Izlet na Mrzlico (1119 m)

Izlet na Mrzlico (1119 m)
Fran Orožen
Izdano: Planinski vestnik november 1901, l. 7, št. 11, str. 169-172
Viri: dLib 11
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lepega jutra meseca junija leta 1900. se nas je odpeljala precejšnja družba z jutranjim vlakom Južne železnice iz Ljubljane do Trbovelj, od koder smo bili namenjeni na Mrzlico, da se tam snidemo z mnogobrojnimi izletniki, ki so se istega dne na Mrzlici zbrali iz raznih krajev Savinske in Savske doline. Ne nameravam opisavati vožnje po Savski dolini, o kateri sem o neki drugi priliki podal kratek opis. Zanimal pa je moje sopotnike Mitalski slap, katerega opaziš malo pred trboveljsko železniško postajo ob desnem savskem bregu.

Mitalski slap šumi čez tri stopice izpod prav idilskega mlina. Kranjski zgodopisec Valvasor omenja malo in globoko jezerce „Mittalo"( Valvasor II, str. 195)) pod skalo, visoko na gori, in pravi: „Iz tega jezerca, v katerem je mnogo postrvi, teče voda na mlin in potem v Savo. Na Kumu je padlo par volov v jako strmo votlino, a jarem, v katerega sta bila vprežena, je prišel v tem jezercu zopet na dan. Vprašati se pa moramo, kako se je snel z vratu teh volov jarem, ki je ostal nepoškodovan? Prejkone so se velike ščuke in druge ribe tako dolgo gostile na teh volih, da se je jarem ločil od volov, vzdignil se kvišku in splaval navzdol". Drugače si ne more Valvasor razlagati tega dogodka in misli, da je podzemeljska voda splavila jarem v jezerce. O resničnosti tega dogodka pa je Valvasor domala prepričan.

S trboveljskega kolodvora smo korakali po trboveljski dragi pol ure do trboveljskih premogovnikov v Vode, kjer je rudniška gostilna. Po tej dragi je ozkotirna železnica, po kateri vozijo premog na trboveljsko železniško postajo. Od Vod je še pol ure do Trbovelj (300 m), kjer smo se udeležili sv. maše in v Plavšakovi gostilni okrepčali za nadaljni pot. Ves trboveljski okoliš ima obilo premoga in tudi tovarno za cement. Trboveljski premogovniki spadajo med največje v državi, in na leto se izvaža okoli tri milijone meterskih stotov premoga. Trboveljski okoliš je jako dobro obljuden in šteje nad 8000 prebivalcev.

Iz vasi Trbovelj je še dobri dve uri na vrh Mrzlice. Pot je povečjem zložen in senčnat in vodi mimo Sv. Katarine ter potem v severnovzhodni smeri na greben do turškega križa (917 m). Turški križ je star kamenit spomenik z vdolbenim križem na vzhodni strani in nas spominja turških navalov. Odtod hodiš na levo po travnikih ob gorskem hrbtu in po strmem obronku in končno dospeš v severnozahodni smeri v četrti ure na sedlo (1100 m) do Hausenbichlerjeve koče Slovenskega planinskega društva.

Drugi poti vodijo na Mrzlico iz Žalca, Št. Pavla, Griž, Laškega trga, Hrastnika in od drugod. Iz Žalca gre pot po dolini med Kamnikom in Gozdnikom in se pri kapelici združuje s potom, ki vodi iz Griž na Mrzlico. Ta pot vodi do omenjenega turškega križa in po prej opisanem potu do Hausenbichlerjeve koče. Iz Laškega trga pa kreneš po Spodnji in Gorenji Rečici pod malim Gozdnikom na Mrzlico.

Mrzlica je še precej gozdnato pogorje, ki se razprostira med Hrastnikom ob Savi na jugu in Št. Pavlom v Savinski dolini na severu. Vzdiguje se nad 1100 m, ima troje vrhov in se vsled tega tudi nazivlje „Savinski Triglav". Severovzhodni vrh je 1119 m visok, kot razglednik pa služi sedaj bližnji ostri in zaradi prostega razgleda posekani vrh.

Hausenbichlerjeva koča stoji na sedlu med prej omenjenima vrhovoma in se imenuje po velezaslužnem žalskem rodoljubu Janezu Hausenbichlerju, ki se je rodil dne 13. decembra l. 1838. v Žalcu in je umrl dne 11. aprila l. 1896. Hausenbichler je bil vnet narodnjak in je veliko storil za probujo Savinske doline; povzdignil je hmeljarstvo in pletarstvo. Trudil se je tudi za povzdigo živinoreje, posebno za konjerejo v Savinski dolini in je bil velik dobrotnik Savinčanom. Ni čuda torej, da ga ima narod v hvaležnem spominu in ga tako časti.

Oglejmo si nekoliko tudi okoliš Mrzlice v goropisnem in vodopisnem oziru. Mrzlica planina je pravzaprav vzhodni podaljšek Velike planine, s katero jo spaja Javor (1131 m) južnovzhodno od Sv. Lenarta pri Čemšeniku. Pri Mrzlici se cepi gorski greben v dve panogi, med katerima je lepa Rečiška dolina, ki sega do Savinske doline pri Laškem trgu. Ena panoga gre v južni smeri do Kalja (956 m), potem pa proti vzhodu črez Ostri vrh (864 m), Golce (812 m) in Sv. Katarino v Koritnem (410 m) do Savine pri Laškem trgu.

V Grolcah so vrhovi Spaja, Jazme, Marinka, Vetrnica, Sotla, Babe in Babje koleno in pobočji Buglarica in Lišaj. Južnovzhodno od najvišjega vrha je cerkvica sv. Magdalene. Pripovedujejo, da so nekoč v Golce prišli Turki iz Dola pri Hrastniku, kjer so hudo plenili. Cerkvica je bila zaprta, a neki mohamedanski Bošnjak udari s handžarom na cerkvena vrata. Zdajci mu pa pade pezdir v oko, in Bošnjak zakriči: „Odlazimo, braćo, svetac je kod kuće!" V tem okolišu sta tudi premogovnika Huda jama in Brezno.

Severna panoga se razteza črez Gozdnik (1092 m), Pernico (865 m), Sv. Mohor na Javorniku (784 m) in Malič (934 m) do Savine med Laškim trgom in Celjem.

Med Sv. Lenartom in Mrzlico se drži glavnega grebena Reška planina (910 m), ki se razprostira v severni smeri z nekaterimi panogami in sega s Tolstim vrhom (747 m) v Savinsko dolino pri Št. Pavlu. Med Reko in Kolko se razpenja ena panoga, tudi proti severu do Savine, druga panoga pa med Kolko in Pongraškim potokom črez Sv. Magdaleno (608 m) proti Savini. Severno od Gozdnika je Zabukovica (564 m) s premogovnikom. Pri Sv. Mohorju se odcepi panoga, ki gre črez Slomnik (716 m), Košnico (327 m), Hum (576 m), Lisco (471 m) in Sv. Miklavž (400 m) do Savine pri Celju.

Na jugu Mrzlice planine se razteza ena panoga med Trbovljico in Bobnom črez Retje (521 m) proti Savi, kamor prepada precej strmo. Od Kalja gre ena panoga proti Dolu, in temu na zahodu so znani premogovniki v Hrastniku; druga panoga pa drži od Kalja črez Unično do Turja, kjer je cerkev sv. Štefana 597 m nad morsko gladino. Više se pa vzpenja severno od Zidanega mosta Kopitnik (914 m), ki strmo prepada proti Savini in Savi.

V okolišu Mrzlice planine izvirajoči potoki tekó v Savino in Savo. Iz Reške planine prihajajoča Reka teče blizu Sv. Lovrenca in v Mrzlici izvirajoča Kolka pri Šešicah v Savino. V Gozdniku izvirata Pongraški potok in Libovja. Prva se izliva pri Grižah, druga pa pri Kosesah v Savino. Izpod Kalja prihaja po Rečiški dolini tekoča Rečica in se izliva pri toplicah v Laškem trgu. Pri Sv. Marjeti blizu Rimskih toplic se izliva Breznica, ki ima svoje povirje v Golcah. V Savo pa tečeta Boben in Trbovljica. Boben priteka z Mrzlice, teče po romantičnih tesnéh in se izliva pri železniški postaji v Hrastniku. Pri trboveljski postaji se izteka Trbovljica, ki izvira v Zavodju blizu Svete planine in teče mimo Trbovelj po trboveljski dragi proti Savi.

Glede na rastlinstvo je Mrzlica znana po svojih lepih svedrcih, ki rasto blizu Hausenbichlerjeve koče; nahaja se pa med drugimi rastlinami tudi morodek (Asphodilus albus).

Razgled z Mrzlice je jako obsežen in zlasti proti severu veličasten, manj obširen pa proti jugu, kjer zakriva Kum Savsko dolino. Vsekakor pa je razgled krasen in te povsem zadovoljuje po svoji raznovrstnosti v menjavi romantičnih ožjih poprečnic in rodovitih širnih podolžnic, gozdnatega sredogorja in do ločnice večnega snega segajočih planin.

Proti severu občuduješ krasno in rodovito Savinsko dolino, katere prebivalce prištevamo najbolj zavednim in premožnim sinovom našega naroda. Mnogo trgov, vasi, gradov in idilno ležečih cerkvá krasi prelepo dolino. V bližini vidiš Orljo vas, Braslovče, Št. Pavel, Polzelo in Žalec. Za temi pa opaziš med drugimi Letuš, Sv, Mihael in Oljsko goro, Kozjak, Pohorje, Sv. Uršulo na Plešivcu, Koroške Pečice in daleč v ozadju Golovec. Od Sv. Uršule na levo se pa mogočno razprostirajo Savinske planine od Raduhe in zobate Ojstrice do Grintavca in Kokrske Kočne, Velika planina in Menina planina.

Proti zahodu uzreš Šmarno goro, Ljubljano v premočrtni oddaljenosti 45 km in Triglavsko pogorje s Triglavom, ki je kakih 100 km oddaljen od našega stališča.

Ko se obrneš proti jugu, imaš pred sabo Trboveljske gore s Kaljem, Sveto planino, Trboveljsko in Hrastniško okolico, Kum, Sv. Mohor pri Rajhenburgu i. dr.

Obsežnejši je razgled proti vzhodu, kjer zagledaš lepo Rečiško dolino z Gozdnikom, Sv. Mohorjem in Sv. Mihaelom nad Laškim trgom. Nadalje vidiš Tolsti vrh, Marijo Svetino, Sv. Miklavž, Boč, Rogaško goro, Maceljsko gorovje, Ivančico, Sleme in Gorjance.

Razvila se je v planinski koči in pred njo prav živahna veselica z govori in lepim petjem, in ločili smo se z nado, da se kmalu zopet sestanemo na Savinskem Triglavu.

Za povratek smo ubrali drugi pot do železniške postaje v Hrastniku. Šli smo nekoliko časa po prej omenjenem potu, potem pa v južni smeri do divjeromantičnih Bobenskih tesni, ki so pravi kras tamošnjega okraja. Dolomitne pečine zožujejo tesni, ki po svojih pečinah, slapovih in strmih bregovih spadajo med najlepše planinske poprečnice. Hrastnik ima znatne premogovnike s skladi, ki so 30 do 40 m debeli. Premog vozijo po posebni železnici do postaje Južne železnice.

Kosilu pri Logarju je sledila večerna zabava pri županu Ferdinandu Rošu, ki nam je jako dobro postregel. Prav zadovoljni s tem izletom, smo se odpravili mimo velike apnenice, steklarnice in tovarne za kemične izdelke na kolodvor ter s ponočnim osebnim vlakom ob ¼ 12. uri zopet dospeli v Ljubljano.