Izlet v Trst
| Izlet v Trst Rado Murnik |
| |||||||||||||
Pred dobrim tednom se je zbralo kmalu popolnoči troje podjetnih junakov na tukajšnjem južnem kolodvoru. Dva sva bila dobro oborožena z dežnikoma, tretji pa je s paličico delal hudo sramoto vsem pravim Kranjcem. Uvažujoč razne olajšilne okolnosti, sva kaznovala lahkomišljenega očanca samo z začasnim pomilovanjem, z žaljivim in s skelečim priimkom: mož brez marele.
Zasedli smo svoje sedeže in oddrdrali v temno noč. Mož brez marele je kaj prijazno svetoval, naj takoj ležemo pa zaspimo in se je precej iztegnil ob steni. Obljubil je, da ne bo prav nič smrčal. Komaj je pa hinavec zadremal, že je začel hrkati tako razuzdano in prevzetno, kakor da bi on sam vlekel ves vlak. Z združenima dežnikoma sva izpodila nezanesljivega možakarja v prognanstvo; naselil se je v sosednem praznem kupeju. Tam nama ni mogel več tako uspešno kaliti nočnega miru; tudi drdranje vlakovo je mililo in blažilo divjo moč nepoboljšljivega smrčulja.
Zaspala sva in se zbudila šele pred Opčino. Mož brez dežnika se je bil naveličal vleči dreto in naju je prišel z zapeljivimi besedami vabit, naj izstopimo in gremo uživat sveži jutranji zrak. Govoril je tako sladko, da sva se mu vdala. Vzela sva torej vsak svojo zvesto marelo, izlezli smo iz voza in jo mahnili preko tira peš proti Trstu, kjer so že peli petelini.
Pri obelisku sta nam jutranja megla in mrak kvarila sloveči razgled; zato smo krenili takoj zopet dalje. Tačas je obsedel zloben duh našega vodnika brez dežnika, da naju je zapeljal po strmi bližnjici navzdol. Srečal nas je okoličan. Nad vse rad bi ga bil nagovoril, da bi se preveril, če govori po slovenski, pa mi ni hotelo nič primernega na jezik. Naposled se mi je posrečilo, našel sem prave besede in ga vprašal prav vljudno, če imajo letos kaj dosti vode v morju. „Pojdite jo merit!“ mi je pravilno odgovoril možakar; jaz sem bil sit, za mano pa se je smejalo mlado dekle najinemu kratkemu pogovoru na tešče.
Pred nami je hitelo več okoličank s teškimi košarami na glavah navzdol; komaj smo jih dohajali po mestoma opolzli brežini. Zastonj sva zabavljala voditelju zaradi pota; stopical je vedno hitreje, vihtel s palico in zadovoljno pel: „Lepših fantov j-j-jih pa n-n-ni ...“ Po dolgem in mučnem trpljenju smo dospeli vsi trudni in blatni v mesto. Po zajtrku v kavarni hotela „Balkan“ smo se namenili k morju. Marmornati steber in ne posebno impozantna soha cesarja Leopolda I. z žezlom in zemeljsko oblo nas ni zadržala dolgo. Hiteli smo tja pred doriški tempelj, pred staro borzo, kjer je izvrševal spreten dedec škornječedec svoj koristni poklic. Ker nas je bilo več, smo morali čakati. Medtem smo ogledovali klasično-nesramno dekoltirane kipe ob steni, polne tramvajske vozove, ukaželjno tržaško mladino, hitečo v šolo, bolj delikatesarske nego lepe gospodične Lahute v čeveljčkih s podjetno visokimi petami, stare in mlade skisane filistre s časniki v rokah, tovorne vozove s skoro enako majhnimi sprednjimi in zadnjimi kolesi i.t.d.
Dedec škornječedec ni poznal nobene protekcije; prišel sem šele tretji na vrsto. Pohvaliti pa moram možaka, da je v svoji stroki pravi virtuoz. Najprvo je s cunjo obrisal s čevlja vse blato, kar sem ga bil v potu svojega obraza pridelal na brežini. Potem je ostrgal nadpodplatje s posebnim orodjem. Zdaj šele si je izbral izmed štirnajst velikih in majhnih krtač najpripravnejšo, očistil obutal, pomočil čopič v zagonetno steklenico, ljubeznivo pogledal čevelj in ga nežno namazal. Naposled je vzel kos baržuna in gladil z njim usnje, da se je svetilo kakor ogledalo. Mimo gredoča krasotica je takoj porabila ugodno priložnost, se brzo pogledala v mojem čevlju in si popravila frizuro.
Vsi idealizirani smo jo zavili proti pristanišču. Že oddaleč smo čutili značilni duh po morju, zagledali mnogobrojne visoke jambore in dimnike parnikov. Nebo je bilo nekoliko oblačno, morje svinčeno-sivkasto. Šli smo na Molo San Carlo; ob tem nasipu, sezidanem na ponesrečeni vojni ladji, se je gugalo več tovornih in obrežnih istrskih in dalmatinskih ladjic. Po kamenitem tlaku se je pripeljal in odpeljal voz za vozom; čuditi se je, da konji tako pokorno vozijo takorekoč naravnost v morje in da ne skoči nobeden teh trpinov v sedanjih slabih časih z vozom vred v morske valove.
Mož brez dežnika nas je povabil v mesto nazaj. Kupili smo si nove ovratnike in jih šli kazat na ribji trg in v novi pristan. Občudovali smo veliko trgovske parnike in mogočna dvigala za nakladanje in izkladanje blaga. Težki kupi afričanske volne in kož so se pomikali nad nami iz ladij na vozove; veseli, da nam ni padlo par centov na klobuke, smo se vrnili ob velikanskih skladiščih v mesto in se šli zopet nekoliko olepšat in sicer k brivcu.
Po kosilu je šel naš vodnik, bolje zapeljivec, na razne božje poti. Midva pa sva se napotila proti Barkovljam. Pri zadnji postaji tramvajski je priteklo več deklic za nama in nam ponujalo vijolic. Bile so vse Slovenke. Največji je bilo ime Ivanka; z njo sem stopil v trgovsko zvezo in kupil šopek. Žlahtne cvetlice so bile sicer same pasje vijolice in niso dišale prav nič bolje nego navadna trava – toda rodoljubje je tudi nekaj vredno.
Cesta proti Barkovljam in Miramaru vodi tesno ob morju. Moj tovariš je sedel na klop in se ni dal pregovoriti, da bi šla pogledat grad nesrečnega mehikanskega cesarja. Truden je sedel na klop; zrla sva za elegantnimi ekvipažami z zvončki in avtomobili in opažala divotni zagon morskih valov. Naposled sva šla po kamenitih stopnicah ob obali pokušat, če je morska voda res tako slana, kakor se bere; preverila sva se, da je res kisla in pa mlačna.
Zvečer smo se sešli zopet z možakarjem brez marele, ki nas je precej dolgo vodil po živahnih ulicah in trgih. Pridružilo se nam je več tržaških Slovencev; z bratsko ljubeznijo so skrbeli, da se nihče ni izgubil v gosti gneči.
Po večerji nama je razodel mož brez dežnika, da se ne upa sam spati. Dejal je, da ima toliko bankovcev pri sebi, da ga je strah. Obljubil nama je, slovesno da ne bo nocoj prav nič smrčal. Usmilila sva se ga torej in ga vzela s sabo. Izbrali smo dve sosedni sobi; v večjo sta šla moj tovariš in mož z bankovci. Komaj pa sem jel dremati, že sem slišal iz bližnje sobe zateglo orglanje, kakor od parne žage in kmalu nato glasne pritožbe nesrečnega tovariša. Vendar je kmalu zopet vse utihnilo. Kakor sem zvedel drugo jutro, je moj sopotnik privezal smrčalca na konopec in jo vselej nategnil, kadar je jel oni proizvajati svoje grozovite ponočne orgije.
Drugi dan sem šel obiskat rojaka dr. V. Šla sva na Karlov nasip. Po nočnem dežju je napočilo krasno nedeljsko jutro. Plima je dvigala morje, da so valovi pljuskali visoko na nabrežje. Razposajeni dečki so brodili po lužah in se veselili, če jih je obrizgnila mornica. Na molu je bilo mnogo izprehajalcev, ki so uživali vilinskokrasni razgled po širni morski planjavi. V vseh prehodih od svetlozelene do temnomodre barve se je prelivalo valovje in iznenajalo oko z vedno drugimi izpremeni. Sredi sinjevišjevih voda je sprekoma plula ladjica z razpetimi rjavožoltimi jadri proti Devinu. Ostra temna črta se je jasno odražala na obzorju. Neutrudno so se valili valovi ob breg, odnehali, se drevili od daleč, se huje zaganjali ob kopno, se razprševali v pene in lili nazaj. Svež veter je pihal neprestano in vesel sem bil, da mi ni odnesel klobuka. Bilo je hladno in zimska suknja ni bila prav nič odveč.
Popoldne sva se peljala na majhnem parniku v Koper. Ves krov je bil poln izletnikov. Ko smo se odmeknili, so mahali z robci in se poslavljali od drugih na bregu, kakor da so namenjeni v Avstralijo. Ker sem že večkrat kaj bral in slišal o morski bolezni, sem se tiščal ograje. Bilo je nepotrebno; parnik je vozil mirneje nego vsak fijakar.
Prelep je bil pogled s krova na mesto pod griči in hribi, na palače, cerkve, dvorce, vrte in vinograde. Mirno je vozil parnik svojo pot, rezal sinjemodre valove in puščal za sabo srebrnkasto sled. Mirno je letelo vršelo hitrih galebov zdaj nizko nad valovi zdaj visoko nad morjem.
Ko smo dospeli, so se potniki na ladji in znanci na suhem zopet pozdravljali, kakor bi bili pripljuli pravkar okoli sveta. Šla sva mimo stolpa za smodnik in kaznilnice, mimo pokvarjenih torpedovk in ladjic v mesto, si ogledala – od zunaj – gotsko stolnico, palačo benečanskega guvernerja in starodavno mestno hišo. Po ozkih ulicah, polnih ljudstva, sva prišla pred mesto. Ob zidu je stalo par melanholičnih oslov z lesenimi sedli za tovore, njih gospodarji pa so se zabavali ob kričavem vrtiljaku. Prehodila sva potem cesto, narejeno sredi skozi del morja in jako nerodno za ljudi, ki so nekoliko v rožicah.
Vrnivši se v Trst, sva šla še nekoliko postopat, naposled pa občudovat zaton solnca v morju. Na obzorju so viseli nizki oblaki in že sva mislila, da ne bo nič. Ali naposled se je pokazala velika ognjenordeča žoga izmed bagrenega para in jela padati vidno in vedno hitreje. Temne sence so se prikazale iz morskih globin okoli ladij, na nebu pa so viseli ožarjeni oblaki, po valovih so igrali čudoviti refleksi in na barkah so kuhali krepki Primorci polento.
Vrnila sva se v mesto; pod hotelom „Balkanom“ sva zvedela veselo novico, da so zmagali Slovenci pri volitvah v vseh okrajih tržaške okolice. Po kratkem počitku v elegantni restavraciji sem se poslovil in šel čakat drugih dveh sopotnikov v kavarno. Prvi je prišel kmalu, možakar brez dežnika pa zadnjo minuto. Bil je precej židane volje in venomer zlorabljaj svoj telečji tenor z ljubko pesemco: „Lepših fantov j-j-jih pa n-n-ni ...“ Ko mu je podelil navdušen tržaški Slovenec poslednji blagoslov s črno kavo po hlačah, smo se ginjeni vzdignili, se poslovili in dospeli ravno še prav v vlak.
Zloglasnega smrčulja smo osamili v posebno stanico in legli. Zaspal sem šele proti jutru in mučile so me neprijetne sanje. Zapisaval sem vtiske na manšete; komaj sem izgotovil delo, kar je stal pred mano moj stari nemški profesor zemljepisja, mi žugal z dolgim koščenim kazalcem in godrnjal:
„Pozabili ste omeniti, da ima Trst s predmestji in okolico 178.599 prebivalcev, štirideset trgov in 327 ulic, da ima Loyd nad sedemdeset parnikov v vrednosti 28 milijonov kron in da se prevaža skozi Trst blaga za 1330 milijonov kron na leto.“
„Pod solncem ni nič popolnega“, sem se zagovarjal. „Izpustil sem še marsikaj drugega važnega; nisem na primer nič zabeležil, da imajo po tržaških kavarnah mačke, prave, kosmate mačke; da sem si uravnal uro ko je zagrmel top; opoldne da je kava na Kopru po šestnajst vinarjev, torej za štiri vinarje cenejša nego v Trstu; da sem vrgel pred Koprom svoj stari ovratnik, lepo v papir zavit v morje Neptunu v daritev“.
Profesor se je srdito zaletel proti meni. Skočil sem pokonci; pred mano se je duhovito muzal mož brez dežnika. Vlak je obstal. Od zunaj sem slišal same nemške klice; takoj sem vedel, da sem zopet v Ljubljani.