Izlet s »skiji« na Šmarno Goro.

Izlet s "skiji" na Šmarno Goro Slavoj J. K.

Izdano:	Planinski vestnik (1895), letnik 1, številka 4, str. 57-58
Viri:	dLib 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Bilo je megleno zimsko jutro dne 14. marcija t. l., ko sva se napotila s prijateljem preko Šiške na Ljubljansko polje, nesoč s seboj svoje »skije«. Bilo je okoli 8. ure, ko sva dospela na kraj, kjer se cepi Kamniška od Gorenjske železnice. Tu si naveževa lesene drkalice na noge ter jo ureževa poleg železne ceste proti Vižmarjem in od tam dalje na Tacen, kamor dospeva ob 8. uri in 40 min.

Pot je bila kot nalašč pripravna za vožnjo in to tem bolj, ker je bil sneg malo pomrzel. Vsa spehana sva počivala kacih 5 minut, zatem pa jela polagoma lesti proti Šmarni Gori navzgor, ne da bi se držala pešpota, marveč prerezala sva vsak ovinek ter se nekoliko odsopla pri prvem križu. Prijatelj moj, do cela še novinec v takem dirkanju, je jel tožiti, da je utrujen in da se misli vrniti nazaj v Št. Vid ter me ondi počakati. Jaz sem mu rad verjel, da bi ne vzmogel cele poti, zbok tega sem mu privolil, da se vrne.

Odšel sem torej sam dalje. Ob 9. uri sem bil že na Gorjanah in 20 minut pozneje na vrhu Šmarne Gore. Sedaj sem šele opazil, da se je jelo oblačiti. Okrepčavši se pri cerkovniku s čašo vina in koscem kruha, hočem kreniti nizdolu, a že je začel sneg naletavati, s pričetka polagoma, zatem pa vedno gosteje. Krenem jo torej po poti proti Zavrhu, kamor sem srečno dospel ob 10. uri. Dotle sem videl še nekaj pota, dalje proti Pirničam pa je bilo že tako zameteno, da ni bilo nobene poti več razločiti. Meni nič tebi nič jo urežem po ravani proti Medvodam. A sedaj sem šele zadel pravo! Nesreča res ne počiva nikdar! V Zgornjih Pirničah sem imel namreč smolo, da se mi je odtrgal jermen, s katerim je bil »ski« na levi nogi pritrjen, in zdaj mi ni kazalo drugega, nego oprtati te svoje lesene cokle črez ramo in jo mahniti peš do Medvod. Na tej poti sem gazil sneg, da je bilo joj! Bilo ga je do pasu, po katera mesta pa še več, in čestokrat sem zašel s pota v jarek.

Koliko časa som potratil s to bojo, ne vem, toliko pa znam, da je ravno poldne zvonilo v Medvodah, ko sem vstopil v ondotno gostilnico pri Gruberju.

Sedaj pa je bilo tudi čas, da sem si »privezal« dušo in telo. Mraz in pot sta me tako prevzela, da sem po užitem kosilu pri gorki peči malo zadremal in se šele vzbudil, ko je bilo ravno treba oditi na kolodvor po vozni listek za vlak, s katerim sem se imel odpeljati v Ljubljano.

V Vižmarjih sva se sešla s prijateljem — maroderjem, kateri se mi je, zagledavši me, prav zbadljivo in škodoželjno rogal, češ, najbolje se smeje, kdor se zadnji smeje. In imel je skoro da prav!

Pa dasi se je moj prvi izlet s »skiji« vršil ob malo ugodnih vremenskih razmerah, ne kesam se ga vender ne, ker človek se vsak dan uči kaj novega, in najboljša učiteljica človeku je v življenju lastna izkušnja, mojstra pa ga naredi le mnogokratna vaja. To pa velja le o meni, ki sem prvi vztrajno izvršil ta športni izlet s »skiji« iz Ljubljane na Šmarno Goro in nazaj, dočim je moj sodrug med potom opešal in imel s svojimi »skiji« korajžo drsati se le v Vižmarski krčmi in pa v kupeju gorenjskega vlaka!