Izlandija
| Izlandija L. Podgoriški |
| |||||||||||||
Izlandija je med vsemi evropejskimi otoci nar dalje od Evrope — gori blizo severnega tečaja, kjer leto in dan zmerzuje. Velik del njegov je visokogorat, zavit v vedni sneg in led, in zategadel merzel, da ga je pol čisto neobljudenega. Le divjina prebiva po tacih samotnih, zmerzlih krajih, pa še za-njo je hudo, ker si mora borno pičo spod snega kopati. Pa tudi obljudene kraje neprijazno obnebje obdaja in hud mraz nadleguje, kar je krivo, da otočanom dokajkrat huda prede za živež. Mraz namreč jim zamorí in uniči skor vso poljščino, najbolj pa škoduje žitu. Tega takó malo pridelajo, da si ga morajo drugej iskati. Največ ga dobijo z Danskega. In tudi drugoverstnih zelišč se malo, sila malo nahaja na Izlandiji. Ljudstvo se mora zato preživljati večidel s tako imenovanim izlandiškim mahom, kterega je precej obilo povsod po otoku. Izlandija je bila nekdaj plodna; da pa dan današnji ni več tako kot je bila, je kriv mraz, ki je včasi takó hud, da vse kocení, in ljudje in živina konec jemljó. Scer so si v noveji dobi mnogo že prizadevali ter skušali žitni stan na bolje oberniti, ali vsaka poskušnja, vse prizadetje bilo je skor zastonj, malo da ne brez vsacega uspeha. Kriv je pa temu obilni srež, ki pokrije bregove ob morju, in druge kraje: višine in nižine slednje leto, kmali ko jame juternik brili in tuliti. Naleže se vselej mesca januarja. Včasi so ga polne vse luke in večkrat tudi morje na deleč in na široko okoli otoškega obkrajevja. Preden odene zemljo in morsko poveršje, vstane vsikdar hud vrišč. Dalje uzrokujejo hudo zimo mnogi snežniki, ki ponosno molé sive svoje glavé v podnebje, in pa po šest čevljev debela ledena in snežena odeja, ki krije poljane in razne druge planjave. Je zemlja kaj časa zavita v tako zimsko haljino, se zrak zmerzli tako sila, da mnogo ljudi in živine konec stori z drugim vred, kar jej ne more stanovitno kljubovati. Kedar pa nasprot odmekuje in se led tedaj taja, pa take povodnji nastanejo, da voda vse vzame. Še le mesca marca zgine srež, pa z ravno tacim hrumom, kakor se je bil nalegel.
Tacemu mrazu ravno nasprot pa je ogenj, ki zdaj pa zdaj neznano razsaja v oserčju nekterih izlandiških gorá. Menda je gromovladni Zej tudi tu sem v globoko morje zakadil zverh visocega Olimpa kaeega giganta in zavalil na-nj kos zemlje — Izlandijo, da zdaj stoče, težko diše pod silnim jarmom, ter svojo sapo pošilja in ogenj bljuje, enako unemu bratu svojemu, ki pod Sicilijo globoko zdihuje, ječi, razsaja, kakor nam gerška sanjarija pripoveduje o njem. Največa je besnost ognjena v ognjebljuvnih hribih, med katerimi je Hekla ne ravno zavolj visokosti, temoč zavoljo besnosti posebno znamenit. Velika sreča, da le redkokaj divja; zato pa tedaj, kedar jame, huje razsaja. Kedar v sredi njegovi vre, drugi bližnji snežnici pričnejo s silnim hrumom razpokavati se. Nato se ozračje čeznavadno zmerzli in zemljišče močno razgreje. Zdaj še le jame Hekla prav strašno hudovati se. Grozno erjovenje, pokanje in votlo germenje se čuje iz dna njegovega. Razlega se to razsajanje daleč okoli in okoli. Večkrat seže grom čez osem milj daleč. Potem prične ognjena, razbeljena lava lesketati se in svetiti iz grozobudivnega žrela; gost, čern dim se dviga v višine; iz gostih, nad razsajavcem plavajočih oblakov pa pogosto bliski švigajo. Res strašen pogled! Še strašneje je pa, ko začne enako roječim bučelam, mnogo živega kamenja križem ferčati. To kamenje vodeni sopar z veliko močjo meče iz žrela. Razsiplje ga dokajkrat po več ur daleč. Vrela, z blatom zmešana voda privre iz znotraj do verh žrela, šine čez na vse strani in vali po šest čevljev velike votličeve kosove sebo. Kmali za njo se lava ali raztopljeno kamenje razlije, ter zagerne vse — daleč okrog; potem pa pepel jame napolnovati zrak, tako da spremeni včasi dan v noč — več milj na daleč. Ko tako lava pokrije zemljo, se malo po tem zgornja lega shladi, sterdi in spremeni v nekako poveršno skorjo, pod ktero še gorka lava dalje dere, zadnjič pa odteče. — Na tak način nastanejo votline iz luknje, ki so Izlandčanom v velik prid, ker vanjo lahko devljejo in zaganjajo živino in so toraj namest hlevov ali staj. Naj znameniteja med vsemi šupljinami je Surtelir. Dolga je nad 5000 čevlj., visoka šest in trideset, petdeset pa široka. Nekdaj je vulkan Hekla še bolj divjal, kar je verjetno in razvidno iz tega, ker je treba na nekterih mestih po osem in šestdeset in še več čevljev globoko kopati, da se pride do tlaka ali sploh do zasutih poslopij in stanovanj. Še nek drug hrib je, Krabla po imenu. Ta ima več zijal, iz kterih se neprestano dim vali, vendar pa je moč globoko v žrelo viditi včasi, kader veter razgraja in razpihuje dim.
Vulkan Katlegia se le malo-malokdaj razjezi, je pa takrat, kader se, toliko strašneje. Najbesniši je bil leta 1756. Vsi bližnji snežniki so so razpočili bolj ali manj. Nekteri so se silo razrušili. Vrišč in hrum je bil tak, kot sodni dan, Izlandčani so mislili, da je konec sveta, in bali so se, da se cel otok v nezmerno morje potopí. To je bilo strašno. Na to je postal hud potres, za njim pa grom; oba sta se verstila dalj časa, da je bilo groza. Metal je iz sebe neko posebno toči enako materijo. Jedro njeno bilo je peščeno in pepelnato. Veliki, po cele tri funte težki goreči kamni so kviško skakali iz zijala, okoli njih pa ognjene krogle so se visoko v zraku na drobne kosce razdrobljevale. Ko bi trenil, je bil hrib in celo ozračje v ognju in plamenu, in tako se je razsvetlilo, da se je noč spremenila v dan. Zdaj pa zdaj se je prikazal nad vulkanom ognjen raznobojen, mavrici enak pas, za to prikaznijo pa je jelo germeti in je germelo in hreščalo potem dalj časa, kar je grozovitost te natorne prikazni še bolj poviševalo.
Med narbolj čudapolne natorne prikazni pa spadajo vroči vodometi. Teh se na Izlandii mnogo nahaja. Najimenitniši je tako imenovani Geiser. Geiser je — nedeleč od Skalholta — sred štirdeset do petdeset druzih manjših vodometov. Vodometi ti so raznobarvni: ali lepo beli kot mleko, žolti ali kervorudeči, kakoršna je namreč zemlja, po kteri so si pot napravili. Geiser je res znamenit vodomet! Cev, iz ktere voda bruha, je 72 čevljev visoka, počez jih ima pa 19. Voda ne bruha neprestano, tudi ne zmirom enako, pa vendar-le večkrat na dan. Ko je učeni Šved Troilij ta vodomet pregledoval in preiskoval, je bruhala dopoldne od šestih do enajstih desetkrat, vsako pot 6—10 sežnjev visoko, včasi pa še više. Tisti dan ob štirih popoldne je Troilij s svojimi tovarši in drugimi nazočimi vred zapazil, da se je tresla zemlja pod njim na treh raznih krajih in ravno takrat tudi na glavi necega sosednega hriba; tudi so čutili pod zemljo nekak nemir in vrenje, ki je zdaj ponehalo, zdaj spet pričelo se. Kmali na to je bruhnila voda iz zijala visoko v zračje, kjer se je nazadnje razdelila in proti tlam vernila. Ko se je najviše zagnala iz zemlje, šla je dva in devetkrat čevljev kviško. Preden se je to godilo, so metali kamenjo va-njo, ki je potem z vodo vred visoko v zrak letelo. Ni se čuditi, če so te takó znamenite, čudobudivne natorne prikazni v Izlandčanih zbudile in do dobrega vkoreninile misel: da je tu vhod v pekel. Nek drug vodomet je pri jezeru Langerwater-u, dva dni hoda od vulkana: Hekla. Tudi tu je več predorov blizo skup. Če se jim bližaš, vidiš v lepem vremenu žo od daleč gost dim, ki se vali iz cevi visoko v zrak, kjer se zadnjič razkadi in razgubi. Voda je tako vroča, da se meso v malo minutah skuha v njej.