Izlet na Učko
| Izlet na Učko Fr. Kadilnik |
| |||||||||||||
Dne 25. aprila 1874.1. zvečer ob 6. uri so se odpeljali z brzovlakom štirje prijatelji gora: profesor Tušek, Sernec, Kristan in pisatelj teh vrstic do Matulije. Razloček, voziti se s kanalčkom*) (železničarji brzovlak tako imenujejo) ali pa z navadnim vlakom na Reko, je pač kakor noč in dan. Posebno počasi vozi do prve postaje „Kullenberg" (Kilovče), ker gre jako navzdol, potem gre malo hitreje do postaje „Trnovo". Od „Kilovč" do tukaj in še malo naprej je kraj lep in rodoviten, ali dalje do Matulije sam bori Kras. Prevozili smo 5 tunelov, za katere se je veliko veliko smodnika porabilo in je lopata imela dosti opravila.
Četrt na polnoč smo stopili z voza v Matuliji in vprašali poštarskega služabnika za stanovanje onega trgovca, do katerega smo imeli priporočno pismo. Izgovarjal se je, da je daleč, in nam kazal neko pot, rekoč, naj gremo zmerom „dritto, pridete šubit, cesta velja".
Res smo šli „dritto", ali kmalu so bile tri ceste. Katera je prava? Zagledali smo kočo na strani, v prvem nadstropju luč; trkali smo in trkali, ali odprlo se ni, tedaj še „dritto" naprej! Neki financar je hitel za nami; gotovo smo se mu zdeli sumljivi. Vprašamo ga, ali je ta cesta prava na Učko? „Bo že, ker pelje v Istro", pravi, več pa nam ni vedel povedati, češ, da je sam še neznan tukaj. Potem zažvižga na piščalko, in ko se vsi nanj ozremo, nam pove, da smo na „konfini", in da so njegovi pajdaši skriti v grmovju. Ali so bili ali ne, tega nismo zvedeli. Pokazal se ni nobeden. Pridemo do lokande (krčme) in potrkamo. Po dolgem nadlegovanju se odpre okno, in oglasi se ženski glas: „Tu ni nič", paše nekaj nerazumljivega požlobodra. Med tem časom, ko smo pred lokando stali, je šla mimo pevajoča druhal Čičev. Ko smo hoteli naprej oditi, se zopet oglasi tisti ženski glas, rekoč: „Gospodi, idite nazaj, bomo že dali vina; ali mi imamo vino samo za dan". — „To je nam vse eno, ali ga imate za dan ali za noč, samo da ga dobimo", smo se odzvali. Hišni gospodar Rafael Kundiči Mihotič je prinesel bokal hrvaškega vina in pa kruha na mizo. Vprašali smo ga „Kaj pomeni vino za dan ?" Odgovoril nam je: „Pri nas točimo samo podnevi, po noči je nevarno; pridejo radi grdi ljudje v kučo, pijejo in nič ne plačajo, ali pa še kaj s seboj vzamejo".
Ob eni uri smo odrinili naprej. Na levi strani na lepem in visokem hribčku Veprincu stoji cerkvica sv. Marka; sem nosijo večjidel primorski svilorejci črvičkovo seme v dar, da bi jim Bog sviloprejke ohranil zdrave. Cesta ob hribu je lepo izpeljana zmerom vkreber. Do vrha je tri ure hoda; zmerom je lep razgled na morje in velikansko osvetljeno Reko in luči primorskih svetilnikov. Slavčkov neštevilen broj nas je kratkočasil vso pot.
Ob polpetih smo prišli do vasi Velike Učke, ki šteje 18 hiš. Prva koča je lokanda; na oglu njenem je pošev nabita bukova veja, poldrugi seženj dolga. Približa se Čič sosed s prazno pipo v ustih ter zaprosi duhana (tobaka). Gosp. prof. Tušek mu da smodko. V trenotku spusti lulo za srajco. Poprašamo ga, ali ima oštir vina. „O, ima vina čuda!" „Pa kruha?" „Isto tako! Čuda!"
Oštir nam prinese na prosto bokal hrvata; mi razložimo tudi svojo slanino in kruh ter zajtrkujemo. Čič je tako požrešno gledal na vsak požirek, da bi tudi njemu kaj dali. Oštir Baričevič se je napravil za voditelja in nosilca tega, kar bomo še s seboj vzeli. Med tem nam je pravil stari sosed marsikaj, na priliko, da imajo mnogo šume, mnogo njiv, mnogo ovac in trideset živih voda. A ubožčeki imajo vsega malo, samo kamenja imajo pa prav zares čuda, čuda, pa s tem malim so zadovoljni. Na vsejani njivici se je paslo mnogo golobov. Na vprašanje: „Ali nimate pušek?" nam odgovori: „Ha, nimamo, naj živijo tudi golobje".
Ob polsedmih smo odrinili na goro po kolovozni poti; medpotoma je nabral prof. Tušek polno torbico rastlin, samo takih, ki se tudi po naših hribih nahajajo. S kolovozne poti se gre na stezo in po tej do sedla. Tukaj naprej precej napeto brez steza smo dospeli ob 8. uri na vrh 4444 (1396 m) črevljev visoke Učke, katero kmetje tudi Monte major imenujejo.
Najvišji vrhunec na jugu, kjer smo bili, je gol, na severozapadni strani nižji in obrasel z grmovjem. Za njimi se vrste gore Planik (4008'), Sij a (3918'), Orljak (3486'), Žabnik (3239'); na vzhodni strani je Snežnik (5530'), ki pa je bil s snegom pokrit.
Daljni hribje se niso videli zarad dima v višavi, a tudi po Dalmaciji se spričo tega ni daleč videlo. A lep razgled je z višave doli ob primorju na vasi in mesta od Lovrane, Opatije, Volovske do Reke in še naprej, na otoke Cres, Krk, Mali Lušin itd.
Na zapadno stran se razširja skalnata Istra. Večjidel na holmcih so mesta in vasi, na pr. Pičan, Gradišče, Labin, Matuvun, Buzet, Buje itd.
Koj pod goro Učko je vas Mala Učka s 27 hišami; tu tko znani rjavi čiški „loden". Malo spodaj je Čepiško jezero, od katerega naprej po hribih so večjidel posamezno naseljeni Čiribirci, sedaj že po čiško odgojeni, a vendar med seboj govore še zmerom neki romanski jezik. V predmorski Istri prebiva največ Čičev; za njimi so Čiribirci, potem Brkinci, na Krasu Pivčani in zadnji Miniševci, kakor jih ljudstvo imenuje.
Ob 9. smo šli nazaj. Pod hribom nas je zapustil voditelj. Solnce je jelo jako pripekati, nebo se oblačiti. Grom se zasliši, dež se ulije. Kaj nam storiti na cesti, na kateri tri ure hoda ni nobene hiše? Druzega ne, kakor koračiti naprej. Črez uro hoda, ko smo bili že dosti premočeni, je dež prejenjal in solnce zasijalo. Prišli smo opoldne na Veprinac v lokando Antona Hlanuta, Zahtevali smo bokal dobrega vina. Odgovarjali so nam od kraja le po laško, da imajo dobro vino, črno in belo, a belo posebno dobro in drago, iz samega čistega grozdja. Po takem morajo tam poznati vino iz sadja in morebiti tudi še iz druzih mešarij.
Eno uro smo se tu mudili; med tem smo se odzunaj precej posušili, znotraj pa dobro namočili. Potem smo šli naravnost po slabi skalovni stezi na Opatijo pri morju. Opatija je sicer majhen, a jako prijazen kraj, kamor Rečani popoldne zahajajo. Gostilnica štev. 100 (pri morju „vila Scarpa"), v katero smo tudi mi malo pokukali, je prav dobra; sploh pa so skoro sami vrti s trtami, smokvami, oljkami, ograjeni z grmovjem samega lavorja, kar se do Volovske nahaja.
V Volovsko, lepo majhno mestece, smo prišli ob štirih popoldne in na pošti dobili voz. Med tem časom pa smo šli v kavarno na „črnega", ki velja 8 kraje., se odpeljali do Preluke, najsevernejšega zaliva Kvarnerskega morja, kjer so lani morskega volka ujeli; zdaj so imeli ravno tudi mreže razprežene za lov tunine. Na vsakem koncu mrež je gotovo 20 sežnjev dolga, v morje viseča lestva, na vsaki lestvi človek, sedeč na straži, in kadar je videti dosti rib, da znamenje, da se mreže skup zdrgnejo.
Malo naprej odtod se pri cesti bolj pogostoma nahajajo hiše do predmestja Reke, kamor smo se pripeljali proti šestim zvečer in ostali v gostilnici „ala stella d'oro".
Reka je lepo, dolgo, bolj ozko, na hrib naslonjeno mesto ob morju; na koncu proti Dalmaciji se voda Reka, velika kakor Sava, izliva v morje. Pivška in hrvaška železnica sta ji podelili veliko večjo važnost. Napisi vrhu prodajalnic, večjidel imena slovenska in nemška, so vsi laški. Na ulicah govori prosto ljudstvo hrvaško in slovensko, gospoda laško, uradniki pa krožijo tudi nemški. Nad mestom na skalah stoji frančiškanski samostan Trsat.
Ladij je bilo kakih 50 do 80 v luki, samo 3 večje, druge vse manjše.
Živi se dobro, ali bolj drago kakor v Ljubljani.
Proti večeru smo šli na „molo", kjer se gospoda izprehaja, najeli čoln in se vozili po morju. Na neki barki so lepo slovensko prepevali, kar nas je jako veselilo. Kmalu pa smo se vrnili nazaj v gostilnico k večerji in počitku.
V ponedeljek zjutraj smo šli ob polpetih na kolodvor. Ali kaj smo videli? Nekaj, česar noben človek v tem kraju ne razume, namreč madjarski napis nad kolodvorom. To je pač žalostno; na Pivki „Kullenberg" in v Reki madjarski napis.
Ob petih zjutraj smo se odpeljali in se pripeljali ob osmih in 20 minut v Šentpeter. Tu smo morali čakati dve uri tržaškega vlaka, in 26. aprila ob eni popoldne smo bili zopet v Ljubljani.
- Brzovlak je imel prejšnje čase rumene vozove, odtod primera s kanalčkom. Uredn.