Izlet v Benetke
Ivanka Anžič-Klemenčič
Izdano: Edinost 25/157–164, 1900
Viri: dLib 157, 158, 159, 160, 161, 162, 163, 164
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Ravno sem premišljevala, naj-li se o Binkoštih peljem v Ljubljano, ali pa naj grem na Binkoštni ponedeljek samo na veselico v bližnjo Bazovico, kar sem se sestala z gospo G., ki me je vprašala, da-li grem v Benetke. Odgovorila sem jej, da so Benetke zame prekislo grozdje, češ, saj veste, kako stoji z mojimi financami.

No, dobra gospa mi je zatrdila na to, da bi vsa stvar nikakor ne bila predraga; kajti avstrijski Lloyd da je dal nekemu uradniškemu društvu brezplačno na razpolago en parnik; le stroške za moštvo, kurjavo itd. naj bi plačalo društvo. Isto da prodaja vozne listke po 2 gld. za osebo. Listke dobe seveda samo uradniki za-se in za svoje znance, a gospod G. da bi mi rad preskrbel vozni listek.

– Le pomislite, je dejala, dva goldinarja za vožnjo in tri goldinarje za hrano in kake malenkosti, torej skupaj pet goldinarjev našega denarja, pa boste videli Benetke. Oh, Benetke! Parnik se odpelje v soboto o polnoči in odide iz Benetk v nedeljo o polnoči, torej niti ne bo treba prenočiti tam v hotelu.

Za petak videti Benetke! Kdo bi se upiral tako vabljivi izkušnjavi, če prav mu vest tiho očita, češ: izlet v Benetke, tak luksus, se pač ne spodobi ljudem, ki vedo do pičice na pamet svoje mesečne redne dohodke in prav tako svoje redne in izredne stroške.

– Pojdem, sem rekla negotovo (baš so mi prišli na misel nekateri računi); segla sem v žep – bilo je namreč ravno »prvega« ter izročila gospej dva srebrna goldinarja.

– Evo, bodite tako dobri, pa mi preskrbite vozni listek.

Že sem odhajala, kar sem se nečesa spomnila ter poklicala gospo, rekoč:

– Prosim počakajte! Moj prijatelj K. bi tudi rad šel. Večkrat se je že izrazil ...

– Oh, seveda, seveda, je hitela gospa. Tudi zanj lahko dobimo listek. Saj sem že sama mislila nanj, nas bo vsaj lepa družba. Naj mi le takoj sporoči, če hoče iti z nami.

Tudi prijatelj je bil takoj navdušen za nameravano potovanje in dogovorili smo se, da se drugi večer snidemo na pomolu št. 4, takozvanem pomolu »Sale«.

V soboto popoludne sem hitela s svojim delom v uradu, kajti hotela sem iti nekoliko spat. Ob desetih zvečer so me poklicali in pol ure pozneje sva bila že na parniku »Leda«, ki nas je imel spraviti v Benetke. Malo me je jezilo, da se peljemo z »Ledo«, precej staro in nič lepo ladijo. Zdelo se mi je, da bi bilo mnogo lepše, ako bi se peljali s ponosnim »Wurmbrandom«, ali katerim drugim novejšim parnikom. Počasi pa sem se sprijaznila tudi z »Ledo« ter sem glede njene zunanjosti blagohotno zatisnila eno oko ...

Prva skrb nama je bila, da mej potniki na krovu poiščeva svoje potne tovariše, katerih nisva našla na pomolu, a tudi na parniku jih nisva mogla najti. Prisvojila sva si vsak po en visoki stol s hrbtiščem iz platna, na katerem bi se dalo eventuelno tudi zaspati. Ob polu dvanajstih je bil krov že natlačen potnikov, da si se komaj preril mej stoli. Tu mi je privedel prijatelj gospo G., ki se je nekoliko razburjena prišla prepričat na lastne oči, da-li sem ostala »mož beseda«.

Prijela me je za roko ter me rezolutno odvela doli v salon, kjer se ob straneh prav pod stropom bile napravljene nekake postelje, ki pa so obstajale samo v tem, da je bil ves tisti vzvišeni prostor tapeciran z rudečim plišem.

Ne da bi vedela, kako in kaj, skobacati sem se morala z gospo na »posteljo« – nekako široko klop –, kjer so ležali drugi potniki, moški in ženske, drug poleg druzega. Na odločno povelje moje spremljevalke zleknila sem se po širokem, dela pod glavo svojo ogrinjačo ter premišljevala, v kolikem času da pač zaspim. Prav za prav mi je bilo nekako težko pri srcu. Spati se mi nikakor ni sililo, ležalo se tudi ni prav nič imenitno, in potem ti različni ljudje in ta vsiljiva svitloba v tesnem, zaprtem prostoru!

Na krovu je vendar bilo mnogo lepše! Tam je vel svoboden, čist zrak, bilo je tako prijetno mračno, a na nebu so migljale zvezdice in tudi krajec lune je bilo videti ...

Rada bi bila prosila gospo G., naj me sprovede zopet nazaj na krov, a nisem se upala. Včasih je človek res uprav otročji v svoji neodločnosti. Gospa G. pa mi je zadovoljno pravila, da bodeve sedaj lepo spali in počivali do jutra, ob štirih pa pojdeve lepo na krov gledat, kako bo vstajalo solnce.

Skoro neopisno hudo mi je bilo v misli, da bom morala do jutra ostati v tistem vročem, svitlem prostoru, da se mi izgubi hladna, prostrana in sveža noč na morju sé svojim tihim šumom, sé svojimi bajnimi zvezdami ...

V tem hipu se je oglasil nekdo pri kraju najinih nog ter dejal po italijanski, da ležive na njegovem, kupljenem prostoru št. 2. Gospa G. se je nekaj časa delala, kakor da ne sliši ničesar; potem pa se je dvignila na pol ter trdo začela prijemati motilca ob vznožju:

Kakšna številka 2, a, kakšna?

On ji je pokazal listek: Evo, tu! Prostor, na katerem ležite, je št. 2., in to sem plačal jaz.

A gospa se ni dala tako brzo uplašiti.

– Kaj mi mar vaš listek in št. 2? Saj tudi drugi tukaj nimajo nikakih listkov, in vendar smejo ležati tu. Idite le s svojo številko?!

In legla je zopet ter tudi mene potisnila nazaj.

No, oni človek se je obrnil, odšel iz salona ter se čez hip vrnil z nekim uslužbencem v uniformi, ki je kratko, a neizprosno rekel, da je ta prostor kupil oni gospod ter da nama je dolžnost, da se umakneve.

V salonu, krog dolge mize je sedelo polno potnikov, ki so se zabavali o tem prizoru ... Mene je bilo sram; hitro sem se spravila po koncu, ne mené se za gospo G., ki še vedno ni smatrala svoje stvari zgubljeno ter me nagovarjala, naj ostanem. Kolikor mogoče hitro sem zlezla zopet doli – oni nesrečnež mi je celo pomagal z visočine – in čez hip sem stala zopet poleg prijatelja na krovu.

Hej, ali mi je odleglo tam gori na zraku! Bila sem gospodu »št. 2« od srca hvaležna, da si je kupil ono ležišče ...

Razkošno sem se stegnila v stolu, katerega mi je bil očuval prijatelj in zavila se v ogrinjačo; prijatelj mi je del pod glavo svoj plašč in čez nekoliko sem zatisnila oči.

Bilo je tako lepo, spati na svežem zraku! A, žalibog – zrak je bil tudi hladen, in čez nekaj časa me je že občutno zeblo. V salon pa bi me vkljub temu ne bi bil spravil več nihče.

Vozili smo se že kaki dve uri, ko je začel rositi dež. Krov je bil sicer pokrit s platnom, a ker sem sedela tik ob kraju, padal je dež tudi po meni.

No, umevno je, da dež ni nikdar ljub izletnikom, da ga marveč gledajo kot neljubega in nepoklicanega gosta, ali ga celó proklinjajo. Tudi moj prijatelj je menda rekel nekaj podobnega, a jaz sem ga – materinski pokarala:

– Hm, moj Bog, če je dež, je pač dež; kaj se hoče! Zakaj naj bi se mogočna velika narava pokorila željam nekaj izletnikov?! Smešno!

Dež je kmalu prenehal in počasi so zopet tu in tam izza oblakov pokukale zvezdice – tako mehko in drhteče ...!

A tam izza morja so se še vedno vzdigali tenki sivi oblaki. In evo, sedaj se je začelo diskretno beliti na vzhodu ... Dolga a ozka bela črta se je potegnila tik nad morjem. Postajala je vedno širša in širša in vedno bolj je zarudevala ... Evo – prvi žarek solnca, in sedaj solnce samo!

Ej, ljubo solnce, le pogumno in ne tako zakrito, sramežljivo! Ej, »na zdar!«

Tako sem, sklonjena nad železno ograjo, hitela pozdravljati solnce – prijatelj se mi je poredno smejal ...

Hoj, kako lepo je bilo v srcu!

»Seid umschlungen Millionen! ...«

Prijatelja sem hotela celó vprašati, da-li me ima zelo zelo rad – mene posestrimo?! No, imela pa sem, hvala Bogu, še toliko razuma skupaj, da tega nisem storila. Prijatelj bi me bil pač debelo pogledal, kam sem naenkrat spravila svojo odurnost ...

Pa to ne spada k stvari.

Solnce je celo izšlo, a ni bilo več lepo! Zakrivali so je vodeni sopari in tanki oblaki, in zdelo se mi je nekako zijalasto ... Rositi je jel zopet dež, prijatelj pa je ravno ob stolu popravljal moj beli solnčnik in svojo palčico ...

Hm, res, niti dežnika nimava!

Prijatelj je menda slutil moje misli in pripomnil lakonično, da v Benetkah dežniki niso dragi ... Tako, sedaj naj si pa v Benetkah še »špogam« nov dežnik! »Geht zum Kuckuck Millionen – pardon – Kronen!« 

Sedaj sem bila pa pošteno jezna: človek nosi sè sabo svojo dobro voljo pač le v ilovnati posodi, iz katere se lahko vsaki hip narede črepinje.

Na krov je prišla tudi gospa G. sè svojim soprogom ter je presneto temno zrla v dež ...

V tem smo se približali beneški Iuki. Moj prijatelj je nekaj časa stal in gledal proti mestu, potem pa se je obrnil k nam z besedami:

– Večkrat sem že čital, kak neopisen utisek napravljajo Benetke o prvem pogledu; jaz pa čutim v tem hipu samo silen – glad!

Menda se nam je pač vsem godilo precej jednako. Parnik je začel tuliti, puhati in se tresti; v luko je vozil neznosno počasi! Vozili smo se po lagunah mimo zelenih otokov z rumenimi zgradbami in kmalu smo zagledali cerkev sv. Marka, kraljevo in doževo palačo, parnik »Nadvojvoda Maksimilijan«, neštevilo črnih gondol, a za nami je bil parnik »Epulo«, ki je že pred nami odplul iz Trsta, a smo ga bili prehiteli.

Po dolgem obotavljanju se je naš parnik vendar ustavil sredi med obema bregovoma kanala »Grande«. Mornarji so začeli odrivati debele vrvi ter spuščati težkega mačka. Dež je prenehal, in ko so končno ob parniku spustili lestvico, prav za prav stopnice z držajem ter nas drugega za drugim spravljali v čakajoče gondole, povračala se nam je zopet dobra volja. V vsako gondolo je smelo stopiti samo po šest oseb. V hipu smo bili na bregu, plačali po 10 centezimov in gondoljer se je urno zopet vrnil k ladiji po druge potnike.

Gondole so kar švigale sem in tja.

Bila je menda polsedma ura zjutraj. Mi pa smo se z načrtom v roki podali v mesto, in sicer, seveda, najprej na Markov trg. Vsa krasota je izvabljala le lakonične vzklike: nam se je nekam mudilo, kajti – krulilo nam je po želodcih in bilo nam je najbolj jasno to, da bi se kakov zajutrek sedaj izvrstno prilegel.

Zavili smo v prvo ulico in skoro potem sedeli pred neko manjšo kavarno. – Luksusa, da bi zajutrkovali v najimenitnejši beneški kavarni na Markovem trgu, smo se skromno vzdržali. – Komaj smo poseli, že je prišel k nam neki mož s pohabljeno nogo ter nam ponudil razglednic.

Kdo bi v Benetkah ne pisal razglednic! Z neko posebno, ležerno, rekla bi, aristokratsko gesto nam je vrgel na mizo šop dopisnic, potem pa takoj šel na drugo stran ulice, kjer se je razgovarjal z nekom ter se delal, kakor da sploh nima z nami ničesar opraviti.

– Kaka noblesa in šarmantnost! sem pripomnila gospej G.

Ko smo si izbrali vsak po ducat razglednic, poklicali smo prodajalca. V ceni ni pretiraval. Ko pa je gospa G. rekla, da bi nam smel – namesto, da nam da nekoliko centezimov iz lire nazaj – dati v nameček razglednico, je to storil brez opombe. Bogme, fin človek, ta benečanski proletarec!

Svoj denar sem takoj o prihodu v Benetke izročila v upravo prijatelja, kajti tisto računanje z lirami in centezimi mi kar ni šlo v glavo. Tudi mi je bilo presuhoparno, ukvarjati se z računi. Na svoje hromo finančno stanje že zdavna nisem več mislila.

Iz kavarne smo šli takoj nazaj na Markov trg, in sicer v baziliko sv. Marka. Kdo še ni slišal o tej cerkvi in o umetninah, ki so nakopičene v njej?! Človeku je neumevno, kako so mogle človeške roke izvršiti vse to. Kamor pogledaš, kamorkoli se obrneš, povsodi vidiš nove krasote, nove umotvore iz vseh dob italijanske umetnosti. Na zidih in stropih ni nikjer videti ni za ped ometa: vse je pokrito s krasnim mozaikom in dragocenim marmorjem. Iz koliko tisoč in tisoč drobnih kamenčkov je sestavljen raznobojni tlak! Vse, vse, je v tej krasni cerkvi umetno, naj si je že izdelano iz kovine, kamena ali lesa. In koliko slavnih oljnatih slik diči oltarje in stene! Kdo bi si zapomnil imena vseh umetnikov, ki so sodelovali na tej čudoviti zgradbi. Kaka veličastvena ideja jih je vodila o tem velikanskem delu!

Žal, da nismo imeli časa baviti se s posameznostmi.

Prišedši iz cerkve smo si hoteli pogledati slavno palačo dožev, katere divna zunanjost navdaja človeka z občudovanjem; a na veliko žalost smo zvedeli od redarja, da se ista ne odpre ves dan, ker so bile ravno volitve in je bilo vse javno osobje zadržano in ni bilo nikogar, ki bi obiskovalce spremljal po dvoranah ter pazil na red. Obrnili smo se zopet proti Markovemu trgu in jaz sem odločno izjavila, da ne grem iz Benetek, če ne obiščem znamenitega stolpa za zvonove na oglu Markovega trga.

Šli smo torej, plačali ob uhodu vsaki po 20 centezimov ter se uverili, da v visoki stolp ne vodijo kake nerodne stopnice, marveč pripravna, z opeko tlakana pot, ki se polagano v kvadratnih serpentinah vzdiguje kvišku. Ko smo dospeli pod vrh, odprl se nam je krasen razgled. Pod nami se je v impozantni prostranosti raztezalo mesto, hiša tik hiše, kakor da so nasejane. Tam v daljavi se blišči zelenje ljudskega vrta, vso pestro sliko pa obdaja svitlikajoč se okvir – morje. Krog in krog so raztreseni manjši in veči otoki, ki molé iz plitvih zelenkasto-rujavih lagun. Žal, da tudi tukaj nismo mogli ostati toliko časa, kakor bi radi. Nazaj gredé smo srečali v sredini stolpa Čehov in Slovencev, in neko posebno čustvo me je navdajalo, ko smo se v slovitem beneškem stolpu spoznali bratje po rodu ter se prisrčno pozdravili z »živio« in »slava!« 

Posameznikom ne dovoljujejo uhoda v stolp, to pa zaradi mnogih samomorov, ki so se tam že izvršili.

Prišedši sè stolpa ustavili smo se zopet na Markovem trgu, kjer je bilo nešteto golobov. Ob vznožju visokega stebra za zastave – takih stebrov je po trgu simetrično razvrščenih več – sta sedela dva gospoda ter imela na rokah, ramah in okrog sebe vse polno golobov, ki so pobirali koruzo in riž. To zares lepo skupino je baš snemal neki domač fotograf.

Tudi jaz sem kupila koruze, katero v to svrho prodajajo na trgu krošnjari, kakor pri nas slaščice. Nasula sem si turščice v pest ter se sklonila, in kmalu so mi golobje sedali na roko, kar drug na drugega, se suvali in odrivali, zobaje zrnje. Opazila sem mej njimi mnogo čisto mladih razmršenčkov: nekateri so bili celo pohabljeni na nogah in eden je imel celo zavit kljun, vse to pa jim ni kazilo slasti do koruze. Ljubki so bili, da bi jim človek kar glavice pogrizel.

Od tod smo šli, da bi si ogledali kraljevo palačo. Ob uhodu pa nam je strežaj v livreji – pravi tip aristokratskih slug – povedal, da ni nikogar, da bi nas spremljal; naj pridemo pozneje.

Hm, to je smola! Človek je prišel prvikrat v svojem življenju v Benetke, pa mu še takrat zapirajo vsaka vrata do umetnostnih hramov. A kaj smo hoteli? Napotili smo se, da poiščemo akademijo lepih umetnosti, nadejaje se, da nas vsaj ondi spuste v svetišče. Zopet je začel kapati dež. Na potu so se nam vsakih deset korakov ponujali vodniki, katere pa smo kar kratko odpravili, češ, da nam je mesto dobro znano. Načrt nam je res služil izvrstno in ne da bi koga vprašali smo prišli čez množico mostičev, ki se v obokih spenjajo nad kanali, po neštetih ozkih ulicah točno na kraj, kamor smo bili namenjeni. V veliki veži je stalo mnogo mladih gospodkov: nekateri so bili zeló »slikovito« oblečeni. Posebno se je v tem oziru odlikoval dolg, slok, golobrad mladenič, ki je nosil žolto-rumene lase, ki so mu segali skoro do ramen.

Hm! umetnik »po milosti božji«. – Na uhodu nas je ustavil redar ter povedal, da tudi akademija, kakor tudi vsi muzeji itd., ostanejo zaprti iz že znanega vzroka . O, vsi bogovi! ... Dež je pa vedno krepkeje padal na moj – nota bene – strti solnčnik. Kaj storiti?

Nekdo iz družbe je odločno predlagal, da neprijazni umetnosti pokažemo hrbet, pa mislimo na – želodec. To je bilo edino pametno v našem slučaju, kajti že zopet so se nam gladu kar iskre kresale pred očmi. Šli smo torej iskat gostilne, v kateri bi nas lepi stoli, ogledala in frakirani markerji ne stali več nego bi bilo vredno ono, kar bi zavžili.

Prišli smo v ozko ulico, kjer je takoj na oglu stala mala gostilna p. d. beznica. Vstopili smo in se pozdravili z gostilničarjem, starim, visokim, suhim možem, sè sivo italijansko brado. Naročili smo vina, gospa G. pa je razložila po mizi kruha, svinjetine – prave kraške, domače svinjetine – in sira. Sè slastjo smo posegli po teh zemskih dobrotah in sicer kar z rokami. Dišalo nam je neznansko.

Gostilničar je bil menda poštena duša; ko ga je gospa G. prosila, da bi nama dal vode, da bi se umili, poklical je služkinjo, ki naju je sprovedla v zasebno stanovanje, kakih dvajset korakov od gostilne. Hišna vrata so bila zaklenjena ter so se odprla še le, ko je služkinja pozvonila ter se odzvala na vprašanje od znotraj.

Bilo mi je nekako težko pri srcu, ko sve stopali z gospo G. po strmih, temnih stopnicah. Nehoté so mi prihajale na misel povesti o skrivnostnih hišah, kjer so se godili tajni zločini. No, moj strah nikakor ni bil opravičen. Vrhu stopnic nas je sprejelo 14–16-letno dekle, domača hči, kateri je dekla povedala najino željo. Deklica je naju takoj prijazno sprovela v snažno sobo, kjer sve se umili ter si popravili lase. O tem se je gospa G. živahno pogovarjala z dekletom ter izvedela, da plača gostilničarjeva rodbina za stanovanje, 9 sob, na leto le, če se ne motim, kakih sto lir! To je pač tudi znamenje, da slavna doba dela in življenja v Benetkah je – bila!

Dež je neusmiljeno padal dalje. Dežnik je bil torej neobhodno potreben, ako nismo hoteli biti mokri kakor miši, ali pa sedeti v kaki gostilni. Tudi gospa G. in soprog namreč nista imela dežnika. Ubrali smo jo torej zopet v glavne ulice ter mej potom pogledali v dvoje cerkvâ. Šli smo tudi čez velik zbočen most nad kanalom »Grande«, katerega tlak je bil ves popisan z velikimi belimi črkami. Enako je bil popisan tlak v vseh ulicah, trgih in na mostih. Prepričali smo se, da to ni nič drugega, nego reklama za volilne kandidate. Ali so prebrisane glavice ti Benečani! Take »plakate« mora videti vsakdo, a z lahka jih živ krst ne more izbrisati. Da so bile vmes tudi zabavljivke na naslov nasprotnikov, to je umevno. Enega teh so celó imenovali, kakor je bilo čitati na omenjenem mostu, »Croato internazionale« ter ga uljudno vabili – »fora«.

V neki temni prodajalni smo po dolgem mešetarenju kupili dva dežnika; mislili smo, da smo napravili izvrstno kupčijo. No, kmalu smo uvideli, da roba ni vredna svojega denarja ...

Ogledali smo si izložnice prodajalnic. Glede teh pa ne prekosi Benetek z lepa kako mesto. Tu vam je nakopičenih prekrasnih dragotin in umetnin, fine čipke, razni kipi, okvirji, slike, starine, predmeti napravljeni iz školjk, znana benečanska steklenina itd. – vse krasno, vse umetno. Seveda je vmes tudi mnogo »talmi«-zlata!

Prispeli smo zopet na trg sv. Marka. Trg je od vseh strani zaprt s prekrasnimi stavbami: stare in nove »prokuracije« in kraljeva palača. Pročelje trga pa seveda tvori cerkev sv. Marka. V galerijah »prokuracij« s krasnimi stebri se vrsti trgovina za trgovino z divnimi izložbami. V neki taki sem zagledala malega benečanskega leva, izklesanega iz temnozelenega mramorja. Kamenene umetnine so mi od nekdaj najbolj ugajale in sosebno sem že vedno gojila željo, imeti na pisalni mizi umetnega leva.

Zaljubljeno sem se zazrla v izložbo in z globokim, težkim vzdihom odšla za družbo, ki je bila že odišla naprej. Sedaj sem samo le še površno in raztreseno ogledovala druge umetnine in molčala. Po glavi mi je rojil mali, a impozantni lev iz one prodajalne. Mučila sem se z ugibanjem, koliko bi neki stal, in bi-li si res v svojem financijalnem stanju ne imela upati koraka, da bi si ga kupila: no, kmalu sem poslala k vragu vse premišljevanje o financah ter odkrila svojo željo ostali družbi ... Vsi so me malo začudeno pogledali, a v očigled mojemu navdušenju za leva mi ni nihče odsvetoval; nasprotno. Takoj smo se vrnili v dotično prodajalno ter vprašali za ceno. Bila je vražje visoka – 16 lir, in meni je upadel pogum. – A gospa je srčno ponudila – 3 goldinarje! Prodajalec se je prezirljivo nasmejal ter spravil leva. Meni je bilo strašno težko. Boječe sem rekla gospej G., naj v imenu božjem obljubi 4 gold. poštenega avstrijskega denarja. Sedaj se je trgovec pogledal se svojim pomočnikom, vzel nekega drugega a docela sličnega leva ter ga postavil pred nas na pult. Naj bo! – je dejal. Lepega kralja zverjadi s perutmi in evangelijem sem iskreno opazovala na vseh straneh.

Bil mi je potem neprestano v mislih in neštetokrat sem opozorila prijatelja, naj ga varno nese, da bi se kako ne poškodoval. Imela sem temne slutnje, ki so bile tudi do cela utemeljene. Kajti, ko sem drugi dan v svoji sobi pri oknu ogledovala svoj lepi spominek iz Benetk, opazila sem na svoje strašno razočaranje, da je bila desna perut razbita na tri kose, ki so bili z neko temnozeleno tvarino zlepljeni skupaj. Tudi v dotični trgovini je bilo namreč čisto mračno in smo tako kupili – mačka v vreči. No, vkljub tej pogreški je moj lev diven, in ko bi ne vedela, da se mi bodo prijatelji smejali, priznala bi, da sem ga večkrat vroče – poljubila, a tako ...

Pa nazaj k izletu. Zadovoljni na izvrstni kupčiji (!) šli smo obedoval v restavrant »La Panada«, ki je menda na najboljem glasu. Pokosili smo dosti slabo, ter zopet krenili proti kraljevi palači, kjer so nas sedaj, z drugimi tujci, spustili notri.

Po sobah nas je vodil majhen, suh, star strežaj; nekatere sobane so res jako krasne; med slikami je mnogo slavnih originalov – a žal, da nam ni dal dovolj časa, da bi si jih pogledali natančneje. Hitel je iz sobe v sobo: v nobeni se ni pomudil nad 2 minuti. Le mimogredé smo torej videli krasne slike, meblje in ogromna zrcala.

Skoro smo bili zopet na Piazza de Leoni, ki veže Markov trg z morjem. Ogledali smo velikega leva, izklesanega iz rudečega mramorja ob Markovi cerkvi, bronaste konje na pročelju bazilike sv. Marka in druge zanimivosti, katerih ne morem tu vseh našteti, ker mi sploh ni namen, da bi opisala Benetke, marveč le svoj izlet tja. Bolj ali manj natanjčen popis tega bajno lepega mesta je najti v raznih »voditeljih«.

Dež je že davno prenehal in nastalo je krasno popoludne. Nekdo v družbi je pripomnil, da bi gotovo ves dan šel dež, ko bi si ne kupili dežnikov. Z vremenom pa smo seveda bili zadovoljni.

Podali smo se na postajališče parnikov in gondol, na »degli Schiavoni«. Kar so po drugih mestih omnibusi, tramvaji, izvoščeki itd., to so v Benetkah gondole, parniki – omnibusi in lokalni parniki. Konj ali voz je v Benetkah nepoznan; zato tudi je tako lepo in prijetno sprehajati se po benečanskih ulicah in trgih, ker človeku ni treba paziti na vozove ter se jim umikati. Tudi prahu in ropota je seveda manj nego drugod.

Pogodili smo se za ceno ter skupno vzeli gondolo in peljali smo se po kanalu »grande« do železniške postaje.

Vožnja po kanalu je divna. Voziš se mimo toliko čarobnih palač, da te začudenje kar ne zapusti. Bila sem sila utrujena in zaspana, pa mi je bilo, kakor da se vozim skozi čudno bajno mesto iz tisoč in ene noči. Z odprtimi očmi sem sanjala ... Zrla sem v pestro sliko toplega južnega življenja, ki se je pač razvijalo kdaj poprej v Benetkah. Pred oči so mi stopali slavni vladarji benečanski, patriciji in drugi mogotci, krasne benečanske žene, mojstri-umetniki. Zdelo se mi je, da se me dotikajo valovi svitlega, žarkega, razkošnega benečanskega življenja iz davnih dni. Na ušesa mi je prihajal pritajen šum in šepet – smehljala sem se ... tu – hu – ali sem se ustrašila! Prijatelj me je nehoté zadel v komolec ter me poklical iz sanj nazaj v resničnost. O prvem hipu se mi je zazdelo, da padam v globočino in z roko sem se lovila po zraku. Vsi smo se glasno zasmejali. Dospeli smo v bližino slavnega »Ponte di Rialto«, ki se v jednem samem lepem loku spenja čez kanal »Grande«. Na tem mostu se nahaja dvovrstna galerija s 24 trgovinami. Peljali smo se do mostu pri železniški postaji, kjer smo si ogledali neko cerkev. Vsi svetniki in vse naprave v njej so bile od marmorja. Vsa cerkev je krasna, le škoda, da je skoro nevarno razpokana na več mestih.

Naš veslač je bil prijazen človek in ves čas nas je opozarjal na to in ono ter nam imenoval palače, mimo katerih smo se vozili. O eni – ime sem pozabila – nam je pravil, da je bila sprva zidana v tri nadstropja. Ko je umrl oče ter jo zapustil svojima dvema sinovoma, sta se ta dva hudo prepirala, v katerem nadstropju bi kateri stanoval. Končno je bilo enemu krega odveč in preselil se je v neko drugo mesto ter vzel s sabo – jedno nadstropje očetove palače. Tudi originalno!

Na potu nazaj smo krenili iz velikega v neki stranski ožji kanal ter se po velikem ovinku zopet povrnili v glavno strugo.

Čudno mesto so res Benetke: kjer bi imele biti ulice, stoji globoka, temnozelena, ne preveč čista voda. O vsakih hišnih vratih so privezane za droge gondole, s katerimi se ljudje vozijo po svojih opravkih. No, dandanes so ti kanali pusti in zapuščeni, mrtvi. Benetke sploh napravljajo utis zapuščenosti in nekake svečane turobne osamelosti. Človek čuti, da je iz tega mesta izginilo mnogo slave, mogočnosti in bujnega življenja ter čuti tudi praznoto, ki je nastala vsled tega.

Na mestu, kjer smo bili vstopili, smo se tudi izkrcali. Stoje na »rivi degli Schiavoni«, kakor tudi že mej vožnjo po kanalu, opazovali smo skoro neumevno lahkoto in brzino, s katero benečanski veslarji vodijo svoje nenavadno dolge, ozke gondole, katerih prvi in zadnji konec sta zavita navzgor. Le majhen srednji del gondole je v vodi, dočim štrlita oba konca kvišku. Zato jo gondoljer lahko vsaki hip na točki obrne, okrene, kakor le hoče. Imenitno je videti, kako spretno se v polnem teku gondola umika gondoli ali drugim ladijam in koloni in to uprav v zadnjem hipu, ko človek misli, da je trčenje neizogibno.

Šli smo po obali proti javnemu vrtu. Ta pot je krasna. Na levi strani se vrste sami elegantni hôteli in kavarne, na spodnji strani pa je morje, na katerem je razvita najpestrejša slika prometa. Krasne privatne gondole in avtomobili, lokalne ladije, omnibusi in druge gondole švigajo sem in tja, napolnjene z živahnimi elegantnimi potniki. Često so v Benetkah usidrane tudi elegantne zasebne jahte. Sploh je ta del mesta popoludne in zvečer poleg Markovega trga pač najbolj živahen. Po »rivi« neprestano vrvijo domačini in tujci, bogati, imenitni, ubogi in priprosti, častniki in prosti vojaki. Tu vidite najrazličnejše noše, mode in obraze. Vojaška uniforma italijanska pa mi nikakor ne ugaja: preobložena je z nakitom srebrnim in zlatim in pisanimi našivi ter izgleda nekako komedijaško našemljena. Vojaki izgledajo v njej nerodno in nevojaški. Naši vojaki nekako bolj imponirajo v svoji priprosti, životu se prilegajoči uniformi in krepkim, dostojanstvenim nastopanjem. Sploh se mi zdi, da na Italijanskem militarizem ni z daleka ni tako važen faktor, kakor n. pr. v Avstriji in da je uloga, ki jo tamkaj igrajo vojaki, precej nepomenljiva. Od todi pač tudi razloček mej nastopanjem našega in italijanskega vojaštva. Zato tudi italijanski častniki niso tako strašno visoko nad prostakom-vojakom ter se v svoji uniformi ne čutijo tako neznansko zvišene nad ljudstvom.

Pred uhodom v javni vrt sta se nam pridružila dva 6 do 7-letna paglavca ter prosila za palanko. Ker jima nismo takoj ugodili, jela sta pred nami delati kozolce ter sta nas moledovala za drobiž. Ko sta prejela neko malenkost, sta zletela isti hip k prodajalki sadja in slaščic – evo, in »fuč« je bil »zaslužek«.

Beračenje je v Benetkah sploh nekaka specijaliteta, in ako bi človek hotel zadostiti vsem prosilcem, moral bi imeti vrečico, ki bi nikdar ne usahnila.

Javni vrt je prekrasen nasad ob morju, kakor si lepšega ni lahko misliti. Skupine cvetic in dreves so divne. V vrtu se nahaja veličasten spomenik Garibaldijev. Garibaldi stoji visoko na skalah; nekoliko pod njegovimi nogami leži ogromen krasen bronast lev, ki izraža samozavestno mirnost – po zmagi. Na nasprotni strani ob vznožju mej skalami stoji garibaldinec-dobrovoljec. Spomenik je sredi malega basina, v katerem cvete lotos. – Mej skupinami dreves najdete obilico starih marmornatih kipov, izražajočih razne prikazni iz stare mitologije in bajeslovja.

Dolgo smo se sprehajali in posedali v hladnih sencah parka. Še le ob 8. uri zvečer smo se vračali v mesto. Na obali »Degli Schiavoni« se je v tem razvilo pravo južno življenje. Mej množico so se rili prodajalci novin, ki so glasno naznanjali izid volitev ter ponujali svoje liste. Pred kavarnimi in restavracijami je sedelo vse polno ljudi, na strani proti morju pa so se razni šarlatani nastanili pod prostranimi krasnimi šotori: pod milim nebom. Krog vsakega stoji množica poslušalcev in gledalcev, kar lahko postane vsak za boro palanko.

Tu so se pod istim gostoljubnim šotorom nastanili različni prodajalci, ki glasno hvalijo svoje blago.

Naj omenim le še mnogih oddelkov 6 do 15-letnih dečkov, ki so nas srečevali mejpotoma. To so bili gojenci raznih ljudomilih zavodov, vsi jednako, a zelo lično oblečeni. Bili so na sprehodu. Večjim v zadnjih vrstah se je tu in tam pridruževalo kako mlado dekle. Govorila sta boječe ter se kljubovalno pogledovala. No mogoče, da so bile sestre ali sorodnice. Vsekako pa sem videla, da se v Benetkah mnogo stori za vzgojo osamele mladine. Čudno se mi je pa zdelo, da Benečani tako malo hodijo v svoje krasne cerkve, kajti v katerokoli cerkev smo prišli, in to dopoludne, nismo v nobeni našli niti 20 ljudi; nekatere so bile pač čisto prazne.

Večerjali sme v hotelu »Sandwirth« ter plačali za skromno večerjico po 3 krone. No, v Benetkah se že sme enkrat tako slano jesti. Na to pa smo jo hitro ubrali na Markov trg, kjer je svirala vojaška godba, ker so istega dne obhajali tudi neki politično-narodni praznik.

Prišedšim na trg, odprl se nam je presenetljiv, bajno krasen pogled. Divne »prokuracije«, kraljeva palača, bazilika sv. Marka, vse se je bliščalo neštevilnih lučic; na mnogoštevilnih svetilnikih na trgu je gorelo po 36 lučic. Ves trg se je kopal v tej bajni svetlobi in kopala se je v njej nešteta, slikovita množica, ki se je zibala sem ter tje liki nemirno morje. Kakor morski toki, tako so se mej množico pomikale vrste šetajočih. Vid ti je bilo prekrasnih ženskih toalet iz čipk in svile, pestrobojnih častniških uniform, priprostih a elegantnih belih potnih oblek, pa tudi prostih domačih oblačil. Vse, karkoli premorejo Benetke na lepih ženah, finem svetu in tujcih, a tudi vse, kar spada k ljudstvu, vse, vse se je tu zmešalo, združilo v bujnopisan beneški korso. Nepregledna množica je promenirala, konverzirala, se smejala, a vse to nekako pritajeno tiho. Na ušesa ti je udarjal šum in šepet med zvoki godbe. Zdelo se je, da čuješ iz neznane dalje čudno lepo simfonijo, in ti se zaglobljaš v njo, pozabljaš na vse okolo sebe, duša pa se ti koplje v življenju, posluša in uživa ...

Tu mi je umahnila glava: spreletel me je čut, kakor onega, ki se je nečesa silno ustrašil – zavedla sem se. Utrujenost me je bila zopet premagala za nekaj časa, da sem mej promenado z odprtimi očmi nekako zaspala. V glavi mi je šumelo kakor iz dalje ...

Povem naj še, da ima trg sv. Marka krasen kamenit tlak, da se zdi človeku, ker je trg od vseh strani zaprt, da se nahaja v velikanski dvorani, kateri čut so mi še povečale neštevilne luči.

Visoko nad nami se je vspenjal v neizrečeno fini sinji barvi obok z enim samim srebrno-belim okraskom v podobi D ...

Okolo poluednajste ure smo se z gondolo odpeljali na »Ledo«. Tam je bilo že mnogo izletnikov in – stola z naslonjalo ni bilo najti, a jaz sem bila grozno zaspana. Kaj storiti? Čut za etiketo v takih slučajih izginja docela. Prijatelj je od vseh strani nanosil nizkih stolcev ter jih postavil drug poleg druzega tik vitla na zadnjem koncu ladije. Položil mi je nekaj pod glavo, ogrinjača je služila za odejo in jaz sem zaspala v isti hip, ko sem legla na to improvizirano posteljo ter sanjala dalje sanje z Markovega trga ...

Ko sem se ob štirih zjutraj zbudila, pihal je močan veter ter nosil na krov – dež. Ladija se je globoko pripogibala ter se vzdigala. Prijatelj mi je bil, držé z obema rokama dežnik tik pod šibicami, ščitil pred vetrom in dežjem. Vprašala sem ga, da-li je vso noč opravljal neprijetno službo čuvaja. Nasmehljal se je; sedaj sem opazila, da sem imela pod glavo njegov havelok in da je bil oblečen je v lahen poleten žaket. Kako ga je moralo zebsti po noči! V obrazu je bil bled in upadel in mučna trudnost se mu je brala iz lica. A njegov pogled je bil vendar jasen, srečen ...

– Ali nisi nič spal? sem ga vprašala.

Zmajal je z glavo in se zopet nasmehljal. Oči so mi nehoté postale mokre, ganjena sem mu podala roko, katero je on krepko stisnil ... In, in – hm, pa z novelo vendar ne smem zaključiti te potopisne črtice, zato – pika!

Mrakova.