Izlet „Planinskih Piparjev“ v „Vrata“

Izlet „Planinskih Piparjev“ v „Vrata“ Nadpipar

Izdano:	Planinski vestnik 25. april 1898, leto 4, štev. 4, str. 57-58
Viri:	dLib 4
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ta izlet smo napravili, da občudujemo plazove, ki prihajajo s Triglava in drugih strmin. Velikonočno nedeljo smo prenočili „Piparji“ in petero prijateljev v Mojstrani pri „Šmercu“. Drugo jutro ob 7. uri smo odkorakali iz Mojstrane. Do Peričnika ni bilo mnogo snega. Ogledali smo si slap in napravili pod njim zajutrek. Megla se je začela trgati, čim dalje smo hodili, tem lepše je sijalo solnce in nastal je krasen dan. Le počasi smo se dalje pomikali, kajti sneg je bil, čim dalje smo hodili, tem debelejši. Pri lovski koči smo morali, ker je bil sneg nad meter visok, na noge privezati krplje (Schneereife). Hoja je bila sedaj še bolj počasna. Prišli smo ob 12. uri v Aljaževo kočo, katero smo slovesno otvorili in razpoložili spominsko knjigo, katero smo seboj prinesli. Iz snega, ki ga je v zgornji dolini okoli koče 1,80 m, se vidi samo streha koče. Med tem, ko se je kosilo kuhalo, opazovali smo plazove, kojih smo tekom dne 80 videli, a mnogo več jih slišali. Prizori so bili divni. Eden sam plaz smo opazovali celih 10 minut. Grmelo, bobnelo in pokalo je v enomer, ker je vsako bobnenje vsled odmevov po večkrat bilo slišati.

Zapisali smo se v spominsko knjigo, kosilo povžili in kočo pospravili ter točno ob 2. uri popoldne odšli. Nazaj smo mnogo hitreje hodili, deloma za to, ker smo se nekoliko privadili na krplje, deloma, ker smo gori grede sneg nekoliko vhodili, deloma pa tudi radi tega, ker smo navzdol hodili. Toda solnčni žarki sami na sebi, potem bliščeči se sneg in njega odsvit so na oči tako uplivali, da so vsacega od nas oči nekoliko bolele. Jako dobro bi nam služila temna očala.

Točno ob 5. uri smo dospeli nazaj v Mojstrano, hodili smo tedaj nazaj samo 3 ure. Že pred Mojstrano nam je prišel preč. gospod župnik Aljaž nasproti vidno vesel, da se nam je izlet tako lepo posrečil, to tembolj, ker so dan prej drugi turisti skušali do Aljaževe koče priti, pa so se morali vrniti, ker so bili tako neprevidni, da krpljev niso seboj vzeli.

V družbi preč. gospoda župnika smo se še nekaj časa v Mojstrani zabavali ter se potem v Ljubljano odpeljali.

Opozarjamo pri tej priliki, da se bodo plazovi še ves mesec majnik videli, dalje da večinoma v prvi polovici majnika sneg skopni. Torej vsakemu toplo priporočamo, da priredi enak izlet v drugi polovici meseca majnika. Mali trud bo obilo odškodovan z velikanskimi naravnimi prizori plazov.