po ovalu. Travo uničujejo otroci, ker tam igrajo nogomet. Tekme se včasih razplamtijo in postanejo divje, fantje ne prizanašajo ne kolenom ne čevljem, čeprav so zvečer doma ošteti in kaznovani, predvsem zaradi obutve. Kolena se zlahka zacelijo, čevlje pa je zelo težko dobiti, tudi če imaš denar. Marko sliši prijatelje, ki prihajajo na igrišče; čeprav so njihovi glasovi na stolpu razostreni, zlahka ugane imena nogometašev: Jure, Jani, Tomaž, Dušan in potem še trije znani glasovi otrok, ki stanujejo blizu kopališča Kolezija in jim ne ve imen. Deček na stolpu se prevali na bok in dvigne glavo, vidi prijatelje, kako slačijo majice in jih, zmečkane, polagajo v travo. Služile bodo namesto vratnic. Jure in Tomaž skrbno odmerita širino golov, stopalo za stopalom, en, dva, tri, štiri, pet, šest. Marko se obrne nazaj na hrbet in glavo položi na ploščad; ni mu do tega, da bi ga prijatelji opazili. Ne, ni slab nogometaš, a gaje pred tekmami strah, da bo naredil neumno napako in ga bodo soigralci ozmerjali in se mu posmehovali. Otroci na igrišču začnejo nenadoma vsevprek kričati - tekma se je torej začela. Marko se čez čas obrne na drugo stran, kar zakotali se za cel obrat, saj ve, da ne bo padel čez rob, in pogleda proti domu. Od hiše vidi le del strehe, zato pa velik kos vrta, češnjo in višnjo, visoke breze in topol. Na vrtu ni nikogar. Ko se hoče zvrniti nazaj na hrbet, opazi gospoda Marjana, ki prihaja iz hiše, tiste velike rumene hiše, v kateri stanuje tudi Tomaž. Marku ni jasno, zakaj je sosed Marjan ostal gospod; ta beseda je prišla iz mode in postala prava redkost, ljudje se ogovarjajo kar po priimkih. Gospod Marjan je inkasant, kar pomeni, da po soseščini pobira denar za radio, elektriko in vodo. Mogoče še za kaj drugega, česar Marko ne ve, saj na vrata njihove hiše trka precej pogosto. Dečku inkasant ni všeč in se ga malce boji, ker ima obraz cmokast, kot bi bil narejen iz nevzhajanega testa, oči pa udrte, zaraščene z grmičastimi obrvmi. A to ni najhuje, grozljivo je njegovo šepanje. Menda jo je v vojni skupil v koleno in ima zdaj v sklepu nekakšno zakovico ali vijak. Marko tega ne verjame: kako lahko kosti, meso in kite povežeš z železjem? Kadar se z gospodom Marjanom srečata, Marku oči kar naprej uhajajo k sosedovemu kolenu; zbrati mora nadotroško voljo, da dvigne pogled, ker buljiti v človekovo pohabljenost ni lepo. Kljub Tomaževim prisegam v zakovico ne verjame - a včasih, ko gospod Marjan stopi mimo njega na stopnico, mu koleno zacvili kot slabo naoljen gonilnik na biciklu. Naenkrat je večer. Kadar Marko sanjari, se stvari na zemlji dogajajo brez njega. Spodaj vlada tišina, tekma je že zdavnaj končana, ob cesti na drogovih brlijo svetilke. Marko se dvigne na kolena, odpre loputo, se oprime lestve. Preden se začne spuščati k tlom, loputo zapre in preveri, ali ga kdo opazuje. Pleza hitro, a premišljeno, da ne bi zgrešil nobene prečke. Ko pod nogami začuti betonski temelj, se skloni, zleze med železnimi palicami in steče proti domu. Nima daleč, ne da bi bil zasopel, stopi skozi vrtna vrata. Pod smreko zagleda obris Muce in stopi k njej, da bi jo pobožal. Mačka ga pogleda, očiji v temi nevarno žarijo, potem prhne in steče za hišo. Po prstih stopi za njo, v loku se ogne božjemu drevcu, ki raste ob steni. Kadar je temno, se mu noče približati, ker se drevo spremeni v razpotegnjenega zlobca, lahko bi ga zgrabilo s trnastimi rokami in ga špiknilo v srce. Mačke ne vidi več, pritegne ga svetloba kuhinjskega okna; skozi priprte polknice vidi mamo in očeta, ki sedita za mizo. Ker sta okenski krili za polkni razmaknjeni, ju sliši govoriti. »Ne vem. Sprašujejo me stvari, ki sem jih povedal že stokrat.« »O taborišču?« »Ja. Če mi je prišlo prav, da sem znal italijansko in nemško.« Mama zmaje z glavo, da ji lasje padejo na lice. »Primitivci.« »Jasno, da mi je prišlo prav. Še sem živ.« »Zakaj?« Oče dvigne obrvi, se zastrmi v mamo. »Najbrž v svojih pokvarjenih možganih mislijo, da si ovajal?« »Bolniki. A so lahko taka golazen?« »Vse so lahko. Vse.« »Menda mi bodo ponudili dobro službo in me morajo preveriti.« »Seveda. Čevljarji, ki se grejo bogove.« Marko se odmakne od okna in se napoti nazaj k vhodnim vra¬tom. Nikoli še ni videl bogov, a je slišal, da živijo v nebesih. Ker je skoraj vsak dan na stolpu, blizu neba, ima veliko možnosti, da jih spozna. Ampak čevljarji na oblakih? Deček bi razumel, da se bogovi grejo čevljarje, obratno pa ... ob tej neumnosti se zasmeje, odsune težka nezaklenjena vhodna vrata, stopi na hodnik in pozvoni. Čez nekaj trenutkov zasliši mehke mamine korake, v prsih mu postane toplo. »Presneti mulo,« reče mama, ko odpre, »veš, kako meje skrbelo.« Ampak ni zares jezna, njene šarenice niso zatemnjene in motne. »A ne morete prej nehati?« Vdihne, ne more ji povedati za stolp, zato skomigne z rameni.

»Obljubil si mi, da bos doma pred temo. Se naloge nisi naredil« j »Nič težkega nimam, takoj bom.« Stopi mimo mame in skozi predsobo, zavije na levo v kuhinjo. Oče zamišljen sedi nad odprto knjigo, a ne bere. Ko zagleda Marka, se mu nasmehne, knjigo umakne na rob mize, da bi mu naredil prostor. Kuhinja je majhna, kar naprej se morajo bojevati za svoj prostor in se umikati drug pred drugim. Dečka to ne moti, čeprav ve, da nekateri ljudje živijo v tako velikih sobah, kot je šolska telovadnica. Kuhinja diši po kavi, in kadar oče rezbari, tudi po lipovini in češnjevim ter včasih po lesu, ki ga ne pozna. Oče mu pojasni, da tak les raste v Afriki. Kava in eksotični vonj lesa dečku govorita, da je svet velikanski, čeprav nima izkušenj z daljavami. Marko si v pocinkanem koritu umije roke, s klopi vzame torbo in sede na stol, tam je luč za pisanje nalog najboljša. Poštevanka mu gre dobro, tudi vaje z oklepaji mu ne delajo problemov, ne po¬trebuje očetove pomoči. Mama stoji za plinskim štedilnikom in greje večerjo. »Kakšno službo?« nenadoma vpraša mama, ne da bi se obrnila. »Kaj si rekla?« odsotno vpraša oče. »Kakšno službo naj bi ti ponudili?« »Ne vem natančno. Menda v laboratoriju, v muzeju. Pomagal naj bi restavrirati staro pohištvo. Toliko so ga zaplenili, da propada v skladiščih. Onim gor se pa cedijo sline. Predolgo čakajo.« »Katerim gor?« vpraša Marko in dvigne glavo. »Živini, ki vlada,« reče oče. »To ni res, živina že ne vlada,« reče deček. »Šalim se,« pokima oče. »Slaba šala, zidovi imajo ušesa,« se zasuka mama in pogleda očeta.

Marko se skloni nad zvezek in nadaljuje pisanje. Že večkrat je slišal, da imajo zidovi ušesa, in to v resnici verjame. Na drugi strani hiše, kjer je pralnica, je videl v zidu vrsto okroglih lukenj. Pri novih blokih, ki sojih postavili čez cesto, imajo ušesa celo balkoni. Hiše so žive, sicer ljudje ne bi mogli živeti v njih. Živi ne morejo živeti med mrtvimi, in kar je živo, mora imeti ušesa. Na podstrešju Juretove hiše, kjer s prijateljem rad stika, čeprav je mrak tako gost, da ga stiska v želodcu, je videl tramove z očmi. Jure mu je rekel, da ima privide zaradi strahu, a Marko dobro pozna grče, večkrat opazuje očeta pri rezbarjenju. »Ja no, in?« reče oče z jezo v glasu. »A se v tej državi sploh ne sme več odpreti ust?« »Oja, sme,« se trpko nasmehne mama, »glasno lahko slaviš elektrifikacijo. Posebej takrat, kadar se okrog vrat smuka inkasant z železno glavo.« »Videl sem ga,« reče Marko, »nima železne glave.« Odloži svinčnik in zapre zvezek. »Zloben je,« reče mama. »Hitro pojej in v posteljo.« »Lahko še malo berem?« vpraša deček. Mama pokima. Ko se vrne iz šole in odklene vrata, ve, da doma ni nikogar. Oče je v delavnici, mama v pisarni Rdečega križa, kjer pomaga pri knjigovodstvu. Kadar je slabe volje, reče, daje njeno delo čista izguba časa in dajo plačajo mizerno. Marko jo je nekoč vprašal, koliko denarja dobi za mizerno plačo, in mama mu je odvrnila, da sramotno malo in da tja hodi iz človekoljubja. Na vprašanje, zakaj ima človekoljubje tako nizko ceno, se je zasmejala in ga pobožala po laseh. Plačilo za to, da nekomu pomagaš, je svetlo srce, mu je odvrnila. Se dolgo je razmišljal, kakšno je svetlo srce, predstavljal si je, da bi z lučjo v srcu lahko nadomestil ulično svetilko ali pa bi se spremenil v orjaškega kresnička. Ko je začel zahajati na stolp, je svetlo srce povezal s puhasto belino oblakov: od zgoraj jih osvetljuje sonce, od spodaj človekoljubi. Torbo odvrže na klop, zaklene stanovanje in steče iz hiše. Jani sloni na oknu sosednje hiše, in ko ga zagleda, se razveseli in mu pomaha, da bo takoj dol in naj le za hip potrpi. Marko pokima, gre počasi čez cesto in na Janijev vrt, kjer rastejo češnje in marelice in sočna jabolka. Na tem vrtu je rabutanje prepovedano - tudi to je eden izmed nepisanih zakonov prijateljske združbe. Marko sede na robnik, ki ograjuje gredico, in gleda na peščeni dovoz pred hišo. Z roko razbrska kamenčke in pozorno gleda, ker je med gruščem že večkrat našel hišice polžkov in lupine malih školjk. Čisto bele so, deček si zamišlja, da so jih pripeljali s prodišča reke, ki ima svetlo srce. Ob misli, da so lahko nekatere reke človekoljubne, se zasmeje in ramena se mu nekaj časa tresejo. »Greva k Juretu?« vzklikne Jani, ki nepričakovano prileti iz hiše, kot bi ga izstrelili iz topa. »Na Mostišče hoče, da bomo lovili žabe.« "Ne grem," odkima Marko s cmokom v grlu. Mostišče je nepozidan travnik ob potoku, kjer so si v luknjah, ki so jih med vojno izkopale bombe in so zdaj polne smrdeče deževnice, zgradili lesene kolibe. Kolibe so vegasti splavi, podprti i deskami in tramovi, na njih stojijo bivališča iz trsja in koruznega listja. Marku je Mostišče všeč, ne pa lovljenje žab. Nikoli ne bo pozabil prizora, ko je Jure ujel veliko krastačo, ji v zadnjico porinil slamico in jo napihnil kot balon. Z izbuljenimi očmi in trzajočimi nogami je lebdela v vodi in umirala. »Ne grem,« ponovi. »Ne maram žab.« »Ja, ja, posral si se, to je.« Jani stoji nad njim in se reži. »Potem pa adijo,« skomigne, steče na ulico in izgine za visokim grmičevjem. Marko počasi vstane in s povešeno glavo odide proti domu. V prsih ima sivo žalost, gosto kot žabji mrest. Slab dan, zavzdihne. Preden stopi na pločnik, pogleda v kanal pred hišo: smrdeča voda v njem miruje, nobene podgane ne vidi. Ko se vzravna, mu takoj postane jasno, da težav še ni konec: med vhodnimi vrati stoji gospod Marjan in se pogovarja z očetom. Čeprav ima cez ramo obešeno inkasantsko torbico, v kateri hrani račune in denar, vidi, ni prišel pobirat naročnine za radio. Oče stiska ustnice, zato so ob robu skoraj bele, in tiho prikimava. Marko steče, da bi pozdravil očeta, gospod Marjan ga zagleda in se obrne, pri tem njegovo koleno zaškripa. Dečka stisne v prsih, hitro stopi mimo očeta in za njegov hrbet. »Me veseli, da se razumeva,« reče inkasant, se v pasu prepogne pogleda Marka. »A danes ne bo nikogar na stolpu?«  Med tekmo se sprašuje, kdaj je inkasant odkril, da pleza ta gor; moral bo biti se previdnejši. Gospod Marba je v resnici zloben, mama ima prav, lahko bi zlezel za njim." Še dobro, da ima vijake v kolenu, najbrž sploh ne bi mogel do njega. In tudi če bi se povzpel do vrha lestve, bi Maria, legel na sredino lopute in je gospod Marjan ne bi mogel odpreti. Kaj pa - ob tej misli se deček zgrozi -, kaj pa če bi inkasant čakal ob vznožju stolpa toliko časa, da bi Marko postal na smrt žejen in lačen in bi moral dol? Zgrabil bi ga, zaprl v temno klet, ga vklenil v verige in mučil. Z razbeljenimi kleščami bi mu s prstov pulil nohte, tako kot so v filmu Grof Monte Christo mučili ujetnike. Marko začuti ostro bolečino, ki je prvi hip sploh ne razume, potem se prime za lice: Tomaž gaje zadel z žogo. Igraje zastala, prijatelj stopi k Marku in se mu opravičuje, deček zamahne z roko. Ko se družba razide, se Marko vrne k stolpu. Dolgo opreza, a gospoda Marjana ni nikjer. Ne ve, kaj naj stori, a želja po višini in nebeškem miru zmaga, strah je šibkejši od slastne vrtoglavice. Ko za sabo zapre loputo, nekajkrat globoko vdihne in izdihne, potem Še enkrat previdno poškili Čez rob: nikogar. Že se hoče obrniti na hrbet in prepustiti glasbi oblakov, ko zasliši hrumenje avtomobila. Po zvoku ugane, kateri avto je; motor renči napadalno, kot divja žival, ris ali puma. Alfa romeo, hitri Športni avto, ki se po Marmontovi pripodi vsak teden, pravcata prikazen z neznanega planeta. Marko večkrat sedi ob cesti in čaka na avtomobile. Ko pripeljejo mimo, opazuje voznike in sopotnike in si izmišlja zgodbe: od kod so, kako težko in nevarno je njihovo potovanje. Marko ve, da je svet domišljije še mnogo večji od stvarnosti, čeprav nima izkušenj z daljavo. Ampak to so same škripe, stare šklemfe, predelani vojni Jerani, smrdljive kište, med njimi kakšen tamovec, puhovec ali topolino. Alfa romeo pa - čudež hitrosti! Dečku ne gre v glavo, da je lastnik nekdanji mladi oficir in dirigent armadnega orkestra. Mama pravi, daje umetnost človekovo največje bogastvo, umetniki so revni kot cerkvena miš. To dvoje mu ne gre skupaj. Mogoče ko je glasbenik alfo ukradel italijanskemu vojaku in je zdaj njegova. Marko ve, zakaj mladi oficir tako pogosto prihaja v soseščino- vselej ob j sunkovito ustavi pred hišo lepe Bibe, da gume zacvilijo in se izpod en koles dvigajo oblaki prahu. Nič mu ni mar, če sosedje gledajo skozi okno, še všeč mu je. Tudi gospoda Marjana, ki se včasih znajde ko je pod hišo njegove ljubice, se niti najmanj ne boji; z visoko dvignjeno glavo in prezirom v očeh stopi mimo inkasanta, kot bi bil beden za kurji drek. Deček na stolpu vidi, kako iz alfe stopi postavni Bojan, ki sicer nosi civilno obleko, hlače pa ima zatlačene v zloščene vojaške škornje kakor kavboji na filmskem platnu. Glasbenik si z obema rokama seže v lase in sijih pogladi nazaj, proti zatilju, se zasuka,odpre nizka vrtna vrata in stopi na peščeno potko ob hiši. Z nekaj koraki jt pri zadnjih vratih, kjer ga najbrž čaka Biba v dolgi svileni halji, ki ji jo je prinesel z gostovanja v Parizu. Najbrž, kajti njunega snide- op Marko ne more videti, čeprav se stolp skorajda dotika oblakov. Deček začuti mravljince na koži, ki pa tokrat ne prihajajo izpod trebuha; svilena halja je temni predmet poželenja cele ulice ravno dovolj prosojna je, da je skoznjo moč slutili zaobljene skrivnosti Bibine lepote. Klic lepote je pogubno vabilo siren, tega se je deček v svojem kratkem življenju, ki mu sicer primanjkuje izkušenj z daljavo, že naučil, zato plane pokonci, odpre loputo in se začne, ne da bi ga skrbelo za opazovalce, spuščati po železni lestvi. Napoveduje se prvi mrak; čeprav so češnje in breskve že odcvetele, je medeni zrak poznega maja gost, da mu jemlje sapo. Kot bi trenil, je za Bibino hišo. Pred žičnato ograjo, za katero je zasajena živa meja, obstane le za hip, potem se skozi luknjo, ki jo mularija imenuje Češpljev prehod, zrine na vrt, kjer so sence že zelo dolge in obvladujejo pojenjajočo pomarančasto večerno svetlobo. Zakaj ima vrzel v ograji za Bibino hišo tako ime, Marku ni jasno, ker na vrtu raste sadje vseh vrst, le češplje ne. Spomnil se ga je Jure, in on hoče biti vedno glavni in vodja, tako da je njegove domislice najbolje spoštovati. Ko se deček vzravna, se za nekaj trenutkov pritaji ob deblu velike jablane; ne za hrbtom, ne na ulici in tudi na oknih sosednjih hiš ni nikogar, zato se po prstih, z upognjenim hrbtom, približa oknu Bibine sobe. Krila so odprta, v blagi večerni sapi bele čipkaste zavese lahno valovijo. Marko se stisne ob hrapavo skorjo hiše in se počasi vzravna, pritlično okno je dovolj nizko, da lahko vidi čez kamnito polico. Ko seje nehote dotakne z licem, se strese, zelo hladna je. Prvi hip je razočaran, kajti zavesa mu skriva notranjost sobe, potem pa opazi, da na drugi strani okna ni poteg¬njena do konca, zato se spet skloni in pretihotapi na desno. Ko se dvigne, vidi vse. Sredi prostora, ki je poln nekakšnih dekliških kičastih nepotrebnosti, vazic, vezenih prtičkov in porcelanastih spominkov, gospoduje črn klavir. Pravi pravcati klavir, ne pianino s škrbinasto furniranimi robovi, kakršnih je Marko videl po hišah že nekaj in kakršen stoji tudi v šolski telovadnici in v učilnici, kjer vadi otroški zbor in se zato imenuje Pevska soba. Bibin klavir, ki so ga nekoč ob Bojanovi prisotnosti pripeljali z vojaškim kamionom, je tako velik, da gaje moralo v hišo vleci šest ljudi. Jezno zmajevali z glavo; najbrž bi ga pustili kar sredi vrta, če ne bi Bojan znorel in začel kričati, da jih bo vse skupaj pobil in potem „streli" v glavo, golazen. Ker je klavir teko velik, ima mogočen Marko vsak teden sedi za živo mejo in posluša, kako Biba vadi. Čeprav ne igra dobro, postane deček raznežen in od nežnosti ves mehek; zdi se mu, da mu za očmi in v ustih valovi morje. Kadar pa se za glasbilo usede Bojan, odmeva po vsej ulici, do inštituta in potoka, slapovi glasbe so gosti, tok zvokov poln vrtincev in nepriča- Jiovanih brizgov. Marko čuti, da se glasba lahko prelije čez rob sveta in jo slišijo zvezde in črni nič za njimi; to čuti kot prirojeno vednost, čeprav je za daljavo mlečnozob in nepripravljen. A tokrat ne igrata ne Biba ne Bojan, čeprav stojita ob klavirju; lepotica je naslonjena v vdolbino, ki jo ima glasbilo na desnem boku. Podobno vdolbino ima tudi Biba na vrhu boka, kjer se njeno telo sloči v ožino pasu. Razlika je v tem, dajo ima klavir le na eni strani, Biba pa na obeh, zato je dekle podobna steklenici, klavir pa razpolovljeni hruški. Marku zastane dih; to, kar vidi, mu zadrgne grlo, kri mu odteče iz glave, med bedri spozna novo vrsto mrščavice. Bojan je ljubici slekel svileno pariško haljo, in ta leži ob njenih nogah in spominja na kupček žerjavice. S spuščenimi hlačami, visečimi na škornjih, ga glasbenik spominja na utopljenca, ki ga reševalci vlečejo iz vode. Kredasto bel je, zato so otrdela temna dlakava stegna strašljiva. A Biba se ne boji, glavo je naslonila na Bojanovo ramo, jo vrgla čez njo kakor zasanjan pšenični snop; lasje so se razsuli in se ob glasbenikovih gibih lesketajo. Oficir zdajci objame ljubico rog zadnjice in jo dvigne, Biba mu pri tem pomaga in mu z golimi nogami uklešči ledja. Glasbenik se s svojim tovorom poda okrog klavirja, tja, kjer pod zaprtim pokrovom čakajo tipke. Ker ga hlače ovirajo, smešno podrsava z nogama, dečka spominja na klovna, boji se, da se bo prekucnil in bo Biba z glavo udarila ob nogo klavirja, ki ima na koncu medeninasto kolesce. Ampak ne, Bojan je spreten in Biba se hihita, njuno potovanje se srečno konča, oficir posede lepotico na pokrov klavirja. Biba glave nima več vržene čez ljubimčevo ramo, ampak jo usloči nazaj, da deček za hip uzre napeto dojko in na njenem vrhu temnordečo, zrelo malino. Spreleti ga sladek drget, da se pod oknom prestopi in pesek zaškriplje. Zaljubljeni parček je preveč zatopljen v svojo igro, zato ničesar ne sliši. Ko Marko dvigne pogled, Bojan z zadnjico sunkovito in zagrizeno tleska ob Bibino naročje. Deček razmišlja, zakaj je postal nenadoma srdit in jezen na ljubico, saj ga ona še vedno objema z rokami in nogami. Marko vidi, da Bibina koža postaja mokra in spolzka, iz grla spušča brbotajoče zvoke, njuno početje mu ni več pri srcu, zajame ga tesnoba, saj spoznava, da glasbenik ni nikakršen utopljenec ali klovn, ampak čarovnik, ki bo dekle spremenil v ribo. Zamiži in odskoči od okna, ker ne ve, kako daleč seže Bojanova čarovnija, potem spet široko odpre veke in zbeži čez travo; skozi Češpljev prehod smukne kakor podlasica in steče do križišča. Že se hoče umiriti, že misli, da ni za beg nikakršnega razloga, ko na nasprotni strani ulice uzre obris gospoda Marjana; ni prepričan, daje v resnici on, ker se ne premika in stoji zunaj svetlega stožca, ki ga zarisuje cestna svetilka, a dečko¬vo srce zagalopira kakor jezdeci na lešastem ovalu pod stolpom in požene njegove noge v dir proti domu.

V predsobi, ko zaklene za sabo, se nasloni na steno in se skuša umiriti; težko mu je, ker je spet pozen in bo mama razočarana. počasi odpre vrata in pričakuje, da se bo nanj usul plaz očitkov. Nič takega se ne zgodi; mama in oče tiho sedita vsak na svoji strani mize in ga gledata. »Je kaj narobe?« vpraša Marko. Oče odmaje z glavo, mama vstane, se obrne k oknu in se zazre v večerni spokoj, ki lega na travo, lilije, cvetoči fižol in tiso na vrtu. »Z očkom sva se sporekla.« »Sta se prepirala zaradi mene?« vpraša deček s tihim glasom. »Ne,« odvrne oče. »In nisva se prepirala, sporekla sva se.« »A ni to isto?« ga plaho pogleda Marko. »Ni.« Mama se obrne in mu položi roko na ramo. »Bojim se, da se očku ne bi kaj zgodilo. Čveka, ne da bi premislil.« »Si spet začela?« hladno pripomni oče, čelo se mu zguba. »Tako pač je,« trmasto ponovi mama. »Če bi si rad dal duška, povej meni, ne pa tistim tvojim ...« »Mojim kaj?« zategne oče. »Tistim mojim kaj?« »Soboslikarjem. Polovica si zdravi manjvrednostne komplekse, polovica beži od doma in se ga nažira, polovica pa prisluškuje.« Marko ve, da mama govori o eni izmed sob v pritličju občine, Kjer se zbirajo ljubiteljski slikarji in kjer je tudi točilna miza s poceni pivom in žganjem. Včasih, ko je mama v človekoljubni pisami, ga oče vzame s sabo. Ni mu dolgčas, ker gleda, kako mažejo in napenjajo platna na okvire in mešajo oljne barve, dišeče po smoli, svetlobi in smrečju. Nekaj ljubiteljev slikanja kmalu izgine iz sobe in jih, takrat ko z očetom odhajata, opazi za točilnim pultom. Ampak oče nikoli ne pije raje stoji pred kakšnim platnom in se pogovarja s kolegi. »Ne bo držalo,« se nasmehne deček. »V eno gresta samo dve polovici.« »Kaj?« odsotno vpraša mama. »Najbrž si mislila tretjina?« »Kar tako sem rekla.« »Tudi ti čvekaš, ne da bi premislila,« ji zlobno vrne oče. »Dobro veš, da ni tako. Ljudje so poživinjeni in maščevalni od vojne. Pred revolucijo so bili reveži in so si vanje brisali noge, zdaj so zblazneli od moči, ki jim je z neba padla v naročje.« Marko si skuša zamisliti, kako so si nekoč ljudje brisali noge v gospoda Marjana. Ne more doumeti, kaj moč vsebuje in kakšne oblike je, da ljudje od nje zblaznijo. Prav težka že ni, sicer bi tistega, ki bi mu padla z neba v naročje, zmečkala in ubila. O moči ne ve prav dosti; močan je Jure, ki vsakomur zvije roko na hrbet, še močnejši pa so konji, ki z lahkotnimi koraki nosijo jezdece na svojih hrbtih.

Še čutijo jih ne, igrivo predani diru. Tudi oče je močan; z enim udarcem prekolje debelo poleno. »Točno to pravim jaz,« prikima oče. »Ampak ne doma.« »Resnica je resnica, doma ali na občini.« »Še vedno misliš, da te zaslišujejo zaradi nove službe?« nestrpno reče mama in s ploskom sklene dlani. »Sprašujejo me, ne zaslišujejo,« po dolgem premoru reče oče, vstane, odide iz kuhinje in zaloputne z vrati. Dežuje, zato Marko ne more na stolp. S prijatelji sedi pod betonsko ploščo velike stavbe, ki jo gradijo v soseščini. Jani pravi, da bo tu visoka šola za elektrotehniko. Sodeč po trdno vkopanih temeljih in debelih železnih mrežah, kijih vgrajujejo v nosilne stebre, bo šola res visoka. Fantje poznajo skrivne stopnice, ki vodijo v klet, a se le redko spustijo dol, ker je temno in bi se v blodnjaku sob, prehodov in jaškov izgubili. Marko seje nekoč odpravil v labirint, ker so ga mulci zafrkavali z boječko. Doma je vzel palico, na kateri je bila navita dolga vrvica, namenjena spuščanju zmaja. Pritrdil jo je ob stopnišču, ki vodi v podzemlje, in se z žepno svetilko odpravil dol. Vedel je, da ga bo vrvica varno vodila nazaj, a seje kljub temu počutil neprijetno. Brezkončna kletje bila nasprotje stolpa, dišala je po vlagi in truplih. Marko seje bal, da se bo spotaknil ob mrtvaka, a ni bilo nikogar, ne žive duše ne razpadajočega telesa. Le tu in tam prazna vreča cementa, napol izpita steklenica piva in odvržena skorja kruha. Deček je hodil tiho, na apaški način in po vsakem tretjem, četrtem koraku za hip zastal. Previdnost ni odveč, mogoče v kleti živijo skrivači, bržčas Nemci ali pa kapitalisti, ki jih po radiu imenujejo krvosesi ljudstva. Markoje v kinu videl ruski film o vampirjih, imeli so dolge krvave podočnike in jih ne bi rad srečal. Ko seje vrvica odmotala do konca, je prišel do novega stopnišča, kije vodilo še globlje. Posvetil je dol in v soju svetlobe videl velikanska jeklena vrata. Brez vrvice ni upal naprej; vrata bi se utegnila za njim zapreti, nikdar več bi ne videl mame in očeta in puhastih oblakov na vrhu stolpa, sedel bi v temnem kotu, medtem ko bi zunaj rezgetali dirjajoči konji in bi jim grive plapolale v vetru kakor zastave ob praznikih. Obrnil seje, sledil vrvici in jo navijal na vreteno, dokler ni z olajšanjem zagledal dnevne svetlobe. Pustolovščina seje izplačala; ko je prijateljem povedal, daje prišel do skrivnega protiatomskega zaklonišča, so ga gledali spoštljivo, z zavistjo v očeh. Jure je pljunil na tla, potem mu je dal roko in rekel, da mu gresta vsa čast in slava.  Ko so se naveličali sedenja, so začeli frnikulati, a igra ni trajala dolgo; izza enega izmed nasipov zemlje, s katerimi je bilo prepredeno gradbišče, je nekdo zakričal: »Vnapad!« Fantje so planili pokonci in se poskrili za betonske stebre. Zadnji čas, kajti proti njim so začele leteti kepe blata, ki so jih metali pobalini iz Langusove ulice. Sovražniki so jih napadli na njihovem ozemlju, in to je bilo nedopustno. Branilci so pokukali izza stebrov, iz žepov izvlekli frače in s tal hlastno grabili kakor fižol velike kamenčke; na srečo je bilo na gradbišču streliva več kot dovolj. Ko je Jure zaklical: »Streljaj!«, so zapele elastike na fračah in v nasprotnikovih vrstah sta zavladala preplah in nered. Debelinko s črnimi kodrastimi lasmi je padel na kolena, se prijel za vrat in se drl kot jesihar, najbližja kolega sta mu skušala pomagati, ga dvignila na noge in začela vleči nazaj, v zavetje zasipa. Slišali so klice: »Umik!«, »Vkritje!«, sovražnikova armada seje vrnila na začetne položaje in se potuhnila. Jure se je hipoma spremenil v poveljnika; Janiju in Marku je pomignil, naj po stopnicah stečeta v prvo nadstropje, kjer bosta imela odličen pregled nad bojiščem. Ostrostrelca sta imela od tam pregled tudi nad ležečimi bojevniki in začela sta prožiti boleče strele. Pošteno sta jim izprašila zadnjice in hrbte; sovražniki so morali pod težo natančnega artilerijskega ognja vstati, takrat pa jih je na¬padla Juretova pehota. Pognali so se v paničen beg. Prijatelji sojih zasledovali do razmejitvene črte, ki je potekala ob razkošni vili, v kateri je živel vladni minister z družino. Dečki so stali na pločniku na drugi strani ceste in opazovali vhod na vrt, obdan z visoko litoželezno ograjo. Vhod je bil mogočen, zato ni bilo težko na privoz zapeljati z avtomobilom; pred vrati je bil marmornat napušč, kije Marka spominjal na velikansko grobnico ali mrtvaško vežico, v kotu pod streho je stala zelena stražarnica, podobna telefonski govorilnici. V stražarnici je, tako so pripovedovali ljudje, noč in dan, v petek in svetek, stal vojak s puško na rami. Opazovali so ga skozi sipico in videli, da lista revijo in si prižiga gareto; ko je ministrova žena za trenutek odprla vrata vile in pogledala na cesto, je urno odvrgel smotko, zaprl revijo in se postavil v pstrumno držo. Pred vojakom seje, po edinem asfaltiranem pločniku daleč naokrog, s kolesom vozil ministrov sin. Bil jim je vrstnik, a se nikoli ni družil z njimi. Fantje so mu zavidali bleščeče ponikljano kolo, a Markoje vedel, daje bicikel preklet; zaradi kolesa je bil mi¬nistrov sin obsojen na otožnost, osamljenost in molk. Sovražniki so že zdavnaj izginili, opazovanje kolesarskih spret¬nosti ministrovega miljenčka pa je bilo enolično in dolgočasno opravilo, zato so se fantje začeli odpravljati proti domu. Med hojo je Marka zapekel hrbet. Obrnil seje, ker je mislil, da jih poraženci napadajo s fračo iz zasede, a ni bilo nikogar. Bilje gospod Marjan. Stal je pred stražarnico in ga opazoval. Cez nekaj trenutkov je nekdo v vili pritisnil na gumb, zabrnelo je, vrata so se avtomatično odprla, inkasant je mimo mirno stoječega vojaka stopil na vrt.

Na stolpu Marko razmišlja o gospodu Marjanu in njegovem obisku v ministrovi vili. Oče mu je nekoč rekel, da tisti, ki so postali ministri, nimajo čistih rok. Marku so se zdele očetove besede čudne, saj je vedel, da je na vrtu za vilo velik bazen, skrit za gostim zelenjem, kjer se ministrova družina kar naprej kopa. Čeprav kopalcev s ceste ni mogel videti, je lahko slišal čofotanje in pljuskanje vode. Vsaj poleti bi moral imeti minister torej čiste roke, zato je sklepal, da si je rou umazal z neko snovjo, kije ni mogoče sprati, mogoče s katranom »Ali minister uporablja katran?« je vprašal očeta. »Ne,« seje zasmejal ta. »Zakaj tako misliš?« »S čim sije umazal roke?« Oče gaje osuplo pogledal, nekaj časa razmišljal, potem pa po¬tihoma rekel: »S krvjo.« »Čigavo?« »Saj ni važno,« je oče živčno zamahnil z roko. »Pozabi na to, kar sem ti rekel, in nehaj spraševati take neumnosti!« A ni pozabil. Ze naslednji dan, ko sta s Tomažem z gradbišča opazovala ministrovega sina na kolesu, je prijatelju zaupal skrivnost krvavih rok. »Čudno,« seje namrdnil Tomaž. »Kri se da, dokler je sveža, spra¬ti z mrzlo vodo, brez težav. To mora biti kakšna posebna kri.« Marko seje strinjal s prijateljem. Čeprav ni imel izkušenj z daljavo, jih je imel s krvjo. Pod pipo ob lesenih barakah, ki so stale za manežo, si je neštetokrat umival krvava kolena in odgrnjene komolce. Danes so oblaki nad glavo nabuhli in sivi, utrujeno visijo nad dečkovo glavo, sploh se jim ne ljubi premikati. Redke zaplate neba med njimi so zato še bolj sinje. Marko razmišlja, ali ima umazane roke tudi gospod Marjan, saj seje ob obisku moral rokovati z ministrom. Podobno kot oblaki so dečkove misli okorne in se nikamor ne premaknejo, zato se razveseli, ko zasliši topot kopit in zagleda jezdece, ki v lahkotnem kasu prijahajo na lešasti oval. Ritem peketanja je enakomeren in dečka pomirja; iz glave prežene vse druge podobe, še srce mu začne utripati skladno s koraki konj. Nenadoma zasliši neki drugi, zoprn in vsiljiv zvok: trkanje po spodnji strani lopute. Ozre se čez rob in z olajšanjem opazi, daje na vrhu lestve Jani. Pozdravi ga, vstane in odpre loputo. Ko prijatelj zleze P ploščad, Marko znova postane nemiren; v Janijevih očeh opazi temnorjav odtenek zaskrbljenosti, prijatelj mu je prišel sporočit nekaj neprijetnega. »Kaj seje zgodilo?« Marko hlastno vpraša. »Gospod Marjan,« reče Jani. »Kaj je z njim?« »S tvojim očetom se kregata.« V Markovih sencih zasumi tesnoba, preglasi valoviti red konjskih kopit in modro umirjenost neba. Fant pomisli, da mora priskočiti očetu na pomoč, se oprime roba ploščadi, z nogami otipa lestev in se začne hitro spuščati. Čez travnik teče na vso moč, in ko prečka cesto, se izpod njegovih čevljev dvigne prah. Ob vhodnih vratih stojita oče in inkasant, napetelinjena dihata drug drugemu v obraz. »Drek ovaduški,« zasika oče skozi zobe, »skidaj se iz moje hiše!« Dvigne dlani z rahlo ukrivljenimi prsti in pahne gospoda Marjana, da se ta opoteče čez prag. Poškodovano koleno zaškriplje. Marko v navalu panike zaloputne vrtna vrata, tako da ga moška pogledata. »Ravno prav,« mračno reče inkasant, čez hip se obrne nazaj k očetu. Ker je hišni prag visoka stopnica, ga mora gledati od spodaj; podrejeni položaj, v katerem seje znašel, mu ni prav nič pri srcu. »Tvoja hiša!« se posmehljivo zareži. »Nikoli nisi nič imel. Ta hiša je naša!« »Vaša?« »Državna.« »Kreten! Da se ne bom poscal od smeha!« Deček ve, daje oče razburjen, ker nikoli ne preklinja, zato stopi nekaj korakov naprej, kot bi hotel z drobnim telesom razrešiti neprijeten spor in umiriti napetost med odraslima. Gospod Marjan ga pogleda, v očeh ima rumene osje pikice. To so semena zlobe prešine Marka. »Mali, kako je že z ministrovimi krvavimi rokami?« Otrok se zamaje, krhek kot topol v vetru, na stolpu je, sredi hude nevihte. Dež ga biča v lica, strele švigajo mimo njega, nenadoma razume, daje bližina neba strašna bližina, in groza mu podari povsem novo izkušnjo z daljavo. Opoteče se, zazdi se mu, daje snop pokošene pšenice, govoreče pokošene pšenice, besede lahko ubijejo, ga prešine in v tem spoznanju se na novo rodi in odraste. »Ministrov sinje moj najboljši prijatelj,« reče z ledeno mirnim glasom. Koleno gospoda Marjana ne zaškriplje, ampak zaječi, inkasant globoko zajame sapo in strmi vanj kakor v poglavarja Orlovsko pero, ki gaje bil pravkar uročil. Po polžje počasi se rumene osje pikice v sosedovih očeh razmažejo in Marko ve, daje to znamenje dvoma, občutek vrtoglavega padanja, ki ga pozna zaradi stolpa. Gospod Marjan postaja rdečkast v obraz, ker je pozabil dihati, potem nenadoma izpusti sapo in zašušti kakor pokvarjen čajnik. »Bomo videli,« reče s počenim glasom. »Že jutri.« V Markovi glavi je tema in polno sluzastih mrestov, tudi on je lahko zloben. Čeprav nima izkušenj z močjo, ve, da lahko spremeni tok usode. Avto, ki prihaja po ulici z leve strani, je še zelo daleč, a deček začne zbirati voljo v ozek splet želje in je prepričan, da bo Bojan v alfi povozil gospoda Marjana. Od zgoraj, kot bi mu oči sfrlele iz jamic in obvisele nad cesto, vidi, kako se inkasant zasuka in škripajoč odpravi na cesto. Še vedno je z glavo obrnjen nazaj, vanju strmi, Marko ve, da zaradi uroka ne more videti drvečega avtomobila. »Gospod Marjan!« zakriči oče, se požene čez prag, na robu cestišča zgrabi soseda za ovratnik suknjiča in ga potegne nazaj. Alfa zdrvi mimo in se čez čas, zavita v oblak prahu, ustavi pred Bibino hišo. Fantje zbežal na stolp in se potuhnil, kajti »že jutri« je postalo »že danes«, spet je majhen, brez izkušenj z daljavo, brez možnosti,da bi spremenil tok usode. Če pridejo po očeta, se bo vrgel cez rob; to možnost ima, a ne ve, ali si jo bo upal izrabiti. Sploh ničesar ne ve, ker ni res, da sega stolp do neba in se dotika oblakov. Stolp je dovolj visok samo za smrt. Marko nima izkušenj s smrtjo, le to ve, daje bela in koščena, videl je veliko drobnih ptičjih skeletov ih mišjih trupelc, ki jih je za seboj puščala Muca. Zvok drvečega vojaškega terenskega avtomobila ga preseneti; gume zacvilijo, ko vozilo zapelje čez most, in še enkrat, ko se začne, prav blizu stolpa, ustavljati. Fant nagonsko dvigne glavo, najbrž gre za nenaden obisk visokega armadnega poveljnika v fizikalnem stitutu. Ne, ni tako, avto je parkiral pred Tomaževo hišo, ob njem stojita vojaška policista z belima pasovoma in puškama. Bojan v bleščeče zloščenih škornjih in z zlatimi zvezdicami okrašeni uni¬formi proti avtu potiska gospoda Marjana, ki ima roke vklenjene na hrbtu. Zaradi pomečkane srajce in na hitro nataknjenih hlač je lnkasant podoben zlikovcem, kijih v kavbojskih filmih šerifi pehajo v mestno ječo. Za hipec se v dečkovem srcu zgane usmiljenje. Samo za kratek hip. Šele kasneje, ko ob inštitutu ni več ne stolpa ne nogometnega igrišča in maneže, iz izkušenj z daljavo doume, kako večen je hip, ki se kar naprej vrača v zavest, kri in spomin.

Igrali so drug čez drugega in drug mimo drugega, a Neta to ni motilo; od nakopičenih zvokov se mu je vrtelo v glavi in v trebuhu gaje ščemelo od užitka. »Prvič smo skupaj, in to je treba proslaviti!« je rekel Frenk in odločno položil trobento v kovček, ki je ležal na mizi ob odrski zavesi. Net je zaprl pokrov razglašenega pianina. Vzdevek je dobil po takrat priljubljenem Natu Kingu Colu, pogledal je Frenka in se nasmehnil. Z mize seje dvignil oblak prahu in se v soju žarometa spremenil v kaotično glasbo, plešoči delci so se pridružili veselemu dogodku. Skupino so sestavljali že dolgo. Najprej so izbrali ime: Tin Roof Dixie. Zbirali so notne zapise komadov, kar je bilo težko in zamudno delo. Starejši kolegi, ki so igrali na gimnazijskih plesih, so skladbe ljubosumno čuvali zase; včasih seje našlo kaj uporabnega v nepregledanih arhivih in omarah glasbenih šol. Kitarist Toni, klarinetist Mič in Net so doma prepisovali osnovne teme in harmonije kar I zguljenih, od poslušanja razpraskanih vinilk. Ampak brez prostora za vaje vse skupaj ni veljalo nič, večkrat so obupali in se razšli. Net je prijateljem zaman dopovedoval, da skupina ne more razpasti, ker še ni nastala. Tin Roof bi bil ansambel, ki bi prišel v Guinnessovo knjigo rekordov, če bi Guinness v zgodnjih šestdesetih letih prišel v Slovenijo. Pa nista prišla; ne prvi v Guinnessovo knjigo, ne drugi v Slovenijo. Konec poletja, tik pred začetkom šole, je Frenk, kije bil nekaj let starejši od drugih članov benda, prišel na kopališče Kolezija s sijajno novico: Ažmanu, predsedniku Kultumo-umetniškega društva Svoboda Trnovo, je odnesel očetovo priporočilo in - dobili so dvorano,dvakrat na teden! Zelja je meso postala, uresničile so se sanje: Net je najstniške slutnje že nekaj časa povezoval s telesnostjo. Dovolj je imel hrepenenj in odsotnosti; predmete sanj je hotel čutiti v dlaneh. Pogledal je čez bazen, Mojca in Tina sta sedeli na ležalniku in zau-pno stikali glave. Tina je bila Netova sošolka, bila je visoka punca; pred šolo so jo večkrat čakali gimnazijci, ji žvižgali in jo obsipavali s pogledi. Mojca je hodila v paralelko, bila je manjša, imela je dolge rjave lase in lepe prsi. »Mojca ima strašne,« so govorili Netovi sošolci, in to mu je šlo, čeprav se je sam pri sebi z izjavo strinjal, močno na živce. »Se dobimo v ponedeljek, ali ne?« Net je obrnil glavo; Frenk je nestrpno čakal na odgovor. »Kdaj? Bi šlo ob sedmih, po glasbeni?« »Ob sedmih bo v redu.« Basist Tom in bobnar Matjaž sta se strinjala.  Tudi Mojca in Tina sta se, sodeč po njunem smehu, ki je, pomešan z otroškimi vriski, priplaval iz daljave. A s čim? Net seje namrščil: na ležalniku sta se dekletoma pridružila dva tipa iz »viške bande«. O Članih te pretepaŠke združbe so po šoli krožile napete zgodbe, zato so v očeh navadnih smrtnikov postajali iz dneva v dan bolj podobni junakom Divjega zahoda. »A ni tak kot Billy the Kid?« je nekoč slišal Net, ko so sošolke komentirale mimohod mišičastega pripadnika bande. (Ne, zdel se mu je precej primitiven in nasilen, medtem ko je bil Billy the Kid pogumen upornik in odpadnik.) Tipa sta, jasno, na prostaški način zapeljevala dekleti in se jima vsiljevala; Net je natančno videl, kako je eden izmed njiju Mojci položil roko okrog vratu, s prsti šaril okrog pentlje, s katero je bil zavezan zgornji del bikinija, in se nemarno režal. Net je skočil pokonci, ker seje ustrašil, da se bo trakec kopalk odvezal. Ko so ga prijatelji začudeno pogledali, je zamencal, se zlagoma odpravil na drugo stran bazena in se ustavil v varni razdalji. Mojci seje uspelo znebiti nasilnikove roke, in ko se je z zamirajočim nasmehom na ustnicah zazrla v Neta, seje tip divje zasukal. »A bi kaj rad?« »A bi kakšno rad?« gaje popravil kolega, pogledal dekleti in se glasno zasmejal. Z zadrgnjenim grlom je Net strmel v Mojco in čakal, kaj se bo zgodilo. »Vidim, da nimaš jezika! Sem ti ga hotel ravnokar iztrgati,« se je pošalil prvi. Strah v Netovi glavi je vozlal misli in besede, nemo je opazoval tipa, ki se je grozeče dvigal. »Nehaj,« je nenadoma rekla Mojca, važiča prijela za komolec in ga potisnila nazaj na ležalnik. »Saj ti nič noče.« »Hotel sem ti samo povedati,« je Net rekel s pepelnatim glasom in gledal Mojco v oči, samo v oči, »da smo dobili prostor za vaje.« »Kdo?« je vprašal tip ob Mojci. »Tin Roof Dixie. Džezarji.« Obrnil seje in s prstom označil prijatelje. »Mali, ne se džezat!« je zapretil nasilnik. »Super,« je tiho rekla Mojca. »Ja,« je prikimal Net, »boš lahko prišla kdaj poslušat.« Obrnil se je in se odpravil nazaj h kolegom. V hrbet ga je žgal pogled pretepačev. Stiskal je zobe in upal, da je zaradi množice kopalcev, ki so ga obkrožali, varen.

»Gremo do Mraka po pijačo?« »A ne bomo več igrali?« je vprašal Net, še vedno vznemirjen od zvokov. »Če kaj spijemo, bomo igrali še boljše,« seje nasmehnil Frenk. »A misliš, da so Hot Five igrali na suho?« »Vzamemo pijačo in se vrnemo na vajo,« je pokimal Matjaž. »Ima kdo kaj denarja?« seje oglasil Mič. »Moj stari je mecen,« seje Frenk udaril po prsih. Trobentačev oče je bil pomemben funkcionar na občini, zato Frenk nikoli ni bil brez cvenka. Igral je na bleščečo zlato trobento, kije niso naredili na Češkoslovaškem, ampak v Franciji. Na Plečnikovo, z bršljanom obraslo hišo za trnovsko cerkvijo je komaj začel padati mrak, na travniku ob župnišču so se oglašali tički. Vrtno uto za staro litoželezno ograjo so obrasle divje vrtnice. Net jih je imel rad; čeprav cvetovi niso bili bahavi, so ga spominjali na kresnice. Nežno, lilasto prosojni so dišali omamno in se odpirali mesec za mesecem, še v pozno jesen. Obstal je in opazoval temne sence, ki so Švigale med zvoniki in nad visokimi macesni, lastovke so se cvrkotaje spravljale k spanju, prostor lova so zasedali netopirji, slepi ikarji neba. »Kraj nesrečnega imena?« seje zasmejal basist Tom. Net ga je presenečeno pogledal. »Saj veš, Prešeren in te zadeve. A te utruja kakšna Julči?« »Nehaj!« Tako in tako so vsi vedeli, katera mu je všeč. Ko so prečkali Aškerčevo, so stopili v pravo mesto. Napovedali so ga glasovi sprehajalcev, mladih, ki so se odpravljali v Križanke ali pa so sedeli na klopeh pred univerzitetno knjižnico, in tudi samoniklo petje zgodnjih pijančkov. Ob okrogli trafiki na Trgu francoske revolucije sta stala miličnika. »A vidiš plave angele?« je tiho rekel Frenk. »Previdno.« Tiho so zavili proti Mraku, policista sta jih nepremično opazova¬la. V gostišču je bilo hrupno in zadimljeno. Ko je Frenk odprl desna vrata, kjer je bil bife s točilno mizo, je prepevala druščina veseljakov v delavskih kombinezonih. »Raje me počakajte zunaj,« je rekel prijateljem, »lahko začnejo težiti z osebnimi.« Medtem ko so fantje čakali na hodniku, je v preddverje gostilne stopil v črno oblečen gospod v spremstvu mlajšega moškega; obeliš ma so na ramena padali dolgi lasje, ki so bili takrat redkost in znak umetniškega čudaštva. »Mi lahko pomagaš?« je zaprosil starejši z monotonim, goltnim, skoraj nerazumljivim glasom. Spreml jevalec je dvignil komolec, gospod se ga je oprijel, ko je stopal po stopnicah. »Mrak,« je šepnil Matjaž, »saj veš, dramatik in igralec.« Bobnarjev oče je bil arhitekt in je poznal veliko ljubljanskih umetnikov. Net je že slišal za ta priimek, saj je Mrak slovel zaradi bohemskega življenja in verskih nazorov, kijih ni nikdar skrival, čeprav zaradi tega ni smel objavljati in ga v gledališčih niso igrali. Ko je šel mimo Neta, gaje za hip oplazil s temnim, gorečim po-gledom; pisateljev gomoljasti, razbrazdani obraz z orjaškim nosom je v hipu postal skrivnosten. »V nadstropju ima stanovanje,« je zamrmral Matjaž, »tam, kjer se na okenskih policah sončijo in sprehajajo mačke. Njegova žena, ki je pred nekaj leti umrla, je bila obsedena z risanjem mačk. Mogoče soji pomagale pri čaranju.« »Pa ja ne verjameš tem čenčam,« je Mič zmajal z glavo. Skozi vrata točilnice je prižvižgal Frenk s plastično vrečko v roki. »Zanos je težka stvar,« je važno rekel. Odšli so nazaj proti Trnovem; modra angela sta še vedno stala pred kioskom in jih spremljala z budnimi očmi. Neta je bilo strah, da se bosta napotila za njimi; ko se je ozrl, ga je Frenk okaral, češ da je treba v kritičnih situacijah igrati brezbrižnost in se vesti samozavestno. »Ti tega ne znaš,« je rekel trobentač. »Sem te videl zadnjič na Koleziji. Tipi iz viške bande niso ne vem kakšni zmaji.« Ne, Net ni znal igrati brezbrižne samozavesti, stvari je jemal preveč zares. Ustavili so se šele v senci kostanjev ob Gradaščici. »Gremo do vode,« je rekel Frenk. Sli so po peščeni poti in nad koritom reke sedli v travo. VNetovo dušo se je ob pogledu na akvamarinsko nebo, pokapljano z večernimi zvezdami, prikradla žalost; modro bluzo s pikami je imela na sobotnem plesu Mojca; ko je nihala z boki, so se pod bluzo razmikala vesolja. Po nekaj požirkih pijače, ki je ni bil vajen, so se tudi Netu, v ritmu Walkin' My Baby Back Home, začela razmikati vesolja. Z Mojco je prvič govoril v Železničarskem domu, v kletni te-lovadnici, kjer so trenirali člani težkoatletskega društva: dvigovalci uteži, rokoborci, boksarji in judoisti. Mojčin brat Borut je bil moj¬ster vzhodnjaške borilne veščine, ki jo je Net občudoval. Načelo juda, po katerem je mogoče premagati močnejšega nasprotnika z njegovo lastno silo, se mu je zdelo globoko smiselno, bilo je korektiv neuravnoteženega sveta, odrešitev šibkejših. Če bi imel črni pas, se ne bi bal pretepačev, ki so se napihovali na plesih in na Koleziji.

Še preden je v telovadnici srečal Mojco, je bil večkrat na treningih; kljub mraku, kije vladal v kleti, zatohlemu zraku in zanikrnim blazinam je v prostoru vladalo vzdušje posvečenosti, pripadnosti športni bratovščini, nevidnemu in skrivnostnemu prijateljstvu. Prišel je s Tomom, ki je v Železničarski dom zahajal z očetom, ljubiteljskim šahistom. Tom je ob mizah, kjer so se vrstili neznosno dolgi šahovski dvoboji, umiral od dolgočasja. Ni mu bilo jasno, zakaj so tekmeci krčevito prestavljali figure, srdito tolkli po lesenih urah, se od napora potili in škripali z zobmi. Če seje premaknil in mu je pod nogami zaškripal parket, seje vanj očitajoče zapičilo na desetine pogledov. Ko ni več zdržal, seje odtihotapil iz dvorane in med raziskovanjem velike stavbe odkril spodnjo telovadnico. Mojca je stopila skozi vrata s kupom knjig in zvezkov pod roko; očitno jih je prinesla bratu. V poltemi seje spotaknila, šolske potrebščine so popadale pred Netove noge. Net je zardel, skočil pokonci in jih pomagal pobirati. Mojčine prsi so bile zelo blizu, zelo blizu, skoraj bi se jih dotaknil z nosom, dišale so po karamelnih bonbonih. »A niso dobri?« je vprašal. Mojca gaje pogledala z dvignjenimi obrvmi. »Judoisti,« je pojasnil. Mojca je komaj opazno prikimala. »Take mete moraš trenirati leta,« seje delal poznavalca. »Res?« seje nasmehnila Mojca. »Si judoist?« Skozi možgane mu je stekel visokonapetostni tok. »Ja.« »Se nikoli te nisem videla,« je rekla Mojca. »V drugi skupini sem.« »Čudno,« je odgovorila, se vzravnala, stopila na rob blazine in z zvezki pomahala bratu. Ta jo je pogledal, ji prikimal in z roko pokazal, naj jih odloži v kot telovadnice. Ko seje vračala in šla proti izhodu, seje nasmehnila Netu. Čutil je, da mu vrat gori od sramu, počutil seje kot tele. Hotel je popraviti svojo laž, ji reči, daje šele začel trenirati in da razmišlja, da bo postal član kluba ... a ni mogel odpreti ust. Mojca je stopala po stopnicah, obsijana z ostro svetlobo, ki je prihajala od zunaj. Videl je obrise stegen pod njenim krilom in postal še bolj nemiren,poklapan, besen nase. Med odmori v šoli, ko jo je zagledal na hodniku, je obstal in povesil pogled; srce mu je divje razbijalo, ni mogel pozabiti, kako neumno je ravnal. Po drugi strani pa - ni mogel razumeti, daje sram močnejši od simpatije. Se dobro, da Mojca ni imela takih težav, čez nekaj dni mu je, ko se je po širokem stopnišču spuščal proti pločniku pred šolo, stopila na pot. »Borutu moram odnesti kimono,« je rekla in se nasmehnila. »Borutu?« je zajecljal. »Kimono.« »Ja. Nima časa, da bi prišel ponj iz šole. Na Vegovo hodi.« Ko je videla, dajo še vedno zbegano gledaje dodala: »Velikega brata je treba ubogati!« »Au!« je kriknil in se prijel za nogo. »Kamen mi je padel s srca.« »Bi me lahko spremil?« seje zasmejala stari šali. »Dolgčas mi je sami hoditi čez celo mesto. Kimono je težak, saj sam veš.« S strahom jo je pogledal, a v njenih očeh ni bilo sledu posmeha. »Kam naj pridem?« Povedala mu je, daje doma v Rožni dolini, ki jo je dobro poznal. S prijatelji in sošolci se je večkrat potikal po soseski, kadar so se odpravljali na Rožnik ali h Glinščici. Doma je hitro pojedel, naredil nalogo in povedal, da gre v Železničarski dom, ker bo najbrž začel trenirati judo. »Z Mojco grem,« je rekel mami, »njen brat ima mojstrski pas.« Bilje lep jesenski dan, pred Mojčino hišo ga ni zeblo, čeprav je prišel dvajset minut prekmalu. Počasi je hodil po pločniku in opazoval pročelja vil in lepo urejene vrtove okrog njih, polne zorečih hrušk in jablan; slive, ringloji in ribezovi grmiči so bili že obrani. Net in njegovi prijatelji so čutili do stanovalcev Rožne doline zavist, ker so bili bogati; pred vilami so bili parkirani dragi avtomobili, marsikje si ob hiši opazil vrtnarja ali gospodinjsko pomočnico. Oče gaje nekoč poslal k predstojniku šole, kjer je poučeval; živel je v novi vili blizu gozda. Net se je s strahom sezul in v predsobi čakal, da ga bodo povabili naprej. Skozi odprta vrata je videl veliko sprejemnico, ki se je bleščala v steklu in kovini, moderno oblikovano pohištvo se mu je zdelo precej smešno. Bilje vesel, da so mu v roke porinili plastične mape s spisi in je lahko takoj odšel. Predstojnik ni živel daleč od tu, a Mojčina hiša ni bila nova in sijoča, pred vhodom ni bilo limuzine in vrtnarja: dobro znamenje! Končno so se odprla železna vrtna vrata, Mojca je stopila na pločnik in mu pomahala. Šel je k njej in ji iz rok vzel veliko športno torbo. Bila je v svetlomodri bluzi z volančki na ovratniku, doma spletenem puloverju in hlačah; nič modnega, a lepo, je pomislil Net, lepše od kričečih italijanskih cunjic, ki sojih nosile sošolke in jih je bilo mogoče kupiti na tržaških stojnicah. Šla sta čez bližnji travnik, prečkala Študentsko naselje, kjer so, odkar je pomnil, gradili nove stolpiče, in zavila na gozdno pot v bližini Tivolskega ribnika. Ob poti so bile preproste klopce, stesane iz podrtih bukev. »Samo trenutek,« je rekla Mojca, »nekaj imam v čevlju.« Sedla sta, veliko torbo je odložil med sebe in Mojco. »A se me bojiš?« seje zasmejala. Odkimal je. Sezula je temnomoder mokasin, ga obrnila, stresla in znova na¬taknila na nogo. »Tina mi je rekla, da sestavljate bend.« Prikimal je. »Frenk je vodja, a ne?« »Ne vem,« je negotovo rekel. »Nimamo vodje.« »Skupine imajo svoje vodje.« »Mi pa ne.«

Ob ribniku ni bilo nikogar, voda je bila kalna, obrežje polno nesnage. Slišala sta pljuskanje vode, v katero so skakale žabe in z druge strani, kjer je bilo igrišče, vrisk otrok, skrit za zeleno zaveso gabrov in med njimi divje zasajenih vrb in bezga. »Upam, da bomo dobili prostor za vaje.« »Za vaje?« »Vaje benda.« »Aja, seveda,« je rekla. »Boš prišla poslušat?« »Z veseljem. Rada gledam glasbenike. Kaj pa igrate?« »Dixieland,« je rekel ponosno, a na Mojco beseda ni naredila magičnega vtisa. Kar naenkrat sta se znašla sredi mesta, pred kinom Komuna se je po ulici vila dolga kača ljudi, ki so čakali na vstopnice. »Ameriški glasbeni film vrtijo,« je rekel, »čisto nov. Zgodba z zahodne strani, si slišala?« Odkimala je. Ni si je upal povabiti v kino. »Menda je fantastičen,« je medlo poskusil. »Raje gledam ljubezenske, čeprav kar naprej kadijo,« se je zasmejala. Ko sta šla mimo postreščkov, je eden izmed njih snel kapo s trdim ščitnikom in pločevinastim napisom in pokazal na torbo. Net je odkimal. Šla sta mimo uličnega umetnika, ki ga je bil Net že večkrat opazoval, saj je znal iz črnega papirja z enim samim, čudežno spretnim rezom ujeti profil mimoidočega. Na stojalu šobili na ogled obrazi znanih Ljubljančanov, prilepljeni na belo podlago in obrobljeni z ovalnimi kartonskimi okvirčki. Že seje Net mislil ustaviti, a je videl, daje miličnik, kije v križišču pred pošto urejal promet, dvignil desnico v dolgi beli rokavici. Pohitel je za Mojco, ki je stopila na cesto. Upal je, dajo bo kmalu lahko povabil na vajo in očaral s svojim improviziranjem. Zaman. Moralo je miniti celo šolsko leto in še dolge, predolge počitnice.

Že dvajsetič so ponavljali Tea for Two, filmsko popevko, kije bila Netu všeč, ker sojo igrali v ritmu čačača. Na prvih vajah je bil precej nesrečen, ker so kmalu z dixielanda prešli na popularne popevke, a Frenk je bil prepričljiv. Razložil je, da morajo pripraviti spored za ples in da hočejo ljudje plesati še kaj drugega kot swing. Igrati valček je bilo Netovi jazzovski duši pod častjo; s sambo ali rumbo je bilo drugače, v ritmih je Net čutil slastno vročino Karibov, pred seboj je videl potna črna telesa, ki se zvijajo v bokih, divje, izzivalne Portoričanke iz Zgodbe z zahodne strani. »Kaj je s tabo, Matjaž?« Frenk je togotno topotnil ob odrske deske. »Po uvodu je pavza na dva, tri in potem vstop na štiri. Če ne boš točen, se ne bomo ujeli.« Matjaž gaje užaljeno pogledal, po pravici. Frenk je bil tisti, ki je zamujal in netočno intoniral. »Matjaž igra v redu,« je rekel Net. »Aja?« je zategnil Frenk. »Kaj pa je potlej narobe?« Molčali so. Toni je vadil akorde za prehod v refren. fbskusili so znova, brez uspeha. Frenk je jezno brcnil v pianino, vsi so ga presenečeno pogledali. »Ej,« je rekel Net, »a ni že dovolj razglašen? Boš ti plačal škodo?« »Do zdaj sem vse naredil jaz. Medtem ko si se ti ukvarjal z Mojco.« Frenk je bil napet in siten, zadnji stavek je izhropel v falzetu. Net je molčal in tiho preigraval bluesovsko temo. »A mogoče ni res? A mogoče ni res?« »Frenk, radi bi brez trobente odigrali uvod,« je Matjaž razrešil napet položaj. »Bomo lažje slišali, kdo ga serje.« Frenk je ihtavo zapustil oder. Slišali so, kako škripajo podnice pod njegovimi nogami. Zaloputnil je vrata na koncu dvorane. Tokrat so brez težav speljali prehod, kljub Netovemu malodušju. Pred prvim solom so nehali igrati in molče obsedeli. Reflektorja, ki sta navzkrižno osvetljevala oder, sta v tišini po osje brenčala. »Pusti ga,« je tiho rekel Mič. »V šoli ima probleme. Ukor učiteljskega zbora. Neopravičene ure. Njegov stari je znorel.« Net je pokimal, vstal, se po razmajanih stopnicah spustil z odra in odšel za Frenkom. Zunaj je bilo temno, trobentač seje naslanjal na steno, s katere je odpadal omet, in kadil. Vrh cigarete je utripajoče žarel, kot bi v Frenka dihala nevarna pošast. Pesek pod Netovimi koraki je zoprno škripal. »Nisem vedel,« je zamomljal in se še sam naslonil na zid. »Brez veze,« seje čez Čas oglasil Frenk. »Saj ni zaradi Šole. Doma imamo sranje. Vse bo šlo v božjo mater, se mi zdi.« Net je molčal, počepnil in si z dlanmi pokril obraz. »Kaj je narobe, če sem z Mojco?« Spustil je roke, prijel kamenček in ga vrgel v temo. »Nič,« je brezbrižno rekel Frenk. »Privošči si. Nikoli ni pre- V visokem loku je odvrgel tlečo cigareto, jo srdito pohodil in odšel v dvorano. V gnezdu v bližnjem topolu je prhnil ptič in se obrnil v spanju. Pred bližnjo gostilno je nekdo pijansko zaklel, postana sapa seje odbijala od sten pritličnih hiš kot zablodela duša.

V dvorani tobačne tovarne je bila prava gneča, Net je v prvih vrstah opazil starše, predstavnike krajevne skupnosti in Rdečega križa ter nekaj učiteljev z glasbene. Za njimi so sedeli dijaki bližnjih tehniških šol, zadnje vrste so zapolnile delavke tovarne. Ploskanje je potihnilo, čeprav so Kajuhovi verzi še vedno viseli v zraku. Netu so bile všeč pesnikove misli, nanizane v zanosnem ritmu, v verze sta se kar naprej tihotapili besedi svoboda in smrt. Veliki jazzovski orkester glasbene šole je čakal, da bo na oder prišel dirigent; pihalci so z ustnicami vlažili jezičke, pihalci so dihali v ustnike, da bi ogreli glasbila. Tom seje sklanjal nad kitaro in jo tiho uglaševal, Matjaž je meditiral nad bobni. Občinstvo je postajalo živčno, slišati je bilo kašljanje in podrsavanje stolov. Ravnatelj glasbene Šole, ki ni bil poseben ljubitelj orkestra, je pogledoval na uro, prekrižane noge so utripale v divjem staccatu. Tom, ki seje obešal okrog vratu svojega kontrabasa, seje sklonil h klavirju. »Pa se ja ni...« »Nehaj!« gaje ustavil Net. »Ne spuščaj negativnih valov.« Tom seje nasmehnil in skomignil z rameni. Člani orkestra so vedeli, daje dirigent oboževal Glenna Mil¬lerja in vodko. Večkrat jim je na vajah rekel, da skuša vzpostaviti ideološko nevtralnost in spraviti svet v ravnotežje. Bil je molčeč, rdečelas, na pogled malce zanemarjen bohem, ki ni bil stalno zaposlen na glasbeni Šoli. Razgovoril seje le takrat, kadar je prišel na vajo z omajanim ravnotežjem, poln vodke in žejen glasbe. V takih trenutkih je orkester vodil s strastjo, ki jo je zasejal med učence. Netu se je zdelo neverjetno, da sliši še tako drobne napake in da zna pravilno odpeti melodične linije vseh sekcij. Iskalec ideološke nevtralnosti je zadihan planil iz zaodrja, si med priklonom popravil lase, ki so mu padli na čelo, in ognjevito odložil partituro na pult. Za spoznanje se je opotekel, mogoče zaradi kritičnih ravnateljevih pogledov, ki so bili naperjeni v njegova jetra, potem pa dvignil roke za začetek nastopa. Med štetjem je pogledal Matjaža, ki ni bil niti malo zasanjan in je paličice razširil v nekakšen vprašaj. Dirigent je obstal in se zasmejal. »Najprej Mesečino, potem Pensilvanijo.« Orkester je vodil ognjevito, občinstvo mu ni bilo mar, z mimiko je ponazarjal čustva, ki naj jih izrazijo glasbeniki. V začetku so mu ti sledili zatikaje, potem pa vedno bolj sproščeno, ritem sekcija je drobila čas, pihalci in trobilci so se škropili s slapovi zvokov. Net je s pogledom drsel po notnem črtovju in na prazna mesta trosil nabrekla semena akordov, kvarte, zvišane septime, none. S kotičkom očesa je ujel dirigentov pogled, ustrašil seje, da igra preveč moderno za posladkano Millerjevo glasbo, a ni bilo tako, častilec swinga mu je z odobravanjem kimal. Ko je izzvenela zaključna harmonija, je nastala tišina. Poslušalci v prvih vrstah so se ozirali v sekretarja občinskega komiteja, a možakar je, kot bi bil uročen, strmel v napis nad odrom, ki gaje opozarjal, da človek ne živi samo od kruha. Ni bilo jasno, čemu ne ploska, morda se ni strinjal z napisom, mogoče ni maral jazza. Zagaten položaj so razrešile mlade delavke, stoječe v ozadju dvorane, ki so zavpile, naj igrajo Še, in zacepetale z nogami. Pridružili so se jim kolegi, ki so začeli odrivati stole v kot in se pripravljati na ples, češ da človek ne živi samo od dela. Se nekaj trenutkov in ploskali so vsi, svetli izjemi sta bila politik in ravnatelj, kar pa ni nikogar motilo. Dirigent se je z dvignjenim kazalcem zahvalil proletarcem v zaledju: »Človek ne živi samo od dima,« je modro ugotovil v skla¬du z lokacijo nastopa. »Itak pa je življenje en sam dim,« je dodal. Pripomba seje zdela smešna mladenkam in mladeničem v ozadju, medtem ko so bili gostje v prvi vrsti odgovorno resni in so dobili apnenčaste oči. Ob zaključku koncerta in proslave so bili delavci in dijaki zadovoljni, gostje pa ne; medtem ko so se prvi še dolgo šalili in pogovarjali z glasbeniki, so drugi neopazno izpuhteli iz dvorane. »Se vidimo v torek,« je Članom orkestra rekel glasbeni guru, si brisal potno čelo in odpiral usta kakor riba na suhem. Niso se videli. V ponedeljek je na oglasni tabli glasbene šole viselo obvestilo, da vaje jazzovskega orkestra zaradi pomanjkanja sredstev do nadaljnjega odpadejo.

Spominjal se je, kdaj jo je prvič pobožal po prsih. Ko mu je v spominu blisnila bela dojka (svetli trebuh ostriža, stepeni beljak v skodeli), je v ustih začutil kislo slino, v nosnicah pa vonj po poležani travi in rumenečem bukovem listju. Sedela sta v nagibu hriba in poslušala popoldansko utrujenost mesta pod njima; bilje zaljubljen in je imel nerodne roke in hudo željo pod pasom. Srce mu je tolklo v sinkopah, bal seje, da ga Mojca sliši in bo vedela, kaj hoče. »Saj je prav, da veš,« je zasopel. »Kaj pa?« je v nasmehu nagnila glavo, da seje med lasmi in pra¬protjo raz žarelo zahodno nebo. Zamahnil je z roko in se zgrbil, otrpnil v neznani napetosti. Naenkrat seje vzmet v telesu sprožila, zasukal seje, z desnico potegnil jopico z Mojčinega ramena, potem še svetlomodro naramnico izrezane bluze, da se ji je nagrbančila okrog komolca, sprožil levico (svetli trebuh ostriža, stepeni beljak v skodeli), objel njeno dojko, jo stisnil kot dojenček, popadel kot terier, telo mu je stresel vijolični snop elektrike. Zdelo se mu je, daje njena koža presenečena, daje bradavica trda kakor želodek, s čelom je kljunil ob njeno ključnico (poležana trava, bukovo listje), se hitro vzravnal, da bi naredil prostor za drugo dlan, potem pa. Ni vedel, kaj naj stori, ustrašil seje, ker ni poznal pravil igre, pogledal je v Mojčine skaljene oči, ki so postajale resne, zastal, sopnil v praznino med dekličino ramo in naramnico, ki si jo je povlekla čez nadlaket; dojka je smuknila v zavetje bluze. Sedel je, potrt, kot bi naredil nekaj slabega. Slabo se je odrezal, nič kaj moško ni bilo obotavljivo mečkanje. Če bi bil na njegovem mestu član viške bande, bi to bila druga pesem. Tip jo je hotel sleči sredi Kolezije, v množici kopalcev, vsem na očeh; kaj bi bilo Šele v tej zeleni samoti. Še Frenk bi znal, ni dvoma. Ko mu je materinsko položila roko na ramo in se zasmejala zadregi, je postal v resnici potrt. Zakaj to prekleto sonce ne ugasne, je razmišljal, naj bo konec vsega skupaj! »Hej,« seje oglasila Mojca, »še sem živa, a bi se nehal kujati?« Sedel je, z glavo med koleni, ni se nehal kujati. »Lep začetek, slab konec,« je ugotovila in vstala. »Vem,« je rekel v tla. »Popoldneva.« Slišal je, kako se Mojčini koraki oddaljujejo po preprogi listja, videl je, kako se na mestu, kjer je njena zadnjica v travo zarisala krog poželenja, bilke začenjajo dvigati. Neumno je bilo užaljeno sedeti in v samoti razpihovati bolečino zamujene priložnosti. Priložnosti Česa? Krevsal je za njo, a se ji ni približal, dokler se ni na robu gozda ustavila in se obrnila. »Me spremiš do doma?« Pokimal je, molče sta šla čez travnik in do visoke kamnite ograje, za katero je bila skrita Titova vila. »A veš, da prireja predsednik prave orgije?« »Govorice,« je odkimal. »Nič govorice. Se sliši do nas. Žvenketanje kozarcev in cviljenje priležnic.« Priležnice, čudna beseda. Priležnice, ki cvilijo. Ni mu bilo všeč, da Mojca govori take stvari, niti malo. »Ne verjameš?« Skomignil je z rameni. »Si pa res tečen. A sem ti kaj naredila?« »Ne,« je zamrmral. »Ti nisi nič naredil, zato kar nehaj!« Zlobno, je pomislil. »Drugi opravijo na hitro?« je vprašal veje macesnov, ki so nežno šumele in se sklanjale nad ograjo. »Grdo!« je rekla jezno. »Kar spelji se. Grem raje sama.« Pnič, odkar so vadili v Trnovem, se mu je zazdelo, daje vse sku¬paj brez pomena. Frenk hoče biti glavni in se nekaj šopiri, dvajset komadov vadijo do nezavesti in zvenijo zmeraj slabše. Sploh pa - kaj mu meče pod nos Mojco? Nikoli ni zaradi nje manjkal, nikoli ni zamudil na vajo. Brigajo ga Frenkovi problemi, kot da sam s sabo nima dosti dela! Stopil je po pesku, začel brcati okrog sebe, da so mu izpod čevljev frčali kamenčki kakor razgretemu plesalcu stepa ali splašenemu konju. Kako je lahko vse na svetu narobe, čeprav se ti ne zgodi nič usodnega? Mečkalo sem, čeprav ne znam mečkati. Zavil je z dvorišča in obstal na pločniku: v bližini so izkopali velike jame, kmalu bo primestne hišice zamenjalo blokovsko naselje. »Depresija?« Tom je priškripal po pesku in se naslonil na pročelje kulturnega doma. »Kaj vem. Tale naš bend ...« »Net, samo to se še manjka, da začneš težit. Še malo potrpi, čez slab mesec začnemo igrat na plesih. Frenk se je zmenil na Vidovdanski. V dijaškem domu. V hipu bo konec krize, boš videl.« »Maja. Frenk mi nekaj ureja življenje.« »Kako?« Tom je dvignil obrvi. »Pozabi. Brez veze.« Tom se je odrinil od stene. »A v železničarskega še hodiš?« »Malo. Nimam časa.« »Zadnjič sem vaju videl v Komuni,« je pokimal Tom. Net se je ozrl, a v basistovih očeh ni bilo posmeha. »Po dolgem času sem bil v kinu. Ples v dežju, a si ga že videl?«  »Ne. Menda čista dekadenca.« »Kako?« »Oče je rekel, da tako govorijo na okraju. Menda so ga hoteli prepovedati. A je tako zanič?« »Temačen je, ampak ni zanič,« je rekel Net. »Čeprav ga ne razumem. Ni ga za gledat s punco.« Tom je razumevajoče pokimal. Ko sta stopila v dvorano, je na osvetljenem odru zagledal Moj¬co. Stala je ob Frenku, ki ji je kazal, kako je treba pihati v ustnik. Napenjal je ustnice in lica, da je bil podoben krastači. Ko so pod Netovimi stopali zaškripale stopnice, seje Mojca obrnila. »Živio,« je rekel. »Kdaj si pa ti prišla?« Frenk je povesil trobento, Mojca ga je za hip ošinila s pogledom. »Pred minuto.« »S Tomom sva bila pri vhodu.« »Sla sem okrog šole.« »Hej, vidva,« se je razkoračil Frenk. »Sem mislil, da imamo vajo.« Usedel seje za pianino, jezno udaril po tipkah, potem pa s treskom zaprl pokrov in se obrnil. »Madona, a bi se nehal važit?« je tiho rekel Net. »Mogoče se imaš za vodjo, a mi dol visi. Kako naj igramo skupaj, če nam kar naprej težiš?« Frenk je osuplo strmel vanj, pogledal Mojco, se jezno plosknil po stegnu. »Lep nastop,« je siknil skozi zobe. »Bos naredil vtis.« »Do vrh glave te imam!« Ko je za sabo zaloputnil vrata, je imel v grlu cmok jeze. Na ulici, ko je stopal proti cerkvi, je gledal skozi polžast rta okna. Tuji obrazi so pripovedovali zgodbe, ki jih ni poznal, živeli so v svetu, ki se ga ne bo nikoli dotaknil. Mrsčavica mu je šla po telesu, občutek nerazumljive globine bivanja ga je zadel kakor udarec v sence. Drug mimo drugega, je pomislil, zazdelo se mu je, da živi v tenki rezini vesolja in je njegovo hrepenenje brez razsežnosti. »Net!« Mojca je morala teči za njim skoraj do mostu, ker se ni hotel ustaviti. »Kaj ti je?« »Nič. Mislim, da ... Nič. Rad bi...« Zamahnil je z roko. »A veš, kaj je narobe s tabo?« je rekla, ne da bi ga prijela za roko. Molčal je in poslušal Šumenje reke. »Ne narediš stvari, ki bi jih rad. A pri igranju nikdar ne zgrešiš?« »Poslušaj vodo, pa ti bo vse jasno. Brez napake teče.« »Polna napak sem,« je rekla Mojca in stopila mimo Neta na most. »Tvoja edina napaka.« Cmok v grlu, hladen pot na čelu. V krogih svetlobe, ki se je na most presijala skozi nežne veje brez, so valovali Mojčini boki v ritmu, ki mu je bil bolj domač kakor pisk izgubljenosti v duši. Šele ko je izginila za vogalom, seje brezvoljno podal za njo. Ko je zavil na Mirje, je bila ulica prazna, vredna svojega imena. Šel je ob rimskem zidu, zakorakal v vonj po trohnobi, se skozi majhen park podal do grobnice in zlezel na polkrožno betonsko streho, ki jo je varovala pred dežjem. Na vrhu zidu je sedel takrat, kadar ga je grabila melanholija. Počutil seje izklopljenega iz sveta, pripadal je neki drugi stvarnosti, v sozvočju s trohnobo, usklajen s tavajočimi duhovi, ki stolet ja in stoletja iščejo izginulo Emono. Na koncu ulice je zaslišal podrsavajoče korake, zagledal je temno oblečeno gospo v spremstvu zgrbljenega suhca z nazaj počesanimi dolgimi lasmi, ki so mu padali čez ovrat nik. Po postavi je uganil, da gre za Ježka, večkrat ga je videl v lutkovnem gledališču, doma so včasih sedeli pred radijskim sprejemnikom in poslušali njegove kabaretne nastope, v katerih je smešil neumnost oblasti in primitivnost novodobnih povzpetnikov. Čudno, je govoril oče, da se ta človek lahko na glas posmehuje stvarem, o katerih drugi le tiho šepetajo. A Netu so bile Še bolj kot Ježkove satirične bodice všeč njegove uglasbene pesmi, v katerih je z žalostnim klovnovskim glasom prepeval o tegobah malih ljudi. Nekoč, ko je Šel mimo stare vile na oglu, je skozi okno videl velik starinski lestenec iz brušenega stekla, pod njim koncertni klavir in za njim Ježka, kije igral. Najbrž sklada nov napev, je takrat pomislil; bil je ganjen, ker je bil pianist obdan s predmeti iz minulega, meščanskega sveta, na stenah so visele oljne slike v baročno rezljanih okvirjih. Zdaj, ko je sam sedel na vrhu nekropole, je bil ganjen, ko je videl, da se stara zakonca, medtem ko se bližata vhodnim vratom doma, zaljubljeno držita za roke.

Ko so ob petkih in sobotah začeli igrati v dijaškem domu, je Mojca večkrat prišla na ples, a ne zaradi Neta, ampak zaradi Frenka. Konce tednov je pričakal razdvojen: po eni strani je rad igral pred vrstniki, ki so napolnili visoko dvorano s štukaturami pod stropom (včasih je bila kapela in so v njej opravljali molitve) s smehom, znojem in vonjem po srnjadi, po drugi strani mu je šlo na iivcc, ko seje med odmori Mojca stekala h kolegu in se koketno smejala. Preddverje je bilo spremenjeno v priročno točilnico, kjer so se dijaki tehniških šol in dekleta, uvožena z bližnje srednje šole za medicinske sestre, lahko odžejali s kokto in sokovi. Vsem zna¬na skrivnost je bila, da so za omaro, prekrite z belim prtom, stale druga na drugo zložene gajbice s pivom; tudi zato so bili plesi na Vidovdanski cenjeni in dobro obiskani. Igrali so blues, Mič je s tenorskim saksofonom gradil solistični nastop na dolgih melodičnih lokih »do zadnjega diha«. Z zaprtimi očmi, v pasu nagnjen nazaj, je sleherni ton obogatil z vibratom, med jezičkom in ustnicami so se nabirale kapljice sline. Net je imel rad počasne balade, tako bi bilo ljubljenje z Mojco, če se ne bi ustrašil ribje zmuzljivosti razkritih prsi; glasba je bila erotična in zračna, puščala je veliko prostora za grozdičenje akordov, ki so potem lebdeli okrog objetih parov kakor afrodizijak, smukec, pelodni prah. Želel sije, da bi skladba trajala čim dlje. Ko je Frenk dvignil trobento, da bi prešli v temo, je zanalašč izvedel prehod tako, da je moral Mič nadaljevati soliranje. Po aplavzu, ki ni bil preveč prepričljiv, saj so plesalci še vedno strmeli globoko v oči in dekolteje izvoljenk in so fantovske roke gnezdile za dekliškimi pasovi, so začeli igrati razgi-ban rock and roli; tu je prišel do izraza Matjažev smisel za swing, iz ušes razgretih dečkov se je začelo kaditi, in ko so odigrali kodo, so sikali kakor parne lokomotive. S Tomom sta sedela na kamniti ograji za dvorano in si ogledovala obiskovalke, ki so se prihajale hladit; nasmihale so se, si popravljale robove kril in navihane lase, se brez prave potrebe dotikale druga druge. Razgaljena ramena in komolci so v mraku plesali in se zvijali kakor gpsji vratovi. V osvetljenem okviru vrat je Net zagledal Tino  in Mojco, zapleteni sta bili v klepet. Kmalu se jima je pridružil Frenk s steklenico piva v roki. Ni je skrival - Net mu je zavidal privilegij polnoletnosti. Frenk seje važno ustopil med prijateljici, se sklonil k Mojci in ji nekaj šepnil v uho. Pokimala je, pogledala Tino, skomigni- la z rameni, prijela Frenka pod roko in z njim odšla proti garderobi. Net je vedel, da ima Frenk ključ, zavidal mu je tudi ta privilegij. Tina je nekaj Časa gledala za odhajajočim parom, potem pa - sama in negotova - obstala na pragu. Ko je zagledala Toma in Neta, ji je nejevolja izpuhtela z lic, pomahala jima je in se jima pridružila. Tinino široko, nabrano krilo seje dotaknilo Netovih kolen, koketno je nagnila glavo in potisnila ramena daleč nazaj. »Na bežigrajski se govori o vas.« »Kaj pa?« je vprašal Tom. »Da ste dobri.« »A smo?« jo je pogledal Net. »Prišla sem preverit. Meni so bolj všeč Kingsi.« »Zakaj?« »Sibajo rock, a veš. Kitare, elektrika.« »Aja,« je zagodrnjal Tom. Nastala je tišina, presekana z izbruhi smeha v dvorani. »Vidva ne kadita?« Odkimala sta. Tišina. »A si jo prebolel?« seje obrnila k Netu. »Saj ni škrlatinka,« je tiho rekel. Tom je vstal in brez pozdrava odšel proti dvorani. »Davica,« seje kislo nasmehnila. »Kaj?« je neumno zazijal. Razmišljal je, ali bi odšel do gardero¬be in začel razbijati po vratih. Mogoče bo Mojca Frenku v strahu odgriznila jezik in bodo dobili novega trobentača. »Pošteno zna daviti,« je rekla. »A nista prijateljici?« »Sva. Osnovne stvari ti niso jasne.« Pobožala ga je po licu in odšla. V nosnicah mu je ostal vonj po šmarnicah. Do konca plesa je igral kot avtomat, razmišljal je o Mojci in Frenku v garderobi, pred očmi so mu migetale opolzke slike, ki so jih režirale njegove želje. To, kar bi moral storiti že zdavnaj, je odi-gral v domišljiji. Bilje presenečen, s kakšno slastjo plete zgodbo, v kateri je nastopal kot nadomestek, spoznal je, da sta užitek in sram zavojevalca duše, ki prihajata v paru. Okrog pol enih so začeli pospravljati glasbila; ples bi morali končati opolnoči, a so na željo plesalcev vedno potegnili, na par-ketu so ostali tisti najbolj vneti, ki so izvajali modne plesne figure, uvožene z zahodne strani. Priganjal jih je dežurni vzgojitelj, ki seje bal, da bi prišlo do ekscesov, za katere bi bil odgovoren. Po navadi je Net rad sedel za klavirjem in v poltemi nizal drobne zvočne bizarnosti, tokrat pa je na hitro pobral notne liste, zgrabil jopo in se poslovil. Šel je čez dvorišče in skozi litoželezna vrata mimo zapuščene opečne cerkve proti stari mestni elektrarni; hotel seje izogniti mla¬dim, ki so se v skupinah pogovarjali in smejali pred dijaškim domom še dolgo po končanem plesu. Za cerkvijo je bil velik vrt; lahko si je zamislil redovnike, ki v njem delajo in meditirajo o Bogu, varni pred skušnjavami, ki trpinčijo njega in jih on najstniškim srcem mazohistično neti in razpihava. Zdaj je bil park zanemarjen, obra¬sel s plevelom, grmičevjem in mladikami dreves. Spremenil seje v spomenik javne pozabe, zato je prišel prav zaljubljenim parčkom, ki so v žični mreži naredili luknje in si poiskali temna mesta za temna prešuštva. Čeprav je bila pomlad, čas, ki diši po vzdihih, je vladala v vrtu gluha tišina, zato seje še sam splazil skozi ograjo in sedel na kup desk, ostankov podrte klopi. Ko seje zagledal v zvezde, so mu spakljivo mežikale, vinsko rdeči vonj cvetočih kostanjev, ki so rastli na pločniku pred cerkvijo, gaje spominjal na Mojčine ustnice. Tako stanje je imenoval »koprnenje mladega telebana«. Zaslišal je, da nekdo odriva žično mrežo in se plazi skozi ograjo. Bila je Tina; obris dekletovega telesa na modro vijoličastem ozadju neba je ma¬gično vplival na porast Netovega testosterona. »Si poskušaš razjasniti osnovne stvari?« Sedla je zraven njega in si poravnala kratko krilo, kolena in stegna so sevala mehko lilijasto toploto. »Ne zafrkavaj,« je v zadregi prekrižal nogi. »Mojca ima veliko fantov. Čeprav ne vem, zakaj. Sprijazni se s tem.« »A ti jih pa nimaš?« »Jaz pa ne.« »Se ne moreš sprijazniti s tem?« Njen smeh je prihajal globoko iz grla, zato je zvenel zamolklo, z okusom po timijanu. »Veš, kaj mi je všeč na tebi?« mu je rekla. Zasukal seje k njej, da mu je mapa spolzela z naročja. Notni listi so se razsuli po tleh, nočni vetrič seje takoj začel igrati z robovi Ali the Things You Are. »Hitri prsti. In pedal.« Z roko je zdrsnila za Netove hlače. Bližalo se je novo poletje in težko pričakovani zaključni ples na viški gimnaziji. Že v zgodnjem sobotnem popoldnevu so se ob Tržaški zbirali prvi dijaki in osnovnošolci, ki so hoteli hitro odrasti, drugi so preganjali čas na šolskem dvorišču ob veliki telovadnici. Oblečeni so bili drznejše kot običajno; kavbojke, pisane majice in srajce, ovratne rute, celo usnjeni telovniki so pričali o razslojenosti »socializma s človeškim obrazom« in nesporni bližini celovških in tržaških stojnic. Čez Slovenijo so v šestdesetih letih na vzhod in jug Evrope potovale ogromne količine džinsa in najlona, ki sta posta¬jala z vsakim kilometrom dražja; ljubljanska mladina sicer ni bila oblečena tako kot mladina na Manhattnu, primerjava z Bronxom ali Liverpoolom pa bi zdržala minimum zgodovinske objektivnosti. Med pričeskami so bile ekstravagance redkejše, tu in tam je bilo mogoče opaziti zgledovanje po Brigitte ali Marilyn v filmih Parižanka in Nekateri so za vroče. Med fanti so bile priljubljene »aškovske krtačke«, ime so dobile po košarkarjih akademskega športnega klu¬ba Olimpija, ki so bili ostriženi »po ameriško«, skoraj na nulo. Na »ašk« so bile - z redkimi presleyjevskimi izjemami - oblikovane tudi glave pripadnikov viške in šišenske bande. Net je prihajal proti gimnaziji po ozki ulici, kjer je stalo zavetišče Malči Beličeve; ljudje so otrokom, ki so živeli v zavodu, govorili »ubožci«. Predstavljal sije, da gre za neozdravljive bolnike, a potem so za »beličnike« igrali na neki proslavi in so bili čisto normalni. Takoj po kosilu je naredil velik ovinek; mimo športnega parka Svoboda se je napotil skozi praprot in travo in zamišljeno stopal mimo debelih, razvejanih hrastov, ki so označevali rob barja, rob magične tišine, v katero so se pogreznile legende pradavnine.

Prostora za pravljice in potepanja pa je bilo vedno manj; mesto seje širilo kakor velikanski polip, črnikavo kislost šote so nadomestila brez načrta sezidana skladišča, strojne delavnice in barakarska na-selja. Proti Malemu grabnu je Net šel takrat, kadar seje naveličal hru-pa na športnem igrišču ali kopališču in se ga je polastil občutek, da se nekaj nepreklicno končuje; tako je bilo tudi zdaj, ob koncu šolskega leta. Obrnilo seje leto, zgodilo pa se ni nič usodnega, nič tako močnega, da bi mu srce pelo od zanosa. V samoti se sprva ni počutil bolje, a postopoma seje nalezel spokojnosti narave, zavedel seje polne brezbrižnosti stvari, ki so ga obdajale, se grele na soncu in prilagajale smerem vetra. Ko seje pomiril in vrnil med vrstnike, se nekaj časa sploh ni mogel zbrati, ni mogel razumeti, kaj pripovedujejo in kaj ga sprašujejo. »Si vedel, da igrajo Six Blues Plus One?« je že tretjič ponovil Matjaž, preden gaje Net pogledal in skomignil z rameni. »Boš jeseni res šel na srednjo glasbeno?« »Ne. Nimam volje, da bi cele dneve vadil. Ne vem, če sem dovolj talentiran.« »Zame ni dileme,« se je nasmehnil Matjaž. »Bobnov nikjer ne učijo. Menda je treba iti v Avstrijo, ampak tam se plačuje.« »Dovolj dober si,« ga je Net pohvalil. »Zmeraj boljši. Brez šole.« »Kar naprej sem v kleti, a nisem zadovoljen. Glava hoče, roke pa ne ubogajo.« »Pri meni pa glava ne ve, kaj hočejo roke.« Matjaž seje zahahljal na svoj smešni način, rame so mu poska-kovale, kot bi bile na vzmeteh. »A greva pogledat na dvorišče?« Med dekleti, ki so stale pred zadnjim vhodom, je Net zagledal Mojco in Tino. »Akcija?« je vprašal Matjaž. Net je odkimal, šel v kletno preddverje in potem na levo, v veliko telovadnico. Ko seje ozrl, je videl, daje Tina Matjaža pocukala za rokav in ga nekaj sprašuje. Zaščemelo ga je med nogami, rdeče je zadišalo po kostanjih, po mlečni rosi na topli dlani. Težka žametasta zavesa na odru je bila dvignjena, levo in desno so stali veliki zvočniki, med njimi pripravljena baterija bobnov in klavir, podoben črnemu panterju, ki tiho prede in čaka na plen. Praznina velikega prostora se je začela dotikati Netove duše. Poznal je ta občutek: kot bi čez svet padla megličasta koprena, ki omeji pogled, uduši jasne zvoke, izbriše praznine med besedami. Doživljanje postane zvarek nerazločljivih vtisov, kot takrat, ko se film v kinoprojektorju strga in začne divje vrteti in ne moreš sle¬diti migetanju gibajočih se sličic. Pobegnil je iz dvorane, stekel čez preddverje in gor po stopnicah, vse do drugega nadstropja, kjer je bila tišina manj grozeča. Naslonil seje na okensko polico: zunaj se je začelo mračiti, ulične svetilke so mesto spremenile v velik oder, po katerem so se premikali igralci neznanega režiserja. Po klančini ob železniški progi so prihajali pripadniki viške tolpe, takoj jih je spoznal po široki, majavi hoji, bahavem opletanju z rokami, ciga-retah, ki so jim visele iz ust. Po cesti so hodili v nekakšni vojaški formaciji, bili so osvajalci, mimoidoči so se jim spoštljivo umikali ob rob pločnikov. Ko jim je neki mladenič, nič hudega sluteč, prekrižal pot, so ga v hipu obstopili. Net je videl, kako je vodja tolpe stopil k fantu in mu zastavil vprašanje ter ga potem, ko je ta odkimal, z odprto dlanjo frcnil po glavi. Napadeni je imel tesno stisnjene ustnice bele od strahu, razkuštrani lasje so mu padli na čelo, in to se je zdelo pripadnikom viške bande zelo smešno. Ponižanje daje moč, iz takega sveta ni izhoda Je pomislil Net, a na srečo je vodja plemena dvignil roko in ukazal, naj razklenejo krog. Člani tolpe so zasedli ključna mesta ob gimnazijskem vhodu, bili so nekakšni nadzorniki in cenzorji plesa; ni bilo mogoče vstopiti, ne da bi se zavedal njihove prisotnosti in pomembnosti. Net je prenehal opazovati nesmiselni obred skupine, ni znal biti drugačen na tak način, da bi posnemal vrstnike, hotel je vse skupaj pozabiti in se odpraviti domov. Poznal je prehod za šolo, kjer seje dalo neopaženo oditi, a ko se je podal čez dvorišče, je zaslišal glasbo. Six Blues so igrali čarobno, le nekaj taktov je bilo treba, da so ga uročili, obrnil se je, šel mimo garderob in po stranskem, zelo ozkem hodniku v zaodrje. Skrit med gubami zaves je prisluhnil magnetizmu prepletenih zvokov. To je prava glasba, sije rekel, čutil je, da postaja mehek kot val, zlil seje z zvoki. Bilo mu je prijetno, kljub zavisti, da česa podobnega ne zna odigrati s svojimi prijatelji. Izgubil je občutek za čas; ko je začutil Tinino roko na rami, se je prestrašeno obrnil, kot bi se znašel na nevarni prelomnici sanj, takrat, ko se lahkotni let prevesi v moro neizbežnega padca. »Kam si se zavlekel?« »Poslušam.« »Poslušajva skupaj,« seje nasmehnila in mu sedla na kolena. Dišala je rubinasto, kot takrat pod kostanji, a v nosnicah je začutil še neki drugi vonj, ki ga ni poznal, spominjal gaje na ribje ikre v preto¬pli, mrtvi plitvini, na vonj po moškem znoju. Odkimal je in jo na rahlo odrinil od sebe; ko je vstal, je v osvetljeni dvorani, polni vzhičenega gibanja in kričavega veselja, zagledal Mojco v Frenkovem objemu. Z Matjažem sta spila nekaj požirkov vina in bil je opotekavih misli; hrepenenje hromi. Plesa še ni bilo konec, a videl je Mojco in Frcnka, ki sta odhajala v temo dvorišča. Na hitro seje poslovil od Matjaža in stopil za njima. Izginila sta za vogalom, in ko ju je zagle-dal sta se pod stopniščem, v senci, poljubljala. Obstal je, zavzdihnil, pogledal v nebo. Lunin krajec je bil obdan z nežnimi oblaki, srebrna svetloba seje lomila ob robovih sivine, oblaki so se premikali, kot bi se hoteli igrati z mesečino in sencami. Kako daleč je nebo, ga je spreletelo, kako drugačna so pljuča zvezd in ožilje galaksij. Zmotil ga je hrup; z druge strani stopnišča so prišli člani tolpe, Frenk je spustil Mojco in se obrnil proti skupini. Eden od nasilnežev je stopil naprej in stegnil nogo, kot bi hotel brcniti Frenka. Ko seje ta odmaknil, gaje vodja tolpe s pestjo udaril v trebuh. Net je slišal srhljiv glas, kot bi spustila zračnica, Frenk se je v pasu prelomil in sklonil glavo, vodja ga je s kolenom treščil po grebenu nosu. Net je videl kri, ki je brizgnila iz nosnic, solze, ki so se razlile po licih, a slišal ni nič, čisto nič, Frenk se je opotekel v popolni tišini, tudi Mojčinih korakov po pesku, ko je tekla proti njemu, ni slišal, ni slišal v grozi odpirajočih se ust, ki so iskale pomoč. Kar stal je, začaran v brezbrižni mesečini, v Mojčinih očeh je zaznal osuplost, le za hip je še stala pred njim in čakala, da si bo premislil, potem je izginila za voglom, brez sape tekla proti dvorišču, da bi priklicala rešitelje. Negibno je stal, ni čutil groze, sramu ali gnusa, odsotno je gledal, kako seje Frenk spreminjal v snop žita, po katerem so mlatili napadalci. Pretepanje seje spremenilo v zverinsko izživljanje, prednjačila sta tipa, ki se ju je spomnil s Kolezije in sta frajarila okrog Mojce in Tine. Stal je, zdelo se mu je, da je umrl, ker ni čutil ničesar, znova seje ozrl v nebo in opazoval igro oblakov in mesečine. Izza vogla je pritekel Borut, za njim še nekaj starejših gimnazijcev. Ob pogledu na Frenka in poživinjeno tolpo je Borut zakričal, predrl opno molka, ki se je spletla okrog Neta. Borutov klic je bil klic maščevanja, odmev divjine v človeškem srcu, s katerim se kri odzove na kri in se z njo poveže v nerazumen klobčič besa. Člani tolpe so prenehali brcati Frenka in se čez hip, čeprav jih je bilo več, pognali v beg, čez okrasne grmiče in rože so zdrveli do nizke ograje, jo preskočili, preplezali in se potopili v mračno globino stranske ulice. Borut seje z gimnazijci vrnil, medtem je po stopnicah priteklo več obiskovalcev plesa, ki so hoteli pomagati Frenku. »Ne dvigujte ga!« je zaklical dežurni profesor, učitelj telovadbe. »Poklical sem reševalce in policijo. Če je kdo kaj videl, naj, prosim, pride k meni.« Ker se Net dolgo časa ni zganil, se mu je Borut počasi približal. »Kaj je s tabo, umetnik?« gaje s prezirom pogledal. Net ni odgovoril, čutil je, da se njegovo telo obrača in odhaja proti stranskemu izhodu. »Bil si priča,« je tiho rekel Borut. »Ničesar nisem videl,« je odvrnil Netov glas. Nenadoma seje spet začutil. Bilje sam sredi ceste, preplavljen je bil z neizmerno tujostjo, mnogo močnejšo od glasbe in potrtosti, ki jo je čutil ob Mojci na poležani jasi nad mestom.

V predavalnici je bilo vroče in zadušljivo. Ni dišalo po dobrih mačkah, ampak po potrebnih juncih. Naslov predmeta: predvojaška vzgoja. Izpopolnjevanje smrti v prostorih nedotakljive akademske svo¬bode! Na Vaclavskem trgu seje višala grmada cvetja v spomin Janu Palachu, mojster Maharishi je trepljal trpeče Beatle po glavah in jih umirjal s transcedentalno meditacijo, na Woodstocku so se parčki izmenjaje vadili v ljubljenju in poslušanju Hendrixa, mi pa smo se šli sisteme sodobnega protitankovskega bojevanja! Katastrofa. »Sartre ni bil začetnik absurda, bil je samo začetnik,« je rekel bradač na moji desni. Nehal sem strmeti v zanemarjeni park onstran in ga pogledal. Človek in pol, spominjal je na ragbijaša s Fidžija. Ironija v glasu, budizem v stasu nista bila nič v primerjavi z njegovo roko! Drsela je po papirju kot seizmološka igla, ki na papir izrisuje tresljaje tal. Konica svinčnika sije v dolgi, neprekinjeni potezi približala in udomačila glavo predavatelja. Ne samo površine obraza, tudi praznino in naveličanost za dinarskim čelom. Ne skica, ampak portret! Strmel sem v čudežno vstajenje gnusa, rastlo je iz osenčene zmrde ustnic, v utrgan, marsovski pogled, ki zagotovo ni bil posledica intenzivnega spoprijemanja s kozmično metafiziko, ampak usedlina spominov na balkanske vojaške poraze in dokaj redke, zato pa toliko bolj opevane zmage. Bradačeva veščina me ni očarala le z ontološko, stvariteljsko silo, ampak predvsem kot komentar, tolmačenje trenutka. Če še tako serješ klamfe, moj užitek bo vedno večji. Prevedeno v jezik sedemdesetih: sreče ti ne moreta podariti niti Heidegger niti tajnik Krajevne skupnosti, ampak (si) jo moraš ukrasti sam. Iz grla mi je prišuštel vzdih občudovanja. Postavni slikar seje nasmehnil (medtem ko seje svinčnik še vedno sukljal, dimil po papirju). »Jaz sem Štef, po domače Pišta.« »Herman Bogataj,« sem se predstavil. »Pesnik si, a ne?« Polaskan sem pokimal, za Bežigradom me poznajo! »Kaj pa potem delaš tukaj?« »Predavatelj na filofaksu je na izpopolnjevanju v Kongu.« »Črn humor,« je zamomljal Štef! Še nekaj trenutkov in kroki je bil končan, Štef je odložil svinčnik, odrinil papir proti meni, vzel nov list, se naslonil globoko nazaj in zaprl oči. V predavalnici so se pretakali sokovi dolgočasja in erotične neizpolnjenosti, v skoraj vodoravnih žarkih zahajajočega sonca so plesali prašni delci.

»Balet minevanja,« je rekel Štef, ne da bi dvignil veke. Grafitni karikirani križanec med Hruščovom in mapetkom, ki me je opazoval z lista, je bil mnogo resničnejši od predavatelja. Dolgo ga nisem srečal, ker ni zahajal v isto družbo in lokale okrog filozofske fakultete. Čeprav je skušala postarana partijska garnitura zaustaviti čas Je ta, najbrž zaradi naše mladosti, tekel prehitro, polzel skozi prste, se spreminjal v peno spodletelih sanjarij. Vpredpoletnem jutru, ko sem s težko glavo (kako je lahko praznina težka?) prečkal Zmajski most in zavil na tržnico, sem ga zagledal. Sedel je na nasipu na drugi strani Ljubljanice, s slikarskim blokom na kolenih. Ustavil sem se in ga opazoval. Gibanje roke je bilo skladno z ritmom svetlobe, ki seje pogovarjala z gladino vode. Stef, sladka bazilika mesta, znanilec dišeče pomladi! No ja, ni bil ravno nežna travica, prej je spominjal na dobrodušnega bernardinca. Obrnil sem se, šel čez most in se mu pridružil na nasipu. »Od kdaj je Sena le drobna vena?« sem se zasmejal. Dvignil je glavo, se pogladil po redki bradi. »Vsi pesniki ste isti. Prekmalu zapojete.« Risal je s pasteli, a hlastno, daje podoba spominjala na akvarel, linije je mehčal s hrbtom dlani in končiči prstov, kot pianist. Všeč mi je bilo gledati, kako roka kroži in vijuga po papirju. Ni bila pomembna sled, ki ostaja za njo, ampak ples sam: mesnati prsti, ki so postavljali v srcu nereda čarno ograjico, magični ris, in po¬tem, zanosni od lastne volje, izbrisali iz zavesti prazno atonalnost mesta. »Vidiš,« je zamomljal, »v tem je skrivnost slikanja.« Dvignil je list papirja in potrkal po njem. V sveži jutranji luči se je z lista dvignil oblaček barvastega grafitnega prahu. »V čem?« »Zmeraj je posmrtna maska stvari.« »In?« »Še svetloba je na velikih razdaljah počasna.« Štefove besede so bile vedno zmes ironije in podalpskega zena, hibrid vzvišenosti in zafrkancije. Bilje težak (dobesedno!) dokaz, da obstaja sveta preproščina, daje svet preprost, v preprostosti moder, v modrini votel in sijajen. »To jutro sem zate prepočasen. Absolutno!« Vzpela sva se na nabrežje, poimenovano po norem malarju, ki je bilo ob rosni uri utrujeno od spanja in zelo normalno. Mimo vrste odcvetelih, a še vedno dišečih lip, kraljujočih na robu reke, sva šla do bližnjega bifeja, pribežališča žejnih novinarjev in tiskarjev v bližini lociranega časopisa. Tu so sedeli gostje že zarana; časi so bili nevarni in prevratni; treba je bilo dežurati cele noči, lahko bi se zgodilo kaj nepopravljivega in bi bilo treba dogodek nemudoma zabeležiti. Lahko bi, denimo, umrl kakšen maršal ali vsaj lokalni veljak z velikanskimi, a rahlo pozabljenimi, v spominu zanemarjenimi zaslugami za narod z zlatim vencem. Ob novinarjih, ki so posedali v bifeju, je bila svetloba izjemno hitra. »Štefek, «je zaklical bled, suhljat mladenič izza mize v kotu vrta in mahal z roko, naj se mu pridruživa. Slikar mu je pokimal in se obrnil k meni. »Slave. Dober dečko.« Prisedla sva. Z mladeničem sva si segla v roko. »A kaj pišeš, Herman?« »Po malem. Kako, da -« »Tudi jaz pišem.« »Še nikdar te nisem -« »Ker sem samouk. Delam kot soboslikar. In urejam tovarniško glasilo.« »Starine zbira,« je zabrundal Štef. »Tudi slike. Predvsem moje.« »Veš kaj,« se je zarežal Slave. »Res imam kar nekaj zanimivih stvari.« »Malal je pri raznih poklicnih revolucionarjih,« je pojasnil Štef. »Bili so preveč nažgani in butasti, da bi jim bilo jasno, kaj se jim valja po podstrešjih in kaj jim je odnesel v imenu snage in higiene. Slave, ti si ene sorte deratizator modernega sveta.« »Ne, jaz sem ene sorte naivec, ki pobere stvari profesionalcem, Če jih imajo preveč,« gaje popravil Slave. »Zase?« »Zase, kaj pa,« je prostodušno rekel suhljatež. »Kar pa se tiče tvojih slik,« je dodal in uperil prst v Štefov blok, kije ležal na mizi, »sem človekoljub in rešitelj. Vzel sem samo tiste, ki si jih ti hotel zavreči in uničiti!« Slikarje globoko vzdihnil v znak predaje. Medved s čarobno taco je bil, to sem kasneje velikokrat izkusil, bolj pozoren do podob drugih avtorjev kot do svojih izdel¬kov. Hlastno jih je ustvarjal in brezbrižno zapuščal, bile so mu le zaznamki časa, ki je nepreklicno minil in se izživel. Na papir ali platno ni lovil večnosti in nespremenljivosti, ampak gibanje, ritem in trepet same svetlobe, darovane pogledu. Medtem ko so se znanstveniki trudili izdelati superprevodnike, sije Štef priza¬deval upodobiti nadminljivost. Podobe je razdajal širokogrudno, drugim so pripadale v enaki meri kot njemu. Minljivost je skupna človeška mera, je rad govoril, neke vrste biološki komunizem. Nekateri se ne morejo otresti duhovnih, drugi materialnih   dobrin, tretji drog ali oblasti, vsi, do zadnjega vsi pa smo zasvojeni e minljivostjo. »Če bi bil jaz samaritan, bi ti naročil kavo. Najmanj dvojno,« je rekel Štef. Slave se je zasmejal, pomahal natakarju in naročil tri dvojne kave. »Zakaj pa tri?« »Kdor hitro da, trikrat da,« seje odrezal pesnik. »Ni hujšega kot namizna filozofija z nekontroliranim poreklom,« je zabrundal Štef.

Potem časi niso bili več tako nevarni. V Pragi in Budimpešti je (zaradi obilice tankov) zmanjkovalo bencina, zato so (zaradi tankov) ljudje nehali goreti. Pri nas je maršal (v liku dosmrtnega predsednika in vrhovnega poveljnika oboroženih sil) napisal nekaj spodbudnih pisem, v katerih je javno ožigosal liberalne odklone (na srečo maloštevilnih) intelektualcev. V svoji pravičniški jezi jih je primerjal s prisadom na prsih zveze komunistov in delavstva, z bacili, ki lahko na pljučih revolucije pustijo nepotrebne sence ali celo brazgotine. Posledica pisem so bili obnovljeno navdušenje nad včlanjevanjem v partijo, izklapljanje reklamnih napisov in, logično, temnejše ljubljanske ulice. Novinarji, ki sem se jim medtem pridružil, smo morali še budneje dežurati, ker so se pomembni proletarski avantgardisti, navzlic zanosu v srcih, starali skupaj z vesoljem. S pomlajevanjem nekrologov so kolegi iz notranjepolitičnega uredništva dnevno ostrili svoj poročevalski slog.  »Tole si oglej,« je v pisarno prisopihal Štef in na mizo treščil blok risb. »Razmišljal sem o nevarnostih, kijih prinaša moderno življenje in s tem resno ogroža svetlo izročilo prihodnosti. Kot veš, je izročilo prihodnosti le projekcija revolucionarnega prevrata, torej velikega poka. Če hoče slikar upodobiti pravi in nepokvarjeni zanos množic, mora najprej odstraniti človeka.« Odprl sem blok, iz katerega se je usula kopica risb, narejenih s tušem in ogljem. Presunjen sem jemal v roke podobe enega in istega motiva, barjanskih bilk, presvetljenih z jutranjim soncem. Nakloni žarkov, dolžina senc, nihaji listov v hladni jutranji rosi so bili različni... in vendar je šlo za eno in isto, edinstveno rojevanje luči, ki se daruje zeleni, zasanjani, komaj predramljeni ljubezni trav. Isto razmerje v begotnem nizu neponovljivih, parcialnih svetlobic ... je to dokončna upodobitev nadminljivega? »VeŠ, zakaj sem prišel k tebi?« seje namuznil Štef. Odmahnil sem z glavo. »Te risbe morate objaviti v časopisu. Časopisje simbol pozabe: za to, kar bo v njem natisnjeno danes, jutri ne bo vedel nihče več.« »Hvala,« sem rekel. »Ker ceniš moje delo, ti objave ne morem odreči.« Iluzijo trajanja sva morala podkrepiti z nazdravljanjem pri Norem malarju. Štefove risbe so mi odprle nov pogled na dežurstvo novinarskih kolegov. Biti v službi minljivosti - kako častno opra¬vilo! A tudi piti v službi večnosti je častno in iz ure v uro bolj junaško opravilo. Ko so se okrog Norega malarja začeli sukati preprodajalci mark, sva vedela, da se bo začelo mraciti. Zanimivo pri pogovorih s Štefom je bilo skrivnostno pravilo: mraciti seje začelo v trenutku,ko sva se zedinila, da je še tako realistična podoba abstrakcija in slikar nekakšen medij, jazzovski improvizator, ki instinktivno sledi kretnji roke. Kdo usmerja roko, je ostala skrivnost - ker seje prej stemnilo. V temi, jasno, razum odpove. »Ne drzni si poskusiti dvakrat.« Za Stefom je stala v cigansko bluzo in dolgo krilo oblečena ženska in mu zakrivala oči. Anuša, igralka v lutkovnem gledališču. Dežurni smo jo dobro poznali, že nekaj Časa seje vrtela okrog sli¬karja. »Andy?« seje odrezal Stef. »Andy Warhol?« Bruhnil sem. Na srečo v smeh. Dobrodušni medo s hitro šapo se je rad igral s parodičnimi karikaturami političnega življenja in ikonami pop kulture. Rad je poslušal The Velvet Underground in Zappo. »Njihov zvok dobro igra!« V mislih je imel glumaške sposobnosti priljubljenih glasbenikov. »Ti bom že dala,« gaje Anuša krenila po glavi. »Od tebe nič drugega ne pričakujem.« AnuŠa se je usedla, stol je primaknila tesno k Štefu in se mu resno zazrla v oči, kar je pomenilo, daje zafrkancije na njen račun dovolj. »Je program za novo sezono že pripravljen?« sem skušal iz pre-vidnosti zamenjati ploščo. »Eno figo,« meje s pogledom prestrelila Anuša. »Dobro veš, da čakamo na zamenjavo direktorja. A ne, srček?« Po vogalih okrog Norega malarja seje že nekaj časa šušljalo, da bo slikar minljivosti postal novi vodja gledališča. V moji glavi, kjer so še zmeraj odmevali mavrični obrisi hipijevskega obdobja, se je zdela Štefova kandidatura za vodilni položaj državne ustanove nekaj pregrešnega. Ko sem ga obiskal v ateljejih gledališča, sem moral mnenje (bolje rečeno, predsodke) spremeniti. Sedel je za dolgo mizo, na kateri so bile v sladkem neredu nametane še nedokončane lutke, vodila in tehtnice, naprave za uravnoteženje, barviti kostumi in rekviziti, zasnutki scenografij, rezbarsko orodje, lepila, laki in barve, makete pravljičnih mest in fantastičnih krajin. Široko se je zasmejal in vstal, prej podoben staroveškemu krojaču, čevljarju ali kolarju kot vodilnemu možu kulturne ustanove. Seveda nisem mogel skriti presenečenja, zato meje postavil na trdna tla: »Če človek šest ur posluša litanije mestnih oblastnikov in komisarjev za kulturo, si zaželi nadihati se vonja po firnežu in sveže kuhanem kleju.« »Visok položaj zahteva celega človeka.« »Točno tako,« je prikimal in z roko pokazal na maketo miniaturnega odra in majcenih, filigransko poslikanih marionetnih figuric. »Borim se, da bi obnovili predstavo Klemenčičevega Fausta z ori¬ginalnimi lutkami in jo igrali za izbrano občinstvo, tako kot se je to dogajalo med obema vojnama.« Stopil sem k odrčku: natančno izrezljane, tanke vezane plošče so ponazarjale dvorišče gotskega samostana, morda univerze, kjer je doktor skušnjave spoznal, da je neskončnost brezdušna. Sredi dvorišča je stal vodnjaček, ob njem so rastla drevesca, priprta okna so bila zastrta z majcenimi zavesicami. Lutke, odete v črnino, na¬vezane na tanke paličice za vodenje, so bile naslonjene na stene ali pa so ležale na tleh. Imel sem občutek, da je v miniaturnem svetu obstal čas in je zavladala večnost - neznosna nesmrtnost, neznosna nespremenljivost.  »Veš, zakaj lutke privlačijo ljudi vseh civilizacij?« Dvignil sem obrvi. »Ker se nam zdi, da smo navezani na hudičevo močne nitke. Da smo igrače v rokah Boga. Če je Stvarnik večen, je, eo ipso, otrok, ki se ne more postarati in se rad igra.« Štefovim majavim dokazom so šli na roke zagovori kozmičnih superstrun, ki sojih v zadnjih letih teoretično utemeljevali napredni fiziki na Princetonu in v Cambridgeu. »Proti komu se boriš?« sem vprašal. Štef me je debelo pogledal. »Rekel si, da si odprl fronto za obnovo Fausta.« »Ja no,« je užaljeno rekel, »med funkcionarji je tematika na slabem glasu. Verjetno so vsi po vrsti prodali duše hudiču in se bojijo, da bi jih gledalci razpoznali v liku glavnega junaka.« Slikarjeve besede so se mi zdele pretirano cinične, a sem se ponovno zmotil. Fausta kar nekaj časa še niso obnovili. Zakaj ne, mi je direktor lutkovnega gledališča pojasnil, ko sem ga - tokrat sem nastopil v vlogi novinarja in spraševalca - obiskal v njegovi pisarni. V prostoru, opremljenem s temnim, starinskim pohištvom, ni bilo vonja po svežih oblancih in smehu. Bilo je zatohlo, pisarna je bila polna preteklosti, ki se ne more vrniti in umira celo kot spomin. Slikar minljivosti meje pričakal sredi minulosti. Ko sva opravila pogovor in sem zaprl notes, se je Štef dvignil iz usnjenega naslanjača, v katerega je bil pogreznjen zaradi svoje vodstvene funkcije. »A naj ti povem, zakaj ne bomo igrali Fausta?« »Prosim.« »Poklical meje šef socialistične zveze." »Kakšno zvezo pa ima Faust s plinarno?« »To sem ga vprašal tudi jaz. Tesno, mi je odvrnil z nasmehom na ustih, v obeh imamo opravka s preperelo in dotrajano meščansko inštalacijo.« »Duhovito,« sem pripomnil. »Ja,« je kislo pokimal. »Da bi bila mera polna, bodo našo drugo dvorano, v prizidku šentjakobske cerkve, vrnili prvotni lastnici. V znak dobrih odnosov med častilci križa in rdeče zvezde.« »Pravi Molière,« sem moral priznati. »Pridi z mano,« je Štef odmahnil z roko in odprl oblazinjena vrata svoje pisarne, za katerimi je njegova tajnica na primitivnem grelniku kuhala kavo. Ko ji je obljubil, da se bova takoj vrnila, sva lahko odšla. V delavnici pa - padec v svet lahkotne domišljije, kije kljubovala dotrajani inštalaciji in varčevanju z elektriko. Na mizi je stala maketa prizorišča, ki me je v hipu očarala. Spominjala je na čebulo, v kateri se je - plast za plastjo - zbiral presežek svetlobe. Luč, me je prešinilo, ni nič človeškega, ampak večno potovanje, večni napotek, neskončni vozel poti. »Svetloba je bistvo igre,« je pokimal Stef. »Sijajno! V pravem pomenu besede. In kje jo boste igrali? Na West Endu?« »Premiera bo v steklarni Hrastnik. V bistvu pa pripravljamo veliko serijo za slovensko televizijo.« »Nisem vedel, da si tako ambiciozen.« »Ambiciozne so moje kolegice in kolegi. Še preden se bo začelo snemanje, bom delo končal. Za slavo ne bo časa.« »Kako, da ne, ljubček? Saj nisi Herman.« Med vrati je stala Anuša. Čeprav seje smehljala, je imela obraz nekam otrpel. Leden smehljaj, sem pomislil. Štetje zares končal svoje delo, še preden seje začelo snemanje. Po Časopisu se je začelo šušljati, da bodo v lutkovnem gledališču zamenjali direktorja. Ta, zdajšnji, je odmevalo po kuloarjih, naj bi v svoj žep pobasal precejšnje denarje, ki so bili namenjeni televizijski seriji. Ob brezbrižnih, lahkotno, skoraj privoščljivo izrečenih besedah kolegpv so mi šli po koži mravljinci. Stef se ne bi nikoli okoristil s tujim denarjem, to mi je bilo jasno. V gledališču so bili z menoj zelo odrezavi: tovariš direktorje na bolniški, klap! Za mano so se zaprla avtomatska vrata. Ko sem stopal proti Noremu malarju, mi je že od daleč mahal Slave. »Si kaj videl Štefa?« sem ga vprašal. »Že včeraj ga ni bilo,« je odvrnil. »Zakaj ste nehali objavljati barjanski ciklus?« meje nato vprašal z namrščenimi obrvmi. »Kaj smo nehali?« sem zazijal. »Novinar, ki ne bere lastnega Časopisa!« seje zarežal pesnik in potrkal po književni strani. Štefove risbe, ki sva jo s tehničnim urednikom vrisala v pripravljeno stran in jo poslala v tiskarno, ni bilo! Namesto nje je bil natisnjen polemični članek pod naslovom Nihilizem spreobrnjencev. Takoj sem vedel, komu je bil namenjen: na fakulteti za družbene vede in filozofski fakulteti so že nekaj časa izvajali profesorsko čistko. »Ne morem -« sem razburjen planil pokonci. »Ej,« je Slave pomirljivo razprl dlani, »saj nisi bil ti.« »VeŠ, kaj čvekajo po časopisu?« sem rekel in se usedel. Pesnik je zmignil z rameni. »V zvezi s Štefom!« S Štefom? Pojma nimam.« »Zloraba vodilnega položaja. Okoriščanje z družbenim pre-moženjem.« Nekaj časa je nemo strmel vame, potem pa zamahnil z roko. »Ja, pa ja. Medtem ko je papež postal budist.« »Do ateljeja grem.« »Zastonj,« seje zarežal Slave. »Štef je odpotoval v Ženevo, kjer trenutno pri švicarski banki odpira osebni račun.« Šel sem po nabrežju do ozke prečne ulice, kije vodila k Štefove- mu ateljeju. Pod obokom baročne hiše seje stiskal mlad parček, na vejah magnolije, povešene čez dvoriščni zid, so v vrsti sedeli vrabčki in brezskrbno čivkali. Ura solfeggia, pevske teorije in prakse, kije bila precej starejša od dialektičnega materializma, me tokrat ni razveselila. Vse okrog mene je bilo obrabljeno in zanemarjeno: okrušen klesan prehod sredi baročne hiše, vegasta in blatna, z okroglimi kamni tlakovana pot, kije vodila na dvorišče s Štefovim ateljejem. Hiška, spremenjena v prostor za ustvarjanje, je bila sezidana po prvi vojni, morda je bila namenjena služinčadi ali delavnicam. Bila je vlažna in ubožna, a le na zunaj. Takoj ko sem odprl škripajoča vhodna vrata, je zadišalo po akrilih, oljih in razredčilih, zadišalo je po nečem, kar je ležalo pod temeljno barvo in ni bilo snovno. Vročica? Hlepenje? Prabitna, kaotična volja, ki se je iz globine vesolja pretočila v človeka, motni beljak visokoenergijskega sevanja v rojevanju časa? Volja, ki jo nosimo v genetskem spominu in nas sili, da se duhovno odevamo v plašč čutnosti? Kaj ima kozmični erotizem, sem pomislil, opraviti s hudobijo in pritlikavim podtikanjem, s kakršnim se sooča Štef? Slikarje stal nad velikim platnom, pričvrščenim na slepi okvir in položenim na mizo, in tuhtal, njegove roke so bile, kljub zaobljenosti, napete kot pri tekaču na štartnem položaju. Za trenutek sem okleval na pragu, bal sem se, da ga bom zmotil pri ustvarjanju, a se je zasukal proti meni in me s kretnjo povabil v atelje. »Lahko se oglasim kasneje,« sem se opravičeval. »Ni gpvora, vesel sem, da mi ni treba delati. Zadnje čase doživljam ustvarjalne vice: slikarija se mi zdi še kar zanimiva, a brez pomena.« »Se nič ne čudim.« »Torej že veš?« se je namrdnil in sedel. Prikimal sem. »Se mi je zdelo. Videl sem današnji časopis.« »Nič nimam s tem. Najbrž ukaz odgovornega.« Štef seje olajšano zasmejal. »Tako so govorili tudi generali tretjega rajha.« Opazil je, kako se mi je povesil obraz. »Šala. A veš, kaj je Radio Erevan odgovoril na vprašanje, ali je mogoče diamante rezati z jeklom?« Odkimal sem. »Načelno ne, razen če jeklo prihaja iz Gruzije.« »Slab vic,« sem menil. »Zakaj? A si diamant?« Štefu so se raztegnila usta in zatresla nič kaj direktorsko razkuzmana brada. »Kaj se dogaja?« »Stare zamere, prijatelj. Nič pomembnega. Ne izdajstvo ne žrtvovanje.« »Ampak -« Štef je nepričakovano vstal, stopil k oknu, pod katerim so bili zloženi stari okvirji, in brcnil vanje, da so s treskom popadali po tleh. »Jebemti, pa ja nisi pomislil... Ne, nimam polnih žepov in polnih hlač, ampak prazne žepe in prazne hlače!« Moral sem se zasmejati. »Prazni žepi: bo držalo. Ampak prazne hlače, Štef, kako drzen oksimoron.« Svojih sto dvajset kilogramov je naslonil ob okensko polico; gledala sva se in se smejala. »V scenariju napada so se držali zlatih pravil Aristotelove poetike,« se je odhrkal slikar, »upoštevali so enotnost moči, noči in laži. Le da me sprva niso pogrizli kungoški upokojenci in za njimi sin¬dikat ižanskih gasilcev. Usekali so direktno, kot strela z jasnega.« »Direktorje je treba direktno,« sem pripomnil. »No, ni bila strela, bila je strelica. Erosova,« se ni pustil motiti. Umolknil sem, s cmokom v grlu, čakal. »Anuška meje naskočila na zboru delavcev.« »Brez argumentov?« Odkimal je. »Imela je močan argument. Režiser serije ji ni dal vloge.« »Ti pa ga nisi zamenjal?« »Ja.« »Zato, ker si preveč slikal in si se premalo ukvarjal z Anuško, ti že ne bi mogli spodnesti stolčka. Mislim, naslanjača.« »Ker sem se premalo ukvarjal z Anuško, je poiskala tolažbo pri Ervinu, Ervin pri bratrancu na socrealistični zvezi, bratranec pri Urošu, ki je Josipova desna roka na Udbi, leva roka pa je zvrcnila velikega šefa Dolenca. Mene ni več, Anuška ima glavno vlogo. Morala te basni je, da med zverinami ni morale.« Čas ob železni zavesi je tekel v valovih, po nekakšni sinusoidi. Leta politične odjuge so prinesla upanje in spremembe, zasebne izlete v neznano, umetniško eksperimentiranje, poskuse z bizarnost¬jo, potop v mistiko, beg v oddaljeno, skrivnostno eksotiko. Sledila so leta reforme, recikliranje parol in obsodb. V imenu ljudstva in svetle prihodnosti je po zaspanih ulicah frčalo perje angelskih vizij in etične čistosti. Ne nasedajte iluzijam sprijenega kapitalizma, so z govornic grmeli izvoljeni in pooblaščeni dediči revolucije, utvare sejejo brezdelneži, zdolgočaseni intelektualci, zadrogirani strukturali¬sti. Da bi skušnjava zahodnih prividov ne bila prehuda, so odgovorni zaprli meje in prepovedali uvoz knjig. Bolj zdravo življenje so nam zagotovili z bencinskimi boni in uvedbo »parnih« in »neparnih« dni. (Če je bila voznikova tablica deljiva z dve, je lahko sedel v avto ob ponedeljkih, sredah in petkih, sicer pa ob torkih, četrtkih in sobotah; v nedeljo je nesreča počivala.) Plodnejše življenje je prineslo dnevno večurno izklapljanje elektrike; razmajana družinska razmerja visokega socializma je zamenjalo romantično trepetanje sveč in petje ljudskih žalostink pred praznimi televizijskimi zasloni. Josipa Broza sta zapustila bratstvo in enotnost v stoterih užitkih preizkušenega telesa. Postal je zagrenjen in siten, motili so ga različni predmetniki po šolah jugoslovanskih republik. Sklenil jih je poenotiti. Njegovo namero je preprečil trenutek Velike tišine. Čaščenja smrti ni bilo konca, kar je razumljivo po tako vztrajnem dežuranju. Tanki so pričeli rožljati proti mejam države, ki je imela veliko sosedov in nobenega prijatelja. Ljudje so pričeli ugibati, kdo bo stopil na Titovo mesto, a maršalova senca je bila dolga, zato so v šole uvedli skupna jedra, nadomestek skupnega Vodje. Štef svojih slik ni mogel poenotiti. Še vedno se je ukvarjal z udarci svetlobe, ki v utrinkih brezčasja povežejo pogled in predme-te. V kvantnih skokih navdiha je risal zdaj Križanega (z glavo kot buciko in orjaškimi dlanmi), zdaj bučne peške, sipko belino snega, odvrženo konzervo, iz katere je smrdela sardela, črno jezo v črno oblečenih pankerjev v zapuščeni obmestni kleti, regratove lučke, obruhane vozne rede v kolodvorski restavraciji. So bile te slike - nedolžne, prežete z otroško naivnostjo, razpršene, v kompoziciji brez središča in gravitacije - so bile te slike znamenja prihajajočega kaosa, ko so v državljanski vojni kakor milni mehurčki popokale vrednote komunistične utopije? Nesmiselno ugibanje! Z enako mero resnice bi lahko rekel, da so napovedovale črno luknjo, ki seje razrastla v Štefovih pljučih in začela srkati smeh z njegovih ustnic. Počasi, komaj opazno seje žar Štefovega slikanja zapognil, zasukal navznoter in pričel za opazovalce temneti. Spominjam se, kako je stal v ateljeju, obdan s šolarji, in čaral. S širokimi zamahi roke, ki so pritegnili pogled otrok in odvrnili pozornost od koščka oglja, kije drsel po papirju, je vdihoval življenje konjem. Galopirali so čez beli, komaj rojeni svet, lahki kakor vilinska misel vzprhnili v neresnično višino papirja, v nebesno razsežnost dvodimenzionalne podobe. Glejte, otroci, to smo mi, vaše duše, se nas ne spominjate? Na daljnem obzorju zavesti so se otroci spo¬minjali; otrpli so strmeli v sliko, nezemeljsko lahkost obrisov, v večnost, ki sije zaželela biti minevanje in je postala spomin slikarjeve poteze. Štef seje odmaknil od mize, z usahlimi lici, z mlahavimi koleni. Otrokom je razdelil koščke oglja in jim dejal, naj rišejo sami. Čeprav je nepremično zrl skozi okno, sem imel občutek, da odhaja, kot bi bil potnik, ki stoji na peronu in je v bistvu že odsoten, z mislimi, voljo in čuti na cilju potovanja v daljnem, neznanem mestu.

Otroci so se poslovili, on pa je še zmeraj spokojno, skoraj naveličano motril prazno dvorišče. »Mislil sem, da je svetloba temelj,« je nenadoma rekel in me pogledal, »v resnici pa slika temelji na temi. Svetloba je daljna preteklost, stvari, kijih imamo na dosegu roke, vidimo iz razdalje nekaj milijard let! Vse, kar slikamo, je le na črno temo položena preteklost. Minevanja se ne da naslikati, minevanje je na neskončni rob prostora napeta prihodnost. Ne more biti na sliki, ker je kozmični okvir.« Šel je v kot ateljeja in sedel v razdrapan naslanjač. Večerna svetloba je dosegla le njegove dlani, obraz je bil potopljen v molk mraka. Stopil sem k oknu, ni bilo kaj reči. Vse skupaj, atelje, najina ne-opazna eksistenca v sivini ugašajoče luči, je postalo privid, nič težkega, kar bi bilo v bližini resnice. Čutil sem, daje moje telo lahko, zaslišal sproščeno bitje srca. »Mogoče je Bog točka,« je rekla tema, sedeča v naslanjaču. »Neznosno gosta točka. Neznosno dolgočasna točka.« 

Ko je prebral Marxove besede »Večna aristokracija človeške narave: svoboda«, mu je knjiga padla iz roke in je zaspal. Pred rotacijskim strojem je zagledal pesnika Toneta, kije v mehanizem po¬rival čokato vinsko veho, očitno s podlim namenom, da bi preprečil tiskanje Slovenske zvezde. Skočil je k saboterju in ga odrinil, pri tem mu je zdrsnilo na oljnem madežu. Stroj seje zavrtel, zobniki so zgrabili nezaščiteno desnico in mu pričeli mleti prste. Nobene bolečine ni čutil, pač pa zverinsko slast, ko mu je kri brizgnila izza nohtov. Zdaj bom res pravi levičar; seje nasmehnil Tonetu, na robu zornega polja je videl bakreno ploščo naslovnice, pokapljano s krvjo. Temu se reče biti angažiran v visoki nakladi, gaje preblisnilo in seje zasmejal: sanjska misel se mu je zdela blodna in pretirana. Ni bilo prvič, daje spal z Marxom. Po navadi sta sanjala dolgo in temeljito, a tokrat gaje predramil čuden zvok: kot bi nad hišo švistnil velikanski kovinski netopir, pterozaver moderne dobe. Rezka, ušesa parajoča prerokba zla je obvisela nad mestom; sedel je v postelji I temnim oblakom v begotnih, napol zdramljenih možganih. Pogledal je ženo, nemirno je trzala z glavo, a zbudila se ni. Skušal je premisliti zvezo med Marxovo definicijo svobode in sanjami. Seveda, pesniki so po naravi zasvojeni s svobodo, ampak pesništvo je izumetničena kultura in le redko aristokratska. Tedaj so ga zaboleli prsti, dvignil je desnico, zvil Členke, da so se končiči dotaknili življenjske gube na dlani, in si ogledal nohte: lepo postriženi, kot se spodobi za glavnega urednika časopisa in funkcionarja zveze komunistov.Nohti so bili postriženi, a nemir v prsih je ostal in tudi nerazumljiva, zlokobna mrakoba noči za zastrtimi okni. Z galerije, kjer sta imela spalnico (včasih, ko je nabadal ženo, se je počutil kot izkušen admiral na poveljniškem mostičku fregate, ki se bojuje z valovi in sovražnikom), je odšel po zavitih stopnicah v pritličje vile. Na hišo je bil ponosen (načrt zgradbe in notranja da oprema: arhitekta Podsmreka & Podsmreka), uspelo mu je kupiti celo vrsto slik in plastik članov Ljubljanske šole. Včasih se mu je zazdelo, da z razkošjem pretirava, a je očitke vesti hitro zavrgel. Čeprav je večkrat spal z Marxom, je bil socialist modernega kova, vedel je, da ki človekove odtujenosti ni mogoče premagati s kategoričnim odrepikanjem. Njegov tesni sodelavec Veno Karbone, ki je pisal udarne stolpiče v Slovensko zvezdo, je dokazoval, da je treba ljudi plačati glede na odgovornost. Prijatelj, magister ekonomije, je razvil zanimi¬vo tezo in razglasil samoupravljanje za dvoživko, za prehodno obliko socialne evolucije, ki vodi k podruzbljenju kapitala. Mož, kije spal z Marxom, je z Venom diskutiral ure in ure, dokler vse šibkejši glas moralnih ugovorov ni utihnil in je njegova vera v odrešilno vlogo zveze komunistov postala podobna čisti aktualiteti, s kakršno je Tomaž Akvinski dokazoval Boga. Vera je bila utrjena, nohti postriženi, a nemir v prsih je ostal; se vedno mu je v ušesih odmevalo nečloveško rjovenje, prav tako znamenje čiste aktualnosti, kije moralo biti, to mu je šinilo skozi možgane, povezano s sinočnjim množičnim slavjem ob razglasitvi slovenske neodvisnosti. Misel gaje boleče zbistrila, zato seje odločno podal v kuhinjo, si natočil kozarec slatine in ga na dušek izpil. V trenutku, ko je hotel dvigniti slušalko telefona, je ta zazvonil. Zvok je bil ne¬navaden, nekakšen mutant med cingljanjem in brenčanjem, pognal mu je srh med vretenca. Dvignil je slušalko. Vojska je izgubila živce, “ je rekla slušalka, pridi v metro. Mož, ki je spal z Marxom, je spoznal , glas vodje kabineta, in to ga je pomirilo, stvari so bile pod kontrolo. A tedaj je - UUAAUU - mimo okna spet švistnil orjaški netopir, da so zažvenketale šipe in se je zatresla barska mizica s steklenico i dobro uležanega johnnyja walkerja. Potres je sprožil vzmet glasbene i, skrinjice, ki je bila ženin drag spomin na Benetke, pokrovček se je dvignil, iz skrinjice je priplesala Colombina in se začela vrteti. Mož, ki je spal z Marxom, se je moral nasmehniti, a čez čas se mu je zdel prizor podoben burki: kičasta figurica plesalke je razgalila resnost . stvarnosti zunaj za oknom, kjer se je rojeval nevaren dan. »Kaj se dogaja?« Zena je stala na pragu, bistra, s široko odprtimi očmi. »Nič posebnega,« je pomirjujoče zamahnil z roko, »saj sem ti rekel, da ga bojo z odcepitvijo srali tako dolgo, da ...« Obmolknil je in iskal besede. »Cepljeni so, ne pa odcepljeni.«  »Če bi me poslušal,« je rekla in se naslonila na podboj. »Kaj boš naredil na časopisu?« Zapeklo gaje v želodcu, v goltancu se mu je kuhala jeza. »Nič,« je revsknil. »Izšli bomo, tako kot smo včeraj. In jutri bomo tudi izšli, ljuba moja. Kadar je nevarno, smo še daljši in boljši!« »Pokliči, da me ne bo skrbelo,« je rekla, si šla z roko skozi lase in se odpravila k stopnicam. »Ne vem, če bom lahko zaspala.« Nepremično je strmel za njo, a z mislimi ni bil med njenimi pol¬nimi stegni, ampak pri vodji komunistov. V šefove vizionarske ocene političnega položaja nikoli ni dvomil, zdaj pa mu je v možgane kakor strela z jasnega zavrtala črviva zlobna misel - Kaj če se moti? Čeljust mu je šklocnila zavoljo lastne misli. Zdelo se mu je, da je dvom s kričavo barvo napisan na steno kuhinje, vsem na očeh. Stekel je v sprejemnico in poklical Vena. »Takoj sedi za računalnik in začni pisati! Hočem strupen uvod¬nik, ki bo odpadnikom nagnal strah v kosti. Se dobiva na Zvezdi čez dve uri? Prej moram na sestanek.« V slušalki je bila tišina. »Halo,« je panično zašepetal. »Veno, a si tam?« »Ja,« je zaslišal prijateljev glas. »Ne bom ga mogel napisati. Ne počutim se dobro.« Mož, ki je spal z Marxom, je odmaknil slušalko od ušesa in jo dolgo gledal, kot bi bila del amputirane roke ali razpadajoča povožena žival. »A mi lahko -« »Sam boš moral pisat, sem dovolj dolgo hodil zate po kostanj v žerjavico.« Z divjo kretnjo je mož, ki je spal z Marxom, prislonil mikrofon k ustom«  »Ti si se imenoval za karbonarja? A sploh veš, kaj so počeli lurbonarji? Še Metternicha se niso bali, ne pa novorevijašev!« je zatulil. »Slovensko se nauči. Ne reče se: zate sem hodil po kostanj v žerjavico, ampak zate sem nosil glavo na pladnju!« Ihtavo je treščil slušalko na vilice, odhitel v kopalnico in si dol¬go pljuskal v obraz mrzlo vodo. Ko se je pomiril, je s poličke vzel dve steklenički s kapsulami. Oranžne za živce, zelene za želodec. V preddverju si je nadel črni suknjič s podolžnimi temnordečimi črtami. Nohti postriženi, suknjič zlikan, kar pa se tiče vere ... Čez nekaj uric bo svet urejen in pregleden, seje nasmehnil podobi v ogledalu in poravnal vozel kravate. Zunaj je bilo kljub visokemu poletju hladno; malce je zadrgetal, tudi zaradi utrujenosti. Vlažna, zamočvirjena ljubljanska jutra, zavil je proti garaži, se v mraku predjutra spotaknil ob robniku, moral je stopiti na kratko pokošeno travo. Se vedno je dišalo po košnji, prelesten vonj. Žeje zavil proti garaži, a je za zidkom opazil senco; policaj na obhodu, v bližini so stanovali pomembni slovenski politiki. »Ne bo šlo,« je rekel mladenič postave. »Kako?« se je zdrznil mož, ki je spal z Marxom. »A meni govorite?« »Ja,« se je odhrkal policaj, »ceste so zaprte. Zaradi tankov. Če mene vprašate, bi bilo bolje, da greste še malo poležat.« »Nisem vas vprašal.« »Pa bi bilo bolje.« Možu, ki je spal z Marxom, se je kopičila jeza; čeprav se je znal zadržati, je včasih izbruhnil v kolerični napad. Tokrat nej si je prišepnil, čeprav je skozi plasti mraka videl, kako seje policaj na široko režal. Beli zobje so ga spominjali na zadete črnce v New Yorku, čez lužo je večkrat spremljal partijskega šefa, ki so ga imeli v Ameriki radi. »Vaš bebavi nasmeh ni preveč državotvoren,« je zasikal čez ograjo. »A je vaš časopis?« so rekli zobje, klapavica, ki se odpira in zapira v zraku. Šele ko je besen stisnil pest, je opazil, da ima v roki svoj poslovni kovček; členki so postajali beli, ker je ihtavo dušil usnjeni ročaj namesto policajevega vratu. Tokratne, sije ponovil, važne stvari me čakajo. Pogledal je proti garaži, potem spet zobatca - a za ograjo ni bilo nikogar, le dolgočasna kulisa sive megle, ki seje počasi polnila z jutranjim svitom. Odločno je zakoračil po tlakovani potki k vrtnim vratom, jih odprl, zaklenil za sabo in se odpravil v mesto. Hoja ga ni sprostila tako kot po navadi, z vsakim korakom so se mu v glavi gostile temne misli. Zunaj se je danilo, v glavi pa - lij Pompeji! Ko je šel mimo trnovske črpalke, je obstal. Vse luči so bile ugasnjene, čeprav je razločil postave - ali niso bile v uniformah, jim niso z ramen rastle cevi pušk? Videl je, kako so se v poltemi kresnicile prižgane smotke čuvarjev na drugi strani ceste, ti idioti bodo vrgli pol Ljubljane v zrak! Ze je hotel stopiti h kadilcem, a je opazil, da mu najbližji vojak z dlanjo kaže, naj čim hitreje zgine tja, kamor se je bil namenil. Možu, ki je spal z Marxom, ni bilo všeč, kadar so se ljudje požvižgali nanj in ga nekam pošiljali, a se ni hotel po nepotrebnem zapletati, branilci naftnih derivatov so bili videti precej živini, zato je šel naprej po pločniku, s cmokom v grlu. Kaj je bilo narobe, da je bilo jutro tako zlovešče? Naenkrat je vedel: ptice so molčale, v krošnjah je vladala grobna tišina. Dan je rastel, že zdavnaj bi morale ščebetatiy ptice so zjutraj najglasnejše, je nekoč, v navalu primorske dopustniške romantike, razlagal ženi, zjutraj ptice planirajo, katera bo katero počivkala. To je bil eden redkih zabavnih stavkov, ki jih je doslej izrekel, a ženi se ni zdel smešen. Že zdavnaj bi morale gostoleti in se kričavo prepirati za pravico prvega glasu, danes pa - kot bi jih pobila noč. Med hojo se je oziral v jablane, jelke, jesene, češnje na vrtovih vil - tišina! Obrezani grmiči hortenzij, gloga in majnic - nemi! Medtem ko je krilil s pogledom, je v daljavi, na križišču, ki je označevalo vstop v mestno središče, pred filozofsko fakulteto, opazil mirujočo gmoto mestnega avtobusa.

Ko seje približal avtobusu, je bila tišina, zlobna odsotnost zvo¬kov še gostejša. Zglobni avtobus je obstal sredi zavijanja, in čeprav mož, kije spal z Marxom, v njem ni videl nikogar, se mu je zdelo, da so v pošasti, ki golta nafto, potniki mogoče ranjeni, mogoče mrtvi. Proti volji je stopil bliže, videl je, da je na avtobus nekdo streljal, v pločevini so bili sledovi krogel, tudi v nekaterih oknih so cvetele rože rafalov. V brezglasju, ko še lastnih korakov ni bil slišal, je šel okrog potolčene pošasti; na drugi strani so bila pnevmatična vrata široko odprta. Pogledal je okrog sebe, zdelo se mu je, da ga z bližnjih oken opazujejo, mogoče so ostrostrelci, a opazil ni žive duše. Stopil je k vratom in se po visoki stopnici zavihtel v trebuh avtobusa. Ne, nikogar ni bilo, niti trupel niti poškodovancev, le nekaj mu je čmoknilo pod podplati. Ko je dvignil čevelj, je bil ta na podplatu rdeč in lepljiv, kri je bila nitkasta kot topljeni sir ali žvečilni gumi z okusom ameriške brusnice. Zaklel je, a ne zaradi umazanih podplatov, ampak zato, ker ga je zgrabila panika, imel je občutek, da je odsotnost potnikov, izpraznjenost vozila še poudarila moč smrti. Pravzaprav ga ni zbegala morebitna smrt neznancev, ampak dejstvo, da seje tu notri zgodilo nekaj nepreklicnega in nepopravljivega, njega pa ni bilo zraven. Mož, kije spal z Marxom, je bil prepričan, da mora biti soudeležen pri vseh pomembnih praskah in razah zgodovine, še več, da mora biti kot avantgardist nekakšen jasnoviden družbeni zdravilec, prokurator prihajajočega dogajanja. In zdaj je - v sovražni tišini, kije bila gostejša od sokrvice na čevljih - slišal posmeh, čutil poraženost in prezrtost. Medtem ko je miril galopirajoče srce, mu je pogled obstal na majhnem listu papirja. Sklonil seje in ga pobral, ni bil iztrgan iz zvezka, ampak iz črtnega notesa, takega, v kakršnega si pišejo zaznamke novinarji. Po nevešče, s trudom izpisanih črkah je takoj spoznal, daje sporočilo napisal šolar. Mama naj pride jutri na govorilne ure, je pisalo na papirju, in spodaj Podpis. Prostor za podpis je bil prazen, torej mame na govorilnih urah stoodstotno ne bo. Mož, ki je spal z Marxom, je zresnjen strmel v sporočilo, ki se mu je zdelo namig usode: nekaj bi se moralo zgoditi, pa se ne bo, red je podrt; če bi moral biti otrok kaznovan, se bo krivdi izmuznil, Če bi moral biti pohvaljen, ne bo doživel zadoščenja. Glavni urednik je Šel po avtobusu vse do voznikovega sedeža za stekleno pregrado in glasno, skorajda prepirljivo rekel, da tega res ni bilo nikomur treba. Dostop v zaklonišča in prostore, ki so služili vladi za sestanke v izrednih razmerah, je bil močno zastražen. Mož, kije spal z Marconi, je takoj, ko se je spustil v drugo klet, naletel na vojaka v uniformah specialne brigade in samodejno obstal. Stražarja je poznal, preden so ju vpoklicali med specialce, sta varovala tudi partijskega Šefa in druge politične veljake. Pokimal jima je in hotel stopiti mimo njiju, a sta mu zastavila pot. »Hej,« je rekel, »a se ne poznamo več?« Ko jima je izročil izkaznico, je eden izmed njiju uporabil prenosnik in se posvetoval z nadrejenim. Čez nekaj trenutkov se je nasmehnil in pokimal prijatelju, naj gospoda spusti mimo. Mož, ki je spal z Marxom, se je namrščil, zdelo se mu je nenačelno, da so na tovariše pozabili čez noč. V sejni sobi je bilo polno ljudi, spoznal je člane slovenskega predsedstva, profesorje in pisatelje, med njimi je zagledal nekaj intelektualcev, ki so bili že leta odstranjeni iz središča javnega življenja in medijske pozornosti. Mož, kije spal z Marxom, seje znašel v položaju, ki ga ni predvidel. Pričakoval je, da ga bodo obkrožali stari partijski kolegi in ga trepljali s hrabrilnimi pogledi, namesto tega pa ... No, saj ne, da jih ne bi bilo, vendar so ob soočenju po¬stali podobni pozabljivim želvam. Kdo je že ta človek? so govorila nagubana čela, očesna zrkla so se od napora povesila v tla. Kar je urednika najbolj pretreslo, je bilo ozračje med prisotnimi, kakršnega s partijskih sestankov ni bil vajen. Iskal je besedo za čustvo, ki jih je povezovalo, viselo v zraku kakor oblak sreče in rosilo na stvari, in ko jo je našel, gaje osupnila: otroška zaupljivost. Nekaj neresnega je bilo v tej resni uri, predstavljalo je popolno nasprotje grozeči tišini na ulici in na praznem avtobusu. Med pisatelji je zagledal prostosrčno smejočega se Toneta in pomislil na sanje, s katerimi seje vse skupaj začelo; moral gaje nagovoriti. »Nazdar, Tone, a veš, da sem sanjal o tebi?« Besede med pisatelji so obvisele v zraku, skupina seje zasukala k prišleku in ga zvedavo motrila. Tonetu so se usta ukrivila v zmrdo, a se že čez hip razvlekla v nagajivi smehec. »Kako to? A ne spiš z Marxom?« Krog parnasovcev je buhnil v prešeren krohot. »Kdo, hudiča ...«je osupnil urednik, umolknil in med molkom obtožil ženo poniglave izdaje. »Saj to vsi vedo!« je Tone zamahnil z dlanjo. »Kaj pa si sanjal?« »Kaj sem...« »Sanjal o meni. Sem bil mogoče saboter v tiskarni Slovenske zvezde?« Pesnik je med smehom nagnil glavo, snel naočnike in s krpico brisal stekla. »Oprosti,« je zamrmral mož, ki je spal z Marxom, in za korak odstopil. »Ne vem, a se ti zdi čas za zajebancijo, dragi kolega?« »Je primeren čas za?« je odvrnil Tone. »Prosim?« »Reče se: je čas primeren za to in to, spoštovani gospod.« V urednikuje brbotala eksplozivna mešanica studa, ki jo je netilo ponižanje. Pesnike na peresnike, mu je šinilo skozi možgane. Kaj je s tem narodom, da v kriznih trenutkih posluša kleparje stihov? »Bomo videli, kaj se ti bo zdelo primerno čez teden dni,« je rekel z ledenim glasom in se odločno napotil k partijskemu šefu, kije sedel sredi sobe. Ta človek je še vedno eno Sonce, je razmišljal, počutil seje kot Pluton, vrteč se na obrobju šefove toplote. »Lahko za hip?« je vprašal s kopernikansko vdanostjo. »Zdajle ne,« je rekel šef. »Je čas biti in čas nebiti. Če ne bomo, nas ne bo.« Moža, ki je spal z Marxom, so besede pretresle v dno duše. Bile so preroške, to je jasno, ampak mistično nedoumljive v svoji jaljnosežnosti. »Hotel sem le nekaj konkretnih navodil,« je rekel, a gaje šef ustavil z dvignjeno dlanjo. »Tvegaj. Zdaj si sam. Skupaj smo kot posamezniki.« Med izbranci je nastala tišina, vsi skupaj so kot posamezniki prisluhnili.

Kako je prišel pred poslopje Slovenske zvezde, sploh ni vedel; preveč misli za kratko pot. Tudi v središču mesta so bile ulice depresivno tihe, sence hiš v visokem jutru pa dolge, strašljivo razmetane v vse smeri kot na De Chiricovih platnih. Na uredništvu pa - vse po starem, hvala bogu! V centralni redak-ciji so tehnični uredniki oblikovali strani. Mož, kije spal z Marxom, se je za hip ustavil in jih gledal, pravzaprav je gledal vrsto hrbtov in temenskih pleš v različnih fazah napredovanja. Časopis je bil sredi tehnološke preobrazbe, računalniki so imeli vse pomembnejšo vlogo, na modernizacijo delaje bil vrhovni šef zelo ponosen. Računalniki v rokah partije - mogočna prispodoba možnega razvoja družbe! Mož, ki je spal z Marxom, se krilatici, ki jo je med svojimi somišljeniki večkrat slišal, ni smejal in se mu ni zdela naivna. Seveda, lahko bi se obrnila proti ljudem, a katera ideja, katera veličastna zamisel ni bila najprej metafora in sanjarija in ni šele kasneje postala palica, natezalnica, španski škorenj? Šef Slovenske zvezde je tesen objem računalnikov in prerojenega sveta spoznal v pogovorih s sistemskimi inženirji in programerji; čeprav je spretneje sejal ukaze med ljudi kot po tipkovnici, gaje opijanila misel, da matematični stroji delujejo na enak način kot komunizem. Na začetku je ena sama odločitev, potem sta dve, nato so štiri, v piramidalno pahljačo izbir so hitro vključeni vsi ljudje. V strašljivo naraščanje števila odločitev se, kajpak, prikradejo napake, ki pa jih stroj - programiran na nezmotljivosti logike - sam popravi. Mož, kije spal z Marxom, je že leta usmerjal časopis in novinarje in vedel, da so človeški možgani sicer solidno zamišljen računalnik, ki pa v praksi ne deluje dobro - zaradi ledvic, lunarnih men in jazza. Pravi stroji niso saboterji in duševni bolniki, je pomislil šef Slovenske zvezde, medtem ko je odločno stopal proti pisarni z oblazinjenimi vrati, ki jih je čuvala vdana tajnica Mihaela. Že ji je hotel pokimati in s tem prižgati zeleno luč za dvojni espresso, ko je v sobi zagledal Mateja Dolenca, urednika notranje politike. Bradatega komentatorja, podobnega vaškemu posebnežu iz Kosmačeve povesti Tantadruj, prvi mož Zvezde ni bil vesel. »Sem že mislil, da se vam je kaj zgodilo,« je rekel Matej in se bebavo režal. »A ja, kaj pa?« je zarenčal poglavar časopisa in grozeče dvignil obrvi. »Noč ima svojo moč,« seje odrezal Dolenc. »Človeka mimogre¬de okupirajo. Isti model tankov kot v Pragi.« Cmok, bolje rečeno, knedeljček jeze seje zagozdil v šefovem grlu in ga začel dušiti. Sunkovito je odprl vrata v pisarno in pomignil sodelavcu, naj mu sledi. Dolenc je odhlačal v pisarno, za seboj zaprl vrata in se razlezel v bližnji naslanjač, kar je šefa, kije medtem ošinil mizo z lično zloženimi faksi in dokumenti v raznobarvnih mapah, močno razkurilo. »Dolenc, vašega lumpenproletarskega duhovičenja in manir imam do vrh glave,« mu je zapretil. »Pritlehnega intelektualnega namigovanja tudi. Čim prej si poiščite sposobnega sindikalnega zaupnika.« »Najbrž ne razumete, šef,« je mirno odvrnil Dolenc. »Igre je konec. Finito. Šlus.« »Kako?« »Tako,« je pokimal bradač. »Država, kiji služite, je izdihnila.« »Dajte no, kdo bi si mislil!?« je s sarkazmom v glasu rekel mož, ki je spal z Marxom. »In kje živimo?« Šef je s širokim zamahom roke opisal lok čez strehe in pročelja ljubljanskih cerkva in palač, ki so se risale za oknom. »Mogoče v Pandorini skrinjici, ki ste si jo zamislili? V podalpskem rezervatu, kjer še za pošten kozolec ni dovolj prostora?« »Med nama rečeno,« je rekel urednik notranje politike in se zaupno nagnil naprej, »nisem poseben ljubitelj novorevijašev. Urbančičeva filozofija nihilizma se mi je zmeraj zdela precej zlobna.« »Ja in?« »Samo povem. Mimogrede. Kljub vsemu pa ni tako nora kot vase vodenje časopisa.« Moža, ki je spal z Marxom, je nevidna sila pahnila k oknu, da se je opotekel in prevrnil cvetočo bugenvilijo, v katero je Mihaela vložila veliko življenjskega napora in nežnosti. Skoraj toliko kot v negovanje šefovih spolnih bizarnosti. »A mi hočete reči...?« Šefu je udarila kri v lica, postal je škrlaten kot dobro poparjen jastog, zašibile so se mu noge in omahnil je v ergonomično oblikovan stol. »Dolenc, dal vas bom ustreliti in nagačiti!« Te besede na gosta niso napravile mogočnega vtisa. Tiho je sedel in nekaj tuhtal, se počasi vzravnal in se z rokami naslonil na šefovo delovno mizo. »Hočem reči, da seje ponoči sestal krizni štab novinarjev in vas suspendiral.« Po sobi je zaprasketala elektrika, prvi mož Slovenske zvezde je izbuljil oči in s pestjo trdo usekal po mizi. »Dolenc, da mi ta hip zginete skoz vrata!« »Kolega bivši glavni in odgovorni urednik,« je zlogoma rekel Matej, »iz pisarne boste odšli vi. Postali ste moteč faktor in ovirate delovni proces.« Mož, kije spal z Marxom, je hotel kapital ponižanja, ki ga ni bilo malo, zalučati Dolencu v glavo, a ni imel časa. Vrata pisarne so se odprla in v sobo so začeli tiho riniti področni uredniki, neme priče kriznega kolektivnega duha, ki prevzema oblast. Pred velikim šefom so stali postrojeni v polkrogu in spominjali na razširjeni Slovenski oktet. Kakšna goveda, je preblisnilo moža, kije spal z Marxom,tako dober časopis. Dvignil je slušalko, da bi poklical varnostnike, a jo je spet odložil na vilice. Zazrl se je v Dolenca, potem v brezbrižne obraze urednikov. Karl je imel prav, mišljenje mora ostati v stiku s prakso, sicer postane prazna sholastika. Ti tepci nočejo spremeniti sveta, hočgoga potisniti nazajy v naročje romantične rodovne skupnosti. Brez avantgarde so ovce. »Beeee!« je zameketal, da so njegovi nekdanji podrejeni za korak odstopili. »Živalsko postane človeško, in človeško postane živalsko!« To je bil seveda citat, ki ga niso razpoznali: med njimi ni bilo nikogar, ki bi spal z Marxom. Nekdaj prvemu možu Slovenske zxezJe se je zdelo, da se bo zadušil, stopil je k oknu in ga na široko odprl; mesto je še vedno obvladovala tišina, kjeje otroški smeh, kje grleni smeh dijakinj, ki postavlja dlake pokonci, vmes je bilo slišati strele iz pušk in kratke rafale, pospremljene s paničnim pasjim lajanjem. »Bomo videli, kdo se bo zadnji smejal,« je dejal s počenim glasom; njegovo pomenljivo iztočnico so uredniki raztolmačili hiperbolično, skočili so nanj, kot bi bili igralci rugbyja - niti za ped dlje, kaj šele, da bi skočil skozi okno! Prelepa orhideja, vijolična punčica Mihaelinega očesa, seje, skupaj z okrasnim lončkom in porcelanasto cerkvijo Marijine smrti, spominkom zadnjega obiska v Kremlju, razsula po tleh. Sesul se je tudi spomin na naslednje ure prevratnega dneva; v času so nastale čudne vrzeli in razpoke. Mož, kije spal z Marxom, je sedel v mali sejni sobi. V preteklosti je ta prostor vzljubil; vsako jutro je v njem urednikom šamponiral glave, kot so njegovi podaniki v šali imenovali redakcijske sestanke. Pravzaprav so si glave namilili in včasih celo obrili sami; s tehniko dežurnih kritikov je dosegel, da so drug za drugim obsojali članke kolegov in lastno pisanje. Zdaj je postal ujetnik lastne zgodovine in potrjeval doktrino dialektike; ob vratih sta sedela člana kriznega štaba, pila kavo, kadila smrdeče smotke in ga opazovala. Skušal je biti - vsaj na zunaj - hladen in neprizadet, čeprav mu je v glavi gorel bambusov gozd, njegova notranjost je pokala in se lomila v drobnih eksplozijah pekočega zraka; zdelo se mu je, da čuvarja slišita, kako se cvre in spreminja v pepel. »Rad bi poklical ženo,« je rekel. »Ja, ja,« sta naveličano kimala krizna čuvaja in žvečila domače klobase. »Spada česen k patriotizmu?« Eden od čuvajev, urednik podlistkov in zanimivosti, ga je za¬ničljivo pogledal: »Jajca.« Najbrž je hotel reči, da k domoljubju sodijo jajca. Možu, kije spal z Marxom, je postalo slabo, roke so se mu tresle, potil seje kakor narkoman. Seje tem ljudem zmešalo, ali kaj?V istem hipu ga je prešinilo, da je spolzel skozi nevidno opno v vzporeden svet, kjer so stvari sicer podobne domačemu vesolju, a vrednostno preurejene: zakaj bi se sicer Veno zvijal kot spolzka kača, zakaj bi partijski šef nenadoma hvalil zakonitosti liberalizma? Zaprl je oči in se osredotočil na dihanje, raztezanje in krčenje pljučnih režnjev. Skupaj s spokojnostjo, ki seje začela vračati v pregrete možgane, je vanj vdiral nečloveški mraz pregledne, enostavne logike. Spoznanje je bila ostra, boleča britev: tovariši so ga zapustili že zdavnaj, ne šele sredi noči, ko je prekleto letalo švistnilo mimo okna in mu presekalo življenje na pol! Je že res, da so bogateli in vladali skupaj, a za žlahtno idejo socializma s človeškim obrazom ne bi dali prebite pare! Pustili so ga, naj verjame, nihče se ni dotaknil njegovih kitajskih vaz, tapise¬rij in talnega ogrevanja, sezuli so se in se odtihotapili stran, ga pustili prevaranega na neutrjenem položaju, kjer je ponavljal in branil besede, ki so zanje postale puhle fraze brez vrednosti. Bilje boljši od njih, to je bila napaka: kdor je dober, postane žrtveno jagnje, prerežejo mu grlo v imenu skupinskega očiščenja. Greh množice poravna množica, greh elite plača izpostavljeni, idealistični posameznik. »Tako bodi« je zamomljal polglasno. Čuvarja, ki sta po obilni malici kinknila, sta ga radovedno pogledala. »Saj ne bo več dolgo,« je rekel urednik zanimivosti, ker ga je opljusnil val sočutja do nekdanjega šefa.

Spet bela elipsa v trajanju, mož, kije spal z Marxom, je opazil, da sedi za mizo v neki drugi sobi. Tudi ta prostorje poznal, v njem seje sestajal s Pavlom, sekretarjem ministra za notranje zadeve. Srečanja so bila rutinska kot lunine mene, treba je bilo pregledati zaupne podatke o ravnanju novinarjev. Ni šlo za nazor, ampak nadzor: naj le mislijo, kar hočejo, le da to vemo. Zdaj je sedel za rezljano mizo iz masivne orehovine v drugačni vlogi, sekretar ga je nesramno spraševal o njegovih partijskih zvezah v Beogradu in Zagrebu in se ob še včeraj čislanih priimkih gnusobno pačil. Podatke je vpi¬soval v obrazec, podoben zahtevni italijanski križanki. Na koncu je popisane liste papirja obrnil in jih nekdanjemu šefu Slovenske zvezde ponudil v podpis. »Pavel, a te lahko nekaj vprašam?« »Najprej podpis, potem kramljanje.« Sekretar je puhnil skozi nos kot kakšen slabo plačan, utrujen pikador ob pogledu na velikanskega bika. Mož, ki je spal z Marxom, je podpisal obrazec. »No, zdaj pa le,« se je odhrknil sekretar. »Česa me dolžite?« »Rekel si vprašanje, kolega.« »Saj.«  »A je to vprašanje? Mi te nič ne dolžimo. Mi te samo skrajšamo, ha, ha. Preveč napak za droben časopis. Jaz res ne vem, kaj se greš. Saj ni mogoče, da si izgubil sleherno mero za realnost?« Nekdanji glavni urednik je pogledal sekretarja in večkrat molče preštel njegove podbradke. »A lahko grem?« »No, vidiš, saj znaš vprašati. Ja.« Mož, kije spal z Marxom, doslej ni opazil, kako zatohli in mo-reči so marmorni hodniki, spomnil seje na uredništvo varšavskega glasila, ki ga je bil pred leti obiskal. Gostitelji so bili zelo resni in uradni, dokler jim nista vodka in gruzinski konjak v zgodnjem jutru zameglila oči in razvezala jezikov. V izbruhu skupinske norosti, mešanici ideološke katarze, delirija in bogaboječnosti so mu skušali pojasniti, da so za njihovo zverinskost krivi prostori, v ka-terih morajo delati in ki so jih stalinistični arhitekti zasnovali po zlatem rezu hudobije. Pravila take gradnje so upoštevala zlo vseh civilizacij in meridijanov, osredotočena so bila na človekovo dušo. Vsi vemo, mu je s peno na ustnicah kričal v obraz poljski kolega, glavni urednik, obešajoč se na njegovo kravato kakor utopljenec, vsi vemo, da duše živih bitij trpijo, ker so ujete v telesa, svinjsko trpijo! Na srečo so potrpežljive, ker se spominjajo iskre duha, ki v njih tli z modrikastim acetilenskim plamenčkom, in čakajo na dan, ko bodo lahko zapustile telo in poletele v sinje višave. Pijani urednik je, opletajoč z rokami, skušal orisati navdihnjenost duš, a mu je za silo uspelo prikazati le napihnjenost. Ganjen je smrkal in mu iz vrhnjega žepka vlekel okrasni robček. Ampak, je zatulil in se mu skoraj prisesal na uho, dušam se strga, če mislijo, da so ljudje že umrli, one pa ostajajo ujete v oklepu kože. Take halucinacije, je hlipal poljski urednik, doživljajo duše v prostorih našega bednega, kretenskega časopisa! Krempljasti kazalec je usmeril na različne točke banket ne dvorane, kjer je sivo žilnati marmor z nepreklicnostjo simetrije in pompoznosti v človeku umoril sleherno voljo po regeneraciji in reprodukciji. Zdaj ko seje opotekal po hodnikih, je čutil zbeganost ujete duše, z odporom je strmel v snope luči, ki so jih iz vdolbin v stenah, visoko pod stropom, metale nevidne žarnice. Srce mu je tolklo v grlu, komaj se je privlekel do težkih, okovanih vhodnih vrat in jih skušal odpreti. Za debelim steklom vratarske kabine je pred hladno migetajočimi ekrančki sedel uniformirani čuvaj in se mu nemarno režal; ko je videl, da si prizadeva zaman in mu po vratu tečejo potočki znoja, se ga je usmilil, zaslišal se je škloc elektronskega varovala, vrata so se začela samodejno odpirati, nekdanjega urednika Slovenske zvezde, oprijemajočega se kljuke, je začelo krilo odrivati, po zloščenih tleh preddverja seje dričal kakor nevešč drsalec, kije prvič stopil na led. A zbral seje, odstopil in potem planil ven, da bi osvobodil prestrašeno dušo. Sence so ga pričakale z druge strani, precej dolge, iz parka na robu mesta je vel hladen vetrc, dan se je pošteno postaral. Tišina pa se ni postarala, kaj šele izginila, čeprav je po glavni prestolnični cesti prihrumel vojaški tovornjak, na katerem mož, kije spal z Marxom, ni opazil nikogar, le scefrana, od strelov preluknjana ponjava je zamolklo tleskala ob ogrado prikolice. Mesto zombijev, mesto prodanih dus\ kako hiter in učinkovitje virus prevrata! Mož, ki je spal z Marxom in je bil vajen revolucionarnih zank, je prvič doživel globočino drugačnega, generično prekucnjenega sveta. Spet vrzel, videl se je, da strmi v neonski napis Opera bar, do-besedno videl se je. Je zasledoval samega sebe in potem obstal v primerni razdalji? A potem je občutek dvojnosti minil, razumel je, da strmi v napis zato, ker je v napeljavi prasketalo, zaradi slabega stika prvi dve črki nista goreli, le za kakšen trenutek sta s težavo mežiknili v molčeči večer. OP, OP, je prebral, hip zatem je za dolgo časa pisalo ERA BAR. Možu, kije spal z Marxom, je šlo na jok, počutil se je točno tako kot napis: napaka v pohabljeni eri. Komu sploh sveti invalidni napis nad vrati, če je v lokalu tema in nikjer ni žive duše? Vedel je, da ne sanja, a na to, kar se mu je dogajalo, preprosto ni mogel pristati, to ni bilo res. Se predvčerajšnjim je se¬del za mizo in dolgonogi Mihaeli narekoval komentar, ki naj bi ga objavila beograjska Politika. Stolpič je imel sijajen naslov Le zakaj bi tepli Janeze? in je skušal pomiriti razgrete glave v beograjskem armadnem vrhu. Ko sta končala, je Mihaelo nežno božal po vratu in strmel v rdeči, čipkasti lok modrčka; ta je s skrivanjem poudarjal napete prsi. Generale in tajnice je treba božati ob pravem času na pra¬vem mestu, je navihano pripomnila Mihaela, ko je zapuščala pisarno in si spogledljivo ravnala minico. Evolucija sveta, ki je privedla do Slovenske zvezde, je trajala vsaj deset milijard let, ne more se končati v enodnevnem mrku! Mož, kije spal z Marxom, je vedel, daje treba hipni prevzem oblasti v praksi pripravljati leta in leta! Zamajal seje od utrujenosti in sedel na zlizan prag priljubljenega lokala. Tišino je presekal kratek rafal; ni spominjal na vojno, prej na balkansko svatbo, na rezget čezmernega veselja. Slabo mu je bilo od zapuščenosti; njegov organizem ni bil privajen temu občutju. Še sreča, da je lahni poletni vetrič, ki je zavel iz bližnjega parka, s seboj prinašal vonj robinij, pokošene trave in rmana, vonj, ki se gaje komajda spomnil. Zdaj, v preteči tišini nestvarnega večera, je postal močan, balzam za preplašeno dušo. Kako čudno, gaje prešinilo, da vonj ostaja stalnica v spremenljivem svetu .jasminje dišal pojasminu včeraj, diši danes in bo vekom veke, sivka bo, dokler ne ugasne sonce, odganjala ruske in provansalske molje. Mož, ki je bral Marxa, se je začel tiho hahljati; če ga bodo še dvakrat, trikrat ponižali, se bo pregrizel skozi Prousta!

Čas seje sestavil, imel je občutek, da mu je nekdo pospravil glavo, streznjen in spočit je vstal in se napotil proti akademiji za likovno umetnost. Domov ni mogel - ponižan, obrcan kot pocestno ščene -, hotel je pri priči govoriti s Karbonejem, hotel je iz izdajalčevih ust izvedeti za ceno nezvestobe. Poslušal je svoje korake, ki so imeli zaradi praznih ulic pretiran odmev, zdelo se mu je, da je postaran zadnji primerek človeške vrste, ob akademiji seje začela cesta spuščati pod železniško progo, kije delila mestno središče in Rožno dolino, naselje pred drugo vojno zgrajenih meščanskih vil, ki jim je rdeča buržoazija dodala kopico kričavih modernističnih dvorcev. Pred progo je stalo razkošno domovanje nekoč uglednega ljubljanskega tovarnarja; ljudska oblast ga je po zaplembi dodelila članu prezidija; v njej je zadnja leta živel najožji sodelavec partijskega šefa. Mož, kije spal z Marxom, je najožjega sodelavca dobro poznal, saj je bil med drugim predsednik časopisnega sveta in na Zahodu čislan poslovnež. V Švici in Luksemburgu je vodil hčerinska podjetja uspešne firme gospodinjskih aparatov. Vodil je tudi krmilo letala, ki so ga delavci kupili direktorju, da bi bili skupaj z njim okretnejši in bolj konkurenčni v blodnjaku kapitalizma. Ozrl seje v temna okna dolge sprejemne sobane; v njej je preživel nekaj opojnih noči, a zdaj so bile debele zavese skrbno zagrnjene in okenska krila, kljub poletju, zaprta. Tudi pred pokritim napuščem, na stopnišču, kije vodilo k vhodnim vratom, ni bilo stražnikov, kar je bilo nenavadno. V tem trenutku seje po nad¬vozu, nekaj metrov nad njegovo glavo, pripeljal tovorni vlak; v temi je vozil zelo počasi, podoben zlovešči zadihani pošasti. Mož, kije spal z Marxom, je videl, da vsak vagon posebej stražijo oboroženi vojaki, bilje presenečen, ker so imeli na sebi lisaste uniforme slovenske teritorialne obrambe, ne pa enobarvnih, olivnih uniform, po katerih je slovela jugoslovanska armada. Pred Karbonejevo vilo je stala visoka kamnita ograja, obraščena z divjo trto. Predenje pritisnil na zvonec domofona, seje ozrl v velika okna visokega pritličja, ker je imel občutek, da ga nekdo opazuje. Slutnja ga ni varala; za zaveso seje prikazalo mlečno žensko čelo in dolgi kodri zlate prinašalke, kot je ob napadih manjvrednostnega kompleksa posmehljivo rekel ženi. Obraz seje prikazal in izginil; čez hip ali dva ni bil več prepričanje videl prav ali je šlo za privid utruje¬nih možganov, še posebej zato, ker je strmel skozi poltemo varljive mesečine? Za nekdanjega urednika Slovenske zvezde je bila prikazen -resnična ali ne - boleča, pozabil je na domofon in z glasom ranjenega leva zavpil: Kje si, Karbone? Kar bo,pa bo, ne, us zabojena, magister blefiranja! Dolg in skladenjsko zahteven stavek je imel v gluhi noči magični učinek; kar nekaj sosedov je pogledalo skozi okna in preverjalo, kdo se tako nesramno dere sredi obsednega stanja, preklinjali so in mu veleli, naj se pobere, niti malo niso bili prividi! Nenadoma so se odprla vrtna vrata, zato je kalilec vojnega miru panično odskočil: pred njim je stal Veno in mu s kretnjo velel, naj vstopi. »Zmešan si kot Kaligula,« mu je smeje rekel gostitelj na stopnišču, »bi rad videl, da te kakšen živčen domobranec z bazuko ustreli v rit?« »Ti si Kaligula, izprijenec potuhnjeni,« je resno rekel mož, ki je spal z Marxom, »še včeraj si pisal zanosne članke o prihodnosti socialističnega korporativizma, zjutraj pa si me zatajil, kot da sem gnoj odpadniški.« Karbone ga je posedel za mizo, skočil h glasbenemu stolpu in pritisnil na gumb, da so se oglasili pomirjujoči zvoki Mahlerjeve simfonije. »Večno in povsod sije modra daljava,« je, trenutku neprimerno, citiral dunajskega mojstra. »Kje?« je zahropel odstavljeni urednik. »Kje?« »Nad vršaci gora.« »Kje je moja žena?« Nad tem vprašanjem seje Veno globoko zamislil in gubal čelo. »Mogoče doma, v Murglah?« »Ja, se mi zdi,« je besno siknil mož, kije spal z Marxom. »A bi jo rad poklical?« je vprašal Karbone in pokazal na telefon, ki je stal na polički ob vratih. Gost seje umiril, sploh ni pomislil, da so telefonske linije prekinjene, odkimal je in začel študiozno opazovati konice čevljev. »Kdaj si prestopil?« je vprašal po mučno dolgem premolku. Pretekli dovršnik nedoločnika prestopiti je razkačil nekdanjega zvezdnega zvezdinega stolpičarja, zakoračil je po sobi, kjer ni manjkalo bidermajerja in muranskega kristala. »Nikamor nisem prestopil, a ti še vedno ni jasno? Ostali smo skupaj in nadzorujemo položaj! Reci temu strateški umik ali pa se-stop z oblasti, kakor hočeš! Avantgarda ne pomeni več frontne črte, ampak obvladovanje družbenega zaledja, saj veš, kaj so proizvodne sile in kje je svobodni trg.« Zunaj je bilo slišati streljanje, kije dalo Karbonejevim besedam preroško razsežnost. »Temu ti rečeš sestop z oblasti, cinik! A ne vidiš, da bo šlo vse skupaj v franže: država, družbena varnost, tovarne, skupna in-frastruktura, vrednote!« Nekdanji šef časopisa seje kar dušil od naštevanja vsega, kar bo propadlo. »Kar človek uniči, trg znova vzpostavi,« je rekel Karbone, po-doben mesiji. »Sem te zjutraj videl,« je žalostno odkimaval mož, ki je spal z Marxom, »hitro si obrnil plašč po vetru. Ampak predsednik ne bo popustil, on je ... poštenjak od glave do peta.« »Poštenost je ena stvar, neumnost pa druga,« se je nasmehnil Veno, »napačna ocena situacije je znak neumnosti.« Mož, kije bil večkrat v postelji z Marxom, je zgrožen vstal, stopil k oknu in s široko kretnjo kosca zamahnil v noč. »Si Šel sam po cestah, šleva potuhnjena? So te zasliševali? Si videl kri na asfaltu in v avtobusu? Si slišal tišino? Se vrabci se bojijo čivkniti! Mi boš govoril o trgu! Če ti nisi trčen!« »Kakšen patos,« je neprizadeto rekel Karbone, »a smo postali pesnik?« Obiskovalec ga je nemo opazoval in se ritensko pomikal proti vratom. »Žalostno, tovariš. Upam, da se ne bova več srečala.« Stopil je skozi vrata in jih hlastno zaprl, bil je vesel, da mu ni treba gledati Karbonejevega pišmeuhovskega obraza. Hodil je ob progi proti zahodu, v zavetju kostanjevega drevoreda, razočaranje nad lažnivostjo sveta je seglo čez rob bolečine, tišina je zgubila svojo grozljivost in postala njegova zaveznica. Bom pa sam tak, kot sem; s stoičnim hladom v srcu je skušal sešiti scefrane krpice duše. Domov ni hotel, lepo opremljena hiša, na katero je bil še včeraj ponosen, se mu je zdela neresnična in tuja. Ko je potisnil roke v žepe, je opazil, da je v srajci, z razpetim ovratnikom, brez kravate in suknjiča. Tuhtal je, kje ju je bil pozabil. So mu ju odvzeli na zaslišanju ali že prej, v improviziranem priporu na Slovenski zvezdi? Seje mogoče slekel v pisarni, ko gaje razburil Dolenc? Saj se z Mihaelo - V poltemi hiše in opečnate ograje ob bližnjem križišču je stala skupina oboroženih ljudi, slišal je, da razburjeno šepetajo, iz hiše je prišel močan mož v uniformi slovenske obrambne vojske, videl je, da je pokleknil, si na ramo oprtal raketomet, videl je, kako s počasnim gibom, kot bi s kamero snemal nočno nebo, dviguje cev v zrak in se sklanja nad merilno napravo. Kaj se spet igrajo ti? Misli ni mogel dokončati, ker ga je zmotil hitro naraščajoči hrup helikopterja, ki mu je preletel glavo. Z orjaškim propelerjem je sekal mesečino le nekaj metrov nad krošnjami kostanjev. Mogočna drevesa so zaječala v nenadnem zračnem vrtincu, veje je razmetalo na vse strani, potrgano listje je frčalo naokrog, pomešano z dvigujočim se prahom, cigaretnimi ogorki in smetmi. Vnaprej je vedel, kaj se bo zgodilo. Občutek je bil srhljiv, zdelo se mu je, da je bil istemu zaporedju dogodkov nekoč že priča. Ne, ni bila le slutnja, bil je deja m v upočasnjenem posnetku, sicer pa ponovitev v vseh podrobnostih, barvah in razporeditvi planov. Vojak je prenehal dvigati cev raketometa. Predenje pritisnil na sprožilec, je zadržal dih in zamižal na levo oko. Raketa je siknila skozi zrak, pok in ogenj, ki sta spremljala iztrelitev, sploh nista bila oglušujoča. Možu, kije spal z Marxom, se je zdelo, da gre za nespametno igro in da ljudje ob križišču niso premislili posledic. Raketa je vijugala skozi zrak, kot bi bila omotična, a težki kovinski stvor v zraku jo je neustavljivo privlačil. Pred eksplozijo je helikopter zanihal in se v zavoju nagnil, kot bi se pilot skušal izogniti raketi; a človeška pamet je bila v spopadu s programiranim izstrelkom nemočna... Nekdanjemu šefu Slovenske zvezde se je naježila koža, a ne zato, ker bi se bal, da ga bo ubil kos razstreljenega helikopterja (dogodek je že preživel), ampak zaradi po- novitve. Podvojenost dogodka je bila hujša od najbolj morastih sanj. Če odmislimo opazovalčevo grozo, je bila eksplozija spektaku¬larna in je spominjala na ameriški akcijski film; nebo je vzcvetelo, posejano z žarečimi ostanki helikopterja; v letu so ječali kakor duhovi preteklosti, ki ne morejo umreti. Deli kabine, motorja in opreme so se odbijali od zidov in asfalta, zato so se vojaki ob križišču stisnili k tlom in zgrbili kakor psi, ki se bojijo brce. Trup helikopterja je bi podoben raztrganemu telesu in je še nekaj časa drhte vztrajal, kar lebdel v zraku, potem pa, v pospešenem padcu, tuleče omahnil preko hrbtov branilcev in se raztreščil v objemu obcestne zelenice. Travne zaplate in grude zemlje so skozi dim šinile v zrak in potem, pred nastopom miru, tiho trkljale po strehah vil. Mir je govorica mrtvih, za moža, ki je spal z Marxom, je bilo občutje nekaj novega, onstran križišča so tleli ostanki helikopterja, med njimi najbrž tudi ostanki posadke. Ostanki smo, natančno to, ga je spreletelo, tedaj pa so se branilci otresli dremavice, ki se jih je bila polastila, skočili so v zrak, pričeli tolči z dlanjo ob dlan, si z zmagoslavnim vpitjem in čestitkami vlivati moči. Videl je, kako so se napotili proti mrtvi pošasti, ki se je zajedla v zemljo, smešno je bilo, da so stopali previdno in z naperjenimi puškami; lovci na glave so ciljali v kepe staljenega jekla in smodeča se trupla pilotov.

Izpod podvoza pod železnico je po klančini prihrumel avto, zato so se branilci obrnili na levo, proti novi nevarnosti, ki jim je pretila, videl je, da so presenečeni; avto je nadaljeval pot in se sunkovito ustavil šele tik ob mestu nesreče, ko je bilo videti, da bodo vojaki začeli streljati, in so nekateri že iskali kritje. Bilo je vojaško, teren¬sko vozilo, iz njega je skočil častnik teritorialne obrambe, zakričal je geslo, da so ga branilci spoznali in povesili orožje. Pogledal je ostanke helikopterja in potem moža z raketometom ter zmajal z glavo. Nekdanji urednik Slovenske zvezde je bil predaleč, da bi slišal besede, slišal pa je srdito polglasno mrmranje, s katerim je častnik stopil tesno k vodji branilcev. Se drugo hrumenje avtomobilskega motorja je zmotilo smrtne hropce pojemajočega ognja in pridušeno preklinjanje, tokrat je izza hrbta samotnega opazovalca pripeljal kombi z velikanskim napisom PRESS na drsnih vratih. Ko seje ustavil, so iz njega skočili kamer- man, njegov pomočnik in novinar. Še preden so lahko pripravili luči in začeli snemati, je častnik s širokim zamahom roke pozval branilce, naj jih ustavijo; kar trije so se zapodili čez križišče in začeli s psovkami in rožljanjem zaklepov na puškah groziti televizijski ekipi, naj se pobere. Ker se novinarji niso pustili odgnati, so jih vojaki nestrpno in brutalno spehali v kombi, za njimi zadrlesnili vrata in jim še naprej žugali z naperjenimi cevmi, dokler se kombi ni začel počasi, vozeč vzvratno, odmikati. Vojaki so vozilo še nekaj časa opazovali, potem pa odkorakali nazaj h častniku. Mož, kije spal z Marxom, je slišal, daje kombi, ko gaje zakrila temina kostanjev ob železnici, obstal in ugasnil motor, proti njemu je stopal novinar Zoltan Černi, ki gaje poznal s skupščinskih poročanj. »Ste videli, direktor?«

Černi ga je pozorno opazoval, na njegovem obrazu ni bilo niti sledu kritiške posmehljivosti, s katero seje spravljal nad intervjuvance. »Ostanek sem,« je odvrnil. »Nisem direktor, ampak ostanek, tako kot vi, kolega.« »A ja?« seje nasmehnil Zoltan. »Ampak tisti, ki ostanejo, vidijo, a ni tako?« »Boste kaj povedali?« Čemi je pokimal, skupaj sta Šla proti kombiju. »Morali bomo snemati za vogalom,« je rekel novinar, »teritorialci so povsem iz sebe. Prepričan sem, da so sestrelili našega. Napaka. Bi vi priznali napako?« Mož, ki je spal z Marxom, se je ustavil in ga brez besed gledal. »Ne vem. Še nikoli nisem naredil napake.« »Zato ste zdaj ostanek?« seje nasmehnil Zoltan. Spet je bil aroganten, kot v starih časih. Močan razlog, da se vrnem domov, se je hahljal sam pri sebi, lahko si bom ogledal svoj poslednji nastop na televiziji. Ko je z veli¬kim zadovoljstvom povedal v kamero, kaj seje zgodilo, seje počutil očiščenega. Če je poslednji načelni človek v deželi - tudi prav. Ne, ostanek ni postal zaradi svoje napake, ampak zaradi nemoralnosti drugih, saj so se šli politično igro s figo v žepu in ga zlorabili. Zdaj je skrivalnic konec. Konec je tudi ugodnosti, je pomislil, a kaj je hiša z masažno kadjo in vinoteko proti resnici? Resnica je namreč občutek, da začenjaš življenje na novo, poiščeš somišljenike in zaupnike; če so znanci tako zlahka zavrgli vero, zakaj ne bi izbral težje poti in zapustil vernike? Nazaj v izvornost! si je tiho popeval mož, ki je spal z Marxom, v ritmu fokstrota je zaplesal čez zelenico ministra za energetiko. »Se vam ne zdi, da je tole privatna lastnina?« je iz teme rekel mladenič postave in mu odločno stopil na pot. »Od kdaj?« je neumno vprašal mož, ki je spal z Marxom, in obstal. »In ne vaša!« »Res,« je spravljivo dejal nekdanji urednik Slovenske zvezde. »No, potem se pa urno spravite dol!« je revsknil mladi mož. »Če se sploh lahko spravite še bolj dol, kot ste že. Namreč dol.« Mož, kije spal z Marxom, ni imel pripomb na policistovo raz-lago njegovega strmoglavega padca, zato je pokimal in krenil na pravo pot. Čez hip le ni strpel in seje obrnil. »Dobro ste poučeni, mladi mož,« je rekel, »če pomislim, da ste prometni pripravnik.« »Če bi bil v vašem bednem položaju,« je z užaljenim, a nadzoro-vanim glasom rekel policist, »bi se ogibal slabim šalam. Vaš sistem ni nikoli imel smisla za humor.« S to izjavo mož, ki je spal z Marxom, ni mogel polemizirati. Ko je odsunil vrtna vrata, je videl, da ženin novi avto stoji na pri¬vozu in so garažna vrata odprta, neobičajno. Stopil je proti garaži, tedaj pa je skozi vrata prišla zlata prinašalka, le daje tokrat odnašala kovčke, in ker je bila ovešena kakor božična jelka, tudi zlatnino. »Si bila na obisku?« jo je bedasto vprašal. »Ne, grem na obisk.« »A h karbonarjem?« »Nikoli nisi imel smisla za Šale, dragi. K mami.« »V Izlake?« »Ne, na počitnice. V Argentino.« »Zdaj je tam mrzlo. Niso letališča blokirana?« »Za nas ni pregrad in ne mej,« se je zasmejala. »A ni bil Trst zmeraj naš?« »Kaj pa jaz?« »Lahko mi pomagaš zložiti kovčke.« Šel je k ženi in ji pospravil kovčke v prtljažnik. Dišala je po me¬dečih se hruškah, njen vonj je povzročal vrtoglavico. »pri Venu je dišalo po viljamovkah.« Pomilujoče gaje gledala. »V enem dnevu.« »V enem dnevu? Kaj?« »Je šlo vse, za kar si se trudil dvajset let, v nič. Ne privoščim ti.« »Nama,« jo je popravil. »A veš, zakaj? Ker si mi v svojem lunatičnem fanatizmu nado¬meščal otroke.« »Hvala, ljuba mama.« Dvignila je glavo in globoko vdihnila. »Prelepa noč za vojno. Se dobro, da kutine in trava dišijo enako kot v miru. V nasprotju z ljudmi.« »Kdaj se vrneš?« »Ti sporočim,« je skomignila z rameni in sedla za volan. Ko je speljala, so se vrtna vrata začela tiho odpirati.

Ubijalska tišina dneva se je naselila tudi v hiši, zato je Šel do televizorja in ga vključil. Zagledal je filharmonike, ki so izvajali Kozinovo glasbo iz filma Na svoji zemlji. Ko seje odpravil v kuhinjo, da bi spil kozarec vode, je zazvonil telefon; za hip je okleval, potem pa dvignil slušalko. »Halo? Vidiš, direktore, Svabo jedan, došao je kraj zajebanci. Spoznal je glas kolega s Politike, a je molčal. »Ne čuješ dobro? Ovdje Miloš. Sta si mi ti, neka glumačka diva, zovem te od jutra!« Vedel je, da njegov telefon nadzorujejo, zato je prekinil zvezo. Pogledal je na odzivnik, 23 shranjenih klicev. Ni se jih upal poslušati, vrnil seje v sobo, se zleknil v trosed in z nogami na stekleni mizici čakal na večerna poročila. Sele ko je prišlo do vojne, sem dal noge na mizo; nasmehnil seje lastni razpuščenosti. V nič ni šlo dvajset let, ampak pol stoletja, a kaj potem? Živ je in spremenili so se drugi, ne on, a mogoče ni nekoč začel iz nič in lokalno partijsko glasilo spremenil v moderen in priljubljen časopis, kije oblikoval vredno¬te ljudstva? Drugič bo laze, si je rekel, medtem ko so mu slike na zaslonu sporočale, daje slovenska vojska zavzela mejne prehode z Italijo in Avstrijo in razorožila enote jugoslovanske armade. Kljub napetemu dogajanju, ki seje odigravalo na ekranu, je začel dremati, videl je pesnika Toneta stati nad njim in majati z glavo, a zvoni navček v tvoji boljševistični glavi, a je lepo, če ti iztrgajo jezik in pohodijo ideale? Zdaj ne boš več spal z Marxom, ampak z markami, prodana duša! Trznil je z glavo in široko odprl oči - še dobro, ker se je zagledal na ekranu v družbi s Cernijem, ki mu je pod nos molel mikrofon nacionalne televizije. »Bil sem priča, kako je skupina slovenskih vojakov ob viški progi sestrelila helikopter,« je rekel v mikrofon. »Helikopterje bil jasno označen, zato je šlo za premišljeno dejanje. Resnično pogumno dejanje -« Montažni rez mu je preprečil, da bi dokončal stavek, ki se ga je natančno spominjal in se je glasil: »Resnično pogumno deja¬nje, uničiti lastno posadko!« Nadomestil gaje glas studijskega napovedovalca, zato seje njegova misel iztekla takole: >>Resnično pogumno dejanje in nov udarec sovražnikovi demoralizirani armaai.« Ugasnil je televizor. Lagali so o nas in lažejo še naprej. Ampak vse skupaj se ga sploh ni tikalo več, bil je čuvar resnice, izvoljenec boljšega sveta! Telefon je spet zazvonil, zlagoma je šel do njega, dvignil slušalko t in zaslišal Venov glas. »Ti je le pocingljal zvonček v trdi glavici? Tako se govori!« gaje pohvalil vrhunski komentator. »A lahko pridem še enkrat k tebi?« »Ne vem,« je okleval Karbone. »Deset minut.« »Pridi, ampak takoj. Ponoči moram nujno na službeno pot.« »V Italijo?« »Ne morem po telefonu.« V slušalki je zaslišal zoprni signal prekinjene linije. »A gresta skupaj?« je vprašal z mirnim glasom, ne da bi sedel. »Skupaj?« »Z ženo. Mojo ljubko prinašalko.« »Umiri se. Časa imaš kot listja in trave. Ni ti treba znoreti v enem samem dnevu,« je rekel Karbone in mu v roke potisnil kozarec z viskijem. »Rekel si, da greš v Italijo.« »Na službeno pot.« »Kdor hitro zbeži, se sam v jamo zvrne.« Veno se je usedel in z nasmehom srknil požirek pijače. »Kdor okleva, smolo sešteva. Ni to, kar misliš, kolega. Politični vrh me pošilja. Navezava diplomatskih stikov. Prekinitev mednarodne blokade Slovenije.« »Ja, za navezavo stikov si bil zmeraj mojster,« je pokimal mož, ki naj bi odslej spal z markami. »Zato sem prišel.« »Res? Naj slišim.« »Rad bi odpotoval v Beograd. Me lahko spraviš čez mejo?« »Zakaj?« »Ker mislim, da svet, ki si ga zapustil, ni mrtev. Nisem noben filmski junak, a veš. Nisem karakter z razvojem. Nespremenljivka sem.« Karbone seje spremenil v Sokrata in počasi, z velikim užitkom izpraznil kozarec. »Zakaj naj bi ti pomagal?« Odstranjeni šefSlovenske zvezde gaje hladno pogledal. »Iz preračunljivosti. Mogoče pa cela tale vaša zadeva ne bo uspela? Mogoče boš moral navezati stike z Jugoslavijo?« Veno ni odgovoril, odložil je kozarec na mizo in stopil k telefonu. V vagonu je bilo hladno, luči niso gorele, kompozicija seje večkrat ustavila sredi molčečih polj in senožeti. Tudi za okni je prežala trda tema, mož, ki je spal z Marxom, je zaman napenjal oči, da bi raz¬poznal, kaj skriva nema, tihožitna krajina. Točno je vedel, da se bliža meji, saj je po tej progi potoval že neštetokrat, večkrat celo v luksuznem maršalovem modrem vlaku. Postaja v Dobovi je bila neosvetljena; ko seje cvileči vlak ustavil, je nastala popolna tišina. Tak mir je bit» da je mož, ki je spal z Marxom, pomislil: Ustavilo se Uti k srce. A Čez hip je zaslišal, kako so drlesknila vrata kupeja, srce mu je poskočilo v grlo, pred njim je stal policist in zahteval, naj mu pokaže dokumente. »Aja, to ste vi,« je povsem neprizadeto ugotovil čuvar meje. Nespremenljivi možje vstal in segel po kovčku. »Kam se odpravljate?« »Z vami?« »Sedite, gospod,« je rekel policaj. »VBeograd greste in Beograd ni z nami.« Mož, kije spal z Marxom, je neodločno stal; ni vedel, kaj se mu bo zgodilo. »Veste, kaj je čudno? Vlak gre naprej, vi pa nazaj, Bog vam pomagaj!« Policist je zaprl vrata, slišal je njegove korake, ki so se oddaljevali po hodniku, čez čas je vlak potegnil. Mož, kije spal z Marxom, je sedel in iz kovčka potegnil Politično ekonomijo infilozofijo. Čeprav zaradi teme ni mogel brati, je strmel v knjigo, komaj opazna črnina vrst je postajala rdečkasta, črke so bile zmeraj bolj tople, lahko jih je božal in razpoznal pod končiči prstov. »Uresničeni naturalizem ali humanizem se prav tako razlikuje od idealizma kakor od materializma, hkrati paje resnica, ki oba združuje.« V hipu mu je bilo jasno: sprevr¬njenost moči je uresničeni naturalizem, tišina dneva je humanizem, omamni vonj poletja je resnica, kiju združuje. V nekakšnem transu je zaplaval v vrtinec lastne nespremenljivosti: bilje potujoči idealni materialist na meji. "Kaj me gledaš zabodeno kot vol, Šintar? Vemo, da si bil zraven.« Molčim. Naj me kar zmerja, jaz imam v glavi vse speglano. Nisem Ajnštajn, ampak na svoj posel se spoznam. Me ne bo Frulica zajebaval s svojo tacensko akademijo, ki ni vredna pol kurca mlačne vode. Vstane, se sprehodi do okna, gleda ven v trdo temo. Ne vem, a sploh kaj vidi? Mogoče vrh kakšne smreke, bukve, obris hriba. Zad¬nje čase me kar naprej zaslišuje, v glavnem ponoči, na postaji ob robu mesta. Prenevarno se mu zdi, da bi me klical na Prešernovo. Tam bi bil vsem na očeh. Razumem ga, le previdnost je močnejša od zlobe. Jaz točno vem, da imajo nekateri ljudje oči na pecljih in hrbtu kot muhe, in to ni paranoja. Se reče paranoja ali preganjavica? V bistvu je vseeno, kar nimam ne ene ne druge. Imam pa ženo in mačko. »Zdaj se boš pa še režal, govedo? Sploh veš, kakšno sranje je na¬stalo iz tega? Se dan ali dva pa bodo izvedeli novinarji in bo škandal. Zavili mi bodo vrat in me zbrcali iz službe! Ti se pa hahljaš, kot da bi bil prizadet.«  »Frulica, nehaj se repenčit,« mu rečem.Delam se, da sem flegma kot mrzel cmok na krožniku. Ne sme f 1 me sprovocirati, to si ponavljam še pa še. Počutim se bedno, pretepen in presran. »Klinac veste.« Kar zabriše ga od okna k meni. Sede okobal čez stol in me gleda v oči. Jezo kuha, sposoben me je pritisniti. »Poslušaj, Šintar, ker ne mislim ponavljati v nedogled. Do petka hočem imeti vsa imena na papirju. Plus kratko vsebino. Temu se reče kronologija dogodkov.« Ti si navaden kronofuk, Frulica. Če ne bi cvikal kot pes, bi te stisnil za vrat kot prepelico, do Save bi te vlekel, hitro bi nehal opletati s perutničkami, garantiram. Ampak stvari v moji glavi so polikane, zato vem, da imam še nekaj časa. Mogoče ne veliko, nekaj pa. V tem času se lahko marsikaj zgodi. Je pa res ... Problem je v tem, da ne vem, kdo blefira in laže in kdo govori resnico. »Jaz nisem profesor zgodovine, ampak multipraktik, kolega. Raje molčim, kot pišem. Se boš moral kar sam potruditi, da bodo stvari izpadle kot v španskih nadaljevankah.« »Ti bom dal kolega.« Strupeno gleda, gad. »ointar, ti si gotov. Past tense, če razumeš angleško. Povedal ti bom po domače: odcenkali so te.« »Ja?« zavijem z očmi. »Kdo?« Nagne se k meni, da čutim zadah njegovega dvanajsternika. »Bi res rad vedel?« »Aha.« »Franjo.« Fino me butne, kot bi mi kakšna kurba vtaknila glavo v primež in mi jo stisnila, belo se mi dela za očmi. Ne veijamem, daje bil Franjo. Ni tak kot drugi ljudje, ki jim kar naenkrat v glavah pregori nitka. Tipi, ki se jim je Marija prikazala, iz pezdetov so se prelevili v junake. Izjemoma se zgodi. Po navadi se ljudje poserjejo. Franjo ni junak, reva pa tudi ne. Ne verjamem, da bi me izdal, a kljub temu imam v trenutku mokro Čelo. Bog ne dela čudežev, strah jih dela.

Ne vem, kdaj sem prvič pomislil na to, da strah dela čudeže. Ko meje oče stolkel do smrti? Potem nisem bil več otrok. Zdaj poznam čustvo, ki se mu reče strah. Mislim, da se bojijo tudi drugi. Tako mi je rekel doktor, ko sem hodil na srednjo poklicno. V redovalnici sem bil totalna nula in so me poslali na pregled. Nisem Ajnštajn, nisem jaz izumil atomov, a zapomnil sem si besedo, ki jo je izrekel, empatija. Ta beseda mi večkrat zaškripa v možganih, grozljiv zvok, prepilil mi bo lobanjo. Kateri zafukani orangutan sije izmislil empatijo, ki se stoletja valja po glavah učenjakarjev, po televiziji, po cajtengih? Se preden sem zaslišal trkanje, sem vedel, da so prišli pome. Človek v mojem poslu se strenira, spi kot zajec, eno oko odprto, eno uho pokonci. Nisem bil presenečen. Nekaj seje zalomilo. Pri dveh truplih bi bilo čudno, če se ne bi. Čim prej moram izvedeti, kakšne dokaze imajo. Odrinil sem ženo, zacmokala je z usti in nehala smrčati, vstal, poiskal hlače, šel v kopalnico. V stanovanju razcefuk, desetkrat sem se zapletel v cunje, pometane po tleh, brcnil mačka, še ta ne zna ležati na pravem mestu. Prižgal sem luč, v špeglu zagledal zatečeno klobasasto razvalino. Bil sem dobro pojahan tatarski biftek. V obraz sem si Špricnil mrzlo vodo, vtaknil glavo pod pipo, da mi je teklo za vrat in po hrbtu in se mi je naježila koža. Sem že slišal, kako se pogovarjajo na hodniku, preden so zaropotali po vratih. Šel sem I nazaj v spalnico, žena je sedela v postelji in me zblojeno gledala. »Moram v službo, kar spi.« »Zdajle?« »Pri nas je zmeraj zdajle,« sem rekel, si čez srajco nataknil pulover in jakno. V tem kurčevem mestu sredi noči ni nikoli zadosti toplo. Niso razbijali, slišal sem, da skušajo z vitrihom odpreti vrata. Sicer bi šel cel blok pokonci, mater. »Ja, ja, nisem avion.« »Da ne boš podmornica,« sem slišal momljati kurbeža na hodniku. Ko sem odprl, so me gledali kot prikazni. Bili so trije, običajna procedura. Ta glavnega, kije imel najtanjši vrat, sem na videz poznal s postaje na Prešernovi. Na kratko je pokimal. Spremljevalca s kvadratnima glavama in krtačko sta bila kompletno zdolgočasena. »A rabim še kaj?« sem vprašal. Pogledal meje v noge, potem pretipal jakno, malomarno. »Ne bo trajalo,« je zagodrnjal. V kotičku levega očesa je imel smrkljastega zaspanca. Obrnil se je in šel dol po stopnicah. Zdelo se mi je, da z levo nogo za malenkost spodrsavajo vleče za sabo. »Pol kurca ti ne verjamem.« Skomigne. »Franjo že ni bil.« Seže v žep suknjiča, izvleče posvaljkano škatlico cigaret. Po dolgeni brkljanju se mu posreči in eno potegne iz ovoja, nohte ima dolge in črno obrobljene. »Boš prižgal?« me pogleda, mi pomoli škatlico. »Sem že zdavnaj nehal.« »Močna volja,« se nasmehne. Kar molči, gleda nekam v strop, tako da nad spodnjo veko vidim belkast želatinast polmesec. Take imajo utopljenci. Kadi z užitkom; ko puha dim, mu ustnice delajo papapapa. »Lej, Sintar,« zamomlja in me odsotno pogleda, »ti misliš, da se mi na svoj posel ne spoznamo. Napaka.« Molčim, briga me njegovo zategovanje živcev. »Pa se. Taki kot si ti, nas prisilijo, da smo zmeraj boljši.« Zazeham. »Ne govoriš z mano?« Budalo. »Ti bom razložil, počasi, ker smo policaji ene vrste vzgojitelji. Bi-stvo sveta sta brezobzirnost in denar. Veš, kaj imata skupnega?« Skomignem. »Brezspolno razmnoževanje.« Zmajem z glavo, kaj se tip producira? »Kot rak. Kot požar.« Do vrh glave ga imam. »Kakšno zvezo ima to z mano?« Roko počasi položi na mizo, pobobna s prsti. »To že sam veš. Lahko ti razložim, kakšno zvezo ima z nami. Če hočemo odstraniti bolno tkivo, moramo zarezati brez milosti, žrtvovati nekaj zdravih celic. Dobri policisti smo dobri diagnostiki. Brez občutka za čas smo ničle. Če udarimo prekmalu, se bolezen potuhne, če predolgo oklevamo, izgubimo nadzor.« »Tole je bolno,« rečem. »Obtožuješ me stvari, o katerih nimam pojma.« Vstane, se sprehodi okrog mize, in ko mi pride za hrbet, se od-hrka. »Pozabil si na Franja.« Obrnem se, od jeze mi začne otekati vrat, pozor! »Kar pokliči ga. Naj pove pred mano.« »Je že povedal, kar je imel. Zdaj pa si na vrsti ti.« Ne vem, zakaj me je Franjo prepričal, da bo posel s Košnikom zanesljiv. Ko je zabrnel mobi in sem zaslišal Košnikov glas, sem zaslutil, da bo sranje. Doktorji naj kar govorijo, da nič ne čutim, v resnici pa sem prava podgana, mesec vnaprej lahko napovem potres. Glas, zategnjen kot elastika, mater mu. Kot bi me klical celjski grof, naj mu pridem uredit grajsko štalo. Ampak ko je omenil cifro z veliko ničlami in brez decimalk, sem šel. Nisem pogolten, sem pa racionalen. V mojem posluje treba na brzino pobrati velik kup denarja, potem pa - črta. Lep večer, z Grmade je vlekel svež vetrc, vaški psi so bevskali na pijančke in nočne ptice. Ko sem zapeljal na parkirišče ob gostilni, sem pomislil, da sem čuk. Tema name vpliva erotično. Nevarna situacija prav tako, strah gor ali dol. Strah je neke sorte oklep, ne¬prebojni jopič. Če se bojim, postanem previden in drzen. Oboje. Ne razumem, zakaj. Preden sem izstopil, sem nagonsko pogledal v vzvratna špegla. Opazil sem tipa, stal je v senci pri zadnjih vratih, tam, kjer se gre v hladilnico. Torej je akcija že stekla. Pri priči se mi je dvignil testosteron. Saj se tako reče ščemenju, ki mi gre iz jajc v male možgane? Razmišljal sem o pištoli, ampak nisem odprl predalčka, ga ni bilo za srat. Tudi ni bilo logično, da bi me kdo ... saj je bila zgodba na zač etku, a ne? Za vsak slučaj sem zlezel na sovoznikov sedež, po¬tem pa potihoma odprl vrata in stopil za kostanj, zraven katerega sem parkiral. Nič. Bil je tak mir, da sem slišal travo drnjohat med crknjenimi črički. Vhod v gostilno Pri beli kosi je bil odprt in iz osvetljene veže je bilo slišati govorjenje in smeh. Tip je stopil iz sence in šel, z rokami v žepih, proti meni. Na vogalu seje ustavil, mi pokimal, bil je Fazan, poznal sem ga iz Kočevske Reke in prevzema orožja na mariborskem letališču. Zaradi njega mi ni bilo nič lažje pri duši. Hodnik, ki je vodil v Košnikovo pisarno, je bil prazen, od daleč sem slišal glasbo, ki ji pravijo klasika. Košnik hoče biti že dolgo to, kar ni. Potrkal sem, dvakrat, premor, trikrat, v pisarni sta sedela šef in ob njem nepogrešljivi Njok, gorila, kije širši in bolj zabit kot podružnica Ljubljanske banke. Na levi seje na zid naslanjal Franjo.

Za hip sva se oplazila z očmi. Hvala bogu, daje zraven. Se en je bil tam, ves čas je molčal, zato sem uganil, daje kurir. Na pogled je bil kilav peder, spominjal me je na predsednika politične stranke. Ni bilo kaj Čvekati, je vse povedala kretenska klasika, bataljon ciganov je vleklo po violah in trobilo v rogove. Košnik je razdelil denar. S šopom evrov v žepu sem se počutil še bolj neprebojnega. »Kje je?« »Med svinjskimi polovicami,« je rekel Košnik. »Kdaj?« »Takoj. Ne moremo več čakati, Frulica je dobil namig, lahko nas izvohajo.« "Ga ni škoda?« seje vmešal Franjo, »mogoče bojo denar -« »Rekel sem takoj. Pozabimo na odkupnino, pač slaba naložba, Se nisi nikoli zainvestiral, Franjo?« Kolega je pokimal, odstopil za korak, mi pomignil. Zunaj, ko sva s Franjem stopala proti hladilnici in nama je pod podplati škripal pesek, so mi možgani delali sto na uro. Kakšen namig je dobila policija? Mogoče je, da Košnik blefira, če pa ne, bo hudo, ker ne vem, kdo je za odrom. »Kdo je bil mutec v pisarni?« sem se obrnil k Franju. »Ne vem. Botrov zlati prenašalec. Pravijo mu Tarantino.« Preden sva prišla do stražarja, sem se ustavil. »In tisti noter?« »Bravina.« Globoko sem vdihnil, priznam. »Iz Vege?« »Ja, direktor.« »Velika živina.« Fazan nama je pomagal odkleniti, notri je bilo pasje mrzlo in temno. Direktorje visel s kavlja, lepo podhlajen, kot bi bil pripravljen na zakol. Beden stvor. Šel sem tja, ga hotel sneti s kromirane kljuke. Nisem bil dovolj velik. Pogledal sem Franja, in ta mi je prinesel nizko lestev, take sem videl v Bauhausu, zelo stabilno. Podstavil sem jo pod direktorja, ki meje mirno gledal. Ni se mi zdel paničen, nekako vdan v usodo. Pomislil sem, da sem jaz njegova usoda. Bogu sploh ni bilo lahko, ustvaril je preveč stvari in za vsako posebej je bil odgovoren. Stopil sem na lestev, ga objel okrog pasu in dvignil, da mi je obvisel v rokah. Težek je bil kot cent, če mi ne bi Franjo pomagal, bi mi padel po tleh in se na kose razbil. Držala sva ga po-konci, noge so mu odpovedale, spominjal me je na tele v klavnici, ko ga ustrelijo v glavo.

  • No, Bravina,« je rekel Franjo in ga plosknil po licu, »bomo šli na sprehod, da ne bo tako zeblo.«

Direktorje imel usta prelepljena s trakom. Prepričan sem bil, da ne bi niti javsknil, z dušo je bil že v drugem svetu, če ta obstaja. Če ne obstaja, potem ni bil nikjer. Njegove odrevenelosti sem bil vesel, bil sem zmahan in vsega naveličan in se mi ni ljubilo po nepotrebnem naprezati. Zvlekla sva ga iz hladilnice, kjer nama je Fazan pomahal, da je vse mirno. »Kje imate avto?« sem vprašal. »Šef je rekel, da gremo s tvojim,« je rekel Fazan. »Jebenti,« sem zamomljal v brado. To mi ni bilo všeč. Ob reki se bo mogoče slinil kakšen potreben parček, se potikal samoten obupanec, kaj, kline, vem, kdo si bo zapomnil avto, čeprav bom vozil z ugasnjenimi lučmi! »Zakaj pa -« »Ne teži, Šintar,« je skomignil Fazan. Preden sem se usedel v avto, sem nekaj časa oprezal okrog sebe in poslušal. Bila je spokojna noč. Tako piše v romanih. Če delaš nevarne zajebane stvari, potem v resnici veš, kaj pomeni ta beseda. Pametni ljudje so daleč stran in spokojno dremajo pred televizorčki. Zmeraj dobim občutek, da živijo pod steklenim zvonom, kjer jim nič ne more do živega. Dokler nimam njihove fotke v prsnem žepu in jih ne začnem zalezovati. V vzvratni sem zapeljal na dvorišče, v senco kostanjev, s Franjem sva Bravino polegla na zadnje sedeže, še glave ni obrnil, kar strmel je v scefrano plastično tapeto. Mogoče se mu pred očmi rola dokumentarni film, življenjska zgodba. Njegov spomin je zasebna kinodvorana, na platnu nastopajo vsi, ki ga poznajo, v dvorani pa en  sam sedež. Ko sem speljal, je Fazan za pozdrav potrkal po pokrovu prtljažnika. Takoj sem zapeljal s ceste, vozil po kolovozu kakšnih sto metrov, da je avto zakrila visoka koruza, ugasnil luči in ustavil. Moral sem počakati, da se mi oči privadijo na temo. Med čakanjem sem slišal, da Bravina nekaj momlja, šel sem iz avta, odprl zadnja vrata in odtrgal obliž, s katerim je imel prelepljena usta. »Žal mi je zaradi češnje,« je zahropel direktor, komaj sem ga razumel. »Ne sekiraj se, stari. Huda zima,« sem ga potrepljal po rami. »Če bi takoj začeli kultivirati inkvizicijo, bi bili naši otroci precej bolj samozavestni,« se mi je nasmehnil. »Ne verjamem,« sem rekel. »Islam je islam.« Nisem razumel Bravinove poezije, mešalo se mu je. Sem pa že kar dobro videl stvari v ostri lunini svetlobi, pokrajina je bila taka kot v televizijski grozljivki, vijoličast nesmisel. Stopil sem za avto, kolovoz je bil moker od večerne vlage in hladu, gume bodo pustile odtise, zapeljal bom le do konca njive in avto skril v grmičevju. K reki smo šli peš, s Franjem sva podpirala Bravino kot ranjenca. Ko smo bili med skrivenčenimi vrbami in topoli v bližini reke, sem na levi zaslišal korake, potegnila sva direktorja v senco najbližjega drevesa in obmirovala. »Ne more biti hujše,« je nenadoma zabebljal Bravina. Z dlanjo sem mu hotel pokriti usta, a je začel opletati z glavo in se mi ni posrečilo. »Ne bo vama odpuščeno, ker ne razumem -« Usekal sem ga z dlanjo, da je utihnil. Presenečeno me je gledal, se temu reče zlom zavesti? V nenadni tišini ni bilo slišati nič človeškega, le hitro stopicanje nevidne živalce, najbrž ježa.  Do vode je bilo le še nekaj korakov, breg je bil zaradi umitega prtnla precej svetel. Razmišljal sem, kaj naj storim, nisem hotel tve-gati, da bi se Bravina začel otepati in kričati, pobral sem velik kamen in ga z vso silo treščil po temenu. Votlo je počilo, čuden zvok, total¬no enkraten, kosti niso les ali pleh ali steklo. Se če se z avtom zaletiš v steno, slišiš, v primerjavi s pokanjem lobanje, Betovna. Bravina je naredil še en korak, čeprav je imel namesto lobanje rdečkasto kašo, potem se je sesul po tleh, ves mehek. Predrta lutka iz seks šopa. Pač ni pričakoval, lepa smrt. Franjo je tiho zažvižgal. Priznanje za strokovni udarec ali presenečenje? Vse, kar je sledilo, je bila rutina. Šel sem nazaj k avtu, v prtljažniku sem imel nekaj cementnih blokov. Take podstavke za senčnike imajo po gostilniških vrtovih, ampak ne Pri beli kosi, sunil sem jih pri konkurenci. Med hojo je zapihalo, mrzel veter je s seboj prinesel meglo, kar naenkrat sem bil do kolen potopljen vanjo. Podstavka sta bila svinjsko težka, hodil sem ob robu kolovoza, kjer je bila zemlja bolj suha. Ko sva Bravino obtežila, sem opazil, da mu iz udrte lobanje mezi nekakšen zdriz in na produ pušča slinasto sled. Za sabo ne maram puščati spominkov, vzel sem polivinilno vrečko, ki jo je naplavila Sava, in jo nataknil truplu na glavo. Vrečka je bila umazana, a še zmeraj prozorna, mrtvak je plastično strmel vame kot ribe, ki jih včasih nesem s tržnice. Za hip meje obšla misel, da truplo še zmeraj gleda in se v reki mrtvih ne bo moglo orientirati, nori preblisk. Če bo šlo tako naprej, se bom zbal zase. Bavbav se bo zbal in bo moral na terapijo. Lastna koža je meja empatije, to sem sam pogruntal, čeprav nisem Frojd. »Boš ti samo gledal?« sem zasitnaril. Franjo seje sklonil in prijel nekdanjega direktorja za noge. Zgrabil sem za vrv, ki mu je ovijala prsni koš, a ga nisem niti poskušal dvigniti, samo vlekla sva ga do reke in zakotalila v vodo. Tok je zgrabil truplo in ga nosil stran od naju, kljub obtežitvi. Nazadnje je potonila glava pod plastično vrečko. Ko je Bravina izginil v meglici nad valovi, je bil samo odpadek.

»Šel bi, če nimaš nič proti.« Se premakne se ne, zavaljen v stol, z nogami na mizi. »Nehaj me izsiljevat. Tudi jaz bi lahko marsikaj povedal.« »Zato sva tukaj, Šintar. Ti kar pozabljaš, kar ti drugi rečejo,« se zareži, spusti noge na tla in me pogleda. »Čakam.« »Do zdaj smo spoštovali pravila. Vi meni, jaz vam. Daj - dam.« »Do zdaj, ja.« Ne verjamem, da je bil Franjo. Še enkrat obnovim zgodbo z Bravino, vse stvari se mi zdijo logične. Nekaj se je moralo zgoditi pred tem. Problem je Košnik, kakšna je njegova vloga. Kdo se skriva za njim? »Za koga dela Košnik?« »Jaz sprašujem, ti odgovarjaš. Tak red je v naši hiši,« mi posmehljivo reče.

Franja sem spoznal kmalu po vojski. Bil sem brez službe, na bor¬zi dela so mi ponujali mesto skladiščnika, a ga nisem sprejel. Takrat sem bil popadljiv kot buldog, nisem se mogel kontrolirat. Vse mi je šlo narobe, šole nisem končal, bil sem brez perspektive. Ko mi je tajnica začela predavati o številu brezposelnih, sem jo poslal v tri ničke materine in zaloputnil z vrati. V čakalnici sem bil v sekundi center sveta, vprašal sem, ali bi kdo rad kaj vprašal. Brez odziva. Kar tresel sem se, ko sem odhajal. Franjo je prišel za mano in mi rekel, naj počakam. Ponudil mi je roko in službo varnostnika v svoji firmi. »Zakaj pa?« sem ga vprašal. »Saj me sploh ne poznaš.« »Ravno prav nor se mi zdiš,« je rekel. Točno tako je izjavil. »Ravno prav nor si za ta posel.« Pomislil sem, da ne bi nikoli ponudil službe tipu, ki bi se razburjal, tako kot sem se jaz, a le za hip. Naslednja misel je bila, da si zaslužim spoštovanje, ker sem pravi lev in sem marsičesa sposoben. Sposoben na splošno. Skladiščniki naj bodo tisti s praznimi glavami. Mene je sama logistika. Empatija gor ali dol, stvari znam hitro povezat in predvidet posledice. Taki, ki to znajo, morajo bit na vrhu, madona. »Ravno prav sem pameten,« sem odgovoril. Nasmehnil seje. »Ja, nor in pameten, oboje.« »Ne bo ti žal,« sem prikimal. »Saj vem,« je rekel. Šla sva po ozki cesti proti sejmišču in zavila na kavo v prvi bife. Ob šanku so viseli trije mladi tipi v belih srajcah in kravatah, takoj mi je bilo jasno, da so zadeti. Ne maram takih japijev, ki že dopoldne dihajo v goste alkoholne hlape in razkladajo potrebe in želje. Jaz se v javnosti nikdar ne zadevam in ne pijem. Če imaš čisto glavo, imaš prednost pred večino ljudi okrog sebe. »Kje pa imaš firmo?« sem vprašal in spil požirek kave. »Ob Ljubljanici. V ponedeljek me pokliči,« je dejal, segel v žep in mi pomolil posetnico. »Do takrat sem na službenem potovanju.« Pokimal sem in spravil kartico. Pogledal sem jo šele, ko sem prišel domov. Kiklop, podjetje za varovanje lastnine in lastnikov, Novi trg 2. Franjo Glavic, direktor. Poznal sem hišo, a prisegel bi, da je v njej le turistična agencija ali nekaj podobnega. Nekaj časa sem tuhtal, potem skomignil z rameni. Bom šel preverit, do ponedeljka je še dolga. Usedel sem se pred televizor, a ga nisem prižgal, čakal sem ženo. Nisva bila dolgo skupaj, a mi je že začela govoriti, kako se mi nič ne ljubi in podobne pizdarije. Ni mogla kapirati, kakšen šok je bil zame takrat, ko sem prišel iz vojske in naenkrat - čista tema. Če bi še obstajala brigada za hitro posredovanje, bi bil že visok častnik, ne pa skladiščnik. Današnje srečanje je bil pravi blagoslov. Zvečer jo bom živalsko nabrisal. Bo mislila, da jo poriva lokomotiva, mačka se bo vrgla skozi okno. V sobi je bilo zmeraj bolj mračno, jaz pa sem kar sedel in užival. Stvari bom lahko začel postavljati na prava mesta. Ne da bi bil pohlepen, rad vidim, da me ljudje gledajo spoštljivo. Nisem Ajnštajn, sem pa zagrizen in speljem stvari, ki sijih zamislim. Kadar uživam, zmeraj zakinkam. Spal sem kot top, na meni bi lahko izvajali nacistične poskuse. Ne bi se zbudil. Preden sem postal lokomotiva, se je zdanilo, žena je odšla, mačka se je vrnila. Dobro voljo je zamenjal glavobol. Še en posran dan pred mano. Iz žepa sem vzel posetnico in dolgo strmel vanjo. Ne vem, česa sem se včeraj veselil, najbrž je vse skupaj velik nateg. Zaradi tega, ker sem uravnoteženo nor in pameten, že ne bom dobil službe. Spravil sem se v kopalnico, mačka se mi je smukala okrog nog in me začela pošteno nervirati. Z dobro merjenim rezanim udarcem sem jo v loku poslal za komodo. Ko je letela po zraku, je vreščala, kot bi jo dajal iz kože, potem seje potuhnila. Pametna žival, ve, kako se počutim, ni empatična. Ko sem se preoblekel, sem se počutil bolje, sedel sem v avto in začel voziti, brez cilja. Ustavil sem ob Koseškem bajerju, se sprehodil čez polje, na katerem je rastlo mlado žito. Ni bila ne zima ne pomlad, Je vremenu ni bilo jasno, kako bi se odločilo v življenju. Z naravo se v bistvu razumeva, vse skupaj nama dol visi. Ko gledam stvari v daljavi, totalno neprizadete stvari, mi je lažje pri srcu. Filozofirati začnem, gledam poravnane brazde in rastlinice, ki rastejo in se razplojujejo. Kakšen absurd, kot radi rečejo ljudje, ki so izključno pametni in nič nori. Taka razglabljanja me razkurijo. Če je brezbrižnost edina stvar, ki drži svet skupaj, nimaš kaj varovati lastnine, ampak sebe. Folk ima veliko za povedat čez egoizem, zame je nekaj normalnega. Če sem predolgo na odprtem prostoru, kjer se nimam kam skrit in je preveč neba, me začne kar dušit. Parkiral sem na nabrežju pod kostanji, do Mestnega trga nisem imel niti sto korakov. Na dvojki je bila v resnici turistična agencija, ponujala je eksotično potovanje po sledeh cunamijev. Stopal sem gor in dol pred hišo, šel okrog ogla, tam je bil še en vhod, zaklenjen. Preveril sem zvonce, na njih so bila le imena stanovalcev. Ni se mi ljubilo raziskovat naprej, šel sem mimo vodnjaka in do gostilne, na vrtu so bile postavljene prve mize, ob njih plinski grelci, podobni orjaškim plehnatim gobam. Bilo je hladno, a seje mularija že nastavljala in razkazovala mimo¬idočim. Mlade miške so se bahale s špičastimi joškicami in brez potrebe kazale rinke v popkih. Narava se ni znala odločit, one so se pa lahko. Prišla je pomlad. »Zakaj Franjo ne pride sem?« »Stokrat sem ti že povedal. Ni ga več. Šel je. »Ti si hujši od Miloševiča. Kar nekaj blejaš v tri božje matere. Samo da jaz nisem ovca.« »St pa kozel.« Naslonjen na steno srka kavico iz plastičnega kozarca. »Se nisi Franju hvalil, da znaš hitro povezati stvari? Dejstva govorijo sama zase, to ni kvantna fizika, Šintar. Kdo je bil s tabo ob Savi, ko sta pospravila Bravino? Sveti duh?« Kurbež me prefinjeno mrcvari. Molčim, gledam v vršičke čevljev. Dejstvo je, da mi je Franjo vedno ščitil hrbet in me ni nikdar nateg¬nil. Čeprav me je povezal s Košnikom in sem se moral namalati v njegovi gostilni. Glede na to, da sem opravljal kritičen del posla, bi moral stranke prevzeti na samem, ne pa da se motam po Tacnu, vsem na očeh. Še vrabci na vejah so čivkali, da sva s Franjem pri¬jatelja, ampak to nič ne pomeni. O tem, zakaj je Bravina končal v Savi, Frulica nima pojma. Na slepo ugiba. Če bi vedel, bi aretiral Košnika, Fazana, kaj vem koga Še. »Ne vem, o kakšni Bradavini govoriš.« »Rekel sem Bravina.« Dokler ne dobijo Košnika, bom tajil.

V ponedeljek sem ga poklical že navsezgodaj. »Halo,« sem rekel. »Tukaj Šindič.« Nič ni rekel. »Z borze dela,« sem nadaljeval, »ravno prav nor in ravno prav pameten.« Zaslišal sem, kako se smeje, odleglo mi je. »Se lahko dobiva?« »Lahko. Ampak na tistem naslovu -« »Na bovlingu v Dravljah. Veš, kje je to?« »Petnajst do desetih?« »Prav.« Brez pozdrava je prekinil. Ko sem zapeljal Čez obvoznico, bi skoraj zgrešil odcep, brkatemu tipu v črnih očalih je komaj uspelo ustaviti. Čudno se mi je zdelo, da ni popenil, mirno je sedel za volanom in gledal, kako speljujem. Pred dvorano s parkiranjem ni bilo problema, pravi promet se začne zgodaj zvečer. Dopoldne igrajo samo zagnani športniki. Meni je tukaj všeč, rad gledam, kako krogla drvi proti kegljem, ki se ne mo¬rejo nikamor umaknit. Zelo seksi je trenutek, ko se krogla dotakne kegljev in vidim, kako se možiclji nagibajo, Šele čez nekaj desetink sekunde pa slišim zvok, ki nastane ob trku. Še hip, in ležijo razmetani po tleh kakor pobita vojska, dokler jih računalnik in nad njimi skrit mehanizem ne postavita pokonci. Vstajenje kegljev! Namesto kronologije dogodkov bom Frulici napisal zgodbo o vstajenju kegljev. Njemu najbrž že dolgo ni nič vstalo. Franja sem zagledal ob mizi pri Šanku, nasmehnil se mi je in me povabil, naj prisedem. Pri sosednjih mizah ni bilo nikogar, sijajno. »Uspešno potovanje?« »Aha,« je rekel. »Premislil?« »Ja,« sem pokimal. »Za kakšno varovanje gre?« »Odgovorno.« »Jasno,« sem skomignil. »Se zmeraj ne vem, zakaj -« »VKočevski Reki si bil med najboljšimi,« meje prekinil. Nekaj trenutkov sem ga molče gledal. »Tudi pri nas imamo preizkusni rok,« je rekel. »Kam naj pridem?« »Jutri te bom poklical in ti povedal, kje se dobiva. Pogodbe bom imel pripravljene. Na sprašuj me preveč, pri nas največ veljata zaupnost in zaupanje.« Frulica si prižge novo cigareto, kadi, z mize vzame kupček papiijev, bere. »Udaril ga je preudarno in premišljeno. Žrtev se je brez glasu zrušila na breg. Po mojem mnenju je smrt nastopila takoj.« Papirje malomarno vrže na mizo in me strupeno gleda. »Ugani, čigave so te besede?« Res boli. Hudo. Saj ni mogel narediti kaj tako svinjskega. »Ideja z vrečko je bila najbrž tvoja?« V glavi imam prepih. Ni v redu. Ta svet ni vreden pol kurca. »Kakšno vrečko?« »Še zmeraj me podcenjujete, gospod Šindič. Govorim o nehi¬gienični polivinilni antistresni vrečki.« Besede zloguje, kot bi bil prizadet. Kje je lahko prišel do teh podatkov? Kajti Franjo ... to odpade. Moral meje nekdo videt. Tisti šumi in koraki! »Nekam si vtakni svojo posrano vrečko, Frulica.« Našobi se, igra užaljenega otroka. »Ne splača se ti biti grob z mano, kolega. Zdaj sem jaz tvoj edini prijatelj.« Franjo meje razumel. Samo on je vedel, da nisem običajen Človek in nisem pacient. Da sem natančen in premišljen. Neke vrste kirurg. Kako bi bilo videti, če bi kirurg ne znal nadzorovati svojih rok? Ne vem, zakaj folk tega ne razume? Celo v vojski sem imel težave zaradi tega, ker sem bil hladnokrven. So se me bali? Saj pravim, strah dela Čudeže, ljudje ti obrnejo hrbet. Mogoče me zato niso vzeli za stalno? V tistem času, ko sem bil totalno v riti, ko sem začel zgubljat živce, meje rešil. Tega v svoji kroniki ne boš nikoli videl, Frulica. V začetku mi je dajal lahke naloge. Bilo mi je jasno, da se ukvarjamo z izsiljevanjem in ne varovanjem. Kiklop, duhovito ime za podjetje! Na stranke sem se prisesal kot klop. Plačeval je sproti, denar na roko. Nobenih sledov in vprašanj o tem, ali je stvar zakonita. Ko mi je rekel, da bova na parkirišču v Vižmarjih snela Bottego, sem zanj delal že dve leti. Piše se z dvema t, seje zasmejal, tako kot trot in troglodit. Tip je na čelu firme in noče vrniti dolgov. Morali ga bomo malo ugrabiti in mu naviti ušesa, je rekel Franjo. Svet je treba spravit v red, sem skomignil z rameni. Bilje oktobrski večer, rahlo je deževalo, mrzlo pa ni bilo. S Franjem sva Čakala v avtu. Bottega je iz službe prihajal v Vižmaije ob ponedeljkih in četrtkih. Parkirišče mu je priraslo k srcu, ker gaje tu Čakala ljubica. Mlada in dobra mrha, stari grduh sije ni zaslužil. Ko sem jo spoznal, mi je postalo jasno, zakaj ni mogel vračati dolgov. Nocoj pa, oh, nocoj... ga ni čakala, ker ji je med potjo odpovedal avto. Za nameček je bila brez mobilca, na take drobnarije nikoli ne pozabim. Stari je pripeljal na parkirišče in zavil desno. Točno sem vedel, kje bo parkiral, zato sem zlezel iz avta in si kapo nabil čez oči. Ko je stopil iz avta, sem bil že ob njem, ga z izproženimi prsti na kratko udaril v vrat. Temu smo specialci rekli kobrin ugriz. Hropnil je in se zasukal kot spodsekana smreka, prestregel sem ga in ga poti¬snil na zadnji sedež. Pobral sem ključe, ki so mu padli na tla, vžgal avto in speljal. Preden sem zavil na cesto, sem z lučmi požmigal Franju. V zrcalu sem videl, da mi sledi. V Tacen se nisem odpeljal čez Brod, ampak naokrog, čez Medvode in mimo Pirnič. Če hočeš komu ustreč, previdnost ni odveč. Bottega je bil v hladilnico gostilne Pri beli kosi dostavljen točno ob 23.47. Direktorjevega avta nisem odpeljal nazaj v Vižmarje, kjer bi se lahko znašla mala fukica, ampak sem ga pustil pred klubom Metulj v Fužinah. Majhen korak zame, velik za policijo. Svoj avto sem ustavil na bregu Ljubljanice ob graščini. Kar naj dežuje, sprehajal sem se ob reki, voda meje pomirjala. Odkar sem delal pri Franju, nisem imel več koleričnih izpadov. Ampak včasih meje popadla žalost. Kar v tri krasne. Tudi tokrat, ko sem ugrabil Bottego. Namesto zadovoljstva me je popadla nemoč. Moral bi biti car. Vsaj Napoleon, potem ne bi imel tega idiotskega občutka, ki me je spravljal v jezo. Nemoč, kaj slabšega lahko zleze v človeka. Nemoč, to je parazit za človeka. Ta hudič v telesu mi je hotel povedati, da ne bom nikoli naredil nič veličastnega. Da ne bom postal Brus Li ali Elvis. Vedel sem, da življenje ni nič spektakularnega in to mi je šlo hudo na jetra. Pizda, ko sem gledal tiste zvezdnike na televiziji, ki sta se jim smejala žena in mačka! Ti debili so zadovoljni, da se lahko delajo srečne! Nekaj dni po ugrabitvi, ko sva s Franjem sedela ob Zbiljskem jezeru, sem ga vprašal, kaj misli o stvari. Dolgo meje gledal, vmes metal v vodo drobtine, ki jih je pobiral z mize. »Zakaj se ti zdi, da nimaš moči?« je končno rekel. »Saj si sposoben iti do konca, a ne?« »Kako to misliš?« »Če se lotiš kakšne stvari.« Vedel sem, kaj mi hoče povedati, pokimal sem. »Že, ampak to ni isto kot biti svetovni prvak v težki kategoriji.« »Zakaj?« »Ker smo mi vsi skupaj smeti. Živ krst se ne zmeni za nas.« »Prijateljček, motiš se. Občuduješ lahko samo sebe. Od znotraj, razumeš? Čaščenje drugih, to je zrak! Sprevržena vera.« Razmišljal sem o njegovih besedah, dokler se mi ni posvetilo. Čudno razodetje, nisem si ga upal povedati na glas. Človek je resničen le v sebi, tja, kamor stopi, se pomakne tudi središče sveta. Še pred novembrom sem moral iti do konca. Franjo me je poklical, tokrat sva se dobila pred Plečnikovo cerkvijo na Barju. Všeč mi je, ker ima pri izbiri lokacij za zmenke tako domišljijo. Posli so sveta stvar, se strinjam. »Zvečer boš moral v Tacen. Treba je pospraviti Bottego.« Videl sem, daje živčen. Doslej smo se šli otroške igre. Umor... je vojna. V glavi mi je zabrnel alarmni zvonec. »Ni hotel plačat?« »Je plačal, Zvonarje dobil veliko denarja. Ampak noče tvegati. Bolje mrtva priča kot molčeča priča.« »Ne vem,« sem zamrmral. »Tale šef... Ti ga poznaš. Me lahko spravi v drek?« »Ne.« »Si prepričan?« »On je naročnik. Tudi če bi te hotel namočiti... sva dva. To pa ni več tvoja beseda proti njegovi.« Zajel sem sapo. V daljavi sem slišal pasji lajež in mukanje krav. Tik nad glavo mi je visel lunin krajec, podoben nabrušenemu srpu. Gotska grozljivka, jebenti! »Zakaj jaz?« »Samo nate se zanesem. Saj veš, napol nor, napol pameten.« Nasmehnila sva se in si segla v roke. »Zdaj sem tvoj, za zmeraj. In ti si na vekov veke moj.«

Frulica se s kadečim čikom v gobcu priziba mimo mene in me nemarno poči po ramenu. »Veš, zakaj?« »Kaj, če vem?« ga raztreseno pogledam. V glavi imam preveč podatkov, skušam se spomniti vseh po¬drobnosti, ki bi me lahko pokopale. »Zakaj sem tvoj edini prijatelj?« »Spelji se, Frulica!« Zareži se in odhlača za mizo, spet dvigne svoje kurčeve doku¬mente. »Šindič je žrtev ubil v noči med 29. in 30. oktobrom. Pred usmr¬titvijo je moral Bottega popiti skoraj pol litra ovidovenola.« »Kaj je to? Vrsta terana?« »Dobro veš, kolega. Insekticid, ki bi ti ga z veseljem predpisal. Da bi ti scvrl tvoj zverinski želodec in čreva.« Za hip me zgrabi panika. Ko sem se v hladilnici ukvarjal z Bottego, mi je pomagal Fazan. Nikogar drugega ni bilo. Razen Franja. Nisem pričakoval, da se bo stari tako divje branil. Še slutil nisem, da se mu je posrečilo razvezati roke in se spraviti s kljuke. Ko sem stopil v hladilnico, me je čakal za vrati in me napadel z veliko vinsko pipo. Nagonsko sem dvignil roko in prestregel udarec, ga takoj brcnil v piščal. Bolečina gaje za hip zaustavila, potem je spet planil name. Renčal je, kot bi imel steklino. Ko sem ga s pestjo zadel v vrat, se je opotekel, treščil med police, na katerih so bile kante olja, kisa, kumaric in šunke. Prevelik trušč zganjaš, kurba, sem pomislil. Zvil sem mu roko na hrbet, a ni hotel odnehat. Skoz vrata je planil Fazan in naju začudeno gledal. »Kaj počneš, Šintar?« »Učim ga salso.« »Do gostilne se vaju sliši. A ga ne moreš utišat?« Lahko. Udarec v pleksus mu je vzel sapo, postal je mlahav in ponižen. Zdi se mi, da je v tem trenutku - ja, takrat, ko sem ga posedel na tnalo za sekanje mesa - vstopil Franjo. Strupeni Franjo s flašo ovidovenola. Mislim, daje pokrovček že prej odvil. Iztegnil je roko s strupom in glavo nagnil vznak kot pijanček. »Bomo malo eksali.« Staremu je pogled na insekticid povrnil moči, začel seje zvijat in opletat, s Fazanom sva ga zgrabila za roke in ga grobo zvrnila po tleh. Pokleknil sem mu na prsi, slišal sem, kako mu pokajo rebra, osvobodil je levico in udaril Fazana po zobeh. Prebil mu je ustnico, krije začela kapljat po grobem plesnivem betonu. A tega kurčevega Košnika nikoli ne obišče sanitarna inšpekcija? Vonj po krvi me naredi pasjega, zgrabil sem vinsko pipo, ki je ležala ob meni, in jo Bottegu zatlačil v goltanec. Z belim je pogledal in pljuval, mrha. Franjo je pokleknil in začel staremu v usta vlivati insekticid. Počasi in premišljeno, kot kakšen lekarnar, še smehljal seje zraven. Bottega je imel izbuljene oči, kašljal je in se davil, potem so mu zrkla začela pokat in postajat porcelanasta. Sploh ni bil podoben sodu, ob katerem si daje duška vinska bratovščina. Razumel sem njegov kitajski pogled. Kaj, za kurčevo voljo, sploh je življenje, da bi ga branil za vsako ceno? Balzamiranje je bilo uspešno, stari je postajal trd, sveže zrihtana mumija. Zeksal je slab liter ovidovenola. Ni ovenel, ampak vzcvetel za večnost. Franjo je vstal, vrgel prazno flašo v kot med prevrnjene kante. Spomnim se, kako smešno se mi je zdelo, ko je iz žepa potegnil robec in si obrisal usnjene rokavice. Bil je ene sorte pedant, vse na njem se je moralo bleščat in biti brez gub. Stari je še živel, ampak samo za svojo bolečino. Pomignil sem Fazanu, šel je preverit, ali je zrak čist. Bottego sem si naložil na rame kot velikansko butaro. Vrgel sem ga v kombi, parkiran ob hladilnici, zadrlesnil vrata, sedel za volan. Presenetilo meje, daje prisedel Fazan. »Franjo je moral k šefu,« je ležerno pojasnil Fazan. Preveril sem vzvratne špegle in hitro speljal. Na mostu sva bila že Čez minutko, ustavil sem, ugasnil luči. Bottego sva na ograjo naslonila kot hlod, ga samo rahlo pahnila. Zdelo se mi je, da v vodo pada gipsast vrtni palček. Kdo sije izmislil, da so palčki pritlikavi? Ni bilo kaj čakat sredi mosta, vsem na očeh, kljub trdi noči in tišini. Sedla sva v kombi. Ko sva že zavila z mostu na stransko pot, so v daljavi, na vrhu klanca, zasvetili žarometi avtomobila. »Naivčina si, Šintar. Morilec, ki se pusti nategniti za majhen denar. Če pobijaš, pozabi na prijateljstvo. V svetu, kjer življenje nič ne pomeni, človeških razmerij ni več.« »Kaj hočeš reč?« »Podpiši priznanje in izgini. Še zadnjič ti ponujam priložnost. Izkoristijo, ker me mineva potrpljenje.« »Naj podpišem in grem?« "Ja.« »Zakaj naj bi ti verjel?« »Kaj naj s tabo? Zame si nepomembna zoprna stenica.« Neha mi dihati za ovratnik, se vzravna. Slišim, kako mu zaškripljejo čevlji, čez čas v zornem kotu zagledam zavaljeno zanemarjeno figuro. Moral bi telovadit, prašič policajski. »Namesto da me poučuješ, si kupi kvihte, dihur zamaščen,« rečem. Ustavi se, kot bi ga pičila kobra, molči. Dobro se držim, besen je kot ris. Že mogoče, da sem naiven, a podpisal se ne bom pod nobeno priznanje. Zaenkrat me ne more zapreti, še imam čas, da stvari uredim po svoje.

»Mrzel si, Šintar,« se oglasi Frulica in s treskom zapre vrata za sabo. Sedim in tuhtam. Kvačkam načrt, a mi ne gre. Nimam prave volje. V meni seje nekaj zdrobilo, odkar ... Zakaj, Franjo, stoji svet na izdajstvu? Če se izmažem iz godlje, naj postanem gobar? Naj ženo vlačim na piknike in gasilske veselice? Itak sva skupaj kar tako, slučajno, iz navade. Enkrat sva igrala Človek, ne jezi se, vse možičke je imela v garaži, preden sem vrgel šestico. Še mačka se mi je smejala! Za kombinacije sem dober, sreče pa nimam, jebenti, na kocko imam manj vpliva kot na sonce. Moral se bom skoncentrirat in počistit okrog sebe. Zadnji čas, da se postavim na lastne noge, nič svetovalec in te fore, svobodni podjetnik. Sindič, iztrebljevalec specialist. Direktor, tajnik in blagajnik, vse v eni osebi. Zmeraj bolj odbite misli mi grejo po glavi, totalna mineštra. Strah dela čudeže, a v mojih možganih povzroča zmedo. Moral bom ... Kadar se me loteva panika, začnem razmišljati o manevrih v Kočevski Reki. Pred sabo zagledam poligon, zapreke in stotnika s štoparico in začnem šprintat kot utrgan. Čez čas mi odleže, slike v glavi bledijo, ne spim, ampak tudi buden nisem. Ne mislim na nič. To je moja velika prednost. Frulica odpre vrata in se nasloni na podboj. »Zgini, Šintar. Zgini, preden začnem kozlati.« To mi je všeč, ko vodenoglavcu popustijo živci. Vstanem, grem mimo njega, na hodniku se ustavim. »Od kdaj dela za vas?« Reži se, skomigne. Po stopnicah me spremlja neznana gorila, spodaj mi policaj v uniformi odpre vrata. Temno je še, a na vzhodu nebo postaja svetlosivkasto modro. Grem čez cesto in zavijem med bloke. V nekaterih stanovanjih gorijo luči. Ljudje vstajajo sredi noči, da bi lahko državi plačali davke in elektriko. Ne morem verjet, še veseli so, da lahko hodijo na tlako. Iz sence priteče smešen pes, dlaka mu štrli pokonci kakor pankerju. Zasluti, da ga bom brcnil, glasno bevskne in odskoči. V varni razdalji se ustavi in me potuhnjeno gleda. Imam smešen občutek, da sva brata. Oba brez rodovnika, prestrašena in popadljiva. Mogoče imajo prav tisti, ki govorijo o verigi življenj v različnih telesih. Zena je o tem trdno prepričana, jaz pa se doslej nisem počutil dovolj bedno, da bi razmišljal o takih traparijah. Primestje dobro poznam, zato sem kmalu na travniku in med kolibami, ki sojih postavili vrtičkarji. Še nekaj minut in bom doma. Pred mano se zarišejo obrisi visokih stolpnic, zaviti v jutranje meglice. Ne gre mi v glavo, da meje Franjo premikal po šahovnici kot kmeta. Specialci so veliko šahirali, jaz pa sem igral samo s tistimi, ki sem jih premagoval. Dokler me ni poveljnik prisilil, da sem z njim igral celo noč. Sesekljal me je na prafaktorje. Če bi imel pri sebi pištolo, bi velemojstru v gobec izpraznil cel saržer. Čustva so sranje, otepam se jih kot hudič križa, vedno me pripeljejo v slepo ulico. Žena je sedela za mizo, vse na njej je bilo podrto, na hitrico navlečeno Čez glavo in rit, kot bi prišla iz Ukrajine. Beden svet. Če me prime malodušje, bi kar nekaj razčefukal. Revija Lejdi je bila bolj pomembna od mene. Se bolje, mi ne bo treba pojasnjevat. »Kaj se je zgodilo?« »Nič. Rutinski pregled. Običajno.« »A ja?« zategne in me pogleda. »Kaj?« »Franjo seje oglasil.« Pizda! A me kje čaka? Je prišel po pištolo? Se je hotel prepričat... »Kdaj?« Kar gleda v tiste idiotske fotke, ne smem čakati, po prstih grem do korita, ga odprem in odrinem zavitke z mačjo hrano. Zatipljem pištolo, si jo hitro vtaknem v žep. Kamen mi je padel od srca, obri¬šem čelo. »A si gluha, pizda? Nekaj sem te vprašal.« »Pred pol ure,« reče naveličano. »Prišel ali šel?« »Prišel in šel. Samo kuverto je pustil zate.« Grem k mizi, vzamem kuverto, jo hlastno odprem, da se scefrajo robovi. Noter denar, veliko denarja. Prepozno, prijatelj. V hipu sem na stopnišču, brez pozdrava tečem v pritličje. Ne grem skozi glavni vhod, ampak dol v klet do kolesarnice, zadaj so še ena vrata. Previdno odprem, nikogar. Polomljena igrala, skrivenčena drevesa, kontejnerji, smeti, nič. Vzamem pištolo, si jo zataknem za hlačni pas. Čutim, kako mi hladi ledvice. Dober občutek, kot kakšen do¬daten organ, rezerva. Nazaj proti postaji grem, ampak ne po isti poti. Naredim velik lok, čez primestne njive in travnike. Bolj pre- gledno je. Naj vidim daleč, dovolj presenečenj. Strah dela čudeže, eden od njih je mir, ki se zaleze vame. Kot bi stopil iz časa in se znašel v matrici. Tisti iz filma, med kloni in podobno šaro. Postaji se približam z druge strani ceste, skrijem se v razpadajočo bajto, ki čaka, dajo porušijo. Tu si bo kakšen nadebudni kurčič, poln kesa, naredil grad z bazenom. Kar naj! Kar naj se trese za visoko ograjo in čaka na iztrebljevalca. Stopim v temo za okno, se naslonim na oluščeno, grobo mizo.

Do večera ga Čakam, miren kot neprižgana sveča. Gledam sence, ki se daljšajo. Čeprav časa ni, se sonce očitno premika po nebu. Končno se pripelje. Razmišljam, ali naj stopim iz skrivališča in ga ustrelim od blizu, da me bo videl in mu bo jasno. Preden umre, ker potem mu ne bo nič jasno. Ampak lahko bi se kaj sfižilo. Vstanem, vzamem pištolo, sprostim varnostni zatič. Z iztegnjeno roko iztrelim vanj sedem nabojev. Franjo se ob prvem poku zasuka proti meni, po¬tem se z začudenimi očmi spreminja v velik kos ementaleija. Ko pade in negibno obleži, spustim roko in Čakam, da se bo cev shladila in si jo bom lahko vtaknil v usta. Ne bi se rad opekel, to svinjsko boli. Nisem vedel, da so že v hiši. Zbijejo me po tleh, v hipu imam roke na hrbtu in vklenjene. Ko me vlečejo proti postaji, vidim, da je cesta blokirana z blindiranimi vozili in prazna. Ob Franjevem truplu stojijo specialci, še mrtvega čuvajo! Še enkrat zamrzne čas, a tokrat le v mojih gnilih možganih. Na¬pol pameten? Samo nor, nor! Na pločniku pred postajo stoji Frulica in se rokuje s Kosnikom. Gledata me in se smehljata. Zdaj vem, kaj je zadovoljstvo!

Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/w/index.php?title=Izkušnje_z_daljavo&oldid=86767«