Izlet na Ojstrico.
| Izlet na Ojstrico. Ivan Engelsberger |
Spisal Ivan Engelsberger
| |||||||||||||
Dan pred sv. Petrom in Pavlom l. 1895. se mi je izpolnila moja že dolgo gojena želja: šel sem v Kamniške planine. Preskrbljen z vsemi potrebnimi rečmi, sem se odpeljal po kosilu iz Ljubljane po Kamniški železnici v Kamnik. Odtod sem krenil peš do Stahovice, kjer sem se ustavil v gostoljubni „Korelnovi" gostilnici. Tu sem si ogledal dobro sliko gojencev vodniškega tečaja v Gradcu, v katerega je tudi „Slov. plan. društvo" poslalo svoje vodnike. Eden izmed teh je razstavil omenjeno sliko pri „Korelnu".
Ko sem se bil pokrepčal, sem se poslovil od gostoljubnega „Korelna" ter jo mahnil po krasni Bistriški dolini do izvirka Bistrice. Ogledal sem si lovsko kočo kneza Windischgraetza, kjer me je prijazna lovčeva žena pokrepčala s kozarcem gorkega mleka in poklicala Uršičevko, da mi je odprla kočo ter pripravila ležišče. Kmalu sem legel k potrebnemu počitku.
Ropot in klici so me vzbudili ob eni po polnoči. Vstal sem in odprl vrata došlim hribolazcem, članom „Nem. in avstr. plan. društva", kateri so tudi nameravali v planine. Družba mi je bila tem bolj všeč, ker mi ni trebalo samemu hoditi.
Ob petih smo odrinili iz koče proti skalnatemu mostu Predoseljskemu. Pol ure smo hodili mimo Bistrice, in odprla se nam je lepa Bela dolina. Krenemo na desno po stezi skozi gozd in zelenice in dospemo po poldrugi uri na prvo kakih 800 m dolgo sneženo polje, ob katerem sem našel bele snežnice. Še pol ure, in bili smo na sedlu Presedleju (Sedlici) 1612 m visokem. Tu smo se nekoliko odpočili in pokrepčali. Severno odtod dospeš v ¾ ure na Vršič, s katerega je krasen razgled. Mi pa smo krenili na desno ob vrhu „njive" do koče „na Korošici", kamor smo dospeli v 1 uri. „Korošica" je kotel, v katerem je nekdaj stalo jezero. Koča je bila zaprta, tudi pastirjev ni še bilo na tej planini. Radi tega smo si drugje poiskali pripravnega prostorčka, kjer ni bilo snega, ter si napravili krepko kosilce. Med obedom smo culi z Ojstrice glas trobente, ki nas je zelo razveselil: kajti vedeli smo, da se snidemo s tovariši. Izmed naše družbe sta šla odtod dva v Kocbekovo kočo, ostali štirje pa smo nadaljevali pot proti Ojstrici. Odtod je pot težavnejši, posebno ob snegu, kajti treba je večkrat po snežiščih traverzirati. Kmalu se nam je približal glas trobente, ki nam je že dalje časa naznanjal, da prihajajo hribolazci. Bili so gospod Kocbek, načelnik „Savinske podružnice". in dva dijaka Kamničana. Naglo smo se seznanili. G. Kocbek nam je pokazal novi pot „Slov. plan. društva" od Kocbekove koče do Ojstrice in nazaj. Krenili smo po tem vzornem potu in brez vsake muke in nezgode dospeli v poldrugi uri na vrh Ojstrice. Razgled ni bil posebno ugoden, ker je megla polegala po nekaterih dolinah in zastirala vrhove, a vendar je bil pogled v Logarjevo dolino in Robanov Kot dokaj lep. Ko smo na piramidi napisali svoja imena, smo se kmalu vrnili v Kocbekovo kočo, kjer smo našli zaostala tovariša prav dobre volje. Koča je bila s provijantom dobro oskrbljena, kar nam je posebno ugajalo. Radi tega smo se nekaj časa kaj dobro zabavali. Malo je manjkalo do polnoči, ko nam je spanec trudne naše ude položil na mehka ležišča. Predno je še drugo jutro solnce vzšlo, smo bili že pokonci. Skuhali smo si zajutrk in se odteščali, se poslovili od vrlega gospoda Kocbeka in onih dveh Kamniških dijakov, potem pa odrinili proti Presedleju. Nemški hribolazci so se o gostoljubnosti, katero so našli v naši koči, in o tem prijaznem zavetišču kaj laskavo izrazili.
Trije hribolazci so polezli še na Konja, jaz pa sem se z dvema po istem potu vrnil skozi Belo dolino proti Bistrici. Tu smo se kopali v snežnici in si napravili kosilce. Kmalu so se nam oni trije pridružili, in šli smo poleni skupaj do Stahovice. Tudi tu smo se pokrepčali in v veliki vročini šli peš v Kamnik.
Ta lepi izlet, gostoljubno Kocbekovo kočo in krasne Kamniške in Savinske planine bom vedno pomnel z veselim srcem.