Izlet na Mangart
| Izlet na Mangart Joško Kevc |
| |||||||||||||
Na to je uprl svoje oko v okno, vse napolnjeno s cvetjem, mej katerim se je smehljal nežen obrazček gorenjskega dekliča. Rad bi nekaj govoril ž njo, ali bil je v istem položaju, kakor kmet na »izpraševanju«. Gagal se je — seveda nehote — tako, da bi biIa kaka mestna gospica mislila, da jej neprenehoma dela poklone. — Kaj sem hotel? Poslovil sem se po »francosko« ter jo odkuril preti Rateškemu hotelu, pripustivši ostale njihovi »usodi«. Pozabaval sem se še par uric v domačem hotelskem krogu. Na to sem odšel v svojo sobico. Nebo se je bilo zjasnilo in skozi odprto okno pošiljala mi je bleda luna srebrne trakove, kakor da mi hoče želeti »dobro došel«. Pristopil sem k oknu, naslonil se nanje ter motril krasna narava. Orjak Mangart je kipel tik mene ponosno proti nebu, a pod njim so blestelo kristalno »Belopeška jezera«. — Migljajoče zvezdice, šumljanje jezerskega potoka, škrget čeričkov in zategli glas ponočnih ptičev, prihajajoči globoko iz cesarskega gozda, vse to je delovalo nekako omamljivo na moj čut. In ne vede kedaj, zazibal sem se — prvič v svojem življenju pod vznožjem velikana Mangarta — v sladek sen.
Solnce je stalo že precej visoko na nebu in mi ljubko sijalo skozi okno, ko sem se vzbudil. Po dolgem času sem se zopet enkrat umil z mrzlo vodo in jo tudi — pil. Blagor njim, ki imajo vedno mrzlo studenčnico, katere ravno v Trstu tako pogrešamo! Navživši se mrzle vode in svežega zraka, podal sem se v gostilniško sobo, ki je pa izgledala kakor kakov vojašniški »Marodenzimmer«. Zbrani so bili tam znanci prejšnjega dne. Naslanjali so se na komolec ter se držali kakor krivoprisežniki. Pili so sodovko in tožili, da je bilo premočno. Motolov tip je imel celo obvezano glavo, kakor njegov prednik Blaž, ko so ga bili rokovnjači nabili. Ne vem, kako sem pričel domov, je tožil, samo to vem, da sem sedé na stolu zaspal in se vzbudil še le o petih zjutraj. »Tako močnega pa že ne bom pil več«, je hitel zatrjevati dragi. »No, ta pa nas je res počil. — »Je pa že boljši naš cviček«, menil je Krjavelj ter se sramežljivo prijel z dvema prstoma za ustnice kakor kaka kmečka deva. — Sladko sem se nasmejal, gledaje te »maroderje«. »No, no ne kritizirati toliko refoška, ta ni kriv, pač pa vaši želodei, ki znajo morda prenašati kilo svinjine, ne pa kupice dobrega«, zavrnil sem jih ter se obrnil proti oknu, da jim prikrijem svoj nasmeh, ki se ga nisem mogel vzdržati. Eden iz družbe je ravno tožil, kako ga je »stara« oštevala, ker je bil tako »natrkan«, kar je stopila mej nas trdih korakov visoka, po gorenjsko-kmečko opravljena možka postava, želeča nam: »Dobr jutr.« — »Bog daj, Bog daj, stric Groga!« so mu odzdravili moji znanci. — »Kedaj bo zopet za zlet na Mangart?« ga je vprašal »divji lovec«. — »Jutr ne gspudje, kbo spet dežuau, pou pa, kda čte,« odvrnil je došlec, iz česar sem spoznal, da je to planinski voditelj.
Pojdeš-li tudi ti z nami na Mangart? vprašal me je eden »maroderjev«. O, seveda, prav rad! bil je moj odgovor. Stric Groga me je pregledal prodirljivim pogledom, kakor da stojim pred kako naborno komisijo. Naposled so mu obtičale oči na mojih čevljih ter je menil: »S tem-le pa na bo šuo!« »He čevljev premoremo zadosti, palic in nahrbtnikov tud,« zatrjevali so zaporedoma Blaž, Krjavel in »divji lovec«. No pa pojdimo! Torej prvo popoludne, ko bo kazalo lepo za naslednji dan, bo odhod!« Groga nam je obljubil, da nas on opozori na to, ker se na gorsko vreme »bolj pozna«, nego svojčas pokojni Falb.
Še istega dne so mi nanesli več parov čevljev, iz katerih naj bi si zbral par za daljšo strmo pot. Nasadil sem si na noge — ker zbirati tako ni bilo kaj — par čevljev nabitih po vsem podplatu s špičastimi žeblji. Težki so bili kakor železo. Brez tako oborožene noge bi bila menda vsaj tako izdatna kakor ona konjskega kopita. Naprtil sem si še nahrbtnik, vzel v roko palico, nasadil na glavo klobuk ter se — sprehajaje se po sobi gori in doli: — pogledaval v ogledalu. — »Pojde že, pojde.« — zatrjevali so me drugi. »Torej prvi lepi dan je naš!« »Na Mangart!« je bila parola. Planinski pozdrav! in poraz zgubili smo se vsaki svojo pot.
Še le tretje jutro po dogovorjenem dnevu posijalo je zopet ljubko solnce v vsej svoji krasnoti in visoko gorovje se je blestelo v beli obleki — pokrito je bilo s tankim snegom. Že zjutraj zbrala se je naša družba in povpraševali smo se. Gremo-li ali ne? Mrzlo bo, sneg je v gorovju itd. — Iz teh ugibanj in negotovosti je nas rešil ravno vstopivši stric Groga, poznavatelj narave: »Gspudje, jutr uehk gremo, kje tok gork sunce in kaže uep ureme.« Naslednjega dne opoldne bili smo že pripravljeni za marš. — Oprtani z nahrbniki, z dolgimi palicami v rokah, zakrivljenimi peresi na klobukih in obuti v težko, podkovane čevlje: poslavljali smo se od ostalih gostov, ki so nam želeli — seveda —: »Glückliche Reise!«
Z voditeljem Grogo na čelu stopali smo ob divnih belopečkih jezerih mimo sirarnice ter dalje pocesarskem gojzdu. Solnce je prijetno grelo in snežek v Alpah je vidno ginil. Bilo je krasno popoludne. Okoli treh smo dospeli iz gojzda v peščeno-kamenito dolino, napolnjeno z velikanskimi kupi starega snega, ki se je v pomladi nasul iz gorskih višin. Mirno, kakor pomladanji dežek, lezli smo po pesku in ostrem kamenju više in više. Stikaje za planinkami — ker se je že tu pa tam kaka opazila — splezal je Blaž na mal griček. Komaj je pomolil glavo preko skale, začul se je od onkraj ženski krik. Radovedno smo splezali na skalo in videli, kako beži pred nami razmršeno dekle kakih 14 let ter se skriva v brlog, iz katerega se je valil dim. Hoteči vedeti, kaj je prav za prav v tem brlogu, podali smo se vsi na lice mesta in zazrli pred seboj čuden prizor. Mršava ženska kakih šestdeset let je pekla v zamazani posodi neko jed, deklica pa, ki je zbežala pred nami, se je skrivala za njeno hrbtišče ter je — slično zajcu — debelo odprtimi očmi opazovala došlece. »Dober dan mati, kaj pa delate tukaj?« sem jo vprašal prijazno. »N x krainerisch«, je odgovorila starka, zijaje vame. Izpraševal sem jo nadalje v nemškem jeziku. Povedala nam je, da je iz Belepeči ter da nabira gorske lišaje, iz katerih delajo farmacevti zdravila. V drugem koncu luknje smo res opazili kup lišajev, ki naj bi nam prej ali slej, kemično pretvorjeni, služili kakor zdravilo.
V tem trenotku se je prikazala v bližini, od solnca ožgana, možka postava, razmršena istotako kakor ženski, noseča na hrbtu butaro lišajev.
»Ta pa zglida, kakr un potaplouc, ka je iskau pred dvema litama blejski zvun«, je pripomnil Krjavelj.
»Za gmajšna naj skrbeja, ne pa s tauherji zgun iskat; an bot sje kak mežnar zasgou,ti pazda zgun iščeja,« se je razjezil Groga.
»Pustite zvon, naj zvoni še nadalje v vodni globini in po ušesih nevednežev. Kaj pa ras to briga,« zavrnil sem jih, ker drugače bi še ne prenehala polemika o »potopljenem zvonu«. Ko nas je prihajajoči mož opazil, se je malo vstavil; potem pa je pristopil bliže in nam želel pohlevno »gutn Tok«. Ubogo ljudstvo! Na kakov način si služi svoj kruh! A ob vsem tem živi morda bolj srečno in spi bolj mirno, nego marsikateri drugi, ki živi v izobilju!
Ponudili smo punčiki — ki se je že nekoliko manje plašno prikazovala iz-za materinega krila — vsaki par novcev, na kar nam je starka, videča, da smo Slovenci, izrekla »Buk uonaj!« — Mi pa smo plezali dalje po poti, ki je bila sem ter tja tako strma, da sem se malo ne z brado dotikal kamenja.
Na vsaki ravnici smo se malce odpočili ter parkrat zaukali, da je odmevalo od nasprotnih sten. Kar je nekdo zauka, visoko nad nami. Kedo je neki tukaj? Radovedni smo gledali na okolo. Ob robu visoke skale je stal ponosno ptuj turist, kakor divji kozel na kakem — občinskem pečatu. — Planinski pozdrav!
Mučiti nas je pričela žeja in spomnili smo se, da imamo raznih »lekov«, katerimi moremo žejo »panati«. Mej steklenicami, ki smo jih izlekli iz nahrbtnikov, odlikovala se je najbolj »cilarca« voditelja Groge, napolnjena se slivovko. Izvlekel jo je previdno, in pogladil po njej kakor da jo hoče obrisat; potem je potegnil z roko preko ustnic, kazal nam v nasprotnih gorah to in ono, na kar se je obrnil v stran in začuli so se požirki, kakor bi se odmašila veha na polnem sodu: lok-lok, lok lok. — Ko je prenehal, menjkala je najmanje četrtina tekočine v poldrugiliterni steklenic. Videči, da sem se mu nasmejal, pogledal me je začudjeno in rekel: »Gspud muau je dobr.« »Seveda, tu v gorah služi slivovka mesto vode,« bil je moj odgovor na kar je Groga potolažen zopet spravil »cilarco« v varen kraj. Po odpočitku nadaljevali smo strmo pot ter smo ob sedmih srečno dospeli na »Travnik« kjer smo jo zavili na primorsko stran, v nemško planinsko kočo. V koči nam je postregel Slovenec Bovčan ter nam pripravil prenočišče. Dasi utrujeni od daljnega in strmega pota, poseli smo pred kočo ter iz sinje višave občudovali zahajajoče solnce. Okoli devete ure nas je spanec zazibal visoko pod Mangartom.
Po noči smo začutili, kako nas liže severni jelen, t. j.: zeblo nas je. Stiskali samo se pod odejo, a Groga, posvetivši, da vidi, koliko je na uri, je ustal, zanetil ogenj, in pričel kuhati kavo. Počasi smo se skobacali vsi iz postelj ter poseli okolo ognja, dokler ni naš »kuhar« nalil vsakemu porcijo »črnega«. Še par »glažkov« opojne pijače — Groga je zopet prav pošteno obdelaval svojo cilarco — in pričelo se je plezanje proti vrhu strmega velikana. Zeblo pa je, kakor pri nas meseca decembra.
Na jasnem horizontu je plavala luna in nam je prijazno razsvetljevala »ojstro in strmo pot«. Sem ter tja ležal je še sneg, padli pred nekaj dnevi. — Roke smo stiskali v žep, kakor šolski otroci, ko se drsajo na ledu. A strašilo nas ni nič. — S cer sem se malo potolkel na kolenih in rokah, a to še ni Bog ve kaj. — Od vzhoda se je žarelo. Nizko v dolinah je bila megla tu in tam. Nebo nad nami pa čisto in jasno.
Dopolneno je! Na vrhu smo bili, vrhu Mangarta, 2678 metrov nad morsko gladino! — In zavriskali smo vsi naenkrat, da se je razlegalo in odmevalo v daljavo! ...
Odložili smo nahrbtnike, izvlekli iz njih provijant ter poseli v krogu. — Par minut in — o krasota: solnce je poslalo svoj prvi blagodejni žarek in poljubilo žnjim sivo glavo častitljivega velikana. — Kdor ni še videl tega prizora, ta ne ve, kaj je lepo!
In zapeli smo nekim nadnaravnim čutstvom: »V hrib se dela dan, v hribih žari !« — V ranem jutru, ko je v dolinah še vse spalo, ogrevali so nas solnčni žarki tam gori v višavah. — Ta divni razgled na vse štiri vetrove! »Največ sveta otrokom sliši slave!«, pel je Prešern. — In vsa ta divota zemeljska, ki jo zreš iz te sinje višine, je vejica onega velikega slovanskega debla, ki »sliši otrokom Slave«! — Krasna je Slovenija! — Le malo narodov se more ponašati z deželami, ki bi na malem prostoru nudile toliko obilico naravine lepote! — Želibog, da mi sami ne poznamo zadostno domovine svoje! Celó mej inteligenco je dobiti, ljudij, ki ti bodo znali bolje razpravljati o kakih afrikanskih naselbinah, nego o svoji domovini.
Radovedno oko mi je najprej ušlo tja na primorsko stran, tja, kjer se v dolini vije plavo-zelena Soča, — v kraj mladostnih spominov ... Zrl sem dalje na blestečo se Jadransko morje, na Trst. — Kritikarji rusko-japonske vojne še spijo mučno spanje — sem si mislil. — Ta in oni sanja, kako pada »Port Artur«. In se obrača v takih mučnih sanjah, da bi skoraj padel iz postelje. Še le visokostoječe solnce ga reši tega mučnega počitka. — A tukaj vrh Mangarta smo tega rešeni! — Dalje proti jugu zreš preko Dolenjske na Hrvatsko tja do Velebita; proti jugovzhodu pa se razprostira kakor velikanski vrt »zeleni« južni Štajer. — Severovzhodno opažeš deželo z obširnimi poljanami, mej katerimi se vije velika reka, deroča Drava. — Tu in tam se blešče veča in manjša jezera. V ozadju teh poljan štrli proti nebu veliko gorovje, a mej njim najviši »Veliki klek«: to je lepi, ali za nas vendar le »tužni« Korotan!
Nekako v sredini se razprostira deželna prestolnica, mesto celovško, in pod njim svetovno znano Vrbsko jezero, a severo vzhodno prostrano »Gosposvetsko polje«, tisti zgodovinski košček nekdaj slovenske zemlje, kjer stoji danes še »vojvodski prestol«, kamen, s katerega so nekdaj prisegali slovenski vojvode ljudstvu slovenskega Korotana. — Po naravnih krasotah čudovito deželo kranjsko, imaš tako rekoč pod nogami. — Skoraj horizontalno pod teboj se v jutranjem solncu leskečeta dva bisera. To so, »Belopeška jezera«. Da, divna priroda! — Sivi očak Triglav ti je sosed, a zapadno se vrstijo vrhovi Julijskih alp. Na razpolago tvojim očem so italijanske ravnice s Čedadom, Vidmom, Benetkami itd. Sploh, kamor se oziraš, ti obtičava oko na romantiki, interesantnosti in lepoti. Kedor ima le količkaj smisla za naravno lepoto, se mora tukaj diviti. Oni, ki pa tega nima naj ne hodi na »visoke gore«! Kaki dve uri smo že zrli z daljnogledom in napenjali oči na vse strani, kar nas je vodja opozoril, da moramo oditi, ker bo »pršua megua«. In zapuščali smo vrhunec Mangarta, a mislil si je vsakdo na-se: Z Bogom! Bog ve, al' se vid' va še kedaj?
Hodeči po strmej poti nizdolu bili smo večinoma tihi in zamišljeni zbog obilice lepote, ki nam jo je oko zrlo hkratu. Prilično sredi pota zalotila nas je šumeča, gosta in mrzla megla, tako, da se ni skoraj nič videlo. V par minutah je bil Mangart ograjen se sivo megleno odejo. Okoli ene ure popoludne dospeli smo opleteni planinkami, do belopečkih jezer, kjer smo iz čolnov opazovali pozorne globočine. Odpeli smo še »Domovina mili kraj« ter odkorakali proti hotelu Mangart, kjer nas je pričakovala radovedna družba, mej katero je bil tudi gosp. D. in njegova isti dan iz Trsta dospevša milostiva gospa. Veselje vsled srečne povrnitve je bilo splošno. Gospej D., ki nas je drugi dan na vsak način hotela imeti na kosilu, prizna vam v zahvalo, da je izvrstna kuharica, a njen soprog gosp. D. izvrstni poznavatelj »dobre kapljice«. Hvala!
In tako se je srečno izvršil »izlet na Mangart«. Ti pa, slovenski letoviščnik in planinec, ako nisi še bil v tem kraju, potrudi se o priliki in zagotovljen bodi, da Te ne bo nikdar »grevalo« za čas, trud in — denar!